V sredo io saboto
izhaja in velja:
Za celo leto . 6 for. 20 kr. *	pol leta	.	3	n	.0	„
„	četen leta	.	1	„	70	„
,,	mesec .	.	—	„	b0	»
Po pošti:
Za celo leto . 7 for. 60 kr. „	pol leta	.	3	„	80	n
,	čctert leta	.	2	„	—	„
„ mesec . .	„70 n
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na vekel"	Ksr. pesem.
Za navadno dveetbpno versto f se plačuje: 6 kr., ktera'

8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat ostiskqje; vede pismenke plačiyejo po prostora.
Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) ta 30 kr.
Rokopisi so ne i>
&t* <T 2»	V Celovcu v sredo 20. septembra 1865.	Ti'Ćilj f«
S——.	..."■	..MB«——m—n i
IV. Poglavje: Deržiiva.
(»•»je.)
1.	Kaj je avstrijanska deržava?
Avstrijanska đeržava je zapopadek
vseh tistih ljudi in dežel, ki imajo pre-svitlega cesarja Franca Jožefa I. za svojega naj vi šega posvetnega poglavarja.
2.	Kdo pa za celo deržavo postave nareja?
Deržavni zbor in svitli cesar. Kar deržavni zbor sklene in cesar poterdi, to je postava za celo deržavo, je der-žavna postava.
3.	Kaj pa je deržavni zbor ?
Deržavni zbor je družba, v kterej so
zbrani vsi poslanci cele deržave.
4.	Kako pa je deržavni zbor sestavljen ?
Po februarskem patentu obstoji deržavni zbor iz dveh zbornic ali hiš, to je: iz zbornice gospodovali gosposke zbornice in iz zbornice poslancev ali poslanske zbornice.
5.	Kaj pa je gosposka zbornica f
Je tisti del deržavnega zbora, v kte-rem sedijo ti le poslanci: polnoletni ce-sareviči (princi), polnoletni glavarji tistih avstrijanskih žlahtnikov, ki imajo velike grajščine in kterim cesar dedno cast deržavnega zbornika podeli, — veliki škofje in škofje, ki so knezi.^ Se nekterim posebno slovečim, za deržavo ali cerkev, za vede ali umetnije zasluženim možem si pa cesar prideržuje cast deržavnega zbornika podeliti.
6.	Kaj pa je poslanska zbornica f
Je tisti del deržavnega zbora, v kte-
rem sedijo od deželnih zborov izvoljeni poslanci in sicer: za Ogersko 85, za Češko 54, za Beneško 20, za Dalmacijo 5, za Hervaško in Slavonsko 9, za Galicijo in kar se k njej šteje 38, za nižo Avstrijo 18, za gornjo Avstrijo 10, za Solnograško 3, za Štajersko 13, za Ko-rožko 5, za Kranjsko 6, za Bukovino 5, za Sedmigraško 26, za Moravsko 22, za Sleško 6, za Tirolsko 12, za Istro, Gorico, Gradiško, Terst in okolico njegovo 6, torej je vseh vkup 343 poslancev.
Kdo pa voli te poslance f
Deželni zbori jih naravnost volijo. Kdor dobi v deželnem zboru čez polovico glasov, izvoljen je za deržavnega poslanca.
8.	Ktere reči pa spadajo v oblast
deržavnega zbora?
Po oktoberski diplomi v odseku II. spadajo v oblast deržavnega zbora le tiste reci, ki zadevajo pravice, dol nosti in prid vseh kraljestev in dežel skupej.
Te so pa te le: vse, kar zadeva vojaško nabiro ali rekrutirengo; — kar se tiče kovanega ali papirnatega denarja, čolne In kupčijske, poštne, telegrafske in že-leznocestne zadeve; — finančini stan deržave, to je: dohodki in potroški, posojila, prodaja ali zadolženje nepremakljivega deržavnega premoženja, po višanje obstoječih in vpeljanje novih davkov, davščin in dacov.
9.	Česa pa je treba, da kaj za postavo obvelja?
Treba je, da obč zbornici eno in isto reč sklenete in jo cesar poterdi.
10.	Kdo pa gleda in skerbi, da se deržavne postave izpeljujejo?
Za to skerbijo deržavni ministri: minister za zunanje, za vojaške, za finan-čine in za kupčijske zadeve.
11.	Ali je deržavni zbor že precej dobrih in imenitnih postav na den spravil?
¥
Zalibog, da dozdaj še ni storil in opravil veliko; ras;,n tega, da je davke dovoljeval in celo še poviševal, nismo še čutili toliko imenitnega.
In koliko postav Avstrija potrebuje; le nektere naštejemo. Potrebna bi bila postava o združevanju (Vereinsrecht), postava o porotah (Schwurgericht), postava o svobodnem tisku (Pressgesetz), postava o narodni straži in ljudskem oboroženju (Nationalgarde und Volks-bewaffnung), postava o odgovornosti ministrov, dvorskih kancelarjev in deželnih poglavarjev, postava o prena-redbi davkov in davščin, itd. itd.
12.	Odkod pa to, da Še ni nič opravil?
Zato, ker ni bil dozdaj pravi in celi
deržavni zbor; manjkalo je poslancev iz Ogerskega, Hervaškega, Beneškega, Češkega in Moravskega.
13.	Kaj je torej početi, da pridejo vsi poslanci?
Naj se prenaredi deržavni zbor po duhu oktoberske diplome.
14.	Zakaj da naj se prenaredi in popravi deržavni zbor?
Da kratko povemo: ker se ne prilega, timveč le nasprotuje duhu oktoberske diplome.
Duh diplomin je za federacijo; diploma noče vseh avstrijanskih dežel nabiti na eno kopito, ampak ona obzir jemlje na zgodovinske spomine in različne narodnosti. Februarski patent pa je naredil kakor pravimo „tabula rasa“, pobrisal je vse stare spomine in pravice in vsem enako ponudil po svoji volji.
