Letnik IV. ilustrirani glasnik Letno stane iz K [ena šteuilka 30 uin.], za nemčijo 14 K, za druge držaue in Ameriko 16 K — Slike in dopisi se pošiljajo uredništuu „Ilustr. Glasnika" u u]uol]anl [Katol. tiskarna], naročnina, reklamacije In Inserati na uprauništuo Izhaja ob četrtkih Of 20. junija 1918 | Ljudska povest iz leta 1911 Spisal j. Mohorov. (Dalje.) Ograjnica gori Sno noč in en dan in gori močneje in silneje. Ves dan je vse nebo nad vasjo kakor svinčeno in nihče v vasi ne čuti, kaj je. Mleko je dim, kruh je dim in še voda je kakor prismojena. V ljudeh je nekaj novega. Leži jim na srcu, kakor pričakovanje. Čakajo in ne vedo, česa čakajo. Otroci so čudno izpre-menjeni, govorijo kakor odrasli. Žene in matere so pikre in, kakor da niso nikoli razvajale dojencev in negovale otrok. Skoro veseli so moški: čutijo moč in voljo in verujejo vanjo, kajti široko je zazijala preseka med gozdom in požarom. Iz ponu-janih jim steklenic pijo hlastno žganje, ne jedo cel dan nič, niso trudni, niso obupani, Drugi večer, druga noč. Ograjnica se je usušila v pravo suho butaro, gori brez dima, kakor vdano. Ne hrumi v osrčju, vsa je prežarjena in čisto jasno se odra-zivajo ognjena debla na sredi, dočim blisne zdajzdaj pri tleh modrikasto, se zvije in utrga v višino. Hipoma je skoro tiho, kakor začarano. Nato votlo zašumi, v obraze dahne ljudem strupeno vroče. »Nazaj!« viknejo možje. V temnem zraku nad ljudmi šumi. »Jezus,« zastočejo žene, »veter!« »Jezus!« viknejo glasneje. Ogromno drevo se je zrušilo v ognju in padlo. Morje isker je planilo kvišku in se žene proti Velikemu lesu. »Hudič !« zakolne Testen, »zdaj žagaj! Jaz ne več!« Krvnični človek zabrusi sekiro na tla in prekriža roke in govori: Tabor v Št. Vidu nad Ljubljano dne 26. maja 1918. Dekleta v narodnih nošah pričakujejo voditelja Jugoslovanov dr. Korošca, da ga v imenu prebivalstva pozdravijo. niso nevoljni. Krasno ljudstvo ! Se vadi, ko ga bo pozval cesar jezit ogenj sovražnih baterij! Med ženami stoji Lukov France. Koliko ve povedati. Vse je on! Zato je ves slep in ne pazi, kdo je ob njem. Takole meni: »Pameten je tisti pregovor, ki pravi: sreča v nesreči. Takole sem dejal, da je škoda, velika škoda, ampak lubadarja bo pa tudi konec, hi-hihi.« France se skloni po gorečo vejo, ki so jo privlekli otroci, in si zažiga ogorek in momlja: »Takole pravim, lubadar —« l Tedaj pa mu pade težka roka čez nos, da mu odleti ogorek. Niti ne zasmejejo se ženske Toni, ki ga je, kot da mora tako biti. In France misli isto, pravi mirno: »I no, pa ne bom kadil.« Pa kmalu zopet išče po žepih. »Tistega bi rad poznal, ki je podne- til; na teh rokah bi ga notri nesel!«--- Otroci imajo svojo pamet in Logarjeva Tončka še posebno, zato modruje doma na posteljici vpričo stare Mice: Tabor v Št. Vidu nad slovanskega kluba Ljubljano. Slovesen sprejem načelnika jugo-dr. Korošca pred zborovalnim prostorom. »Teta, bliska se!« »O se, se!« stoka Mica. »Kadar se bliska, je kmalu dež,« »Pa zdaj ga ne bo!« zajoče Mica. »Teta, malo veste!« kara otrok, »jaz pa povem, da bo za eno uro dež, le poslušajte, saj že grmi.« »Spala bi,« jo kara Mica, »bede sanjaš,« »Bom, ko začne deževati!« Ljudje ob goreči grmadi so oslepljeni in ne pazijo, kako šumi iz dalje. Ljudje ob Ograjnici so že vsi mokri, ko se stoprv zavedo : »Dež, dež, dež!« Dva resna obraza se srečata tisti hip, mož in žena, Logar in Tona. On je ves črn in vonja ko prekajena cunja in je ves osmojen, raztrgan in opraskan. Morda je opečen, ker meni: »Dobro de ! Bog je dal!« Ali ga žena razume ? Nemo gleda v novi prizor, borbo neba in zemlje, zemlje, ki gori, in neba, ki grmi in se kakor podivjano prelija v mogočnih curkih v požar, da vstaja rahla megla iz pogorišča, čudna megla, ki pali v obraz, kakor krop iz kotla , . . In kakor brezmejno utrujena si seže žena z roko čez čelo in vzdihne: »Ograjnica! Ograjnice ni več!« Njen glas je čuden. Mož se ozre po ženi in misel ga strese: »Ali je znorela?« »Tona,« pravi na to, »idiva. Pozno je! —« Na vzhodu se črta prvi pramen zarje, tesna sivina ob robu gora. Dežuje vztrajno, toplo, megli se zemlja, in polje in gozd. Samo Ograjnica se kadi sunkoma, temno, onemogla kakor zver, ki diše zadeta za smrt ... X »O prekleta Ograjnica,« je viknil Logar. »Zgorela je. In Bog že ve, čemu je pripustil, da je. Pa tebi, Tona, je zastonj gorela in je Bog zastonj govoril!