maj 2009 cena 3,00 € Mateja Gomboc Čakajoča Novela Pred volilnimi preizkušnjami .......1 Zvone Štrubelj: Na zelenih pašnikih .............2 Mateja Gomboc: Čakajoča.............4 Vladimir Kos: Glej. kako so krizanteme trudne................6 Iz hrvaške poezije .................7 Peter Merku: Moje življenje v Nemčiji (XI) ..................9 Milan Gregorič: Silvo Fatur........11 Vera Vetrih: Še o Danici in Stanku.......................15 Branka Sulčič: Piccolomini in naši kraji .....................19 Karolina Godina: Obvaruj in čuvaj jo, sv. Miklavž ..........21 Uda Turk: Vabilo na veselico .... 23 Renato Podbersič ml.: Ob 110. obletnici imenovanja prvega slovenskega kardinala ..........24 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da.....................26 Razmišljanja.......................27 Majda Artač: Zaljubljeni v smrt? Ne - zaljubljeni v življenje....28 Antena ............................30 Ocene: Knjige: E. Umek, Po sledeh Fate Morgane (V. Purič); Pomembni roman Vilme_Purič (I. Žerjal); Razstave: Edi Žerjal, Duhovnost vode (M. jevnikar)..............36 Nagrada Vstajenje .................38 Knjižnica Dušana Černeta (87) . . 40 Na platnicah: Pisma uredništvu: Za smeh in dobro voljo: Ustnica uprave Priloga: RAST 3 - 2009 Uredništvo In uprava: 34133 Trst. Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818: fax 040-633307 uprava@mladika.com redakciia@miadika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4.1999 pod številko 114276. Vpisana v seznam ROC dne 15.10.2005 pod številko 11721. Član USPI (Zveze Italijanskega periodičnega tiska) Reg. na sodišču v Trstu št.193 dne 6.4.1957 ISSN 1124- 657X Tisk: Graphart srl - Trst Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO LIH. ||||||^ L’altra anima di Trieste uredila Marija Pirjevec Eseji, novele, pričevanja, pesmi iz slovenske literarne produkcije od Trubarja prek Kosovela in Bartola do Rebule in Pahorja. Evelina Umek La parrucchiera Roman Eveline Umek s podnaslovom Tržaška zgodba je pripoved o frizerki Romani in njenem odkrivanju slovenskih korenin. Ettore Tommasi Slovenska planinska TRANZVERZALA TRAVERSATA ALPINA SLOVENA Slovensko planinsko transverzalo od Maribora do Ankarana predstavlja italijanskim bralcem planinec in naravoslovec Ettore Tomasi. SLIKA NA PLATNICI: prof. Majda Artač, avtorica Vilma Purič in mag. Marija Mercina na predstavitvi knjižnega prvenca “Burjin čas” v Peterlinovi dvorani v Trstu (foto KROMA). UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Evelina Umek in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Sara Magliacane, Peter Močnik, Aleksander Mužlna, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. uvodni k Fred volilnimi preizkušnjami Vr juniju nas čaka več volilnih preizkušenj, najprej evropske, v večini občin upravne in nato še referendum o volilnem sistemu. Čeprav to niso parlamentarne volitve, imajo vendarle izrazito političen pomen, ker hočejo stranke preveriti, kako je s konsenzom med volilci. Večinska vladna stranka se hvali z naraščajočo popularnostjo svojega voditelja Berlusconija in se nanjo tudi obeša, saj se navsezadnje ne more pohvaliti z učinkovitimi prijemi v boju z gospodarsko krizo. Severna liga je na pohodu in hoče zagon izkoristiti, Casini in Di Pietro čakata na spodrsljaje levice in desnice, levi demokrati se tresejo pred novim osipom, medtem ko skrajna levica hoče dokazati, da še živi. Vsi se torej potegujejo za glasove volilcev iz izrazito strankarskih interesov ne pa iz kakšne