Likovna kritika
Arhitektura. Revija za stavbno, likovno in uporabno umetnost. Izdaja konzorcij »Arhitekture" v Ljubljani. Letnik I. (1931/32) in II. (1933, 1—6).
Morda nobena revija ni prišla pri nas ob tako pravem času kot umetnostni list »Arhitektura", ki ga urejuje ing. Diragotin Fatur z uredniškimi odbori v Zagrebu in Belgradu. Članki so natisnjeni v slovenščini in srbohrvaščini. V največjem razmahu stavbarstva, ko so vsa jugoslovanska mesta že pričela dobivati novo lice, so se zavedeli arhitekti potrebe publiciranja sodobnih del, pa tudi potrebe fiksiranja osnovnih smeri, ki danes vodijo arhitekte in javne faktorje pri gradbi zasebnih in javnih poslopij ter mestnih celot. V tej publikaciji so se morale pokazati neenotnosti, ki jih povzroča razgibana tvorba in ki so v veliki meri posledice različnih tradicij ter neenake razvojne stopnje v arhitekturi raznih jugoslovanskih mest. Ker »Arhitektura" ni izrazito glasilo kake umetniške skupine, je na njenih bogato ilustriranih straneh precej dobro videti nekaj te neenotnosti, čeprav nas že površen pregled naših mest pouči, da »Arhitektura" ne izčrpava vsega sodobnega stavbnega dela. To pa že zadeva program lista in pojmovanje sodobne arhitekture, ki so mu razni jugoslovanski arhitekti posvetili več člankov.
Koj v nepodpisanem uvodniku se brez okostenelega programa napoveduje pestra revija današnjega dela, kolikor se odpoveduje preteklosti. Skope stavke tega ne posebno jasnega uvodnika ugodno dopolnjujejo kasnejši programatični prispevki Janka Omahna, Rada Kregarja, B. Maksimoviča (iz njegove knjige »Problemi urbanizma"), Nikole Dobroviča in Koste Strajniča. Manjše opazke pedagoškega značaja je skoro v vsaki številki priobčeval Dragotin Fatur. Iz vseh teh prispevkov, ki so pisani z vidnim trudom, da bi razjasnili veliki pomen stilskih sprememb v današnji arhitekturi, zveni osnovna trditev, da se je življenje tako spremenilo, da so postale potrebe v stavbarstvu čisto nove in da se je zaradi tega spremenil tudi ves način zidanja. Arhitektura, ki je nekdaj izbirala zgodovinsko dognane forme, rešuje danes socialna vprašanja in ustvarja zopet celotne logične organizme, ki priznavajo zunanjščino le toliko, kolikor dosledno zrcali notranjo dispozicijo zgradbe. N. Dobrovič v svojem zagovoru sodobnega stavbarstva obračunava z lažnivimi formami polpretekle arhitekture ter trdi, da je l'art poui l'art nekoristen in nesocialen princip, nova arhitektura pa da je skrajno racionalna ter upošteva potrebe države, družbe in posameznika. Vkljub temu, da ima nova arhitektura zelo veliko estetskih možnosti, meni, da je današnja doba šele zgodnja renesansa modernega stavbarstva. In tako vsi pisatelji-arhitekti z večjo ali manjšo jasnostjo dokazujejo edini važni pogoj za novi stil, namreč življenje samo in njegovo socialno preosnovo; le R. Kregar misli, da tudi novi material diktira nove forme. N. Dtobrovič je v svojem temperamentnem prispevku prav pravilno opazil, da prejšna doba ni izrabila možnosti, ki jih nudijo novi materiali, ampak da je šele zavestna volja z novim duhom ustvarila popolnoma novo stavbarstvo. Stanje v naši državi je nato zgodovinsko razčlenil Kosta Strajnič (prevod iz praškega »Arhitekta"). Iz arhitekturnega eklekticizma je pred vojno vodil Josip Plečnik Slovence v novo dobo, kateri je postal vodeč arhitekt. Zagreb ni imel take osebnosti, še manj Belgrad, ki je zelo zaostal in je v najbogatejših povojnih letih gradil v nemodernih, namišljeno nacionalnih oblikah. Strajničev predlog, naj bi se Belgrad zgradil s pomočjo mednarodnih arhitektov, kot na. pr. Ankara (An-gora), je seveda za razvoj domače arhitekture brez koristi. Saj so ravno slabi tuji arhitekti škodili licu modernega Belgrada. Zopet je treba vzgojiti pravega duha,
421
da bo poznal prave potrebe časa, ki ni reprezentativen, ampak delaven in racionalen, ter da bo ustvarjal sodobne arhitekturne in s tem umetnostne vrednote. Kajti, kjerkoli se izraža življenje s pristnimi sredstvi, nastaja umetnost, pa najsi se ji moderni stavbni teoretiki še tako upirajo z besedo.