« »Tako govori, kakor bi bil Bog zažgal,« se je rogala Tona, »lep človek, hinavski, ki ga dobro poznam!« »Tona, tebe naj razume, kdor hoče, jaz te ne.« »Zato te jaz tembolje. Kaj? Ali ti ni zgorela ko nalašč ?« »Meni ?« »Oh,« je zamahnila žena z roko. »Ne taji no! Kdo neki pa je zažgal ?« Strmel je vanjo in se čez hip zasmejal: l§»No — pa naj bo po tvojem. Zažgal sem jaz. Zato, kaj ne, da te bom jezil! Hahaha!« Obrnil se je vstran. Takoj pa je obstal, premeril jo od nog do glave in se krotil. »Kaj, tepel bi me tudi že rad?« »Bi te,« je zahropel, »če bi ne bila moja žena.« »In če bi se ti pustila,« je odvrnila. Za hišnim vogalom je stala gobova mati s polno košarico gob in je vse slišala in zavila brzo nazaj ob hiši, da bi ne vedela Tona ali on, da ju je slišala. Ko je obšla hišo, je videla iti Logarja z velikimi koraki v polje, Tono pa je opazila ob oknu, zamišljeno zročo za njim, morda obžalujočo, morda samo še trdo-vratnejšo v kujanju. Gobova mati je zbrala vse svoje zmožnosti, da bi čim slaje pozdravila in se je v hipu razjokala, objela Tono in vzklikala: »Oh, Tona, kako te jaz rada imam! Kako se mi smiliš!« IX. Pred gosposko in svet se ni na glavo postavil, Lukov France je zopet slavil slavje, ko je bil srečno spravil med vaščane vest, da je Logar sam zažgal Ograjnico. Spra- vil se je bil s še gorko novico, kakor jo je čul od gobove matere, na Testena. Toda Testen ga je ozmerjal z norcem in tepcem in ga užaljenega potolažil z brinjevcem, ko mu je zaigrala nova jezica pri misli na Tono. »Zdaj veste, koga bi bilo treba vreči v ogenj,« je menil France. »Tebe,« je odvrnil Testen, da je France čudno nedolžno zavzet uprl vprašujoč vanj svoje oko in si je Testen mislil: »Šema uboga, še ne sluti ne, da sumimo njega samega.« France je prebil nato težko noč in se prestrašil do smrti, ko ga je navsezgodaj di"amil orožnik in izprašal, kaj mu je znanega o požaru in o požigalcu. Povedal je s čudovito gorečnostjo in odločnostjo in pristavil, da lahko priseže, če bi hotela gobova mati kaj utajiti od tega, kar je pripovedovala, Orožnik je odšel in se vrnil naslednji dan v vas in si dal pokazati pot pod Gozd. Na vasi je buknilo večje razburjenje nego ob požaru . . . X Tiste vožnje v trg par dni potem ni pozabil Logar do smrti. Zdela se mu je najbridkejše, kar je doživel. Vse je doumel, čemu ga kliče gosposka, ali bil je kakor duševno ubit in niti z besedo ni namignil ženi, niti jo vprašal, kaj-li misli. Oba da pridita, je rekel orožnik. In sta šla. Sredi pota sta dotekla gobovo mater. Za ves svet ni hotela prisesti, ko jo je Logar povabil na voz. Tona se je porogljivo nasmehljala in viknila na ženico: »Greste tudi na sodnijo, mati?« »O, Jezus,« je imenovala po nemarnem božje ime gobova mati. »Obraz mu bom spraskala dedcu nemarnemu, prismodi hi-navsl^i, Lukovemu potepu in lenuhu, Francetu požrešnemu.« »Potep in lenuh, prismoda in hinavec« je ždel pod cesto v grmu, kamor se je bil prikril, ko je slišal od daleč Logarjev voz. Nato je krenil previdno za gobovo materjo. Ni bila lahka pot in bogve, da ne bi bil šel, pa je upal na pričnino, X Sodni sluga je odprl vrata in vstopila sta Logar in Tona. Bila sta v sobi, ki so ji stene pokrivala stojala, naložena s šopi listin. Pri oknu je bila miza, za njo je sedel mlad, prikupljiv gospod in se dvignil. Na manjši mizi ob njem je stalo razpelo med dvema svečama. Ko sta Logarjeva vstopila, je vstal, jima stopil naproti, imenoval njiju imeni, šel k mizi, sedel in dejal: »Vi, gospodar, pojdite za hip vun. Vi pa počakajte, mati 1« Proseče se je ozrl Logar na Tono, ki je gledala topo pred se. Vrata so zaškripala za Logarjem, tedaj je dejal gospod: \ »Tako! Vi ste torej gospodinja pod Gozdom?« Glas mu je bil kakor vlit in zvenčeč, opolzko vljuden, tako čudovit, da je odprl še tako trdovratno srce, »Sem,« je odvrnila. Gospod je položil polo papirja predse, vstal, prižgal sveči, se nato sunkoma obrnil k ženi in dejal še mehkeje: »Kaj! Saj se smem zanesti, da boste po pravici povedali, kar Vas bom prašal. Kajne ?