Duh diplomin je za avtonomijo; diploma prepušča posamnim deželam ve-
liko lepih pravic in zadev, naj dela vsaka dežela po svojej volji in previdnosti. Februarski patent pa je stisnil iu omejil deželam pravice in zadere tako, da deželni zbori skorej niso nič druzega, kakor odbori, ki volijo poslance za deržavni zbor in po §. 11. svojem more deržavni zbor vso oblast deželnih zborov n* se potegniti.
Duh diplomin je za upravno decen-tralisacijo; diploma hoče, naj dežele in občine vse reči, ki jih zadevajo in same upravljati zamorejo, tudi same obravnu-jejo tako, da ni treba povsod cesarskih uradnikov. Februarski patent pa je bi-rokratičen in vso oblast in moč daje uradnikom tako, da so občinam in deželam na vse strani roke zavezane. Duh diplomin je za ravnopravnost vseh narodov; diploma pravi, naj se vpelje, kar narodi mislijo in tirjajo kot svoje pravice, in kar se prilega različnosti avstrijanskih narodov. Februarski patent pa stavi nemški narod nad vse druge in narodna ravnopravnost ostane lepa pa večna sanjarija. ,
Da se februarski patent popravi, je drugič potrebno: ker se v tej podobi izpeljati ne da.
Imeli smo 4 leta deržavni zbor in sicer v raznih podobah, bil je zdaj oži, zdaj širji, zdaj oži-širji, delal je za drage denarje v dolgih, dolgih sejah in mislil, da pridejo po njegovej delavnosti za Avstrijo zlata leta. Deržavni minister Šmerling je govoril in njegovi „trabanti44 so priterjevali, da bojo Ogri, Hervatje in Italijani še klečč prosili, naj se jim blagoserčno dovoli priti „v gledališče pred Škotskimi vratmi44. Minula so komej 4 leta, Avstrija pa že spet stoji na strašnem prepadu, deržavni dolg je strahovito narastel, davki so čudovito poskočili, cela deržava prišla je skorej na beraško palico: Ogrov, Hervatov in Italijanov pa le ni bi lo, da! še celo češki poslanci so jo potegnili ta deržavnega zbora in na perstih se lahko naštejejo postave, ktere je deržavni zbor dozdaj na beli dan spravil v srečo in blagor avstrijanskim narodom.
Treba je torej, da se februarski patent popravi v duhu oktoberske diplome!
15.	Kdo naj ga pa popravi f
Najpred je k temu poklican občni deržavni zbor: kajti 14. februarskega patenta pravi, da se ustava more prenarediti po občnem deržavnetn zboru, ako najmanj dve tretjini v obeh zbornicah tako sklenete! Pa ravno ta občni zbor ni zbran, r ker Ogrov, Hervatov, Italijanov in Cehov v njem manjka, torej tudi ustave popraviti ne more.
Nekteri terdijo, naj se poseben der-žaven zbor, tako imenovan zbor „ad hoc“, sklice, in to rec poravna in do/ene. Pa Ogri in Hervatje tudi k teinu zboru javeljnc poslance pošljejo. Oni se der žijo svoje starodavne in svobodomiselne ustave. Kakor hitro pa svoje poslance •-.a Dunaj pošljejo, zapuste svojo postavno podlago, lahko pridejo še ob svojo staro ustavo in zaigrajo imenitne pravice, davke in vojščake dovoljevati. Stavimo, da pridejo na Dunaj; tu jih bojo centralisti majorizovali in spodbijali, kakor so ravnali s Čehi,, ali ce avtonomisti in federalisti v.endar zmagajo, razpusti se deržavni zbor, poslanci se peljejo domu in Ogri so zaigrali svojo star« ustavo in morajo hvaležni prevzeti, kar se jim radovoljno daruje.
Drugi spet mislijo, naj ozi deržavni zbor februarski patent prenaredi. Ljudje te misli tal^p le modrujejo: Naj ogerski in fyervaški deželni zbor izmed svojih poslancev poseben odbor izvolita in ju na Dunaj posl jota. Ta odbora se potem na Qunaju v posebnih sejali pogovar jata in pogajata, kaj je storiti in kaj prenarejiti, da tudi Ogri in Hervatje svoje poslance na Dunaj pošljejo in se tako napravi v resnici občen der/.aven zbor za Avstrijo. Ta misel ni napačna in bi se bila morebiti tudi dala ze izpeljati. Od tistp seje pa, v kterej je
1.	1861 večina, tega zbora, ne poslušaje slavna govornika dr. Smoika ta in Rieger-ja, pred celim svetom izrekla, cja so Ogri zavoljo punta 1. 1H48 svojo staro ustavo zaigrali in vse pravice zgubili: od te seje je tudi po tem potu porazumljenje in poprava nemogoča. Toliko pameti imajo vendar deržavni poslanci, da se Zastran takih pravic, od kterjh so v tistej seji terdili, da so jih zapravili, z Ogri ne morejo več po govarjati in pogajati, — na unej strani bojo pa tudi Ogri dobro premislili, kaj se pravi, s takim zborom se pogovarjati in sklepati, v kterem sede in sklepajo njih,znani in očitni nasprotniki,—• Spet drugi pa terdijo, naj vlada sama februarski, patent prenaredi in ga po tem vsenp deželam in kraljestvom ok-trojira. To pa bi bilo proti diplomi in patentu, Jo bi bilo ustave ne poprav-
—266 —
ljati timvec podirati jo, kar bi zaupanje za prihodnost še bolj podkopavalo.