Programatični prispevki so v »Arhitekturi" zaradi tega zanimivi, ker so jih pisali razmišljujoči arhitekti. Vsebina njihovih člankov se ne dviga preko občnih izvajanj in trditev, dasi bi bilo prav potrebno podrobnejše teoretično obravnavanje domačih problemov in nalog. Edini N. Dobrovič je skušal svoje konkretne projekte razložiti in opravičiti z modernim življenjem. Reviji bi za take naloge prav dobro došli publicisti, ki niso obenem arhitektonski projektanti, ki pa motre vso likovno tvorbo kot sodobno celoto. Delo arhitektov je vse bolje ilustrirano z neliterarnimi produkti, ki obsegajo v prvem letniku prav mnogo večjih in manjših, javnih in zasebnih zgradb za Ljubljano, Zagreb, Belgrad, Novi Sad, Sarajevo, Split, Dubrovnik, Skoplje, Banjaluko. Pri vsem tem, že naprej napovedanem pestrem neredu, v katerem najdeš razen nekaterih tradicionalnih del tudi stavbe prav res sodobnega lica, bi prav želeli več programa. Sicer je proti koncu letnika vedno več zbranih odgovorov na enaka vprašanja, ki jih arhitekti tudi teoretično obravnavajo, a vtis revije je vendar preveč bohemski, sestavljen iz čisto osebnih del posameznih arhitektov. Slike obsegajo razen izvršenih stavb tudi na papirju zaostale projekte, regulacije manjših mest, notranje opreme, detajle opreme, material, osvetljevanje, zidno slikarstvo, kipe, keramiko in čipke, uredbo vrtov in pokopališč i. t. d. Manj pomembna dela so cesto obilno ilustrirana, dočim so na pr. mestne regulacije, ki bi vsekakor zaslužile strokovno diskusijo, opremljene z ne-dostatnimi in preveč zmanjšanimi reprodukcijami. Kakor je slika pestra, tako je tudi nepopolna. Rekli smo že, da se »Arhitektura" ne omejuje na kako organizacijo arhitektov, a njen krog sodelavcev je vendar precej omejen ter se zelo malo spreminja. Vsa naša glavna mesta so se zlasti v zadnjih letih bistveno spremenila prav v svojem jedru, a o tem nam »Arhitektura" prav malo pove. Vsega spoštovanja vredna moderna dela v sredini Ljubljane ali na pr. v Belgradu v strokovnem listu sploh niso omenjena. List, ki je začel izhajati v letu Plečnikove šestdeset-nice, je temu vzgojitelju naših sodobnih arhitektov posvetil sliki dveh kelihov in uredbo vrta. V drugem letniku, ki obsega doslej tri dvojne številke, se mi zdi obseg posameznih številk bolj zaključen. Tuja arhitektura je vsega skupaj zastopana z dvema kratkima filmoma. Čeprav so nekatera jugoslovanska mesta zanemarjena, je vendar slika današnje naše mestne arhitekture precej bogata. Zelo malo pa je obravnavana industrijska arhitektura, ki je za socialne naloge arhitekture prav posebno važna; skoraj popolnoma je zanemarjeno stavbarstvo v provincialnih mestih ter na deželi. To so očitki, ki jih bo »Arhitektura" v svojih nadaljnih številkah morala popraviti in dopolniti.
Nekaj pa je vendar tudi takih očitkov, ki zadevajo sam program lista. To je stališče napram naši arhitekturi sploh, kakršno se zrcali v vseh napisanih prispevkih revije. Za »Arhitekturo" pričenja naše stavbarstvo z moderno in z deli sodobnih arhitektov, ki da so povsod premagali suženjski eklekticizem. To pa je izvir zmotnega obravnavanja današnjih teženj v našem arhitektonskem razvoju. Ni naš namen razlagati zgodovinske temelje naših različnih razvojev, a povedati je treba, da same teoretske zahteve po sodobnih gradbenih metodah ne morejo imeti povsod dobrega uspeha. Dočim imamo Slovenci stavbarstvo in umetnostno tradicijo, ki je v novi dobi iz notranjih potreb rodila sodoben stil in so hrvaška primorska mesta še živela od svoje davne renesančne tradicije, je ves ostali Balkan  vse  do  danes  v popolnoma  drugačnem položaju.  Tu  stavbarstvo  ni  bilo  v
422
zvezi z Zapadom, odkoder prihajajo današnji arhitektonski impulzi. Vse življenje Balkana je produkt vzhodnjaške, bizantinske civilizacije in zato so današnje stavbne potrebe tega kulturnega pola precej drugačne kot pa pri nas. Bila bi hvale vredna naloga »Arhitekture", da bi se vestno pečala s temi vprašanji, ki so eminentno socialnega pomena ter da bi s tega zrelišča gledala današnji trazvoj arhitekture na našem Balkanu. Zlasti, ker so o socialnih pogojih sodobne arhitekture napisali precej programatičnih stavkov njeni arhitekturni teoretiki. To ne bi bila zgodovina, ampak prepotreben temelj za novo zgradbo.
S tem nasvetom zaključujem to fragmentarno poročilo o lepo opremljeni in zelo koristni publikaciji.                                                         France Mesesnel,
423