privrženosti evropski misli ali nagnjenju k upravljanju občinskih zadev, še najmanj navdušenja pa je za spremembo volilnega sistema z referendumom. Sedanji zakon je slab, toda uspeh referenduma bi dokončno obračunal z manjšimi strankami, uvedel čisti dvostrankarski sistem in bi samo še okrepil Berlusconija, ki bi tako imel popolnoma proste roke ... Slovenci v Italiji bomo tudi tokrat razdelili svoje glasove po raznih strankah, ker se pač zaradi strankarskih interesov ne moremo sporazumeti za skupno potezo, v duhu usodnega, več kot pol stoletja starega navodila iz Ljubljane, ki je veleval, naj se člani in volilci razpuščene Neodvisne socialistične zveze vključijo v napredne italijanske stranke. Politični pluralizem je predpogoj za demokratično življenje neke skupnosti, toda manjšina, ki se še poteguje za svoje pravice, potrebuje čim večjo enotnost političnega zastopstva in predstavništva. Uveljavljati te poglede pomeni, razumeti in potrjevati manjšinske potrebe mimo strankarskih interesov vsedržavnih političnih formacij, katerih primarni cilji ne morejo upoštevati manjšinskih pričakovanj. Zato je povsem razumljivo, da se je Slovenska skupnost kot edina manjšinska stranka, ki si sicer ne lasti monopolnega zastopstva, odločila ostati zvesta manjšinski solidarnosti, kateri je sledila vse od prvih volitev v evropski parlament. Tudi tokrat je potrdila volilni dogovor z Južnotirolsko ljudsko stranko in na njeno listo dala svojega kandidata, pisatelja Borisa Pahorja, ki je s svojim delom in pričevanjem toliko prispeval k razpoznavnosti in ugledu manjšine. Podobnim načelom je slovenska stranka sledila pri upravnih volitvah, ki bodo v nekaterih naših občinah. Ponekod na Tržaškem je bil dogovor možen, in dobili smo skupnega županskega kandidata Fulvio Premolin v dolinski občini, ali pa doseženo sodelovanje, dogovor Cibi-Pisani na Repentabru, ki je že doživel uspešno preizkušnjo v pravkar končani mandatni dobi. Drugod do dogovora ni prišlo ali le delno (Sovodnje), kar lahko samo obžalujemo in se hkrati sprašujemo zakaj. Zvone Štrubelj Na zelenih pašnikih Fragmenti poetične in narativne teologije (3) Za nomade, kakršni so dolga stoletja bili Abrahamovi potomci, ki so se veliko gibali v puščavskem in skalnatem goratem svetu, so bili zeleni pašniki kakor redek in poseben božji blagoslov. Na njih so do sitega lahko napasli svoje črede, in če je bila v bližini tudi voda, se jim je moralo zdeti, da so v raju. Iz takih, sicer redkih, a presrečnih dni izvira psal-mistova molitev, ki poveličuje Gospoda z besedami: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena.« (Ps 23, 1-3) Po nekaj dneh počitka ni bilo težko vstati in nadaljevati pot v puščavskem in goratem svetu pod pripeko močnega sonca. S poživljenim telesom in dušo so se pastirjem zdele vse nadaljnje poti Gospodove steze, steze njegove previdnosti. Zato so bile tudi najhujše preiskušnje pravzaprav majhne ovire, ki jih je moč preskočiti z lahkotnim korakom. »Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.« (Ps 23, 4) Pot je dolga, pravzaprav življenje je pot. Zato so na njej potrebne osvežilne postaje kakor zeleni pašniki, izviri sveže vode, zdravilne kopeli in pogrnjena miza z izbranimi dobrotami. Od tu občutki varnosti in ob-darovanosti. Zato psalmist nadaljuje z molitvijo: »Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna.« (Ps 23, 5) S S hvaležnim pogledom nazaj, na vso, že prehojeno pot in z zaupanja polnim, svetlim pogledom v prihodnost se psalmistu izbistrita dve zvezdi vodnici: dobrota in milina. To sta dve božji zvezdi, a obenem tudi dve najpomembnejši zvezdi človekovega srca. Dobrota, to je občutek, daje vse na mestu in vse prav, tudi občutek dobrohotne naklonjenosti in obenem občutek polnosti zdravja in zadovoljstva, občutek sreče, ki jo človek najde v preprostih in majhnih stvareh. Milina pa je kakor nasmeh življenja, mavrica, ki jo življenje riše po nenadnih in nepričakovanih nevihtah; milina kakor blagohotna umirjenost, prijeten počitek in občutek lepote. S tem je napolnjena Gospodova hiša, polna žlahtnega kadila in tihega pričakovanja. Psalmist zato svojo molitev sklene: »Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši Gospodovi vse dni življenja.« (Ps 23, 6) Jezus kot mili in dobri pastir Nomadska molitev o Bogu kot dobrem pastirju in ljubečem gostitelju je večkrat morala biti na Jezusovih ustih. Če je še v zadnjih trenutkih svojega življenja, ko je umiral na križu, spontano govoril in molil z besedami psalma (Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustili), to predpostavlja, da so bili psalmi njegova vsakodnevna duhovna hrana, redna dejanja zahvaljevanja, slavljenja, čudenja a tudi izražanja bolečine, človeške krhkosti in prizadetosti. Z besedili psalmov je Jezus moral voditi notranji pogovor s svojim Očetom. Ni jih molil kot mnogi danes v Cerkvi, ki molimo t. i. »brevir«, predpisano obvezno jutranje, opoldansko in večerno bogoslužno branje psalmov, odlomkov Svetega pisma in cerkvenih očetov, ki večkrat izzveni le kot formalna obveznost, molitev brez duha. Besedila Mojzesove postave, psalme in besedila prerokov in drugih starozaveznih spisov je Jezus moral dnevno »obiskovati«, se iz njih hraniti in jih na nek način poustvarjati. V tem duhu izzvenijo njegove prilike, ki so svobodna pesniška in pripovedna razmišljanja pa tudi vsa zrna resnice, ki jih je sejal med učenci in množicami. Evangelist Janez je veliko pisal v podobah. Kot najljubši Jezusov učenec je od svojega Učitelja privzel tudi stil pripovedovanja. Globok je in proniciljiv, direkten, širok, skrivnosten, ustvarjalen in mističen. V desetem poglavju svojega evangelija je spregovoril o Jezusu kot dobrem pastirju. Janezov Jezus kot dobri pastir ni nekakšna idilična, zasanjano romantična oseba, kakršno pogosto vidimo v ljudskih verskih upodobitvah. Pred nami zaživi kot odločna in suverena oseba, ki sebe imenuje »vrata« k ovcam, dobrega pastirja, ki prinaša življenje in ga da- je za svoje ovce. »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. (Jn 10, 7) Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju. (Jn 10, 10) Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. (Jn 10, 11) Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. (Jn 10, 14-15) Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo izgubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (Jn 10, 27-28) Dobri pastir da svoje življenje iz čiste ljubezni do ovc. »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe« (Jn 10, 17-18). Ker je vse prejel od Očeta - tako kot občuti nomad v molitvi 23. psalma — in ker je bil rojen iz ljubezni, mu vse vrača iz ljubezni. Kako zelo drugačno je to razmišljanje od našega običajnega dojemanja Jezusove smrti in vstajenja. Tu ni govora o krivdi in o odkupnini za naše grehe, o žrtvi, ki naj bi jo Bog zahteval za rešitev nas ljudi. Tu je ena sama milina, dobrota in ljubezen. Bog je ljubezen, ki ne pozna meja; ljubezen, ki temo spreminja v svetlobo, zlo v dobro, smrt v