Po naših mislih ni druzega pota, da se februarski patent postavno in ustavno popravi, kakor je ta le: Vsi dozdanji deželni zbori naj izvolijo izmed sebo kak poseben odbor „ad lioc“, to je k temu cilju in koncu, da se deržavo-pravno vprašanje vsaj enkrat reši in dokonča Ti odbori vseh deželnih zborov naj se na Dunaju z odboroma deželnih zborov v Pesti in Zagrebu snidejo, po-razumljujejo in spravijo. Da so Hervatje resnične volje, svoje poslance v deržavni zbor na Dunaj po duhu ok-toberske diplome poslati in ostati v zvezi s svojimi slavjanskimi brati, znano je in gotovo. Ogri oktoberske diplome niso kaj veselo sprejeli in dozdaj niso serca pokazali do deržavnega zbora na Dunaju. Ako pa Ogri tudi oktoberske diplome nočejo in le svoje stare pravice terdijo in niso volje od njih tudi le toliko pustiti, kar je za edinost cele deržave in za ravnopravnost vseh narodov neobhodno potreba: po tem pa kažejo, da sploh Avstrije nočejo, v kterej bi vsi narodi kakor ravnopravni bratje srečno in varno živeli. Po tem pa tudi nastopi tista doba, v kterej po besedah Palacky-ta stopi narava v svoje večne pravice in vnele se hojo med narodi razpertije in navstale ho-matije, kterih valovi morejo ravno prevzetne in nepoterpne Madjare požreti in pokopati. Naj torej madjarski deržav-niki dobro premislijo, kaj počenjajo in naj strun preveč ne napenjajo. To se pa samo od sebe razume, da se mora, preden ogerski in liervaški zbor zastran der/.avnega zbora na Dunaju svoje mnenje izrečeta, vprašanje zastran Sed-inogra,kega, Dalmacije in Vojaške meje dokončno rešiti in dognati. Ko je to delo srečno končano, potem naj se počnejo odbori deželnih zborov z odbori ogerskega in hervaskega zbora pogovarjati in pogajati. Bog daj srečo —-to je naj imenitne j še vprašanje naših dni!
(Konec pride)
Avstrijansko cesarstvo.
Dežele n že-avstrijanske.
Iz Dim»J». AV (Hrup o „Gaugra-fen**. Centralisti in tiskarne pravde.
Her v. zadeve). To je bil hrup te dni pd Dunaju! Mislili smo, zdaj zdaj bo vsega konec in — sodni dan! Pa saj vem* da 80 tudi slovenske pokrajine od tega odmevale. „Gaugrafen**, t. j. bodoči predstojniki okrajnih srenj, ki nam jih „Slovenec1* tako lepo popisuje in priporoča, — „Gaugrafen** je Mo od ust do ust in zdaj zdaj bo po nas, ker vernejo se stari časi, verne se srednji vek, viteštvo, sužnost, tema, z eno besedo, vse hudo, ki si ga človek v svoji domišljiji misliti more, kferega pa nas je blagi in liberalni g Smerling (oh, zakaj ni več minister?) rešiti hotel, — tako so jo zagrozili najprej centralistični listi (obe „Pressi**, Ostdeutsche Post, itd.), lalikomišeljni in do-brovoljni Dunajčani pa, ki tem listom vse do pikice verjamejo, so ž njimi žalovali in tožili, da je bilo joj, ko se je namreč zvedelo, da namerja ministerstvo okrajna zastopstva povsod vpeljati. In odmevalo jo gotovo po vseh pokrajinah; kajti časnikov in ljudi enake baže se nikjer ne manjka. Se le zdaj se je hrup enmalo polegel, ko je nekako vladno naznanilo o tej reci na svitlo prišlo in se je zvedelo, da ni in ne bo tako, kakor jo centralisti trobijo in ste tudi „neue freie Presse** in „Ostd. Post** tiskarno pravdo dobile. Zdaj je pa druga, in že tudi pišejo in govore, da okrajne srenje ne bodo kako strašilo, ampak koristna naprava, če se enkrat hoče samoupravi na noge pomagati. Tu jih imate. Kar se pa tiskarnih prava tiče, mislimo, da bi najbolje bilo, da bi jih ministerstvo opustilo in ne delalo mučencev, kakor je nekdo rekel. Nekdanja opozicija je bila vsa drugačna in je imela temelj, gotove vzroke in namene, — sedanja pa jo večidel prav po vetru maha in se le praznih imen derži, n. pr. februarnega patenta itd. druge pod-lage nuna. uoogi čentraiisu, nam so jo zašli kor Jim mojstra in varha ni več! ? Vendar pa ne smemo misliti, da je ta stranka popolnoma obnemogla, _ šč je nekako močna, ker ima birokrate in veliko gospOdo za prijatle. Zatorej na vse strani pozor! — Od Hervaškega je spet vse nekako tiho. Nihče ne vej kaj se namerja. Mažuranič pa le terdno stoji, — kako dolgo, ne vem; morebiti pa, da dolgo, ker mu je požeška kongregacija zaupnico poslati sklenila. Zadnje dni so je govorilo, da bo Szčchon, ali pa Haller (?!) za dvornega kancelarja izvoljen. Kdo neki še? Bog pomagaj!
Dežele notranje-avstrijanske.
V Celovcu. Q (Vmeščenje. Petindvajsetletnica. O. Gahovec dekan. Ognji. Družba rokodelskim pomaga v ce m). V nedeljo 17. t. m je bil novoimenovani stolni korar preč. g. Funder Peter po znanem cerkvenem obredu v svojo novo službo svečano vpeljan. Ob eni po-
Bes e d n i k.
Družba sv. Mohora.
Med napravami in svetinjami, ki delajo za pravo kerščansko omiko slovenskega naroda, je družba sv. Mohora ena najimenitnejših in najstarejših. Že je nekaj let, kar v. Celqypu živi, dola in spravlja lepe in koristne, kp j ige med ljube Slovence. Veliko pa je Nemcev po Koroškem, ja po Celovcu, ki od te družbe še ne ved6 nič, — je pa tudi Slovencev, ki pravega namena in duha, delovanja in trudeilja njegovega prav ne pbztiajo in po vrednosti ne spoštujejo, — družba s v. Mohora je žlahtno Badje, kterega so nas neumerli kpezožkof Anton Martin zasadili. Rajnemu knejzožkofu, kterega obletnico bomo, 24, septembra v Mariboru slovesno obhajali, v slavni spomin, Nemcem v poduk in Slovencem v spodbudo podaja „Slovenec** svojim bravcem kratko zgodovino tega. društva, ktero se zdaj „družba sv, Mohora** imenuje.
