N o v o   ime
Matjaž Barborič
Pesmi
Posoda
Včasih se mi zazdi da sem posoda na dveh nogah in z enim parom rok
Hodim po ulici in zbiram
spomine v vetru
pogovore branjevk za vogali
Obstanem, prižgem ogenj in kuham enolončnico vse tja do večera večkrat tudi naslednji dan
Potem odpiram vrata v nova mesta, nove ulice in zagledam na tleh, po dežju v umirjenem zrcalu neznano podobo
Spominja me na čudno posodo na dveh nogah in z enim parom rok
Sodobnost 2004 I 939
Matjaž Barborič:  Pesmi
Galebi
Pesem zabrisane tišine Krik iz dna pozabljene divjine
V zraku zamah
ki pušča srh praznine
V pesku stopinja dotika ki ne mine
Na plečih sledovi obljubljene beline
Na konici kljuna kaplja: rdeča kri
Brez katere
sleherna
ljubezen
v mraku
brž
zbledi
Pesek
Zvezdni prah
ki se dotika ostankov moje izbrušene miline
Spomini vetra
ki izginjajo brez usedline
Trenutki
brez katerih ni čistine
Nekaj vem
Zmeraj je z mano na poti
v čevljih
do vrha tiste tvoje gibke površine:
topline
Sodobnost 2004 | 940