življenje. Jezus kot dobri pastir vodi tudi nas, ki cesto bolehamo za pomanjkanjem čiste, globoke in z božjim soncem obsijane ljubezni, k izvirom žive vode, na zelene pašnike božje dobrote in ljubezni. Tudi ko hodimo v smrtni globeli strahu, je kot dobri pastir vedno z nami. Njegova dobrotljiva roka nas varuje in vodi, je palica in opora za opotekajoče človekove stopinje. Njegova roka se ne zna stegniti drugače kot iz nagibov ljubezni, v blagoslov in za rešitev. Pastirjeva lepota IN PRIVLAČNOST NJEGOVEGA GLASU Podoba Jezusa kot dobrega pastirja je bila zelo priljubljena kristjanom prvih treh stoletij. To je tudi najstarejši in najpogostejši motiv rimskih katakomb. Če je kdo od kristjanov želel potomcem povedati, da je bil kristjan, je na svoj nagrobni kamen dal napisati ta- kole: »Sem učenec svetega pastirja, ki pase črede svojih ovac na planotah in v pogorjih in ima lepe, velike, vsevidne, vsepregledne oči.« Lepe, velike, vsevidne in vsepregledne oči! Ta pesniška podoba je v kasnejših stoletjih zaživela v bizantinski umetnosti, ki je v apsidah krščanskih bazilik z mozaikom upodabljala Kristusa - »Pantokratorja«, z velikimi, lepimi in vsepreglednimi očmi. Izražajo občutje zaupanja, predanosti in varnosti. Sveti pastir, ki pase črede svojih ovc na planotah in v pogorjih, nas s svojimi lepimi, velikimi, vsevidnimi in vsepreglednimi očmi vabi k vstopu v notranji svet njegovega božjega kraljestva. Njegove oči so kakor vrata, zato sebe imenuje: »Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo« (Jn 10, 9). Njegova staja ni zaprta, njegove ovce niso obsojene na majhen in tesen prostor. Vse do desete vrstice desetega poglavja Janezovega evangelija Jezus govori le o ovcah, nato bliskovito preide na človeka. Z božjim prebliskom posveti v temine človekove notranjosti, kjer je njegova duhovna staja: Ograda brez vrat! To je zanemarjen in od lakote sestradan del človekove notranjosti, ki so ga ena sama ušesa. Že od pradavnine čaka na glas Pastirja, ki ga takoj prepozna kot privlačni glas večne Besede življenja: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj« (Jn 10,27). To je obenem tako zaželjen prihod Ženina, ki bo to zaprto nevesto nežno prijel za roko in jo izpeljal na ženitovanjske pašnike bivanja. To je edina prava Svoboda: hoditi notri in hoditi ven in najti pašo na široko odprtih, zelenih pašnikih ljubezni. Vprašanje: Posebnost dobrega pastirja je v njegovem daru življenja, čar njegove osebnosti je v njegovi globoki, božji človečnosti (dobrota in milina) in v njegovi povsem človeški »božjosti« (govori, sliši, je slišan, ima široko razprte in lepe oči, je vrata, ki odpirajo v nevidni Očetov svet božjega). Ga Cerkev kot takega pozna? In če ga, ga prepozna v potezah njegove dobrote, miline, skromnosti in majhnosti, celo ponižnosti? Ni prav v tem njegova moč? Ali je še imel dovolj mesta v Cerkvi od četrtega stoletja naprej, ko so njegovi predstavniki na zemlji postali tudi svetni oblastniki? Ali nas zato Pavel še danes (v Pavlovem letu še posebej!), tako kot nekoč Filipljane, ne svari pred iskanjem oblasti in izvajanjem nasilja in nam priporoča ponižnost, ki naj bo temeljna drža Cerkve in tudi vsakega kristjana: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe« (Flp 2,3). Le po tej šibkosti lahko Cerkev postane kraj duhovne moči in življenja. Mateja Gomboc Čakajoča Druga nagrada za prozo na 37. literarnem natečaju revije Mladika ~T poznem poletju so sence najlepše. Sonce VV \ / jim pošilja rumeno bleščavo, da postane-' ' ▼ jo tople, nekam rjavkaste.