To društvo se imenuje družba sv. Mohora. Kar sta Čehoslovanom brata Oto ril in Metod, to je nam Slovencem sv. Mohor. Bil je od samega sv. Petra v našem 8toroslavnem Ogleju za škofa posvečen, in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč sv. keršanske vere. Sv. Mohor je bil pervi škof, ki je ajdovske Slovence pripeljal v naročje svete cerkve in ki je tudi za sv. vero dal kri in življenje. Le v keršanstvu cveti in zori prava, osrečivna omika; zatorej je pravo in spodobno, da se družba, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem aposteljnu prave omike tudi imenuje družbo sv. Mouora.
To društvo ni od danes ali včeraj: to društvo je že od leta 1652. Premilostljivi knez in škof — pravi oče Slovencev — rajni Anton Martin Slomšek, bi bili že leta 1846 tako društvo napravili; pa jim ni šlo srečno izpod rok. Ko so za špiritu-ala v celovškem semenišču služili, vložili so prošnjo, da bi smeli osnovati tako društvo. V njih življenjepisu beremo o tej reči to le: „Pri sercu jih; je bolelo pomanjkanje za ljudsko izobraženje pripravnih knjig. Dobro
pa so vedeli, da eden edin človek ne more vsem potrebam zadostiti. Za to so izmislili pač kaj krasno napravo v prid uka-željnim Slovencem. Hotli so namreč „društvo za izdavanje dobrih slovenskih bukev** osnovati. Ali kdo bi si bil mislil! V tem, ko so Nemci že zdavnej enako društvo imeli, bila je Slovencem prošnja za. enako dobroto odročena možu, kterega edino ime je poroštva dovolj bilo, da bo društvo v čistem ker-šanskem duhu postopalo. Se ve da jih je mogla taka odločba močno pri sercu boleti; vendar tiho in ponižno so žaljenje prenesli in nikdar nismo slišali le ene pritožbe iž njih ust. Le v dveh listih do dveh posebno dobrih prijateljev smo našli male opombice, ki jasno kažejo njih bogoljubni namen. Enemu prijatelju pišejo: „Da je naša prošnja za društvo k izdavanju dobrih knjig overžena in sicer brez da se je vzrok povedal: zakaj? boto že vedeli. Meni je skoz to težko breme odvzeto, pa tudi dobri stvari dno izbito. Posamesni preženemo svoje moči in onemoremo. To vidijo sovražne meči in ustavljajo vse dubro z domišljijami vsake baže. Vendar me to nikakor ne bb
poldne je bil potem njemu na čast obed pri knezoškofu. Mm gaja leta! - 10. t. m. je obhajal št. Pavelski samostan v labodski dolini petindvajsetnico svojega opata, prevzv. g. Ferdinanda IS t e i n ri n gc r - j a, ki je 1. 1840 na to Častno mesto povišan bil. Mi mu k tej svečanosti razun serčnega voščila „ad multos annos“ želimo še to, naj bi visoki gospod, spoznavši potrebe sedanjega časa tudi svoje oči obernil na slovenščino ter jej kaj na noge pomagali blagovolil temveč, ker je mnogo samostanskih gg. kapitularjev Slove-ncev ali Slovanov in se skorej vsi z izrejo in učenjem mladine pečajo. Tako učeni gospodje bi dandanašnje tega nikakor ne smeli prezirati, če hočejo natanko in vspešno dolžnosti svoje spolno-vati! Pri tej priložnosti je bil tudi dozdanji „subdckan“, uljudni g. Otmar Gahovec, za dekana povišan. — Ognjev ni konca in kraja. Kakor po zimi slišimo zdaj skorej dan na dan, da je tu pa tam gorelo. Tako je bil v št. Petru blizo Celovca pretečeni teden dvakrat zaporedoma ogenj in ste vsako noč dve hiši pogoreli. Pt-rva je bila znanega g. J. Lo rb erj a, kteremu je vse zgorelo, tudi pisma in druga roba. Pravijo, da je bilo zažgano. Slišimo, da je tudi vas Kneža (Grafendorf) na zgornji Zilji pogorela in da so samo rešili cerkev, farovž pa učilnico. Škoda je neizrečeno velika. Vidi se tudi že delj časa ogenj na Obirju in Žingarci najberže da gojzd gori. —
Že smo oznanili, da je g. pridigar in korni vikar Friedr Iladerer zavoljo bolehnosti stopil v pokoj. Ravno ta gospod je pa tudi bil predstojnik družbe rokodelskih pomočnikov in jo to svojo težavno službo opravljal celih deset let prav rade volje, prav zvesto in marljivo. Minulo nedeljo '*n sept.) se je poslovil od družbe in pre-mi'lost. knezoškot .so mestnega kaplana g. Alberta Eichholzer-ja izvolil, za novega predsednika. Pri tej priložnosti je najpred govoril poprejšni predstojnik, za n)im premil: knezoškof, po tem družbin starosta, za tim družbin varh g. inšpektor J. Železnik in slednjič novi predstojnik. Marsikomu se je milo storilo pri sercu, - vsi pa smo si želeli, naj bi ta koristna in vse hvale vredna družba' živela in cvetela dolgo in veselo 1 — Popoldne se je cela družba podala v Kač-joves (Ratzendorf) pri Gospej sveti, tam godla, pela nemški in slovenski, zdravice napivala in se kratkočasila do večera: Vse je bilo blage volje — pa vse lepo in pošteno, tako je prav 1 —
■z Celovca A. E. (Novi stolni ko-rarji). Premilostljivi naš knezoškof so une dni imenovali za stolnega korarja mnogo-zasluženega in visoko učenega gospoda. Ga je g. Peter Funder postal stolni korar, bode veselilo vse duhovnike cele škofije, nemške in slovenske. Pri volitvi svojih stol-
— 287 —
