RAST - L. VIII, ŠT.5-6 (51-52) OKTOBER 1997 ISSN 0353-6750 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Pl < vi H VSEBINA str. uvodnik n n O strani, kije nihče ne bere 291 j■ f,v LITERATURA Poezija Kvadrat 294 Iz ciklusa Nebeščani in Zemljani 296 KAi Zaprla sem okno, Vladimir Disko 298 300 dh Kaj naj ti dam? Ljubezen Krik 300 Rojstvo Proza 'V—^^( Arheologi duš 301 P IjOOf //lpffiUSače?ZakaJ drugače? 305 KULTURA Lucijan Reščič 310 O pesniku Severinu Šaliju in o cenzuri 314 Miran Jarc in Dolenjske novice 328 Kaj je označevalo ime Gurcheuelt 238 Župnijska cerkev v Šentrupertu 346 Glasila osnovnih šol 352 NAŠ GOST Življenje s srcem - Pogovor z družbeno delavko Maro Rupeno Osolnik 358 DRUŽBENA VPRAŠANJA Podeželski človek v stiski 369 Človeške stiske, neenakost, solidarnost 370 Razvoj vedno terja davek 374 RASTOČA KNJIGA Ambrozija dolenjskih bogov - Pogovor z enologom Zdravkom Mastnakom 378 ODMEVI IN ODZIVI Branko Suhy v Kostanjevici Najlepši dvorani v Deželi seje dogodil 384 Klemen Ramovš 386 Lutkovni festival Klemenčičevi dnevi 389 V spomin Vanji Furlanu Freydangov ali Fuchsov dvorec ni Stoničev 391 grad 393 Iz časa v čas z Ivanom Perhajem 395 Iz Ljubljane čez poljane - v Šentrupert 396 Novosti Dolenjske založbe 398 GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON 404 KRONIKA April - julij 412 Sodelavci te številke 430 RAST št.5-6 (51-52) Milan MARKELJ Lidija GAČNIK GOMBAČ Jurij KOVIČ Helena CRČEK Branimir FRLAN Iztok STRAŽAR VRHOVEC Irma PLAJNŠEK Ivanka MESTNIK Jožef MATIJEVIČ Emil CESAR Andrej ŠURLA Franc BUČAR Robert PESKAR Miloš JAKOPEC Jože ZUPAN Franci ŠALI Maca JOGAN Igor VIZJAK Rudi STOPAR Marijan TRŠAR Ivan KASTELIC Sandra BORŠIČ Jože PERŠE Janez KRAMARIČ Ivan GREGORČIČ Bariča SMOLE Franci ŠALI Karel BAČER Peter ŠTEFANČIČ Naslovnica: Lucijan Reščič: DROBEC NOČI (detajl), olje na steklu, 1984. Slika je bila reproducirana v knjigi Naši kraji Franceta Režima O STRANI, KI JE OBIČAJNO NIHČE NE BERE V Rasli, ki jo naročniki in bralci dobivate v branje že sedem let in pol, so tudi strani, kijih običajno sploh ne preberete, saj pravzaprav niti niso namenjene branju, ampak beležijo formalni, recimo uradni del življenja revije. Kolofon, ki se nahaja na koncu vsake številke, je ena od takih strani, na katero pogleda le malokdo, knjižničar po službeni dolžnosti ali radovednež, ki ga zanima osebna izkaznica revije. To namreč kolofon v bistvu je - revijina osebna izkaznica, v kateri piše, kdo je njen izdajatelj, kdo so člani sveta in uredništva, kdo skrbi za tajniška opravila, kdo kot lektor za lepo in pravilno slovenščino, pa kam pošiljati prispevke, kakšna je naklada, kje revijo pripravljajo za tisk in v kateri tiskarni pride na svetlobo dneva, in še kaj. Za branje torej nezanimiva, četudi v svoji suhoparnosti vendarle povedna stran, ki v teh skopih in suhoparnih podatkih zajema del življenjskega utripa revije. Kaj dosti se kolofon v minulih sedmih letih in pol, kolikor jih je Rast to jesen dopolnila, ni spreminjal, tokrat pa je revijina osebna izkaznica precej drugačna, in to v njenem pomembnem delu. Po več letih se je namreč občutneje spremenila sestava uredništva. Na prehodu v tekoči, osmi letnik Rasti in pred začetkom prihodnjega, devetega letnika, v katerem bo revija prešla na dvomesečno izhajanje enojnih številk ter s tem povezane vsebinske premike, je skozi uredništvo zavel veter sprememb. Zapustili so ga nekateri sodelavci, vanj pa so se vključili novi, na katerih bo poslej slonela skrb za nadaljevanje zastavljenih poti. Rastje sedem let rasla s skoraj nespremenjenim delovnim jedrom uredništva. V uredniškem odboru, ki je revijo zasnoval, ji vdahnil življenje in jo od prvih poganjkov uspešno peljal k zdravi in krepki rasti, seveda s sodelovanjem številnih sodelavcev, ki pač reviji izpisujejo obraz in ji dajejo tehtnost, sta bila od samega začetka Jože Škufca, glavni in nato odgovorni urednik revije, ter Franci Šali, urednik rubrike Družbena vprašanja. Oba sta najtesneje povezana z revijina rastjo in želeti bi bilo, da bi njuno ime še naprej ostalo v kolofonu. Zal ni tako. Tudi v življenju revije so trenutki slovesov, ko jo dolgoletni ustvarjalci zapustijo, a k sreči tudi trenutki novih srečanj - nekateri odhajajo, drugi prihajajo. Prepričan pa sem, da tisti, ki je živel z revijo in jo soustvarjal, je povsem nikoli ne zapusti, zato sedanji člani uredništva od obeh dolgoletnih urednikov kljub njunemu umiku pričakujemo nadaljnjo podporo in sodelovanje, hkrati ko smo jima hvaležni za vse, kar nas je v druženju in delu z njima človeško in delovno obogatilo. Občinski svet Mestne občine Novo mesto, ki je izdajateljica Rasti, je namreč na predlog sveta revije v začetku tega meseca sprejel sklep, da razreši odgovornega urednika Jožeta Škufco, urednika rubrike Družbena vprašanja Francija Šalija ter urednico rubrike Odmevi in odzivi Darijo Jakše. Za odgovornega urednika je imenoval dosedanjega urednika rubrike Kultura Milana Marklja, za urednico rubrike Kultura Marinko Dražumerič, za urednico rubrike Družbena vprašanja Alenko Ilovar ter za člana uredništva Marka Koščaka in Tomaža Koncilijo. Vse te spremembe so zdaj zabeležene v kolofonu, na strani torej, za katero na začetku uvodnika piše, da je skoraj nihče ne bere. Saj navsezadnje niti ni tako pomembno, katera imena so zapisana tam zadaj, revija je predvsem njena vsebina, in če bo ta dobra, zanimiva ter spodbujajoča k ustvarjanju in pisanju, če bo krepila širšo kulturno identiteto prostora, ki ga zajema, in bo še naprej njegova pričevalka, potem bomo najbrž Rast 5 - 6/1997 vsi še najbolj zadovoljni, pa če se na strani, ki je skoraj nihče ne bere, kaj spreminja ali pa ne. 291 Milan Markelj Lucijan Reščič: SVETI JURIJ, olje na steklu, 1982 Kot ilustracija je bila objavljena v pesniški zbirki Majhen dober dan Toneta Pavčka LITERATURA Lidija Gačnik Gombač LITERATURA Rast 5 - 6 / 1997 KVADRAT Okus teme Tema. Kako jo vidiš v temi? Brez oči. Z blazinicami prstov segaš v njeno telo. Telo? Meso? Za hip začutiš njene ostre robove. Potem si prste neseš na ustnice in jo piješ. Povej: kakšen okus ima? Tkivo je. Gosto tkivo z odprtimi porami. Velika usta, velika ušesa, velike nosnice, razprto drobovje. Tema je lačna. Vanjo lahko stopiš samo skozi svoje telo. Vzemi list. S tušem ga prelij. In čakaj, da se zgane. Zarek, solza, sneg. In se pod poljubom prikaže pot. Najprej pikica, potem kvadratek. Vanj lahko potisneš prst. Za njim je še vedno tema. A odpre se v prostor. Ne poskušaj videti. Samo linije so, vertikale in horizontale. Razstavljaj jih po površini telesa in potem spet sestavljaj. Otrok se igra s kockami. “Glej, hiša!” reče. “Glej, vlak,” se nasmehne. In že zaslišiš: “U-u-u-u-u.” Njegova progra vodi skozi same predore. “Glej, volk!” V temi se predmeti razredčijo. Prej trdo postane vodeno in gibko kot glina. Zdaj gneteš žogo. Bo svet? Tema je okrogla. Plešoči valj. Tako hitro se vrti, da ni več valja: krožnica. Sestavi, stisni, naredi glavo, izvotli oči, nos, ušesa. Rodi že vendar! Kvadratek se veča. Zdaj sanja svetloba okvir. Veliko platno čez steno. Okvir sega do stropa. Bel okvir vrat. Potisni prst. Potisni glavo. Ne boj se. Najbolj odprta tema sem. Stopi vame. Okroglo, veter diha okroglo in vabi tja čez. Razliti list In zdaj? Tu čez? Bel nepopisan list. Čebele belo padajo na tla. Za vrati je nebo. Sneg je še ponoči bel. In rdeče mesec meče sled. Je dan? Je noč? Je tu? Je tam? Sem še? Čebela mi zleti na toplo dlan. Za hip poljub. Potem jo krilca nesejo nazaj. Nebo je gosta mreža pik. Črna pika je v belini: kako jo spremeniti v gib? Z vseh strani belo. Potiskana tkanina me ovija v svoje gube. Ni dihati lahko. Pa vendar: sc lahko v belini zadušiš? In vidiš kaj? Se da v vonljivem olju razločiti obraz? Vsaj prepoznati dlan, ki jo postaviš pred obraz? V zraku obvisi: kavelj se vrti okrog osi prostora. Ni zemlja ni nebo. Brezzračni čas telesa. Tega in vseh. Malo nad zemljo. Krogla se vrti, vrti, vrti. Zakaj si v glinasto telo zapičil palico, otrok? Razliti list. Izgublja obris. Že sneg raztaplja vsako sled. Čebele puščajo kislinski ris. Ni lista več. In beli okvir vrat je le še sen. V snegu vidim sence črt. Vsak obris je slep in le za hip ga prepoznam. Pot me vodi čez. Do drugih vrat, ki peljejo nazaj. Oči vse vidijo na pol. Počasi, kakor v gosti vodi sanj. Nekdo z žerjavico prekriža pot. S kapuco čez obraz stoji in ogenj je, kjerkoli se dotakne plašč. A nič se ne zgodi. Obleka se ne vname in niti vroče ni. Kot da me ni. Kot da na platnu gledam žensko, kije ni. Prasketanje Veliko želo je na dlani. Čebela pade dol. Potem vse padejo na tla. Nebo se stakne z zemljo v bled poljub. Potem nekdo ugasne luč. Doli-ti moram petrolej. Otipati v temi. Z vžigalico spet najti pot. Tja čez? Lidija Gačnik Gombač KVADRAT Tja dol? To bolj ogreje od krvi. V ognju želo izgori. Pripravi se: raziij že petrolej. Prižgi! Okvir Potem ni nič. Je dihati lahko? Zrak redek je kakor na višini. Na kavlju negibno oko. Veke so zaprte, oko vidi. Oko te nepremično gleda. Prepusti sc: poljub teme čez sence. Spet stran? Spet kam? Še kam? Spet noč bo in spet vse naslednje. Oko vpija tvoje oko. Se spomniš sanj? Veliko ljudi v dvorani z visokimi stenami. Vsi imajo na čelu oko. Z njim ne gledajo. V njem odseva svet. Kako hladna so zrcala morij in rek. Samo solza vrača pogled. Bel kvadrat. Črn okvir. Preštej do pet, steci čez. Povej: je kaj drugačen svet? Lucijan Reščič: Šli PEKEL JE UGASNIL, perorisba s tušem, 1975; ilustracija za 1. številko Samorastniške besede, predhodnice Rasti LITERATURA Rast 5-6 / 1997 Jurij Kovič IZ CIKLUSA NEBEŠČANI IN ZEMLJANI BROKER Delnice prodaja in kupuje, nič mu iz sveta financ ni tuje. S kretnjami in vzkliki v borze hrupu daje duška strahu in obupu. Kot bi dražil bika s cunjo rdečo, dviga svinčnik in izziva srečo. V sanjah tuhta, med jedjo, sred parka, se bo dvignil jen, bo padla marka? G. RA El TOMA NK A Sonce čakam, noče priti, Moja duša z gnusom gleda moja droga so grafiti. svet, ki kaos je in beda. Lunina sem, verze pišem, Barve jočejo zidovi, črke, rože, zvezde rišem. moje krike pod mostovi. PISATELJICA Pisala svetovno znane bom romane o ljubezni, ki kot bol v srcu ostane. Rado imelo me občinstvo bo beroče, kritik naj kot pes raztrga me, če hoče! Pisala bom za denar, sebi v zabavo, mučila ne bom z umetnostjo se pravo. Moje bo življenje polno slave, blišča, pa čeprav talenta imam le pol prgišča. PEK Delal hlebce kruha, žemljice bom, preste, srca lectova za ženine in neveste. Ko bi vsak, ki vstaja zgodaj, spal še malo, že bo iz pekarne sladko zadišalo. Moko le najboljšo mesil bom v potice, v štručke, štruce, makovke in pletenice. Res da človek ne živi samo od kruha, a brez njega kruli luknja sred trebuha. 296 FARMACEVTKA Formule, snovi poznala boni neštete, stekleničke izbirala in epruvete, iz medu in cvetja mešala zdravila, sirupe, tablete, praške in mazila, čaje in tinkture tehtala na grame, rekla, to se zjutraj, to po jedi vzame, bliskala z očali, vedno v beli halji, pred bacili strank na varnostni razdalji. ROKER Belo bom imel električno kitaro, na ves glas igral, navdušil mlado, staro. Vsa dvorana pela bo, goreče kvišku dvigala vžigalnike ob pesmi višku. Bobniče naj hrup iz zvočnikov namuči, jaz bom migal z boki v žarometov luči, punčke, nore, srečne, ihte bodo kričale, mi na oder hlačke, modrčke metale. CREI)1\IK Iščem uspešnice, avtorje znane, bralcem po meri krojene romane. Tiskam priročnike o rasti duhovni, večni mladosti, lepoti popolni, sanj in številk zanesljive razlage, kameleonov spomine predrage. Knjiga = čevelj, žele me naučiti v svetu, kjer sebe izdati = biti. LIRA R Uka tik-taka, tik-tak, tika-taka, odmeva mu v glavi od zore do mraka. Drobne vzmeti in kolesca sestavlja v nekaj, kar kaže čas, priden kot mravlja. Pasček zamenja vam in baterije, uro, če treba je, tudi navije. »Zdaj je vse v redu!« vam blago pojasni, 297 spet glasbi ur se preda blagoglasni. Helena C ve ek I. 11. LITERATURA Rast 5-6 / 1997 ZAPRLA SEM OKNO, VLADIMIR Sanjam, Vladimir, da so svet rože in v vsaki roži ogledalo iz čistega sladkorja. Sladkor iz kristalov in kristali iz neštetih obrisov, v katerih se skrivajo podobe nevrnljivih spominov. Galeb nad cipreso, Vladimir. Zapiram oči in štejem tvoje vzdihe. Stoletja so minila in puščave so se kot sviloprejke izlegle v gozdove. Poslušam, Vladimir, tvoje prerokbe. Tvoj srd nad mojim obrazom in tvoje ustnice v mojem poljubu. Kot praoče izginjaš in v dotiku dlani odhajaš moj obraz. Potne kaplje mi padajo s čela. Z vsako delček tebe. Rojevam tvoje otroke in ti odhajaš, da bi ostal, medtem ko jaz ostajam, da bi minila. Zaprla sem okno, Vladimir. Danes hočem biti sama s Tišino. Ni me strah odhajanja. /lieroglife stopinj prekrivam s pajčolanom Molka. Neizrečenosti pletem v vozle in spomine v mozaike, ki jih zasipam s prstjo. Odhajanje ne boli. Boli vračanje. Helena Crčck Bodo tvoji otroci spoznali svojo mater, ko se bom vrnila zgubana in utrujena, ko bodo minila stoletja in bodo reke izhlapele svoje hrepenenje? Tujka sem, Vladimir Še preden sem odšla, sem bila tujka. Moja polt in moje oči so me izdajale in mnogi so me pomilovali zaradi rane na razgaljenih prsih. Nocoj poljubljam tvoje otroke, Vladimir. JU' Pod senco limonovca sedim in preštevam goloroke oblake, Vladimir Lucijan Reščič: VINJETA K PESMI HELENE CRČEK, perorisba, 1997 Nocoj sem slišala ženo stokati v porodnih bolečinah in ob svitu je porodila dete. Črnolaso dete. In ti, Vladimir? Koliko krikov novega rojstva si mi obljubljal? Je želja res le košček laži odgriznjen od Resnice, ki se izmika svetlobi? Joči nocoj, Vladimir. Joči zaradi mene in zaradi s voj ega h repe n enja! Naj ti solze polzijo po kvadratnih ugrizih komarjev, ki se ti zajedajo v kožo! Ko boš zopet položil glavo v moje naročje, te bom ogrnila s tančico teh slanih kristalov in takrat boš vedel, da pravzaprav nikoli nisem odšla. G® Iztok Stražar Vrhovec Lucijan Reščič: TAM, KJER SIJE SONCE, perorisba s tušem, 1997 LITERATURA Rast 5-6/1997 Pogovor ob kavi. Ropot in trušč. Svetloba in sence. Divjanje teles. Rafali nejasnih glasov. Barvni vrtinci. Kaos vseh barv. Kolorit omam v krvi. Vino, liker, pivo in dim goltamo s pohlepom pijancev. Nekaj razbitih kozarcev, nekaj opitih plesalcev. Odhod. Svež zrak. Grem skozi mesto zaspano. Brleče svetilke in most. Domov grem prespat bolno noč. KRIK Mirno skoraj otožno dve veliki črki na postaji sredi skladišča človeške krvi. ROJSTVO Rad bi se odel v zvezdo — nekje nad obzorjem plava, tam, kjer sije sonce in sikajo golobi. Rad bi objel luno -ob peščeni kolibi je njen dom, tam, kjer rastejo dišeče noči in tekajo topoli. KAJ NAJ TI DAM? Kaj naj ti dam, dekle mojih sanj? Rubine, zlata, jantarja smolo... Nimam, ne maram tega... Lahko pa ti dam: veselje in srečo bezgovih vonjev, glasbo valovanj žitnih poljan... LJUBEZEN Kako lačen sem njenih dotikov, plahih pogledov, čarnih zadreg. Kot peč atomskih sem vrenj: v moji sredici obilje ljubezni gori. O Bog, daj, da padem v naročje njenih drhtenj. Daj, da vstopim v tabernakelj in posrkam napoj. LITERATURA Rast 5-6/1997 Brezobličnost naših priprav kot vedno napolnjuje ozračje ter vsak gib in besede, ki se srečujejo v omejeni svobodi prostora. Čutim, da zamujamo nekaj velikega: sedanji trenutek. Vse ostaja pred zaprtimi vrati naše zavesti in dejstvo, da se mi neznosno mudi, me obremenjuje bolj kot občutek svinčene utrujenosti ob koncu predolgega in prepolnega tedna, ki se še ni končal. Viktor reže kruh in vse bi utegnilo biti tako preprosto. V prostoru nas je menda pet ali sedem (ne vem natančno), zavese na oknih so zelo nepomembne in ne zmorejo zakriti mračnega dolgočasja marčevskega popoldneva prepozne zime. So dnevi, ki bi mi lahko tudi omare tega prostora spregovorile o življenju, danes mi nič ne povedo niti ljudje te gostoljubne hiše - govori mi le vseoblivajoči votli nič in kot tolikokrat že trmasto vztrajam in čakam, da utihne. Da, seveda bom še košček kruha in sir... in vroč čaj, seveda, in... Telefonirati moram. - Dober dan; prijazni šefov glas me pozdravi kot vedno in kot z nekega drugega kotička galaksije. Katere podatke potrebuje? Samo to? Torej je za jutri vse dogovorjeno? Tudi Lucija že ve? Da, velja; najprej se bomo oglasili na letališki policiji. V tem trenutku mi vsi prisotni prisluhnejo s presenečenimi pogledi, ki se odvrnejo od pogovora ob pomirjujoče obloženi mizi. Ne, ne vznemirjajte se, ne sledite klišejski domišljiji, saj ne gre za detektivsko akcijo, ampak za čisto navadno televizijsko snemanje na letališču. Protokol je pač protokol. Zdaj sem doma, do jutra bom doma. Ženska, ki se imenuje moja mati, skriva v sebi neskončno mnogo besed - govori mi o zdravi prehrani; na televiziji je bila včeraj zanimiva oddaja o zdravju, vsak ponedeljek je, holesterol je grozno škodljiva stvar, so zopet poudarili, med morskimi sadeži ga je najmanj v hobotnicah in lignjih. Brezbarvno prijazna sem, iz iskrene navade in tudi iz neke drugačne hvaležnosti. Vseeno je dobro, da so vrata, ki jih lahko tudi zaprem. Kako čudno bitje je čas; moj rabelj in odrešenik hkrati je — še vedno je in v njem poteka glasba, predvsem glasba. Pripraviti se moram za jutrišnje snemanje, zelo pomembno je, najpomembnejše do sedaj — šef meje klical že včeraj. Spominjam se, da z neko mero zaskrbljene otožnosti in spodbudne pomenljivosti v glasu. Saj pravim, vsakič je nekako tako in lahko bi narisala natančno krivuljo dogajanja in razpoloženj za vsak trenutek naših priprav. Zopet bom skušala povoziti sebe, morala bom. Ampak jaz vedno iščem človeka v človeku. Sicer pa je zdaj že pozno in vseeno mi je; dan seje že davno končal, prepuščam ga življenju. Zopet je jutro in ne vem, kaj vstaja z menoj. Vsako jutro je stihija, ki traja do večera. Mala Marta in Kristijan mi skušata pomagati pri pripravi zajtrka, vsi ostali še spijo.Nimam še občutka za minevanje minut: moram že hiteti ali je še dovolj časa? Jutranji čas je kot vmesni čas; na neki točki se odženeš, skočiš, startaš in čimpreje moraš nekam priti, točno nekam — le čemu? Kot vsako jutro se dolgodlaki maček zavzeto zapleta med mojimi gležnji in s tem učinkovito povečuje moj vmesni čas. Nikoli se ne razjezim zaradi tega, ne morem se; moje nejevolje bodo raje deležni ljudje, morda že kmalu po vmesnem času skoraj vedno je tako in ne morem se izmotati iz te navade, ki mi daje občutek, da jaz nisem jaz, in je kot zapletanje mačjega telesa okoli LITERATURA Rast 5-6/1997 mojih gležnjev. Zazvoni telefon. Viktorje. - Da, odpravljam se. Popoldne se oglasim, seveda, upam le, da sc ne bo preveč zavleklo; danes je veliko dela... Saj bo, veš da... Pridem. Sedaj pa končno res grem. Pogledi Martinih in Kristijanovih oči ostanejo doma, zavidam jim. Tu smo. Celotna snemalna ekipa bo vsak čas krenila na pot. Tehnične težave se kar vrstijo, za nekaj ur že odstopamo od načrtovanega urnika. Naša prva postaja je seveda letališče. Policija, varnostna služba letališča, pogajanja s priokusom prijazne arogance - vse to samo za posnetek pristanka ušivega letala iz Ziiricha, kije najavilo zamudo, prišlo pa je prezgodaj in nas presenetilo še v eni izmed letaliških restavracij. Komaj smo ujeli zadnje trenutke njegovega pristajanja, a kaj več tako ne bi mogli, saj je dan neizprosno meglen in to, čemur pravimo sneg, počasi povzroča vedno več centimetrov svoje prisotnosti. Ura je menda dvanajst. Zelo hitro moramo nadaljevati pot in vijugastih, mokrih cest pred nami ni konca. Čutim, da se mi vse pravzaprav upira. Vse to, kar meje še pred nekaj tedni navduševalo in mi pomenilo izpolnitev nekih dolgo gojenih polzavednih sanj, mi sedaj polzi skozi prste mojih čustev in razpoloženj v naveličano in utrujeno realnost tega dne. Kaj se dogaja z menoj? Sem res samo še tekoči pepelnati utrip svojih žil? Brskam po kupu kaset med menoj in zasneženim vetrobranskim steklom močne mobilne avtomobilske celice. Morda me bo ta glasba pomirila. Ne znam živeti brez glasbe; v njej je naseljena tišina. - Lucija, ko me ne boš mogla več prenašati, kar povej. Ne vem, na kaj naj se naslonim. Na resnico? To ni noben odgovor; včasih ne vem, kaj je resnica. Vse se mi najbrž samo dozdeva in ne čudim se, da to vprašanje toliko zaposluje lllozole - tudi mene bo lahko še zmlelo. Toda sedaj smo prispeli na naš naslednji cilj. Okrogla neskončnost avtomobilskih gum se je ustavila in lahko odpnem varnostni pas — da, vsekakor mi nudi veliko varnost in dobro je zapenjati varnostni pas, ko si na poti k cilju. Kako silno preprosto. Snemamo torej. Ne morem se zbrati... - Stop! Še enkrat. Potrebujem nekaj minut, ni važno, če se mudi. Ni mi vseeno, kaj bo šlo v program, ne more mi biti vseeno. In ne buljite tako vame! Prosim, pošlji stran vse: režiserja, asistenta...vse. Dekoncentrirajo me. Njihov svet zdaj ni moj svet. Tla pod menoj so samo nepomembna prisotnost kot toliko drugih prisotnosti in stvari. Takšno je pač delo na terenu. In skoraj polovico dneva že podajam roko brezžičnemu telefonu. Zopet potrebujem snemalno ekipo za jutrišnje snemanje. Končno je vzpostavljena zveza s hišo. - Halo... Ekipo za jutri dopoldne'/ Ravnokar gledam v monitor pred seboj in razporejam delovne naloge... Samo trenutek. Težko bo, precej je zasedeno, a potrudil se bom, ker si to ti. I ludiča, ne zato, ker sem to jaz, ampak zato, ker je to tvoja službena dolžnost! Še vedno sneži, a v tem belem, meglenem dolgočasju je vendarle nekaj barv. Spremljam to, kar med vožnjo beži mimo nas in ostaja zadaj, vendar je na mestu. Kmalu bo čas kosila, sledilo pa bo še zadnje današnje snemanje — intervju. Lep, inteligenten obraz priletnega moža in njegove prijazne, globoko sijoče oči, urejenost in blagohotnost že na samem začetku našega prihoda ustvarjajo prijetno ozračje. Oddahnem si in zopet imam LITERATURA Rast 5-6/1997 občutek, daje na svetu dovolj prostora za življenje sedanjosti in za vse osi preteklega in prihodnjega. Hiša, v kateri srno, je urejena v vseh svojih detajlih, a brez kakršnegakoli prestiža. Kar z dvigalom gremo v zgornje prostore. Pogovarjala se bova, vendar pred objektivom kamere. Naj reflektorji ne motijo preveč... Po nekaj uvodnih vprašanjih je pogovor oživel. Vedno je tako. Takrat šele človek pove to, kar je v njem, takrat šele pozabi na kamero in vso spremljajočo opremo ter se spomni sebe, svoje vsebine. Tu, v sanatoriju, kjer prebiva zadnja leta, je življenje preveč odmaknjeno. Pogreša ustvarjalno konfrontacijo in živahnejši utrip. Ob vsem, kar pripoveduje s preudarkom, že kar z neko trpečo počasnostjo, kot da z veliko natančnostjo in premislekom tehta besedo za besedo, se vedno bolj jasno zavedam občutka, da ta človek pravzaprav ne spada sem. Nekaj je v ozadju njegove življenjske zgodbe, nekaj, česar sicer nismo vedeli in po čemer nismo prišli povpraševat, vendar je v tem trenutku postalo neizogibno težišče njegove pripovedi... Imel je odgovorno politično službo v tujini. S svojimi diplomatskimi sposobnostmi in temeljito izobrazbo je bil za mesto, ki gaje zasedel, neprecenljiv in nenadomestljiv. Svoji službi seje posvečal z vso pozornostjo in znotraj tega je bilo začrtano vse njegovo življenje, vsa prihodnost. A v času njegovega službovanja v tujini je bilo v tej državi pomembno srečanje, kije začrtalo koordinate vsem nadaljnjim političnim odločitvam. V skladu s svojo dosledno poštenostjo in nepreračunljivostjo seje zavzel za razumna stališča. Ravno to pa je bilo zanj usodno; sledil je bliskovit preobrat in njegova poklicna, profesionalna pot jo bila dokončno sesuta in uničena, kot kakšna krhka papirnata konstrukcija. Na trenutke je moč jasno opaziti, da sc mu ob pripovedovanju roke pričenjajo tresti, da ga besede zapuščajo z neznosno težo svojega pomena. Prsti nervozno prijemajo in ovijajo elastiko mape, ki leži na mizi, oči nosijo žerjavico. Da, vse to ga že vse življenje močno obremenjuje, požrlo muje živce, in zdaj je tu. - Gotovo ni pametno, da sem vse to povedal; govorilo je bolj srce kakor pamet... Še vedno govori, že dolgo časa. V roki, v kateri držim mikrofon, čutim bolečo utrujenost. Ne ganem se. Molče poslušam. Zaznam namig snemalčcve roke: zmanjkalo je traku v kaseti, nadaljevali bomo z rezervno... samo še trenutek... Teče! Kljub vsemu se je trudil ohranjati človeškost in dostojanstvo ter presegati položaj, vendar je bilo to v vseh letih, desetletjih prenaporno — povozilo gaje, zbolel je. Sedaj, v tej samoti, veliko piše; raje piše kot govori in morda bo kaj tudi objavil... Pogovor zaključim z običajno, konvencionalno zahvalo, v meni pa ostaja kričeč molk. Novinarji včasih postanemo nehote tudi arheologi duš; nenadejeno trčimo na točko, kije v človekovi notranjosti sprožilec življenjske zgodbe, katere osupla priča postaneš, ko se razgrinja plast za plastjo pred teboj. Ne veš, kaj storiti, ko je ta zgodba v tvojih utrujenih rokah, zaprta v obliki sive škatle televizijske kasete. Vračamo se, govorimo o marsičem, a v vsem je še vedno molk. Še en dan odhaja v rojevanje prihodnjega. Barve ostajajo, le tema se jim neslišno pridružuje. Jutri bomo vstali z novim svitom v novo pozabljenje tega, kar je za nami in se imenuje danes. Ali pa morda tudi ne... V hiši smo. Po neskončno belem hodniku se približujem vratom, za katerimi bomo pripravili intervju za objavo že v nocojšnji oddaji. Zopet sem kot nekje izven realnosti. Večkrat sc doživljam tako in vedno pač potrebujem nekaj, kar me spravi na trdna tla — tokrat je to vonj monitorjev in vse elektronske opreme za televizijsko montažo. Ne gre drugače, kot da se stvari lotim še tehnično. Vsa zgodba je vpeta le še v časovne kode in te so sedaj edina orientacija v njeni vsebini. V programu bo le nekaj površinskih, začetnih izjav - to je darilo javnosti. Jedro zgodbe ostaja, dokumentirano, materializirano z zapisi na traku; nekaj metrov elegantno spravljenega zapisa. Ostaja meni, v nekem drugem modusu bivanja, ne vem več, čemu. Na mizi zagledam telefon in to me spomni na mnoga minevanja časa in besed. Morda me tudi ničesar ne spomni; kmalu mi bo zopet vseeno in v meni ne bo drugega kot vprašanje in nemočno hlastanje v prihodnost. Z naglico odtipkam številko, iz slušalke mi odgovarja njena preprosta, znana melodija. - Viktor. Si ti? Poslušaj, zavleklo se je bolj, kot smo pričakovali. Toda sedaj smo že čisto pri koncu; nocoj gre v oddajo. Prihajam, kmalu pridem... Nehaj, veš, da ne prenesem ironije. Ne, ni potrebno, da me čaka večerja, le glasba... Da: Rahmaninov, Jean-Luc Ponty ali Michael Kamen. Presneto, zakaj si mi včasih zdiš tako daleč in te je več v odsotnosti? Zakaj ti moram prinašati odgovore, ko imam sama samo še vprašanja? - Ne, ugasni televizijo; jaz na ekranu nisem jaz. Vsekakor prihajam, rekla sem, da kmalu pridem; veš, da vedno vozim prehitro. Telefonska linija je zopet prosta... Še enkrat slepeča neonska dolgost hodnika, tokrat proti izhodu. Kdaj se bo končal današnji dan? Morda se sploh ne sme končati, a zunaj je že tema in v moji roki slutnja jutrišnjega dne. Lucijan Reščič: TU V TEBI SPI, pero-risbastušem, 1992; ilustracija za pesniško zbirko Beg gazel Ivana Gregorčiča LITERATURA Rast 5 - 6 / 1997 Ivanka Mestnik DRUGAČE? ZAKAJ DRUGAČE? LITERATURA Rast 5 - 6 / 1997 Avgustovska sobota seje nagnila v večer. Velika žareča krogla seje počasi kotalila za rob visokega hriba nad vasjo, večerni mrak se je začel plaziti med hiše, danica seje že prižgala na nebu... Spokojni mir je tu in tam zmotilo le preletavanje ptic, posamezni klici, kot: Miha, domov! Primi ga, notri ga spravi! ko je sosed spet lovil žrebička. Kokoši so se v kurniku grohotaje umeščale na svoja mesta. Nekje je krava klicala gospodinjo, naj jo pride pomolst... Sosedov pesje bolj bevsknil kot zalajal in prve luči so se že prižgale. A vežna vrata so bila še nastežaj odprta. Ko se bodo zaprla še ta, bo vas spokojno zaspala. Nebo nad njo sc bo posulo z zvezdami in nič ne bo zmotilo njenega miru. Kako hitro mine vse lepo, sem vzdihnila. Pred mano je le še teden mirnega dopusta... Nenadoma je vaško spokojnost zmotil presunljiv, boleč krik. Nekje z leve seje utrgal. Bilo je, kot bi nekdo vrgel kamen na mirno vodno gladino. Vznemirila se je in tresljaji so se naglo širili proti njenemu robu. Prvi je na hišni prag stopil sosed Janez. Le za hip je postal, pa naglo stekel v smer, od koder je prišel krik. Potem so stekli drugi moški. Na las enako: Postavi se na prag, za hip postoji, kot lovec na sledi za divjadjo hitro oceni, se odtrga in steče. Brez besed. Naglo, kot da je treba hitro nekaj pogasiti. Umakniti. Zajeziti. Rešiti. Nemir seje polastil tudi mene. Kaj seje zgodilo? Je konj brcnil Albina? Je krava nesrečno telila? Je zagorelo? Vprašanje sem vrgla proti sosedu, kije za trenutek stekel v svojo hišo in že spet tekel nazaj proti Mikijevim. "Eh, kaj? I ludič je vse skupaj," je med tekom jezno zamahnil z roko, ne da bi me pogledal. Zdaj smo tudi ženske in otroci začeli lesti skupaj. Previdno, kot v strahu smo se molče pomikali proti hiši, kamor so stekli moški. Iz varne razdalje smo napeto čakali in lovili glasove, ki so prihajali iz nje. Slišati je bilo prerivanje, kletev, jezno sopenje. Tudi ropotanje, kot da razmetavajo stole ali kaj, je bilo slišati. Vmes ženski glas: "Zverina! Daj ga, prekletega!" Pa: "O, moj Jezus!" In spet kriki, a nobeden več tako presunljiv, kot je bil prvi. Zdaj meje nekaj zloveščega še bolj povezalo z vasjo. Tudi jaz sem napeto in nemočno čakala. Za nekaj trenutkov nas je razrahljal rešilni avtomobil, ki je naglo ustavil pred Mikijevimi. Dva moža v belem sta z nosili v rokah stekla po stopnicah. Ko so se odprla vežna vrata, je temo za hip osvetlil snop svetlobe in zagledali smo prerivajoče moške. Po koga so šli medicinci? Koga bodo prinesli? Še bolj smo se zbili tesno skupaj in kmalu nato napeto strmeli v nosila, ki stajih previdno nosila moža v belem. "Jezus, Angela!" je kriknila tista, ki jo je prva prepoznala. Resje ležala tam razmršena, zabuhla od joka in napol razgaljena. Njena leva noga je bila povita vse do dimelj. Ni nas pogledala. Še obraz sije pokrila z dlanmi, kot dajo je sram pred nami. "Oooh!" je zanihala vaška skupnost. Ženska ob meni seje pokrižala, kot daje Angela mrtva. Eden od možje sedel v avto k Angeli, drugi za volan. Vžgal je motor, vključil sireno in naglo odpeljal. Še v hiši je 305 za trenutek vse utihnilo. Ivanka Mestnik DRUGAČE?ZAKAJ DRUGAČE? Malo za tem so do nas dotipali žarometi policijskega avtomobila. Spet smo se razmaknili. Neka zlovešča skrb sc nam je vedno bolj zari-savala v obraze. Kjer je policija, ni le nesreča. Je nekaj hujšega! Mrakobno ozračje nas je vedno bolj vleklo k hiši, iz katere je bilo kmalu spet slišati hudo prerivanje in preklinjanje: "Kurbe! Preklete kurbc! Vklenite kurbe!" Ko so se vežna vrata spet odprla, sta policista pod roko vodila vklenjenega moškega. Bos, razpet in razmršen se jima je upiral, se trgal in sopel kot pobesnela zver. Iz njegovega jeznega obraza so bolščale krvavo podplate oči, ki so nas sovražno merile. "Kaj je? Kaj zijate, kurbe?" Če bi mogel, bi se zagnal med nas, pa so ga držale močne roke, ki so ga grobo potisnile v zadnji del avtomobila. Potem sta se policista še enkrat vrnila v hišo, ne da bi sc zmenila za nas. LITERATURA Rast 5-6/1997 Skupina seje počasi začela redčiti. Skrivnostnosti ni bilo več. Zdaj vemo: Možje prehudo obračunal z ženo. Oba bodo odpeljali, njo v bolnico, njega v zapor. Zdaj je treba otroke spraviti k počitku. Večerja je ostala na mizi in živina še ni zaprta. Le nekaj nas je še vztrajalo pred hišo. Najprej so prišli moški, ki so stekli na pomoč. Potem policista, ki sta mimogrede rekla: "Konec je, gremo!" in se z vklenjenim Poldetom odpeljala iz vasi. Čez čas je nekdo na gnoj pred hišo pljusnil škaf vode. In potem je prišla Nežka, za katero še vedeli nismo, daje v hiši. Ona nam je še največ hotela in znala povedati: "Polde je prišel po Gelo, pa ni hotela več nazaj. Tudi če jo ubije, ne gre, je rekla. On pa nad njo. Kar z gnojnimi vilami. Če ne bi poklicala na pomoč... Ubil bi jo. Jezus, lahko bi jo ubil," seje začela tresti. "Joj, kako je tekla kri! Glavno žilo ji je prebodel. Joj, kako je tekla kri! Se čudno, da ni izkrvavela!" Ujela je glavo v zgarane dlani in vsa zgrbljena od pravkar prestane groze kar čez vrt zavila proti svojemu domu. "Kako je hudo, če človeku še tisto malo pameti, ki jo ima, pijača pobere. O, ljuba pamet, kako je hudo brez tebe!" je zdaj glasno vzdihnila tudi Micka in se potopila v temo. Za njo smo šli tudi vsi drugi. Tista noč ni bila spokojna. Misel, da bi se lahko zgodil strašen zločin, nas je vznemirila bolj, kot bi nas najbrž smrt sama. Mislili smo na nesrečno Angelo in ugibali, kako se bo po vsem tem odločila. "Nazaj bo šla, kaj pa naj drugega. Malo bo odsedel, se ohladil, ona pa tudi. Doma sta vendar dva otroka. Pa hiša, kmetija. Ne bo tako neumna, da bi pustila vse žulje! Treba je malo potrpeti. Se kdaj v jezik ugrizniti. Kadar se moški napije, sc umakni. Počakaj, da sc strezni. Drugi dan tako nobeden ne ve, kakšen je bil. Že zaradi otrok je treba potrpeli. Oni niso nič krivi. In kar je bog zvezal, naj človek ne razvezuje," je modrovala večina. Posebno mlajše so razmišljale drugače. "Če bi drva sekal na njih, bi držale," jih je v imenu vseh naglas obsodila najbolj pogumna. "Jaz bi ga pustila! Za nič na svetu se ne bi vrnila!" Kako se bo odločila Angela? Vrnila seje že čez tri dni. Pripeljal jo je sin. Iz hiše je bilo spet slišati vpitje in ko je odhajal, je nekdo za njim jezno zaloputnil dver. Drugi dan je nekdo pripeljal hčer. Ostal je zunaj in dolgo čakal. Menda njen fant. Zdaj je bilo iz hiše slišati jok. Pa seje tudi hči odpeljala brez nje. Torej seje prav odločila! sem se razveselila. Dan za tem seje moj dopust iztekel. Pravkar sem v potovalko sprav- 306 ljala svoje stvari, ko je Gela potrkala na vrata. Bila je bleda, utrujena, Ivanka Mestnik DRUGAČE? ZAKAJ DRUGAČE? Lucijan Rcšžič: SAMOTA, perorisba s tušem, 1985; ilustracija za zbirko poezije in proze Življenje ve za pot, ki je izšla kot posebna jubilejna številka Samorastniške besede a jasnega pogleda. "Saj veš, vasje majhna, pa se hitro vse razve. Hvala, da si sc potegnila zame," je rekla, naslanjaje se na vrata. "Sem veliko mislila te dni. Tudi nate, ki se tudi nisi dala. Takole pravim: Dvoje rok imam in pri mami streho nad glavo. Bom že. Ni tako?" Čakala je na mojo potrditev. "Gela, kaj pa otroka?" je s praga prednje hiše skoraj kriknila Micka. "Kaj pa obljuba, ki si mu jo dala? Kaj se boš, nesrečnica, primerjala z njo. Na kmetih je to drugače!" Gela je za korak stopila proti njej in odločno uprla roke v bok. "Drugače? Kako drugače? A tukaj ženske nismo ljudje? Kličeš na pomoč otroka? Odrasla sta. Šestnajst mi je bilo, ko sem šla od doma. Onadva jih imata že več. In tudi onadva imata roke in streho nad glavo. Kar sc pa obljube tiče: dala sem jo treznemu človeku, ne surovemu pijancu. Ne grem več nazaj, pa če me nihče v vasi več ne pogleda," je trdo pribila. Najraje bi jo objela. Lucijan Reščič: MEDVEDOVA SVADBA, akvarelirana perorisba, 1994 Ilustracija za pesniško zbirko V deveto deželo Severina Šalija n KULTURA Rast 5-6/1997 Le redkim upodabljajočim umetnikom, ki so jim takšne ali drugačne razmere onemogočile pridobitev formalne izobrazbe, uspe s prizadevnim in zavzetim ustvarjalnim delom preseči zgolj ljubiteljske okvire in sc povzpeti na likovni Parnas. Mednje lahko brez dvoma uvrstimo tudi slikarja, grafika in predvsem ilustratorja Lucijana Reščiča. V svoji zgodnji mladosti se Lucijan ni niti zavedel niti slutil, da ima v sebi skrito nadarjenost za likovno izražanje, saj je bil njegov prvi stik z umetnostjo iz sveta glasbe. Naključje je hotelo, da seje kot prvošolček znašel v učilnici glasbene vzgoje v svojem rojstnem kraju (daje imel Šempeter pri Gorici že takrat glasbeno šolo, je pomenilo pravo redkost) in kot začaran poslušal zvoke violine. Dečkova zamaknjenost je vzbudila učiteljevo pozornost, ponudil mu je glasbilo in začela seje prva poskusna vaja, kije potrdila Lucijanovo nadarjenost za glasbo. Na učiteljevo pobudo so ga brez odlašanja sprejeli v glasbeno šolo, kjer mu ni bilo treba plačevati šolnine, saj je petčlanska socialno šibka družina ne bi zmogla. Lucijanova likovna nadarjenost je privrela na dan nekoliko kasneje, posredno s filmskimi predstavami, pravzaprav z večbarvnimi kričečimi plakati, ki so vabili na oglede filmov. Te podobe, narisane v slogu strogega realizma, so ga povsem prevzele in začel jih je kopirati in prerisovati. Med redkimi, če ne edini, ki se je takrat v Reščičevem rojstnem kraju ukvarjal z likovno dejavnostjo, je bil akademski slikar Vladimir Hmeljak, kije znal prisluhniti mladim nadebudnežem in jim je na široko odprl vrata svojega ateljeja, kjer je bil Lucijan s sovrstniki deležen prvih korakov v svet likovnega ustvarjanja. Pod njegovim mentorstvom so otroci z navdušenjem oblikovali Mustrove stripovske junake, priljubljeno trojico: Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika. Za svoje izdelke so na natečaju mladih talentov, ki gaje pripravil Pionirski list, prejeli tretjo nagrado. Po končani osemletki so Reščičeva dijaška leta tekla na tolminskem učiteljišču in preživljal jih je v skromni podstrešni sobici, kjer sije uredil slikarskemu ateljeju podobno bivališče in kot večina odraščajočih najstnikov, ki sanjajo o svoji prihodnosti, nihal med evforičnim navdušenjem in čustveno potrtostjo. Sanje o tem, da bo postal likovni umetnik, so zamrle takoj po končani srednji šoli, ko je bil prisiljen zaradi slabega gmotnega stanja sprejeti službo osnovnošolskega učitelja najprej v Oplotnici in nato v Lukanji. Pedagoško delo v odmaknjenih hribovskih zaselkih je neizprosno zahtevalo celega človeka. Celodnevnemu poučevanju so zvečer sledile utrujajoče priprave za kombiniran pouk, prostega časa, ki bi ga posvetil slikanju, pa je ostalo bore malo, bolje rečeno skoraj nič. Kljub temu pa likovno ustvarjalni duh v njem ni nikoli povsem zamrl. Za Lucijana Reščiča in njegov poznejši slikarski razvoj je bilo zelo pomembno, daje med krajšim bivanjem na Čatežu spoznal slikarja naive Viktorja Magyarja. Njegova slogovno preprosta in vsebinsko bogata dela so ga navdušila in očarala. Znanstvo in kasnejše iskreno prijateljstvo s slikarjem Magyarjem je delno vplivalo, daje tudi Reščič zaplaval v vode naivnega slikarstva, kar je stopnjeval še zlasti po tem, ko je v trebanjski galeriji samorastniških likovnih ustvarjalcev spoznal skrivnostni svet slikanja na steklo. Lucijan Reščič je vnet in dosleden zagovornik figuralnega slikarstva in v svojem dolgoletnem ustvarjalnem prizadevanju ni nikoli pristal Lucijan Reščič; foto: Marko Kapus KULTURA Rast 5-6/1997 na manipulacijo s čistimi likovnimi prvinami. Ker so ga lahko navdušile le izjemne abstraktne mojstrovine in ga nasplošno ta smer v likovni umetnosti ni nikdar docela prepričala, je svojo ustvarjalnost gradil na načelih pripovednosti in čiste ter dosledne risbe. Še zlasti pri ilustracijah, kjer gre za ponazoritev besedne umetnosti z likovnimi sredstvi, je avtor vidno poudarjal pripovednost kot temeljni pogoj za prepričljivo interpretacijo literarnega dela. Slikar, grafik in danes eden vodilnih slovenskih knjižnih ilustratorjev, Lucijan Reščič, seje rodil 26. junija 1946 v Šempetru pri Novi Gorici očetu Jožefu in materi Jožefi kot drugi izmed treh otrok. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju in se po končani osemletki vpisal na učiteljišče v Tolminu, kjer je leta 1965 uspešno opravil zrelostni izpit. Njegova velika želja, da bi študij nadaljeval na ljubljanski likovni akademiji, se ni nikoli uresničila, saj je prezgodnja očetova smrt bistveno poslabšala že prej šibko gmotno stanje v družini. Prošnjo za denarno podporo, ki bi mu omogočila nadaljevanje željenega študija, pa so mu za to pristojni ljudje brez utemeljitve gladko zavrnili. Doletelo gaje celo to, da mu je občinska skupščina v Novi Gorici, ki mu je v času šolanja v Tolminu nudila skromno dijaško podporo, izdala dekret in ga kot svojega zavezanca napotila poučevat v Medano KULTURA Rast 5-6/1997 v Goriška Brda. Stvari pa so sc zasukale drugače in pristal je na Štajerskem v odmaknjeni vasici Oplotnica na Pohorju, kjer sta v izjemno slabih razmerah skupaj poučevala s kolegico, s katero seje pozneje poročil. Od tu gaje pot vodila za nekaj časa na Čatež in potem v Trebnje, kjer živi in dela še danes. Od leta 1974 do leta 1977 je na tamkajšnji osnovni šoli vodil likovni in tehnični pouk in ob delu obiskoval Pedagoško akademijo v Ljubljani, oddelek za likovni pouk in knjižničarstvo. Intenzivno in zavzeto delo na trebanjskem kulturnem področju in predvsem lastne slikarske ambicije so zahtevale preveč časa, zato je opustil študij in sprejel službo samostojnega svetovalca za vzgojo in izobraževanje v KPD Dob pri Mirni. Po sedemnajstih letih državne službe seje odločil za svobodni poklic in sc začel ukvarjati s knjižno ilustracijo in grafičnim oblikovanjem. Izkušnje na tem področju si je dolga leta pridobival kot član pripravljalnega odbora trebanjskega mednarodnega likovnega tabora samorastnikov pa tudi kot aktivni udeleženec teh prireditev, kjerje za svoja likovna dela prejel priznanje in nagrade. Zadnjih nekaj let dela kot slikar in grafični oblikovalec v zasebnem podjetju Lorenci L v Trebnjem. Čeprav seje Lucijan Reščič v obdobju, ko je bil mednarodni tabor likovnih samorastnikov v Trebnjem še živ in aktualen, zavzeto posvečal slikarstvu in je bil kar nekajkrat tudi aktivni udeleženec takrat pomembne in priznane likovne manifestacije, njegova uveljavitev na področju likovne umetnosti ni presegala lokalnih okvirov. Zaradi pretirane skromnosti in pomanjkanja slehernega občutka za lastno uveljavitev je njegova likovna ustvarjalnost ostala zaprta v lokalni krog majhnega slovenskega mesta, kakršno je Trebnje. Šele zavzeto in pospešeno ukvarjanje s knjižno ilustracijo je avtorju odprlo pot v slovenski likovni prostor. S kakovostnim delom je dokazal, daje vreden zaupanja založnikov in pomembnih založniških hiš, kot so Mladinska knjiga, DZS in Mladika, pa tudi med literati, ki so ga vabili k sodelovanju, srečamo znana imena pisateljev in pesnikov, kot so Svetlana Makarovič, Tone Pavček, Jože Snoj, Severin Šali, Franci Šali, Marjan Tomšič, Kristina Brenkova. Ilustriral je tudi Jurčičevega Desetega brata, natančneje Krjavljevo zgodbo, ko se je založba Mladika lotila domiselnega založniškega projekta in kot samostojno knjigo izdala z Reščičevi-mi ilustracijami opremljeno Krjavljevo zgodbo (besedilo je sestavni del petega poglavja našega prvega romana Deseti brat). Osebe, kijih je ilustrator vključil v svojo likovno pripoved Krjavljenc zgodbe, so stvarne in na ilustracijah fizično prepoznavne. Nedavna velika pregledna razstava izvirnih ilustracij Lucijana Reščiča v Dolenjskem muzeju v Novem mestu je nedvomno dokazala, da premore Dolenjska izvrstnega ilustratorja, ki se v svoji pristni izpovednosti in želji po estetskem ne prepušča sočasnim modnim trendom, temveč zna obogatiti zakladnico naše knjižne ilustracije s povsem svojimi in izvirnimi likovnimi interpretacijami, ki so jasen odraz njegove, povsem osebne ustvarjalne naravnanosti. Reščič z enako vnemo ilustrira otroško in mladinsko literaturo kot knjižna dela, namenjena odraslim. Kljub temu pa se zdi, da dosega višjo umetniško raven v lirskem kot v epskem izrazu. Vrh njegove knjižne ilustracije brez dvoma pomenijo njegovi likovni prispevki k izdaji pesniških zbirk, saj ilustracija poezije že od nekdaj velja za zahtevno in težko upodob-ljivo snov. Reščiču uspeva v filigransko natančno risbo vtkati številne simbole in prispodobe, ki se vsakič skladno ujemajo z literarno predlogo. Lucijan Reščič: NA VEČERNI POTI, perorisba s tušem, 1991 Ilustracija za pesniško zbirko Pesnik na večerni poti Severina Šalija Emil Cesar KULTURA Rast 5-6 / 1997 0 PESNIKU SEVERINU SALIJU IN O CENZURI Prispevek k novejši literarnozgodovinski raziskavi slovenske književnosti Preden se zaprem v svoj hram, kot pravi Karel Destovnik - Kajuh, bi rad spregovoril o pesniku Severinu Šaliju. Sicer sem trdno prepričan, da bodo o njem še pisali, ker je bil pesnik in ker to zasluži, ne verjamem pa, da je še kdo cenzuro doživljal tako kot on in se z njo boril, saj je bil nekaj časa v ospredju našega kulturnega življenja. Naj ta prispevek dopolnjuje njegovo človeško podobo, predvsem pa podobo Slovenca v času, ko je bilo biti Slovenec težko in ko je bila hkrati taka opredelitev zelo pomembna. O tem bi rad spregovoril z njegovimi besedami in hkrati opozoril na pomembno značajsko črto, ki se ni nikdar razkazovala ali zahtevala kake zasluge zase. Prispevek pa naj bo tudi širše dopolnilo problematiki o cenzuri, ker jo premalo poznamo. 1 V mladosti sem se vedno navduševal in zagovarjal skupinsko delo, ker sem videl v tem mnogo prednosti za znanost. Navduševal sem sc zanj tudi zato, ker te oblike dela nisem poznal, slutil pa sem, daje lahko silno pomembna. Spoznal sem jo, ko sem pripravljal antologijo socialne poezije in poezije o evropskem odporu. Ta, po vrednosti izredno dragocena antologija, ni nikoli izšla. Sodim, da sem takrat dobil nekaj sivih las, kot pravimo. Ne bom govoril o podrobnostih, vprašljivi so bili roki, potem prevodi in še marsikaj. - Nekaj let pozneje so me spet pridobili za neko podobno zamisel. Ponudba je bila mikavna, v sebi sem jo nosil dalj časa, zato sem vanjo brez pomišljanja privolil. Takrat so bili rezultati presenetljivo uspešni. Zelo rad se spominjam prevajalcev Ivana Minattija, Andreja Arka, Ade Škerljeve, Branka Žužka... Eden izmed mojih sodelavcev tedaj je bil pesnik, prevajalec in urednik Severin Šali. Prvič sem videl Severina Šali ja v prvih mesecih okupacije 1941. leta. Udeležil sem se izredno odmevne recitacije (morda zaradi okupacije) v prostorih Ljudske knjigarne blizu škofije. Poslušalcev je bilo zelo veliko. Stali smo med policami za knjige, od zida do prodajnega pulta, medtem ko so prihajali recitatorji nemoteno iz ozadja skozi majhna vratca, na improvizirani oder. Svoja dela so brali Jože Krivec, iz knjige črtic Dom med goricami, dr. Stanko Kociper, odlomek iz romana Goričanec, ki je tudi prav tedaj izšel -prebranih odlomkov obeh se še dobro spominjam, zlasti so me prevzeli občuteni in iskreni Krivčevi spomini na mater, Haloze in Ptujsko goro, manj se spominjam Jožeta Dularja in, seveda, Severina Šalija. Uvodno besedo o nastopajočih je imel dr. Tine Debeljak. Takrat sem ga videl prvič in zadnjič. Ko sem po toliko letih poiskal Severina Šalija v zvezi z mojo antologijo v prostorih Mladinske knjige, kjer je bil urednik, sem se spomnil tega srečanja. Pokazal sem mu originale pesmi, ki bi jih bilo treba prevesti. Spominjam se, daje na pobudo pristal in kljub res neugodnim rokom - bili smo sredi poletja, knjiga pa bi morala iziti kmalu jeseni - izbral prav tiste pesmi - in to po premisleku - ki so bile po mojem mnenju za prevajalca najtežje. Oddahnil sem si. Mislil sem, da mu bo treba prigovarjati in moledovati - oboje mi je bilo vedno zelo mučno, in ne vem, če sem bil pri premagovanju teh težav vedno uspešen. Dobil sem vtis, da je Šali pri zahtevnih tekstih užival. Malo pomislekov je imel samo pri rokih za oddajo prevodov, vendar se je tudi tu strogo držal dogovorjenih datumov in jih eelo prehiteval. Vseh prevodov ni pošiljal hkrati, temveč postopno, kar mi je bilo zaradi pogovorov z založbo zelo všeč. Prevajal je z veseljem in z lahkoto in vem, da je veliko prevedenih pesmi imelo rimo. Take izkušnje so pomagale, da sem odločno spremenil mnenje o skupinskem delu. Pozneje sem se na Šalija obrnil še enkrat. Zato se še danes z veseljem spominjam tega časa in teh tovarišev, kar so mi v resnici bili. Zbližali smo se tudi drugače. Postali smo dobri delovni prijatelji. Naši stiki so postajali vse manj uradni. Šali mi je postal dober tovariš, na katerega sem se obračal, ker sem vedel, da se lahko zanesem nanj, in sva se spoštovala. Kot glavni urednik Obzornika, ki gaje izdajala Prešernova družba, sem ga spoznal še z druge plati. Moral sem poživiti delo, za sodelovanje sem se obrnil tudi nanj. Spoznal sem tudi, da ni bil zamerljiv in malenkosten. Še danes hranim nekaj njegovih pisem, bila so izredno stvarna. Pisal jih je človek, ki je bil dober delavec v najbolj plemenitem smislu besede in dober pesnik. Govoril je resno, vendar je bil vedno pripravljen misel obrniti na šalo - takega sem poznal jaz. II 1 Tone Fcrcn, Fašisti brez krinke, Dokumenti 1941-1942, sir. 108, 109 KULTURA Rast 5-6/1997 Ko smo mi še dozorevali in se iskali, sije Šali že odgovorno služil kruh. Najpomembnejši problem, ki ga je občutil kot urednik med okupacijo, je bila cenzura. Najprej italijanska, pozneje nemška in domobranska. Z njo se je srečal v svoji mladostni zagnanosti dokaj zgodaj. Marsikdaj pa je kot Slovenec sam lezel v njeno grozeče kolesje. Cenzuro, s katero so utesnjevali svobodno slovensko misel, so uvedli italijanski okupatorji v t.i. Ljubljanski pokrajini, ki sojo zasedli kmalu po okupaciji. O nadziranju slovenskega tiska govorijo že Navodila poveljstva 2. armade guvernerju cone v Ljubljani 14. aprila 1941 v zaupnem navodilu, v katerem sporoča, da bodo na območjih, ki so v okupacijski coni generala Benitta Fiorenuolija pri izvajanju funkcije guvernerja, ukrepali tudi v zvezi z nadzorom tiska.1 Iz knjige Fašisti brez krinke (Uvodna beseda, str. 27) izvemo, daje v zvezi s cenzuro izdal urad za civilne zadeve generala Vitto-ria Ambrosia širša navodila za delo civilnih komisarjev, kot je bilo razdeljevanje italijanskih zastav hišnim gospodarjem, lepljenje slik italijanskega kralja in Mussolinija (s katerimi so prelepili zidove ljubljanskih ulic, zlasti v centru mesta), o uvedbi rimskega pozdrava v uradih in pozneje v šolah (kar se pa ni izvajalo ne pri profesorjih in ne pri dijakih), o pisanju Mussolinijevih gesel o fašizmu po zidovih in cenzuri vseh, tudi neitalijan-skih časopisov (str. 27). Po ustanovitvi visokega komisariata za Ljubljansko pokrajino je bil mimo upravnih služb ustanovljen tudi posebni urad za cenzuro - Ufficio stampa e censura, ki je bil vsa leta italijanske okupacije nosilce italijanske okupacijske in fašistične propagande. Vodil gaje italijanski novinar Carlo Tigoli in za njim Francesco Joanin (n.d., str. 39). 22. aprila 1941 poroča visoki komisar Emilio Grazioli v zaupnem poročilu o tisku... kaj je dotlej naredil na tem področju, da so sprejeli sklep o cenzuri dnevnikov, tednikov in mesečnikov, kar ga je zbodlo, saj je to dejstvo komentiral, da “so tukaj zelo številni”. Dnevnika Slovenec in Jutro sta prinašala vse važnejše prispevke dvojezično, v slovenskem in italijanskem jeziku, za kar je dala pobudo okupacijska oblast. Slovenskemu tisku so dali navodila, kako naj pripravljajo oceno tiska in politično oceno urednikov, 2 n.d., str. 109 - 113. 3 France Koblar, Moj obračun, str. 147 4 Pismo dr. Bratka Krefta, 14. marca 1977 5 Ludvik Mrzel, Prežihov dvojnik, Naši razgledi, 14. maja 1960, str. 212, 213 KULTURA Rast 5 - 6 / 1997 hkrati pa Grazioli ni pozabil hvalisavo navesti, da so slovenski novinarji “popolnoma prostovoljno” pristopili k njegovim navodilom, kar je malo verjetno. Dokazi so drugačni.2 Večina Slovencev je kritično ocenjevala okupacijo, vendar do ustanovitve Osvobodilne fronte niso pričeli z odporom in iskali oblik, kako bi svoje nezadovoljstvo izrazili. Pomena okupacije kot nasilnega odvzema svobode so se kulturni delavci dobro zavedali. Zadostuje samo nekaj primerov: Juš Kozak in dr. France Koblar sta, v skrbi, da ne bi škodovala avtorju in založniku Slovenski matici, uničila oceno o Bevkovem romanu (psevd. Pavle Sedmak) Kaplan Martin Čedermac. V oceni so bili politični poudarki, ki bi tokrat lahko škodovali pisatelju .’ Raziskave slovenskega kulturnega življenja doslej kažejo, daje italijanska cenzura prvič posegla v slovensko kulturno ustvarjanje dokaj zgodaj. Vtaknila se je v spored Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani in prepovedala uprizoritev Kranjskih komedijantov dr. Bratka Krefta. Prepoved je utemeljevala s tem, da s podobo igralke Suzane Marranesi žali avtor Italijanke, ki nikakor niso takšne.4 Vendar pa pripoveduje dr. Bratko Kreft, da so razumeli pravi pomen prepovedi in delo takoj nadomestili z delom drugega slovenskega avtorja. Pri tem jih ni motilo, daje bilo delo po nastanku starejše. Kranjske komedijante so nadomestili z Učenjakom dr. Frana Detele. Da pa bi omilili italijansko sovraštvo do slovenske kulture in gledališča in da ne bi že v začetku začeli vsiljevati svoj gledališki program dvomljive vrednosti, je Kreft v soglasju z Otonom Župančičem, Josipom Vidmarjem in dr. Francetom Koblarjem objavil v Gledališkem listu bibliografijo dotlej uprizorjenih italijanskih del v ljubljanski drami. Bibliografija, ki je bila na višini, naj bi vplivala, da bi ostalo slovensko dramsko gledališče suvereno tudi med okupacijo in da mu okupatorji ne bi vsiljevali dela dvomljive vrednosti. - Na odpor in neposlušnost pa opozarja tudi letak za predstavo Učenjaka 23. maja 1941, napisan je samo v slovenskem jeziku, čeprav je že tedaj veljal ukaz o obvezni dvojezičnosti. Po vsej verjetnosti je visoki komisar Grazioli ustno podal okvirne vsebinske smernice o politični dopustnosti ob srečanju s slovenskimi novinarji. Govorjenje, da so “domači novinarji popolnoma prostovoljno pristopili k mojim navodilom”, je hvalisavo, nepremišljeno in prikrivanje dejstev zaradi kariere, je značilno za 1941. leto. Strožja pa so morala biti navodila na notranjepolitičnem področju, kjer so morali novinarji zagovarjati politiko okupacijske oblasti, poročati v smislu uradnih poročil, ki so bila včasih prav neverjetna in smešna. Proti lastnemu prepričanju so morali zagovarjati ravnanje okupacijskih oboroženih sil, nastopati proti boju za svobodo lastnega naroda, poročati v smislu njihove protipropagande o “nevarnosti brezbožnega komunizma” in nastopati proti posameznikom, kar je bilo marsikdaj v nasprotju z lastnim prepričanjem. Kljub Graziolijevem pomirjujočem zatrjevanju je moral biti odpor med novinarji že tako viden, da so ga občutili tudi Italijani. Zato so pričeli neprikrito groziti posameznikom. Ludvik Mrzel pripoveduje, daje bila v Ljubljani v zimi 1941 - 1942 ‘javna skrivnost, da imajo okupatorska oblastva seznam 'kulturnega boljševizma sumljivih oseb’”. Italijanom so ga naredili in izročili, kot pripoveduje, “v krogu 'Slovenskega domaki je bil že od vsega začetka žarišče kolaboracije". - Na sestanku z lastniki ljubljanskih časopisov in njihovimi glavnimi uredniki je visoki komisar Grazioli grozil s spiskom novinarjev, s katerimi je bilo potrebno obračunati, in kazal na predal, kjer je imel spisek shranjen. - Kot vemo, je grožnjo kmalu uresničil.5 K javnemu mnenju so prispevali tudi italijanski cenzorji, ki so bili pri pisanju prav neverjetni. Tone Ferenc poroča, da so cenzorji pošiljali svoje KULTURA Rast 5-6 / 1997 propagandne prispevke v klerikalni dnevnik Slovenec, ki je bil zaradi značaja njihovih voditeljev najposlušnejši. Tako je Carlo Tigoli objavljal prispevke o “uspehih” proti slovenskim partizanom - ti so jim povzročali na okupiranem ozemlju največ preglavic, in to v taki meri, da je 1943 Mussolini javno in odkrito grozil Slovencem z nasilnim preseljevanjem - genocidom, ki bi bil brez primere v zgodovini našega naroda. Bolj kot Slovencem, ki so poznali dejansko stanje, je bilo pisanje namenjeno prebivalstvu v Italiji, ki so potrebovali “zmage” svojega vojaštva. Tako je Tigoli sfabriciral nekaj prav klasičnih novinarskih rac, kot “da so prodirajoče italijanske čete prekoračile potok Iška”. Slovenskim bralcem pa ni ostalo neznano, da so italijanske čete zasedle tudi “trdnjavi” Vič in Šiška in da so “potopile” v Ljubljanici podmornico, vse to v času, ko sta na ljubljanskem gradu in na Nebotičniku aprila 1941 viseli - takrat sem to prvič videl - beli zastavi predaje! Pisanje je vzbujalo pri Slovencih posmeh in pomilovanje. Da je tako pisanje vsaj skraja ustvarjalo v Italiji javno mnenje, ki Slovencem ni bilo naklonjeno, je razumljivo, kar dokazuje podatek, ki so mi ga pripovedovali taboriščniki. Tako so prve taboriščnike, ki sojih Italijani odgnali v Gonars (italijansko koncentracijsko taborišče v Padski nižini), sprejemalo prebivalstvo s sovraštvom in odporom. Pozneje, ko so spoznali, da so tudi sami žrtve fašizma, so z njimi sočustvovali in marsikatera žrtev med italijanskim prebivalstvom je pozneje nastala zato, ker so želeli zaščititi slovenske internirance pred Nemci. Prezir do italijanske oblasti kaže nastop Akademskega pevskega zbora decembra 1941 v Ljubljani. Kaže ga kulturni molk, zaradi česar so prenehale izhajati pomembne slovenske kulturne in druge strokovne revije, kar ni ostalo brez vpliva na odnos prebivalstva do Italijanov kot okupatorjev. Več dokazov ignoriranja Italijanov imamo tudi pri Veselem teatru Boža Podkrajška. Ustanovili so ga v Ljubljani gledališki igralci, begunci iz Maribora. Take protiokupacijske teme so se pokazale že pri prvi predstavi. Ob ustanovitvi gledališča so na italijanski cenzuri Podkrajška dokaj nazorno poučili, kaj vse ni dopustno v politiki. Podkrajšek je to po svoje hudomušno in neustrašeno komentiral. Pod vplivom teh navodil sije zamislil nekak uvod in opravičilo gledalcem za delovanje gledališča z dokaj zgovornim skečem. Predstavljal je srečanje dveh znancev, eden od njih je pred obrazom mahal z roko. Na vprašanje drugega, kaj počne, je dejal, da se otepa muhe. Podkrajšek mu je nasvetoval, naj le dobro pogleda, kaj ga obletava. Ko gaje še enkrat opozoril, je popravil svojo domnevo in povedal, da ga ne obletava muha, obad ali čebela, temveč osa. Sledil je Podkrajškov nauk: “Ne delaj lega! Po osi tolči je sedaj prepovedano!" Občinstvo je razumelo poanto, kar je dokazovalo ploskanje. To pa je bila tudi napoved, v kakšnem miselnem krogu se bodo gibale gledališke predstave. Do večjega zapleta je prišlo spet pri moritatu o zgodovini čevljev na melodijo slovenske ljudske pesmi o dveh nesrečnih Italijanih. Italijani so morali pesem in melodijo poznati, saj so bili avtorji programa klicani neu-tegoma na zagovor. Seveda so se nanj temeljito pripravili. S Podkrajškom so odšli na cenzurni urad še Rudolf Golouh, gledališki igralec Vladimir Skrbinšek ter pravnik, pisatelj dr. Makso Šnuderl. Golouh, ker je dobro obvladal italijanščino, Skrbinška pa je vzel kot poznavalca širše problematike. S seboj so prinesli uverturo Offenbachove operete Orfej v podzemlju in Slovensko pesmarico Jože Glonarja, kije bila tedaj v prodaji v ljubljanskih knjigarnah. Tu je bila v celoti objavljena slovenska ljudska pesem o dveh nesrečnih Italijanih. Argumenti so cenzorja zmedli, kljub temu pa je bila naslednja predstava o čevljih prepovedana. 6 Filip Kumbatovič, Veseli veter, str. 226 KULTURA Rast 5 -6 / 1997 Takih predstav, ki so kljubovalno mešale štrene in prizadejale probleme cenzorjem, je bilo več. Rekli bi, da so prav tekmovali s prispevki, ki so budili nacionalno zavest. Do zapleta je spet prišlo pri skeču Večer na vasi Emila Smaska. Igralci so nastopili v slovenskih narodnih nošah. Že naslednjo predstavo je cenzura prepovedala. Zato so igralci namesto narodnih noš imeli v gumbnicah rože v slovenskih nacionalnih barvah. Ko pa so vedno sumničavi Italijani prepovedali še to, je vodstvo gledališča naročilo upravljalcem luči, da so usmerjali na oder reflektorje z belo-modro-rdečo svetlobo. Niso pa odkrili smisel spevoigre Emila Smaska Na planincah, kjer so na melodije slovenskih narodnih pesmi dodali aktualno vsebino. Vodilno misel spevoigre poznamo: v slovenske planine se je pritepel meščan - vsiljivi Nemec, ki se je začel prilizovati slovenski planšarici. Pred nevarnim vsiljivcem stajo rešila pastirja, ki sta, potem ko sta ga pregnala, zapela: "Mi smo fantje, vsi pastirji, vsi v planince pojdemo!", kar je pomenil poziv za odhod k partizanom. Poslušalci so ga razumeli, tudi to je dokazoval aplavz, ki gaje moral Podkrajšek, v strahu pred Italijani, prekinjati z jalovim izgovorom, da se približuje policijska ura in da naj zato dovolijo igralcem nadaljevati spored. Človek dobi vtis, da so v izzivanju in nepokorščini do italijanskih okupacijskih oblasti v Veselem teatru prav tekmovali. Prepovedali so tudi obliko, ki se je ohranila iz predvojnih operetnih predstav. Prinašala je marsikatero bridko resnico iz vojnih dni. Avtorja teh aktualnih satiričnih verzov sta bila Smiljan Samec in Niko Štritof, pel pa jih je Drago Zupan. Vse to je dokaz, da so morale italijanske okupacijske oblasti, kljub navidezni zavesti zmagovalca, skrbno spremljati javno mnenje med prebivalci. Posebno poglavje v boju s cenzuro pomeni glasba, kjer so zaradi premajhnega poznavanja cenzorjev zmagali vedno glasbeniki. Cenzura verjetno ni predvidela strokovnjaka za to področje. Zato seje zadovoljila le s prepovedjo, kaj ni dopustno. Prepovedano je bilo izvajati glasbena dela angleških in pozneje ameriških glasbenikov. Vendar pa se orkester Veselega teatra pravil ni držal. Adamič in njegov orkester sta pazila, da so vedno igrali šlagerje, ki sojih ljudje poznali iz radijskih oddaj, dokler jih okupatorji niso prepovedali tako, da so pobrali radijske sprejemnike. Pač pa je Adamič iz previdnosti v najavah avtorski agenciji spreminjal imena resničnih avtorjev in menjaval naslove izvajanih skladb, za avtorje pa je navajal italijanske komponiste. S tem pa ni utrpel škode nihče, med vojno so vse avtorske pravice zamrle. Glasba je bila pomembna tudi takrat, kadar so bila besedila cenzurirana, tedaj je glasba poudarjeno dopolnjevala prepovedano besedilo. Pretežek za cenzorsko pamet, oziroma na kaj takega niso računali, je rebus grafika Ela Justina Prešernova neznana prijateljica. Njegov konce -prispevek je izšel dvakrat - je bil objavljen mesec dni po uboju slikarja Hinka Smrekarja v Gramozni jami 2. novembra 1942. Justin je nameraval prispevek objaviti na dan mrtvih, ker pa v nedeljo časopis ni izhajal, je nadaljevanje objavil v ponedeljkovi številki Jutra. Prispevek je zaključil z izvirno in zgovorno vinjeto v spomin ustreljenega Smrekarja. Kot pripoveduje Filip Kumbatovič, prikazuje "skromno krsto, ki je zabita z enim samim surovo stesanim plohom ”. Nad njo "se zgrinja prelomljena SMREKA, čez napisan trak z besedo ’konec ’ pa leži prelomljena črka R - dokaj lahko umljiv rebus Smrekarjevega imena. ”6 Sicer pa so morali cenzorji nekaj slutiti. Pazili so tudi na obvestila v dnevnem časopisju, zavedajoč se, da bi pri bralcih budili nezadovoljstvo. -Ko so ustrelili kot talca Vinka Košaka, je policija z obvestilom o ustrelitvi 7 124. številka Jutra je izšla 20. maja 1043, 125. pa je zopet izšla 5. junija 1943 8 Lojze Tršar, Resnica izpod okupatorjeve cenzure, Dogovori, 15. septembra 1987, str. 8 9 Pisna izjava Severina Šali ja, 12. junija 1990 KULTURA Rast 5-6/1997 sporočila: ni vznemirjenja. Ko pa sta pisatelj in novinar Davorin Ravljen in Stane Ravnikar objavila obvestilo, da bo v spomin ubitega Toneta Tomšiča - po vojni razglašenega za narodnega junaka - maša zadušnica v frančiškanski cerkvi na obletnico njegove smrti 21. maja, so Ravnikarja in Ravljena zaprli, dnevnik Jutro pa potem nekaj dni ni izšel.7 Primeri pa so bili še hujši. Po zaslugi aktiva novinarjev, vključenih v Osvobodilno fronto (točneje, v aktiv kulturnih delavcev), so objavili v Jutru v nadaljevanjih nekaj provokativnih reportaž. Novinar Boštjan Žagarje, po pripovedovanju Davorina Ravl jena, objavil v Jutru prispevke o jugoslovanski vojski, ki so omaloževali okupatorja, kritizirali organizacijo jugoslovanske armade in demoralizacijo. 27. in 28. maja pa so objavili prispevek Vojni dnevi na Hrvaškem Vita Kraigherja (podpis V.K.). Pod šifro “u” pa je Žagar s Tonetom Janežičem vtihotapil podlistke iz sovjetskih in drugih vojnih poročil, tako 10. avgusta 1941 poročilo o nemških izgubah. Take novice so vzbudile pozornost cenzure in nezadovoljstvo visokega komisarja Graziolija, ki je jeseni 1941, po uradnem obisku konzula Nezavisne države Hrvatske, novinarjem zagrozil, da jih bo postrelil kot talce.8 - Zato, verjetno, tudi že omenjena grožnja Ludvika Mrzela. Takih smelih objav resnice pa poznamo še več. III A vrnimo se k Severinu Šaliju! Bilje urednik v založbi Ljudske knjige in urednik Slovenčeve knjižnice, založbi, kije skušala nuditi socialno varnost tistim tiskarskim delavcem, ki bi jih drugače z odpustom močno prizadeli. S podobnim namenom je bila pri Narodni tiskarni ustanovljena založba Dobra knjiga. Pričakovali bi, da se bodo Italijani vmešavali v program založbe. Vendar je Šali to zanikal, ne da bi ga za to vprašali. Verjetno so se zaradi splošne izobrazbe in intelektualne stopnje zadovoljevali s tistimi italijanskimi imeni, ki jih je v program uvrščalo uredništvo in niso “pravzaprav nikoli resneje” zahtevali, da morajo v Slovenčevi knjižnici ponatiskovati prevode fašističnih pisateljev. Tega seje uredništvo tudi izogibalo. Verjetno jih je zadovoljevalo že to, da so posegali po italijanski slovstveni klasiki (Grazia Deleda, Silvio Pelico). V založbi so se za natis iz italijanske književnosti -često naključno - odločali sami. Tako so uvrstili v program tudi slepega pisatelja Salvaneschija, ki je živel v času fašizma, vendar ni bil fašist. Pri tem jim je dajal podporo cenzor profesor Umberto Urbani, ki je bil naklonjen umetniškemu in nepolitičnemu programu.9 Pri zbiranju gradiva za študijo Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja, sem profesorja Urbanija bolje spoznal kot naklonjenega Slovencem. Tedaj sem pregledal tudi uvode v knjige Slovenčeve knjižnice, za katero je napisal marsikateri knjigi potreben uvod Šali. Zanimiva je ugotovitev, da Šali ni mogel krotiti svojih svobodoljubnih misli, medtem ko pri drugih piscih besedil, npr. pri dr. Tinetu Debeljaku, ni bilo tako. Zelo je pazil, da ne bi prizadel cenzure. - Med prvimi njegovimi uvodi sem se ustavil ob spominih Silvia Pelica Moje ječe v prevodu Andreja Budala, Šali pa je napisal knjigi predgovor in ga takole zaključil: "Silvio Pelico je s svojim življenjem pokazal, kako naj človek ostane miren, kreposten in dober, tudi ko se je hudobni svet in usoda sama zarotila zoper njega in ga ščuvala k hudobiji in maščevanju. Njegov spominski napis 'Moje ječe' je preživel vse njegove žaloigre in speve in slovi še danes, ker je v njem preprosto, a silno učinkovito in prepričevalno izbrušen najžlahtnejši biser človeškega srca - dobrota in velika požrtvovalna ljubezen do domovi- 10 Silvo Polico, Mojc ječe, 1942, str. 6 II Pisna izjava Severina Šalija, ^.junija 1990 12 Isti vir KULTURA Rast 5-6/1997 ne. " Temu zaključku je Šali dodal: "s čimer bo učitelj tudi nam."10 Ob tem dopolnilu seje cenzor Neri ustavil in zahteval v rokopisu pregled celotnega prevoda. Verjetno seje urednik izgovarjal, daje bilo tako v rokopisu. Pisal sem mu, razložil, kako sklepam in ga prosil za odgovor. Odgovoril mije ljubeznivo in obširno, potrdil je mojo domnevo in pisal o težavah, ki so potem sledile "... In prav ta odstavek je nekdo nesel na nos Neru. Cel halo. Knjiga je namreč že izšla. Pohitel sem k Urbaniju - kako naj rešimo to zadevo. Ker je bil moj 'dopis ’ seveda z drugačno ortograjijo in drugačnim črnilom, mi je profesor dal nasvet: On bo že malo zavlačeval pri šefu, mi pa naj najdemo nekoga, ki bo našel ustrezni papir in znal ponaredili tudi Budalovo pisavo. " Zato je Šali poiskal v tiskarni človeka, ki je znal posnemati pisave, dobil papir, ki je bil podoben onemu, ki ga je uporabil Budal, prepisal nanj prevajalčev uvod s Šalijevim dostavkom, nato pa so prepis izpostavili julijskemu soncu, da je bil videti “starinski”, in dopisal letnico nastanka prevoda in predgovora. To je potem Šali odnesel Urbaniju, kije za predstojnika napisal komentar in pojasnil, daje prevajalec Budal s tem mislil Italijo, katere državljan je kot primorski Slovenec bil. Tako so se izognili težavam, ki so bile med okupacijo za založbo in urednika lahko neprijetne." To pa Šalija ni izučilo. Še v istem letu je sledil predgovor k povesti Janeza Jalna Trop brez zvoncev (Severin Šali, O pisatelju, str. 4), kjer sc je neposredno obrnil na bralca. Zapisal je: "... Iz nje naj vam znova zaživi lepota naše zemlje, ki je ne smemo pozabiti ” (podčrtal E.C.). Prepričanje je temeljilo na slovenstvu in ni priznavalo trenutnih nasilnih ozemeljskih prilastitev. Sklepam, da so cenzorji spremno besedo le površno prebrali, zato je ostala za Šalija brez posledic. Povest Trop brez zvoncev jc bila tedaj ena izmed najbolj branih knjig, dosegla je izjemen uspeh. Izšla je v vrtoglavi nakladi 40.000 izvodov. Italijanski okupatorji, ki so Slovencem v t.i. Ljubljanski pokrajini slovesno obljubljali ob prevzemu avtonomni značaj, so si od vsega začetka načrtno prizadevali čimprej uničiti slovensko podobo dežele. Temu je mnogo prispevala cenzura, kije posegala v ves, celo strogo verski tisk. Ko bi morala v Bogoljubu iziti podoba menda sv. Nikolaja in pod njim podpis “zavetnik preganjanih ”, so Italijani, ki so prav tedaj v Ljubljanski pokrajini množično pošiljali Slovence v internacijo v Gonars, Padovo, Renicci, Rab in drugam, zaslutili past, rekli bi, da seje oglasila slaba vest, in so objavo preprečili oziroma je bila za njih sporna. Pri taki cenzorski vnemi je prihajalo celo do smešnih situacij. Tudi eno izmed njih mi je pripovedoval pesnik Šali, ki jo je povzročil. Dogodek, kljub vsej neresnosti ni bil prav nič smešen, Italijani so ga jemali silno resno. Pozimi 1942 je založba Ljudska knjiga oglašala v Slovencu svojo knjigo o vrtnarstvu in sadjarstvu. Hoteli pa so, da bi bil oglas tudi učinkovit in izviren. Zato so naprosili Šalija, "naj da kak verz za uvod, na vrh oglasa ". Šali je prošnji ustregel. Ni se domislil nič drugega kot verz iz narodne pesmi: Stoji tam vrtec ograjen... Na Šalijevo nesrečo je oglas izšel prav tisto jutro, ko so ogradili Italijani Ljubljano z bodečo žico. “Nastalje cel vrag!" je pripovedoval o dogodku Šali. “Dr. Odar, Košiček, ravnatelj knjigarne, ravnatelj tiskarne, urednik Slovenca, stavec in seveda jaz smo morali na italijansko komando, češ da je to bilo napisano nalašč zaradi te žične ograje. " In konec - čeprav težko, so sc “komaj zmazali". “Nero se je drl na nas, grozila je huda stvar. ” Ob pomoči profesorja Urbanija so “nekako dokazali, da se nikomur še sanjalo ni, da bomo 'ožičeni ’ in da je oglas bil že najmanj teden dni pred izidom v tiskarni", Na Šalijevo srečo je kmalu prišel nov cenzor, ki se v uredniško politiko ni vtikal.12 m M:M t r,y' ■•n liu*!'