« »Stric, kakšen pesnik si!« se je Ksenija začudila. Silvan se je malodane razhudil: »Poglej natančno! Mar ni tako, kot sem rekel?« Ksenija mu je pomirljivo pokimala in nadaljevala njegovo občudovanje: »In škržatom prvim zadiši po jeseni, da se potegnejo med bilke in se skrijejo v molčečnosti.« »Ti se norčuješ iz mene!« »Ah, daj no, stric! Tako lepo si povedal ... Nisem ti še nečesa povedala. Pišem, veš. Tam doli, v Syd-neyju, sem že izdala knjigo črtic. Dobro je bila sprejeta. Sama sem jo prevedla tudi v slovenščino. S sabo jo imam, če boš hotel kaj prebrati.« Zdaj je bil Silvan začuden: »Ti tudi pišeš? No, ti pišeš?« Kseniji ni ušla stričeva zadrega in izdajalska rdečica. Torej še piše, čeprav že dve desetletji ni nič izdal. Naredila se je lahkotno raztreseno intelektualko: »Ena knjiga črtic, kaj pa je to takega? Saj imam več načetih stvari, a nobene ne dokončam. Potem jih kar zbrišem z računalnika, ko nisem zadovoljna. In težko je s to slovenščino. Mislim že, to ja, v slovenščini. Ko pa hočem zapisati, se mi silijo angleške besede. Kot kakšne lahkomiselne avše. Saj so lepe, vse okinčane, vse svetovljanske. Potem odprem novo stran in začnem pisati v angleščini. Na začetku se mi zdi, da sem se prepustila veselemu toku, in kar pišem. Potem pa me začne stiskati, ker sem sama sebi tujka. In ponovno zbrišem.« Silvan je kimal, presenečen nad Ksenijino izpovedjo. »Si ti kdaj pisal v ... italijanščini?« Ksenija seje ustrašila svojega vprašanja. Kaj, če je zadela v kakšno bolečo stričevo točko? Silvan je pomolčal, a ne užaljeno. Le sprehodil se je po svojih spominih. »Sem. V srednji šoli, na liceju, sploh. Takrat še nisem bil ponosen na svoje slovenstvo. In potem, na univerzi, sem napisal nekaj esejev in razprav. Laže mi je pisati o Leopardiju in Svevu kot pa pisati tako kakor onadva.« »Imam prijateljico, ki brez težav piše v francošči- ni in angleščini, pa je Nizozemka. Neznosno je lahkotna.« V takem zarotniškem strinjanju sta prišla do roba Barkovelj. Tu je stric Silvan pred dvema letoma kupil stanovanje v manjšem bloku, potem ko je prodal materino hišo. Ni ji bilo, da bi že zaključila sprehod. Koliko mora še izvedeti o Trstu! »Še malo grem naokrog, prav?« »Ti kar pojdi,« jo je stric razumevajoče odslovil in se napotil proti domu. Gledala je za njim in ga imela rada, knjižnega zapečkarja. Še piše, ji je bilo toplo pri srcu. Oče ji je pripovedoval o njem, da gaje vseskozi vznemirjala slovenska beseda. Kačur med zamejskimi razvajenci. In še ni nehal biti idealist. pjmSk Ksenija je po delčkih spoznavala mesto, v katerem je njen oče preživljal mladost. Ko je bila majhna, so na očetov dom pripotovali samo enkrat, saj je tako potovanje stalo ogromno denarja. Tistega poletja se komajda spominja. Potem je umrl oče, za njim je od žalosti pobralo mamo, nežno Vipavko. Starejši brat je kmalu izgubil stik s Slovenci, potem ko se je preselil h Kitty, Avstralki škotskega rodu. Njo pa so pri slovenstvu ohranjale frančiškanske sestre, ki so zanjo skrbele po smrti staršev. Nikoli niso pozabile nanjo, ko je katera od njih šla »domov«, kot so rekle, vedno so jo vzele s seboj. Ampak vodile so jo na svoje domove. Seveda je bila v Trstu že kdaj prej, toda tega se ni spominjala. Zdaj ga je vonjala, da bi iz sebe priklicala kakšen neznani spomin, poslušala je njegove šume, da bi se ji razkrili iz preteklosti, prepuščala se je grižljajem, da bi zbudili znani okus - zaman. Morda jo je prav ta skrivnostnost