nih korarjev so naš knezoškof v resnici srečni. Da sta bila dr. Valentin Milar in Andr. Raspotnik izvoljena in poklicana na to visoko in častno mesto, pohvalila ni samo cela kerška, ampak — kakor za vgotovo vemo, tudi cela lavantinska škofija. Se eno mesto je prazno in gotovo bojo milosti: knezoškof prevdarili na vse strani, koga si za pomagavca in svetovavca izvolijo. Nam ni ležeče na tem, kogš, si izvolijo, — Nemca ali Slovenca, timveč nam je ležeče na tem, da je novi stolni korar pravi mož in sposoben za mesto, na ktero bode postavljen. Ni nobena skrivnost in tudi drugači biti ne more, da g. Peter Ad. Pihler postano stolni dekan in da bode torej mesto vodja v bogoslovskem seminišču prazno. Govori se pa, da pride dr. Val. Milar za vodja v seminišče in da bode po tem torej mesto višega šolskega ogleda, za celo škofijo tudi prazno. Ko so 1. 1859 naš preč g. knezoškof tega mladega gospoda za stolnega korarja imenovali, rekli so večkrat in mi sami smo to slišali iz njihovih ust, „da potrebujejo višega šolskega ogleda, ki tudi slovenski zna, ker to ne gre, da ima kerška škofija Nemca, ki ne ^na tudi slovenski, za višega šolskega ogleda14. Upamo in svesti smo si, da so se knezoškof pri svojih visi-tkcijah prepričali, da je znanje slovenskega jezika višemu šolskemu ogledu neobhoduo potrebno in da so tudi še leta 1805 ravno teh tudi Slovencem pravičnih in prijaznih misli, kterih so bili 1. 1859. Torej ne verjamemo, kar se zopet po škofiji trosi in serca vznemiruje, da bode za novega stolnega korarja in zraven za višega šolskega ogleda povišan gOspod, ki je vse časti in hvale vreden, visokoučen in mnogo zaslužen, — pa n e zna slovenskega jezika. To, da se je kdo pred 30 leti slovenski učil in enkrat tudi slovenski pridigoval, ne pravi se slovenski znati in ni bilo zadosti nikoli, najmanj pa naše dni, ko so se svo,e narodnosti zavedeli vsi narodi, se potegujejo za svoj jezik in se jim tolikokrat obljublja in zagotavlja ravnopravnost vseh narodov in jezikov.	v
Zatorej pa mi v premilost. knezoškofa nikakor ne silimo, jim svobodne volitve stolnih korarjev nikakor ne kratimo ali motimo, naj si torej za stolnega korarja izvolijo moža po svojej glavi in po svojem sercu. Kar jih prosimo, je le samo to, da nam koroškim Slovencem, ki nas je 118.000 duš in ki 117 čisto slovenskih tar in postavno tudi toliko slovenskih šol imamo, ne posilijo zain a j v i š e g a š o l s k e g a ogleda takega gospoda, ki ne zna v resnici slovenskega jezika. Mi, ki premilostl: knezoškofa dobro poznamo in vemo, da so dober pastir in skerben oče vsem svojim ovčicam in dušicam, — nemškim in slovenskim, — ne bojimo se kaj tacega; napisali pa smo te
verstice, da pomirimo in potolažimo svoje slovenske brate na deželi, ki teh reči natanko ne poznajo in so se nepremišljenim ali pa tudi hudovo jnim govoricam motiti dali.
Iz kmialMke doline. F. (Slovenske šolo od nekdaj). Ker ne vem novic, do-nnšam nekaj iz starih časov. Mislil sem prej, da so bile nekdaj vse šole terdo nemške; prebravši pa šolske izkaze in zapisnike od začetka tega stoletja kmali sem se boljšega prepričal. Od začetka tega stoletja so bile v kanalski dolini 3 slovensko - nemške šole navedene; poznej jih je bilo 5. Sedaj so po izkazu spet le^ri, v resnici pa so 4. Znamenito je poročilo o žabniški šoli od 1. 1807, kterega koncept se hrani v našem farnem arkivu. Tačasni dekan g. Gregor Marinič so zavolj bolehnosti odstopili od okrajnega šolskega nadzorništva v kanalski dolini; na mesto njih so bili tedanji Nabor-ješki župnik g. Juri Majer postavljeni za ogleda kanalskega šolskega okraja. V svojem sporočilu so v obče pohvalili žabniško šolo; grajali so le to, da je preveč slovenska, ker so se otroci slovensko brati, raču-niti in keršanski nauk učili. Še le bolj priraščeni so se jeli tudi nemško učiti. Pristavili so pa, da se jim ne zdi pripravno, da se otroci toliko ukvarjajo s slovenskim jezikom, kterega po njih mnenju svoje žive dni ne potrebujejo, ker so v tem jeziku le nektere molitvene bukvice, vse drugo ob-Čerije se pa v nemščini godi. Da so rajni g. Majer pozneji škof kerški, tako mislili, temu se ni čuditi; kajti bili so rojen Nemec in slovenskega slovstva še v zibeli ni bilo. Da se jih pa še današnji den najdo rojenih Slovencev, ki enako mislijo in govorijo, to ne vem kam djati. Dokazal sem pa s tem, da šolo nekdaj niso bile tako terdo nemške, kakor so poznej v 3. in 4. desutki tega stoletja postale. Brez obširnih postav so pametni rodoljubi pravi pot zadeli, kterega so poznej velikokrat zgrešili in ga ne-kteri še sedaj najti ne morejo. Začetni in keršanski nauk je bil vselej v narodnem jeziku-; z večimi so pa prestopili še k nemščini. —
Od Iflsirc. J. F. (Potožba. Nekaj voščil). Zares so stiske zavoljo pridelkov zaslužka in denarjev velike, ne le pri nas, tu li indej, naj čita človek dopise v slovenskih časnikih iz kterega koli kraja Od tod menda tudi prihaja neka mrzlota in mlačnost v obdelovanju mile domovine, — ko se vendar vsa nesrečna sistema prejšnjih časov pogreblje, hvala Bogu!
