Po I. slov. katol. shodu v Ljufoljani. (Dalje.) Izvoljeni predsednik za slovesne shode gospod poslanec Fran Povše pozdravi nato shod približno takole: Ko sem danes zjutraj ustal in v imenu Boga pri(":el dan, pač nisem mislil, da ine loliko odlični, verni dom« ljubi pokličejo na toliko važno mesto. Udam s«vašemu po.velju, ker menim s tem, da služim Bogu, in se tolažim, da je naš Odrešenik tudi priprostega ribiča izbral za svojega apostola. Voljo imain, toda moči mi ne dostaje, zato prosim dobrotljivosti. V svesti si, da smo vsi ene misli, ene želje ter vneti za dražestno svetinjo, ki je bila vsikdar ljubljena našemu narodu v srečo in rešitev, prevzamem ta za moje zmožnosti težavni posel, ker v bratski pravi krščanski ljubezni zbrani čemo iti na delo ter vsi složno sodelovati, da se častno izvrši toliko zaželeni prvi slovenski katoliški sbod. Katoliški shod, kaj je to? Sešli so se možje vneti za sv. vero, možje, ki niso katoliki le po krstnem listu, ampak tudi slehernem zasebnem in javnem delovanju, možje, ki se ne strašijo javno pokazati svetu, da kakor so vsikdar zvesti in neustrašeni boritelji za Ijubljeni svoj dom, tako tudi neustrašeni spoznavalci, da so sinovi sv. vere katoliške ter da se sreene štejejo biti sinovi te sv. cerkve, Zato hočejo pokazati svojo svesto udanost tej sv. cerkvi, katero imajo zahvaliti za sv. vero in tudi za obrambo milega nam materinskega jezika, in posebej še pravo otroško ljubezen in udanost poglavarju sv. cerkve, kojemu se klanja celi svet, cel6 drugoverci — sedanjemu sv. očetu Leonu XIII., ki je »lumen de coelo«, ta je osobito Slovanom s svojo okrožnico »Grande munus« pokazal svojo iskreno očetovsko Ijubezen. Njegovi nauki so nam sveti in prav v teh osodepolnih časih, ko se pripravlja veliki prevrat v človeški družbi, toliko boi\j Bogu hvalo dolžujemo, da nam je poslal ne prestol sv. Petra res pravo nebeško luč, ki v sedanjih socijalno zmedenih casih s svojimi velikanskimi okrožnicami tako lepo ijči, kaj ima krščanski svet storiti, da ohrani krščanski red. Vsikdar so Slovenci kot verni sinovi sv. katoliške cerkve zvesto bili udani papežem, in tako smo tudi danes, ker s prav otroško ljubeznijo iskreno spoštujemo sv. Očeta. Toda Slovenci znani so tudi kot vsikdar zvesti Avstrijci, saj^ je še vedno resniena beseda pesnikova: »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane!« — In kdo bi pač mi ugovarjal, če rečem: katoličanstvo in avstrijstvo sta dvojčka, ki se ljubita in ki ae ne dasta ločiti! — Vsikdar je bilo Slovencem sveto geslo: vse za vero, dom in cesarja. In kakor se je vsikdar Slovenec odlikoval v svoji verski unetosti, tako tudi v zvestobi in udanosti do presvetlega cesarja, kojemu pa smo toliko bolj prisrčno udani, ker prav pod njegovo modro vlado moremo razvijati se kot narod in ker nam prav presvetli eesar kaže lep vzgled iskrenega katoliškega prepričanja. Zato menim, da najbolje pričnemo, ko smo v cerkvi prosili sv. Duha, da kličemo: Slava Leonu XIII. in presvetlemu cesarju Franu Josipu I!« Naudušeno zakliče shod trikrat »slava«. Končno so bili prečitani telegrami, ki so se odposlali sv. očetu v Rim, njegovemu veličanstu cesarju v Išl in ravno sedaj zborujočemu shodu nemškib katolikov v Mogunciji in s tem je bil ob osmi uri končan osnovalni shod, Prvi slovesni shod. — Ob krasnem vremenu se je vršil večer dne 30. avgusta na vrtu starega strelišča prvi slovesni shod, katerega se je udeležilo na stotine in stotine izbrane družbe, cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov, odličnih dam in gospodov, zavednih meščanov, marljivih trgovcev, obrtnikov in