*! H Lucijan Reščič: HVALNICA VEČERU, perorisba s tušem, 1991 Ilustracija za pesniško zbirko Pesnik na večerni poti Severina Salija mmm. m m m % B lili# v„v.V':- ' • m. 1IS IS 13 Pisna izjava Severina Šalija, 23. januarja 1989 14 Tone Ferenc, n.d., str. 76 15 Pisna izjava Severina Šalija, 12. januarja 1990 16 Emil Cesar, Slovenska kultura med okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941 - 1943 (1996) KULTURA Rast 5 - 6 / 1997 Poročal je tudi o delu cenzorjev. Cenzor za leposlovje je bil že omenjeni Umberto Urbani, profesor na tržaški univerzi. Šali se gaje spominjal kot ustrežljivega, znal je slovensko in hrvaško. “Včasih smo mu nesli ’kuverto ', saj je bil slabo plačan. Tudi njegov prvi šef (ne spominjam se priimka) je bil v redu, drugi je bil bolj pasji, vendar smo z njim po zaslugi Urbanija dobro vozili. ”13 O podkupljivosti italijanske okupacijske administracije mi je pripovedovala tudi Nada Kraigher, ko sva se pogovarjala, na mojo pobudo, o njenem avtobiografskem romanu Pet temnih, svetlih tet, ker sem želel izvedeti kaj več o nastanku romana. Kraigherjeva govori v njem tudi o Urbaniju. Podkupljivost omenja tudi dr. Tone Ferenc. Tako piše, da je Protivohunski center vojaške obveščevalne službe - Servizio Informazioni Militare - SIM, vodil v pozni jeseni 1942 karabinjerski stotnik Annacleto Onnis, označuje pa ga kot “precej podkupljiv častnik”.14 Po besedah Severina Šalija so bili posebni cenzorji za gledališče, kjer so imeli “več težav”.15 Čeprav teh konkretno ne poznamo, si jih po nekaterih dejstvih 16 lahko predstavljamo. Z njimi so imeli opraviti dr. Bratko Kreft, dr. France Koblar, nekaj časa Josip Vidmar, Oton Župančič in njegov krog, Pavel Golia in drugi, predvsem igralci. IV Bridkoje spoznanje, da se niso razmere spremenile niti po 1943. letu, ko je prevzela cenzuro domobranska policija. Prepovedali niso samo knjig, npr. dr. Vladimira Bartola Alamut, seznam prepovedanih del bi bil dolg, temveč tudi posamezne tekste v slovenskih šolskih berilih. Tako je Prosvetni odsek pri šefu pokrajinske uprave v Ljubljani (generalu Rupniku) 3. oktobra 1944 IV. št. 3454/3 razposlal ravnateljstvom srednjih, meščanskih in ljudskih šol, mestnemu poglavarstvu (prosvetnemu oddelku), okrajnim glavarstvom, pokrajinski šolski založbi in Učiteljski tiskarni okrožnico, da se brez odobritve smejo uporabljati naslednja šolska berila in čitanke, vendar da “je treba pred rabo odstraniti iz njih... navedene sestavke”. Spisek, ki ga navajajo brez obrazložitve, je zgovoren in obtožujoč: iz Drugega slovenskega berila (v oklepaju je stran objave): France Bevk: Pojmo spat (str. 12), Bajka o mesecu in zvezdah (str. 45), Bisagarjev osliček (str. 80), Otroci plešejo pri kresu (str. 83), Mile Klopčič: Otrok se poslavlja od igrač (str. 14), Prva domača naloga (str. 16), Strojevodja (str. 78); iz tretjega slovenskega berila: France Bevk: Stražil j i ognji (str. 94), Igo Gruden: Pomladanska (str. 92), Anton Ingolič: Špela (str. 48), Kosci (str. 31), Gori (str. 113), Josip Ribičič: Razgovor (str. 10), Šest Josip: 'l ine ve, kaj se spodobi (str. 110), Venceslav Winkler: Zemljevid (str. 61); iz četrtega slovenskega berila France Bevk: Polž (str. 53), Turki (str. 90), Sveta Barbara (str. 128), Mile Klopčič: Mary se predstavi (str. 81), Kako sem se spoznal s svetom (str. 107), Juš Kozak: Črna smrt (str. 96), Josip Ribičič: Mati (str. 106), Vsakdanji kruh (str. 112), Stanko Vuk: Višarska Mati božja (str. 75); iz Slovenske čitanke za 1. razred srednjih in meščanskih šol: Mile Klopčič: Tri otrokove želje (str. 32), Tone Seliškar: Na dirkališču (str. 72), Bratovščina Sinjega galeba (str. 89); iz Slovenske čitanke za 2. razred srednjih in meščanskih šol: France Bevk: Gozd in voda (str. 14), Anton Novačan: Volk (str. 72); iz Slovenske čitanke za 3. razred srednjih in meščanskih šol: France Bevk: Tat (str. 87), Mile Klopčič: Mary se predstavi (str. 36), Juš Kozak: Črna smrt (str. 25), Ivan Tavčar: Slovensko je govoril (str. 48); iz Slovenske čitanke za 4. razred srednjih in meščanskih šol: Anton Novačan: Herman Celjski (str. 6) in iz Slovenske slovstvene čitanke 5-8 sestavke: Fran Al- 17 Pisna izjava Severina Šalija, 12. junija 1990 IX Isli vir KULTURA Rast 5-6 / 1997 breht: Veter (str. 335), Igo Gruden: Perice na Savi (str. 354), Anton Ingolič: Pri kožuharju (str. 384), Mile Klopčič: Mary se predstavi (str. 375), Alojzij Kraigher: Tomo (str. 356), Miško Kranjec: Dobri ljudje (str. 382), Anton Novačan: Meja (str. 362), Prežihov Voranc: Uk (str. 381), Tone Seliškar: Pretrgana popisnica (str. 377). Upraviteljstva oziroma ravnateljstva bi morala poskrbeti, da se vsi ti prispevki odstranijo tudi iz knjige, ki so bile last učencev oziroma dijakov. Odlok je po naročilu prezidenta Rupnika podpisal načelnik prosvetnega oddelka Franc Ločnikar. Tako so bili iz beril odstranjeni izrazito pedagoški teksti izjemne vrednosti, tudi taki za odraščajočo mladino, ki jih je bilo tedaj v slovenskem mladinskem slovstvu malo. (Bevk: Tat, Seliškar: Bratovščina Sinjega galeba, Na dirkališču) in to samo zaradi tega, ker so bili njihovi avtorji partizani ali somišljeniki narodnoosvobodilnega boja; ker so bili v nemških koncentracijskih taboriščih, izgnanci ali tudi tisti, ki so storili ta “greh”, da so pribežali iz nemškega okupacijskega ozemlja na ozemlje pod upravo zahodnih zaveznikov. Zelo zanimivo je, da so dali na spisek prepovedanih del tudi prispevek dr. Stanka Vuka, za katerega danes sprenevedavo trdimo, da so ga ubili “neznanci”, ali Antona Novačana, ki je iz Beograda pobegnil k Angležem, in Antona Ingoliča, obetavnega pisatelja s Ptuja, ki so ga z družino pregnali v enem izmed prvih izgnanskih valov 1941. leta v Srbijo. V času, ko je še vedno veljala prepoved slovenskega jezika in slovenske knjige na Štajerskem in Gorenjskem, so se slovenski domobranci, namesto da bi se borili tudi za slovensko knjigo in jo razširjali, “šli” politiko. Niso preganjali le slovenskih pisateljev, ki so obsojali kolaboracijo, iz berila so celo vrgli prispevek Ivana Tavčarja Slovensko je govoril, da ne bi pri mladini budil narodno zavest! Sloje za politično stremuštvo in željo po absolutni oblasti in obračunu z drugače mislečimi, ki seje najbolj zgovorno pokazala na kulturnem področju. Šlo je za eno izmed oblik brezobzirnega in sistematičnega čiščenja vseh rojakov, ki so mislili drugače. Žal le, da je bilo teh zelo veliko. Pod nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine so na videz prevzeli oblast v pokrajini Nemcem lojalni Slovenci. Obstajal je tudi dvojni cenzurni urad, enega so vodili Nemci, drugega slovenska domobranska policija. Nemški je deloval na drugi strani vladne palače, vodil pa ga je kočevski Nemec Jože Seppe. Šali gaje takole predstavil: "... dobro je govoril slovensko in je pod odsluženjem vojaškega roka v jugoslovanski armadi dobi! čin narednika. " Podatek je pomemben. Ohranil gaje v lepem spominu ali kot pravi: “Z njim je šlo laže kot pod Italijani. " Ker je Seppe pred vojno kot Kočevar živel v Sloveniji, je dobro poznal slovenske strankarske zdrahe in razmere, o katerih je imel svoje mnenje. Ni jim bil naklonjen in jih je obsojal. Že na začetku je odkrito izrekel Šaliju bridko ugotovitev, “da je proti sleherni izdaji (natisu), ki bi zbujala mržnjo med ljudmi, saj je ježe tako preveč". Strankarsko opredeljevanje je obsojal tudi drugi cenzor Frank, tudi kočevski Nemec, ki je prav tako govoril tekoče slovensko. Dejal mu je: "Tako malo vas je, pa se boste še po knjigah spuščali v sovraštvo. ”17 Podobno so sodili o tem vprašanju tudi nekateri tedanji uredniki slovenskega tiska v katoliških vrstah, kar je bilo toliko bolj presenetljivo in zato toliko večje vrednosti, ker so bili kleriki, ki niso soglašali s tedanjo politiko - tudi cerkvenih - oblasti na Slovenskem. V uredniški politiki Slovenčeve knjižnice je prevladovala zmerna, nevtralna politika. Njen urednik je bil župnik Zabret, ki se je vrnil kot izgnanec iz Srbije in bil "docela mojih misli”, kot gaje predstavil Šali. 'laki založniški politiki sta bila naklonjena tudi “šefa založbe dr. Odar in generalni, duhovnik Košiček. " lt! Nevprašan je o njih sodil: - Sodba velja za knjižno politiko med italijansko 19 Duhovnik Eranc Glavač, že kot dijak član skrajne desnice in urednik glasila Mi mladi borci, pozneje pa urednik revije Katoliška akcija in njen ideolog. Kot urednik Slovenca je vodil idejno in notranjepolitično rubriko; bil je italijanski ovaduh in gestapovski agent, (vir: Franček Saje, Belogardizem, str. 84, 123) 20 Pisna izjava Severina Šalija, 23. januarja 1989 21 Isti vir 22 Mira Mihelič, Ure mojih dni, Spomini, str. 120 KULTURA Rast 5 - 6 / 1997 okupacijo in pozneje v obdobju nemške okupacije in slovenskega domobranstva: "Nikoli niso zahtevali, da izdamo kake fašistične avtorje, ne v založbi, ne v Slovenčevi knjižnici, ali domače domobranske stvari, kot so zahtevali nekteri naši (Glavačj.19 Pri tem so imeli popolno zaslombo pri predsedniku našega celotnega podjetja dr Odarju in generalnemu ravnatelju hiše Jožetu Košičku (oba duhovnika, kot je bil duhovnik tudi 'slavni Glavač j. "20 Daje bilo res tako, kažejo podatki: pri založbi Naša knjiga so med okupacijo izdali knjigo novel Franceta Bevka in prevod A. de Saint- Exuperyja Veter, pesek in zvezde v prevodu Edvarda Kocbeka. Tako Bevk kot Kocbek sta bila partizana in v narodnoosvobodilnem boju imela pomembno vlogo. “Vendar, " kot pripoveduje Šali, “ni bilo nobenih sitnosti zaradi tega’’.2' Pričevanje o tem, kako se je godilo slovenski knjigi pod slovenskimi domobranci, so zelo poučna. Sicer je domobranska oblast za kulturni praznik 28. marca podeljevala knjižne nagrade in to poudarjala. O tem, kako nespoštljivo so ravnali domobranci s slovensko knjigo, pripoveduje Mira Miheličeva. Domobranska policija je ob njeni aretaciji zaplenila in odpeljala njene knjige in knjige njenega strica, politika v kraljevini Jugoslaviji, dr. Alberta Kramerja, kije stanoval pri njej, nato pripoveduje: “... Te so odpeljali in jih nakopičili na dvorišču policijskih zaporov in ko je nekoč Dag-mer, znana ljubljanska lalikoživka in hči nekdanje učiteljice Šumijeve, ki je imela dobre zveze s policijo, prišla k znanemu Duši (prav: Duschi - op. E. C.), jo je vprašat: 'Haben sie schoene Biicher gern ?' Imate radi dobre knjige? Izberite si, kar vam ugaja. Pa ni vzela nobene, povedala je neki moji znanki, da so na dvorišču policaji igrali s knjigami nogomet. ” Pisateljica Miheličeva nato zagrenjeno in prizadeto ugotavlja: “Tako se je moja in stričeva knjižnica izgubila kdo ve kam, v jarke, v blatu, v sovraštvo...”22 Tudi cenzor Seppe je bil "odtočno na naši strani ”. Po Šalijevih besedah je tudi nasprotoval izdaji “dveh ali treh pesniških zbirk domobranskih pesnikov ali kakim drugim domobranskim izdajam, češ, če se bo kdo usajal... takoj sporočiti njemu... Boj je bil le z nekaterimi domačimi, ki so hoteli imeti protikomunistične, belogradistične avtorje v zbirki. ” S svojimi zahtevami niso uspeli niti v času, ko je bil urednik Šali, niti ne pozneje, ko je prevzel uredništvo župnik Zabret. Uspeli so samo pri Zborniku zimske pomoči 1944. leta. Delo uslužbencev nemškega cenzurnega urada moremo ocenjevati kot zmerno, pretehtano in bolj naklonjeno Slovencem kakor delo njihovih italijanskih predhodnikov. Daje res tako, ga ilustrirajmo še z nekaterimi znanimi dejstvi: Urednika domobransko-nemške propagandne zamisli o Zborniku zimske pomoči (VVinterhilfe) Božidar Borko in dr. Tine Debeljak sta vključila v Zbornik tudi sodelovanje Otona Župančiča, vendar k njemu nista šla sama, za posredovanje sta, po njuni sodbi, izbrala “nevtralca” Severina Šalija. Župančičeve pesmi je v rokopisu prebral cenzor Fink, ki je imel pripombe glede naslova. Svoje pomisleke je povedal urednikoma Borku in Debeljaku, ki pa sta se zgovorila na Šalija, ki ni imel pri publikaciji, razen posredništva, nobene vidnejše vloge. Ker je Fink poznal slovenski odnos do Koroške, je poklical Šalija in mu sporočil, da pesem zaradi spornega naslova (Gospa Sveta) ne more iziti. Gospa Sveta je na ozemlju, priključenem tretjemu rajhu. Zato je nasvetoval, naj vrstni red besed v naslovu zamenja (Sveta Gospa), na kar je Šali, v želji, da pesmi izidejo, načelno pristal. Obvestiti je moral Župančiča, ki pa v popravek ni privolil. Pesmi je dal nov, zgovornejši naslov V brezglasje. Pač pa je v pesmi ime kraja zamenjan v Sveta Gospa, kar bralec pri branju lahko opazi. Nekaj o Župančičevi reakciji v zvezi z objavo pesmi, kjer je kazal pes- 23 Ob pripravah Zbranega dela Boga Elandra - Klusovcga Jože sem dobil v roke tudi dvoje pisem Otona Župančiča uredništvo Zbornika zimske pomoči. Doslej pisem v pesnikovi korespondenci nisem zasledil. Ali sta sc izgubili? 24 Evgen Lovšin Rod in mladost Otona Župančiča, str. 208 25 Pisna izjava Severina Šalija, 23. januarja 1989 26 Pisna izjava Severina Šalija, 12. februarja 1970 KULTURA Rast 5-6/1997 nik svojo suverenost nad samovoljo cenzure, izvemo iz zapisa Evgena Lovšina. Verjetno je Župančič urednikoma Zbornika sporočil svoje pogoje, vendar o tern Šali ni bil obveščen, ker o tem ne govori. Razgovori so potekali med Župančičem in obema urednikoma, Borkom in Debeljakom.23 Iz Lovšinove pripovedi izvemo, daje bila prav taka objava pesmi, kot jih je napisal, za Župančiča zelo pomembna. Uveljavljal je svojo voljo in seje ni pustil vzeti. Z oddajo prispevkov za Zbornik je namerno odlašal in poslal “svoj Trizvok” na veliki petek ali kot pripoveduje Lovšin, “zadnjo minuto”. Težav s cenzuro seje Župančič dobro zavedal, zaradi česar je menil: "Radoveden sem, kaj bodo z njo napravili. Prav radoveden, predobra je, da bi jo zavrgli, a na svetlo jo dati jim ne bo lahko... " - Za objavo je, verjetno, postavil pogoj: ali objavijo vse tri pesmi ali pa naj vse tri zavrnejo. Bojazen je bila odveč.24 Urednika, ki sta si želela Župančiča med sodelavci, sta naredila vse, da so pesmi izšle. Podobno kot pri Župančiču je nasvetoval cenzor Erank tudi pri Šalijevi pesnitvi Spev rodni zemlji, kjer je moral, z isto motivacijo kot Župančič, spremeniti verz: Od Slovenskih goric do morja, od Triglava do Kolpe, problematična sta bila Slovenske gorice in Triglav. Zato je verz spremenil. Vse kaže, da so bili stiki Severina Šalija z nemškim cenzurnim uradom dobri, da so se skozi delo in sodelovanje stkale tudi osebne simpatije. Tako bi sodili tudi po tem, kar je Šali vedel o privatnem življenju cenzorjev Finka in Seppeta. Njuna reakcija je bila upravičena. Obtožujoč dokaz so objave Severina Šalija, ki sledijo. Tudi pri Šalijevem imenu so si delali “črne pike”, pri tem pa morda vrstni red ni natančno tak: Kot pripoveduje, je dobil prvo “črno piko” ob izidu romana Franceta Novšaka (verjetno romana Globoko jezero, izšel je 1944. leta), o čemer pripoveduje: "Ko je knjiga izšla, me je poklical 'stavni' policist Hacin, me zmerjal na žive in mrtve in grozil in grozil s taboriščem. Ko me je nekako le izpustil, sem šel povedat Franku. Zdaj je bil Hacin revež. Frank ga je zmerjal na žive in mrtve, kaj se vtikuje v stvari, ki ga nič ne brigajo, saj je knjigo dovolila cenzura. ” 25 Drugo “piko” si je prislužil z “nezgodo” z Otonom Župančičem, kar smo omenili. Končno pa je bila tu tudi Šalijeva pesniška zbirka Srečanje s smrtjo in v njej pesem Pastirica, kjer je tudi tale verz: Jaz bom pod zvezdami spala, noč mi odejo bo tkala, vode uspavanko pele, njive med klasje me vzele, zarje me bodo čakale, venec slovesni mi dale! Prisiljeno so v njej iskali skrito politično ost in jo našli. Po njihovem mnenju je bila pesem partizanska, čeprav je zbirka izšla v založbi Naša knjiga kot darilo naročnikom ob novem letu 1943. A tudi v Spevu rodni zemlji se je našel v lastni preobčutljivosti sporni verz, ob katerem so se ustavili. Tak verz je bil: Ogenj praskeče. Mrliči vpijejo. Tožijo Kajnove žrtve. Zato je moral Šali v delovno taborišče v Postojno,26 eno izmed kazenskih delovnih taborišč v tedanji Ljubljanski pokrajini. Morda še, kako je do izida Speva rodni zemlji prišlo. Nastanek mi je Šali takole opisal: Pri Zimski pomoči so hoteli izdati neko Jakčevo sliko, zato 27 Pisna izjava Severina Šalija, 23. januarja 1989 29 Isti vir KULTURA Rast 5-6/1997 so Šalija naprosili za "kakih 14 vrstic pesmi", ki naj bi bile natisnjene na štirih straneh. Začelje pisati in "kar na lepem je nastal cel spev. O, še boljše, sta rekla Debeljak in Borko, bomo natisnili v posebni izdaji". Natisnili so ga v 5000 bibliofilskih izvodih s podpisom avtorja.27 Oceni Speva sta izšli v kulturnih rubrikah Slovenca 'm.Jutra, kar ni ostalo skrito nemškemu oficirju, komandantu taborišča v Postojni. Šali pripoveduje o nadaljnjih dogodkih. Ti so značilni in bridki: "Komandant našega taborišča, nemški oficir, me je poklical in rekel. 'Moj sodelavec v pisarni me je opozoril, kaj piše o Vas. Ali imate Slovenci res toliko pesnikov, da nam jili vaši ljudje pošiljajo jarke kopat? Zvečer se odpeljite v Ljubljano. Bo že vam kak železničar v Postojni posodil kapo in bluzo, pa kladivo, vem, da se tako dela, in ko bo... prišla na vlak naša kontrola, izstopite in udarjajte s kladivom po kolesih. V Ljubljani prespite, ne doma, ampak pri kakih znancih, zjutraj se pa oglasite pri Franku na cenzuri, bo že on uredil stvar. 'No, prišel sem srečno v Ljubljano, se naslednji dan oglasil pri Franku, ta me je s pismom in posebnim priporočilom poslal k šefu organizacije Toth v Delavski dom. Prijazen starejši civilist me je sprejel, počastil s kavo, nato pa pred mano raztrgal moj karton. 'Tako, sedaj lahko spite doma, nemška policija vas ne bo iskala.' Franku sem se šel zahvalit za posredovanje. Vprašal me je, kdo me je poslal v Postojno. 'Kociper in Jeločnik, ker nisem hotel napisati pesmi ob nekakšnem Rupnikovem jubileju, reke! sem jim, da take pesmi ne znam napisati. ’ 'A, to so čajarji in šnop-sarji tamle čez ulico, dih že poznam!' Potem mi je Frank še naročil, naj mu prinesem seznam kulturnih delavcev, ki kopljejo jarke v Postojni, v Polju pri Ljubljani in v Ribnici. ” Nato končuje: "Že čez nekaj dni so se vrnili v Ljubljano L Mrak, Ravljen, Cevc, E. Justin in še nekateri, ki se jih trenutno ne spomnim. " 29 Komentar? K vsemu temu ni potreben. Zdaj počiva Šali v čudoviti dolenjski pokrajini, od katere se ni nikdar povsem ločil. V pokrajini ob vijugasti in zasanjani Krki, ki zna z barvo gladine in skrivnostnim šepetom govoriti tistemu, ki to razume. Počiva in se razgleduje po obsijanih gričih Gorjancev, ki z zamolklimi gozdovi sanjajo skrivnostne pravljice; med Trško goro s prijaznimi zidanicami, zaobljenim ljubenskim hribom in Straško goro v ozadju. Pesnik je to pokrajino doumel. Njegovo življenje je bilo kljub vsemu ena sama, lepa in občutena pesem. Mnogi ne poznajo tako lepega in bogatega življenja. S toplo mislijo se ga spominjam in blagrujem za to bogastvo življenja v pesmi. Tudi meni gaje dal. 326 Vladimir Lamut: SEVERIN ŠALI, 1951 Lucijan Reščič: MED NIHANJEM IN PADCEM, perorisba s tušem, 1991 Ilustracija za pesniško zbirko Pesnik na večerni poti Severina Salija MIRAN JARC IN DOLENJSKE NOVICE Andrej Surla I Biografske podatke sem povzel po zapisih Boga Komclja (Pred 80 leti se je rodil Miran Jarc) in Jožeta Škufce (Partizanjcnjc in smrt Mirana Jarca), objavljenih v Dolenjskih razgledih 1980.' KULTURA Rast 5-6 / 1997 Miran Jarc je v obdobju med obema svetovnima vojnama zagotovo ena osrednjih osebnosti slovenske literature. To je mogoče reči kljub žalostnemu dejstvu, da še vedno ni doživel priznanja, ki ga za slovenske literarne ustvarjalce pomeni uvrstitev v temeljno domačo leposlovno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.Trditev velja tako po merilu količine ustvarjenih leposlovnih del kot - kar je seveda pomembnejše - po njihovi izrazni moči in pomenu, ki jim ga priznava slovenska literarna zgodovina. Ta ga običajno uvršča v dva periodizacijska 'predalčka’. Za potrebe šolskih beril je najzanimivejše njegovo zgodnje ustvarjalsko obdobje, ki si po periodizaeijskih merilih slovenske slovstvene vede zasluži oznako ekspresionizma. Kasneje, v tridesetih letih, pa njegova literatura dobiva poteze t.i. nove stvarnosti, saj se tedaj idejno in oblikovno nekoliko 'umiri’ ter prične v svoje pisanje zajemati tudi - prej odsotno - motiviko vsakdanje družbene stvarnosti. Za vso njegovo literarno dejavnost je značilno, da uteleša predvsem idejno-racionalne prvine literarnega dela. Pristajanje na nihilizem in poskusi njegovega preseganja, ki gredo predvsem v smer zavestnega pokoravanja tradiciji in sprejemanja življenja kot enega od pretakališč/vozlišč razumsko nedoumljive vesoljne energije, ga nedvomno uvrščajo med poglavitne slovenske nosilce t.i. moderne lirike. Miran Jarc seje rodil 5. julija 1900 v Črnomlju.1 Njegovo otroštvo je potekalo v znamenju selitev, saj je očeta sodniška služba večkrat vodila na nova delovna mesta po slovenskih krajih. Tako so Jarčevi v Miranovih otroških letih živeli še v Višnji Gori, od tam pa so prišli v Novo mesto. Tuje obiskoval osnovno šolo in kasneje (v letih 1910-1918) tudi gimnazijo (maturiral 24. junija 1918). Po očetovi upokojitvi seje družina preselila v Mestni Log pri Ljubljani. Ker slednja tedaj še ni imela univerze, se je vpisal na zagrebško, ko pa je bila 1919. leta ustanovljena tudi ljubljanska univerza, se je vrnil v Ljubljano, kjer je študij nadaljeval. Končal ga ni, saj seje moral po očetovi smrti zaposliti. Zato je opravil abiturientski tečaj in se zaposlil kot bančni uradnik. Kmalu je ostal še brez matere. Po dolgem prijateljevanju in ljubezenskem hrepenenju (katerega dokaz je množica ohranjenih pisem - nekatera so bila tudi že objavljena) seje leta 1934 poročil s svojo sestrično in se preselil v majhen kraj Krtina. Rodili sta se jima dve hčerki. Med okupacijo se je Jarc vključil v delo ljubljanske Osvobodilne fronte, a je bil kmalu (menda 28. junija 1942) aretiran ter določen za internacijo v italijansko delovno taborišče Gonars. Vlak z interniranci pa so pri kraju Bistra prestregli partizani in večji del ujetnikov rešili. Jarc je tako odšel v gozd, kjer so ga vključili v delo kulturniške skupine. Dobil je partizansko ime Janez Suhi. Prej v vojski ni bil nikoli, saj gaje avstrijska naborna komisija med prvo vojno prav zaradi suhosti ocenila za nesposobnega za vojaško službo. Kaže, da je bila zanj usodna prav ta slabotnost. Po razpoložljivih pričevanjih med obsežno itali jansko ofenzivo na območju Kočevskega Roga ni zmogel hitrega tempa pri poskusu preboja napadalčevega obroča. Partizani so ga na njegovo prošnjo skrili v neki zemeljski luknji, odkoder se je menda kasneje KULTURA Rast 5 - 6 / 1997 pridružil še nekemu drugemu osamljenemu borcu. Med tavanjem po planoti Pugled sta naletela na italijansko enoto, kije nanju streljala in Mirana Jarca pri tem ubila. To naj bi se zgodilo 24. avgusta 1942. Njegov grob še danes ni ugotovljen. Omenil bi še nekaj za spoznavanje njegovega duhovnega ustroja verjetno koristnih biografskih dejstev. V šolskih letih seje mladi Jarc zelo zanimal za fiziko - celo tako zelo, daje skupaj s še enim sošolcem v Novem mestu ustanovil Fizikalno društvo ter sc ukvarjal z idejo o izdajanju fizikalnega časopisa (zanimivo: kot dodatek bi - za zagotovitev večjega števila bralstva - objavljali literaturo Karla Maya). Poskušal je narediti tudi teleskop. V gimnazijskih letih pa gaje zelo vleklo tudi v politiko: menda seje znal zaradi nje (imel seje za liberalca) spreti tudi s siceršnjimi prijatelji. Od umetnosti gaje najprej pritegnila glasba. Oče mu je omogočil pouk violine in že kmalu je igral tudi v orkestru. Poskusil seje tudi v skladateljstvu (uglasbil je Gestrinovo pesem Prepelica). Učil se je francoščine, češčine in hrvaščine, ob stiku z ruskimi ujetniki v novomeškem zaledju (med prvo svetovno vojno) pa tudi ruščine. Spomnim naj le še na njegovo dolgo in iskreno prijateljevanje z znamenitim slovenskim likovnikom Božidarjem Jakcem. Upati je, da bo javnosti kdaj dostopna tudi njuna dolgoletna in zelo obsežna korespondenca. Literarna zgodovina Jarčevo ustvarjanje običajno razmejuje kar na podlagi treh izdanih pesniških zbirk, ki pomenijo tri postaje njegove umetniške poti. Vsako od njih je avtor zastavil kot nekak zaokrožen, organsko rastoč in idejno sklenjen organizem. Poezija, zbrana v teh zbirkah, z iskanimi, a zato preciznimi pesniškimi prijemi ponuja vpogled v proces spreminjanja pesnikovih pogledov nase in na svojo (tako intimno najbližjo kot tudi globalno-kozmično) okolico, nam razgalja premike v razvoju/zorenju svetovnega nazora. Celovit pregled Jarčeve literature seveda ne more obiti tudi formalnega spreminjanja, kije celo zelo opazno, kljub temu pa je ob tem opusu verjetno mogoče brez strahu zapisati, daje v njem ves čas v ospredju predvsem vsebina, znotraj te pa v prepletu snovno-material-nih, afektivno-emotivnih in miselno-idejnih prvin, poglavitno/dominantno mesto prav gotovo pripade slednjim. Jarčeva literatura je vseskozi predvsem pozoren, do zadnje strune napet miselni lov, ki pa se spet nikoli ne uspe do konca usmeriti v objektivno analizo pesnika obdajajoče stvarne družbe; od prvih začetkov do prezgodnje umolk-nitve ostaja prisluškovalec lastnih in sploh človekovih najtišjih globin. (Tudi) kadar lirske subjekte nadomešča z drevesi (drevo je njegov posebno priljubljen motiv-simbol), mu gre le za izrekanje človekovega položaja v svetu, za iskanje njegove resnične umestitve v ogromnosti stvarstva ter s tem človekove bivanjske osmislitve. Celo tedaj, kadar njegovo pero zadene ob konkretno socialno problematiko, ob prebujajoče se družbenoprevratno vrenje, ne more odločno zavzeti socialno angažiranega položaja in se brezkompromisno postaviti v bran te ali one politične opcije, ampak vse to dogajanje motri z nekako 'oddaljene’, 'univerzalne’, 'nadulične' in nadideološke perspektive-ter od tu vztraja v brskanju po globljih skrivnostih človekovega bistva. Tako Jarc v času, v katerem se nemajhen krog njegovih pisateljskih kolegov vključuje v politično-ideološko akcijo, oznanja spoznanje o človekovi kajnovski krivdi ter vse bolj prepričano išče poti v vdano idilično sožitje s pramaterjo Zemljo. 2 V Knjižnici Mirana Jarca, ki hrani del Jarčeve zapuščine, so mi pri iskanju prijazno pomagali, vendar sc je pokazalo, da med njihovim gradivom rokopisnih zvezkov, v katerih je menda zajeta vsa pesnikova zgodnja literarna bera, ni. Prav v lem času pa poteka široko zasnovan projekt natančne registracije vse Jarčeve ostaline, ki vključuje tudi gradivo v zasebnih zbirkah. 3 V zborniku, ki je izšel ob praznovanju 250-lctnicc novomeške gimnazije, je Album žal označen za izgubljenega. KULTURA Rast 5-6 / 1997 O Miranu Jarcu marsikaj pove tudi njegovo informatorsko prizadevanje o prej na slovenskem literarnem prizorišču neznanih ali le malo ozaveščenih tujih avtorjih: v tridesetih letih seje trudil Slovencem predstaviti in približati D. H. Lavvrencea, že leta 1931 pa je k nam prinesel tudi eno prvih informacij o Franzu Kafki, o katerem je v 7.-9. številki DS objavil dokaj obširen in kajpada afirmativen esej. Jarčevo pisateljsko delo sega na področja vseh treh literarnih zvrsti. Najmanj je zastopana dramatika, pa čeprav je imel sam za svoje najvažnejše delo prav izdelek s tega področja: troje niti ne do zaključka privedenih ter tudi ne nujno dogajalno povezanih fragmentov, poimenovanih po središčni figuri, Vergeriju. Poleg Vergerija sodijo v dramsko vrsto še v literarni zgodovini visoko cenjeni Ognjeni zmaj (enodejanka v verzih) in tri druge enodejanke iz dvajsetih let, nekaj (povečini v rokopisu ostalih in menda nikoli uprizorjenih) lutkovnih igric za otroke ter ’skeč’ iz okupacijskega življenja. Mnogo več je poezije in - predvsem kratke - proze. Količinska primerjava pokaže, da sta ga obe zvrsti privlačili s približno enako močjo. Literarna zgodovina pa ga bo v spominu vendarle ohranila zlasti kot pesnika, saj njegovo pripovedništvo le redko dosega za dobro prozo potrebno epsko širino in je konec koncev tudi vsa usmerjena v ’peda-gogično’ urejevanje sveta. Teme so iste kot v sočasni liriki - in tako je večino Jarčeve proze mogoče brati (predvsem) kot dodatno osvetlitev problemov, s katerimi se ubada v poeziji. O odnosu do lastnega ustvarjanja je Zinki 22. januarja 1919 napisal tole: “/.../ jaz ne uživam poezije le čustveno, ampak s kriticizmom lastnega duha motrim in presojam. Ne dam preje pesmi iz rok, dokler ni od vseh strani popolna in taka, kakeršne ni nikedo pred menoj napisal.” Ta strogost pa se v podvojeni meri kaže pri selekcioniranju pesmi za knjižne zbirke, ko je trezno in neprizanesljivo v končni izbor sprejel zgolj tiste in toliko pesmi, daje lahko z njimi poetično izpovedal zaključeno spoznavno misel, oz. ekonomično, pa še vedno dovolj povedno, razgalil proces svojega nazorskega zorenja. Zgodnje objave Miran Jarc je v literaturo vstopil zelo intenzivno. Potem ko se je nekako sredi gimnazijskih let njegovo zanimanje od fizike preusmerilo k leposlovju, seje pisanja lotil skrajno resno. Petre poroča, da smemo imeti za njegov prvi ambicioznejši literarni poizkus potopis potovanja v Trst, kamor gaje nekoč s seboj vzel oče. Sicer pa naj bi Jarc v začetku leta 1916 že prepisal vse svoje dotedanje literarne izdelke; in teh se je menda v dobrem letu dni nabralo za štiri zvezke, kar da skupaj kar 542 rokopisnih strani. Gre za pesmi in predvsem za kratko prozo.2 V ilegalnem dijaškem listu Album, ki so ga leta 1915 na pobudo in pod uredniškim vodstvom Antona Podbevška ustanovili na novomeški gimnaziji, je menda objavil pesem Domovini.3 Po istih navedbah naj bi ga še istega leta na javno literarno prizorišče sprejeli dve glasili: Ilustrirani glasnik (kjer pa ni objavljal lastnih izdelkov, ampak prevode nemških trivialnih domovinskih črtic - nepodpisano, celo brez navedb avtorskih imen, v marginalni rubriki Dogodbe) ter “list s podobami za slovensko mladino” Zvonček. V slednjem je menda izšlo nekaj njegovih zgodnjih črtic, ki pa jih je očitno podpisoval s psevdonimom, saj njegovega imena na straneh te revije ni. Komelj piše tudi o objavah v Tedenskih novicah, vendar pa niti tam nisem našel ne Jarčevega imena ne 4 Bogo Komclj v članku, v katerem seje spomnil osemdesetletnice Jarčevega rojsta, piše: »Do 4. XII. 1916 so mu Dolenjske novice tiskale črtice: Begunci, Iz časov mobilizacije, Skrila klet, V kraškem skalovju, prevod v nadaljevanjih Vojna in smrt in še pesem Narodna.« Pod vsemi navedenimi naslovi stojita začetnici J.M.. V doslej zbrani Jarčevi zapuščini le pesmi ni. KULTURA Rast 5-6 / 1997 inicialk ali psevdonimov, za katere se bolj ali manj zanesljivo ve, da jih je uporabljal (Vladimir Logar, A. Razpotnik, Tihomir). Je pa mogoče nekaj objav, ki naj bi bile njegove, najti v Dolenjskih novicah. Kot piše Komelj, je v tem časniku od jeseni 1916 do prodora v osrednje slovensko literarno časopisje (1918) izšlo nekaj njegovih črtic (podpisano ali pod začetnicama), poročilo o šolskem izletu v kartuzijanski samostan Pleterje, nekaj pesmi in neke vrste odprto pismo na bojišču ranjenemu pri j atelj u. Zanimivo je, da je Jarc te svoje zgodnje objave pozneje nekako zamolčal. Tako je v pismu svoji bodoči ženi Zinki (22. januarja 1919) kot svojo prvo objavljeno pesem omenil Večerni pogovor, ki mu jo je leta 1918 v Ljubljanskem zvonu priobčil tedanji urednik, pesnik Oton Župančič (in se menda o njeni miselni globini ter “jezikovni usmerjenosti” tudi zelo laskavo izjasnil). Molk o zgodnejših objavah najverjetneje pomeni, da jih je sam Jarc štel za začetniške, sebe (kasnejšega) kar nevredne literarne poizkuse, vrh vsega pa mu najbrž bralstvo lokalnega časopisa niti ni predstavljalo 'prave’javnosti. Kasneje, že v letu 1918, se je Jarc v Dolenjskih novicah oglasil vsaj še dvakrat: obakrat v vlogi gledališkega kritika, ob ljudskih postavitvah gledaliških priredb Jurčičevih Domna in Desetega brata. 16. novembra 1916 so Dolenjske novice na strani 136 (celoletno oštevilčenje) objavile pesem Narodna, pod katero stojita začetnici J.M.. Ce se je mogoče zanesti na Komeljev zapis4, je nemara prav to sploh prvi Jarčev javni pesniški nastop -čeprav sam v že omenjenem pismu bodoči ženi o objavah pred vstopom v LZ molči, in seveda tudi brez upoštevanja pesmi v (ilegalnem) šolskem literarnočasopisnem projektu. No, resnici na ljubo je treba reči, da avtorstvo te pesmi ni empirično dokazano oz. da obstaja celo precejšnja verjetnost, da Komelje-va trditev ne drži. Začetnici namreč lahko pripadata vsaj tudi Janku Muhi. Dolenjske novice so 21. februarja 1918 objavile zapis o smrti vojaškega častnika Janka Muhe, kjer je zapisano, da so »črtice z bojišča s podpisom J.M.« njegove. Pesmi članek ne omenja. Tako podpisanih črtic je do leta 1918 še nekaj, pesmi pa nobene več. Janko Muha je danes javnosti povsem neznan, saj ga ni mogoče zaslediti v nobeni literarnozgodovinski preglednici, prav tako pa ga ne pozna niti doslej objavljeno Gradivo za dolenjski biografski leksikon, ki ga pripravlja prof. Karel Bačer. Ve se le, kar je o njem zapisano v omenjeni osmrtnici: dajcbilpred 15.januarjem 1915, ko je bil vpoklican v avstrijsko vojsko, učitelj v Ajdovcu pri Žužemberku, daje »mladino uril v narodnem petju« in da je bil tudi čebelar. Po smrti so mu Dolenjske novice v drugi polovici 1918. leta kot podlistek objavljale dnevniško besedilo Iz dnevnika slovenskega častnika v svetovni vojni. Narodna je tradicionalno oblikovana pesem z nekoliko baladnim vzdušjem. Prične se s kratkim dialogom: prvi glas (verjetno dekletov/ ljubičin) vpraša moškega (fanta ali pa morda sina), zakaj že odhaja. Kam gre, izvemo iz kratkega, odločnega in pomirjajočega odgovora: kliče ga domovina, s fronte bo pa že poslal pozdrave. Takoj nato nas pesnik prestavi v prizor slovesa: žalostna mati in objokana nevesta prosita za pisma, odhajajoči pa jih obljubi. Potem pa doma na pošto zaman čakajo: odšel je pojoč, pa kot da gaje pogoltnila “temna noč”. In čez čas, “nekoč”, sredi noči nekaj zapoje in potrka na okno. “Stari mož“ takoj ve, za kaj gre: ^ , .^ .... ... J J b la zvok prišel je iz daljin, pošilja ga vaš mrtvi sin, to zadnji je njegov spomin! 5 O tem v članku ob osemdesetletnici umetnikovega rojstva beremo: »Prijatelju Tonetu Pucu, s katerim je zelo rad šahiral in gaje imel tako rad kot Jakca, je napisal črtico Bol in jo s psevdonimom Tihomir poslal v objavo Dolenjskim novicam, ker je zvedel, da je prijatelj Puc zbolel na živcih in sc zdravi na Studencu.« (str. 11) Omenjena črtica je izšla v dveh nadaljevanjih: 5. 4. 1917 Bol (prijatelju - rezervistu) in 12. 4. 1917 Oblaki, oblaki, ponesite me v daljino... (Prijatelju - mučeniku). KULTURA Rast 5 -6 / 1997 Pesmi sc seveda pozna, daje nastala sredi groze vojne, ki jo je Miran Jarc sicer preživel v zaledju (zaradi izjemne suhosti je bil spoznan za nesposobnega za vojaško službo), a se gaje brez dvoma ob novicah z bojišč in odhajanju njegovih prijateljev tudi tu grenko dotaknila. Snov je zajel v neposrednem življenju, kije potekalo v znamenju pričakovanja novic s fronte, sporočil o najdražjih, ki so morali nanjo. Naslov (Narodna) ne preseneča, prav tako ne izbira baladne oblike. Obravnava pač trpljenje, temačno vzdušje, ki je zajelo ves narod. In to 'narodno’ tematiko je mladi pesnik tudi sporočil v maniri 'narodne', ljudske pesmi: v petih štirivrstičnicah (ki so v začetku trikrat zaporedno rimane, le v zadnjih dveh kiticah se rima nekoliko 'pokvari' - čeprav ne v škodo ritma). Za dodatno aluzijo na 'narodno', ljudsko pesem je poskrbel avtor že v samem uvodu, saj prvi verz zaradi besedice “nocoj” in jambskega šesterca asociira na ljudsko “Nocoj pa, oh, nocoj!”. Obe pesmi sta povezani tudi motivno: v obeh gre za slovo ob fantovem odhodu v vojsko. Ali lahko v Narodni ugotovimo kakšno izrazito politično (morda nacionalnoprebudno) idejo? Najbrž ne: mladi vojak odhaja v boj s pesmijo na ustih, niti ne pomisli, kako bi sc klicu “cesarja, domovine” izognil; ženske povsem pasivno jočejo, od moških nastopi le “stari mož“, v čigar besedah pa tudi ni nikakršne posebne revolte. Pesem torej ne zveni kot politično-ideološki protest, pesnik je v njej le resig-niran opazovalec žalostnega dogajanja. Lastnost, ki seje Jarc ni otresel niti pozneje, ko je skozi ekspresionistične napetosti prešel v okvire t.i. nove stvarnosti - in kije ni povsem presegel niti tedaj, ko seje v partizanih trudil pisati bodrilno borbeno poezijo. Nemara je zanimiv tudi način, na katerega se Narodna sklene. Avtor vanjo ne pripusti prozaičnega vojaškega (pisemskega) obvestila o smrti, niti žalostne novice ne sporočijo fantovi preživeli tovariši. Le skrivnostno (pa za iracionalno odprtemu duhu slutenjsko prepoznavno) trkanje na okno in pesem v temni noči... Že v teh verzih je (bilo) mogoče zaslutiti pesnika, ki bo ostal vse življenje odprt skrivnostnosti, za-um-nosti (zgolj mimogrede: Komelj poroča, da v novomeškem duhovnem in družabnem življenju pred prvo svetovno vojno in med njo misticizem ni bil neznanka). V Komcljevih spominih na Mirana Jarca je zapisano, da so Dolenjske novice mlademu literatu objavile nekaj črtic in “skoraj vsak teden” kako pesem. A pesnikovega imena ali njegovih začetnic, razen seveda pod pravkar predstavljeno pesmijo, v letnikih 1916-1918 ne najdemo. Zdi pa se, da so njegove še vsaj tri, podpisane s “Tihomir”. Takšen sklep omogoča K.omeljeva trditev, daje Jarc tako podpisal januarja 1917 v istem časniku objavljeno odprto pismo v vojni ranjenemu (in duševno obolelemu) prijatelju.5 Torej gre najverjetneje Miranu Jarcu pripisati še pesmi: Narodna (ne gre za iste verze kot zgoraj) na str. 172 (18. januarja 1917), Molitev na str. 173 (25. januarja 1917) in Na pot na str. 180(1. februarja 1917). Druga Narodna je motivno-tematsko sorodna prvi. Zopet gre za bolečino nad vojno usodo, kije ločila bližnja si srca. Tokrat pesem spregovori le o dekletu, ki mu “je hudo”, ker je moral njen ljubi med vojake. O njegovi usodi na “gališkem” bojišču sprašuje veter. Ta pa s svojim molkom potrdi slutnjo o fantovi smrti. A ne le tema, podobna je tudi zunanja oblika obeh Narodnih: spet beremo štirivrstičnice (le da so tu samo tri). Tudi rima je zaporedna. Avtor spremeni le metrično shemo: jamb je zamenjan z amfibrahom (naglasno šibka pozicija je na KULTURA Rast 5 -6 / 1997 medbesednih mejah dvakrat nerealizirana; t j. dvakrat umanjka naglasno šibki zvok, a ritem zaradi tega ne trpi, saj se 'primanjkljaj’ nevtralizira z medbesednim premorom; enkrat pa je na izpostavljenem mestu verznega začetka šibka pozicija okrepljena - kar izpostavi pomensko 'težko' besedo “kaj dela on na gališki planjavi”). Na frontno morijo je vezana tudi tridelna Molitev, ki edina izmed v Dolenjskih novicah objavljenih Tihomirjevih pesmi ni pisana v štirivrstičnicah. Prežemajo misel o krivdi, pokori in odpuščanju: ideja o krivdi samozadovoljnega, na Boga pozabljajočega človeka. Razmišljanje je izvedeno na za Jarca značilen način. Po snov spet poseže v vojno. Taje neusmiljeno prizadela dekle, kije ostalo tako brez očeta kot brez fanta. Pa to dekle v svojem trpljenju ne preklinja oblastnikov ali zle sreče - poklekne pred božje znamenje, zavedajoč se svoje krivde: v srečnih dneh se pač ni zmenila za večni opomin, ki ga predstavljajo obpotna božja znamenja. V njej zraste spoznanje, daje (tudi) prav ona sama kriva, daje moral v boj njen oče in da ji na bojišču umira fant. Zavest krivde je tako globoka in strašna, da Križanega ne zaprosi za milostno varstvo obeh svojih moških, ampak zahlepi po usmiljenem odpuščanju zase (za ta svoj greh). Dekle iz pesmi je seveda simbolična metonimija vsega človeštva, vse sodobne civilizirane družbe. Pesnik je prepoznal vojno in njene strahote za kazen za človeški napuh, za civilizacijsko občutje samozadostnosti, za odklon od bogaboječe ponižnosti. In ponudi nam tudi rešitev: poklekniti, skloniti glavo! Zadnja od treh s “Tihomir” podpisanih pesmi v Dolenjskih novicah nosi naslov Na pot. Čas objave je praktično isti (pesem je izšla le teden po Molitvi in dva po drugi Narodni), zato nas nekoliko preseneti, da si je tokrat pesnik izbral povsem drugačen ambient. Beremo o mladeniču na poti iskanja sreče: bela cesta, sladke nade, žarko sonce, petje ptic, cvetje ob poti - niti sledu o kakšni vojni, smrti! Zadnja kitica pa vendarle ostane nekako odprta - zaradi skrivnostnega “klic/a/ z gora”, ki ga fant zasliši sredi vse te kipeče življenjske radosti: Tam z gora je klic priplaval in donel čez dol in plan in mladenič je zaznaval, da mu vstaja novi dan. Kaj pomeni ta “klic z gora”? Gre za (dodatno) potrdilo pravilnosti fantove odločitve za odhod v mesto? Stopil je na belo cesto v srcu polno zlatih nad vriskal je, ko šel je v mesto svojo srečo si iskat. Glede na Jarčev sicer negativni odnos do civilizacije, ki jo najočitneje predstavlja prav mesto, je takšno razumevanje zelo malo verjetno. “Klic z gore” očitno predstavlja neko važno spremembo v fantovem življenju. In od tu lahko razmišljanje krene vsaj v dve smeri (obe se zdita kar enako obvezujoči, čeprav sta si pravzaprav diametralno nasprotni!). Je ta “klic” soroden tistemu iz prve Narodne: je torej klic “cesarja in domovine”? Prihaja “z gora”, na oni strani (realnih) gora pa pač leži cesarsko mesto. V tem primeru bi “novi dan”, v katerega (v)stopa fant, najbrž pomenil slutnjo novih, najverjetneje z vojaško suknjo povezanih, vsekakor pa za njegovo nadaljnje življenje usodno pomembnih dogodkov. Če na obe pesmini neznanki gledamo 6 V Književnem jugu je pesem izšla leta 1919, na strani 517. Še vedno sc je imenovala Ob tihi vodi, objavljena pa je bila pod pesnikovim pravim imenom. 