S studijskega dopusta. V Zagrebu, v maju. Ko sta se Donava in Sava z vso brezobzirnostjo razlivali pred starodavnim Kalemegdanom in ko so njihovi umazani tokovi preplavili vse nižje ležeče ceste in ulice ter neusmiljeno rušili častitljive turške bajte v senci nebotičnikov, nas ni bilo več v prestol- nem Beogradu. Po novem budžetu se nas je namreč preselilo nad 30 »Prečancev« v belo zagrebško mesto, kjer nas je sprejel novi rektor v svoje varstvo z vso ljubeznivostjo dobrega starešine. Še tisti dan so nam izstavili sive študentovske legitimacije, nove indekse, nekaj skript (v Beogradu jim pravijo »tabaci«) in seznam predavanj v letnem semestru, ki dajejo »suma sumarum« 30 do 36 delovnih ur posameznim skupinam na teden. Na mesto beograjske »higiene«, ki jo smatrajo v krajih onstran Save in Donave dandanes za dovolj aktualen problem, so nam v be'em Zagrebu rajši dodali nov predmet: meteorologijo, ki smo ji seveda odmerili že iz simpatije do mlade znanosti dobršen del prostora v svojih beležnicah. Tudi s stanovanjem in hrano ni bilo med nami preveč skrbi, saj je v mestu na stotine praznih stanovanj in na vsakem oglu menza z »obilnimi porcijami« in dobro »domačo »ikošto«. Tako namreč pravijo številni oglasi po zagrebških hišah in časopisih! Vse je šlo v redu ..., samo nekaj nas je tiščalo prve dni v mesecu: prazen žep. Ostali smo namreč brez plače. Vkiljub aprilskemu snegu in dežju so nas objeli »suhi dnevi«. Kar globoko smo se oddahnili, ko nam je Ljubljana sredi aprila vendar vrnila Plačilne sezname v spremstvu težko pričakovanc nakaznice. Prvi hip ni prav za prav nikdo pomislil na tistih 5 do 11%, ki jih je gospa »Kriza« obdržala v blagajni! Pa nič za to, saj smo se vendar drugi dan srečavali in pozdravljali med seboj na ulici ali pred šolo v dobrem razpoloženju: ta se je postavljal z novimi čevlji, oni z najmodernejšo kravato, kolegica z iletnim slamnikom itd. Tudi svoje gospodinje smo utoiažili, ko smo jim odrinili lep del plače na račun novih zagrebških dolgov... No, sedaj smo se privadili že vsega: profesorjev in sosedov z univerze, knjižnic in seminarjev, preciznih Bujasovih aparatov na »Šalati«, Šimenčeve opere, Meduličeve kavarne..., sploh vsega, kar zanima velike študente v velikem mestu. Največ spoštovanja in ugieda uživa med nami tako zvana »peta skupina«. To so predvsem mojstri linije, barv in ikompozicije, slikarji, risarji in kiparji, ki še morda kdaj uberejo slavo in moč velikega Meštroviča ali Jakopiča, vsaj jaz jim to od srca žeJim! Za razliko od teh pa so »filologe in zgodovinarje krstili za »žensko skupino«, menda po vsej pravici, saj je med njimi ena sama — moška glava. Po tem takem je torej vsa usoda »prve skupine« v popolnoma ženskih rokah. Sploh pa imajo kolegice na naši pedagoški in v splošnem absolutno večino, če že ne zadnje besede ... Tudi znamenje časa!... Vsak dan grem po stari in častitljivi Ilici in vselej dobim kaj novega za svoje radovedne oči. Namreč v izložbenih oknih, ki premorejo vse, kar si sploh more poželeti še tako »civiliziran« človek, njegov duh in želodec. Toda vse dobrote tega sveta in živiljenja so za debelim steklom! Predvsem kot psihologa me najbolj zanima »dovršena« reklama po bogatih izložbah: »Znižane cene! Globoko znižane cene! Ponovno znižane cene! Visok popust! Dolgoročni obraki! Samo 99 ali 999 Din... ali vse po 5, 10 in 15 Din itd  Sami superlativi v službi krize in konkurence! Samo peki se še tolčejo v cenah, pa bi bilo celotno življenje klasičen primer borbe za obstanek ravno ob 50-letnici Darvvinove smrti. Tudi otroke srečam na ulici. V ponedeljek sem šel mimo evangeličanske šole. Tisti čas so se ravno učenci vsuli iz razredov. Fantki in dekletca v spomladanskih oblekcah, s pristriženimi lasmi in nohti, z malimi aktovkami pod pazduho, veseli in dobrega obnašanja!... Joj, kako dobri in nežni otročički kakor Rubensovi angdčki po galerijah, sem rekel prijatelju ob strani. Medtem so se pa tri črne limuzine v elegantnem loku ustavile na iolskem dvorišču. Sedaj že vem, zakaj! Sest ali osem malih šolarjev je vstopilo v odprte limuzine. Motorji so zabrneli... in vozovi so se pognali vsak v svojo smer po oškroplljenem asfaltu. Samo mahanje drobnih ročic za steklom sem še ujel tistim, ki so ji'h čakale na pločniku samo guvernante in služkinje od doma. No da, malo hudo se mi je vendar moglo storiti po tistih doma pri nas, ki jih nikdo ne vpraša, kako daleč je do šole, če so lačni ali žejni, premraženi. zdravi ali bolni... Pa kaj, še Martin Kačur ni toliiko zaslužil, da bi lahko kdaj sedel v avto! * Zunaj dehti pomlad. V zraku in drevoredih, med rožami in travami, v človeku ... Prišel sem v Maksimir, daleč med drevje. Zeleneči kostanji naokrog. jezero z labodi, samotna klopica ob stezi. Na klopici sedi bledoličen olovek in piše v presledkih v svoj notes... Sedem poleg njega. Toda on se ne zmeni zame. Piše, piše, grize svinčnik in nohte, piše, misli... in zopet piše ... Osem vrst je že padlo na papir, dalje ne gre!... Zopet zarije prste v svoje košate lase, premišljujo... Potem nekaj popravi v svojem notesu, vstavi novo besedo in bije takt s prsti po kotenih ... Ah, že vem: pesnik, pesnik... ob moji strani! Piše in stavi rime svoji dragi... o maju in rožah ... Potem pa kakor da se je premislil: debel k r i ž čez desetero vrstic ... in konec. Konec? »Oprostite, nisem mislil, da ste tako — nesramni!« meni v obraz. Visoko se je dvignil ter se izgubil daleč med drevoredi... Vsem, ki ste z nami ali še pridete za nami, tovariški pozdrav! —Až.—