XLV. LETNIK . Rl A NSK MESEČNIK 1925 LJUBLJANSKI ZVON ZA KNJIŽEVNOST 2. ŠTEVILKA TT, V V J IM IN PROSVETO UREJUJE FRAN ALBRECHT / LAST IN ZALOŽBA «TISKOVNE ZADRUGE» V LJUBLJANI Pavel Karlin / Pariz 1. • Bližal sem se ti, šumnemu, hropečemu, in sem te objel.; . Dimniki tesnih predmestij, ubcžnih, izmozganih, so valili sajaste snope na železno pot. Presvetla tovarniška okna so zehala v meglo in dim, za njimi so se ropotava kolesja vrtila v takt jutranje pesmi. Žuljavi, težki ritem življenja — tvorenja se je vijugal in hitel za vlakom: Delam, dajem, grebem, gnetem, kujem, kolnem, merim — a ne izmerim. In vi? ... Daleč nekje se je vžigala zvezda danica. A njih zarja znanilka je kri pijoč ogenj v peči.. . 2. Pozdravljen, pisani Mcntmarte, ki si zibal in mamil davne boheme! In vase zamišljeni, mirni Latinski okraj, ki si pel iz Murgera in vVerlaineove pesmi dahnil! Pozdravljena oba! Kje so zdaj vajine razkošne sanje, kje je muzika nekdanjih praznovanj, kje so barve vajinega ugaslega žarenja? In hudo* mušni, duhoviti kupleti v prostranem ozračju tesnih kavarn, pa poskočna, pozabljena študentcvska pesem? In živo Mimino žvrgolenje? In ... Zdaj imava jazz^band, huppa=huppa in jimska, a komaj še fox*trott in one^step. Pa dolarje in jene, rumene jene ... Včeraj se je stari slepi chansonnier Alexandre, le brillant Alexandre, pritipal iz mansarde na šumno ulico in prodajal svojo zbirko .. . 3. Nad golimi vejami bulcnjskega gozda je vedro zimsko nebo ... Pota so oljnata, svetla, gladka. Ko po preprogah drče udobni 65 Pavel Karlin I Pariz avtomobili in staromodne kočije. Na ribnikih pljuskajo račke, bele igračke, in drobne jadrnice kodra jo zaspano vodo v valove. Mir in zrak ... In topli, živi spomini. Daleč, daleč si, Pariz ... Toda še iz dalje kličeš, vabiš, grabiš ... Zvečer se vzpne rožnat, goreč most nad teboj prav pod ugašujočo nebesno sinjino------------ 4. Bulvarji šume in kriče... Slepeče cbločnice, transparenti, reklama, gneča, dirindaj... Bogastvo, dragulji, svila, kožuho? vine... Moda. Iz kavarn in tavern polzi pritajena, privlačna godba... Tik bahave ceste so se ugnezdili popotni muzikantje, bratci davnih trubadurjev in menestrelov. Godejo omleden, mikaven šlager, ves večer in pozno v noč vedno isto orientalsko začinjeno plesno melodijo. — Ob štantu z ostrigami in polži stoji... — kot da si jo izrezal iz modnega žurnala. Gospod!... Dragi moj!... Koliko?------------ ... ali ti že dolgo niso čiste nebeške zvezde pogledale v oči, od ostrih luči vnete? In blagoslavljajoče božajoče solnce tvoje domovine na jugu? In pesem večno cvetoče morske obale? ... moje solnce so krvave obločnice, moje zvezde ponarejeni briljanti, moja pesem šumenje oguljenih bankovcev... Iz Magdaleninega hrama se je utrnila polnočna ura. 5. O, Naša Gospa, vernih zamaknenj visoki sen, davnih vekov marmorna molitev! In Seinea, ponosna reka, ki zrcališ v kalnih vodah toliko čiste večerne lepote in daješ v labirintu svojih kamenitih bregov toplega zglavja bednim brezdomcem ... Ti lepa, tolikrat z mostovi križana, usmiljena Seinea! In vrtovi, zelene jase v pragozdu počrnelih, stisnjenih hiš, z belimi kipi posejane, nemirnim, razbičanim gostoljubne tolažnice! In sanjava bronasta pesem od stare cerkve Svetega Sulpicija, ki krmari nad nevihto velikega mesta, med hrupom in drdranjem, in preliva sveto popotnico svoje muzike v spomin na potrkavanje daljnih trnovskih zvonov, med Rožnikom, Golovcem in zelenim Barjem pojočih ... 66 Juš Kozak / Šentpeter 6. Si kakor druga velika mesta in nisi, stokrat nisi. Iz tvojih mansard so razgledi prostranejši kot iz ošabnih nadstropij nebotičnih stavb onstran morja. Plima tvojih voda obkroži in toplo zagrne človeka in je kakor materin objem, a ne ko mrzlo ovijanje spolzke, srepoglede kače. Tvoje srce, ki bije na gomazeči dlani bulvarjev ravno tako kot pod marmornim in zlatim blestenjem kupol in kolonad, ni srce preperele mumije, ampak živo, plodno, dobro srce, utripajoče v darovanju ... Obrekujejo te potuhneži v tujini, ker si presvetel, vse grehe so ti naprtili, ker si preodkritosrčen, in boje se te, ker si prevelik, presvoboden, prelep. i. Pariz, vsecbjemajoči, vseodmevajoči Pariz! Po verni umetnosti kamnov, barv in črt, po živi umetnosti besede, pesmi in muzike svoje, pozdravljen! Po kipeči prostosti človekovi, ki jo izžarjaš, po mameči toploti svoji, ki v njej gcriš, po kričečih kontrastih luči in sence svoje, po prozornem prelivanju življenja svojega in blesteči prožnosti duha, po blagoslovu davnih vekov in pisanega, snujcčega sodobja — pozdravljen! Juš Kozak / Šentpeter (Nadaljevanje) Poldne je bilo, družina je posedla krog mize, kateri je starej* šinil sam gospodar. Na velikih pladnjih so oberoč nosile dekle, gospodinja pa je stala za gospodarjevim hrbtom in čakala pohvale. — Matija Zamejec je ravnokar rezal dišečo glavo in je delil med družino, ko je na hišna vrata potrkal župnik in jih našel zaklenjene. Matija ga je razločil, vstal izza mize in stopil čez dvorišče na cesto. «Ta vrata ostanejo za vselej zaklenjena! Zaprem se na cesto!» je poudarjal odločno. Rozman je spoznal, kaj je sklenil Matija to neč: «Kaj pa z gostilno, Matija?» «Jutri snamejo vejico in potem je konec. Veste, gospod župnik, ljudem sem zaprl vrata v svojo hišo. Če pridete vi, za vas vse po 5* 67