poljedelcev. Število te odlične družbe, ki je z največjim zanimanjem poslušala raznovrstne govore, ne more se, določiti, le toliko je gotovo, da se je izdalo dotlej že okrog 1700 vstopnic. Na vzvišenem prostoru pred občinstvom so zavzeli prostore: Prevzvišena knezo-škofa lavantinski dr. Mihael Napotnik in Ljnbljanski dr. .lakob Missia, kranjski deželni predsednik gosp. baron Winkler, Ljubljanski župan g. P. (irasselli, deželni odbornik gosp. dr. Papež kot namestnik obolelega deželnega glavarja gosp. Otona Detele, gg. korarji in predsedništvo itd. Predsednik g. Fr. Povše otvori prvi slovesni shod z besedami: --Hvaljen bodi Jezus Kristus!«, vsa skupščina glasno odgovori: »Na veke, amen!« Nato z navdušenimi besedami pozdravi prevzvišena knezoškofa in vse rojake, ki so se sošli iz slovenskih pokrajin v beli Ljubljani, da se na I. slov. katol. shodu posvetujejo o sredstvih v prospeh duševne in materijelne blaginje naroda slovenskega po načelih starega slovenskega gesla: Vse za vero. dom, cesarja! Po besedah starega Rimca Septimija: »Laboremus«, delajmo vstrajno in odločno vsakateri v svojem krogu in poklicu, in zagotovljen nam je blagoslov iz nebes. Nato prečita došle telegrame, ki so bili vsi vsprejeti z burnim »živio", posebno pa odgovor presvetlega cesarja na brzojav, izražujoč najponižnejši izraz globoke udanosti in neoraabljive zvestobe katoličanov, zbranih iz vseh slovenskih pokrajin na prvem slovenskem katoliškem shodu. Potem stopi na govorniški oder pokrovitelj shoda, Nj. prevzvišenost knezoškof, dr. Jakob Missia, burno pozdravljeni od cele skupščine. Po krSčanskera pozdravu : »Hvaljen bodi Jezus KristusU prevzvišeni knezoškof v izbornem govoru, kateremu povzamemo le vodilne misli, razpravljajo narodnostno idejo. V Kristusu je zveličanje, v njein naša zaslomba, v njem imajo vir večne resnice in ideje. Kakor pa se ideje sploli med človeštvom raorejo sprevreči, tako se tudi narodnostna, ako zapusti večno luč, ki sije s križa. Prvič se je ta ideja sprevrgla ob času zidanja babilonskega stolpa, a morala se je podvreči božji vsegamogočnosti. Drugič se je sprevrgla ob času Krislusovem, obsojen je bil božji Sin na srart vsled krive narodnostne ideje. Bog je absoluten, a ne ideja, ki brez večne luči, brez božje podpore zagazi v temo, na kriva pota. Rimska-katoliška vera pa uei pravo resnico, ona je voditeljica narodom na potu živIjenja v srečno večnost. Križ nas uči dela, požrtovalnega dela za večni in časni blagor človeštva, uči nas moliti, ker brez srčne, ponižne molitve ni blagoslova iz nebes. Mnogo se kriči, a malo se dela, kajti vse delo brez nesebičnega truda je le polovičarsko, je brezuspešno. Pravega dela nas uči Jezus Kristus, katerega celo življenje je bilo delo za rešitev človeštva. Ko bi takoj od začetka, ko so narodi dobili ustavne pravice, delali po katoliških naeelib, potem bi že davno imeli versko šolo. In kar velja o šoli, to velja o drugih vprašanjih. Le polovičarstvo je krivo, da se bojimo naglašati prava katoliška načela, katera naj bi veljala kot vodilo vsem zastopnikom narodov. Treba je, da smo celi možje in ne polovičarji in sicer v zasebnem in javnem življenju, kajti Kristus je Bog tudi za javno življenje. Luč se mora postaviti na svetilnik, in ta luč pa so večne božje resnice, so nauki svete katoliške cerkve. Za te svete resnice moramo delati in trpeti, če treba, tudi umreti. Križ je znamenjo trpljenja, pa zagotovilo zmage. Predsednik g. Fr. Povše srčno zahvali prevzvišenega knezoškofa za navdušene in zlate besede, želeč, da bi vsi kot celi možje delovali po teh naukih v blagor Ijudstva. (Dalje prih.)