7 S podobnimi pričakovanji se konča tudi že omenjeno odprto pismo’ na bojišču ranjenemu in duševno obolelemu prijatelju, kije bilo v Dolenjskih novicah objavljeno v dveh nadaljevanjih 5. in 12. aprila 1917 pod imenom Tihomir. (Morda je mogoče tudi v tej sorodnosti iskati potrditev Komeljevc trditve, da je Tihomir Jarčev psevdonim.) KULTURA Rast 5 -6 / 1997 tako, jo lahko navežemo na prejšnjo: kakor prej dekletu, sc zdaj temu fantu razbijejo visokoleteči načrti. Z nekaj interpretativnega poguma bi se dalo v bran takšnemu videnju postaviti tudi nerodno 'naivno’ rimo “nad - iskat” v prvi kitici (seveda gre za asonanco, ki pa je vpeta v sicer regularni sistem rim): rekli bi, da tako 'brezskrbno naivna’ rima ustreza naivni brezskrbnosti fantovih sanjarij o sreči v mestu! No, lahko pa v sintagmi “klic z gora” damo večji (in konkretneje razumljen) poudarek “goram” - ter jih imamo za metonimično ponazoritev narave, 'nature' in s tem 'naturnega' življenja. “Klic z gora” bi tako lahko pomenil: klic po naravnosti, spodbudo za sprejem pozitivnejše alternative mestni “sreči”, ki jo je fant hotel najti v začetku pesmi. V tem primeru bi šlo torej Jarcu za razreševanje spora med civilizacijo in 'naturno' preprostostjo - kar pa pesem spet približa prejšnji in v njej obravnavanemu problemu človekove krivde. Štirih pesmi, o katerih je tekla beseda, ne zasledimo niti v rokopisni zbirki Skrivnostni romar, ki jo je Miran Jare leta 1921 poslal ljubljeni Zinki. Zvezek omenjam, ker predstavlja nadvse koristen vir informacij o nastanku velikega števila umetnikovih zgodnjih pesmi. V kazalu so namreč vsi naslovi opremljeni z letnico in krajem nastanka ter mestom revialne objave - če je seveda do nje dotlej že prišlo. Dejstvo, da zgornjih pesmi iz Dolenjskih novic tukaj ne najdemo, postavlja Komeljevo trditev, da se za inicialkama J.M. in psevdonimom Tihomir skriva Miran Jarc, pod vprašaj. Je pa spet res tudi, da gre tudi v primeru tega rokopisnega zvezka za pesniški izbor - da je torej marsikaj gotovo ostalo v predalu; nemara tudi v Dolenjskih novicah objavljene verzifikacije. Prav v tej zbirki pa najdemo neizpodbiten dokaz Jarčevega avtorstva (še) ene pesmi. V prvem delu prinaša pesem Jesen, o(b) kateri piše, da je nastala leta 1917 in bila objavljena v Dolenjskih novicah ter v literarni reviji Književni jug. V dolenjskem časniku pesem s tem imenom zaman iščemo, jo pa - nespremenjeno - prepoznamo pod drugačnim naslovom: Ob tihi vodi. Izšla je 15. novembra 1917, pod njo pa je podpisan Vladimir Logar/’ Pesem pomeni premik od empirične neposrednosti zaledne vojne motivike v sfero rafiniranega občutenja narave. Novo je že to, da se v vlogi središčnega junaka pesmi pojavi del stvarnega sveta: reka. Gre torej za neke vrste predmetno pesem, ki jo je v svetovno poezijo v drugi polovici devetnajstega stoletja z vso prepričljivostjo uvedla pos-tromantika. Tudi občutje te Jarčeve pesmi je primerljivo s postroman-tičnim: poetična idealiteta jc iz neposrednosti človeške duše prenesena v sfero nekoliko skrivnostne stvarnosti. Svet preplavlja bolečina, ki jo veter vpleta v krošnje nizkih starih vrb: Ves svet samoten je in zapuščen; nebo nad njim tak težko in tak tuje. Vendar pa ta bolečina le ni edina resnica sveta; tista druga, nemara odločilnejša pa tudi odrešujoča, se skriva v sanjah, ki jih kljub morečemu ozračju še vedno sanja »tihotna reka«. In to so sanje o življenju ter lepoti, saj tudi v tej poznojesenski sivini ostajajo enake, kot so bile »v večerih majevih nekoč«. Kljub kataklizmični teži vojnih strahot, spričo katerih je človek izgubil zaupanje v višjo, transcendentalno smotrnost obstoja svojega sveta (»nebo nad njim tak težko in tak tuje«), pesnik verjame v lepoto našega najglobljega bistva.7 Neuničljiva moč hrepenenja muje očitno zagotovilo, da bo zlo slejkoprej premagano. Zaupanje v dobro ustvarjajočo notranjo lepoto na poseben način odraža tudi zunanja podoba pesmi. Zanjo je sedemnajstletni pesnik izbral pre- Pesmi so prepisane iz Dolenjskih novic /. vsemi pravopisnimi pomanjkljivostmi vred. O vzroku lc-teli si seveda ne upam presojati, saj je do njih lahko prišlo tudi zaradi stavčeve površnosti. KULTURA Rast 5-6 / 1997 prosto štirivrstično rimano kitico prešemovske metrične strukture (izmenjavanje pravilnih jambskih desetercev in enajstercev), dodatno pa jo je oplemenitil še s kar nekaj asonancami (»se ujame vanje«, »reka spleta«) in aliteracijami (»bolesti polno pesem«, »reka spleta skrivne sanje«, »ves svet samoten je«, »nebo nad njim tak težko in tak tuje«, »voda še valuje«). Vse skupaj tudi 'navzven’ ustvarja podobo dostojanstveno mirnega in estetskega sporočila o trdoživosti človekovega hrepenenja. Ko seje v citiranem pismu dotaknil umetnostnega dogajanja med mladimi Novomeščani, je Jarc samozavestno zapisal: “Par nas je tovarišev iz 'Novomeške’ generacije, ki bomo začrtali v literaturi novo pot.” Do takšnega dosežka pa vodi le trdo delo, in tega se je tedaj devetnajstletni mladenič jasno zavedal: “Rečem ti pa, da ne vem, če seje kedo toliko pečal z umetnostjo, kot se mi. In če zna človek združiti znanje, inteligenco z lastnim talentom, potem nastane iz tega biser, ki ga je pa seveda še marsikje treba očiščevati, piliti. /.../ Jaz - če nikjer -mislim pri umetnosti silno resno. Umetnost je meni vse, je meni element, brez katerega bi usahnil. Radoveden sem, kaj bo v tem oziru pokazala bodočnost.” In ko je njegovo poezijo pohvalil Oton Zupančič, pesnik, ki gaje Jarc nadvse cenil, seje mladi umetnik (do)končno prepričal o svojih sposobnostih. Zdaj je psevdonime opustil in z velikimi koraki stopil na pot javnega pesniškega samorazgaljanja. V pregledu zgodnjih pesmi je bilo moč hitro ugotoviti, da v njih prevladuje konkretna (iz vojne, v glavnem zaledne, vsakdanjosti črpana) motivika. Vse dogajanje, vsi miselni poudarki, vse je tu vezano na tragedijo vojne morije. Določen premik v ’nekonkretnost’, odprtje interpretacij ske širine pa predstavlja (že) predzadnja pesniška objava v Dolenjskih novicah. Že s pesmijo Na pot seje tako Jarc simbolično odpravil ’na pot’ abstraktizacijske nadgradnje neposredno doživete vsakdanjosti, kar je v naslednjih letih (nekako vse do zaokrožitve prve zbirke) predstavljalo konstanto vse njegove lirike. A četudi je v naslednjih letih težil k abstraktizaciji oz. vsaj k simbolizaciji ('razzemeljsko-sli ’) svojega motivnega pesniškega sveta, je vendarle ostajal miselno, torej idejno jasen - njegova poezijaje vedno pripovedovala, vedno si je prizadeval s preciznim izborom izraznih sredstev povedati neko resnico o svetu. Po svojem bistvu je pač Miran Jarc mislec/premišljevalec - ter s tem tudi oznanjevalec (kar gre gotovo nekoliko v škodo lirične pristnosti njegove poezije). Vse njegove vidnejše pesmi so bile, še posebno v ekspresionističnih letih, napeto izgovorjene svetovnonazorske trditve ali pa odgovorov zahtevajoči kriki. Pesmi, o katerih govori prispevek NARODNA (DN 1916; podpis J.M.) »Zakaj že greš nocoj?« »Zdaj moram iti v hoj! Me cesar, domovina kliče. Poslal pozdrave bom čez griče!« »O, veter, povej mi!« mu deklica pravi, kaj dela on na gališkiplanjavi?« »Pa piši kaj, pa piši kaj!« »Bom že, bom že, vsak teden vsaj!« In šel od doma je pojoč odpotoval v temno noč a pisal ni še nič domov odkar zapustil je očetov krov. In ko so bili zbrani vsi v majhni kočici nekoč, udarilo na okno je, zapelo je v temno noč. » Ta zvok prišel je iz daljin,« razlagal jim je stari mož, »pošilja ga vaš mrtvi sin, to zadnji je njegov spomin!« NARODNA (DN 1917; podpis Tihmir) Čez daljno poljano vetrček piše, P sobi si deklica solzice briše In žalostno srce ji tolče močno ko njega ni več, ji to je hudo. In mati žalostna vsa, nevesta je zaplakala: mogoče on tudi kot marsikedo je padel zadet na črno zemljo. A veter molči in veje v neznano in deklica vidi v duhu prostrano planjavo, ki sanja v noči in spi, Med padlimi tudi njen dragi leži. MOLITEV (DN 1917; podpis: Tihomir) / Kolikokrat sem mimo Tebe šla, mimo Tebe Kristus na križu ko sem vsa vesela bila, ko nisem gorja še poznala ko sem se srečna smehljala. V dalji tonila vas je v mrak, jaz pa od dela šla sem domov od nekod: glas večernih zvonov... Ti pa na križu neskončna bolest, ki je vpila od zemlje do zvezd... In takrat te nisem poznala. 11 Zdaj pa klečim pred Tabo - Gospod, usmili se me in odpusti mi vse! Glej, moj oče je moral v boj na bojnem polju umira fant moj... KUl.l URA Zdaj, ko je nesreča prišla Kast 5 - 6 / 1997 klonem glavo pred Tabo Bog usmili se me o Gospod! — Andrej Šurla /// miran JARC IN DOLhNJSKh Q)m sama ()/, krjžu . vsenaokoli mrak... Njen razgovor z Bogom že končan je Njegov obraz, poln trpljenja šepeta: odpuščanje! — Večerna zvezda je zatrepetala skozi zrak. NA POT (DN 1917; podpis: Tihomir) Stopil je na belo cesto v srcu polno sladkih nad vriskal je, ko šel je v mesto svojo srečo si iskat. Solnce žarko je sijalo, ko je stopal v širni svet. Petje ptic ga je spremljalo, klanjal se mu je vsak cvet. Tam z gora je klic priplaval in donel čez dol in plan in mladenič je zaznaval, da mu vstaja novi dan. OB TIHI VODI (15. 11. 1917; podpis: Vladimir Logar) Uspavana od nizkih starih vrb, ki z vetrom, kadar se ujame vanje -bolesti polno pesem zaječe, tihotna reka spleta skrivne sanje. Ves svet samoten je in zapuščen; nebo nad njim tak težko in tak tuje. A kot v večerih majevih nekoč v akordih tajnih voda še valuje. KULTURA Rast 5-6 / 1997 337 Božidar Jakac: PliSNIK MIRAN JARC.tuš Franc Bučar KULTURA Rast 5-6 / 1997 KAJ JE OZNAČEVALO IME GURCHEUELT LETA 895? Toponim Gurcheuclt je bil prvič zapisan v listini iz zgodnjega srednjega veka, to je leta 895. Zatem ga ne zasledimo dobrih 250 let (madžarski vpadi ipd.). Toponim seje ponovno pojavil v poznejšem srednjem veku leta 1154 in pozneje v številnih listinah ter v mnogih različicah ter se končno ustalil kot nemško ime Gurkfeld za polje ob reki Krki ali slovensko Krško polje in kot nemško ime za današnje mesto Krško. Na splošno pa se sodi, da ime Gurcheuelt iz leta 895 pomeni prvo omembo gospostva, gradu in naselbine Gurcheuelt oziroma sedanjega mesta Krško. Slovenski toponim Krško polje se je kot ime ravnine oziroma polja prvič pojavil pisno v besedilu Valvasorja (1689) kot Kersku pale (najbrž pulc), toponim Krško pa v eni pisnih različic leta 1584. Vendar natančnejša razčlemba zapisa in zgodovinskih okoliščin v času, v katerem seje prvič, to je leta 895, omenilo Gurcheuelt ali slovensko Krško polje, zbudi določen dvom o tem, ali toponim pomeni tudi gospostvo, grad in naselbino ali pa je toponim le ime za ravnino in posest na njej. Podobno je podvomil že Cevc (1977), ko je zapisal: “Je mar na kraju poznejšega gradu ali mesta res stal dvorec že ob koncu 9. stoletja? Ali pa se listina z dne 29. novembra 895, s katero kralj Arnulf podeljuje svojemu fevdniku Valtunu poleg drugih posestev tudi posestvo (predium) onkraj Save (ultra fluvium Sovvam Gurcheuelt), nanaša na širše območje Krškega polja?” Ta razprava se nanaša prav na to vprašanje in na osnovi sekundarnih ter terciarnih zgodovinskih in drugih virov poskuša najti odgovor na gornjo dilemo oziroma na vprašanje, ali omenjeni zapis in ime pomenita prvo omembo današnjega mesta Krško ali ne oziroma kaj je toponim takrat označeval. Imena Gurkfeld, Krško polje in Krško Kot je že omenjeno, je toponim Gurcheuelt prvič zapisan v listini iz zgodnjega srednjega veka, to je leta 895, in to kot oznaka za posest na desnem bregu Save. Iz besedila listine ni mogoče sklepati, ali je pod omenjenim imenom mišljeno tudi gospostvo, grad in naselbina, kajti ne eno in ne drugo se v listini z istim imenom ne omenja. Zatem toponima ni najti več do leta 1154, ko so v listinah zabeleženi krški gospodje, ministeriali grofov Bogenskih, Bertold Krški ali Pcrtholdus de Gurcheuelt in njegov sin Valter Krški ali Walterus dc Gurcheuelt ter kasneje številni drugi Krški. Iz dikcije teh zapisov, kakor o njih piše Mlinarič (1977), je že mogoče sklepati, da je v tem času že obstajalo gospostvo z gradom. Sam grad pa se v virih prvič omeni leta 1189 (Smole, 1982). Kaže, daje bilo v razdobju od leta 970, ko so Franki v mejni marki po madžarskih vpadih spet vzpostavljali svojo oblast in posest, do leta 1189, ko seje po 250 in nekaj letih ponovno omenilo Gurcheuelt, vzpostavljeno krško gospostvo in zgrajen grad. Oba sta prevzela ime Gurcheuelt, omenjeno v listini iz leta 895, ker je njihova posest, ki sojo v imenu grofov Bogenskih upravljali, očitno bila na ravnini Krško polje. Ker so se takrat navadno pod gradom oblikovale naselbine, je tudi ta sprejela ime gospostva Gurcheuelt. V številnih listinah iz poznega srednjega in novega veka je prvi 1. Gurchcuclt, Gurchcuclt, Gurchvvclt, Gvrkcucldc, Gurkfcldc, Gurkcucldc, Gurkcnvcld, Gurkkcucldc, Gurkcvcl-dc, Gurcvcldc, Gurkvcldc, Gurchvcld, Gurkcnucldc, Guokucld, gurkcucldc, Gurchvcld, Gurkvld, Gurgvcld, Gurckfcldt, Gurkhfcld, Gurkfcld 2. Kdaj jc nastalo krajinsko ime Krško polje, jc mogoče le ugibati. IJcz-laj (1956) sodi, da sc jc ime Krka (Gurk) razvilo iz antične korkoras (grško). Sočasno pa meni, da izvor imena verjetno ni niti antičen niti praindocvropski, ampak palcocvrop-ski. Torej jc morda zelo, zelo staro tudi ime Krško polje za ravnino in je frankovsko ime posesti Gurchcuclt le prevod nekega starejšega imena. KULTURA Rast 5 - 6 / 1997 zapis Gurcheuelt zapisan v več kot dvajset različicah1, dokler se v zadnjih stoletjih ne ustali različica Gurkfeld v pravilni sodobni nemščini v raznih uradnih virih in zemljevidih. Gurkfeld je bilo uradno ime za mesto Krško še med zadnjo vojno pod nemško okupacijo. Leta 1584 se je najbrž prvič pojavilo ime Kersehko (Koropcc, 1977), nato Kersko in Krško (Valvasor, 1689) ter na avstro-ogrskem vojaškem zemljevidu iz leta 1913 (na podlagi karte iz leta 1894) zraven imena Gurkfeld tudi Krško (z majhnimi črkami). Torej je slovensko ime Krško živo že najmanj 400 let. Mogoče pa je domnevati, da so prebivalci mesta domačini imenovali naselbino in mesto s slovenskim imenom že prej, vendar verjetno kot prevod nemškega imena, torej Krško polje. Nemški toponim Gurkfeld (in njegove različice) oziroma slovenski Krško polje, kakršna sta v rabi za ravnino, bo prikazano posebej. Medtem ko se je nemško ime Gurkfeld za naselbino, grad in mesto končno ustalilo in ohranilo, se je slovensko ime Krško polje za naselbino, če jc teza v prejšnjem odstavku sprejemljiva, spremenilo tako, da se je skrajšalo na prvi del imena, torej na Krško z njegovimi že omenjenimi različicami. Po eni strani seje ime lahko spremenilo iz povsem praktičnih govornih razlogov. Po drugi strani pa je najbrž za prebivalce in meščane slovenskega izvora sčasoma postalo nelogično, da se mesto slovensko imenuje Krško polje. Ne leži namreč na nobenem polju, ampak jc razpotegnjeno na ozki obrežni polici med reko Savo in obrežnimi hribi, torej v soteski, točneje, pred izhodom iz savske soteske. Ta se namreč šele pod starim mestom odpre in razširi v polje. Druga nelogičnost je bila, da ima mesto krajinsko ime polja ob reki Krki, ki je po zračni črti oddaljena približno 10 km, mesto pa leži takorckoč na Savi. Sodimo, da so to bili pravi razlogi, daje bila iz imena naselbine oziroma mesta Krško polje (prevod iz Gurkfeld) izpuščena beseda polje in je ostalo kot ime samo beseda Krško (Kersehko, Kersko, Krško). Zemljepisni oris ravnine Krško polje v preteklosti in danes Ravnina Gurk Feld ali Gurkfeld oziroma Krško polje je zanesljivo pridobila svoje ime po reki Krki, saj ni nobene druge smotrne razlage.2 Sodeč po nekaterih zemljevidih (Trampler, 1900), je bilo in je danes ime za ravnino, ki se v glavnem razprostira ob spodnjem toku Krke v delu otl Otočca do Kostanjevice na obeh straneh reke, v delu spodnjega toka od Kostanjevice do Krške vasi pa zajema v glavnem ozemlje med Krko in Savo. Ta isti prostor medvojni Zemljevid Dravske banovine in obmejnega slovenskega ozemlja označuje z imenom Krško polje, najnovejša Pregledna šolska karta Slovenije (1996) pa z imenom Krška kotlina. Polje obsega ravno ozemlje na vseh straneh do črte prehoda ravnine v Posavsko hribovje na severni strani in v Gorjance na južni strani. Njegov sestavni del je tudi velik in edinstveni močvirni ravninski hrastov gozd Krakovo, v katerem prevladuje vrsta hrasta dob (Quercus robur). Ta gozd nekako deli poljedeljske in obdelovalne površine polja na dva dela. Tako Valvasor (1689) loči St. Barthlmafeld ali (po krajnsku) Sentierneisku pulc in Gurck Feld (ali po krajnsku) Kersku palc (najbrž pulc) ter posebej opisuje Krakauer Wald ali Crocau Wald (po kranjsku) Krakauo (so še druge zgodovinske različice teh imen). Takšna neformalna delitev na dve polji pa tudi združeno ime Krško-šentjernejsko polje, se prečita v srednjeveških Fiimc Bučar virih in sliši tudi danes, verjetno zaradi številnih upravnih reorganiza-Kgurchhjflt lfta 895? C‘-J a'‘ zarac^ natančnejše označitve območja, kjer leži zemljišče, naselje, objekt ipd. Na večini starejših zemljevidov pa to območje ni označeno z nobenim imenom. ;/<>* ; '4; Obseg Krškega polja (Gurk Fcld in Gurkfcld) po Tramlcrju (1900) KULTURA Rast 5-6 / 1997 Izvedenke iz Krka in Gnrk Nekdanje nemško krajinsko ime Gurcheuelt ali Gurk Feld ali Gurk-feld je nedvomno izvedeno iz Gurk, nemškega imena reke Krke. Slovensko ime Krško polje pa je izvedenka iz slovenskega imena iste reke Krke, kajti Gurk je nemški nadomestek za slovensko Krka (Bezlaj, 1956). Kako je verjetno nastal toponim Krško, je razvidno iz enega prejšnjih poglavij. Podobno so iz imena Krka izvedeni še nekateri toponimi. Enako ime kot reka nosi naselje Krka pod izvirom reke. Nadalje so iz te besede izvedena imena podzemne jame Krška jama na samem izviru reke, nadalje naselij Krška vas nekaj nižje od izvira in Krška vas dober kilometer nad izlivom. Podobno so izvedeni iz nemške Gurk oziroma slovenske Krka hidronimi na avstrijskem Koroškem, naselju Gurk - Krka, Gurktal - Krška dolina in Gurktaler Alpen - Krške Alpe. Na Madžarskem pa so imena naselij izvedena iz madžarske različice imena Kerka. Gledano zgodovinsko, je za naselje Krška vas pri izviru Valvasor (1689) zapisal Kerschka vas, jožefinski zemljevid (1763-1787) pa Kerl-schka vas. Po drugi strani pa je v zgodovinskih virih Krška vas kakšen kilometer pred izlivom v Savo v srednjeveških listinah in novejših virih (zemljevidih) omenjena z različnimi imeni, in sicer: “In Insula” ali slovensko “na Otoku” v urbarju kostanjeviške cisterce leta 1290 (Mlinarič, 1977; 1987); “zu dem Werdelin” v urbarju istega samostana okrog leta 1290 (Mlinarič, 1987); Gorschka vas leta 1582(Ko-ropec, 1977); Munkhendorf leta 1718 (Mlinarič, 1977); D. Munken-dorf - Kr. Kerschka vass (Slovenija na vojaškem zemljevidu, 1763/ 1787); Munkcndorf (Kerschka vas v oklepaju) na avstro-ogrskem zemljevidu iz leta 1913. Razlaga in povezava teh imen je težka. Ime “in Insula”je mogoče razložiti s tem, daje bila ta vas samostanska posest ali vsaj njeno središče (morda pristava) na otoku Krke, ki sicer (bržkone mnogo manjši) obstoja še danes. Podobno je z imenom “zu dem Wer-delin”, ki verjetno izhaja iz korena sodobne nemške besede Werter, ki slovensko pomeni rečni otok pa tudi rečni polotok. Podoben je izvor 3. Meniška vas blizu Dolenjskih Toplic je tudi bila samostanska posest. Leta 1540 je omenjena kot Min-ichsdorf, pozneje sc navajajo različice tega imena. Leta 1903 pa je na zemljevidu zapisano ime Miinichsdorf in po letu 1918 Meniška vas. imena za srednjeveški trg Gutemverd sedanji Otok, VVorndl sedanji Otočec, Rudolfswert današnje Novo mesto idr. Gorsehka vasje zanesljivo predhodnica ali različica od Kersehka vas in Krška vas. Munkhen-dorf pa pomeni, da je bilo naselje ali vsaj njegov del last menihov, torej nekakšna Meniška vas.3 Munkendorf pa seje pozneje ustalila kot deformirana naslednica tega imena. Fotografija dela Krškega polja med spodnjo Krko in Savo (pogled z Gorjancev): levo Krakovski gozd, v ospredju kostanjeviški klošter in Kostanjevica na Krki; foto: F. Rabusc, okrog 1930 4. Podoben ali manjši okljuk ali rokav Save je bil pod Staro vasjo pri Vidmu. Začel se je približno pod hribom Libna, zavil proti severu skoraj do naselja Stari Grad, kjer sc je obrnil proti jugovzhodu in izlil v Savo v Vrbini. V zemljevid je vrisan še leta 1921, danes ga ni več. Pojožefinskem zemljevidu (1763-1787) je bila Sava od Krškega do Brežic en sam klobčič rokavov, slepili rokavov in strug, tako da je skoraj nemogoče na tem zemljevidu slediti oziroma opredeliti, kaj je glavno korito oziroma struga reke. 5. Stritar (1977) sicer piše, daje bilo pristanišče Noviodunum zasuto pred 1500 leti, torej okrog leta 500. Vendar to najbrž ne pomeni, daje izginil tudi savski rokav. Pristanišče po propadu mesta pač ni bilo vzdrževano. Domnevni obseg posesti Gurcheuelt in Krškega polja leta 895 V letih razcveta in propada rimsko-keltskega upravnega središča Municipium Flavium Latobicorum Noviodunum od 2. do 4. stoletja po n. š. je bilo v njem rečno pristanišče ob tedanjem rokavu reke Save (Kastelic, 1977). Rokav seje odcepil od glavne struge nekje pod Leskovcem in tekel proti točki približno na sredini med današnjima naseljema Veliko vasjo in Drnovim. Tu v bližini je danes ob suhem bivšem rokavu Save zaselek z značilnim imenom Beli Breg, kjer se je rokav obrnil proti vzhodu in nadaljeval proti Noviodunumu, današnjemu Drnovemu. V nadaljevanju je, sodeč po nekaterih virih, tekel mimo današnjega naselja Brege (značilno ime) in Mrtvice (značilno ime) in mimo naselij Vihre ter Skopice proti Brežicam. Po oznakah na kartah Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763 - 1787 pa je mogoče domnevati, da rokav od naselja Mrtvice dalje ni tekel proti severovzhodu v smeri ponovne spojitve s strugo Save, ampak v smeri proti jugovzhodu in se pri Račji vasi izlil v Krko. O tem, kdaj in kako hitro je rokav Save mimo Noviodunuma pri-rodno ali umetno izginjal oziroma izginil, je vsaka ocena nezanesljiva. Lahko je izginil hitro4, lahko pa postopoma in počasi5. Zanesljivo je, daje bil leta 1570 pri Drnovem še ribnik, v katerem je krško gos- KULTURA Rast 5-6/1997 postvo imelo pravico loviti krape (urbar krškega gospostva 1570; citat po Koropec, 1977). Ribnik je bil ostanek nekdanjega rokava in približno na tem mestu je šc danes močvirnat svet. Če je bil leta 1570 pri Drnovem še ribnik kot ostanek rokava Save, je povsem mogoče, daje bil rokav leta 895, torej 700 let prej, še tekoč ali vsaj njegovi veliki ostanki. Iz imen naselij Beli Breg, Brege (Rayn, 1358) in Mrtvice (Mcrtvitz, 1353) je prejkone mogoče domnevati, da so bila ta naselja takrat šc ob tekočem (morda bolj ozkem in plitvejšem) rokavu. Slejkoprcj pa je treba upoštevati tudi, sodeč po kartah Slovenija na vojaškem zemljevidu, da je Sava od Krškega do Brežic delala takratne številne okljuke, rokave in slepe rokave ter da je bil ta del reke reguliran na današnjo praktično ravno strugo šele po letu 1 870. Po drugi strani pa je treba tudi upoštevati, daje bržkone že v tistem času pa tja do 12. stoletja potekala meja med Kranjsko in I Irvaško (Slavonijo, Ogrsko) po grebenu zahodnih Gorjancev do Sv. Jere (Trdinov vrh), kjer se je obrnila proti severu, in vodila mimo Šentjerneja do Krke, ki jo je dosegla nekje pri Drami oziroma Otoku (Gutcnvverd). Nato je potekala po Krki do Save in po njej do Sotle. Šele v 12. stoletju so Spanheimi iz svojih posesti na Dolenjskem in iz svojega oporišča Landestrost - Kostanjevica potisnili mejo s spodnje Krke globoko v Žumberk, nekako do črte Oštrc - Bregana (Miklavčič, 1966; Bučar, 1995). Na tem osvojenem ozemlju so osnovali posesti kostanjeviškega cistercijanskega samostana in gospostev Sicherberg in Sichcrstcin. (Približno ob istem času so gospodje Višnjcgorski potisnili tedanjo mejo s Hrvaško z zahodnega grebena Gorjancev globoko v Belo krajino in Žumberk). Torej je povsem možno, da so imeli leta 895 za posest “... ultra Sovvam...” ali “... onstran Save...” le ravnino onstran rokava Save mimo Noviodunuma in ne vso ravnino onstran glavne struge Save. Ravnina onstran rokava Save pa seje, upoštevaje mejo Kranjske s 1 Irvaško na spodnji Krki, raztezala približno med črto od današnjih naselij Drama - Velika vas - Drnovo - Skopice -Krška vas na severni strani in črto od naselij Krška vas - Gazice -Brod - Kostanjevica - Drama na južni strani ali z drugo besedo na Krki oziroma na meji s I Irvaško. Na prostoru, ki je bil malo prej zamejen, je bil in je še danes Krakovski gozd, za katerega sc ne ve, kdo si gaje takrat lastil, vendar je verjetno sodil k “predium Gurcheuelt”. (Mnogo pozneje so se za večje ali manjše pravice v tem gozdu, sečnja za drva in gradbeni les, žirjenje, lov idr., potegovali in izborili ko-stanjeviško gospostvo in meščani, kostanjeviška cisterca, pleterska kartuzija, krško gospostvo in meščani, gospostvo Thurn am Mart ali Šrajbarski Turn, raško gospostvo in bržkone še kdo.) Kaj je bilo na ozemlju ali otoku med glavno strugo Save in njenim rokavom mimo Noviodunuma, je mogoče le ugibati. Je bil prodnat, kmetijsko kultiviran, sploh naseljen? Danes sta na tem sorazmerno velikem prostoru le zaselek Petrovče in naselje Žadovinek. Pred dvema stoletjema pa je bila le ena pristava in naselje Skopice, če upoštevamo smer rokava proti Račji vasi. Iz vsega povedanega bi bilo mogoče sklepati tudi, da so za posest Gurcheuelt in ravnino pod imenom Krško polje (Gurkfeld) leta 895 imeli območje, ki je obsegalo sorazmerno majhno površino med rokavom Save proti Noviodunumu, koder je pač takrat tekel, in Krko, najverjetneje na njeni strugi od današnjega naselja Drama do Račje vasi pod pogojem, da so imeli za Arnuliovo oziroma Valtunovo posest tudi gozd Krakovo. KULTURA Rast 5 -6 / 1997 Ali je Gurcheuelt leta 895 ime za gospostvo, grad in naselbino ali za ravnino oziroma posest ob reki Krki? V darilni listini frankovskega kralja Arnulfa fevdniku Valtunu leta 895 piše v citatu, izvzetem iz listine, naslednje:” ... in Marchia iuxta Sowam tres regales mansus, quod Richenburch dicitur et aliud predi-um ultra Sovvam fluvium Gurcheuelt noncupato...” ali slovensko: ... v Marki ob Savi se podarijo tri kraljevske kmetije, ki se imenujejo Ra-jhenburg (današnja Brestanica), in druga posest onstran Save Krško polje...”. So še drugi prevodi, ki se bistveno ne razlikujejo od navedenega, so pa tudi zapisi, ki omenjeno latinsko besedilo razumejo drugače. Takratna latinščina je bila latinščina tistega časti in še posebno vsakega pisarja. Zato in zaradi zmerom na novo ugotovljenih zgodovinskih podrobnosti in okoliščin je mogoče danes kakšno besedo, besedno zvezo ali zapis prevesti in razumeti različno, kar omogoča drugačne smeri razmišljanja, povezave in presoje. Če se razčleni prejšnji iz listine vzet zapis v latinščini, s tem seveda ne trdimo, da ga drugi razlagalci niso, ostalo besedilo listine za to razpravo ni važno, ugotovimo naslednje. V prvem delu zapisa je darovnica razmeroma natančna in konkretna, saj podari tri kraljevske kmetije gospostvu Richenburch, kmetije, ki so tačas bile očitno oblikovane in dejavne na bolj ali manj hribovitem območju severno od Save, na današnjem širšem Kozjanskem. Daje šlo za obsežnejšo posest, govori tedanji red, po katerem je kraljeva kmetija obsegala 50 ha. Del imena omenja tudi grad (utrdbo), “-burch”. Torej celovito fevdalno gospostvo. Drugi del zapisa pa je zelo splošen in navaja le “posest onstran Save Krško polje”. V njem se ne omenja nobene kmetijske enote (kmetije), nobenega gradu in nobene naselbine. Že zaradi te razlike in značaja imena je mogoče razmišljati o tem, da toponim Gurcheuelt ali Krško polje pomeni širše ozemlje ali območje, ki ima naravo ravnine oziroma polja. Arnulf ga je podaril Valtunu bržčas tudi zato, da ga uredi in organizira v duhu tedanjega časa, to je, slej ali prej uvede hubni sistem kmetovanja, ki je bil tačas že precej razvit v zahodnih frankovskih deželah in so ga do neke mere verjetno predstavljale na našem prostoru omenjene tri kraljevske kmetije. Tako je mogoče razmišljati še zaradi naslednjih zgodovinskih okoliščin. Po opustošenju Noviodunuma seje prebivalstvo tega upravnega središča in spremljajočih naselij preseljevalo in večidel odselilo delno v Italijo in delno v okolico na bolj ali manj vzvišen svet na obrobju Gorjancev na južni strani in na obronke Posavskega hribovja na severni strani polja. Tu je bilo bolj varno pred vpadi, prehodi, pustošenji in naselitvami barbarskih ljudstev, ki so potovala, se premikala in pustošila v glavnem po ravninah in dolinah ob večjih vodotokih, kot npr.: Vzhodni Goti (na začetku 5. st.), Huni (okrog 1. 450), Langobardi (drugapolovica 5. st.), Slovani (konec 6. st.), Obri (prehod 6./7. st.), Bolgari (prva polovica 9. st.) in Madžari (prehod 9./10. st.). Zato je bilo Krško polje konec 9. stoletja verjetno razmeroma slabo naseljeno, brez delujočih kmetij, polkmetij in brez večjih naselij idr., torej bolj ali manj zapuščeno in neobdelano ozemlje. Tudi Koropec (1977) piše, da so do začetka 12. stoletja I lrvati in Ogri vdirali in pustošili preko mejnega pasu v nemško cesarstvo in so bila obmejna ozemlja spremenjena v pustinjo. In Krško polje je bilo v obmejnem pasu. O nenaseljenosti ali slabi poseljenosti polja takrat, to je okrog leta 900, govori tudi to, da se 6. Podobnih šc nedavnih in tudi tedanjih pristav ali marofov (so tudi toponimi Marof) je bilo na Slovenskem veliko. V bližini omenjene Pristave je tudi danes šc eno naselje Pristava (v bližini Podbočja) na desnem bregu Krke, nemško zum Maicrhovc (1291), Mairhoffl (1625) in Pristauiza (1771) (Mlinarič, 1987). Na kartah Slovenija na vojaškem zemljevidu izpred 200 let je označenih in zapisanih šc veliko pristav ali Maycrhofov in podobnih imen. KULTURA Rast 5-6 / 1997 naselja med spodnjo Krko (Kostanjevica - Krška vas) in Savo prvič omenjajo razmeroma pozno, to je med letoma 1145 in 1290, torej približno ob istem času kakor krško gospostvo in njegovi prvi mini-stcriali. Ta prva naselja so, kakor navaja Mlinarič (1977), Naklo (apud Nakla, 1145), Župeča vas (in villaad Sanctum Alexandrum, 1274) in Krška vas (in Insula, 1290). Številna nadaljnja naselja se potem omenjajo prvič v 14. in 15. stoletju ter še kasneje. Seveda pa to ne pomeni, da omenjena prva naselja niso obstojala že nekaj prej, podobno kakor je krško gospostvo verjetno nastajalo med letoma 970 in 1154. Listin od takrat najbrž ni, ker niso bile izdane, saj so se gospostva in naselja v tistem času podeljevala tudi ustno, podobno kakor trške in mestne pravice, ali pa niso ohranjene. Ob povedanem pa je treba upoštevati še naslednje. Latinsko besedo “predium” je mogoče prevesti ne le kot zemljišče in posest, ampak tudi kot pristava (Bradač, 1956). Z besedo in pojmom pristava ali dvor je mogoče prevajati različice iz stare nemščine Maierhof, Mairhoffl, Meycrhof, Maicrhovc, Meyerhove ipd. (Mlinarič, 1977; 1987). Njihov ostanek je pogosta slovenska sposojenka in toponim Marof. V frankovskem času omenjene različice pomenijo poslopje ali več gospodarskih zgradb, odkoder so potekale kmetijske dejavnosti (obdelovanje polj, njiv ipd.) in kjer so bile organizirane druge gospodarske dejavnosti (hlevi, reja živine, zbiralnice pridelkov ipd.). Pristave ali dvori so bili središče pridvornih (dominikalnih) posesti tudi še pozneje (Koropee, 1977). V frankovskem času je pristavo ali Mayerhof vodil Maier, ali Mayer, ali Meyer, ali Mair (slovenska sposojenka je majer), to je pooblaščence zemljiškega gospoda za to dejavnost. Pozneje je bil to oskrbnik ali Vervvalter pa tudi najemnik pristave (Pachtcr) (Bah!ow, 1991). V zvezi z agrarnim razvojem na slovenskem ozemlju v srednjem veku Baznik s sod. (1970) piše naslednje. Razvoj kmetij ali hub in s tem tudi naselij (selo - vas) je bil tesno povezan z razvojem gospostev na slovenskih tleh. Ob uvajanju pridvornega gospodarstva je bilo uvedeno najprej obdelovanje zemlje s tamkaj naseljenimi nesvobodnjaki. Največji razcvet pridvornih gospodarstev med Franki je bil v 9. stoletju, potem pa seje razvoj usmeril v sistem hub (kmetij) in vasi v okviru zemljiškega gospostva. Torej je bilo verjetno zaradi slabe poseljenosti Krškega polja na prehodu v 10. stoletje na tem ozemlju zastavljeno najprej pridvorno gospodarstvo in je hubni sistem že takrat zaostajal v primerjavi z zahodnimi frankovskimi deželami in celo z ureditvijo na levem bregu Save (kraljevske kmetije). Reforma v smeri hubnega sistema pa je, kot kaže, zaradi madžarskih vpadov in drugih obmejnih težav tudi pozneje še dodatno kasnila. Zato, daje “predium Gurcheuelt” mogoče razumeti tudi kot pristava ali dvor pridvorne posesti na Krškem polju, govori tudi to, da je ob današnji cesti Krško - Kostanjevica (14 km) približno na sredi te razdalje naselje z imenom Pristava, nemško Mairhoffl (1570) (Mlinarič, 1987)(’. Morda je bila prav tu nekje tudi v frankovskem času “predium Gurcheuelt ultra Sowam” ali slovensko “pristava (dvor) pridvornega gospodarstva Krško polje onstran Save” kot središče posesti in izhodišče za razvoj hubnega sistema na tej ravnini. Morda je pridvorno gospodarstvo takrat sodilo pod rajhenburško gospostvo, saj sc, kot že zapisano, v listini ob toponimu Gurcheuelt ne omenjata niti grad niti naselbina, pač pa grad Richenburch. Po propadu rimskega cesarstva in po vpadih barbarskih plemen so Franki osvajali slovenske dežele in podeljevali fevde. V darilni listini KULTURA Rast 5-6 / 1997 frankovskega kralja Arnulfa fevdniku Valtunu leta 895 se omenja tudi posest Gurcheuelt, vendar v tej zvezi ne tudi gradu in naselbine z enakim imenom. Na ravnini ob spodnji Krki, ki sojo prejšnji prebi-valei v glavnem zapustili, seje najprej osnovalo pridvorno gospodarstvo s pristavo ali dvorom, kije sprejelo Gurcheuelt, kije morda nemški prevod še starejšega imena ravnine Krško polje. To pridvorno gospodarstvo je takrat najverjetneje sodilo k rajhenburškemu gospostvu, ki je bilo podeljeno fevdniku z isto listino. Razvoj pridvornih gospodarstev v hubna, ki so bila tačas v drugih frankovskih deželah na pohodu, na tem prostoru prekinejo madžarski vpadi. Šele po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 se je zaradi redke poseljenosti polja najprej ponovno vzpostavilo (okoli leta 1000) pridvorno gospodarstvo in pozneje v 12. stoletju postopno uvajal hubni sistem, vendar z gradom, naselbino in ministeriali krškimi gospodi, takrat v okviru krškega gospostva grofov Bogenskih, pri čemer so vsi prevzeli ime pridvorne posesti in pristave iz leta 895 - Gurcheuelt. Po spoznanju prebivalcev oziroma meščanov slovenskega izvora, da se naselbina (trg, mesto), ki je privzela ime gospostva Gurcheuelt, v prevodu imenuje Krško polje, leži pa ne na polju, ampak v savski soteski, da se imenuje po reki Krki, ki je 10 km daleč, medtem ko je naselbina umeščena na bregu Save (značilno obrežno mesto), se slovensko ime skrajša na Krško. Sklepati je torej mogoče, da toponim Gurcheuelt, omenjen leta 895, ni prva omemba naselbine (trga, mesta) Gurkfeld oziroma Krško, ampak omemba pridvorne posesti in njene pristave ali dvora na ravnini ob reki Krki, verjetno v okviru rajhenburškega gospostva. VIRI Bahlovv I I 1991. Deutsche Namcnslcxikon. Goudrom Vcrlag, Bindlach Bezlaj F. 1956. Slovenska vodna imena. SAZU, Ljubljana Blaznik I’. s sod. 1970. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. L zvezek. Agrarno gospodarstvo. SAZU, Ljubljana Bradač F. 1966. Latinsko - slovenski slovar. Državna založba Slovenije, Ljubljana Bučar F. 1995. Kostanjevica na Krki in njena imena. Rast (VI) 7/8, 549 Cevc E. 1977. Kulturni spomeniki v Krškem in okolici. Zbornik Krško skozi čas, Krško Čepič Z. in sod. 1979. Zgodovina Slovencev. Cankarjeva založba, Ljubljana Florjančič Janez Dizma, pl. Gricnfcld 1744. Zcmljovid Kranjske. Reprint. Slovenska knjigarna, Ljubljana Grafenauer B. 1965. Zgodovina slovenskega naroda. 