nagovarjala, da je sploh prišla v Trst in poiskala strica Silvana. In se zdaj sprehajala po ulicah in ob morju, da bi utrip mesta zadrgetal njeno srce. Obrnila se je nazaj proti mestu, prešla cesto in stopila na pot ob obali. Morje. Doma, v Sydneyju, je živela blizu morja. Bilo ji je prostranost, neskončnost, pot v svet, sanjarjenje, zabrisanost horizonta. Na nje- govo obalo je hodila, ko se ji je zahotelo občutiti svobodo. Hkrati pa jo je ocean navdajal z otožnostjo, ker je presegal daljave, do katerih je zmoglo njeno srce. Tu, v Trstu, se ji je zdelo, da morje šumi v zaprtem prostoru, kot bi pljuskalo ob stene steklenice. Doživljala ga je dokončnega in obvladljivega. Bilo je določljive temnomodre barve, drugačne od neba, zato zamejeno in ne brezkončno, kot je bilo nebo. Ampak kot bi se počutila varno ob njegovih mejah, je rada stopala ob obali. Tokrat seje podala skoraj do mesta. Vonjala je slano šumenje, ki je plitvo spodrecalo strogo obzidano pristanišče. To ji je bilo všeč. Ob stari marini je sedla na rob in zadihala valove. Nikogar drugega ni bilo, le starka, ki je na robu marine sedela, prav tako kot ona, na betonskem robu. Neobičajno za staro žensko. Ksenija je nekajkrat pogledala k njej, podoba te ženske jo je vznemirila. Zenska je sedela togo, s presenetljivo zravnanim hrbtom. Na sebi je imela temno obleko nedoločljive barve (sive? rjave?), segajočo skoraj do tal. Roke so ji mirno počivale v naročju. Obraz so obkrožali sivi valoviti lasje, spleteni v dolgo kito. Mladenka v zaprašeni obleki in starikavih potez. Gledala je na morje. Koliko je sploh stara? Trideset, šestdeset, dvesto let? Kaj gleda? Morje, ladje, daljavo? Kakšna je? Mirna, hrepeneča, otopela? Kdo sploh je? Ksenija je skrivaj zrla vanjo. Pogled na žensko, ki je kot kip sedela na morski obali in zrla predse, je v njej zaobrnil misli, da so se nehale ukvarjati z zemeljskim in so zaslutile tuje hrepenenje, čeprav povsem neznano, in zato mamljivo sladko. Gledala jo je in občudovala. Ta ženska sedi in njen pogled je mirno prikovan v- stik med morjem in horizontom. Prešinilo jo je: starka čuti neskončnost tega morja. Ona ga vidi daljnega, njej je morje brezmejno. Tako kot je njej doma, v Sydneyju. K stricu Silvanu se je vrnila zamišljena. Pomol je zapustila prej kot starka, ki je negibno obsedela na svojem robu, mimo zazrta v obzorje. Ni mogla ostati tam. Mir, kije vel od starke, je njo navdajal s tesnobo. Zvečer jo je omenila, tako mimogrede. »To je Pavla,« je stric Silvan vedel zanjo. Pavla. Ne teta Pavla. Tudi ne gospa Pavla. Preprosto Pavla. Radovedno se je obesila nanj s pogledom, da je razumel njeno željo po natančnejši zgodbi. »Odkar pomnim, je tam. Se ko sem bil študent, sem jo že videl.« Torej je starejša od njega, je pomislila Ksenija. »Slovenka je, iz Skednja. Imela je fanta, zaročenca. Sel je v Ameriko. Menda ji je obljubil, da se vrne in jo odpelje s seboj. Pisala sta si pisma. Potem se je začela vojna. Spomnim se je. Bila je čudovita, vsa kipeča v svoji ženskosti.« Pomolčal je in popestoval spomin. »Mi, muloti, smo jo od daleč gledali,« se je na hitro izpovedal in Ksenijo nagajivo ošinil. Potem mu je zgodba znova zresnila obraz in se mu zarezala v čelo. »Potem je dolgo nisem videl. Takrat, med vojno, se ji je moralo nekaj zgoditi. Ne vem, ali so bili to fašisti, Nemci ali partizani, morda celo Angleži. Vsak od njih si je znal vzeti, tudi če mu kaj ni pripadalo. Ali pa so samo nehala prihajati pisma, ne vem. Prvič sem jo spet videl kot študent, po vojni. Sedela je tam, na pomolu, gledala nekam daleč in se ni premaknila. Prvič, drugič sem postal blizu nje in jo gledal. Potem sem se navadil nanjo. Vsi smo se navadili nanjo.