« »Bom,« je rekla skoro solznih oči, dočim je on smehljaje upihnil sveči in zopet sedel in velel tudi njej sesti. Prižgal si je cigareto in pripomnil prijateljski: »Jaz strašno kadim, dasi mi škoduje. In še zlasti cigarete. Vaš mož pač gotovo ne kadi!« Smehljal se je nedolžno, da je hitro odvrnila: »Kajpak! Ko Turek kadi!« »To ni mogoče, Logarji ne kadijo, to je znano!« »Ta kadi,« je odvrnila, »dasi proti moji volji. Ves dan ima pipo med zobmi.« »Razumem!« je prikimal, »bojite se za njegovo zdravje. Ampak Vaš mož je orjak!« »Kaj za zdravje,« je menila; »to mi ni prav, da kadi, ker je nepreviden,« »Razumem,« je zamahnil z roko, »Draži Vas, ker ste skrbni in se bojite ognja. No, da! Včasih se tudi spreta kaj, zato ker je Vaš mož trmast.« Prikimala je molče. »Hm,« je vzkliknil hipoma, »Morda ste mu kdaj v razdraženosti kaj očitali, česar sami niste za trdno verjeli.« »On očita, jaz ne !« je menila. »Ali mu niste [morda predbacivali, to Cesar Karel na Primorskem: Navdušen sprejem našega -;esarja v KOBARIDU. Smejal se je in dejal. »Neroda, kaj, pobije preveč pip.« Nehote se je oprijela tudi nje dobra volja in je menila: »Na'a, ubil še ni nobene. Jaz sem mu eno v jezi, ker jo je pozabil v gozdu.« se pravi, Vi ste mu očitali, da je zažgal Ograjnico.« »Saj je sam rekel, da je zažgal,« je odvrnila. Popolnoma jo je bil omrežil uradnik, da je govorila kakor sjprijateljem, ki ji'slepo pritrjuje. Cesar Karel na Primorskem: Svojega vladarja sprejema ljudstvo v MONTANI. On se je kakor igraje doteknil papirja s svinčnikom in vprašal: »Torej je nepreviden z ognjem in je morda še drugekrati pozabljal pipo?« »Mogoče jo je.*Kadi vsaj, prejkoslej, ker je svojeglav in trmast.« Zopet je igral svinčnik na poli papirja. Uradnik se je dvignil: »To je umljivo, kaj ne! Vi ne mislite, da bi bil Vaš mož namenoma zažgal, ampak po nerodnosti; zlasti ker je bil zadnje čase večkrat zamišljen in razdražen, kajne, in je vedno tičal v gozdu. Kajne, tako ste mislili?« Iskala je prave besede, da odgovori. Bil je glas v njenem srcu, ki je klical: Tona, imej pamet, žena, ki moža zame-tuje in sramoti, ga ni vredna. Tona, ne bodi otročja, ali je vredno, da govoriš, tako, kakor govoriš doma v prepiru ali pa z gobovo materjo, ki je klepetulja in ženska. Tona, eno dobro besedo za Janeza. Lej, kako je porumenel od zadnjih bridkosti. Uradnik seje zopet polaskal: »Eh, v jezi ste morda celo mislili, da Vam je napravil mož vse to nalašč, ker ste se mu ustavljali, ko je hotel gozd izsekati? Kaj, ali se ne razumeva?« »Se,« je rekla. »Prav tako sem mislila.« »Vidite! Kako se midva lepo razumeva. Ampak hud je le moral biti Vaš mož, ko ste mu opomnili požigalstvo, kaj?« »Udariti me je hoteli« je rekla, daje bilo jasno čuti njen žaljeni ponos in njeno slepo, kratkovidno zaupljivost. Uradnik je v tretje beležil. Pritisnil je nato na zvonec in velel slugi, naj pripelje Logarja, (Dalje.) »Seveda. Zgodaj se moraš navaditi na glasbo svojega Cezarja, gospa Sara Emmet, podkraljica Njega Veličanstva irskega otoka in irske krone!« »Moore,« je napadel drugi deški glas zasmehovalca tako glasno in gospodoval- Patria! Povest iz irske junaške dobe. Spisal Henrik Federer; poslovenil Franc Poljanec. 1, »Ali še vedno na kitaro igraš?« »Ali še vedno po bobnu tolčeš?« »Kajpada. Boben morajo slišati. Boben si osvaja svet. S svojo kitaro utegneš kvečjemu muhe napraviti, da bodo zde-hale.« Gospa Curran je stala pri priprtih vratih in poslušala. Smehljala se je napol veselo napol žalostno temu, kar sta mlada hišna prijatelja Tomaž in Robert v kratkih dijaških suknjičih kolegija Sv. Trojice1 Princ SIKST parmsko-bourbonski, brat naše cesarice Zite, ki mu je cesar pisal slovito pismo o sporazumnem miru. no, kot da zapoveduje že s kraljevskim vencem in žezlom. »Moore, pazi, preveč se posmehuješ!« Toda slišal se je smeh Tomaža Moora in ta smeh je žuborel tako živo in srebrno po mali dvorani, da se je tudi mladi Cezar, kakor se je zdelo, pomirjal. »Kakšen šaljivec si,« je prijazneje de- Avstr.-ogrska bojna ladja »Szent Istvan« — potopljena na Jadranskem morju. Proti jutru 11. junija 1.1. sta zadela dva torpeda z male italijanske torpedovke veliki drednot „Szent Istvan". Zgrajen je bil v ladjedelnici na Reki v 1. 