1. Državna založba Slovenije, Ljubljana Kastelic J. 1977. Spodnje Posavje v starem veku. Zbornik Krško skozi čas, Krško Koropcc J. 1977. Krško v obdobju velikih kmečkih vstaj. Zbornik Krško skozi čas, Krško Koropcc J. 1982. Brestanica z okolico in Brestaniški do 17. stoletja. Zbornik Brestanica, Brestanica Kozler P. 1853. Zcmljovid kranjske dežele. Reprint, Ljubljana Mackcnsen L. 1983. Dcutschcr NVortcrbuch. Vchling Vcrlag, Koln-Wicn-Zurich Miklavčič M. 1966. Premik kranjske meje ob spodnji Krki v 12. stoletju. SAZU, Razprave. Hauptmanov zbornik, Ljubljana Mlinarič J. 1970. Kostanjcviško gospostvo po urbarju iz 1. 1625. Dolenjski kulturni festival, Kostanjevica na Krki Mlinarič J. 1977. Krško in njegova gospoščina v srednjem veku. Zbornik Krško skozi čas, Krško Mlinarič J. 1987. Kostanjcviška opatija 1234-1786. Galerija B. Jakac, Kostanjevica na Krki Rajšp V., Ficko Majda. 1966. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. 2. zv. Izdaja ZRC SAZU in Arhiv RS Smole Marija. 1982. Graščine na nekdanjem Kranjskem. Državna založba Slovenije, Ljubljana Tramplcr J. 1900. Mittclschul-Atlas. VI. Aufl., Wicn Valvasor J V. 1689. Slava vojvodine Kranjske. Reprint Krajec, Novo mesto, 1878/79. ...Zemljevid slovenskega ozemlja. Matica slovenska, Ljubljana, 1921. ...Zemljevid Dravske banovine in obmejnega slovenskega ozemlja. Učiteljski dom, Maribor ...Atlas Slovenije. 1986. Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana ...Slovenija. Pregledna šolska karta. Geodetski zavod Slovenije, 1996. Robert Peskar ŽUPNIJSKA CERKEV V ŠENTRUPERTU 1 Prispevek predstavlja predelano različico avtorjeve razprave Šent-ruperška župnijska cerkev v srednjem veku, objavljene v zborniku Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove 1993: 1393 1993, Šentrupert 1993, str. 85 97, in prispevka v katalogu velike razstave v Narodni galeriji v Ljubljani Gotika v Sloveniji, Ljubljana 1995, str. 70 71, 111 — 112. 2 Franc Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 4, Ljubljana 1920, p. 233 (št. 462). 3 Janez Hofler: O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prelogomena k historični topografiji predjože/inskili župnij, Ljubljana 1987, str. 33 37. 4 France M. Dolinar: Prošti novomeškega kapitlja: 1493-1993, str. 713; Božo Otorepec, Listine o ustanovitvi novomeškega kapitlja (1494-1509), Dolenjski zbornik 1996, Novo mesto 1997, str. 33-45. 5 Johann Vrhovec, Die Pfarrkirche Sl. Ruprccht in Unter-Krain und ilire Restaurirung, Mittheilungen der K. K. Central - Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denk-male, XXVIII, Wicn 1902, str. 63 72; Ivan Steklasa: 'Zgodovina župnije Šeni Rupert na Dolenjskem, Ljubljana 1913; Jože Gregorič, Stavbna zgodovina kapiteljske cerkve v Novem mestu, Kronika slovenskih mest, IV, Ljubljana Do leta 1497 Župnijska cerkev sv. Ruperta v Šentrupertu letos praznuje 500-let-nico dograditve cerkvene stavbe. Znano je, da gradbeni proces ni trajal le eno ali nekaj let, ampak s presledki skorajda celo 15. stoletje. To pomeni, da so se v Šentrupertu desetletja menjavale generacije kamnosekov, zidarjev, slikarjev, tesarjev in drugih obrtnikov ter številnih lokalnih veljakov in faranov kot naročnikov in plačnikov. Da vsa ta prizadevanja naših prednikov in pomemben jubilej ne bi šli neopaženo mimo nas, bomo v pričujočem prispevku na kratko orisali razmeroma zapleteno stavbno zgodovino od začetkov do leta 1497 in hkrati osvetlili umetnostnozgodovinski pomen cerkve, zlasti v času pozne gotike v Sloveniji.1 Cerkev sv. Ruperta se v arhivskem gradivu prvič omenja leta 11632, vendar več okoliščin kaže, da moramo njene začetke, predvsem pa nastanek pražupnije, iskati že v sredini 1 I. stoletja. Oporo za to dajeta predvsem patronicij in podatek, daje leta 1044 tamkajšnjo posest s središčem na gradu Škrljevo (Chrilouua) njena dotedanja lastnica Hema Breško-Seliška podelila svoji cerkveni ustanovi v Krki na Koroškem.3 Na podlagi listine iz leta 1163 je mogoče sklepati, daje bila župnija v tem času med najpomembnejšimi na tem območju, saj je imel tega leta oglejski patriarh Ulrik 11.(1161 - 1182) v cerkvi (apnel Crilog in ecclesia S. Ruberti) kapiteljsko posvetovanje z navzočnostjo uglednih škofov in župnikov. Vendar ti dogodki kot tudi ostalo arhivsko gradivo 13. in 14. stoletja za stavbno zgodovino in njeno današnjo podobo niso posebej pričevalni. Šele dogodki proti koncu 14. in v 15. stoletju so se odrazili na cerkveni stavbi. 28. decembra 1393 je oglejski patriarh Janez s poprejšnjim papeževim dovoljenjem podelil patronatske pravice nad župnijo grofu Hermanu II. Celjskemu, spretnemu fevdalcu in pomembnemu mecenu. Toda ambicije Celjanov žal niso trajale dolgo časa. Po smrti zadnjega celjskega grofa leta 1456 je vse posesti in pravice podedoval Habsburžan, cesar Friderik 111. Taje župnijo na prošnjo tedanjega župnika Jakoba Auerspergerja (1474 - 1499) inkorporiral leta 1493 ustanovljenemu kolegiatnemu kapitlju v Novem mestu, pri čemer je župnik Jakob, od leta 1480 arhidiakon na Dolenjskem, postal tudi prvi novomeški prošt.4 S tem seje pomen župnije formalnopravno precej zmanjšal, vendar pa je bil v naslednjih stoletjih večkrat novoimenovani prošt poprej šentruperški župnik. Cerkev je zaradi svoje arhitekture in nekdanje veljave pritegnila pozornost številnih raziskovalcev že zelo zgodaj5, vendar so šele najnovejše raziskave cerkvene arhitekture nakazale natančnejši stavbni razvoj. Pokazalo seje, daje današnja cerkev pravzaprav rezultat vsaj treh gradbenih faz, ki so se zvrstile v 15. stoletju. Prva in hkrati najpomembnejša je zajela gradnjo prezbiterija s šestimi oporniki, pritličje in prvo (mogoče tudi drugo) nadstropje zvonika, stopniščih stolpič na severni ter vzhodno ladijsko steno z opornikom na južni strani. Obseg natančno določajo arhitekturni členi z vsemi svojimi stilnimi karakteristikami. V literaturi je bilo večkrat izraženo mnenje, daje zvonik Sl. 1: Tloris cerkve (risal Bojan Zalctclj - iz dokumentacije Sl. 2: Zunanjščina cerkve (iz, kataloga Gotika v Sloveniji, ZVNKD Novo mesto) Narodna galerija 1995) Sl. 3: Pogled v prezbiterij (iz kataloga Gotika v Slo- Sl. 4: Detajl oboka v ladji (iz fototeke ZVNKD Novo mesto) veniji, Narodna galerija 1995) 1937, str. 22; France Stele, Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgodovino, XV, Ljubljana 1938, str. 1-42; Emilijan Cevc, Parlerjanske maske v okolici Ptuja, Ptujski zbornik 1953, Ptuj 1953, str. 54; Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem: od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana 1963, str. 164; Emilijan Cevc: Gotsko kiparstvo, Ljubljana 1967 (Ars Slovcniac), str. XIX; Ivan Komei.j, Položaj gotskega stavbarstva na Dolenjskem, 'Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. V-VI, Ljubljana 1959, str. 340-347; Ivan Komelj: Gotska arhitektura, Ljubljana 1969 (Ars Slovcniac), str. XXII XXIV; Ivan Komeu: Gotska arhitektura na Slovenskem: Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973; Marko Marin, Topografija sakralnih prostorov v šentruperški župniji, Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove 1993: 1393 1993, Šentrupert 1993, str. 9-15. 6 Zazidana pravokotna odprtina na severni zunanji strani drugega nadstropja zvonika, levo od šilastega okna, sicer kaže na neko posebno funkcijo, najverjetneje na povezavo z nekdanjim obzidjem okoli cerkve, vendar ni mogoče trditi, da pripada prvi gradbeni fazi. 7 E. Cevc 1953 (op. 5), str. 54. 8 Vaclav Mencl: Češka architek-tura doby Lucemburskč, Praha 1948, str. 85, 142-144. Vaclav Mencl: Češki stredoveki klenby, Praha 1974, str. 60-81. 9 Prim. Dobroslav Libal: Praha stredovckh, Praha 1983, str. 293. starejši od prezbiterija in daje imel prvotno obrambno funkcijo. Vendar ta teza po nadrobnejši analizi arhitekturnih členov ne more obveljati, saj tudi reprezentativno oblikovano pritličje in nadstropje z velikima profiliranima oknoma sama po sebi izključujeta domnevo o prvotni obrambni funkciji/’ Kot še posebej pomemben element pri določanju obsega gradnje so se izkazali kamnoseški znaki oziroma lastnoročne signature graditeljev na obdelanih kvadrih iz peščenjaka, ki skupaj s stilnimi značilnostmi stavbne plastike iz kroga nasledstva znamenitega praškega stavbarja Petra Parlerja določajo okvirni čas gradnje v prvo četrtino 15. stoletja. Še preden pa poskušamo določiti natančnejši čas začetka gradnje, si oglejmo cerkveno arhitekturo. Tlorisna zasnova (sl. 1) predstavlja cerkev z dolgim prezbiterijem-korom, ki ga zunaj obdaja šest - dvakrat stopnjevanih in zgoraj diagonalno prirezanih opornikov, dekoriranih s slepimi trilisti in fialami (sl. 2). Stene predira pet visokih oken, ki spodaj segajo do talnega zidca. Vrhove oken zapolnjujejo krogovičja v obliki ribjih mehurjev ter trilistov ali štirilistov. Masiven zvonik v pritličju (zakristiji) in prvem nadstropju zaznamujeta šilasti profilirani okni, drugo nadstropje majhno pravokotno okence, tretje nadstropje pa prehaja iz štiristrane osnove v osmerokotni stolp. Notranjščina kora je obokana s tremi polami zvezdasto-rombastega oboka s petosminskim sklepom (sl. 3). Rebra klinastega profila z obojestransko polkrožno palico, ki nastopa tudi v zakristiji, slonijo ob vzdolžnih stenah na geometričnih konzolah, v sklepnih stranicah pa na polkrožnih služnikih, od katerih imata dva figuralna kapitela. Vsa stičišča reber so bila okrašena s sklepniki. Danes so ohranjeni le tisti v obliki rozet in grbovnih ščitkov. L3rez sklepnikov je le štiridelni zvezdasti obok v zakristiji, vendar sloni na figuralnih konzolah, ki predstavljajo verjetno angela in Marijo iz Oznanjenja ter angela muzikanta. Od nekdaj obsežnejše stavbne plastike sta se ohranila še močno poškodovana sedilija v južni stranici kornega zaključka ter figuralna konzola (ali kapitel) v kasneje predelani slavoločni odprtini. Iz obsega prve gradbene faze je razvidno, daje bila cerkev enotno zasnovana, torej tudi ladja, čeprav je v prvi fazi niso dokončali. Namesto nje so se morali začasno zadovoljiti še s staro, verjetno še romansko ladjo, kar je bilo pri velikih gradnjah v srednjem veku zelo pogosta praksa. Pomembno pa je, da so v tej gradbeni fazi vendarle zgradili vzhodno ladijsko steno z vogalnim opornikom. Lc-ta pomeni, daje bila cerkev že od vsega začetka zasnovana kot v celoti obokana prostornina, ki bi z izrazito vzdolžno usmeritvijo dovoljevala le dvola-dijski obočni sistem. Vzore za načrtovano rešitev moramo nedvomno iskati v češki arhitekturi oziroma v produkciji stavbarja Petra Parlerja in njegovega kroga, o čemer pričata predvsem obočna shema kora in provinienca stilnih prvin stavbne plastike, na katero je prvi opozoril E. Cevc.7 Za primerjavo so posebej zgovorne ž. e. v Milevskem z enakimi razmerji talne ploskve in zvezdasto-rombasto obočno shemo iz okoli leta 1390 (najstarejšo te vrste) ali katera od starejših vzornic, kot sta samostanska cerkev v Tronu ali cerkev Sv. Duha v Pragi/ Vendar slednji dve še zaznamuje križnorebrasti obočni sistem. Stavbna plastika z očitnimi elementi mehkega sloga, zlasti konzola angela v zakristiji, pa se tesno opira na figuralni okras depozitarija Tynske cerkve v Pragi iz zadnje tretjine 14. stoletja.9 Še zgovornejše so primerjave s štajerskimi primeri v okolici Ptuja (Hajdina, Ptujska Gora, začeti še pred letom 1400), kamor so prišli 10 Robert Peskar 1993 (op. 1), str. 90 91; Samo Štefanac, Arhitektura ok. 1400 v Sloveniji: problemi in predlogi, Gotika v Sloveniji. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami. Panonijo in Jadranom, Akti mednarodnega simpozija Ljubljana, Narodna galerija, 20. -22. oktober 1994, Ljubljana 1996, str. 98-99. 11 Robert Peskar, O stavbni zgodovini župnijske cerkve v Trebnjem in njenem mestu v razvoju poznogotske arhitekture v Sloveniji, Aeta historiae artis Sloveniva, II, Ljubljana 1997 v pripravi 12 Ivan Stopar, Mojster 1 lans Mcl- frid in Celjska delavnica, Gotika v Sloveniji. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom, Akti mednarodnega simpozija Ljubljana, Narodna galerija, 20. 22. oktober 1994, Ljubljana 1996, str. 413-420. 13 Nad današnjim obokom ni opaziti sledov morebitnega ravnega lesenega stropa. Vidne so le manjše odprtine, ki pa bi lahko bile tudi od odrskih tramov. KULTURA Rast 5-6 / 1997 umetniki neposredno iz Parlerjeve stavbarnice. S ptujskogorsko skupino jo druži ne toliko stavbni tip kot posamezni stavbni členi (enaki profili reber, oporniki, motiv skrajšanega okna nad sedilijami in stilni značaj figuralike), čeprav šentruperški obok z množieo sklepnikov, ki jih poznamo tudi v koru mariborske stolniee (ok. leta 1400), predstavlja že naprednejšo stopnjo, kije postala standard šele v drugi polovici 15. stoletja (Kranj, Škofja Loka)10. Zanimivo sliko kažejo tudi primerjave s celjsko Marijino kapelo (ok. 1400) in samostansko cerkvijo v Pleterjah (1407 - 1413, posvečena leta 1420), ki poleg Ptujske Gore predstavljata najpomembnejši donaciji celjskega grofa Hermana II. Čeprav ti po stilnih značilnostih bolj ustrezata dunajski arhitekturi, ni slučaj, daje nekaj kamnosekov z omenjenih in nekaterih drugih sočasnih gradbišč (Žiče, pred letom 1400; zvonik v Trebnjem, prva četrtina 15. stoletja)11 delovalo tudi v Šentrupertu, kjerje imel znameniti Celjan kot imetnik patronata nad župnijo gotovo veliko besed pri izboru izvajalca. Upoštevajoč Hermanove gradbene podvige (knežji dvor v Celju) in arhivsko gradivo je Ivan Stopar izrazil domnevo celo o obstoju enovite stavbarnice, celjske delavnice, ki naj bi izpolnila večino Hermanovih naročil.12 Četudi se zdi izhodišče šentruperških kamnosekov bliže ptujskogor-ski delavnici, nam v vsakem primeru vlogo grofa Hermana nazorno ilustrira osrednji sklepnik v prezbiteriju z njegovim grbom, ki je pomemben predvsem zaradi datacije prve gradbene faze. Sestavlja ga namreč grb Ortcnburžanov (tri peruti), ki so ga Celjani po pogodbi skupaj z nasledstvom dobili leta 1418, ko je ta družina izumrla. To pomeni, daje gradnja gotovo tekla tudi še v drugem desetletju 15. stoletja. Po dozidavi prezbiterija po letu 1418 je bila najbrž prva gradbena naloga dokončanje zvonika in začete ladje. Vendar sc zdi, daje kljub tedanjemu ugodnemu položaju župnije do nadaljevanja gradnje prišlo šele po sredini stoletja, v času župnika Ivana Harerja (1450 - 1474) ali Jakoba Auerspergerja (1474 - 1499). Za določene gradbene aktivnosti posredno govorita dva podatka. Prvega posreduje gotski zvon z letnico 1474, drugega pa prinaša listina o posvetitvi velikega oltarja in podelitvi odpustkov leta 1482. Kot kaže, so morali v tej fazi dokončati zvonik in ladijsko lupino v današnjem obsegu, pri čemer so nekoliko zmanjšali okna v sklepnih stranicah prezbiterija in s tem poenotili njihove spodnje nivoje z novimi okni v vzdolžnih ladijskih stenah (kasneje so okna v ladji spodaj zazidali oziroma predelali v strelne line). Da so okna v prezbiteriju delno zazidali še pred letom 1497, pričajo fragmenti fresk (danes sneti), ki so bržčas delo slikarja ladijskega oboka iz tega leta. Vendar je ladijska lupina, ki sojo mogoče v notranjščini začasno prekrili z ravnim lesenim stropom13, dobila dokončno podobo šele v času obokanja leta 1497, saj je, kot kažejo kamnoseški znaki, glavni portal gotovo sočasen z obokom. S tem se siecr odpira vprašanje, ali ni mogoče obok in eelotno ladijsko lupino z izjemo vzhodne stene izvedla ena stavbarska delavnica. Toda zoper to govorijo kamnoseški znaki, kijih razen na portalu in slopih oboka na ostenjih oken in zahodnih vogalnikih ne zasledimo. V času okoli 1470 - 1482 je torej verjetno nastala nečlenjena vzdolžno usmerjena ladijska zunanja lupina, katere vzdolžni steni predira šest visokih, z bogatimi krogo-vičji členjenih oken, ki sojih kasneje zaradi turške nevarnosti predelali, zahodno pročelje pa manjše tridelno okno in preprost šilast portal, ki pa je, kot rečeno, šele iz časa obokanja ladje. 14 Robert Peskar, Cerknica (kat. št. 31), Gotika v Sloveniji, Ljubljana 1995, str. 94 95. 15 Robert Peskar, Prezbiterij kapiteljske cerkve v Novem mestu, Rast, IV, december 1993, Novo mesto 1993, str. 508 514. KULTURA Rast 5-6/1997 Letnica nad portalom pove, da so vzdolžno usmerjeni ladijski del leta 1497 modernizirali v triladijsko dvorano (sl. 4). Obočna shema, sestavljena iz osemrogeljnih zvezd, ob stenah počiva na figuralnih konzolah v obliki angelov in moških figur, v sredini pa raste iz treh parov oktogonalnih slopov, ki prostor delijo v tri enakovredne ladje. Rebra klinastega profila z obojestranskim žlebom rastejo iz slopov brez cezur, pri čemer so vsa sečišča reber - tudi pod pevskim korom -dosledno okrašena s sklepniki v obliki svetniških figur, rozet in grbovnih ščitkov. Enovit zvezdasti obok z zabrisanimi mejami obočnih polj predstavlja rešitev, kije bila pri nas prvič realizirana po letu 1452 v Kranju, nato leta 1471 v Škofji Loki in okoli leta 1480 v frančiškanski cerkvi v Novem mestu. Slednja sodi, kot kažejo sklepniki v prezbiteriju in ostanki nekdanjega oboka v ladji (konzola), v opus kamniške kamnoseške delavnice, ki ima izhodišče v kranjsko-škofjeloški arhitekturi. Tudi izhodišče mojstra šentruperškega oboka, katerega znak vidimo sramežljivo upodobljenega na eni od rozet, moramo iskati v širokem krogu kamniške delavnice ali celo v neki delavnici, ki je delovala na širšem škofjeloškem ozemlju. Kar zadeva kvaliteto stavbne plastike, le-ta kaže avtorjeve skromne umetniške sposobnosti, čeprav nekatere konzole niso bile do konca izklesane, kar govori za hiter potek gradnje. Poleg glavnega mojstra je pri gradnji sodelovalo več kamnosekov, kijih, sodeč po kamnoseških znakih, v takšni ali drugačni zasedbi srečamo še na nekaterih gradbiščih. Mojstru šentruperškega oboka lahko na podlagi figuralnih sklep-nikov z rustificiranim izrazom in preprosto obdelavo detajlov pripišemo ladijski obok v ž. c. na Mirni iz leta 1498 in nekoliko mlajšo enoladijsko cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Krški vasi, ki jo odlikuje zvezdasto-rombasto obokan prezbiterij. Mojstra šentrupeškega ladijskega oboka lahko identificiramo še z mojstrom ladijskega oboka v Cerknici iz okoli 1513 - 1520'4. Manj jasen je mojstrov delež pri gradnji prezbiterija kapiteljske cerkve v Novem mestu (po letu 1493), kjer so delovali štirje šentruperški kamnoseki15. Tesnejše zveze bi lahko potrjevale zgodovinske okoliščine, saj je bil tedanji šentruperški župnik Jakob Auersperger, sc pravi naročnik, obenem tudi prvi novomeški prošt. Ravno naročniku gre verjetno zasluga, da se zunanja členitev novomeškega kora zgleduje po šentruperški, četudi je ta skorajda stoletje starejši. Širše gledano je bila gradnja šentruperškega ladijskega oboka leta 1497 zahteven projekt, ki bi v mestnem okolju gotovo odražal dvig in moč meščanstva. V tem primeru pa gre za zadnje dejanje in uresničitev stare ideje o mogočni cerkvi, za katero so si prizadevali poleg Celjskih grofov kot patronov tudi lokalni fevdalci (Šumberški gospodje, Tur-jačani), številni župniki in seveda širša župnijska skupnost. Razumljivo je, da tu govorimo predvsem o arhitekturi, čeprav bi vso našo pozornost zaslužila tudi slikarska dekoracija, se pravi freske kot njen sestavni del, ki so nastale sočasno z obokom. V večji meri jih sicer prekriva nova poslikava Matije Koželja iz leta 1897. Kljub temu pa odkrite partije na obočnih poljih jasno razodevajo roko slikarja, kije poslikal cerkev sv. Pavla v Podpeči pri Gabrovki. Delovanje Podpeškega mojstra je bilo omejeno na področje Dolenjske, zlasti na območje šentruperške župnije (Sevnica, Mirna, Okrog nad Šentrupertom, Dolenje Kronovo). Njegovo slikarstvo odlikuje živahen kolorit in dobra tehnična izvedba, stilno pa shematične gube, diskasto oblikovani nim-bi, močno senčenje obrazov, fina risba in skorajda redna uporaba 16 Prim. Erancc Stele: Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972, sir. X1V-XV. Na podlagi tekstilnih vzorcev je Alenka Vodnik ugotovila, daje mojster z. Vihra najbrž nasledil delavnico Podpeškega mojstra ali pa z njim vsaj tako ali drugače sodeloval (Alenka Vodnik: Tekstilni vzorci v srednjeveškem stenskem slikarstvu na Slovenskem, Ljubljana 1997 v pripravi). 17 Prim. Robert Peskar, Gotsko stensko slikarstvo na Dolenjskem in v Deli Krajini nova odkritja, Varstvo spomenikov, 37, Ljubljana 1998 v tisku 1 8 Risbe hrani INDOK center Uprave RS za kulturno dediščino v Ljubljani. 19 Ivan Steklasa 1913 (op. 5), str. 153 155. Sl.5: Sv. Janez Evangelist, freska na oboku ladje (iz. fototeke ZVNKD Novo mesto) KULTURA Rast 5 - 6 / 1997 patroniranih vzorcev. Mojstrovo slikarsko izročilo je onstran reke Save nadaljeval nekoliko mlajši Čelovniški mojster, ki po kvaliteti zaostaja, niso pa še jasne povezave s slikarjem cerkve na Vihru nad Šentrupertom16, saj freske slogovno kažejo precejšne razločke. Najobsežnejše delo Podpeškega mojstra predstavlja prav poslikava ladijskega oboka župnijske cerkve v Šentrupertu, kjer sta za zdaj odkriti le dve obočni polji, kjer vidimo sv. Janeza Evangelista (sl. 5) in rastlinsko ornamentiko17, iz Koželjevih risb pa poznamo še nekaj svetniških figur18. V takšnem gotskem sijaju je cerkev s šestimi novimi in dvema starima oltarjema posvetil kaprulanski škof Daniel de Rubeis leta 1520l<'. Če letošnje leto predstavlja obletnico izgradnje, pa bo torej čez dobri dve desetletji cerkev znova praznovala pomemben jubilej, 500-letni-co posvetitve cerkve. Do takrat pa bo seveda dovolj časa in priložnosti, da bomo današnje vedenje o cerkvi in njeni zgodovini, ki še zdaleč ni popolno, dopolnili in obogatili z novimi spoznanji. Miloš Jakopcc GLASILA OSNOVNIH ŠOL kamemčm aloiilo OS STARJET A i|#v I naših logov glasilo učencev osnovne Sole xn.snoub brSljin-novff mesto___* * Prepleti izhajanja osnovnošolskih plašil na Dolenjskem od 1952. do 1993. leta Ob prebiranju tega sestavka se bo najbrž marsikdo spomnil veselja in presenečenja, ki ju je doživel, ko mu je ob priložnosti prišel v roke kak osnovnošolski listič. V mislih imam glasila, kijih že več kot štiri desetletja izdajajo na naših šolah krožki zagnanih učencev ob hvalevredni pomoči mentorjev-učiteljev. Poudariti je seveda treba, da sta zagotovo spodbuda in pomoč mentorjev v tej ustvarjalnosti dejavnika z največ zaslugami. Pri šolskih glasilih večji del ne gre za reprezentativne izdelke, ki se bi lahko primerjali s časopisno dejavnostjo današnjih dni. Kljub temu pa je treba v isti sapi dodati, da so posamezna šolska glasila, zlasti odkar imajo na šolah računalnike, oblikovno presenetljivo kakovostna. Učence na šolah, ki izdajajo oblikovno skromnejša glasila, pa velja potolažiti, da se že zaradi tvornosti kot ustvarjalci glasila lahko enakovredno postavijo ob bok vsem drugim. V raziskavi, ki ima namen ustvariti pokrajinsko bibliografijo periodičnih tiskov na Dolenjskem od prvih začetkov v letu 1848 do vključno leta 1993, mi je prišlo pod roke tudi več šolskih glasil. V obstoječih bibliografijah ne ravno pogosto naletite na navedbo kakšnega šolskega lista, največkrat srednješolskega. Ti listi so mi vzbudili radovednost. Lotil sem se sistematične raziskave, saj seje že po začetnem iskanju pokazalo, da so šolska glasila na Dolenjskem pogosten pojav. To je bil povod za odločitev, da jih bom zajel v bibliografskem pregledu, kije v pripravi. V tem pregleduje zajeta le slaba polovica izsledkov o šolskih glasilih, ker je samo ta del dokončan. Zajete so samo osnovne šole na območju Zavoda za šolstvo Novo mesto, vendar samo tiste na Dolenjskem. Skupno število 50 osnovnih šol seje s tem zmanjšalo na 39. Iz vzrokov, kijih navajam, seje tudi tako izbrano število osnovnih šol zmanjšalo. Na svojo pobudo seje raziskavi pridružila Posebna osnovna šola Litija, ki sem jo zajel. Kljub osebnim, pisnim in telefonskim stikom se vabilu za sodelovanje niso odzvale osnovne šole Kostanjevica na Krki, Krmelj in Podzemelj, v osnovnih šolah Semič in Raka pa so zatrdili, da nimajo šolskih glasil. Raziskava je zato opravljena za 35 osnovnih šol na Dolenjskem in predstavljeni podatki se nanašajo na teh 35 osnovnih šol. Raziskava se ne loteva vsebinske plati šolskih glasil. Zajema le številčne podatke, ki jih ponujajo glasila z izhajanjem. Množica podatkov, ki jih daje pregled daljšega časovnega obdobja in širšega zemljepisnega območja, pa je resnično presenetljiva. Presenetljiva je njena govorica, ki orisuje tovrstno ustvarjalnost osnovnošolske mladeži. V obravnavanem obdobju, torej v času od 1952. do 1993. leta, je na zajetih 35 osnovnih šolah izhajalo 56 glasil učencev. V tem času je torej izhajalo 1,6 glasila na šolo. K tej ugotovitvi so pripomogle osnovne šole, ki so izdajale po več glasil. Najplodovitejše med njimi so bile naslednje: Osnovna šola Jurija Dalmatina iz Krškega in osnovna šola Metlika s po 6 glasili, osnovna šola Vavta vas s 5 glasili, osnovna šola Mirna s 4 glasili, osnovna šola Tržišče s 3 glasili, na več šolah pa so izdajali po 2 glasili. V posameznih primerih je pri tem šlo za is- Lucijan Reščič: JUTRO, perorisba s tušem, 1992 Ilustracija za pesniško zbirko Majhen dober dan Toneta Pavčka ^dxrv7ii. man i PRVI POGANJKI iSi OjMltooS Smihbl novomksto V/.V I ^ ■ 111L XXVII 'I,' ‘t Ulij. tv» '■>’> * KULTURA Rast 5 - 6 / 1997 točasno izhajanje več glasil, v drugih spet pa za to, daje prvotno glasilo prenehalo izhajati in čez čas spet začelo izhajati novo, z drugim imenom ali pa so glasilu spremenili ime. Prva osnovnošolska glasila so začela izhajati v šolskem letu 1952/ 53. Nekakšno začetniško obotavljivost in sramežljivost pri izdajanju glasil je zaslediti tja do šolskega leta 1968/69. V tem obdobju so izhajala šolska glasila na 10 osnovnih šolah. V obdobju, ki zajema 17 let, je izšlo 11 glasil v 20 letnikih in skupno 56 številk. V podatkih ni zajeto glasilo Rog iz osnovne šole Dolenjske Toplice, kije v tem času izhajalo, pa ni ohranjeno. V tern obdobju ni dokazano izhajanje glasil v letih 1956 do 1958, v letu 1960 in v letu 1965. Največ številk glasil so izdale osnovne šole Mirna Peč (v dveh letnikih 10 številk), Trebnje (v dveh letnikih 13 številk) in Vinica (v štirih letnikih 16 številk). Ob vmesnih nekajletnih prazninah, ki smo jih že navedli, so ta čas izhajala po 1 ali 2 glasili na leto, v šolskem letu 1968/69 pa kar 5 glasil. Najstarejša glasila vsekakor zaslužijo, da jih naštejemo poimensko. Naziv prvenca si zaslužita glasili: Zarja iz osnovne šole Trebnje in Župančičev rod iz osnovne šole Vinica, ki sta začeli izhajati v šolskem letu 1952/53. Sledi Naša pot iz osnovne šole Šentjernej v šolskem letu 1954/55, Plamenčki iz osnovne šole Mokronog v šolskem letu 1958/59, Prvi koraki iz osnovne šole Mirna Peč (1962/63), Mlada rast iz osnovne šole Otočec ob Krki (1965/66), Ne bomo pozabili iz osnovne šole Jurija Dalmatina Krško in Škocjanske stezice iz osnovne šole Škocjan (oba 1966/67), Žarek iz osnovne šole Tržišče (1967/68) in Vršiček iz osnovne šole Prevole (1968/69). Vsa pravkar našteta šolska glasila sicer res niso vztrajala pri izhajanju, kljub temu pa so to prvi osnovnošolski listi na Dolenjskem. Zaorali so ledino tovrstne ustvarjalnosti v času, ko sta bila papir in razmnoževalnik stare vrste težko dosegljiva. Poimenska navedba naj bo zato vsem, ki so sodelovali pri njihovem nastajanju, vsaj kot nekakšno simbolično priznanje. Po obotavljivih začetkih, ki so, kot že rečeno, trajali prvih 17 let, je nato v šolskem letu 1969/70 prišlo na dolenjskih osnovnih šolah do nekakšne eksplozije pri izhajanju šolskih glasil. V tem letuje izhajalo 13 glasil, njihovo število pa je nato nezadržno raslo tja do šolskega leta 1977/78, ko jih je izhajalo kar 21. Obdobje, ki je sledilo do leta 1992/93, je bilo najplodovitejše. Število šolskih glasil seje v tem času gibalo od 21 do 33 na leto, vendar je bilo vselej bližje gornji številki. Svojstven prikaz prizadevnosti tvorcev šolskega glasila in njihove pripadnosti glasilu je nepretrganost izhajanja. Med dolenjskimi šolami je kar nekaj takšnih, ki se lahko pohvalijo z dolgo dobo neprekinjenega izhajanja šolskega časopisa. Najstarejši šolski list Zarja, ki izhaja v osnovni šoli Trebnje, vse od začetka ni pretrgal izhajanja in je v šolskem letu 1992/93 izpolnil častitljivo starost 41 let. Plamenčki iz osnovne šole Mokronog se lahko pohvalijo s 35 leti, Škocjanske stezice iz osnovne šole Škocjan s 27 leti, Naša pot iz osnovne šole Šentjernej, Prvi poganjki iz osnovne šole Šmihel, Vršički iz osnovne šole Prevole, Z bregov Krke iz osnovne šole Žužemberk izhajajo nepretrgoma že po 25 let, Mlada rast iz osnovne šole Otočec ob Krki, Poskusi iz osnovne šole Cerklje, Preproste besede iz osnovne šole Šentrupert izhajajo nepretrgoma že po 23 let, Mladi ob Krki in njihova naslednica Najča iz osnovne šole Grm v Novem mestu pa nepretrgoma že 22 let. Neprijetno vprašanje, ki ga pri obravnavanju šolskih časopisov pač ne moremo obiti, je ohranjenost arhivskih izvodov. Po navedbah šol LETO 4 OUviLLO Oi iOUfc.0 UACO «34/13 ionu ras KULTURA Rast 5 - 6 / 1997 je neohranjenih (torej izgubljenih) kar 71 letnikov šolskih časopisov, kar znese, izraženo v odstotkih, 12,8 odstotka vseh! Mnoge šole so bile v dobrih štirih desetletjih, odkar njihovi učenci izdajajo svoj časopis, bodisi prenovljene bodisi so se selile v nove šolske prostore. Žal je takšna priložnost najprimernejša, da sc ob selitvah in preseljevanjih kaj izgubi ali zavrže. Marsikje so bili arhivski izvodi neprimerno spravljeni (podstrešje!) in jih je zmočil in uničil dež, drugod spet jih je poškodovala voda iz počene vodovodne cevi. Primerilo seje najbrž tudi to, da sojih preprosto zavrgli kot nadležen in odvečen sveženj papirja... Tako podrobno naštevanje žalostnih vzrokov in priložnosti je namerno, ker so nenadomestljivo uničeni izvodi šolskega časopisa, kije bil dokaz ustvarjalnosti učencev. Šole so kot izgubljene navedle naslednje letnike svojih glasil: Plamenčki iz osnovne šole Mokronog: ohranjeni niso letniki od 1959/60 do 1978/79 ali skupaj 20 letnikov. Prvi koraki iz osnovne šole Veliki Gaber: manjkajo letniki od 1977/78 do 1985/86 ali 9 letnikov. Rog iz osnovne šole Dolenjske Toplice: izgubljeni so letniki od 1953/54 do 1963/64, kar znese 11 letnikov. Zarja iz osnovne šole Trebnje: niso ohranjeni letniki od 1953/54 do 1967/68, kar je 15 letnikov. Škocjanske stezice iz osnovne šole Škocjan: niso ohranjeni letniki 1970/71, 1975/76, 1978/79, 1980 do 1982, 1983 do 1985 in 1988/89, kar znese 8 letnikov. Poleg teh je še 6 osnovnih šol, kjer so izgubljeni po 1 do 3 letniki, kar da skupaj 10 izgubljenih letnikov. Kot posebnost moram omeniti še tujejezične osnovošolske časopise. Na našem območju sta znana dva primera, ko učenci osnovne šole izdajajo časopis v tujem jeziku. Prvi primerje osnovna šola Bršljin v Novem mestu, kjer je tamkajšnja socialna delavka Darja Padovan v šolskem letu 1988/89 pripravila z romskimi učenci eno številko šolskega glasila v romskem jeziku z naslovom Zoro mengero vešaro. Na osnovni šoli Tržišče so učenci 8. razreda v šolskem letu 1992/93 izdali glasilo Kinder Schiller Zeitung, kije izšlo v nemščini. Z izdajanjem glasila v tem jeziku so nadaljevali tudi v šolskih letih 1994/95 in 1995/ 96. Končajmo to pripoved s še enim zgovornim številčnim podatkom: v obdobju od 1952. do 1993 leta je na 35 osnovnih šolah na Dolenjskem izhajalo 56 glasil učencev, ki so izšla v 552 letnikih inv 1.110 številkah. Ti trije osnovni podatki povedo, daje na šolo izhajalo v tem času povprečno 1,6 glasila, daje bila povprečna doba izhajanja glasila 9,8 leta in da sta izšli na letnik povprečno 2 številki. Številčni podatki, ki so nanizani v tem sestavku, so brez dvoma vsaj navidezno suhoparni, vendar ima ta ugotovitev samo navidezno težo. Podatki namreč skrivajo v sebi izjemno ustvarjalnost mladega rodu, kije obiskoval dolenjske osnovne šole. Dokazujejo, da prosvetni delavci, ki delujejo na teh šolah, znajo zbuditi ustvarjalnost mladih in jih usmeriti v delo, pri katerem se uče spoznavanja svojega slovenskega jezika, kulturnega izražanja v njem, hkrati pa se ob tem izpopolnjujejo v organizacijskih veščinah in razvijajo svoje oblikovalsko znanje. Če damo vnemar našteto, je neprecenljiva vrednost šolskih časopisov tudi v tem, da ohranjajo zapisane mnoge zgodovinske drobce iz življenja posamezne šole, ki bi sicer zatonili v pozabo. Šolska glasila naj bodo zato tudi v prihodnje vzgojni pripomoček in naj se ga šole s pridom poslužujejo. Ob tem pa naj posvetijo vso potrebno skrb hranjenju arhivskih izvodov! Lucijan Reščič: SREBRNO SONCE, akvarelirana perorisba, 1996 Ilustracija za knjigo črtic Okna in okenca Kristine Brenkove RAST-L. VIII. ŠT. 5-6 (51 -52) OKTOBER 1997 NAŠ GOST Mara Rupena Osolnik Mirna Peč pred 2. svetovno vojno NAŠ GOST Rast 5-6 / 1997 Pogovor z upokojeno učiteljico in politično delavko Maro Rupeno Osolnik - Vsako življenje ima nešteto obdobij - Vaše, spoštovana sogovornica Mara Rupena Osolnik, je še posebej bogato. Najprej: otroška leta v idiličnem vaškem okolju, ki pa so prehitro prešla v preresno mladost; nato boj za osvoboditev, iskanje mesta ženske v nastajajoči drugačni družbi - potem materinstvo, prepleteno z obveznostmi za utrjevanje mesta domovine v svetu - pa spet boj za tiste, ki trpijo, naj bo kjerkoli, dokler se spet ne zaženete v svojo širšo rodno pokrajino, da bi pregnali še zadnje ostanke zaostalosti, hkrati pa pokazali bogato kulturno dediščino tega območja širšemu svetu. Vse to je kot mozaik, ki sestavlja podobo žene, predane z vsem ognjem , za življenje drugih. A pojdiva po vrsti: Vse življenje ste ohranili ljubeč odnos do Mirne Peči -povejte nam kaj o svojem otroštvu! "Na Mimo Peč sem res ostala tesno navezana vse življenje. Koderkoli sem hodila, sem nosila s seboj njeno podobo - kakor tudi podobo naše lepe, mehke Dolenjske. Ko sem - po meščanski šoli - bila sprejeta na Kmetijsko-gospodinjsko učiteljišče Stari Futog pri Novem Sadu, sem tako zelo pogrešala naš Golobinjek, Gorjance in dolenjske griče, da sem prosila mamo, če smem po božičnih počitnicah ostati kar doma. Po svoje lepa Vojvodina nikakor ni mogla s svojo prostranostjo in široko Donavo zamenjati našega Golobinjeka, Temenice in Gorjancev. Kadar sem dvakrat letno prihajala domov, sem že od Trebnjega stala pri oknu in komaj čakala, da prisopiha vlak iz predora pod Sv. Ano, da sem z očmi objela prijazno dolinico s Temenico, z znanimi njivami in s travniki, obrobljenimi z zeleno hosto. Zdelo se mi je, da nikjer na svetu ni tako lepega kraja. Vprašujete me po otroštvu. Bilo je lepo, čeprav ne tako brezskrbno, kot je bilo včasih videti. Ko sem hodila v tretji razred, nam je - zelo na hitro - umrl oče. Moja mama, sicer pogumna, odločna, zelo razgledana in delavna, je ostala sama s petimi otroki. Moram povedati, daje bila moja prava sestra samo Zora, saj sta se oče in mati poročila kot vdov- Zora Rupena, učiteljica v Mali Nedelji leta 1940/41 NAŠ GOST Rast 5-6 / 1997 ca; tako smo bili v družini tri vrste otroci, vendar smo se - po mamini zaslugi - tako lepo razumeli med seboj, da medve z Zoro vse do očetove smrti sploh nisva vedeli, da smo iz različnih zakonov. Z Zoro - s kasnejšo partizanko Katjo - sva se izredno lepo razumeli. Najdlje sva uživali toplino doma ob materi, ki nama je ob večerih brala, dokler nisva sami znali, večkrat pa tudi obnavljala povesti in dogodke iz svojega življenja. Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem smo zelo zgodaj vzljubili, prav tako tudi Gregorčiča, Prešerna, Murna, Kosovela, Ketteja; o Cankarju je govorila z velikim spoštovanjem. Mama je rada brala; mladostjo preživela v razgibanem Mokronogu, večkrat je bila dalj časa pri Lunačkovih v Šentrupertu, saj je bila njena sestrična Mici žena Aleksandra Lunačka. Naše posestvo je bilo veliko - največje zavzemal gozd. Oče je bil lesni trgovec, mama je vodila gostilno, pekarijo in posestvo, po očetovi smrti pa celotno gospodarstvo. Zelo zgodaj nas je vključevala v vsakdanja dela in odgovornost. Ko sva s Katjo začeli hoditi v šolo, naju je opominjala, naj se pridno učiva, ker na znanju stoji svet. Opozarjala je, da je človek dolžan delati dobro, ker ima razum; večkrat pa je tudi povedala pregovor: Ne živimo zato, dajemo, ampak jemo zato, da živimo. Naša hiša je bila razmeroma velika s prostranim dvoriščem in z velikim travnikom - na koncu travnika pa prijazna ponikalnica Temenica. Večina sokolskih vaj in nastopov je bila pri nas. Tudi pozneje, ko se je ustanovilo Društvo kmetskih fantov in deklet, so bila predavanja in sestanki večinoma pri nas, tekmovanja koscev in žanjic pa največkrat na naših travnikih in njivah. Naša šola je bila šestrazredna, učiteljev je bilo dvanajst; največkrat so bili pri nas na hrani, po dva pa tudi na stanovanju. Naša hiša je stala sredi vasi in mimo je potekala takrat glavna cesta Ljubljana - Beograd. Čeprav je bilo v tistem času še malo avtomobilov, seje sem in tja kakšen le ustavil. Zaradi maminega znanja jezikov in očetovih povezav z lesnimi trgovci je bilo pri nas doma večkrat kar živahno. Naročenih smo imeli več časopisov - Slovenski narod, Jutro, Kmetski list, Gruda, Ženski svet, Zvonček - in vse takratne izdaje knjižnih založb - od Mohorjeve, Vodnikove in Cankarjeve. O Mirni Peči in našem domu sem pogosto sanjala - v tistih štirih letih, ko sem živela v internatu, in pozneje, ko sem učiteljevala v Bosni, med NOB pa večkrat pomislila, kako bo lepo po vojni, ko bom učila - če že ne v Mirni Peči, pa vsaj nekje blizu..." - Zelo ste bili navezani na mlajšo sestro Katjo, saj ste kasneje tako dali ime tudi svoji hčerki - prosim, oživite njen lik! "Kako naj oživim lik svoje sestrice Katje? Res sem bila zelo navezana nanjo; bila je ljubeznivo, malce nagajivo, šegavo dekletce. Lepo je pela, igrala na kitaro in nastopala na šolskih prireditvah, bila je članica uspešnega pevskega zbora Škrjanček v meščanski šoli. S svojo veselo naravo je večkrat premagala marsikatero zadrego - ne samo doma, tudi v šoli, med učiteljevanjem in zlasti v partizanih. Z odliko je 1940. leta končala učiteljišče in še istega leta nastopila državno službo na gospodinjskem tečaju v Mali Nedelji. V prvih dneh vojne pa ji je uspelo pribežati domov in takoj seje vključila v naše skupno delo - najprej pomoč beguncem. Našo hišo so zasedli italijanski okupatorji, nam so pustili zelo malo prostora; vse gibanje je bilo izredno nadzorovano, z bratom so naju Mara Rupena NAŠ GOST Rast 5-6 / 1997 aretirali v marcu 1942. Katji je uspelo pravočasno umakniti se; naš dom so izropali, mater in nečakinjo Majdo pa zaprli. Katjaje bila 1943. leta poslana na Primorsko, ki jo je kasneje prehodila po dolgem in počez - odgovorna je bila za delo z ženami. Pisatelj France Bevk je s toplimi besedami opisal njeno zavzetost pri urejanju Slovenke, glasila primorskih žensk. Z velikim optimizmom je premagovala številne hude trenutke; bila je izvoljena za članico Glavnega odbora Slovenske protifašistične ženske zveze. Ni ji bilo dano, da bi dočakala svobodo - padla je kot sekretarka štajerske mladine, nedaleč od svojega prvega službenega mesta pri Ormožu konec februarja 1945. leta. Šele po koncu vojne je mama prejela njeno zadnje pismo: Mama moja ljubljena! Kmalu se bomo srečali v svobodni domovini, bliža se konec trpljenja... Zdaj obe z mamo počivata na domačem pokopališču..." - Začetek sodobnega šolstva v Šentruperta pomeni prihod nadučitelja Aleksandra Lunačka - Vi pa ste že v mladosti imeli lepe spomine na Lunačkove, kajne? "Resje, zame je Šentrupert bil in ostal kraj prelepih otroških spominov vse od najbolj zgodnjih dni mojega življenja. Poleg Mirne Peči sem v vsem življenju nosila v sebi tudi podobo Šentruperta. Moja mama je bila doma iz Prelesja; preden seje poročila z mojim očetom, je živela v Mokronogu. Naša stara mama je bila Lukekova, iz znanega starega rodu, za katerega dr. Steklasa piše, da so bili polsvobodnjaki, eden je bil komatar na graščini. Mokronog je v tistem času imel zelo bogato kulturno življenje. Mamo pa so bogatila tudi srečavanja v Šentrupertu, pri Lunačkovih. Po poroki je v Mirni Peči zelo pogrešala to razgibanost, zato so bili pogosti obiski - tako Lunačkovih kot naših v Šentrupertu. Spominjam se, da smo se pogosto peljali z vozom ali pozimi s sanmi v Šentrupert, saj so nas Lunačkovi vabili v vseh letnih časih. Med potjo so se odvijale številne pripovedi - nekatere še iz turških časov - in ko sem kasneje brala knjigo Ivana Stcklase o Šentrupertu, sem si kar predstavljala življenje v teh krajih. Že od daleč je najprej pozdravila Vesela Gora in malo naprej najlepša gotska cerkev v Sloveniji. Ob levi strani ceste so nas spremljale kapelice križevega pota -in kar nisem mogla razumeti, zakaj je to na Veseli Gori in ne na Žalostni gori. Ko sta naša konja zavila proti šoli z nadvse lepim sadovnjakom in bogatim čebelnjakom, smo se že veselili prijetnega srečanja s teto Mici in Lunačkovo družino. Naša mirnopeška šola seje stiskala za cerkvijo, šentruperska šola pa je bila vsa v lepih vzpenjalkah in je že od zunaj zbujala spoštovanje in radovednost - otrok in odraslih. Ti obiski so bili posebno doživetje zaradi vzdušja pri Lunačkovih, ki sojih vsi spoštovali. Imeli so zelo bogato knjižnico; pogled na razkošno vezane knjige nas je prevzel, čeprav smo tudi doma imeli precej knjig. Aleksander Lunaček, oče treh odraslih fantov - hčerka Anica, tudi učiteljica, je že mlada umrla - nas je najprej vprašal, kako je v šoli, če znamo kakšno novo pesmico, kaj se najraje učimo - kot se za dobrega učitelja, pedagoga in psihologa hkrati tudi spodobi. Kot upravitelj šole je bil hkrati izvrsten gojitelj raznovrstnega sadnega drevja, ki ga je sam cepil in skupaj z učenci negoval. Zato nas je po razgovoru vedno peljal tudi na vrt pogledat, kaj je novega. S posebnim ponosom nas je peljal do svojega priljubljenega čebelnjaka - to je bila njegova naj večja ljubezen. Razlagal nam je, da se človek od čebelic, drobnih bitij, V Šentrupertu ob poimenovanju šole po dr. Pavlu Lunačku 2. aprila 1983 NAŠ GOST Rast 5-6 / 1997 veliko nauči, predvsem reda, delavnosti in vztrajnosti - vsaka čebelica ima v panju svojo nalogo, ki jo vestno izpolnjuje, zato pridno dela ves dan. Zelo prepričljivo nam je predstavil življenje in delo čebel - s pripombo, daje njihov način življenja lahko zgled tudi nam. O teh stvareh je tudi predaval in pisal v strokovne časopise in revije. Zaradi svojega lepega odnosa do čebel, do sadnega drevja, zaradi svojega vzornega poučevanja v šoli in izven nje je bil Aleksander Lunaček ugleden dolenjski šolnik. Strokovno razgledan, narodno zelo zaveden, je vzbujal spoštovanje, kjerkoli se je pojavil. Tudi z vsemi njegovimi fanti sem se dobro razumela in kasneje tudi sodelovala. France je šel po očetovi poti, postal je učitelj, si ustvaril družino z učiteljico Slavico - vendar pa je že sredi narodnoosvobodilnega boja kot partizan postal žrtev okupatorjevih pomagačev, ki so ga s sekiro pobili nedaleč od doma.Sandi je s svojim strokovnim znanjem utemeljeval potrebo po varčevanju materiala v proizvodnji in med prvimi dokazoval potrebo po zbiranju odpadnega materiala - še danes to premalo upoštevamo. Sandije bil velik estet; bilje med prvimi borci za urejeno in zeleno Slovenijo. O Pavlu, po katerem se že kar dolgo imenuje šola v Šentrupertu, je bilo že veliko povedanega; poznala sem ga kot skromnega in ljubeznivega, nadvse poštenega študenta, prizadevnega in zavednega. Študiral je brez vsakršne pomoči, a je redno opravljal vse študijske obveznosti. Ko je bil še v Zagrebu, je kar peš prišel v Šentrupert na počitnice. Večkrat nam je pripovedoval, kako je potrebno znanje o pravilni prehrani, o higieni, kako je nujna strokovna pomoč pri porodih. Veliko je bral in potoval - največ s kolesom - tudi po drugih deželah. Večkrat je govoril, da v bolj razvitih deželah umira znatno manj porodnic in otrok. Zaradi takšnega spoznanja se je odločil za zdravnika - ginekologa. Po specializaciji v Franciji je še z večjo vnemo in s strokovnim znanjem utiral pot prav tej medicinski veji pri nas. Zanj ni obstajalo vprašanje časa, če je bilo treba pomagati porodnici. Cele generacije medicinskih sester, zdravnikov in babic se ga s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjajo. Še večje paje število mater, ki jim je z vso pozornostjo pomagal, ko so dajale življenje svojim otrokom. Ne morem si kaj, tudi jaz sem ponosna, da se šola v Šentrupertu imenuje po njem in tako ohranja spomin nanj." - Povrniva se še malo v preteklost. - Prišel je čas, drugačen od prejšnjega. Obdobje vojne je bilo zaznamovano s trpljenjem, pomanjkanjem, z bojem za preživetje. V tem obdobju ste se še posebej izkazali kot bojevnica za ženske pravice - ne za tisto enakopravnost, ki se je večkrat izrodila prav ob praznovanju dneva žena, pač pa ste hoteli poudariti delež slovenske matere in žene v boju za osvoboditev. Vse to se je oblikovalo tudi v Dobrniču, ob vsakoletnih srečanjih pa še potrjevalo. Kako danes, s časovne odmaknjenosti, gledate na svoja prizadevanja? "Obdobje vojne res vedno prinaša trpljenje, gorje, trd boj za preživetje in - mnoge izgube življenj. Za usodo Slovencev je bilo to še toliko bolj občutno, ker so nas hoteli iztrebiti s površja Zemlje. Zato je razumljivo, da smo bile ženske in dekleta vključene v prizadevanja za ohranitev svojega naroda. Slovenske žene, še posebej matere, so skozi vso našo zgodovino odločno branile našo zemljo in jezik; zato je tudi njihova zasluga, da smo ostali na tem koščku prelepe zemlje, da smo obdržali svoj jezik. Neštetokrat sem se na sestankih sklicevala na Bogdan in Mara Rupena Osolnik s svojimi otroki; posnetek je nastal leta 1952 NAŠ GOST Rast 5-6 / 1997 posnemanja vreden zgled matere Kastelke, kot nam jo je prikazal Vladimir Levstik v Gadjem gnezdu, tudi Cankarjeva Skodelica kave ni manjkala - mnogo zgledov pa je bilo v vsakdanjem življenju. Takrat nismo govorili o taki ženski enakopravnosti, kot pravite, ki seje pozneje večkrat izrodila prav ob praznovanjih mednarodnega ženskega dne. Ženske so s svojim delom in z zadržanjem vsak dan znova dokazovale, da so vredne enakopravnosti. Nikoli se ne bomo mogli dovolj zahvaliti prav našim ženam in materam, še posebej kmečkim, ki so noč za nočjo odpirale svoje domove in večkrat delile z lačnimi zadnji grižljaj. Vse življenje nosimo v svojih srcih njihove podobe in iskreno zahvalo za vse, kar so nam dale, saj se zavedamo, da brez njihove pomoči, tople besede in materinske skrbi vseh strahot vojne ne bi mogli preživeti. Res, o vsem tem je tekla beseda tudi na prvem kongresu slovenskih protifašistk v Dobrniču 1943. leta, ki se ga vsako leto spominjamo na naših srečanjih, hkrati pa razpravljamo tudi o današnjih problemih, ki jih prinaša sodobno življenje. Kako danes gledam na svoja prizadevanja? Reči moram, da niso bila samo moja prizadevanja, saj sem sodelovala s številnimi požrtvovalnimi ljudmi, s katerimi sem delila napore in sadove dela. Lahko pa rečem, da sem ponosna, ker sem sodelovala v tako pomembnem dogajanju, kot je bil narodnoosvobodilni boj - po svojih močeh sem pošteno in požrtvovalno delala za svoj narod in svojo domovino. Na Dobrnič, složno in lepo organizirano vas, imam izredno lepe spomine - do danes ne morem pozabiti njihove gostoljubnosti, ki se vsako leto znova potrjuje." - Svojega življenjskega sopotnika ste dobili v Novomeščanu Bogdanu Osolniku. Kdor Vaju pozna - in teh ni malo - ugotavlja, da je v vseh obdobjih le malokdaj toliko sožitja med osebnim in družbenim delom. Še celo materinstvu se niste mogli do kraja posvetiti - treba je bilo predstavljati našo tedanjo državo v tujini. - O diplomatskem življenju, zdaj, ob naši mladi državi, veliko slišimo; takrat, ko je bil Vaš mož v diplomatski službi in ste ga večkrat spremljali na njegovi poti, pa je bilo to obdobje tudi čas silnega odrekanja in negotovosti, strahu in nemira. Od kod Vama moč, da sta vse to zmogla? Na mednarodni razstavi fotografij 1979/80 NAŠ GOST Rast 5-6/1997 "Delim mnenje o nujnosti sožitja med osebnim in družbenim delom posameznika. To še toliko bolj velja za dva človeka, ki sta se odločila za skupno življenjsko pot. Resje izrednega pomena za vsakogar, če v življenju sreča sopotnika, s katerim lahko usklajuje svoje poglede na življenjska prizadevanja. Osnovno je medsebojno razumevanje in spoštovanje, saj je to temelj za skupno življenje. Mladostni ljubezenski ogenj z leti pojenjuje, medsebojna povezanost in razumevanje pa ostajata in omogočata usklajevanje življenjskih možnosti in potreb. Naju z Bogdanom je že med bojem povezala zavest, da morava po svojih močeh pomagati osvoboditi narod in ustvarjati pravičnejše življenje naših ljudi. V tem duhu sva po osvoboditvi nadaljevala, se dogovarjala, načrtovala in udejanjala marsikatero nalogo, kije bila v začetku videti neuresničljiva. Skupaj sva delila težave - in tudi teh ni bilo malo. Posebej naju je povezalo rojstvo najinih štirih otrok. Rojevali so se v težavnih razmerah - prva hčerka v partizanih, ostali trije pa vsak v drugem kraju - kjer sva pač takrat službovala. Medvojno doživljanje je Bogdan opisal v delu Z ljubeznijo skozi surovi čas, najino življenje po osvoboditvi pa v knjigi Med svetom in domovino. Zaradi službenih premestitev sva se petnajstkrat selila - štirikrat daleč od doma - Beograd, Muenchen, Bonn, Moskva. Otroci so menjavali bivališča in šole, mnogokrat jih nisva mogla vzeti s seboj, ker sva bila vsaj v začetku pogosto brez stanovanja. Kdor seje sam moral ločevati od otrok, razume, kako je to hudo za starše, še posebej za mater. O tem, kako so to občutili otroci, povedo njihova pisemca, pisana z drobnimi ročicami, ki so se komaj naučile držati pero... Še bolj pa so to potrjevale iskrice v njihovih očescih, ki so se mešale s solzami, kadar smo se srečevali po dolgih presledkih in se največkrat tudi na hitro poslovili. Res, tak je bil pač čas..." - Povezani ste s številnimi kraji in šolami - mnogo je bilo načrtovanj, mnogo uresničenega - kako je bilo? "Res sem bila povezana z mnogimi kraji in šolami, saj sem delala na področju zdravstva in vzgoje. Po vojni je bila naša širša domovina deležna posebne mednarodne pomoči za razvoj šolske prehrane, izboljšanje zdravja in pomoč kmetijstvu - v programih UNICEF, WHO in FAO - agencij Združenih narodov za otroke, zdravstvo, prehrano in kmetijstvo. Poleg prehrane je bila v te programe vključena še oskrba z vodo, uvajanje pouka gospodinjstva, šolski vrt in vzgoja odraslih za zdravo življenje. Za izvajanje tako zahtevnega programa je bil ustanovljen poseben zvezni odbor; kot članica tega odbora sem sodelovala v vseh republikah, tudi na seminarjih za usposabljanje strokovnjakov določenega področja. Na stotine požrtvovalnih učiteljev, zdravnikov, agronomov in zavzetih sodelavcev Rdečega križa je vrsto let zagnano izvajalo ta program. Tako smo sc spoznali tudi v Šentrupertu in po številnih drugih šolah po Sloveniji, ki so bile deležne te mednarodne pomoči." - Postali ste simbol za vsa mirovna dogajanja v svetu - tako srčno ste želeli pomagati vsem, ki so se znašli v vojnih vihrah, pomislili ste na otroke - koliko akcij je šlo skozi Vaše roke! Verjetno je bil nasmeh lačnih otrok plačilo za trud, ki ste ga vložili; prav gotovo pa ste bili v odraslem svetu kdaj tudi razočarani, mar ne? Med namibijskimi študenti leta 1980 Na mednarodni konferenci Rdečega polmeseca 3. aprila 1984 "Mnogi ljudje, ki so doživeli grozote vojne, so se vključili v boj za ohranitev miru in pomoč žrtvam vojnega nasilja, ne glede na to, kje so spopadi divjali. Tako sem se tudi jaz pridružila temu gibanju. Še posebej veliko sem delala za pomoč žrtvam vojne v Vietnamu, zlasti otrokom, saj prav otroci v vsaki vojni najbolj trpijo. Že prej sem v okviru Rdečega križa sodelovala v akcijah za pomoč ranjencem iz Alžira, sirotam iz Konga in drugim borcem proti kolonializmu v Afriki. Srečevala sem se tudi s predstavniki drugih osvobodilnih gibanj, ki so prosili za razumevanje, pomoč in sodelovanje. Sodelovanje z borci za osvoboditev Namibije je pripeljalo k nam tudi številne študente, ki so se, obogateni z našimi izkušnjami, kasneje vračali v svojo domovino. Tako sem te študente pripeljala tudi v občino Trebnje in krajevno skupnost Šentrupert. Kasneje, ko je tudi na jugoslovanskem ozemlju prišlo do tako strahovite vojne, mi je bilo neskončno žal, da ni bilo možno doma uresničevati mirovniških idej - začeli so se rušiti temelji medčloveških odnosov, za katere smo se zavzemali, ko je šlo za usodo drugih narodov in držav. Kot nekdanja učiteljica v Bosni sem boleče doživljala nečloveško divjanje vojne v krajih, kjer sem si nekoč tudi sama prizadevala utrjevati medsebojno zaupanje in sožitje med različnimi verskimi in narodnostnimi skupinami in posamezniki." - Za marsikoga pravimo, da je šele v zrelih letih ustvaril svoje najpomembnejše delo - na primer Tavčar z Visoško kroniko ali Prežih s Solzicami. - Podobno bi lahko rekli tudi za Vas: Takrat, ko bi lahko popolnoma postali ''last” družine, da bi ob vnukih doživljali to, za kar ste bili kot mati zaradi družbenega dela prikrajšani, ste se ozrli po krajih, za katere ste menili, da se je čas preveč ustavil, in v okviru FAO obudili življenje v pozabljenih krajih. Prosim, predstavite nam svoja prizadevanja! "Ne morem se primerjati z ustvarjalci, kijih omenjate. Moje delo je bilo sestavljeno iz drobcev, povezano z reševanjem vsakdanjih težav in potreb ljudi. Moram reči, da sem si vsepovsod prizadevala za napredek manj razvitih predelov naše domovine. Zato je razumljivo, da sem - kjer sem le mogla, predstavljala tudi potrebe naše Dolenjske, ki v preteklosti ni imela možnosti hitrejšega razvoja. V prvi vrsti sem se zavzemala za izobraževanje, zlasti kmečkih žensk in mladine, saj sem globoko prepričana, daje to osnova napredka. Iskala sem možnosti za vključevanje v programe, kjer so mednarodne organizacije OZN dodeljevale sredstva za njihovo izvajanje. Ko sem zvedela za razpis FAO - za celovit razvoj manj razvitega območja, sem obvestila dolenjske občine in začela zbirati zahtevane podatke. Najbolj prizadevni so bili v občini Trebnje, zato smo dokaj hitro zbrali potrebne podatke od KS Dobrnič do KS Sela Šumberk. Gradivo sem predstavila na mednarodni konferenci v Innsbrucku 1979. leta, kjer je FAO odločal o razdelitvi sredstev. V hudi mednarodni konkurenci je bil sprejet naš predlog kot najbolj ustrezen, še več: kasneje je bil naš projekt sprejet kot vzor za druge dežele.V poročilu o izvajanju tega projekta, ki gaje objavila agencija FAO, sem zapisala, daje takšen uspeh zagotovilo delo ljudi samih, med katerimi je kar 74 odstotkov aktivnega prebivalstva žensk. Res, zelo rada izkoristim vsako priložnost, da ljudem iz drugih krajev čimveč povem o naši deželici, delu in življenju pri nas. Medsebojno poznavanje ljudi iz različnih dežel ni samo zanimivo, ampak tudi Na seminarju o razvojnih polcli v italijanskem mestu Guastalla Mara 22. novembra 1986 Rupena Osolnik predstavlja projekt FAO NAŠ GOST Rast 5 - 6 / 1997 koristno, saj širi naše obzorje in medsebojno razumevanje. Zato rada sodelujem pri takih srečanjih in dostikrat tudi s prevajanjem pomagam pri razgovoru. Tudi zdaj, ko sem v pokoju, imam večkrat možnost srečati se z ljudmi iz tujine in ni mi žal časa in truda, da bi čim bolje spoznali našo Slovenijo." - Vem, neradi govorite o sebi, kot da sami niste pomembni, daje pomembno le to, kar ste si zastavili za cilj. Od kod silna moč, da ogenj navdušenja tudi v zrelih letih ne pojenja? Kako se Vam v življenju vrača dobrota? Nasvet za nas! "Verjetno na človeka vse življenje vplivajo ideali, ki jih je za svoje sprejel že v mladosti, o njih sanjal in se zanje boril na svoji življenjski poti. Menim, da ni razlogov, da bi se človek v starosti odpovedoval tem idealom in vrednotam, pa tudi navdušenju nad uspehi, ki jih prinaša njihovo uresničevanje. Vesela sem napredka, ki ga povsod opažam, zlasti v naših dolenjskih krajih, ki so v preteklosti toliko pretrpeli, danes pa le kažejo prijaznejšo podobo. Največje zadovoljstvo občutim, kadar delo, ki sem ga začela, uspešno opravim in čutim, daje bilo koristno. Da mora biti človek pripravljen tudi na težave in razočaranja, pa ni samo moje spoznanje. Vendar zaradi tega ne izgubljam vere v ljudi. Rada imam dobre ljudi in vesela sem srečanj z njimi." *** V bližajoči se avgustovski večer na Polževem, kjer zakonca preživljata čas, ki naj bi ju vsak trenutek napolnil z novo energijo, se je v daljavi oglašalo grmenje - kot da bi oživljalo preteklost. Okrog nas pa: ena sama prijazna beseda, odprta srca, ki ne merijo časa. In ko se je darežljiva gostiteljica za hip umaknila, da postreže še s pecivom, ki gaje sama pripravila, je življenjski sopotnik prišepnil: "Veste, Mari je bilo najteže govoriti o sebi..." Kako ne, saj je vse življenje mislila le na druge... In nehote človek vzdihne: "Kako lepo bi bilo na svetu, če bi vsi ljudje živeli s srcem!" Lucijan Reščič: DEDKA IMAM NAJRAJE, akvarelirana risba s tušem in olje na steklu, 1978 (1996) Ilustracija za knjigo črtic Okna in okenca Kristine Brenkove RAST - L. VIII. ŠT. 5-6 (51 - 52) OKTOBER 1997 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Lani na pomlad je uredništvo prejelo rokopis - pismo Podeželski človek v stiski Tince Kuhelj, upokojene uslužbenke iz Šentjerneja, katero je tedanjega urednika za družbena vprašanja, Francija Šalija, napeljalo k misli in odločitvi, da izzove anketni odgovor nanj. Tako so bili nekateri poznavalci podeželskih stisk, kijih opisuje Tinca Kuhelj, seznanjeni z njenim razmišljanjem in naprošeni za prispevke, ki bi jih objavili v Rasti. Poleg takratnega urednika sta se za sodelovanje odločila še dr. Maca Jogan in Igor Vizjak. Vse tri prispevke zdaj objavljamo. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rokopis pisma l inče Kuhelj, ki gaje naslovila uredništvu Rasti JlAHo.. ToMti&tVtl-l_________ ___ ijucKm. _J14jua ... avl...Jo _*o. VOOOUl- / _mA_ (Tku^u^n____£Lmth.c^___________________________ /WWfrti/. CllrT,** /VrliL 7aJaA^( An c/^yl-V~n Vtt^,-^ ______lai—TrvtiMiL _il4i3c£ .dž:_ig. .S^L^^ VJCVi., _oLa_Jv.|xL_foiaJOHAvik—Aua_____ _0^iAC>^W-_c^^rLvNw?aiL- ^j£jJk\sca_'Jkj_ _^UL^A.iicLt_^_ K tla. fi rUv JcyvidA(ALi._ Aoa^č/Ho .k*3. -fi^L-vCXU^. _ /H«. W t&<. -U/VH-tf. ituJu^ (ifLuid\ £&4Letc, _______'tk.Ufio^a ___ . 'ttcto&e. /&£i2.e.. V to>tLtf&aD/£u_jo._ /*^/Vv^t£L-3^i<(/ £^>tyoi(jo ^vxi^niujejo _Jie_yo. ^su*JLx'ii\yy-^r_ Uouty. vua. k? « Vuuo ha_____inrajo . ou-KjV, JZu Zai, ,'°‘- J&lu fAcu Vu ------------------ V^tlUL Wxuu? \) "iAA^v. ^ j )yU? il IrocA/^, AJ^_^rurV>uia/ r tLO^ ^ raA,~ tS J"* *'■*"•" 't*1'** 1-V2A ^/u4fi/ fltln cAklf?J\i^o c)/>\ro-h A /\i7, /,)/•) ^A|t ,\f 1 la * Vej t ----- ^Oi^Jr-tnr^aCA LwyJco_______________________________ ______Udi. /W^I>- _^i>ivt._jiL-iac».4*iVxi^ /xi«orv)^<^y, . ju .—O-i/noč. _fc£. /HaiuLUIl. .iU, lu-ič /aku-Uv .Aa A-lc^^riiL_Au. vt^w Zo&?.. .......Jl/tUAtO •{. Uo> ^ £• - - M/^./JnliL.. l4^wrjiu (: /'->1 bSa+fn&i . < c. . (rrllU. ^IauoIa. /UUUC*MjO^‘ - /M. coU/. •J! a&&4tu._i/c.Uo v«,t: c>ia VCUjuVj, 4i.. dja. ___ Ja^fausjMrfU—svL.q^xoJ^juo jo rCc--- /V^AI, /W. (n/) A^v to }>rt—xlc.hxL. J'AsArOii^. KUJALA. Mfg-t_Tjg_>LAfch4>,- i^?Auj Au_ ___UlLie.f cta.. . tlAiA^i o^o frfiikiS' \hi^\.t rKrfsiATiL-tL . ah. nLdf±,^tfj^iU.e . *3LpC— Jo "»tl. v__ VwxU... _£L^ '^i k. JlGJ&ujL-sfAiu____ ,fWi /ujOu Aia_ fi. AijL Itew4t£vi£*_ A^iU.. ve-n^oa^.f «^a_ A 'LoMSHK .. cXcruf.tL^. V>^J±L£> Zt: v-ftcs-ye,. |vrt^>44 i»AU jLsdle TjLkd, . Zcw^(Ltr . j-ituur-.. A^-io kuz*3_ p^ou4 UiA-Jkie&bl.... “Va_4«xa. ^ij^c^^^Uu.- i^cuu- I^ua- Aujjj itt-l-jc- kJtia .oLcIule^-j>iX>i^ c->(wiirv _____ iotJt.E f ^1 ^lKi.voc . ^wvAt. r. ^|j/ju1v . XuXlU>*; /\K<\AjCtM^ . jo ^xyv^.bi\u«*ic ?VUU t^Ulfl-fa^—tvu—i^a. CŽ /2AV- ■'►olulu- . lia-ttuL _ OrtLfJ. UU-f-bOJAi otnxluitxi2 ..'Lf^ii^a^t>j Uaaal ,.. .... r.«» f JW-c* |c_^u._gLŽ!u^ •f.:vyu^. ^ (V. X» 2 J'«! /i >1 I V/U iaaoVvu? JimaA& jo .. aL jo /VAOMAiOUA. . krvoA? y/ W/i IdJLč. au. >vuta. ^/uxWct_ la, o^-Uz ^tOiU. Cc, jo. /Ua f‘. .)/>lUu*nfOwtv Li^^ieiLcJColL-.______________________ /WL£-f.bo >iijtvUA, laAo ^a<^č..AiXO wtov^? . p4tb*U^lh *L.^c 4Cb«4? iciATnliop?.^ .4^a._ («j. ZCe_ o-fru-Vo-u«. v<- lJPt 0^3 ,hvwo ^cuCv I^Cj^eo ttVAi3._‘£oU+_AVW2UJL^SU^\WtfMŽK&_ $Jc<. . ... lLJS^Ao^^JImA^. _ Jo4a ^0 L^vk j? fg jia^L' j pg—h.Aisy._ fi-e> .AM^i>>l/»VU2/|-M^. /HA. /v.K&>_________ft>-£člo ^-vt »>lf / Au.r~r 7. nf tosJir^fsriit^Li/Uj^nu ^ -r-ftl^?J 7h hL-KalAll_LUlll££ftTl MA TO/.._ _?x>pg.oq))U 1___________________________________ '-Va. k^1rwlC^ .^-AA^H?V<^ -^W f —gfrgCi.. ________________CEPijčj. AUOli^JA^. . . *?0.t ^o-utrtLoiL.—-Vrv£Z ho f. -Jv« /^V^t t eAa^ijci—3ttA 4r ati . l-ruiJlAu. Au. ^*xHeH U< ^/t^'. . tf^oj*3'»o*^a2o_/ifk^> /Vu>. .TV, V /HAirOo-taL^HA VA^VAV3a_vUAA0O ,u* H-vO^KTUOstalrt 4o cXM^iu_ ClLLjAuM^ b. |>ni^rt^ .,. A^iA-V.. Aa^_J\_/ku>tctta_..-i:llC/ ^ ^ i^pfto ^HXHuA__tLnUuAA -{fzu^a..____®.A. /Volofa. JC.J -bUl ^..M.-v^vLL-U^nS, > AfciiA_PJrc?tlo . Jo . /wehiuH Kuiv. LiptfiA. ut. irl;. *b-.\-pu^; V>-v jloi/Owl*2il_ oiroc^Ax_ io./VvwTjaW._al.j^t*._/Vw4UlW4-.\ ju-tfic. 'Ja-tofcfcc/ii-'. ____JcUUi-i Oo<. /Uj^rVrtil f /U^otU?l CeW*l-, . ^rt^-rt. Xi^yl/Ww^Lia t ‘^črpatciM*. SL*AJI -fc-Co.- . UZHtciiA M£.^\C '.. . jtlAWjyiuVut../, efagjx*i. *4_ II 'uL?'>rz*. _ oa>uc—.ic_nJeu4.f-itA.-4o^oo*..~. ■^JaJTa. jo_ ioXo -Uju.lw. m bnl«*. tetk* bonbonček dat in pamarnnke! Strlčfk pcpHjt ni6 v belo Ltubljano. ', MM i^83*^s«|j /7/ Itfa // ji / S5 ' f iJr ‘ if —X'T^ C^cftč * M2^l ■)w-i >-•*$■>. terM yM*ki i5©^y^g ■ ••r’v,^o“ - Afjgfcl falote J Lucijan Reščič: ČEBELICE LETAJO S CVETA NA CVET, akvarelirana perorisba, 1995 Ilustracija za Medeno pravljico Svetlane Makarovič GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Karel Bačcr GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON (48) Dodaj v 42. nadaljevanju (Rast VII/1996 št. 1-2, str. 130): SAVINŠEK JOSIP pravnik, zadnji metliški graščak R. 10. nov. 183 1 v Metliki, u. 19. febr. 1906 v Gradcu v Avstriji. Na Dunaju je končal pravne študije in kljub ženi Dunajčanki živel kot veleposestnik v Metliki. Leta 1868 je bil med ustanovitelji metliške Narodne čitalnice in leto kasneje ustanovil prvo slovensko požarno obrambo v Metliki. Od 1867 do 1883 je kot poslanec v kranjskem deželnem zboru zastopal belokranjske veleposestnike. L. 1899 je grad in posestvo prodal l judski posojilnici v Ljubljani. - .1. Dular: Prošel je pisani vuzem, str. 68 - s sliko. Dodaj v 46. nadaljevanju (Rast VIII/1997 št. 1-2, str. 139): STALZER JOHANN fotograf Imel je v poprejšnjem stoletju foto atelje v Kočevju, nato v Novem mestu, in sicer v Kandiji, u. 1895. - I. Križ: Novomeška amaterska fotografija, str. 6. 150 let slovenske fotografije, str. 155. V. Murn - S. Dokl: Čevljar gre v štiro, str. 71. Vladimira Štovičck GRADIVO ZA DOLHNJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Rast 5-6 / 1997 Dodaj v 47. nadaljevanju (Rast VIII/1997 št. 3-4, str. 271): STERNEN MATEJ slikar, grafik in ilustrator R. 20. sept. 1 870 v Verdu pri Vrhniki, u. 28. jun. 1949 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval na Vrhniki, meščansko tri leta v Krškem, obrtno v Gradcu in na Dunaju, v Monakovem pa zasebno Ažbetovo slikarsko šolo. Izpopolnjeval se je v Italiji in Parizu, poučeval po prvi vojni v svojem ateljeju slikarstvo in restavratorstvo ter učil risanje na oddelku za arhitekturo na ljubljanski univerzi. Sternen spada poleg Jakopiča, Groharja in Jame med naše vodilne impresioniste. Restavriral je tudi v cerkvah na Dolenjskem (Tabor pri Grosupljem, Škocjan, Muljava, Kamen Vrh pri Ambrusu). - SBL III, str. 476. * * * STOVIČEK (ŠTOVIČEK) VLADIMIRA akademska kiparka R. 20. marca 1934 (hči Vladimira) v Leskovcu pri Krškem. Za kiparsko umetnost jo je navdušil oče. L. 1958 je končala študij kiparstva na akademiji umetnosti v Zagrebu in postala profesorica likovnega pouka na osnovni šoli v Leskovcu. Njene plastike so glinaste, iz patiniranega mavca in iz brona. Izdelala je med drugim spomenik herojinje Milke Kerin (1976), Spomenik z reliefi (Raka, 1976), razne portrete v plastiki in na plaketah. L. 1990 je prejela priznanje OF slovenskega naroda z bronastim znakom. - Mala splošna enciklopedija III, str. 481. Kdo je kdo za Slovence (1991), str. 261. Dolenjski razgledi 2. snopič, str. 33 - slika. STRAH (STRACII, STRAICH) ANDREJ zvonar Rojstni in smrtni podatki neznani. L. 1660 - 1671 je delal pri ljubljanskem zvonarju Ignacu Remerju (Rennerju) in z njim za samostansko cerkev v Stični ulil Veliki zvon (1 886) in ubitega spet prelil. Bajc je 1663 samostojno ulival zvonove v Žužemberku. - SBL III, str. 494, 60. STRAHL ANTON EDVARD pravnik, zbiralec starin in pesnik R. 28. apr. 1817 v Novem mestu, u. 26. sept. 1884 v Stari Loki na Gorenjskem. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki in v Ljubljani, tu napravil gimnazijo in licej ter na Dunaju z odliko končal pravo. Služboval v Ljubljani in Gorici ter kot vodja kolegiatnega sodišča živel 1 850 - 1 854 v Trebnjem in kot svetnik deželnega sodišča v Ljubljani stopil v pokoj in dosegel plemstvo. Bil je zelo izobražen, obvladal je nemščino, slovenščino, italijanščino in francoščino in kot poslanec v kranjskem deželnem zboru zastopal veleposestnike. Na svojem gradu v Stari Loki je imel veliko zbirko umetnin. Pisal je o njih in o umetni obrti na Slovenskem, zlagal v mladosti pesmi in prevedel 24 Prešernovih pesmi v nemščino. - SBL lil, str. 495. Josip Strašek STRAHL KAREL FRIDERIK JOŽEF zbiralec starin in umetnin R. 12. sept. 1850 (sin Antona Edvarda) v Trebnjem, u. 24. dec. 1929 v Stari Loki na Gorenjskem. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Ljubljani, študij prava pa na graški univerzi. Kot sodni avskultant je služboval v Ljubljani in Novem mestu, kot pristav pa na sodišču v Mokronogu. Po upokojitvi 1899 se je naselil v Stari Loki. Takoj po maturi je začel zbirati starine in umetnine po Gorenjskem in pomagal očetu pri urejanju domače zbirke. Po njegovi smrti je bila zaradi številnega sorodstva ta edinstvena zbirka delno raznesena oziroma prodana, tako da ni ostala v eeloti v deželi. Veliko sta odkupila Narodni muzej in Narodna galerija v Ljubljani. - SBL III, str. 495. Zbornik za umetnostno zgodovino 1930, str. 28 - slika. STRAJNAR SLAVKO glasbenik R. 14. jun. 1903 v Novem mestu, u. 5. jul. 1965 prav tam. Po osnovni šoli je obiskoval 5 razredov na novomeški gimnaziji ter se vpisal na trgovsko šolo v Ljubljani. Glasbe se je učil pri Ignacu Hladniku v Novem mestu in v ljubljanski Glasbeni matici. Pred vojno je bil občinski tajnik na Golniku. Obvladal je vrsto inštrumentov in se udejstvoval kot glasbenik in pevce pred vojno in po njej, bil 1945/46 prvi ravnatelj novoustanovljene Glasbene šole v Novem mestu ter vodja novomeškega orkestra, kije na republiškem festivalu 1948 dosegel prvo mesto. Uglasbil je tudi mladinsko spevoigro Jurček gre na Triglav. - 25 let Glasbene šole Novo mesto, str. 16 - slika. STRAŠEK JOSIP primarij R. 6. dec. 1 875 (verjetno v Celju), u. 21. avg. 1920 prav tam. Maturiral je na celjski gimnaziji, nato študiral medicino na univerzi v Gradcu in promoviral. Sprva je bil zdravnik v Brežicah, od tam pa je 1907 prišel v Novo mesto. Primarij novomeške bolnice usmiljenih bratov dr. Defranccschi sije mnogo prizadeval za ustanovitev ženske bolnice, ko pa je ta bila ustanovljena, je bil imenovan za primarija dr. Strašek, na kar je dr. Defranccschi zapustil Novo mesto. Tako piše novomeški kronist dr. Picigas. Dr. Strašek je bil zelo priljubljen zdravnik in je imel v Novem mestu prvo zobozdravstveno in zo-botchniško ordinacijo. Po pripovedi g. Franca Adama, kije živa kronika nekdanjega novomeškega življenja, je Strašek zgradil hišo poleg nekdanje ženske bolnice (današnja Gostiševa hiša). Bilje tudi starosta Sokola in seje 1920 udeležil vsesokolskega zleta v Pragi, se na povratku prehladil in umrl v celjski bolnici. - Picigas, list 124 in 153. Slovenski narod 24. avg. 1920, št. 192, str. 3 in 4. T. Gošnik: Prvih 100 let novomeške bolnišnice, str. 73 - s sliko. STREL JANEZ prepesnjevalec R. 23. sept. 1790 v Mokronogu, u. 30. apr. 1847 v Trebnjem. V šolskem letu 1809/10 je obiskoval na novomeški gimnaziji 5., to je takratni naj višji razred, obiskoval vsaj 4. letnik bogoslovja v Ljubljani (1913-4) in bil tam tudi or-diniran. Služboval je v raznih krajih, nazadnje slabo leto v Trebnjem. L. 1836 je prepesnil nemško Schubertovo pesem Popotnik na tujem (Popotnik pridem čez goro...), kije zaradi napeva ponarodela in bila ena najbolj priljubljenih točk na čitalniških prireditvah po Sloveniji. Za moški zbor jo je kot “narodno” priredil Anton Foerster. - SBL lil, str. 504. Dodič, str. 409. STREL MARTIN ultramaratonski plavalec R. L okt. 1954 v Novem mestu. Živi v Trebnjem in je učitelj glasbe. 