« Potem je preveč naglo vstal in se poslovil od Ksenije: »Zdaj grem spat, lahko noč, ti kar reci, če kaj rabiš ...« Gledala je za njim in se nasmehnila: stric Silvan je znal drugače govoriti, ne tako odrezavo, s tako skopimi besedami. Ta ženska, ta Pavla, mu je dala očitno veliko misliti, da seje zdaj tako skril za svojo dokumentarnostjo. Tudi njej je dala misliti, da dolgo v noč ni zaspala. Želela je misliti z njenimi mislimi. Videla jo je, kako je iz Skednja pospremila svojega ljubega na ladjo, na ogromno čezoceanko, ki je stala v pristanišču in požirala vase mladeniče, da jih popelje na dolgo pot. Z njo je stala na obali in mahala, vsa močna in prepričana. Potem se je z njo vračala domov, stopala je po tržaških ulicah, hodila je s to pokončno in ponosno žensko, čutila je z njo poglede fantičev, ki so se na njej zaustavljali in so prepoznavali to hrepenenje. Jutro po neprespani noči ni bilo obetavno. Ponoči so se prignali prvi jesenski oblaki, vsi težki, viseči nad mestom. Stric je že zjutraj odšel, ni vedela, kam. To je ni vznemirjalo: toliko je imel početi. Neutrudni bralec, iskalec pravih besed, trdne zgodovine, premočrten prebivalec tega prepišnega mesta - kako bi mu mogla biti podobna! Zase ni vedela, kam sama s sabo. Ta njena želja, da bi našla zavezo med koreninami, iz katerih je izhajala, in zdajšnjo identiteto jo je v tem jutru našla povsem izpraznjeno. Kot bi bila spet na začetku. Zaradi te ženske? Koliko let že sedi takole na obali? Šestdeset, še več, pravzaprav. Kakšna moč, kakšna vera! Ali še ve, koga čaka? Ali verjame v svoje čakanje? Vprašanja so Ksenijo vrtinčila v drugo brezno, kjer ni bilo vprašanj o njeni identiteti. Po svoje ji je bilo tako laže, se vsaj ni ukvarjala s sabo. Ampak silila so jo, da je popoldne spet šla na oni pomol. Blizu nje je posedala starka s svojo mislijo, usmerjeno v horizont. Spet pokončno sedeča, z rokami v naročju, spokojno zazrta v razburkano sivo morje. Čeprav jo je Ksenija skrivoma opazovala že prejšnji dan in si jo povsem vtisnila v spomin, je tudi zdaj pogledovala proti njej. Kot da bi hotela iz vsakega dela nje napisati zgodbo, vso sentimentalno, zgodbo ženske, ki čaka ljubega in je okrog nje otrpnil čas. Ob njej se je začutila šibko, ujeto v ta trenutek in vso negotovo, iščočo v preteklosti in tavajočo v prihodnosti. Zakaj je sploh prišla v ta kraj, iz domačega Sydneyja, kaj išče tu? Je Sydney sploh dom? Kdo je, od kod prihaja, je sploh treba vedeti za korenine, iz katerih je zrasla? In navsezadnje, zakaj ona nima nikogar, da bi po njem hrepenela, ga čakala in tako vedela za smisel dneva? Stresla je z glavo, kot da bi hotela od sebe otresti težke misli. Zazrla se je v horizont, kjer se stikata morje in nebo. Morje je trajalo, kljub črti, v neskončnost. Tudi nebo seje razprostiralo dalje in dalje. Nenadoma jo je obšlo: če bi Pavla še mislila na ljubega, bi bila nemirna. Ne bi desetletja vztrajala na tem pomolu, begala bi in zašla v malodušje. To ni brezupno hrepenenje, to je mir. Tedaj se je stara gospa obrnila k njej. Ksenijo je spreletel najprej strah, če ni s svojim opazovanjem morda preveč vsiljiva, takoj nato pa občudovanje: s kakšno eleganco je to storila! Srečali sta se s pogledi. Starkin pogled je bil poln. Kseniji je šlo po celem telesu. Doslej je slutila, zdaj pa je