1911 — 1914. Obsegal je 20.000 ton; dolg je bil 151 m, širok 27'3 m, globokost 8*3 m. Oborožen je bil z 12 topovi kalibra 30'5 cm, 12 topovi kalibra 15 cm, 18 topovi kalibra 4'7 cm, z 2 topovoma kalibra 7 cm in 3 strojnicami ter s cevjo za izpuščanje torpedov, Drednot te vrste stane 50 milijonov K. okrog njene tihe hčerke tu notri vpila in se prepirala. »Tom, Tom, jaz boben veliko rajši poslušam,« se je javil zdaj jasen, tih dekliški glas. 1 Trinity College. jal. »Tu se menimo o črnih ranah naše domovine, govorimo o lordu Fitzgeraldu, ki je za štirinajstimi udarci s sabljami izkrvavel v ječi, preden ga je mogel angleški krvnik na kolec nategniti — o Edvard, čudoviti Edvard!« Sanjavo in z glasom polnim prisrčnosti je zletela beseda po sobi. Kot velikanska tožba jo je popolnoma napolnila in jo zavila v smrtno tišino, in se je nato, kot da je premalo prostora za vse to, kar je ležalo v njej mučeništva in junaških vencev, splazila skoz vrata vun, kjer je še vedno stala mati one jasne deklice in poslušala, Hotela je vstopiti k mladeničema in reči: »Ali se že zopet igrata s smodnikom in železom? Pojta vendar rajši kakšno irsko balado! Tom, daj eno iz svojih prsi, saj znajo le-te peti in doneti kot harfa! To ni nevarno, pa vendar tudi dobro de,« Toda nenadoma je prišla do nje velika beseda in jo pozdravila z obrazom onega junaka, ki je pred kratkim hotel Irsko osvoboditi iz neznosnega angleškega zapora. Toda sredi odrešilnega dela, ko je užival svoj kratki nočni mir, so ga napadli beriči. Samo z bodalom zraven postelje se je mogel proti njim braniti. Pa kako je to izvršili Tako dobro in tako strašno, da so napadalci nazadnje svoje samokrese v njegove roke in podpazduhe izstrelili, da so ga mogli ukrotiti in ukle-niti. In ta Edvard ni bil nič drugega nego Irska sama. Ležala je, obdana od neštetih krvnikov, razžaljena, zapljuvana in mučena, in ko se je v svojem obupu dvignila in je za orožje zgrabila, so jo obstrelili, v ječo vrgli in je hirala do žalostne sužne smrti. Gospa Curran si ni upala, da bi zoper ta težki in slovesni spomin s kakšno Bog ve kako lepo pesmico nastopila. Saj ji že iz otroških dni ni prišlo nikoli nič drugega do ušes, kakor da se irski možje vekomaj bojujejo in trpe, in da jih irske žene za pohode junaški opremljajo in znajo na begu pogumno in zvito skrivati. P r o P a -tria!2 — Ni je prave Irke? ki bi te prekrasne besede ne znala z lepimi rdečimi in zelenimi trakovi v pasove in zavijače in telovnike možakov vezti! Njen mož je bil znani irski advokat dr. Curran, za odgovor nikoli v zadregi. Toda kakor je mladi Robert Emmet tu notri v sobi večkrat s svojo ostro, jasno, zasmehljivo ustnico menil, bolj jurist, nego natriot. bolj strokovnjak, nego domovino-ljub! Vpričo njega niso smeli ti študentje niti črhniti o boju. Tu je govorila Tomova kitara, Emmetov boben je moral molčati. Toda lady3 Curran je bila na strani bobna, dasi je pred njegovimi temnimi udarci vedno čutila žensko grozo. Čudovito vladajoči mladenič tu notri je s svojim strogim, junaškim čarom tudi njo pridobil kot vse svoje tovariše. Toda ne le s svojo ostro, neupogljivo voljo, ki se je bliskala iz njegovih ledeno plavih oči, in ne le s to tako mogočno, mlado, svežo besedo, ki je kot iz ognjenega žrela žarela iz njegovih ust, ampak najbolj je s tem nadvladal njeno srce, ker sta se on in Sara od otroških nog tako stanovitno ljubila, čisto in svetlo, kot dve čisto bližnji zvezdi na nebu, ki med njima ni nobene meglice, ki celo nikogar med seboj ne propuščata, kot mogočno, prekrasno nebesno modrino, ki je obema zrak in do-movje. Med Robertom in Saro ni bilo ničesar, kar bi bilo tako veliko kot njiju liubezen, razen enega: domovine. In te domovine si nihče ni mogel več misliti brez drugega, svojega družeta! Več! Roby je videl v plahi in vendar tako odločni in jasnooki ljubljenki svojo Irsko, kako utihne pred nasiljem, se potuhne in zarije in vendar niti za hip ne neha odpi- rati svojih velikih, vodeno sivih irskih oči in svojega mučitelja ž njimi mogočno tožiti in mu praviti: Pa vendar ne umrjem! In še prisrčneje je videla deklica v bogatem, plemenitem in lepem fantu pred seboj domovino, toda kakor v solncu pozlačeno. Ne ponižno in nikakor ne