»Ta je naša državljanska pravica in narodna dolžnost.« 
Konec. 
Da sem takrat posredno preprečil ta nakup in nameravano najmo­
dernejšo stavbo z baje sijajnim komfortom, mi je seveda še danes zelo 
žal. Vendar, če tudi sem bil sam trdno prepričan v končni poraz osred­
njih držav v gigantskem štiriletnem svetovnem klanju, prepričan, kot 
morda z malimi izjemami že ves naš narod pod črnožoltim dvoglavim 
orlom, vendar se tedaj še ni moglo predvidevati, kaka bo povojna 
iurisdikcija, in na njeni pravni zasnovi razlaščanje katere koli lastnine. 
Nezmo~ljiv pa je menda malokdo. 
Svoj greh, storjen v dobri veri le v korist dobri stvari, priznam 
in iz vsega srca obžalujem. 
Rado Kcčevar: 
PET LET (1946-1951) 
Naš alpinizem je dosegel v povojnih letih izreden razmah, kakršnega ne 
pomnimo v njegovi zgodovini doslej. 
Začeli smo pomladi leta 1946 v Grintovcih ob borni p!ezalni opremi in 
še bornejšem znanju, ravno tako so začeli isto pot mladi Celjani na Korošici, 
'l'ržičani v Storžiču in Jesen:čani na Vršiču. Takrat smo prišli skupaj fantje, 
ki se prej n:koli nismo poznalL Videli smo se prvič v gorah, ko smo vsak zase 
iskali svojo pot in isti cilj. Od vseh strani smo prišli vkup :n iz poznanstva je 
polagoma nastajala plezalna družba. Značilno za našo ,prvo razvojno stopnjo 
jo bilo, da sm'O sami brez pomoči morali iti skozi trdo šolo gora. Sami smo 
začeli, še!e pozneje so nas vzeli v tečaj. 
Pet let je minilo od takrat. Takrat še slutili n:smo, kak razvoj smo 
dosegli danes. Toda eno lahko povem: Ce ne bi bilo volje in pa talenta, ne bi 
bilo današnjih uspehov. Ko:3cokrat se je bilo treba odreči temu in onemu, 
koliko moči in vztrajnosti je velja.o vse to! Toda to bo razumel le tisti, kdor 
le vse to sam poskusil. Koliko in koliko ljudi je začelo isto pot, a so se morali 
umakniti iz areno alpinizma, Bili so po večini ljudje, ki alpinizma niso vzeli 
resno, ki ,so v alpinizmu videli dnige cillje itd. Mnogo je bilo tragičnih prime­
rov zaradi neznanja, nevednosti in pa podcenjevanja gora. 
Vojna nam Je vzela najboljše ljudi - nekaterim ž:vljenje, drugim voljo. 
Tako smo ~e znašli v drugem letu po osvoboditvi le z nekaterimi posamezniki. 
Co::ov steber v Triglavu, preplezan leta 1945, je bil pravo čudo v našem 
alpinizmu. Sele leta 1948, ko so se v Julijsk:.h Alpah ponavljale najtežje 
plezalno smeri. so se ga lotili starejši, potem ko je dolgo časa vzbujal strah 
in trepet. Danes je Copova smer v Triglavu ena najpriljubljenejših smeri 
mlade generacije. Skoraj vsak, ki že obvlada vrhunsko plezalno tehn:ko, 
hrepeni po tej turi. 
Ko smo leta 1947 ponavljali smeri v Triglavski steni, je stal le še Coµov 
steber ne:,irep:ezan. Ceprav smo hitro napredovali v razvoju, se ga nismo lotili. 
Vodeti ~mo, da so za take ture ,potrebne ]Zkušnje, ki pa si j:h ne pr:dobiš v 
enem ali dveh let:h. 
V letih 1946-1948 smo v g:avnem ponavljali že preplezane smeri, skrbno 
izbiraje one, ki še niso bile ponovljene. Tako smo ponovili raz Ja:ovca, vse 
smeri v Travniku, Hudičev steber v Prisojniku, južno steno Kogla, smeri v 
stenah Skute, Herletovo in Ogrinovo smer v Ojstrici ter mnoge druge. Na teh 
turah smo utrjeva!i svoje znanje, ki nam je pozneje pri novih vzponih ze:o 
koristilo. Vse ponovljene smeri, ki smo jih preplezali, so se povečini izkazale 
za lažje, kakor so bi'.e opevane. Razen Aschenbrenerjeve smeri v Travniku, 
333 

ki je ohranila svoj sloves kljub 52 zabitim klinom in bo še na;:irej ostala 
ti>da p1"€izkušnja najboljših. Pet ponovitev beleži ta stena doslej in vedno še 
vsakdo o njej dokaj dostojno govori. 