27. julija 1997 je kot 5 12. človek preplaval v 16 urah in pol 35 km široki Rokavski preliv med Anglijo in Francijo. Prvi je ta preliv preplaval leta 1875 Anglež Webb, za njim pa ga je doslej skušalo preplavati 6213 plavalcev in plavalk. Zaradi tokov in visokih valov je moral Strel dejansko preplavati nad 60 km -Jana 13. maja 1997, str. 30 - s sliko. Slovenske novice 29. jul. 1979 št. 173, str. 3. Dolenjski list 17. avg. 1995 št. 33, str. 24. STRGAR JOŽE agronom, urednik in prevajalec R. 21. dec. 1929 v Jelšah pri Leskovcu (Krško). Po osnovni šoli v Podlogu je s starši preživel 2. svetovno vojno v nemških taboriščih, po vojni obiskoval v Ljubljani strokovno šolo, v Mariboru pa kmetijski tchnikum, se izpopolnjeval Jože Strgar Josip Stritar GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Rast 5-6/1997 v tujini in 1962 diplomiral na Agronomski fak. v Ljubljani. Vodil je drevesnico v Arboretumu Volčji Potok, bil od 1966 odgovorni urednik časopisa Naš vrt, imel številna predavanja po Sloveniji in v tujini in napisal veliko člankov v strokovnem časopisju ter objavil knjige: Cvetlice lončnice, Lončnice, Vrtne trajnice. Po osamosvojitvi Slovenije bil ljubljanski župan. -SBL III, str. 508. Krško skozi čas, str. 653 - slika. STRGAR VINKO biolog in botanik R. 29. jul. 1928 v Leskovcu (pranečak Vinka, rudarskega organizatorja), u. 2. marca 1972 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, 4 razrede gimnazije v Novem mestu (1935-1939) in končal 1945 v Krškem. Na ljubljanski univerzi je kot izredni slušatelj 1962 diplomiral, bil tehnični in strokovni sodelavce v Botaničnem vrtu. Objavljal je razprave in članke v Biološkem vestniku, Našem vrtu, Proteusu, Varstvu narave idr. - SBL III, str. 509. Krško skozi čas, str. 563 - s sliko. STRGAR VINKO rudarski organizator R. 11. nov. 1870 v Leskovcu pri Krškem, u. 14. dec. 1934 v Ljubljani. Po maturi na novomeški gimnaziji 1 890 je končal pravo v Gradcu in 1898 diplomiral v Lcobnu kot eden prvih slovenskih inženirjev montanistikc. Služboval je v Idriji, Celju in Ljubljani in bil 1933 upokojen kot rudarski glavar. Ustanovil je Društvo slovenskih inženirjev, bil predsednik Združenja jugoslovanskih inženirjev in tehnikov in sodeloval pri ustanavljanju Tehnične visoke šole. Pisatelj Finžgarje po njegovih hudih življenjskih izkušnjah oblikoval dr. Rudija Slaka v Mirnih potih. - SBL III, str. 508. STRITAR ALBIN pedolog R. 7. marca 1927 v Ptuju, u. 28. nov. 1988 v Ljubljani. Osnovno šolo in 2 razreda gimnazije je napravil v Ljubljani, bil do 7. r. v Ptuju, odšel v partizane in kot borec opravil 8. r. gimnazije in maturo v Črnomlju. Po vojni je študiral agronomijo v Zagrebu, 1950 diplomiral in 1970 promoviral. Služboval je med drugim v Kmetijskem inštitutu Slovenije, vodil pedološke raziskave v Posavju in Slovenskih goricah, raziskoval belokranjske steljnikc in bil do smrti profesor pedologije na biološki fakulteti v Ljubljani ter dobil naziv zaslužnega profesorja. S strokovnimi članki je sodeloval v domačih in tujih revijah, sodeloval na številnih kongresih, pisal učbenike pedologije in prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča. - SBL III, str. 5 12. Zbornik Biološke fakultete v Ljubljani. Kmetijstvo, Suplemcnt 14, str. 14. STRITAR BOGDANA operna pevka R. L.sept. 1911 v Solkanu, u. 14. avg. 1992 v Ljubljani. Po osnovni in meščanski šoli v Ptuju je študirala na učiteljišču in maturirala, študirala solo pelje na ljubljanskem konservatoriju in učiteljevala v raznih krajih. Od 1941 je bila članica SNG (Opere), odšla 1943 v partizane in bila isto leto izvoljena v SNOS. Kot operna in koncertna pevka je pela okoli 70 karakternih in dram. vlog doma in na gostovanjih v Avstriji, ČSR, Franciji, Italiji itd. Med ostalimi priznanji je prejela tudi red zaslug za narod. - SBL lil, str. 513. L. Me-naše: Svetovni biografski leksikon (smrtni datum). STRITAR JANEZ nabožni pisatelj R. 1. avg. 1818 v Podsmreki pri Vel. Laščah, u. 2 L maja 1 882 v Šentvidu pri Stični. Gimnazijo je študiral v Karlovcu, filozofijo in bogoslovje pa v Ljubljani, bil ordiniran 1844 in pel novo mašo v Vel. Laščah. Podpiral je nečaka Josipa, kasnejšega pisatelja (gl. članek), v dijaških in akademskih letih. Napisal je molitvenik Živi roženkrane (1852), ki ga bibliograf Fran Simonič napačno pripisuje Janezu Volčiču - SBL III, str. 513. STRITAR JOSIP književnik, slovstveni vzgojitelj in urednik R. 6. marca 1836 (nečak Janeza) v Podsmreki, u. 25. nov. 1923 v Rogaški Slatini, pok. na ljubljanskem Navju. Po maturi na ljubljanski gimnaziji je študiral na Dunaju klasične jezike in bil, predenje stopil v profesorsko službo, zelo zaželen domači učitelj v bogatih dunajskih družinah, s katerimi je ve- Marica Strnad Cizcrlj GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Rast 5 - 6 / 1997 407 liko potoval po Evropi in si močno razširil obzorje. L. 1866 je napisal znameniti uvod v Prešernove pesmi, prvi slovenski literarni esej. Od 1870 do 1 880 je izdajal na Dunaju prvo slovensko umetniško revijo Zvon, v kateri je vzgojil med drugim tudi pesnika Gregorčiča. Tudi sam je pesnikoval, napisal znamenite satirične Dunajske sonete, prozna dela Svetinova Metka, Rosana, Sodnikovi in na starost pisal za mladino (Pod lipo, Jagode, Zimski večeri, Lešniki). V času Zvona je bil osrednja oseba v slovenskem literarnem življenju. - SBL III, str. 514. STRITAR JOSIP šolnik in pesnik R. 28. febr. 1870 (pranečak Josipa) na Vidmu pri Krki, u. 24. jul. 1953 v Ljubljani. L. 1 889 je v Ljubljani končal pripravnico in učiteljeval na Štajerskem, nazadnje kot nadučitelj v Šentvidu pri Grobeljncm, delal pri narodnoobrambni Ciril-Mctodovi družbi in v poznih letih s pesmimi sodeloval v mladinskem listu Vrtce. - SBL III, str. 5 12. STRITAR NADA gl. VIDMAR NADA! STRLE ANTON teolog R. 21. jan. 1915 v Osredku pri Cerknici. Po maturi na škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani in študiju bogoslovja je bil prefekt v Marijanišču in 1942 promoviral za doktorja teologije. Kot novomeški vikarje med drugo vojno honorarno poučeval verouk na gimnaziji (1944/45), bil nato honorarni predavatelj, docent in profesor teološke fakultete v Ljubljani. S članki, ocenami in razpravami sodeluje v Bogoslovnem vestniku, Družini, Zborniku Teološke fakultete in proučuje predvsem zgodovino dogem, zlasti v dobi cerkvenih očetov. Prevajal je iz latinščine papeške okrožnice, odloke, govore. - SBL lil, str. 520. M. Dodič: 225 let, str. 313. STRMECKI (STERMECKI) MAKS politični delavce R. 30. maja 1908 v Vencoju pri Krminu, u. 26. febr. 1943 v Vavti vasi. Po osnovni šoli v Krškem je študiral v Ljubljani gimnazijo, 1927 maturiral in se vpisal na medicino. Že kot gimnazijec je stopil v SKOJ, postal član KPJ in pokrajinskega sekretariata SKOJ za Slovenijo, vodil partijsko tehniko, bil ponovno zaprt in v Beogradu obsojen na 7 let robije. Od 1940 je živel v Krškem, organiziral v Posavju KP, 1942 odšel v partizane, politično delal na Notranjskem, v novomeškem okrožju in Cankarjevi brigadi, padel 26. febr. 1943 v italijansko zasedo, bil ranjen in nato ustreljen. - SBL III, str. 520. TV 15 11. jan. 1973 št. 2, str. 5. STRNAD - CIZERLJ MARICA pesnica in pisateljica R. 9. sept. 1872 v Šmarju pri Jelšah, u. 30. dec. 1953 v Novem mestu, pok. v Šmihelu. Po maturi na ljubljanskem učiteljišču (1891) je učiteljevala na Štajerskem, odšla z Alojzom Cizcrljcm v Rusijo, sc z njim poročila, poučevala nemščino na gimnaziji oz. realki v Kišinjcvu, vendar sc jc mož po ponesrečenem zakonu vrnil v Veliki Vrh v Halozah. Ona seje vrnila šele 1920 in poučevala pri Sv. Barbari v Halozah do upokojitve. Po drugi vojni seje s prijateljico Ervino Ropaš, profesorico glasbe, preselila v Novo mesto. Pokopana je v Šmihelu v grobu starega očeta prof. Ropasove, nedaleč od groba Primčeve Julije. Strnadova je pred odhodom v Rusijo sodelovala s pesmimi in prozo v raznih revijah in listih pod psevdonimi Marica II, Breda, Alenka itd., v dunajski Vesni, Ljubljanskem zvonu, Slovenki in drugje, objavljala pa je tudi pedagoške članke in temperamentne narodnoobrambne sestavke. L. 1927 je svoje pesmi zbrala v knjigi Rdeči nagcljčki. - SBL III, str. 522. M. Strnad - Cizcrlj: Rdeči nagcljčki (slika). STROBL LUDVIK strokovnjak za semenarstvo R. 22. marca 1916 v Novem mestu, u. 25. marca 1997 v Ljubljani. Osnovno šolo in 4 razrede gimnazije jc napravil v Novem mestu, srednjo kmetijsko šolo pa v Križevcih in maturiral 1927. Nato jc prakticiral na posestvu Or-lovnjak pri Osijeku in bil 1941 ob okupaciji odpuščen. Nato seje vrnil v domovino in dobil službo pri ljubljanskem Prehranjevalnem uradu, bil v in- Albert Struna tcmaciji v Gonarsu in Rcniciju. Po vojni je bil na ministrstvu za trgovino in preskrbo referent, nato načelnik uprave semenske službe pri kmetijskem ministrstvu, od 1952 pa vodja proizvodnega oddelka Semenarne v Ljubljani. S strokovnimi članki je sodeloval v Socialističnem kmetijstvu, Kmečkem glasu idr. - SBL III, str. 525. Dolenjski list 29. maja 1997 št. 21, str. 9. STROJIN FRANCE kemik in metalurg R. 25. febr. 1911 na Mihovici pri Šentjerneju, u. 15. febr. 1994 v Ljubljani. Maturiral je na novomeški gimnaziji 1930, študiral kemijo na ljubljanski univerzi in 1936 diplomiral. Služboval je v Železarni na Jesenicah kot vodja laboratorija in raziskovalec, po vojni pa v Majšperku, Osijeku in Beogradu. L. 1954 seje zaposlil v Metalurškem inštitutu. Prijavil je več patentov in prejel nagrado SBK za iznajdbe. - Delo 17. febr. 1994 št. 39 (osmrtnica); 28. febr. št. 48, str. 2 - s sliko. STRUNA ALBERT strokovnjak za strojništvo in prevajalec R. 17. avg. 1901 v Mirni Peči, u. 12. jun. 1982 v Ljubljani. Osnovno šolo in realko je obiskoval v Ljubljani in 1917 maturiral. L. 1923 je diplomiral na Tehnični visoki šoli v Brnu. L. 1983 je napravil izpit za pooblaščenega strojnega inženirja, postal 1940 honorarni predavatelj, 1946 pa redni profesor strojne fakultete, bil dvakrat dekan in 1946/47 rektor univerze. Bil je sodni izvedenec za avtomobile in strojno stroko, strokovnjak za avtomobilizem, pisce številnih člankov in knjig o avtomobilizmu, častni član raznih strokovnih organizacij in predsednik terminološke komisije pri SAZU. Prejel je med drugim red zaslug za narod z zlato zvezdo. - SBL lil, str. 530. STRUNA LAVOSLAV novinar, terminolog in lektor R. 1. dec. 1 898 v Trebnjem, u. 21. apr. 1973 v Ljubljani. Na klasični gimnaziji v Ljubljani je bil vedno odličnjak, vendar je moral študij prekiniti in oditi na soško fronto. Po vrnitvi iz ujetništva je stopil v državno službo, obenem pa seje posvečal novinarstvu, športu in telesni vzgoji. Kot novinar sije pri Jutru, Delu in Slovenskem poročevalcu prizadeval za pravilnost jezika, kar gaje privedlo do sodelovanja v tehniški terminološki komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pomemben je tudi njegov delež pri urejanju Splošnega tehniškega slovarja I, II. - Strojniški vestnik XIX/1973 št. 3, str. 90 - s sliko. STRUNA LOJZE ekonomist in pedagog R. 29. jan. 1893 na Hribu pri Dol. Toplicah, u. 27. jun. 1978 v Mariboru. Maturiral je na novomeški gimnaziji (1914), študiral na ekonomski komercialni šoli v Zagrebu, postal profesor trgovske akademije in direktor srednje ekonomske šole v Mariboru. Napisal je knjigo Nauk o trgovini in menicah in objavljal strokovne članke v Trgovskem listu. Veliko je prispeval tudi k razvoju čebelarstva v Mariboru. - Spominski almanah, str. 335. Večer 27. jun. 1978 št. 147, str. 8 - s sliko. STUPAN ANA gl. BARBIČ ANA! STURM (ŠTURM) JOŽEF slikar, režiser in politik R. 20. apr. 1858 Slovencu na Dunaju, u. 8. dec. 1935 prav tam. Od 1 886 do 1 890 je bil učitelj oz. profesor risanja na novomeški gimnaziji in se pridružil mladim novomeškim izobražencem (Perušek, Poznik, Senekovič, Vrhovce), ki so budili narodno zavest in gojili družabno življenje s predavanji in gledališkimi igrami v Čitalnici, slikal kulise, režiral, igral in maskiral. Bil je predsednik Dolenjskega pevskega društva in je izdelal 10 slik za znamenito publikacijo Osterr. - ungar. Monarchic in Wort u. Bild. Kasneje je živel na Dunaju, bil deželni odbornik in državni poslanec in podpiral naše visokošol-ee. - SBL lil, str. 540. Slov. dramski leksikon II, str. 145 (poleg drugih napak tudi, da se je S. rodil 1 868 v Metliki). SUIIADOLN1K JOŽE družbenopolitični delavec R. 18. maja 1938 v Šmarjeti na Dolenjskem, u. 15. maja 1986 v prometni Branko Suliy nesreči pri Sarajevu, pok. v Novem mestu. Že kot mladince je bil povezan z OF in bil po vojni zaposlen na ministrstvu za notranje zadeve, postal 1961 tajnik občine Žužemberk, nato bil do 1976) vodilni delavec v upravi občinske skupščine Novo mesto in nazadnje direktor Zavarovalnice Novo mesto. Ob deluje končal upravno šolo v Škofljici in diplomiral na visoki šoli v Zagrebu. L. 1969 je bil izvoljen za poslanca skupščine republike Slovenije in opravljal vrsto drugih odgovornih služb ter si pridobil veliko zaslug za razvoj gospodarstva in šolstva na Dolenjskem. - Dolenjski list 22. maja 1986 št. 21, str. 2. - s sliko. SUHI DRAGO partizanski pisatelj in publicist R. 19. marca 1919 v Novem mestu, u. 24. apr. 1990 v Ljubljani. Po končani osnovni šoli se je izučil za elektroinštalaterja ter se veliko udejstvoval v športu in pri Sokolu. Po okupaciji seje vključil v osvobodilno delo in 1942 odšel v partizane. Nato je bil ujet in obsojen od Italijanov na dosmrtno ječo. Po kapitulaciji Italije je bil izpuščen in je ponovno odšel v partizane in deloval predvsem na Primorskem. Svoja partizanska doživetja je opisal v delih Zamrežena okna (1959), Peti bataljon (1964). Po smrti je izšlo delo Po poteh 1. dolenjskega partizanskega bataljona (1997). - D. Suhi: Peti bataljon (1964), podatki na ovitku knjige s sliko. Za rojstne in smrtne podatke se zahvaljujem g. Marjanu Suhiju iz Ljubljane. SUHI ŠTEFAN baletni mojster in koreograf R. II. dec. 1915 (brat Draga) v Novem mestu. Po osnovni in srednji šoli (1922 - 1934) je bil honorarni član SNG v Ljubljani, 1934-36 član baleta narodnega gledališča v Beogradu, 1936-41, solist baleta v Ljubljani 1942, nato odšel v partizane. Po vojni je bil solist baleta v ljubljanski Operi, se izpopolnjeval v Parizu, bil 1951-61 šef baleta, koreograf in pedagog v narodnem gledališču v Osijeku, nato pa solist in pedagog v SNG v Ljubljani. -SBL III, str. 544. SUIIY BRANKO slikar in grafik R. 13. dec. 1950 v Mariboru (nečak Draga in Štefana). L. 1970 je maturiral na novomeški gimnaziji, štiri leta kasneje diplomiral na ALU v Ljubljani pri prof. Janezu Berniku, 1976 končal slikarsko specialko pri prof. A. Jemcu in dve leti zatem grafično specialko pri prof. M. Pogačniku. Izpopolnjeval se je še na Dunaju in v Pragi. Do 1991 je imel nad 20 samostojnih razstav in sodeloval na številnih mednarodnih likovnih prireditvah. Je profesor grafike na ALU v Ljubljani in predsednik Bienala slovenske gralike. Njegovo delo je zbrano v dveh obsežnih monografijah. “Suhy je mojster velike pestrosti in domiselnosti. Spada v generacijo umetnikov, ki se držijo tradicionalnih vrednot v slikarstvu, kiparstvu in grafiki in spoštujejo dosežke velikih mojstrov.” (Konrad Obcrhubcr). - B. Suhy: Grafika 1973 - 1994 (katalog), str. 2. NRazgl XL1/1992 5. jun. št. 11, str. 327. Stezice 245, str. 52 - s sliko. SULLAK (SULAX) EZEK1EL, VINDUS šolnik in nabožni pisec R. 4. jan. 1743 neznanokje, u. 15. maja 1812 v Novem mestu. L. 1760 je stopil v frančiškanski red, bil 1782 - 1785 v Ljubljani pridigar in lektor na redovni šoli, nato v Brežicah gvardijan, od 1789 vsaj do 1801 učitelj grščine na novomeški gimnaziji, v samostanu pa vikar, ponovno definitor (pomočnik provinciala) in lektor. L. 1783 je izdal Te narboljše molitve... (prevod iz nemščine). - SBL III, str. 546. SUPIN KAREL urednik R. 19. jan. 1884 v Ljubljani, u. 1. febr. 1956 v Št. Jakobu ob Savi. V Ljubljani je končal osnovno šolo, gimnazijo in bogoslovje in bil 1907 posvečen. Služboval je med drugim na Krki (1909), kot vikar v Novem mestu (1912 -1915), Trebnjem (1930 - 1941) in bil 1913 krajši čas urednik Dolenjskih novic. - Cerkveni šematizmi. M. Jakopec: Časnikarstvo na Dolenjskem, str. 210. Lucijan Reščič: SRCE IN PAMET, akvarelirana perorisba s tušem, 1995 Ilustracija za pesniško zbirko Tilio, tiho, srce Vide Brest REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA KRONIKA KRONIKA Rast 5-6/1997 April-julij NOVO MESTO, 1. aprila - ZKO Novo mesto je v Kulturnem centru Janeza Trdine organizirala revijo mladinskih pevskih zborov z naslovom S pesmijo v pomlad. Prepevali so pevci iz osnovnih šol Bršljin, Grm, Center, Šmihel, Šmarjeta, Vavta vas, Žužemberk. ŠKOCJAN, 1. aprila - Na dobrodelni prireditvi za novomeško porodnišnico so v gostilni Luzar nastopili: šentjernejska godba na pihala, novomeška folklorna skupina Kres, pevska zbora Litostroj in Akapelca iz Ljubljane, Šent-jernejski in Vinogradniški oktet iz Šentjerneja ter zborček Plamen iz Škocjana. NOVO MESTO, 2. aprila - Ob mednarodnem dnevu knjige za otroke je sodelovala tudi Knjižnica Mirana Jarca oziroma Oddelek za mladino, ki ga vodi Slavka Kristan. V projektu mavrične ribice je sodelovalo 230 otrok iz vrtcev v novomeški in šentjernejski občini. Na podelitvi priznanj je Slavka Kristan govorila o pomenu razvijanja bralne kulture in o mednarodnem dnevu knjige za otroke. ŠENTRUPERT, 2. aprila - Osnovna šola dr. Pavla Lunačka je praznovala svoj dan šole. Obudili so spomin na svojega vzornika, dr. Lunačka, o katerem je govoril ravnatelj šole prof. Jože Zupan. Založ.ba Karantanija je predstavila knjižno novost pisateljice dr. Kristine Brenkove Bežna srečanja, o čemer sta podrobneje spregovorila avtorica in urednik založbe David Tasič. Slikarka Huiqin Wang je učence seznanila z batikom, poslikani robčki pa so bili na ogled na razstavi. Ob koncu je pevka Irena Vrčkovnik razveselila učence. BREŽICE, 3. aprila - Tukajšnja knjižnica je v svojih prostorih pripravila ob mednarodnem dnevu knjig za otroke srečanje s pisateljem Primožem Su-hadolčanom. NOVO MESTO, 3. aprila - Ob dnevu zdravja je Splošna bolnišnica Novo mesto omogočila v svoji jedilnici odprtje razstave slik akademske slikarke Ane I Iladnik Guštin. Umetnico, ki je prvič razstavljala samostojno in je razstavo pripravila s pomočjo Marte Račečič iz firme Arhitektom je predstavil kustos Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič. Slikarka je doma iz Novega mesta, kjer je vrsto let poučevala na gimnaziji. Razstavo je odprl direktor Splošne bolnišnice dr. Tone Starc, kije govoril o pomenu letošnjega dneva zdravja. NOVO MESTO, 3. aprila - Kulturni center Janeza Trdine je v sodelovanju z avstrijskim veleposlaništvom pripravil koncert kvarteta Seifert. SEVNICA, 3. aprila - V galeriji Esculap v zdravstvenem domu je bila otvoritev slikarske razstave Milka Bogoviča. V kulturnem programu je nastopila pianistka prof. Karolina Vegelj - Stopar. BREŽICE - 4. in 5. aprila je bila v župnijski cerkvi v Dobovi revija odraslih pevskih zborov občine Brežice, ki sta jo organizirala ZKO Brežice in KD Franca Bogoviča Dobova. Na zaključno prireditev Pesem Posavja sta se uvrstila mešani pevski zbor Viva Brežice in ženski zbor KUD Brežice. ČRNOMELJ, 4. aprila - V organizaciji tukajšnje ZKO je bila 11. revija otroških in mladinskih pevskih zborov iz metliške in črnomaljske občine, na kateri je sodelovalo deset zborov s skoraj 300 pevci in pevkami. JUGORJE PRI METLIKI, 4. aprila - Založba Magnolija je pripravila v gostišču Badovinac predstavitev knjige Iva Kuljaja Lovci na visoko divjad. NOVO MESTO, 4. aprila - Ob dnevu zdravja so v zdravstvenem domu pripravili dan odprtih vrat. Pričeli so z otvoritvijo razstave likovnih del dolgoletnega zdravnika, zdaj upokojenega specialista pediatra dr. Janeza Janžekoviča in višje medicinske sestre Marije Oberstar. NOVO MESTO, 4. aprila - Hvala, prijatelji je naslov druge kasete in prve zgoščenke skupine Zarja in Sonce iz Šmihela, ki so jo mladi glasbeniki predstavili v Kulturnem centru Janeza Trdine. Zborovodkinja obeh je Irena Rešeta. 412 RIBNICA, 4. aprila - V galeriji Miklove hiše so odprli razstavo slik Žarka Varovalno arheološko izkopavanje pri Čatežu ob Krki KRONIKA Rast 5-6/1997 Vrezca iz Ljubljane. Razstavo pod naslovom Krajine duha je odprl prof. Lev Menaše. BRESTANICA, 4. aprila - Na gradu Rajhenburgje bil jubilejni koncert ženskega okteta Brestanica ob 10-lelnici delovanja. METLIKA - Turistično društvo Vigred je izdalo prospekt o Treh farah; letos načrtujejo še dva prospekta, in sicer o Vinski vigredi ter o mestu Metlika. NOVO MESTO, 5. aprila - KUD Krka, KC Janeza Trdine in ZKO Novo mesto so organizirali gledališko predstavo priznanega sarajevskega režiserja, igralca, pisatelja in vsestranskega umetnika Zijaha A. Sokoloviea z naslovom Cabarcs, cabarci. OREHOVICA, 5. aprila - Mešani pevski zbor Ajda iz Orehovice in Šentjerneja je v tukajšnjem kulturnem domu pripravil koncert ob 15-Ietniei nastopanja. Gosta večera sta bila Komorni zbor Otočec in Šcntjernejski oktet. Pevci so prejeli občinska in Gallusova priznanja, vodja zbora Anica Kos pa priznanje ZKO Novo mesto. SEMIČ, 5. aprila - KD Orel je pripravilo recital pesmi iz zbirke Morje avtorja Jurija Marussiga iz Ljubljane ob glasbeni spremljavi kitaristke Teje Mlakar in pianistke Mete Mivšck. ČATEŽ OB KRKI - Pri izkopu trase za vodovod so naleteli na rimske grobove, zato je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto začel z varovalnim arheološkim izkopavanjem, ki ga vodi arheolog Uroš Bavec. Zavarovalna izkopavanja pa potekajo tudi na prostoru brežiškega sejmišča pod vodstvom arheologinje Alenke Jovanovič iz Posavskega muzeja. NOVO MESTO, 7. aprila - V Kulturnem centru Janeza Trdine je bil otvoritveni koncert Novomeškega glasbenega festivala, ki gaje pripravil glasbenik Milko Bizjak. Program festivala obsega trinajst koncertov, ki bodo potekali vse leto in v različnih krajih. Na otvoritvenem koncertu je nastopil ansambel Musiča Anticjua Slovcniea, ki je predstavil skladbe iz slovenske glasbene dediščine. Ta vokalno-instrumcntalni ansambel sestavljajo; organist in špinetist Milko Bizjak, violončelist Igor Mitrovič in sopranistka Olga Gracelj. Med drugim je na tem koncertu izvedel skladbi Jakoba Zupana in Jana K. Vanhala, ki soju odkrili v frančiškanskem oziroma kapiteljskem arhivu. Otvoritveni govor je imel novomeški župan Franci Koncilija. NOVO MESTO, 7. april - Ob svetovnem dnevu zdravja je bila v prostorih proštijc otvoritev razstave 100 let novomeške bolnišnice. NOVO MESTO, 7. aprila - V kinu Doma kulture je bila predpremiera novega slovenskega filma Ekspres ekspres režiserja Igorja Šterka, ki je za film prejel na festivalu v Portorožu šest nagrad. OTOČEC - Od 9. do 13. aprila je tu potekala mednarodna konferenca o razvoju turizma na podeželju, ki se je je udeležilo več kot sto tujih strokovnjakov iz 24 evropskih držav in še toliko domačih udeležencev. Predstavili so projekt Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, katerega vodja je mag. Marko Koščak. TREBNJE, 9. aprila - V prostorih Centra za izobraževanje in kulturo je bila slavnostna akademija v počastitev 110-letnice rojstva Pavla Golic, pesnika, dramatika, prevajalca, gledališkega delavca in akademika. ZKO in Športna zveza Trebnje sta ob tej priložnosti podelili 11 Golievih priznanj za dosežke v letu 1996 na področju kulture in športa. Novo knjigo o življenju in delu Pavla Golic sta predstavila predstavnik mariborske založbe Obzorja Andrej Brvar in avtor dr. Igor Grdina. Slavnostni govornik je bil prof. Jože Zupan. NOVO MESTO - 10. in 11. aprila je bila v Kulturnem centru Janeza Trdine revija odraslih pevskih zborov, ki jo je organizirala ZKO Novo mesto. NOVO MESTO, 10. aprila - V Knjižnici Mirana Jarca je bila predstavitev knjige Barbare Škoberne Prihaja čas čudežev. TREBNJE, 10. aprila - V Kulturnem domu je bilo srečanje otroških in mladinskih pevskih zborov občine Trebnje. NOVO MESTO, 1 L aprila - Društvo novomeških študentov je povabilo Kapelo la Chatalicrc, eno od dveh skupin, ki bo predstavila Slovenijo na mednarodnem festivalu Druga godba. Skupina je zbrane v novomeški piceriji popeljala v svet instrumentalne punk-etno-jazz glasbe. KRONIKA Rast 5 - 6 / 1997 NOVO MESTO, 11. aprila - V športni dvorani Marof jc imela poslovilni koncert vokalno-instrumentalna skupina Copacabana, kije s tem nastopom zaključila svojo sedemletno pot. Na koncertu so nastopili še skupina Društvo mrtvih pesnikov, violinistka Jelena Ždrale in drugi. SEVNICA, 11. aprila - Tukajšnja ZKO jc pripravila v dvorani PGD občinsko pevsko revijo, na kateri so nastopili: skupini Lira iz Krmelja in Corona iz Boštanja, oktet Jurija Dalmatina ter mešani pevski zbori Lisce, Jutranjke in Primoža Trubarja iz Loke. Na revijo Pesem Posavja sta sc uvrstila loški in Jutranjkin zbor. ŠENTJERNEJ, 1 L aprila - Novoustanovljena dramska skupina sc jc v osnovni šoli prvič predstavila domačim gledalcem s komedijo Toneta Partljiča Ščuke pa ni. ADLEŠ1ČI, 12. aprila - V Kulturnem domuje bila 14. revija otroških folklornih skupin Bele krajine z naslovom Igraj kolcc. Nastopilo je deset skupin iz vseh treh belokranjskih občin, kot gost pa otroška folklorna skupina Kres iz Novega mesta. Organizatorica revije jc bila ZKO Črnomelj. CERKLJE OB KRKI, 12. aprila - V tukajšnji vojašnici so nastopili člani Delavskega kulturnega društva Svoboda iz Senovega s komedijo Toneta Partljiča Štajerc v Ljubljani. GORIŠNICA PRI PTUJU, 12. aprila - Tu je bilo 17. srečanje tamburaških skupin, ki sta sc ga udeležila tudi tamburaški orkester Kultumoumetniškega društva Oton Zupančič iz Artič in šolski tamburaški orkester iz Črnomlja. KRŠKO, 12. aprila - Simfonični orkester Glasbene šole Krško je pripravil svoj letni koncert v Kulturnem domu. METLIKA, 12. aprila - V Kulturnem domu se je predstavilo Slovensko komorno gledališče z dramo Poslednja nedolžnost. Nastopili so igralci Polde Bibič, Boris Kcrč in domačinka Violeta Tomič. NOVO MESTO, 12. aprila - V gostišču Na hribu je bila predstavitev pesniške zbirke Ti i ja / Ti in jaz avtorice Ljubice Ncnadič iz Novega mesta. Ustvarjalko in njene pesmi je predstavil Tone Gošnik, ki je v knjigi napisal spremno besedo. Delo je prevedla v slovenščino Ivana Mestnik, oblikovali pa Jelica Kupce in Jožica Škof. Prireditev, na kateri so nastopili še recitator-ka Jerca Pezdič, kitarist Sebastjan Butala in mlada pevca Sanja in Nenad Ncnadič, je vodil Rudi Škof. NOVO MESTO, 12. aprila - V lokalu Pri slonu je nastopil ansambel Miha Jazbinšek in njegove legende, ki seje predstavil z jazzovskimi in večno zelenimi melodijami. LJUBLJANA, 14. aprila - Mladi novomeški arhitekt Marjan Zupane mlajši je v Narodni galeriji prejel eno od treh letošnjih medalj Plečnikovega sklada. Skupina petih arhitektov je prejela nagrado za velodrom v Češči vasi. TREBNJE, 14. aprila - Tukajšnja glasbena šola je pripravila koncert ob 200-letnici rojstva Franza Schuberta. Nastopili so solo pevci iz razreda prof. Doroteje Cestnik - Spasič, pri klavirju pa jih je spremljal prof. Vladimir Mlinarič. LJUBLJANA, 15. aprila - V cerkvi Srca Jezusovega jc imel koncert oktet Adoramus iz Novega mesta. Predstavil se je z izborom sakralnih in ljudskih pesmi. BREŽICE, 17. aprila - V galeriji Posavskega muzeja je bila otvoritev slikarske razstave Metoda Bohinca. Večer sta popestrila gledališka igralka Polona Juh in glasbenik Miha Bohinc. Umetnika in njegovo delo je predstavila kustosinja muzeja Jožica Vrtačnik. NOVO MESTO, 17. aprila - Kulturnoumetniško društvo Krka je imelo svoj občni zbor. V uvodnem deluje kustos Narodne galerije v Ljubljani Ferdinand Šerbej predstavil slovensko slikarko Ivano Kobilco. NOVO MESTO - Od 17. do 19. aprila je v likovnem ateljeju Kulturnega centra Janeza Trdine potekala grafična delavnica, ki jo je organizirala novomeška ZKO. NOVO MESTO, 17. aprila - V Kulturnem centru Janeza Trdine je bil koncert Orkestra slovenske policije z dirigentom Milivojem Šurbckom. BRESTANICA, 18. aprila - ZKO Krško jc na gradu Rajhenburg organizirala revijo odraslih pevskih zborov občine Krško. BREŽICE, 1 8. aprila - Ob dnevu knjige je tukajšnja knjižnica pripravila Z otvoritve pregledno razstave Lucijana Reščiča v galeriji Dolenjskega muzeja; na sliki (od leve proti desni: Zdenko Picelj, direktor muzeja, avtor ter Janez Mušič, direktor in urednik založbe Mladika srečanje literatov iz te občine, ki sc ga je udeležil tudi pesnik in urednik Dolenjske založbe Franci Šali. NOVO MESTO, 18. aprila - Slikarji Jure Cihlaž iz Portoroža, Rado Jerič iz Maribora, Janez Kovačič iz Brezovice pri Ljubljani in Jože Kotar iz Novega mesta so razstavljali v Zavarovalnici Tilia svoja dela, ki sojih ustvarili od 14. do 17. aprila v Žužemberku in dolini reke Krke. Otvoritev, ki jo je vodila Klavdija Kotar, je popestril Dušan Pavlenič z igranjem na kitaro. NOVO MESTO, 18. aprila - V galeriji Dolenjskega muzeja so odprli pregledno razstavo ilustracij slikarja Lucijana Reščiča iz Trebnjega. O pomenu razstave je govoril direktor muzeja Zdenko Picelj, ilustratorja in pomembnost ilustracij pa je predstavil kustos muzeja Jožef Matijevič. Na prireditvi so predstavili tudi novo pesniško zbirko otroških pesmi Skozi vrt in čez plan, skozi leto in dan avtorja Jožeta Snoja z ilustracijami Lucijana Reščiča O knjižni novosti in obeh avtorjih je govoril Janez Mušič, urednik založbe Mladika iz Ljubljane, kije knjigo izdala. V kulturnem programu sta nastopila mladinski pevski zbor Trebnje pod vodstvom Tatjane Mihelčič - Gregorčič in recitatorka Zvonka Falkncr, ki je tudi povezovala program. BRUSNICE, 19. aprila - Učenci in učitelji tukajšnje osnovne šole so pripravili proslavo ob 120-lctnici šole; ob tej priložnosti so izdali knjigo Brusnice skozi čas. MARIBOR, 19. aprila - Na reviji pevskih zborov Naša pesem so nastopili: skupina Glasbene šole Brežice Solzice ter mešana pevska zbora Viva Brežice in Pomlad iz Novega mesta. METLIKA, 19. aprila - Tuje bila 19. revija odraslih pevskih zborov Bele krajine pod naslovom Poj z menoj. OTOČEC, 19. aprila - S prikazom svoje dejavnosti ob tabornem ognju je Rod gorjanskih tabornikov obeležil 45-lctnico novomeškega taborništva. V galeriji Luna v Novem mestu pa so taborniki pripravili razstavo fotografij in diapozitivov. ŠENTJERNEJ, 19. aprila - Mešani pevski zbor Vlaste Tavčar iz Šentjerneja je pripravil koncert, na katerem so sc predstavili še Vinogradniški oktet iz Šentjerneja ter učenca tamkajšnje glasbene šole. Gost večera je bil dramski igralce Jurij Souček. ČRNOMELJ, 21. aprila - Glasbena mladina Bele krajine pri Glasbeni šoli Črnomelj je pripravila v župnijski dvorani koncert kitarskega dua Eve Hren in Uroša Usenika, študentov 3. letnika ljubljanske Akademije za glasbo. DOBRNA, 21. aprila - Tu je bila skupščina Slovenskega arheološkega društva, na kateri so med drugim podelili tudi zaslužno članstvo novomeški tovarni zdravil Krka za njeno podporo Zavodu za varstvo naravne in kul-KRONIKA turne dediščine Novo mesto in Dolenjskemu muzeju. Rast 5 - 6 / 1997 BREŽICE, 22. aprila - V Prosvetnem domuje bil koncert Glasbene šole Brežice z naslovom Znamo tudi drugače, na katerem so nastopili učitelji in 415 učenci te šole. APRIL NOVO MESTO - Ob 23. aprilu, dnevu knjige, je bilo več kulturnih prireditev. V Knjižnici Mirana Jarca je bil glasbeno - literarni večer z gostjo Ireno Lukšič in učenci glasbene šole iz Karlovca. Literarni klub Dragotina Ketteja je pripravil pesniški večer ob 100-letnici prihoda Dragotina Ketteja v Novo mesto. V gostišču Breg so sc ustvarjalci literature zbrali na 3. literarnem maratonu. Knjižnica frančiškanskega samostana je pripravila razstavo z naslovom Knjižni ustvarjalci iz frančiškanskih vrst. NOVO MESTO, 23. aprila - V proštijski dvorani je bila predstavitev Dolenjskega zbornika 1996, ki je posvečen 500-lctnici kolegiatnega kapitlja. Knjigo, ki je izšla pri Dolenjski založbi, so predstavili docent dr. Bogdan Kolar, predstojnik nadškofijskega arhiva v Ljubljani, docent dr. Stane Granda, urednik zbornika, in Franci Šali, urednik založbe. Pozdravne besede zbranim sta imela prošt Jožef Lap in novomeški župan Franci Koncilija. TREBNJE, 23. aprila - Glasbena šola Trebnje je pripravila koncert vio-lončclistkc Emše Bačka in pianista Zoltana Petra. ČRNOMELJ - Od 24. aprila do 4. maja je potekalo vrsto prireditev pod skupnim naslovom Od jurijevega do florjanovega. 24. aprila so odprli razstavo slik akademskega slikarja Galeba Baiee, 26. aprila je bil v Kulturnem domu jubilejni koncert Lovskega pevskega zbora Zveze lovskih družin Bele krajine ob njegovi 15-lctnici delovanja. 4. maja seje na promenadnem koncertu predstavila godba na pihala, nato pa so praznovali gasilci in drugi v čast sv. Florjana. NOVO MESTO, 24. aprila - Dolenjski muzej je dan knjige obeležil s predstavitvijo svoje nove, četrte publikacije v seriji Carniola Archaeologica z naslovom Novo mesto 4 / Kapiteljska njiva, ki predstavlja najdbe s Kapiteljske njive. Njen avtorje arheolog Borut Križ. Hkrati so napovedali veliko arheološko razstavo Železna doba na Slovenskem - Kapiteljska njiva Novo mesto, ki jo bodo odprli 28. novembra. NOVO MESTO, 24. aprila - Ob dnevu Zemlje je bil v Knjižnici Mirana Jarca mali teater z zeleno poezijo, ki sojo pripravili člani literarnega kluba Dragotin Kette. Tega dne so odprli razstavo fotografij z ekološko vsebino Mihaila Gričarja. V mali dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine pa je bila predstavitev knjig založbe Erro, in sicer: Slavko Dokl: Dober večer, smeh; Anica Sparavec - Erič: Prebujanje; Janez Kolenc: Mikunda in Mikundiči. Nato je bilo predavanje Janeza Kolenca o literaturi danes. NOVO MESTO, 24. aprila - ZKO je bila organizatorica srečanja plesnih skupin Dolenjske in Posavja v Kulturnem centru Janeza Trdine. NOVO MESTO, 25. aprila - Območna zveza društev upokojencev Novo mesto je počastila dan upora in praznik dela z revijo upokojenskih pevskih zborov v Kulturnem centru Janeza Trdine, na kateri so nastopili pevski zbori iz Žužemberka, Škocjana, Straže in Novega mesta ter kot gostje pevke iz Otovca pri Črnomlju. Slavnostni govornik je bil novomeški podžupan Alojz Zupančič. VELIKE LAŠČE, 25. aprila - V Levstikovem domuje bila 27. revija odraslih pevskih zborov. BRESTANICA, 26. aprila - V Galeriji samorastnikov v gradu Rajhen-burg so odprli fotografsko razstavo mladega Scnovčana Blaža Mirta. KRŠKO, 26. aprila - V Kulturnem domuje bil celovečerni koncert mešanega pevskega zbora Svit Krško. ŠENTRUPERT, 26. aprila - Tukajšnja osnovna šola je bila gostiteljica 5. srečanja mladih likovnikov Dolenjske, ki so sc ga udeležili mladi iz 26 osnovnih šol Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Tema srečanja je bila Kulturna dediščina. Mladi likovniki so se spoznali s trebanjskim slikarjem Lucijanom Reščičem in njegovim ustvarjanjem. MAJ KRONIKA Rast 5-6/1997 RATEŽ, 3. maja - V gostilni Vovko so z otvoritvijo razstave 'zaključili štiridnevno slikarsko srečanje, ki je potekalo pod naslovom Slikarski maj na Ratežu. Pobudnik srečanja in njegov umetniški vodja je bil slikar Jože Marinč, omogočil pa gaje gostilničar Anton Vovko. Udeležili so se ga slikarke Almira Brcmcc, Martina Koritnik Fajt, Jožica Škof in slikarji Jože Cihlaž, 416 Jože Marinč, Jože Kumer, Janko Orač, lbro Džumhur, Jure Godec, Ljubo Otvoritev zaključne razstave slikarskega srečanja Slikarski maj v gostilni Vovko na Ratežu KRONIKA Rast 5 - 6 / 1997 Skupek in Franci Les. Umetnike in njihova delaje predstavil višji kustos Jožef Matijevič. V kulturnem programu, ki gaje povezoval Rudi Škof, so nastopili: citrar Darko Duh, domači ženski pevski zbor, pesnika Ivan Perhaj in Smiljan Trobiš ter recitator Alojz Jožef. TREBNJE, 5. maja - Tukajšnja glasbena šola je organizirala v svojih prostorih kitarski koncert Katje Porovne, ki nadaljuje študij kitare na Visoki šoli za glasbo na Dunaju. NOVO MESTO, 7. maja - Knjižnica Mirana Jarca je gostila dva pisca knjig o NOB, in sicer diplomiranega ekonomista in publicista s Krasa (iz Brezovice) Silva Grgiča, ki je predstavil svoje delo Zločini okupatorjevih sodelavcev, in Franceta Perkovška iz Šmarja - Sap, ki je govoril o svoji knjigi Moja resnica. NOVO MESTO, 7. maja - Dolenjski muzej in Posavski muzej sta pripravila razstavo fotografij Hrvoja Oršaniča z naslovom Ciklus v zelenem. Fotografa in razstavo je predstavila Jožica Vrtačnik - Lorber. V kulturnem programu je nastopila Stanka Macur, razstavo pa je odprl vodja novomeške enote Zavoda za gozdove Slovenije dipl.inž. gozdarstva Andrej Pečaver. LITIJA - 9. in 10. maja je bila v Kulturnem centru občinska pevska revija, ki jo je pripravila tukajšnja ZKO. Nastopilo je 15 zborov in več kot 300 pevcev. BREŽICE - V poslovalnici Dolenjske banke je razstavljala svoja dela akademska slikarka Martina Koritnik - Fajt iz Krškega. KRŠKO, 10. maja - Kulturni dom je gostil Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije iz Ljubljane pod vodstvom Andreja Petrača. NOVO MESTO, 10. maja - V knjižnici frančiškanskega samostana je razstavljal slikar samouk Anton Repnik iz Mute. Umetnika je predstavil Tone Gošnik, kulturni program pa sta prispevala citrar Rudi Mlinarič in oktet Ado-ramus. VINICA, 10. maja - ZKO Črnomelj je pripravila L revijo mladih tamburašev Bele krajine. NOVO MESTO - Od 12. do 16. maja je potekal že 20. dolenjski knjižni sejem, ki ga je pripravilo Kulturnoumctniško društvo Krka v sodelovanju s Knjigarno Mladinska knjiga Novo mesto (pripravila enoletno knjižno bero slovenskih založb) in Knjižnico Mirana Jarca (pripravila spremljajočo razstavo ob 150. obletnici Prešernovih Poezij, razstavo Novo mesto skozi čas. Na otvoritvi sejma, 12. maja, sta bila gosta pesnik Boris A. Novak in mlada ustvarjalka, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, Maja Novak. V kulturnem programu je nastopil mešani pevski zbor Krka pod vodstvom Sonje Čibej in recitator Kristijan Ostanek. 14. maja so predstavili monografijo Novo mesto avtorjev Jova Grobovška, Staneta Grande, Bojana Radoviča in Petra Simiča. Nastopili so: recitatorja Staša Vovk in Janez Muhič ter kitarist Dušan Pavlcnič. Zadnja dneva sejma, ki ju je KUD Krka pripravil z ZKO Novo mesto, sta bila namenjena predvsem mlajšim. 15. majajo Slavka Kristan, vodja Oddelka za mladino pri novomeški knjižnici, vodila srečanje z mladimi osnovno- Mladi literati iz osnovnih šol in udeleženci območnega srečanja mladih pesnikov in pisateljev v pogovoru na knjižnem sejmu KRONIKA Rast 5 - 6 / 1997 šolskimi literati. 16. maja je bilo srečanje srednješolskih literatov in območno srečanje mladih pesnikov in pisateljev Slovenije. Gost je bil novomeški novinar in literat Milan Markelj. BREŽICE, 13. maja - V tukajšnji knjižnici je bila predstavitev literarnega dela Puščava pisatelja Bogdana Novaka. Z avtorjem se je pogovarjal višji knjižničar Drago Pirman. NOVO MESTO, 13. maja - Ob 80-letniei Karla Bačerja, profesorja slovenskega jezika, literarnega zgodovinarja, pedagoškega svetovalca, bibliotekarja in etnografa, sta Knjižnica Mirana Jarca in novomeška občina predstavili v čitalnici knjižnice publikacijo o delu domoznanskega oddelka, katerega ustanovitelj in utemeljitelj je bil slavljenec. Delo so predstavili avtorji prispevkov Marjan Brezovar, Nataša Petrov, Ivica Milic in Jože Gorenc. Pozdravni nagovor je imel novomeški župan Franci Koncilija. V kulturnem programu je nastopil oktet Adoramus. ZAMOSTEC PRI SODRAŽICI, 13. maja - Prireditve ob 100. obletnici rojstva kiparja Franceta Goršeta so sc pričele z odkritjem spominske plošče in kulturnim programom ob kiparjevi rojstni hiši. Spominsko ploščo, ki je delo kiparja Mirsada Begiča, sta odkrila ribniški župan Jože Tanko in predsednik sveta KS Sodražica Zvone Janež, blagoslovil ribniški dekan Maks Ipavec; slavnostni govornik pa je bil Silvester Gaberšček, državni sekretar na ministrstvu za kulturo. O umetniku so govorili prof. Ludvik Mihelič, predsednik krajevnega odbora za praznovanje jubileja, dr. Valentin Inzko iz Sveč na Koroškem, kjer je domačijo z galerijo zapustil tamkajšnjemu kulturnemu društvu, in dr. Drago Štoka iz Opčin pri Trstu, kjer je Gorše takoj po vojni poučeval. V kulturnem programu so nastopili kvartet trobil Gallus in združeni pevski zbor s pevci iz Sodražice, Sveč in Opčin. ČRNOMELJ, 15. maja - Tukajšnja ZKO je organizirala 11. revijo otroških in mladinskih pevskih zborov Dolenjske in Bele krajine, na kateri je sodelovalo 13 zborov z okrog 530 pevci. KRŠKO, 15. maja - V kulturnem domu so pripravili koncert učitelji in učenci tukajšnje glasbene šole pod naslovom Glasbena šola malo drugače. NOVO MESTO, 15. maja - V atriju na Glavnem trgu je bila kiparska razstava domačina Matjaža Matka z naslovom Maček ima sedem življenj, ki jo je odprl kritik Jože I ludeček. KOSTANJEVICA NA KRKI, 16. maja - Galerija Božidarja Jakca je v Lamutovem likovnem salonu pripravila razstavo Gole slikoknjige avtorja Vojka Pogačarja. Večerje sooblikoval glasbenik Lado Jakša. O umetniku je govorila kustosinja Umetnostne galerije Maribor Edita Mileta. Razstava je plod sodelovanja treh galerij: mariborske, murskosoboške in kostanjeviške. METLIKA, 16. maja - Belokranjski muzej je v Ganglovem razstavišču pripravil slikarsko razstavo z naslovom Deset slikarskih srečanj v Semiču, na kateri je razstavljalo 53 slikarjev, ki so v minulem desetletju sodelovali na slikarskih kolonijah v Semiču. Razstavo je odprl selniški župan Janko Bukovce. Na otvoritvi je zapel dekliški pevski zbor metliške folklorne skupine Ivan Navratil. MAJ NOVO MESTO, 16. maja - Drugi iz vrste koncertov Novomeškega glasbenega festivala je bil v evangelijski cerkvi. Nastopil je avstrijski čembalist in organist Klaus Christhart Kratzenstein, profesor na visoki šoli za glasbo v Innsbrucku. Prejšnji dan je nastopil na koncertu v Domu glasbene dediščine v Globodolu. ČRNOMELJ, 17. maja - V Kulturnem domuje bil koncert domače godbe na pihala pod vodstvom Toneta Kralja. KOSTANJEVICA NA KRKI, 17. maja - Posavsko pevsko združenje in ZKO Krško sta v Galeriji Božidarja Jakca organizirala tradicionalno revijo Pesem Posavja, na kateri so nastopili zbori iz Kostanjevice, Brestanice, Krškega, Kapel, Sevnice, Loke pri Zidanem Mostu in trije zbori iz Brežic. LJUBLJANA, 1 8. maja - V okviru prireditev na Evropskem mesecu kulture v Ljubljani, ki je potekal od 15. maja do 5. julija, so nastopili tudi z Dolenjskega, in sicer 18. maja na promenadnem koncertu Občinski pihalni orkester Trebnje, 29. junija pa Pihalni orkester Videm Krško. 