na tleh, ampak v njeni vstajajoči veličini, z razdrobljenimi verigami pred nogami, zmagovito, gospodujočo, narod zase, s čelom proti čelu sestra Anglije in Škotske. Ali pa je videla v ljubljenem mladeniču domovino kot nesmrtno, sveto mu-čenico s trnjevo krono s čistega zlata, kako se sveti preko morja. In stara Evropa se osramočena priklanja in mlada Amerika spoštljivo pozdravlja, gori v nebesih pa pravijo škrlatni svetniki: Ali vidite tam doli našo slavno sestro?4 In ta irska podoba je bila skoro lepša od prejšnje. »Če bo šlo Emmetu po sreči, seveda, potem kajpada —,« je nekoč dejala gospa Curran, ne da bi stavek dokončala. »Mamica, te mu ne bo manjkalo,« je tolažila Sara in jo poljubila na ustnice, kot da bi to s pečatom potrdila. »Toda če ga na nevarna pota potegne, kjer v nesrečo zabrede, kot vsi naši viharni zveličarji — Sara, če pred rabelj-na zdrči?« »Mati, mati!« je rotila mladenka, »jaz grem povsod ž njim,« In zdaj je poljubila trepetajoče ustnice zgodaj ostarele gospe vdrugič. Toda ta drugi poljub je gorel kot ogenj. To je bilo-več kot nežno. Gospa Curran tega poljuba ni nikoli pozabila. In od tedaj je bila nemirna in negotova v svojem vedenju do mladine, po eni plati popolnoma prevzeta po Emmetovi siloviti sveti jezi. po drugi vsa omračena in izmučena vsled bojazni. Nato jo je zopet mučilo to ali ono, da je v prastari skaldski pesmi ljubeznivega Toma za urico najraje na vse pozabila. Tako je dobra gospa zopet omahovala in hotela v sobo skočiti in Emmetu roko 1 Irska ima v cerkveni zgodovini častno ime »otrok svetnikov«, zakaj samo v teku dobrih pr- vih dveh in pol stoletij, kar se je pokristjanila (432—695), je na Irskem živelo 350 svetnikov škofov, 300 svetnikov po večini opatov in duhovnikov, 100 puščavnikov in še drugih svetnikov. — V 16. stoletju je Anglija z nezaslišano krutimi postavami, ki jim jih v zgodovini ni para, Ircem vse vzela, jih zasužnila, in vendar so ostali stanovitni; kljub vsemu zatiranju, kljub vsemu strašnemu dolgotrajnemu mučeništvu so ostali zvesti svoji kato- liški veri. Šele koncem 18. stoletja in zlasti začetkom 19, (v katerem času se vrši naša povest) se je njih nezaslišano suženjstvo izboljšalo. Popolne svobode jim pa njih bivši tlačiteiji Angleži še danes niso dali. stisniti, ker je tako lepo govoril o domovini, pa tudi Toma prositi za pesem, da bi nevarni pogovor prenehal, pa je v svoji suhi irski ženski postavi in svoji mogočni neodločnosti navsezadnje vendarle obtičala na pragu kot ukovana, Čuj, to so koraki po vrtnem pesku, — no, to je, hvala Bogu, le vrtnar! — Mož Ladja »Sofija«, ki je zadela v »Drino« in si pri tem poškodovala sprednji konec. Nesreča se je zgodila v temi, vsledtega je bilo več žrtev, ker je mnogo potnikov še spalo v spodnjih prostorih. res zastopa ob tej uri v Wexfordu krasno, pogumno pravdo za oropane sirote s Cast-le Nihta, — njega še ni. Znotraj pa se je zaslišal mali pesnik Moore, ki je dejal: »Roby, če tako govoriš, si videti kakor nadangel. Toda saj ti nič ne veruješ. Zate ni nebes. Kam naj se nadangel dene?« Dviganje utopljencev iz zalitih kabin pogreznjenega dela ladje. »Irska so njegova nebesa! Toda raje bi bil slišal, če bi me bil primerjal z orlom namesto s krilatim bitjem tvoje črne vere,« je ponosno odmevalo. »Pač, pač, Robert,« se je zopet raz-legel Sarin glasek, »tudi ti moraš verovati. Ne belo ali črno — ali kakor ti slikaš! Preprosto, kakor mi kristjani verujemo, midva protestantsko, Tom katoliško, vsak svoj del otroške vere. Toda ti vsega tega nič več ne veruješ. Irska in nevera je hujše nego Irska in Angleži!« Napol potopljena ladja »Drina« na Donavi, ki jo je kapitan v trenutku nesreče še srečno zavo-zil na breg reke. »Primaruha, ti si velika luč v cerkvi,« se je Robert šalil. »Nikoli ni postala Irska velika,« je Sara vneto nadaljevala, »razen po svoji veri. Kadar več ne bo verovala, ne bo več Irska.« »Ljubo, ljubo dete,« je šepetala gospa za vrati z lesketajočimi se očmi. »Ti izborna gospodična pridigarica,« se je smejal Robert prisiljeno; »jaz verujem, o, veliko verujem! Verujem — v prostost našega ljudstva, verujem v njegovo jasno bodočnost, verujem v pogin vseh njegovih ledenih, osivelih sovražnikov, verujem in vedno verujem — o ali morda tam čez v Franciji ničesar ne verujejo? Kako bi se bili mogli brez vere osvoboditi izpod podsipa toliko sužnih stoletij, ti božan-stveni revolucijski Francozi! — In veš li, odločno verujem tudi vate, ljubljenka moja!