Po pOIIlovitvi vseh markantnejšili w;ponov smo začeli utirali nova pota 
nepreplezanih sten. Sprva smo obirali še one lažje, pozneje pa smo začeli 
ekstremne ture še:;te stopnje. Tudi tu smo začeli v Grintovcih. Dve leti 
pozneje pa so že padale težje ture v Ojstr!ci, Dedcu, Koglu. v Julijskih ,Pa 
Draški vrhovi, Stenar, Site nad Planico, široka peč in Prisojnik. Preplezane 
smeri so ne samo dosegle stare, ampak jih nekatere tudi presegle. S tem je 
bila dosežena stopnja, ki se je močno približala ekstremnim činiitvam v ino­
zemstvu. Kako stopnjo smo dosegli v primeri s turami v Dolomitih (Civetta, 
Tre Cime di Lavareqo), v Wet,tersteinu (SchUsselkars.;i:tze), v Karwend:u (Lali­
dererwand), v Gesausse (Todesverscheidung), je težko reči, ker omenjenih 
vzponov pri nas še ni nihče plezal. Vendar nam dajejo slutiti nekateri vzponi. 
ki smo jih opravili, a so sicer lažji od omenjenih, da je naša domneva pravilna. 
Menda je celo Travnikova stena nekoliko bolj tvegana od Velike Zine. Odlika 
naših plezalcev je, da povečini uporabljajo tehniko prostega plezanja, medtem 
ko so v inozemstvu težke ture kar okovane s klini (V Veliki Zini jih je 
baje 120). Ni se ,potem tudi čuditi, da sta se dve nemški navezi dvakrat obrnili 
v Travniku, izjavljajoč: »das ist Schweinerei ohne Haken« itd. 
še večji uspeh kakor poleti pa smo dose•gli v zasneženih stenah po.zimi. Ko­
renine s:stematičnega delovanja poz:mi v gorah zasledimo po osvoboditvi le v 
Julijskih Alpah, v Grintovcih pa se povzpne le kaka naveza na vrh (gre­
bensko prečenje Savinjskih Alp - Boris Režek in Rado Istinič). V Julijskih 
Alpah je bil udejstvujoči se kader že na dokaj visoki zimski plezalni tehniki. 
Mladi rod plezalcev se je sistematično začel tu udejstvovati šele leta 1947 po­
večini v Grintovcih, nekateri pa v Julijcih in Storžiču. V Savinjskih Alpah 
so bile tista leta preplezane vzhodna stena Ojstrice, zapadna stena Planjave, 
grebensko prečenje Savinjskih alp in južni raz Turske gore, leto in dve pozneje 
pa so bili v Julijskih Alpah doseženi uspehi svetovnega merila (Skalaška in 
Jugova smer v Tri,glavu, Dibonova v špiku, raz Jalovca). V Savinjskih Alpah 
no najdemo zlepa take činitve, razen mogoče severozapadnega raza Ojstrite, ki 
so ga 1preplezali sredi zime 1950 mladi celjski alpinisti. Vsem tem lahlko pri­
štejemo še Hornovo smer v Jalovcu, severno steno Sit, Mlinarice, Stenarja 
Poljskih Devic. Velikega vrha, Škarij in mnoge druge. Vsi ti uspehi so nam 
.jasen ddk.az o doseženi vi&ini. Seveda ne bo ostalo pri tem in >bodo nekoč pre-
1Plezanc še veličastnejše smeri. 
Tako smo si v preteklih letih utirali pota v gorah. Ko se danes ob peti 
obletnici spominjamo vseh tistih preživetih dnevov iz gora, čutimo v sebi za­
dovoljstvo in zadoščenje. Razvoj pa vsekakor ne sme ostati na doseženih la­
vorikah. Treba je Hi naprej še globlje v šir:no in višino. Mogoče bomo kdaj 
drugje v tuoih gorah ,pokazali več. tkar nam ni bilo dano v dom.ačih hribih. 
Toda če >bomo !kdaj dosegli to, potem bo to le zasluga trde šole domačih Sa­
vinjskih in Julijskih Alp. 
Siavko Peršič: 
GORSKI\ P OK R AJ INi\ 
(Nadaljevanje) 
Poznanje vseh oblik pobočja in nak'.onine, ki jo v zemljevidni risbi ali 
nadrobnostnem zemljevidu izračunamo i2 medsebojnega ra.z.stx>ja plastnic, je 
zelo važno, da lahko presodimo. če bomo mogli prehloditi pobočje in kakšne 
nevarnosti nam glede na letni čas pretijo na njem ~;>adajoče kamenje, snežni 
plazovi). • 
V zgornjem delu gore nad grebenom ali hrbtom je vrh najbolj znači:lna 
in za vsakega planinca najbolj mikavna točka. Vrh ima svoje teme z najvišjo 
334