Stano Kosovel: Tvorničar Sila
vsaj za minuto zamenjal prejšnjo muko z drugačno. Lepote ali razumnosti položaja mu seveda ni mar. Osnovna misel doku* menta je strašna, nehlinjena potreba po kazni, po križu, po jav* nem obglavljenju. Pri tem pa navdaja ta potreba po križu vendarle človeka, ki ne veruje v križ, ,in že samo v tem je ideja' — kakor se je nekoč izrazil Stepan Trofimovič, dasi v nekem drugem primeru.
Z druge strani je ves dokument istočasno nekaj jarostnega in burnega, akoravno se zdi spisan z drugačnim namenom. Pisec izjavlja, da si ni mogel kaj, da ga ne bi napisal, in da je bil ,pri* moran', kar je zelo verjetno; rad bi se ognil te čase, ako bi se mogel, a to je bilo menda res nemogoče in tako je ujel spet samo dobro priliko za novo nepristojnost. Da, bolnik se premetava v postelji in hoče zamenjati eno muko za drugo; borba z družbo se mu zazdi najlažji položaj — in evo, že ji zaluči izziv. In res, že v golem dejstvu tega dokumenta sluti človek nov, nenadejan in prezirljiv izziv vsej družbi. Iz njega govori koprnenje, da bi vsaj čim preje zadel ob kakršnegakoli sovražnika...  (Dalje prih.)
Stano Kosovel / Tvorničar Sila
I.
Tam pod planinami mesto stoji: mesto je črno, in okoli mesta so razpostavljene bele vasi.
To je imetje kralja kovin, v njem gospodari tvorničar Sila. Kolikor nesejo v daljo oči, hiše njegove so, polja njegova, truplo njegovo je, duša njegova ... Od štirinajstega leta do rova srce se vbada in hrepeni, roka se muči in duša želi — potlej odpre se svobodna ji cesta: cesta od bele vasice do mesta, cesta od mesta do bele vasi.
II. Tvorničar Sila je velik gospod: on se vozi v bogati kočiji, on se napravi po kupčiji kakor gre romar na božjo pot.
100
Stano Kosovel: Tvorničar Sila
Vsak njegov konj je s srebrom kovan: Sili vse roke so v prstanih zlatih... Ko da je celo življenje v svatih, venomer obraz njegov je svečan.
Malokdaj Sili se čelo zmrači: če pa pod njim zagozde se obrvi, Bog bodi milostljiv njemu, ki prvi pride gospodu pred strašne oči —
takrat pod zemljo čujo se udarci,
na zemlji plakajo žene in starci,
plaho otroci sprašujejo: «Kaj se godi? ...»
III.
Sili na vrata potrka smrt: kap ga zadela je... Okrog postelje zbrani so najbolj sloveči zdravniki, poleg zdravnikov stoje svečeniki — leka mu nihče ne ve ...
Streže pa Sili služabnikov več: eden pri rokah, eden pri nogah, eden pri glavi... Vse ne pomaga nič; Sila je trd, in s steklenim očesom bulji v učeno okolico svojo — govor mu vzela je kap.
Slednjič zaklenka v kapelici zvon — Sila zahrope in v večnost utone. Plačani strežniki ga polože kakor vse druge mrliče na pare; sveče prižgo mu ob rakvi bogate, da pred zemljo ne skopni.
Kadar se zbere sprevod,
v vrsto za krsto gre prva družina.
Solze v očeh ima ona edina —¦
vsem drugim lahka je pot.
Delavska deca pred njim nosi vence,
ali za venci se skrivajo sence —
niti uradniki, niti ravnatelji,
nihče ne moli za grešno mu dušo,
delavci v rovih najmanj...
101