Imamo državnega popečitelja ali ministra gosp. Belcredi-ja; ta bo nemškutarje in mad-jarone, vsaj tako upamo, gotovo tudi „bolj k redu44 spravil, da ne Bodo tako ošabni. Zato korenjaki in stebri predrage Slovenije pa tudi mladina, naša naaa, primite vsi vsi
zaderževalo, delati v višo čast božjo in v blagor tistega ljudstva, med kterega me je previdnost božja postavila. Naše vodilo bodi: Malo govoriti, — veliko delati, — vse ter-peti44. — To so bili žalostni časi: sovražne moči so ovirale vse dobro, — sovražne moči so ljudstva kovale v verige in tlačile v temo nevednosti in sirovosti I Pa, „človek obrača — Bog oberne“, sovražne moči posebno nam Slovencem so razpadle, — Mote mili moral je pobrati šila in kopita: „Vsaka sila do vremena41. Nastopil je prestol presvitlti naš cesar Franc Jožef in priplavalo je izza gor rumeno soln-Čice narodne enakopravnosti tudi nam Slovencem! Leto 1848 je naredilo celo Avstrijo vso novo! — Tudi Slovenci so zdaj smeli pisati, itd. slovenski in delati za čest in srečo dolgo potlačenih Slovencev.
Že leta 1851 je „Slovenska Bčela44 v Celovcu oglasila ta le oklic: „Dober in žlahten je sa 1, ki ga društva donašajo s tem, da dobre knjige med ljudi razširjajo. Nočemo tukej naštevati vseh tistih društev, ki so jih naši nemški bratje v ta namen napravili. Pokažemo le to tje na društvo sv. Janeza Nepoaiucenskega na češkem. To
društvo že dolgo let vsako leto lepo število koristnih knjig prav dober kup med češko ljudstvo razprostira. Mi Slovenci drugim narodom in svojim bratom na Češkem ne smemo zaostajati, posebno kedar gre za sv. vero in lepo zaderžanje, kedar gre za pravo, za večno srečo človeštva. Pa vendar naše dolgo ne obdelano polje je široko, — kar se od nas tirja, je imenitno in težko; za to nam je treba več delavcev, združenih sil in moči. To nas je gnalo, društvo osnovati za izda-vanje in razširjanje dobrih bukev za Slovence. Postave tega društva mi podpisani v imenu in po volji mnogih prijatlov tukaj oznanujemo in vse lepo vabimo, naj pristopijo k temu društvu. Zares! Namen tega društva je lep in žlahten I Društvo ima sker-beti, da so keršanski in pobožni duh, za česa del slavjnnski narod povsod in že od nekdaj slovi, obvaruje in uterjuje; društvo ima skerbeti, da se ljudem, ki se bodo v šolah mnogo lepih reči naučili in potem torej radi brali, dobre in koristne bukve v roke dajejo, da jim ne bode treba po slabih in prepovedanih knjigah popraševati in segati; — društvo ima učenim Slovencem, kterih, hvala
Bogu! že veliko štejemo, priložnost ponuditi, da svoje književna dela gotovo in vsaj brez svoje lastne zgube med ljudi spravijo ; — društvo bode potem vsem pa tudi pomagalo, da mi svojo književnost in jezik svoj olepšamo in oBogatimo in tako tudi slovenski narod na višo stopnjo keršanske omike in prave sreče in čosti povzdignemo. Ta namen je tako obširen in težaven, da ga le združene moči doseči zamorejo, — je pa tudi tako lep in žlahten, da ga bodo duhovne in deželno oblastnije, vsi prijatelji človeškega roda in vsi domorodci gotovo na vso moč podpirali.
Zatorej se lotimo tega svetega dela s terdnim zaupanjem na Boga na pravično in žlahtno našo reč, na ljudi dobrega serca in na slovenske domoljube!
V Celovcu 27. julija 1851.
And. Einšpieler, kaplan v Celovcu, Franjo Zorčič, Spiritual v Celovcu, Jožef Rosman, stolni korar v šent-Andrašu, — Anton Janežič, učitelj v Celovcu, Dragotin Robida, profesor v Celovcu, — Matija Majar, župnik v Gorjah, — Balant Lesjak, župnik v Dvoru, —Gregor Somer učitelj v Borovljah. (Dalje prih.)
pridno za delo. — Nesrečni razdražljivosti pa dajmo slovč, kei združena moč nam je potrebna kot ribi votla.
Pa tudi to vas prosimo vsi Slovenci, spi-sujte nam vsaj vi župniki, ki poznate naše reve, nadloge in žulje, da si ne bomo vedno mačke v Žaklju reševali, po slovensko krstne, poročne, smrtne liste itd. Saj veste, da je to od slavne vlade dovoljeno, in gosp. Stra-soldo se je tudi že poslovil: svet se ni do-silidob razletel zategadel, gotovo se tudi prihodnjič ne bo. Ako že mi čitati ne ume-mo, pa znajo naši otroci.
Trdno se zanašamo, da bo čas prišel, v kterem se bodo spet značajski domorodci iskali, klopotci pa, ki se že tu in tam po goricah slišijo in po vetru obračajo, zaničljivo kot nezanesljivi ogibali. To naj vam bo v tolažbo.
Zadnjič še to želimo, naj bi si vsak uradnik in duhovnik vsaj en slovenski časnik držal, inak je podoben zajcu pri bobnu: to tirjajo naše okolščine in vaša sreča.