21. maja je bila v Zavodu sv. Stanislava otvoritev kiparske razstave Staneta Jarma. LJUBLJANA - Od 19. do 24. maja je v Narodni galeriji potekal 3. slovenski muzejski sejem. Med 37 muzeji so sodelovali tudi z našega območja. Dolenjski muzej Novo mesto je 20. maja napovedal arheološko razstavo Železna doba na Slovenskem - Kapiteljska njiva Novo mesto in predstavil četrto knjigo Carniola Archaclogica Novo mesto 4, Kapiteljska njiva. 23. maja pa so prikazali izdelavo prazgodovinskih statev in tkanje okrasnih trakov. Pokrajinski muzej Kočevje je pripravil dvoje predavanj: 20. maja Muzejski abonma in naslednji dan predavanje Kočevska skozi stoletja. Belokranjski muzej Metlika je 22. maja predstavil izdelovanje belokranjskih pisanic. NOVO MESTO, 19. maja - Kulturnoumetniško društvo Krka je v dvorani izobraževalnega centra v hotelu Krka pripravilo večer z Blažko Muller, diplomirano histpanistko in novinarko, ter njenima gostjama: Nikaragvanko Nu-bio Zrimcc, profesorico španskega in francoskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in mag. Jasmino Markič, prevajalko in asistentko za špansko jezikoslovje na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Večer so obogatili: igralec in pevce iz Venezuele Diego Barrio Ross, ki živi v Ljubljani, ter kitarista Aljoša Kosor in Vitalij Osmačko. NOVO MESTO, 20. maja - Knjižnica frančiškanskega samostana in Knjižnica Mirana Jarca sta pripravili ob 30-lctnici Društva Exlibris Slove-niac v avli knjižnice razstavo ckslibrisov. Izbor iz posebne zbirke Boga Konrel-ja je opravil p. Felicijan Pevce. Novomeška knjižnica je drugi največji lastnik ckslibrisov v Sloveniji. O pomenu teh sta na otvoritvi govorila p. Felicijan Pevce in dr. Rajko Pavlovce, kije predstavil tudi Društvo Exlibris Slo-veniae. BREŽICE, 23. maja - Studio Brežice, kije ob svetovnem dnevu knjige sprožilo akcijo zbiranja knjig za Slovenski dom v Zagrebu, je izročilo temu slovenskemu društvu več kot tisoč knjig na priložnostni slovesnosti. V kulturnem programu, ki gaje pripravila ZKO Brežice, sta nastopila pevska zbora iz Dobove in Slovenskega doma iz Zagreba. LJUBLJANA, 23. maja - V Narodni galeriji so podelili Valvasorjevo nagrado in pet Valvasorjevih priznanj, ki jih vsako leto podeljujejo zasluženim kustosom in drugim raziskovalcem ter ljubiteljem slovenske kulturne dediščine. Med dobitniki priznanj je bila tudi kustodinja Dolenjskega muzeja Ivica Križ za razstavo Od antičnega vrča do majolke, kije rezultat njene večletne raziskave o lončarski obrti na Sentjernejskem polju. NOVO MESTO, 23. maja - Mešani pevski zbor Društva upokojencev Novo mesto, ki letos praznuje 40 - letnico delovanja, je nastopil na dobrodelnem koncertu v Kulturnem centru Janeza Trdine. Kot gost seje predstavila otroška folklorna skupina Kres iz Novega mesta. ČRNOMELJ, 24. maja - Tukajšnja ZKO je v Kulturnem domu pripravila KRONIKA 1 '• revijo odraslih pevskih zborov z Dolenjske in Bele krajine. V sedmih Rast 5 - 6 / 1997 zborih je nastopilo okrog 200 pevcev in pevk. SEŽANA - 24. in 25. maja je v Kulturnem centru Srečka Kosovela potekalo a. q 17. tekmovanje slovenskih godb v tretji težavnostni stopnji, na katerem je MAJ nastopilo 28 godb, med njimi godbeniki iz Kostanjevice, Šentjerneja, Črnomlja, Kočevja in Straže. Slednji, tj. pihalni orkester Krka Zdravilišča, je pod vodstvom dirigenta Mira Sajeta dosegel najvišjo uvrstitev. STIČNA, 24. maja - Tukajšnja godba na pihala je praznovala dvajsetletnico, sicer pa je delovala že v obdobju 1887 - 1943. Pred 20 letijo bil glavni pobudnik njene oživitve Lojze Ljubič. Na slovesnosti, ki sojo poleg domačih obogatili še novomeški in dobrepoljski godbeniki, je bil slavnostni govornik župan Ivančne Gorice Janez Lampret. NOVO MESTO, 27. maja - Glasbena šola Marjana Kozine je v Kulturnem centru Janeza Trdine pripravila zaključni nastop svojih učencev. BREŽICE, 28. maja - Tukajšnja glasbena šola je v Posavskem muzeju pripravila koncert Naša prihodnost. BREŽICE, 29. maja - V osnovni šoli so predstavili projekt 200 let Čateš-kih Toplic, ki je nastal v sodelovanju šole ter Term Čatež in Občinske turistične zveze Brežice. NOVO MESTO, 29. maja - Na proslavi ob 25-lctnici grmske osnovne šole je bil častni gost predsednik države Milan Kučan, ki je tudi vzidal v temeljni kamen za prizidek šole slavnostno listino. NOVO MESTO, 29. maja - Kulturnoumctniško društvo Krka je pripravilo v Glasbeni šoli Marjana Kozinc celovečerni koncert pianistke in korepeti-torke Damjane Zupan. NOVO MESTO, 29. maja - V prostorih podjetja Jakopin je bila v okviru Rudijevih večerov predstavitev pesniške zbirke Srečanja (izšla pri založbi Erro) novomeškega literata Smiljana Trobiša. Poleg avtorja so sodelovali recitator Tomaž Koncilija, citrar Rudi Mlinarič, oktet Adoramus in kulturni animator Rudi Škof. Del večera je bil posvečen spominu na pisatelja Janeza Trdino, saj je bila prav ta dan 167-lctnica rojstva. NOVO MESTO, 29. maja - V Knjižnici Mirana Jarca so predstavili pesniško zbirko Morje avtorja Jurija Marussiga. METLIKA, 30. maja - Tu so slovesno odprli prenovljene prostore Ljudske knjižnice. Otvoritve so se udeležili tudi državna sekretarka in podsekretarka na ministrstvu za kulturo Majda Širca oz. Nataša Pihler, svetovalec za bibliotekarstvo Igor Prodnik, direktor Narodne in univerzitetne knjižnice Lenart Šetinc in predsednik Zveze splošnoizobraževalnih knjižnic Slovenije Janez Lah. NOVO MESTO, 30. maja - Z otvoritvijo razstave in slavnostno akademijo v Kulturnem centru Janeza Trdine so dolenjski kolesarji proslavili 100-lctnico ustanovitve prvega kolesarskega kluba v Novem mestu. NOVO MESTO, 30. maja - Osnovna šola Bršljin je s proslavo obeležila 25-lctnico šole. TREBNJE, 30. maja - V Knjižnici Pavla Golic je bila predstavitev tretje pesniške zbirke Sama Dražumcriča-Estela z naslovom Tiha mačka in keltski metulji. Avtor je sam prebiral pesmi ob zvočni spremljavi z zgoščenke irske skupine Dcath can dancc in liričnem razmišljanju Klavdije Kotar. ČRNOMELJ, 31. maja - Tu je bilo srečanje otroških folklornih skupin Slovenije z naslovom Igrajmo se, igrajmo se, zaplešimo. Predstavilo se je 12 skupin. ŠENTRUPERT, 3 1. maja - S slovesno akademijo so počastili 500-lctnieo enega najvrednejših srednjeveških spomenikov na Slovenskem, gotske cerkve sv. Ruperta. Slavnostni govornikje bil šentruperški župnik Janez Vidic. Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštarje blagoslovi! kip sv. Ruperta, ki gaje restavriral Veljko Toman. Na slovesnosti, ki jo je povezoval rojak dr. Jože Ramovš in ob ubranem petju Novega Slovenskega okteta, so govorili dr. Marko Marin o svojem delu monografske obdelave župnijske cerkve, akademik dr. Emilijan Cevc v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti o arhitekturni izjemnosti te cerkve, predsednik častnega odbora Lojze Peterle in Frane Bartolj v imenu krajevne skupnosti. KRONIKA Prejšnji dan, 30. maja, pa je bila otvoritev del drugega slikarskega sreča- Rast 5 - 6 / 1997 nja, ki je potekalo v Šentrupertu od 20. do 22. maja in so sc ga udeležili slikarji Bogdan Breznik, Janko Orač, Domen in France Slana ter Veljko To-42() man. Umetnike je predstavil kustos Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič. VELIKI NERAJEC, 31. maja - V hiši Vere Vardjan je bila otvoritev razstavno-prodaj nega prostora izdelkov domače obrti in razstave del nizozemskega akademskega kiparja Dirka Hcija, ki že deset let živi v bližnjem Draga-tušu. Slavnostni govornik je bil Janko Mlakar, predsednik odbora za domačo in umetnostno obrt pri Obrtni zbornici Slovenije. ŽLEGAR PRI ČATEŽU, 31. maja - Tuje bila otvoritev razstave del, ki jih je ustvarilo 24 slikarjev posavskih občin na slikarski koloniji od 28. do 3 I. maja. Srečanje slikarjev je organizirala ZKO Brežice, vodil pa umetnostni zgodovinar Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič, ki je tudi predstavil umetnike. Tu so odprli še atelje slikarja in podpredsednika Društva likovnikov Brežice Franca Lesa. ČRNOMELJ - Tukajšnja ZKO je izdala knižieo Na krilih besed, ki prinaša izbrana dela mladih literarnih ustvarjalcev Bele krajine, ki so poslali svoje prispevke na natečaj ZKO. JUNIJ NOVO MESTO, 4. junija - Z otvoritvenim nagovorom župana Mestne občine Novo mesto Francija Koncilije v Kulturnem centru Janeza Trdine se je začel 3. mednarodni lutkovni festival Klemenčičevi dnevi. Evald Flisar, predsednik Društva slovenskih pisateljev in žirije natečaja za izvirno lutkovno igro 1997, je podelil nagrade avtorjem treh najboljših besedil: Samu Simčiču (O krokotarju in zlatem jajcu), Ireni Androjna (Pospravljica) in Borutu Gombaču (Kdo je navil rumeno budilko). Najvišje slovensko priznanje na področju slovenskega lutkarstva, Klemenčičevo nagrado, je letos prejel Peter Dougan, član Lutkovnega gledališča Ljubljana. KRŠKO, 5. junija - V Valvasorjevi knjižnici je bil Gregorčičev večer, na katerem so s petjem, glasbo in umetniško besedo predstavili romansiran življenjepis pesnika Simona Gregorčiča Biseri bolečine avtor Ivan Sivce, dramski igralce Andrej Kurent, mezzosopranistka Jožica Kališnik in citrar Miha Dovžan. NOVO MESTO, 5. junija - Priljubljeni prof. Marjan Dobovšek je praznoval 90. rojstni dan. Leta 1969 je prejel za delo z mladimi Trdinovo nagrado, leta 1993 pa priznanje častnega občana občine Novo mesto. NOVO MESTO, 5. junija - V Knjižnici Mirana Jarca je bila predstavitev knjižne novosti Rudija Šelige Demoni slavja. Z avtorjem seje pogovarjala višja bibliotekarka Jadranka Matič - Zupančič. STRAŽA, 5. junija - Mešani pevski zbor Društva upokojencev Straža pod vodstvom Mitje Bukovca je pripravil slavnostni koncert ob 10-lctniei delovanja. Kot gosta sta nastopila mladinski pevski zbor iz. osnovne šole Vavta vas in mešani pevski zbor z Malega Slatnika. VELIKE LAŠČE - Od 5. do 8. junija so potekale prireditve ob prazniku občine Velike Lašče. 5. junija je bila na Trubarjevi domačiji literarna delavnica Prevajalci, jezikoslovci in literarni zgodovinarji Švice in Slovenije o Jeremiasu Gotthclfu in Franu Levstiku. Isti dan je bilo srečanje s slovensko-švicarskim pisateljem Lojzetom Kovačičem. Na praznovanje je prišlo tudi zastopstvo občine Lutzclfliih iz Švice, s katero Laščani grade kulturni most. 6. junija je bila osrednja proslava, na kateri sta nastopili tudi dramski skupini iz Roba in Lašč z odlomki iz del Levstika in Gotthelfa. 7. junija pa je bilo v župnijski cerkvi ekumensko besedno bogoslužje, posvečeno 450-lctnici rojstva Jurija Dalmatina, kije na turjaškem gradu prevajal biblijo. Zvečer je bila v tem gradu še revija občinskih pevskih zborov. Teden dni prej pa je bil v okviru praznovanj občinskega praznika na Trubarjevi domačiji na Raščici zaključni večer literarne delavnice književnika in novinarja Vlada Žabota. CERKLJE OB KRKI, 6. junija - V tukajšnji vojašnici so ob prisegi novih vojakov pripravili kulturni program, v katerem je sodeloval pihalni orkester iz Loč, in razstavo del akademskega slikarja Miroslava Kuglerja. TREBNJE, 6. junija - Knjižnica Pavla Golic in pisateljica Bariča Smole KRONIKA sta pripravili literarni večer v Centru za izobraževanje in kulturo, na katerem Rast 5 - 6 / 1997 Jc pesnica in literarna urednica Primorskih srečanj Vida Mokrin Pauer pred- stavila knjigo kratke proze Katarina domačinke Bariče Smole, kije izšla pri 42] Dolenjski založbi v zbirki Utva. O tem deluje govoril tudi urednik založbe JUNIJ Franci Šali. Del večera je bil posvečen tudi avtoričini dopolnitvi Jurčičeve povesti Janez Gremčič. Nekaj odlomkov iz kratke proze je interpretirala dramska igralka, tudi rojakinja, Iva Zupančičeva. O svojem deluje govorila še avtorica. Večer so popestrile pesmi ob spremljavi citer. STRAŽA, 7. junija - Združenje pihalnih orkestrov Dolenjske in Bele krajine, ZKO Novo mesto, Mestna občina Novo mesto in KS Straža so pripravili 20. srečanje pihalnih orkestrov in godb Dolenjske in Bele krajine z gosti iz tujine. Zaigralo je 14 orkestrov s skoraj 600 godbeniki. VIŠNJA GORA, 7. junija - V Čandkovi domačiji je bila kulturna prireditev, na kateri so nastopih pesnici Marija Pilko in Mihaela Zajc - Jarc, recitatorka Jerica Pezdič in vokalno instrumentalna skupina Zarja in Sonce iz Šmihela. Programje povezoval Rudi Škof. V novoodprti galeriji sta razstavljali novomeški slikarki Jelica Kupec in Jožica Škof. DVOR, 8. junija - Na hiši na Jami, kjer seje 15. junija 1885 rodil dr. Fran Bradač, profesor klasične filologije na ljubljanski univerzi, so odkrili spominsko ploščo. Slavnostni govornik je bil dr. Jože Kastelic. V kulturnem programu so sodelovali učenci dvorske in žužemberške osnovne šole in člani domačega kulturnega društva. Ob tej priložnosti so v Kmetovi hiši odprli razstavo del dr. Bradača in razstavo del domačega slikarja Martina Šuštaršiča. BREŽICE, 11 .junija - Glasbena šola Brežice je v Posavskem muzeju pripravila zaključni koncert svojih učencev. NOVO MESTO, 11 .junija - Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana je v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto v jahalnici Srednje kmetijske šole Grm izvedlo premierno predstavo najnovejšega dela režiserja Matjaža Bergerja Nikoli me ne vidiš tam, kjer te jaz vidim. Projekt je zasnoval na osnovi besedil treh velikih mož iz svetovne kulture, dramatika W. Shake-scara, filozofa F. Nietzscheja in psihoanalitika J. Lacana. KOSTANJEVICA NA KRKI, 12. junija - Galerija Božidarja Jakca in Obalne galerije Piran so pripravile otvoritev razstave del Branka Suhyja iz. cikla slik, risb in grafik pod naslovom Španska palma 1994 - 1997. Avtorja so predstavili direktor kostanjeviške galerije Bojan Božič, umetniški vodja piranske galerije Andrej Medved in direktor Albertine na Dunaju dr. Konrad Oberhubcr. Obe galeriji sta pripravili razstavo cikla, ki obsega 92 slik, grafik in risb, na štirih mestih: razstavi slik v kostanjeviški samostanski cerkvi in piranski Mestni galeriji, razstavi grafik in risb pa v kostanjeviškem Lamutovem likovnem salonu in koprski galeriji Meduza. NOVO MESTO, 12. junija - Knjižnica Mirana Jarca je pripravila predstavitev knjižne novosti Bariče Smole z naslovom Katarina. Z avtorico se je pogovarjala višja bibliotekarka Jadranka Matič - Zupančič. O njenem delu sta govorila pesnica Vida Mokrin Paucr in urednik Dolenjske založbe Franci Šali. NOVO MESTO, 12. junija - V Kulturnem centru Janeza Trdine je bila predstavitev pesniške zbirke Tiha mačka in keltski metulj Sama Dražumeriča - Estela. NOVO MESTO, 13. junija - Dolenjski muzej in Pokrajinski muzej Murska Sobota sta pripravila razstavo del slikarja Alojza Ebrla (1822 - 1887) v galeriji Dolenjskega muzeja. Razstavo je postavil kustos iz murskosoboškega muzeja Janez Balažič, ki je z ravnateljico tega muzeja, Ireno Šavel, predstavil umetnika na otvoritvi. RIBNICA, 13. junija - V Galeriji Miklovc hiše so odprli razstavo del akademskega kiparja Matjaža Počivavška. Avtor je predavatelj na likovni akademiji v Ljubljani, hkrati ustvarja tudi v Parizu. NOVO MESTO, 14. junija - V knjižnici frančiškanskega samostana so odprli razstavo v počastitev 100-lctnice rojstva akademskega kiparja Franceta Goršeta, ki gaje predstavil Lado Smrekar. Razstavljena dela je zbrala Gor-šetova sorodnica, Novomcščanka Odeta Gorše. Glasbeno popestritev sta prispevali instrumentalni skupini Sonce in Zarja pod vodstvom Irene Rešeta. KRONIKA NOVO MESTO - 14. junija je umrl zgodovinar in publicist Anton Štam-5 6/ 1997 pohar. Rodil se je 9. maja 1943 v Gradcu v Beli krajini. Od leta 1971 do 1995 je delal v Dolenjskem muzeju. Napisal je več člankov, publikacij in pripravil več razstav in zbirk. Leta 1985 je prejel Trdinovo nagrado. JUNIJ ČRNOMELJ - Od 13. do 15. junija je bilo v Črnomlju tradicionalno, žc 34. jurjevanje in kresovanje, ki spada med redke prireditve, katerih namen je ohranjanje izvirne podobe ljudskega izročila. Nastopili so pihalni orkestri, tamburaši, narodni ansambli, folklorne skupine. Ob tej priložnosti je bila državna revija najboljših izvirnih folklornih skupin Slovenije, v Špeličevi hiši in v gradu je bila razstava 5. belokranjskega likovnega bienala, kjer je razstavljalo 17 gostujočih in 9 domačih likovnih umetnikov. Utrinek s tradicionalnega črno- SEVNICA, 14. junija - Tukajšnja ZKO je v okviru letošnjih prireditev maljskega jurjevanja Grajsko poletje pripravila v Lutrovski kleti koncert okteta Jurija Dalmatina. Ob tej priložnosti so sc predstavile flavtistke sevniške glasbene šole. ŠENTJERNEJ, 14. junija - Na 17. srečanju oktetov Šentjernej '91 je sodelovalo 39 oktetov ter nonetov iz domovine in tujine. KRŠKO, 16. junija - V Kulturnem domuje nastopilo albansko Akademsko folklorno društvo iz Prištine. STIČNA, 18. junija - Slovenski verski muzej v Stični je pripravil razstavo Friderika Ireneja Barage (1797 - 1868) Svetost v dejanju, ki jo je odprl upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. Na razstavi so poleg slikovnega in knjižnega gradiva razstavili tudi del obsežnega Baragovega arhiva, ki je od leta 1992 shranjen v cistercijanskem samostanu v Stični. TREBNJE - 17. in 18. junija je Glasbena šola Trebnje pripravila koncert svojih učencev. BRESTANICA, 20. junija - Na brestaniškem gradu so odprli skupinsko razstavo, ki jo je pripravilo Oko, društvo likovnikov iz Krškega, in na kateri seje predstavilo dvajset likovnikov s 46 deli. Društvo je pripravilo to razstavo v spomin na znanega kiparja in mcdaljerja Vladimirja Štovička, ki seje rodil 26. junija, in namenilo pozornost njegovi hčerki, akademski kiparki Vladki Štoviček. NOVO MESTO, 20. junija - V Dolenjskem muzeju so odprli razstavo Novomeška amaterska fotografija v prvi polovici 20. stoletja, ki jo je pripravila diplomirala etnologinja in arheologinja Ivica Križ, odprl pa Janez Mežan, poslanec v državnem zboru. TREBNJE - Od 20. do 28. junija je potekal 30. mednarodni tabor likovnih samorastnikov. Slavnostni zbor umetnikov, organizacijskega odbora, umetniškega sveta in prijateljev Galerije samorastnikov je bil 21. junija v kulturnem domu. Dobrodošlico sta izrekla predsednik organizacijskega odbora Janez Gartnar in trebanjski župan Alojzij Metelko. O tridesetletni dejavnosti tabora je govoril predsednik umetniškega sveta dr. Zoran Kržišnik, pozdravni nagovor je imel pokrovitelj, predsednik države Milan Kučan. V kulturnem programu, ki gaje povezovala Zvonka Falkner, so sodelovali: gledališka igralka Iva Zupančič, oktet Lipa, orkester Mandolina iz Ljubljane ter občinski pihalni orkester in mažoretke. Galerija samorastnikov hrani zbirko 800 del 206 umetnikov iz 30 držav. Letošnjega tabora sc je udeležilo 28 mojstrov naivne umetnosti. KRONIKA BREŽICE, 21. junija - Trije pevski zbori Kulturnoumetniškega društva Rast 5 - 6 / 1997 Brežice so nastopili v brežiškem gradu na zaključnem koncertu. Kot gostje so nastopili tamburaši iz Artič, citrarji in člani literarne skupine Žarek iz 423 Brežic. JUNIJ Slikal' Jo/.c Tisnikar in pesnik Dane Zajc v Galeriji Krka KRONIKA Rasi 5-6/1997 NOVO MESTO, 21. junija - V Prečni pri Novem mestu je bil vseslovenski partizanski tabor '91 ob 55-lctniei izrednega razmaka oborožene vstaje slovenskega naroda. Govorili so predsednik Slovenije Milan Kučan, predsednik Zveze združenj borcev NOB Ivan Dolničar in novomeški župan Franci Koncilija. V kulturnem programu so sodelovali novomeška godba na pihala, Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, folklorne, plesne in druge skupine. RAŠICA, 2 1. junija - Slovensko protestantsko društvo Primoža Trubarja je na Trubarjevi domačiji slovesno zaznamovalo 450-letnico rojstva Jurija Dalmatina. O njegovem pomenu so govorili dr. Matjaž Kmecl, Jože Rajh-man in Geza Filo. V kulturnem programu pa sta sodelovali vokalna skupina KUD Primoža Trubarja iz Velikih Lašč in skupina Prekmurka iz Puconcev. SEVNICA, 21. junija - Delavska godba pri PGD Sevnica je pripravila v okviru sevniškega grajskega poletja koncert v atriju gradu. ŠENTVID PRI STIČNI-21. in 22. junija je potekal 28. tabor slovenskih pevskih zborov. V soboto je nastopilo sedem zborov iz Hrvaške, Itali je, Avstrije in Madžarske, v nedeljo pa 241 zborov z okoli sedem tisoč pevci z vseh koncev Slovenije. Geslo letošnjega tabora je bilo: Kdor veselo živi. Slavnostni govornik je bil prof. Jože Korcs. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 21. junija - V tukajšnjem zdravilišču so odprli razstavo novejših del slikarja Franca Železnika. Na otvoritvi gaje predstavila animatorka Mojca I ločevar, v kulturnem programu pa sta nastopila violinistka Petra Božič in harmonikar Branko Rožman. VRHNIKA, 21. junija - Folklorna skupina Draga tuš je nastopila s prikazom belokranjskih plesov na reviji folklornih skupin na Vrhniki, kjer so nastopile skupine iz vseh slovenskih regij. TREBNJE, 22. junija - Tukajšnja glasbena šola je pripravila koncert Matevža Sile (pozavna) in Borisa Bizjaka (flavta). NOVO MESTO, 23. junija - Tretji v vrsti koncertov Novomeškega glasbenega festivala je bil v frančiškanski cerkvi, kjer je nastopila organistka Angela Tomanič. NOVO MESTO, 23. junija - V Galeriji Krka so odprli razstavo del slikarja Jožeta Tisnikarja. Umetnika je predstavil dr. Milček Komclj. Ob tej priložnosti so predstavili knjigo Krokar, skupno delo slikarja Tisnikarja in pesnika Daneta Zajca. O tem deluje govorila urednica založbe Edina Tatjana Pregl - Kobe. Predstavila sta se tudi oba umetnika. Otvoritev je popestril nastop instrumentalne skupine Kurja koža. BREŽICE, 24. junija - V Posavskem muzeju je bila otvoritev slikarske razstave akademskega slikarja Rajka Čubra, ki sojo popestrili Prifarski muzikanti. Razstavo je odprl direktor 1. festivala Brežice Klemen Ramovš. O slikarju, domačinu, in njegovem ustvarjanju je govorila Jožica Vrtačnik - Lorber iz Posavskega muzeja. Slavnostni govor ob dnevu državnosti je imel predsednik brežiškega občinskega sveta Slavko Sušiti. DOBREPOLJE, 24. junija - V počastitev dneva državnosti so nastopili vsi pevski zbori (cerkveni in posvetni) iz občine. JANKOVIČI PRI ADLEŠIČIH, 24. junija - Na predvečer državnosti je bila v galeriji Raztresen predstavitev treh avtorjev. Novinar in publicist An-dro Fini Skaleras je predstavil zvočne publikacije Pogovori s prof. dr. Antonom Trstenjakom in pesniško zbirko Vrata v Perugii. Dr. Tihomir Pintcr je razstavljal svoje fotografije. O svojem delu je govoril tudi književnik dr. Vladimir Gajšek. METLIKA, 24. junija - Ob dnevu državnosti je metliška podružnica Glasbene šole Črnomelj pripravila na dvorišču metliškega gradu koncert mladih glasbenikov. Slavnostni govornik je bil metliški župan Branko Matkovič. NOVO MESTO, 24. junija - Slovesna otvoritev letošnjih Novomeških poletnih večerov je bila v Kulturnem centru Janeza Trdine, kjer je nastopil Novomeški simfonični orkester pod vodstvom Zdravka Hribarja. Slavnostni govornik je bil novomeški župan Franci Koncilija. S koncertom so želeli počastiti 90. obletnico rojstva skladatelja Marjana Kozine. KRŠKO, 26. junija - Na proslavi ob dnevu državnosti v Kulturnem domu so nastopih pevci mešanega pevskega zbora Svit iz Krškega ter pesnik in igralec Tone Kuntner. Predvajali so še dokumentarni film Operacija 2-1-13-62. JUNIJ TREBNJE, 26. junija - Knjižnica Pavla Golic jc pripravila srečanje z Ljubljančanko Fani Okič, ki sc ukvarja s proučevanjem starih kultur; predstavila jc tudi svoje tri knjige. MULJAVA, 27. junija - Pri Jurčičevi domačiji jc bila premierna uprizoritev Jurčičeve povesti Sosedov sin, ki jo je za gledališče priredil in zrežiral domačin, igralec Mestnega gledališča ljubljanskega Janez Eržen. V igri je nastopilo več kot petdeset domačinov. Gledališka priredba Jurčičevega Sosedovega sina v izvedbi ljubiteljskih igralcev z Muljave; na sliki prizor iz vaške gostilne it\ KRONIKA Rast 5 - 6 / 1997 NOVO MESTO, 27. junija - Moje pesmi in voščila jc naslov prve pesniške zbirke Belokranjke Anice Macele - Kolar. Predstavitev je bila v Knjižnici Mirana Jarca, kjer jc avtorico predstavila Jadranka Matič - Zupančič. ROŽANEC, 27. junija - Pri Mitreju je bilo literarno srečanje, na katerem je igralec Jožef Ropoša prebiral pesmi Metličana Bogdana Končarja. OSILNICA, 28. junija - Tega dne je bila kulturno-zabavna prireditev ob “petruvem v deželi Petra Klepca”, prazniku Osilniške doline. TREBNJE - 29. junij praznuje trebanjska občina od leta 1995 kot spominski dan ob obletnici rojstva škofa Friderika Barage, misijonarja in jezikoslovca. Letos jc bilo praznovanje še toliko pomembnejše, saj poteka 200 let od njegovega rojstva. 21. junija seje začel izpred spomenika Barage v Trebnjem pohod Po Baragovih poteh (označena od leta 1995) preko Dobrniča v njegovo rojstno Malo vas. Pred rojstno hišo je bila manjša kulturna prireditev, zbrane pa je pozdravil predsednik občinskega sveta dr. Marjan Pavlin. 27. junija je bila v Centru za izobraževanje in kulturo slavnostna akademija. Slavnostni govornik jc bil dr. Franci Šuštar, ravnatelj semenišča in predsednik Baragovega odbora v ljubljanski nadškofiji. V kulturnem programu so nastopili pevci okteta Deseti brat in učenci glasbene šole. Mag. France Baraga je predstavil knjižico F. Barage iz leta 1826 Opominjanje, ki jo je ob tem praznovanju izdala trebanjska občina. 29. junija je bila v Mali vasi osrednja prireditev, ki seje začela s koncertom trebanjske godbe. Mašo jc vodil slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Slavnostni govornik je bil akademik in pisatelj Alojz Rebula. Nastopila sta oktet Lipa iz Trebnjega in zbor Ragljc. Pošta Slovenije jc ob tem predstavila priložnostno znamko z Baragovo podobo, ki jo je oblikoval Bojan Maraž. DOBREPOLJE, 29. junija - Na tukajšnjem dnevu godbe so sodelovali orkestri iz Novega mesta, Kočevja, Ribnice, Grosupljega, Stične, Dobrepolja. DRAGOMLJA VAS, 29. junija - Ob 75-lctniei gasilskega društva so v kulturnem programu, ki gaje povezoval Rudi Škof, nastopili plesalci folklorne skupine Tineta Rožanca iz Ljubljane ter pevci metliškega okteta Vitis. METLIKA, 29. junija - Z nastopom hrvaške folklorne skupine Bunjevačko kolo iz Subotice na dvorišču metliškega gradu so sc pričele mednarodne po- JUNIJ letne kulturne prireditve pod naslovom Pridi zvečer na grad, ki so od leta 1982 že devete in pete zapovrstjo. NOVO MESTO, 30. junija - Območna enota Zavoda Republike Slovenije za šolstvo Novo mesto je izdala zbornik 40 let za boljše šolstvo (1956- 1996), ki prikazuje šolski delovni utrip zadnjih štirih desetletij na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini. Gradivo, v katerem je več kot petdeset prispevkov, je zbral in uredil prof. Jože Škufca, predstojnik zavoda, ki je delo predstavil v avli Kulturnega centra Janeza Trdine. JULIJ KRONIKA Rast 5 - 6 / 1997 KRŠKO, 3. julija - Glasbena šola Krško je bila organizator koncerta državnega simfoničnega orkestra v Kulturnem domu. V orkestru sodelujejo učenci večine slovenskih glasbenih šol, dirigent je bil Marko Letonja. DOLENJSKE TOPLICE - Glasbena mladina Slovenije je od 4. do 17. julija organizirala v Taboru mladih v Dolenjskih Toplicah 13. mednarodni poletni tabor. 28 mladih glasbenikov, starih od 1 5 do 25 let, iz devetih evropskih držav seje pod vodstvom dirigenta Simona Robinsona predstavilo na koncertih v Dolenjskih Toplicah, Slovenskih Konjicah, Ljubljani in v Novem mestu. METLIKA, 4. julija - V okviru kulturnih prireditev Pridi zvečer na grad je bil koncert metliške godbe na pihala, ki jo vodi Rafko Oguliti. ŠKOCJAN, 5. julija - Tuje bila osrednja proslava ob škocjanskem občinskem prazniku.V okviru praznovanja je bila 20. junija revija občinskih pevskih zborov. 4. julija je bila slavnostna akademija v počastitev spomina na dr. Ignacija Knobleharja. ŽUŽEMBERK, 5. julija - Turistično društvo Žužemberk je pripravilo na grajskem dvorišču koncert tenorista Rada Legana, ki se je s pianistom Bcris-lavom Budakom predstavil z izborom arij. RIBNICA, 6. julija - Tu je potekala tradicionalna prireditev za slovenske izseljence Srečanje v moji deželi, ki jo je že dvainštiridesetič organizirala Slovenska izseljenska matica. KRANJSKA GORA, 8. julija - Dolenjski muzej je tu pripravil razstavo o lončarski obrti na Šentjernejskem polju. Gre za del obsežne razstave z naslovom Od antičnega vrča do majolkc, ki jo je kustodinja Ivica Križ pripravila leta 1995 v Novem mestu in za katero je letos prejela Valvasorjevo priznanje. KOSTEL, 10. julija - V prostorih Nove Ljubljanske banke so odprli razstavo del akademskega slikarja Valentina Omana. NOVO MESTO, 12. julija - V frančiškanskem samostanu je bila otvoritev razstave del akademske slikarke Mire Ličen Krmpotič iz Pirana. Umetnico je predstavil p. Felicijan Pevec. V kulturnem programu je nastopila skupina Mahcu iz Smartna pri Litiji. Prireditev je bila v počastitev nove maše Igorja Luzarja. NOVO MESTO - V okviru Novomeških poletnih večerov, ki jih je organizirala ZKO Novo mesto, je bil 14. julija v frančiškanski cerkvi koncert komornega ansambla Tartini Quarteta s solistom, klarinetistom Matejem Bckavcem. 16. julija je bil v avli Kulturnega centra Janeza Trdine koncert mednarodnega mladinskega godalnega orkestra Glasbene mladine Slovenije pod vodstvom Simona Robinsona. METLIKA, 15. julija - V okviru poletnih kulturnih prireditev Pridi zvečer na grad je imel na grajskem dvorišču koncert Simfonični orkester RTV Slovenije pod taktirko Antona Nanuta. DRUŽINSKA VAS, 17. julija - V penzionu Domen je razstavljala akademska slikarka Zvonka Simčič. Gost je bil režiser Talal Madi, ki je z igralci otroškega kulturnega centra iz Ljubljane pripravil tri lutkovne predstave. KRŠKO, 18. julija - Pihalni orkester Videm iz Krškega, ki letos praznuje 40-lctnico, je nastopil na svetovnem tekmovanju pihalnih orkestrov na Nizozemskem, kjer seje pomeril z 240 orkestri z vsega sveta. Iz Slovenije sta poleg krškega nastopila še orkestra iz Velenja in Raven na Koroškem. Krški godbeniki pod vodstvom Draga Gradiška so se predstavili v sekciji klasičnih pihalnih orkestrov v I. kategoriji in prejeli zlato medaljo. JULIJ SEMIČ - Od 18. do 20. julija jc potekala prireditev Semiška ohcct. Med drugim so odprli prenovljeno stalno vinogradniško zbirko ter prevzeli nov občinski grb in zastavo. NOVO MESTO, 19. julija - Z zaključno prireditvijo so sc končale že 9. jezikovne počitnice, ki so potekale tudi letos na grmski osnovni šoli od 29. junija za otroke z avstrijske Koroške v organizaciji Krščanske kulturne zveze iz Celovca in OŠ Grm. ŠMARJETA, 20. julija - Na šmarjetno nedeljo so tu prvič praznovali praznik krajevne skupnosti. Ta dan so izbrali v spomin na dogodek, ko so domačini leta 1848 na šmarjetno nedeljo prvi na Dolenjskem in med prvimi v Sloveniji podpisali zahtevo za zedinjeno Slovenijo. VAVTA VAS, 20. julija - Domače gasilsko društvo jc z več prireditvami praznovalo svojo 90-lctnico. Proslavo so oblikovali pihalni orkester Krka Zdr.Vvilišča, upokojenski pevski zbor Novoles in učenci vavtovške osnovne šole. METLIKA, 26. julija - V Ganglovcm razstavišču je bila otvoritev fotografske razstave aktov Aleša Gregoriča iz Ljubljane. Nato pa je bil koncert tria Lorenz. Prireditvi sta bili v okviru mednarodnih poletnih prireditev Pridi zvečer na grad. CALAIS (FRANCIJA), 27. julija - Mokronožan Martin Strel je preplaval Rokavski preliv med Anglijo in Francijo (33 km) v 16 urah in pol in sc tako vpisal kot 512. plavalce, kije premagal to ožino. NOVO MESTO - Samostojni podjetniki, gostinci in turistični delavci so izdali prospekt o turistični poti od Otočca do Gorjancev. Spremno besedo jc napisal Ivan Perhaj z Rateža. KRŠKO - Izšel jc zbornik z naslovom Nekaj bi vam rad povedal, v katerem so literarni prispevki osnovnošolcev in srednješolcev iz Posavja, ki so poslali tekste na literarni natečaj Zveze prijateljev mladine Krško v okviru projekta Mladi za razvoj domačega kraja. GROSUPLJE - Pri češki založbi Volvox globator v Pragi jc izšla knjiga pesmi Iva Ferbežarja, pesnika in vodje grosupeljske založbe Mondena. Vinjeta (detajl) Lucijana Reščiča pesniško zbirko Ivice Jembri-perorisba s tušem, 1994 KRONIKA Rast 5-6/1997 Lucijan Reščič: ZEMJA SMO, perorisba s tušem, 1994 Ilustracija za dvojezično pesniško zbirko Zemlja smo - Zemlja sme Ivice Jembriha NETOPIR Nemi prosojni let iz samotnega hodnika zagrize v sonce in pogoltne luč. Pogreznjeni v noč z očmi netopirja zdaj vidimo temo in vid slepih ptic. Lucijan Reščič Lucijan Reščič: NETOPIR, akvareliranaperorisba, 1995 Neobjavljena pesem k neobjavljeni ilustraciji SODELAVCI TE ŠTEVILKE Karel BAČER, prof. slovenskega jezika in književnosti, v pokoju, lektor, leksikograf, Novo mesto Sandra BORŠ1Č, dipl. sociologinja, Mestna občina Novo mesto, Novo mesto Franc BUČAR, dr. vet. med., redni univ. prof, v pokoju, Ljubljana Emil CESAR, dr. slavistične znanosti, v pokoju, Ljubljana Helena CRČEK, študentka, Ljubljana Branimir FRLAN, upokojenec, Novo mesto LidijaGAČNIKGOMBAČ,prof. slovenskega in ruskega jezika, prevajalka, bibliotekarka, Maribor Ivan GREGORČIČ, prof. slovenskega jezika in književnosti, Osnovna šola Mirna, Rakovnik, Šentrupert Miloš JAKOPEC, časnikar, v pokoju, Novo mesto Maca JOGAN, dr. socioloških znanosti, dipl. psihologinja, Ljubljana Ivan KASTELIC, dipl. novinar, muzejski pedagog, Posavski muzej Brežice Jurij KOVIČ, mag. matematike, samostojni kulturni delavec, Ljubljana Janez KRAMARIČ, dipl. pravnik, mag. prava, Črnomelj Milan MARKELJ, novinar, urednik, Novo mesto Jožef MATIJEVIČ, umetnostni zgodovinar, višji kustos v Dolenjskem muzeju Novo mesto, Mirna Peč Ivanka MESTNIK, predmetna učiteljica, v pokoju, Novo mesto Jože PERŠE, prof biologije in kemije na Ekonomski šoli Novo mes to, Gorenja vas, Šmarješke Toplice Robert PESKAR, dipl. umetnostni zgodovinar, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, Ljubljana Irma PLAJNŠEK, absolventka primerjalne književnosti in slovenskega jezika, Ljubljana Mara RUPENA OSOLNIK, učiteljica, politična delavka, upokojenka Bariča SMOLE, predmetna učiteljica slovenskega in ruskega jezika, Trebnje Rudi STOPAR, pesnik, likovni umetnik, Sevnica Iztok STRAŽAR VRHOVEC, dipl. inž. računalništva, Miklavž na Dravskem polju Franci ŠALI, prof. sociologije, vodja Dolenjske založbe pri Tiskarni Novo mesto, Vavta vas Peter ŠTEFANČIČ, lektor, predmetni učitelj slovenskegajezika in zgodovine, Srednja pomorska šola Portorož, Izola Andrej ŠURLA, prof slovenskegajezika in književnosti, Gimnazija Novo mesto, Dolnja Težka Voda Marijan TRŠAR, akademski slikar, likovni kritik, upokojen, Ljubljana Igor VIZJAK, dipl. sociolog, Straža Jože ZUPAN, prof slovenskegajezika in književnosti, ravnatelj Osnovne šole Šentrupert, Šentrupert Rast 5-6/1997 RAST RAST RAST IZDAJATELJICA: SOIZDAJATELJICE: SVET REVIJE: UREDNIŠTVO: NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠTVA: TAJNIK REVIJE: LEKTOR: NAROČNINA: PRISPEVKI: NAKLADA: PRIPRAVA ZA TISK: REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Letnik VIII., leto 1997, št 5-6 (51-52) ISSN 0353-6750, UDK 050 (497.4) Mestna občina Novo mesto, zanjo župan Franci Koncilija Občine Črnomelj, Metlika, Šentjernej, Škocjan, Trebnje in druge občine Dolenjske, Posavja, Bele krajine ter Kočevske Predsednik sveta: Robert Judež (Mestna občina Novo mesto), člani: Cvetka Klobučar (Škocjan), Ksenija Khalil (Črnomelj), Milan Rman (Trebnje), Milan Travnikar (Metlika), Ida Zagorc (Šentjernej) Milan Markelj (odgovorni urednik), Nataša Petrov (namestnica odgovornega urednika), Ivan Gregorčič (Literatura), Marinka Dražumerič (Kultura), Alenka Ilovar in Marjan Ravbar (Družbena vprašanja), Janez Gabrijelčič (Rastoča knjiga), Rudi Stopar (Odmevi in odzivi), Lucijan Reščič (likovni urednik), Tomaž Koncilija in Marko Koščak Mestna občina Novo mesto, Seidlova cesta 1, 8000 Novo mesto, s pripisom: za revijo Rast, tel.: (068) 317—256, faks: (068) 322—731 Franc Zaman Peter Štefančič Mestna občina Novo mesto, št. ŽR.: 52100-630—40115, s pripisom: za revijo Rast Letna naročnina za fizične osebe je 3.500 SIT, za pravne osebe 6.000 SIT. Ta številka stane v prosti prodaji 1.000 SIT Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Željeno je, da so prispevki napisani z računalnikom, stiskani v dveh izvodih na eni strani papirja in s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi na računalniški disketi naj bodo shranjeni v formatu MS Word, Wordperfect ali v dostext (ascii). 1000 izvodov Biro M Novo mesto TISK: Tiskarna Novo mesto Po mnenju Ministrstva Republike Slovenije za kulturo (št. 415 - 325 / 92 z dne I. julija 1992) je revija uvrščena med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. Izhaja štirikrat letno, in sicer marca, julija, oktobra in decembra Izid te številke so podprli: Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, Mestna občina Novo mesto, Upravna enota Novo mesto in občine soizdajatelj ice POPRAVEK V Rasti št. 3-4 se je v članku Marjana Brezovarja o profesorju Bačcrju na str. 202 vrinila napaka: "ne na osnovi domišljenih tez" - pravilno: odmišljenili