« »Pri Bogu, ti veliko veruješ,« je Tom dobrosrčno oponašal, »to moram reči. Ti veruješ v rezno giljotino, kajne? in na sijajno rezanje glav od sedme do sedme ure in tako naprej v veselem pokretu? To pač ni črna vera, priznavam, kakor so verovali naši odločni dedje, ko so šli vsako nedeljo v cerkev in so tam sebi in svojim vnukom zopet nabrali poguma in potrpežljivosti za eno stoletje, — To pač ni živo rdeča vera. Pa vendar dvomim, ali sedanja rdeča barva bolj drži nego ljuba, stara črna.« O zgradbi novih poslopij. J. S. (Dalje.) Pri vsaki stavbi je v prvi vrsti mero-dajno stavbišče, prostor, na katerem naj se zgradba postavi, sosednja poslopja, okolica, dohod in na Krasu tudi — burja. Poslopje naj se, kjerkoli je to mogoče, vedno tako obrne,.da so stanovanjski prostori, delavnica, spalnica na solnčni strani. Na osojno stran naj se napravi stopnišče, veža, kuhinja, shramba, skladišče in slični prostori. S o 1 n č n a soba je zračna, svetla, suha in — kar je najvažnejše — zdrava. V zatohlem, mokrotnem stanovanju, kamor ne pride solnce, se bujno razpasejo bacili, provzročevalci raznib bolezni. Glede glavnega vhoda se je dostikrat na to gledalo, da je bil dohod naravnost s ceste. Pri novejših stavbah, vilah se na to dosti ne ozirajo. Kjer niso hiše na tesno vrsto navezane, kakor v mestnih ulicah, je najboljše, ako se hiša nekoliko od ceste odmakne in dohod napravi, ako načrt to zahteva,'"na eni ali drugi strani, Jako lično je, ako"je neje"prirejena zunanjost poslopja, če je pa notranja razdelitev radi tega pokvarjena! Starejše hiše na Krasu so večinoma brez peči. Obširna kuhinja z nizkim veli- «■.....■-,.......s-10..... Štev. 1. med cesto in poslopjem malo vrtička. Tudi cestni prah ima manj dostopa. Obrtniki, prodajalne morajo imeti dostop s ceste; v tem slučaju se je treba na to ozirati. kanskim ognjiščem, na katerem je vedno plaipolal ogenj, je bila zbirališče cele družine. Na nizkih stolcih so posedali ob zimskih večerih in se greli krog ognja, dokler niso odšli k počitku, V zakajeni, slabo razsvetljeni kuhinji so se mogla le najnujnejša opravila vršiti, šivanje, branje, pisanje je bilo skoro nemogoče. V novejših hišah se na to staro navado ne ozirajo, ker so se vpeljali običajni štedilniki: Pri manjših družinah je gotovo umestno, če se stanovanjska soba in kuhinja združi v enem prostoru. Štedilnik ves prostor enakomerno greje, mati lahko pri svojem delu nadzoruje otroke in domači opravljajo zlasti še v zimskem času v toplem zakurjenem prostoru svoja opravila. Tudi pri nekaterih naših načrtih smo se na to ozirali in kuhinjo in stanovanje združili v enem prostoru. Mesto starih odprtih ognjišč naj bi se postavili povsod štedilniki. Pri dobrem štedilniku se prihrani toliko kuriva, da so večji nabavni stroški najmanj v dveh letih poravnani. Kuhinja ni zakajena, ampak svetla in pripravna za vsa hišna opravila. Načrte smo narisali samo pritlične, vendar so pa zidovi tako umerjeni, da se povsod lahko še eno nadstropje postavi. Tudi so stroški vsaj za tretjino manjši, če se poslopje dvigne za eno nadstropje, kakor pa tedaj, ako napravimo toliko večje pritlično poslopje. Visokost 4.-----i------ ,Jk0 ............} Štev. 2. Če tudi je treba gledati na okusno in lično zunanjo obliko, vendar se zaradi ličnos ti fasade ne sme razdelitev notranjih prostorov nikdar pokvariti. Glavno pravilo naj bo: Jaz stanujem v hiši, ne pa pred hišo. Kaj pomaga najlič- stanovanja zadošča 2'70 m do 2'80 m, tej meri so tudi stopnice prirejene. Majhne in visoke sobe so neprijazne, v tem oziru se zlasti v mestih dostikrat pretirava in kdor je bival v stanovanjih s 4 do 5m visokimi sobami, se bo pač »ogrel« za nekoliko nižje sobe. Res, da so visoke sobe poleti zračne, toda pozimi jih ni moč segreti. Kurivo je pa sedaj drago. Št. 1. Majhna hišica z eno sobo in kuhinjo, poleg nje shramba za živila. Lahko se tudi štedilnik mesto peči postavi v sobo, potem je kuhinja in stanovanje združeno in drugi prostor se