Iz Kočevskega L. L. — (G. predstojnik Pintar. Davkarija). Znana Vam je novica, da je novo ministerstvo okrajnega predstojnika g. M. Pintar-ja v pokoj djalo. Gotovo ste tudi brali v časnikih, kako se vse veseli, da je ta mož stopil iz javnega življenja. Mislil bi človek, ki one dopise prebira, Bog vč, kakošen birokratičen trinog )e bil in da bode sedaj svet lože dihal. Ni me volja, opravičevati g. Pintarja; vendar se mi zdi potrebno nekoliko omeniti o tej reči, da se bolje spozna, sicer bi res ves svet mislil, da Kočevarji vsi, kolikor jih je, po cerkvah „Te Deum!‘ poj6, da uknjo in po eni nogi plešejo zavoljo te prevažne in prevesele novice.
Da ima vsak svoje napake in slabosti, kdo more tajiti? In na čem viši stopnji kdo stoji, tem veči so nasledki njegovih napak: to je resnica, ki se le preranogokrat potrjuje! „Tagespošta44 pravi, da je bil g. Pintar birokrat „vom reinsten Wasser!" Ne tajimo, da je bil birokrat, ali kaj si hočemo, če je bil iz one nesrečne šole, ki se je sedaj že preživela: sistema je kriva, on je bil le spolnovavec njenih p avil. Da nam Slovencem v deželnem zboru ni bil prijazen, žalostno je ali kaj hočemo, saj so drugi še bolj kričali in nain še več škodovali, ktere pa sedaj od nekterih strani cel6 hvalisajo m povzdigujejo. S čim pa je pokazal g. Pintar, daje birokrat „vorn reinsten Wasser?44 Ali morebiti s tem, da je bil pravičen, da je spoštoval duhovščino, da je ljudstvo varoval velicih in nepotrebnih stroškov in da je slednjič svoje nasprotnike večkrat v kozji rog vgnal? — Hincillae lacrimae! — Sedaj vprašamo: Kdo pa so tisti, ki ga tožijo? Ti so majhna peščica rovarjev v mestu, ki se imenujejo „liberalce4*, ki sami brez vere, sovražijo duhovstvo, ki ljudstvo s sladkimi besedami mamijo in potem dobro ožemajo, ki pravde na pravde kujejo *) itd. Res je, da je bil pokojni predstojnik zadnji čas odljuden in čemeren, ali temu ni nihče drug kriv, kakor ravno ti, ki ga sedaj sovražijo in tožujejo. In le mala peščica jih je, kajti Kočevarji sploh ne ved6 veliko o onih strašnih pregrehah, ki mu jih nakladajo kočevski liberalci, med kterimije več tujih kakor domačih, in zarad kterih so šli celč na Dunaj tožit ga. In ravno ta peščica kriči po časnikih, da so Pintarja v pokoj djali in ne vč od veselja kaj početi. Ali bode sedaj bolje? Pripovedujejo, da se novega predstojnika nič ne vesele po deželi. Kako to? Saj je liberalec od glave do nog in sladko in medeno ti go.ori, ko bi rožice sadil! Ne veselite se tedaj prezgodaj! Komur pa je bil nekdanji predstojnik trn v peti, naj bo tih in vesel, da so se njegove želje spolnile; grdo pa je na vsak način, da pičlo številce Kočevarjev in Nekočevarjev v imenu vseh Kočevarjev na vrat na nos
*) Morebi i se v nobenem okraj t toliko za kolek ne
po rosi, kakor pri ,revnib“ Kočevarjih in to večidel za pravde.	Pis
— 288 —
krez vsakoršnih dokazov tako očitno obrekujejo moža, ki je mnogo dobrega že storil Kočevski dežeii, ki je ceste zidal, šole napravljal, kakor v Staricerkvi, Morovicah, v Banjiloki, Nemški loki itd. in da s takim početjem vse Kočevarje pred celim svetom grdijo in omadežujejo. — Iz vsega tega se torej lahko posname, koliko veljajo besede, ki smo jih brali: da so Kočevarji tako srečni, da so sedaj v 14 dneh dosegli, česar niso dosegli popred po večletni prošnji! — Naša davkarija je še zmerom pri starem. Ako danes prideš v pisarnico in tirjaš, naj ti izračunijo, koliko davka za celo leto si dolžen in ako vse do zadnjega reparja, kakor ti uradnik zapiše, plačaš, v 3—4 tednih gotovo dobiš list, da si še toliko in toliko dolžen ostal. Kako vendar to, da davkarski uradnik, da si vsako leto več od poprešnjih let, vendar vselej še premalo izračuni ? Uradnik bi vendar imel na tanko vedeti, koliko da je ubogi kmet dolžen. Ubogi plačevavci — misera contribuens plebs!
Dežele ogerske.
Netliiiigrašliu. Po razpisu od 1. sept. je deželni zbor za Sedmigraško razpisan na 19. novembra v mesto Kološ. Zbor bode sestavljen na podlagi volilnega reda od 1. 1791. Baron Kemeny mu je imenovan per-vosednik. 'la razpis je kaj imeniten.
Naj pred se iž njega vidi, da se sedanje ministerstvo misli deržati oktoberske diplome; kajti v celem razpisu ne najdeš besedice od februarnega patenta in še celo deželni zbor, ki je bil na podlagi tega patenta 1. 1863 sklican, razpuščen je. To je smeitna rana Schraerlingovej sistemi. Ni čuda torej, da so Šmerlingovci strašen hrup zagnali, kakor bi bilo djano po ustavi. Pa to je prazen polom, — ustava nam je oktoberska diploma. —
Ta razpis nam je dalje imeniten, ker kaže, kako sedanjo dni rnadjarska politika zvonec nosi. Majldth res dela na vso sapo, zraven pa šinencano modro. Njemu in vsem Madjarom gre za to, da bi Sedmigraško svojega deželnega zbora ne imelo, timveč poslance svoje v Pešto pošiljalo in se popolnoma z Ogerskim zedinilo, to je Madjari hočejo unijo ali zedinjenje. Res, da je deželni zbor sedinigraški 1. 1848 sam ravno to unijo sklenil, pa proti temu so tedaj prote-stovali Romanca in Saksonci. Pravičen der-žavnik, kakoršnega se hoče Majldth pred svetom kazati, se ne sme take enostranske postave deržati. Kaj je torej početi? Nič dru-zega kakor to, da se sedmigraški deželni zbor skliče, v kterem sedijo poslanci cele dežele in ti naj potem zastran unije sklenejo. Kaj pa je početi, ker po starem volilnem redu Romanci nimajo zastopani biti na deželnem zboru? Po naših mislih bi bilo, kakor smo unikrat rekli najbolje ako bi se bil po volilnem redu 1. 1791 dež zbor sklical in izdelal nov volilen red, po kterem bi tudi Romanci imeli svoje poslance. Majldth si je izvolil krajši pot in je volilni red oktrojiral, po kterem ima vsak, ki plača 8 fl. davka, pravico poslanca voliti in za poslanca voljen biti. Vse hvale je to vredno, da so dobili tudi Romanci, kterih je 1,700.000 duš, svoje pravice, vendar pomagano jim je le malo; kajti mod vsemi Romani je takih, ki plačajo « fl., le samo okoli 5000, torej bode okoli 2 milijona ljudi le štelo 5000 volilcev! Po tein takem bode med poslanci velika večina Madjarov in Sikulcev (Szekler), kteri so vsi za unijo; Romanci in Saksonci bojo prej ko ne podjani. Le sama vlada bi mogla pomagati, ker ima pravico tako imenovano regaliste v deželni zbor voliti. Vlada pa je zdaj v rokah samih prevejenih Madjarov, po tem so tudi lahko sprevidi, kakšne baže regalisti da pridejo v zbor. Bojimo so po pravici, da je djano po samostalnosti Sed-migraškega, ali pa čc so Romanci in S ik-sonci vdati nočejo, da navstanejo homatije, ktere smo <1 živeli I. 1848 med Madjari in llervati in kterih nas sam večni Bog obva-
ruj. Zatorej naj ljubezen in bratimstvo vlada med narodi, naj eden druzega svobodo in pravice branijo in v miru med seboj živijo, da vsi vkup spet pod kap ne pridemo. Bog daj Madjarom pamet!
Ogerska.
„Narod4* piše, da so se n aj vel javniši slovaški rodoljubi služili, da postavijo za prihodnjo volitev v vsakem izbornem okraju po enega kandidata od narodne stranke, vse eno, če bi tudi videli, da je njihovo prizadevanje zastonj Ta časnik nam tudi naznanja program, kterega naj se slovaški volivci deržć in ki bi bo zatorej po vseh okrajih oznanjen.
Obsega pa sledeče točke:
1.	Edinost cesarevine, svobodno domovino, svobodne narode.
2.	Celokupnost ogerske krone, samo da se ne žalijo niti samostojnost slovaškega naroda niti njihove prirojena prava, ki mu jih je sam Bog podaril. Ustavna svoboda in enake pravice za vse narode!
3.	Gospodovanje madjarskega jezika naj se pravično omejč. V zboru naj pa bo madjarski jezik diplomatiski, in tako tudi za zunanje zadeve dvorske kancelarije, na-mestnega svetovavstva, stola sedmerice in kurije.
4.	Naj se priznajo pravice slovaškega naroda na onem prostoru, na kterem biva, in pa ravnopravnost slovaškega jezika. Zatorej zahtevajo Slovaki, kakor so to v Turčan-skem sv. Martinu pismeno izrekli, naj store slovaški okraji (nadžupanije) gornje-ogerski slovaški d štrikt.
5.	Slovaki zahtevajo, naj se navedene štiri najviši deželske oblasti na 5 odsekov razdeli1, in sicer poleg 5 narodov, ki v deželi stanujejo, in naj predstojnik vsakega odseka bo po rodu, jeziku in čutju od enega ali drugega od teh 5 ogerskih narodov.
H. Vsi dozdanji zborni sklepi, kteri ravno-pravnosti ogerskih narodov nasprotujejo, morajo se vničiti.
7.	Pred zakonom so enaki vsi stanovi, vse narodnosti in vere, in vsi imajo po številu enako pravico na deželno podporo iz deželne blagajnice ali kaše.
8.	Davki, ki so v manj rodovitni slovaški zemlji v primeri z bolj plodnimi južno-oger-8kimi kraji, neizmerno veliki, naj se kolikor mogoče, zmanjšajo; ravno tako naj se tudi drugi davki in dače polajšajo.
9.	Posebni zakoni nuj zagotove samoupravo okrajev, mest in občin.
10.	Ogersko zakonodajstvo mora za enakomerno izobraženje vseh ogerskih narodov skerbeti, posebno pa imajo Slovaki iz deželnih novcev dobiti niže in više učiln:ce, eno učilnico za pravo, eno pa za kmetijstvo.
Razne novice.
*	G. Maks Pleterš ni k, ki je bil nedavno za profesorja na kranjski gimnaziji izvoljen, je že prestavljen na guriško gimnazijo. Njemu in gimnaziji voščimo veliko srečo!
*	Dr. Rumpf, rojen Gračan, je izvoljen za profesorja na ljubljanski gimnaziji. Bog ve, ali kaj zna slovenski ? — in če ne zna, zakaj se ne meri v Gorici in Ljubljani z enako mero?
*	(Ogenj na ziljski Bistrici). 15. in 16. t. m. je bil na ziljski Bistrici velik ogenj. Danes po poldanski službi božji pojdem pogorelišče gledat in bodem potem tudi nektere verstice o tej nesreči za „Slovenca4* napisal. 15. je menda okoli 15 hiš pogorelo, 8inoč (16.) je bil pa še veči ogenj.
Loterija.
Tersti 4« 4» «7 18 •«.
Piihodnje srečkanje je3 >. septembra I8'i0.
Dana ska borsa 19. septembra 1865.
Novi zlati .	.	.	.	.	.	. ft.tl
Srebro .........................1 "7.H5
Izdutelj in odgovorni vredolk: J. K. božič. — Natisnil 1’ e r d. žl. Kleiun.ajr pod odgovornim vodstvom lt. b er t sebinger-j a.