porabi kot spalnica. Ako se poslopje za 2'50m vzdigne, dobimo zgoraj lepe svetle prostore kot spalnice in shrambe. Klet se lahko napravi po potrebi pod vežo in kuhinjo ali pa tudi pod veliko sobo. Lična hišica zadostuje za eno družino, zlasti za malega obrtnika. Zazidani prostor meri 67 9/n2. Št. 2. in 3. sta malo večji. Pri obeh je kuhinja in stanovanje v enem, večjem prostoru, poleg tega še dve sobici, ki se lahko porabita za spalnico, skladišče i. dr. Št. 3. ima poleg tega še malo shrambico. Stavbišče meri 933m2 in 99 8m2. Št. 4. in 5. imata kuhinjo in shrambo posebej in dve svetli sobi v pritličju. Prvi zavzema 84'64m2, drugi 102'3/7lS zazidanega prostora. Vse te navedene hiše imajo notranje višave 2'70m do 2'75m, okna imajo Štev. 5. širjave 85 cm in višine 1'20/zi do 1'30 m, kar za manjše stavbe popolnoma zadostuje. Razen prve številke je pri vseh poslopjih ena stena brez oken. Poslopje naj se tako postavi, da bo cela stena obrnjena proti burji. Tudi se lahko na to steno nasloni prizidano kmetijsko poslopje, hlev s podom itd. (Še štiri tozadevne načrte priobčimo v prihodnji številki.) Illlllllllllliš Štev. 4. Domače stvari. lIMnlllHIlHIlllMIIIIIIIIHIIIIHIIIMIHIIIIIIIIIIimiMIIIIMIIIMIIHIIIIIMIIMIIHIll GOSPODINJSTVO. Jedi z ovsenega riža. Zdaj dobivajo gospodinje po kmetih od urada nekaj ovsenega riža, malo ga je, a še s tem ne ve mnogo gospodinj, kaj bi. Oves je za konje, je pri nas splošno mnenje, pozabljen je čas, ko so uživali naši starši tečen ovsen kruh, ovsen močnik, ovsene pogače. Če da konju oves moč, lepo svetlo dlako in zdravje, zakaj bi ne bil ovesj.tudi nam dobrodošlo hranivo ? 8§P!® Krepki gorjanci po Škotskem, Norveškem in Švedskem žive večinoma ob ovsenem kruhu in ovseni jedi. Anglež in Američan imata svoje stare ovsene jedi, ki prihajajo že stoletja na mizo bogatašu in delavcu. In to kljub bogastvu drugega žita, ki ga ima Amerika. Za bolnike in otroke in stare ljudi predpisuje zdravnik jedi z ovsene moke in kaše; zakaj bi ne bil oves dober tudi za zdrave? Ovsena jed se prebavlja lahko in dobro, oves ima v sebi dosti lecitina, okoli 11% beljakovin, 600/0 redilnih vodanov, in več redilnih snovi Oves na vodi. Namoči ga zvečer ali opari predpoldne, pristavi, skuhaj posebej zelenjave kakor za mesno juho in zalivaj. Za 3 - 4 osebe je dovolj 12 dek ovsa in poldrug liter vode. Ko je kuhan, zarumeni na masti malo drobtin in pol žličke moke, nato naj še enkrat z mastjo prevre in daj na mizo. Ako nimaš masti, deni par Maggijevih kock. Lahko zabeliš tudi z žlico smetane ali zaliješ z mlekom ali z zmetko. Lahko deneš tudi oparjen oves na mast in ga vzame lahko mlečni prah (posušeno mleko); ovsene juhe so za bolnike in otroke najboljša hrana. — S suhimi hruškami, češpljami, ja-belki se skuha oves kakor prosena kaša. Ovsen riž zmelješ lahko na mlinčku in skuhaš slasten močnik. Goste ovsene jedi. Z ovsenega riža skuhaš lahko vse jedi, ki se navdno delajo z laškega riža. Gosta mlečna kaša, pečenje, zrezki, kip-nik, rižot, pečenjak, vse se lahko kuha in peče z ovsenega riža in je, kakor nas uči izkušnja, vse jako slastno. Demobilizirano rusko vojaštvo se vrača s fronte v notranjost Rusije. kakor vsako drugo žito. Oves vsebuje tudi več maščobe kakor druga žita, in njegova maščoba ima v sebi približno 12"/o lecitina, snovi, ki je tako važna za rast in delovanje živčevja, ker je v lecitinu fosfor. Tudi avenin, ki se nahaja v ovsu, je važen za živčno gibanje. Jasno je torej, da je oves zelo važen glede na našo prehrano. Z njega se izdeluje že dolgo moka, ovsena kaša ali kosmi in zdaj so poskusili uvesti izluščen oves, ki naj bi nadomeščal riž ali laško pšeno in je dobil zato naziv »ovsen riž« (Haferreis). Lahko bi rekli tudi ovsena kaša. Ovsen riž je jako slastna in redilna jed, ki zelo prekaša laški riž, samo kuhan ni tako hitro kakor laški riž. Zato ga je treba zvečer namočiti kakor ječmen. Skuha se pa hitreje kakor ječmen; za oparjen in namočen ovsen riž je treba dve uri kuhe, ker je bolje, če počasi vre. Skrinja z imenom »Sa-mokuhar« tu zelo prav pride. Ovsen riž vselej preberi, da ne pride kaka smet v jed. Potem ga poLij s klopom, da izgubi okus, ki ni vsakomur po godu. Ako ga pa namočiš zvečer, ga ni treba poprej pariti. Ovsen riž pristavi vselej v m'r z li"*v o d i. Vode je treba štirikrat toliko, kolikor je ovsa, sicer se pa tudi lahko sproti zaliva. Posoda, v kateri kuhaš, mora biti pokrita. Oves ne sme biti premehko kuhan, ker postane spolzek, pa tudi ne pretrdo. Premehak oves se sprime kakor laški riž; če je količkaj zabele v njem, se ne sprime tako rad. Oves postane hitro trd, če se posuši. Ako mora čakati, postavi lonec na kozo, napolnjeno z vodo. Tu sledi nekaj navodil za jedi z ovsenega riža. Vsaka gospodinja naredi lahko boljše ali slabše, kakor ji pač njena shramba kaže. Z mlekom, mastjo in smetano ali z mesom je seveda tudi ovsen riž boljši kakor na sami vodi — dasi mora biti zdaj vse dobro. Tudi v starih časih niso bili tako kočljivi, da bi moralo biti vse kakor na svatbi. pariš in počasi zalivaš. Ravno tako skuhaš oves na mesni juhi. Ali zakuhaj kar vrelo juho ali pari na masti in počasi zalivaj. Ovsena sluznata juha. 3 deke ovsa kuhaj do mehkega v četrt litru vode. Zalivaj z vodo ali z mesno juho ali z mlekom, posoli in pretlači skozi sito. Biti mora kakor redek močnik. — Juha je dosti bolj slastna, če vtepeš jajce ali surovega masla ali malo zdrobljenega sira. Z mlekom kuhan oves zahteva malo sladkorja in sladke skorje. Kdor nima svežega mleka, Prinesli smo že sliko letala, ki bivši načelnik vrhniškega »Orla« g. Grampovčan vozi ž njim na tej progi. Zračna črta med Dunajem in Kijevom meri nad 1200 km. Brzovlak preko Lvova jo premeri v 40. urah, letalo pa v 10. do 12. urah. Naša letalska poštna proga je najdaljša izmed vseh, kar jih je doslej sploh v rabi in deluje od 20. aprila s polnim obratom. Vsak dan odleti eno letalo, ki poleg uradne sprejema tudi zasebno pošto, zaenkrat pač samo do Lvova. Pristojbina za dopis do Kra-kova znaša 2 K 65 vin., do Lvova 4 K 15 vin. za vsakih 20 gr. Vsak dan odpravijo približno 1000 dopisov. Sopotnik, ki se je vozil v Kijev s poštnim letalom, nam ta polet na kratko opisuje: Poštni dvokrovnik je pripravljen za polet. Danes je prevzel 12.000 kg letalske pošte. Takoj nato zakliče pilot: »Gotovo!« in z velikanskimi skoki odleti aparat po ravnini, spremljan z močnim bučanjem motorja. Nenadoma nas prevzame lahna omotica ... kakor da se zemlja pogreza ... letimo ... Doma sem si zemljevid celega poleta dobro v spomin vtisnil, toda ko smo se dvignili pod oblake, so se mi spojila mesta, reke, polja, gozdovi v tako nejasno zmes, da sem po malo trenutkih opustil poizkus, da bi se orientiral. Sicer smo pa prišli v megle, toda sčasoma smo zagledali globoko doli nekje obrise zemlje. Vlekel je močan veter, ki je kupičil proti nam cele grmade drobne, mokre megle. Ko smo vzleteli v Krakovu, me je pilot Ukrajinski tren v Kamieniecu-Podolskem. |linillllllllllllllllllllllllllllllllll!ll|||||!l||||!llllll!lll!llll!l!ll!l||||||||||||||||in IlIllllUIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIt................lllllllllHllllilllllllllllllllll Z Dunaja do Kijeva s poštnim letalom. Pred sodiščem s Mlada žena s pet let starim otrokom stopi pred glavno razpravo obtožena nekega prestopka. Advokat jo brani, držeč njenega otroka v naročju. — Otrok (kriči): »Mama, mama!« — Advokat: »Gospodje porotniki, usmilite se, če že ne nje, pa vsaj njenega nesrečnega otroka: prizanesite ji! Ali vas niti jok nedolžnega otroka ne more več geniti?« — Otrok (močno joka): »Mama, mama!« — Predsednik (se mu otrok zasmili, pa pride k njemu in ga sočutno vpraša): »Zakaj jokaš, ljubo dete?« — Otrok: »Zato, ker me ta gospod (pokaže na advokata) ščiplje!« Poezija je glasba duše in posebej še duš velikih in rahločutnih. Upanje je med, sladi grenke kapljice, ki nam jih nudi življenje. UTRINKI. Vsem ljudem ustreči je jako dobro načelo za — čevljarje. Marsikaka jokajoča ženska je podobna otrokom, ki padejo: če jih pustiš, se kmalu sami kvišku skobacajo, če jih pa tolažiš, vzdihovanju ne bo konca. Šele vpričo naglušnega človeka spoznaš, koliko reči govoriš, ki se jih ne izplača ponavljati. je sr< dstvo, ki po- hramuaol mla)a rast las, tako da rdeCi, svetli in osiveli lasje in brada dobijo trajno temno barvo. Ena steklenica s poštnino vred K 3-25, po povzetju stane 45 vin. več. | (isfi^ Ruduol fc-srtfjta «J