videla. Gospa, sedeča na pomolu, ni nikogar več čakala. Njen pogled, usmerjen v daljno obzorje, ni pričakoval prihajajoče ladje, ki bi se zarisala kot oddaljena pika in dajala novo upanje. Njena drža ni bila pokončna, ker bi bila toga. Starka je bila zazrta v svoj mir. Desetletja posedanja ob morju so zgladila iskanja. Vrednost bivanja je zadobilo drugo razsežnost. Morda je čakala prva leta, morda je otrpnila v eni želji, na začetku. Toda ta pogled, ta drža, ta celovita podoba mirne žene je Ksenijo prepričala: v tem čakanju je našla svoj mir. Ni se gnala za tre-nutkastim življenjem, ni pristala na vsakdan. Nič je ni več vznemirjalo, svet je s svojo brezglavostjo šel mimo nje kot nesmiseln šum. Nobenih vprašanj, en sam odgovor. Starka se ji je nasmehnila, rahlo kinknila z glavo v pozdrav in se spet obrnila proti morju. Ni počakala, da bi ji Ksenija pokimala v pozdrav. Saj ni potrebovala. »Tista Pavla ... Spet sem jo videla ... Bila sem tam ...«je Ksenija v zadregi načela pogovor. »Vznemirja te, vidim,« je stric takoj razumel. Pomolčal je, dolgo. Potem je stopil k svoji pisalni mizi in iz predala vzel papirje. Podal jih je Kseniji. »Tudi mene ... Na, beri.« Potem se je uvidevno (ali morda v zadregi?) umaknil v svojo sobo. Ksenija je stričeve papirje spoštljivo prijela v roke in začela brati. »Stala je tam ob morju in skupaj z drugimi ženskami mahala fantom v pozdrav. Toda bila je drugačna od vseh ...« Vladimir Kos Glej, kako so krizanteme trudne To je neke vrste javno pismo prijateljevemu »zakaj« -»zakaj se k nam ne vrneš več, ko ti lasje pobelijo in tujina le še rakev nudi...« Veš, da si izbral sem - misijone, ne da bi odpovedal se vezem - slovenskega srca. Mar ni prostora v njem za tri? Cuj čez svod selivk pojoče trume! Misijoni - daljna, tuja zemlja: dokler v njej zvon ne zadoni v imenu z groba Vstalega, v imenu zmagovalca groba. Glej, kako so krizanteme trudne! Iz hrvaške poezije Izbor iz književne revije Marulič 2007 pripravil in iz hrvaščine prevedel Martin Silvester. Živko Prodanovič nekaj o mladosti enkrat odide in izgine za vedno nekaterim traja dolgo vse do poznih let nekaterim se večkrat vrača nekateri so večno mladi in zato primerno odbojni naravnost nesprejemljivi tistim ki se starajo skupaj s svojimi skrbmi nekdo bo pomislil da je najboljše neko ravnotežje med otroštvom in mladostjo med zrelimi leti in starostjo toda, kdo bi znal dati zapletene odgovore na vsa ta vprašanja ko smo tako minljivi da komaj tudi obstajamo kaj reči potniku kaj reči potniku ki odhaja na tisto pot brez prtljage oblečen le v bolniško pižamo in obup nedokončanih del kaj reči pogledu iz postelje v posteljo v tej sobi s petimi različnimi potniki pripovedujem le v sebi najboljše vice kijih vem in najbolj smešne dogodivščine ki sem jih doživel in poslušam še radio vse vesti vso glasbo a največ reklame ki tako bleščeče imitirajo življenje ker oni ne gledajo tistim ki budni ne gledajo niso potrebne iluzije tisti srečno gledajo v nič dovolj so jim enolični obrisi ljudi tiho zehanje sence ob senci in odobravanje množice ki pozdravlja obešanje za vso modrost jim je to dovolj ker oni ne gledajo niti budni niti v sanjah in jim niso potrebne iluzije s katerimi ne morejo trgovati na tržnici življenja ogledalo trpiš, ko gledaš sebe v ogledalu toliko ljudi si prepoznal da sedaj sam ne veš kdo si in hotel bi biti nekdo drug samo ne eden od teh ki se ti rogajo iz ogledala in nasploh ti je mučna ta zgodba trpiš, ker ti ni nihče od njih všeč kadar se gledaš v ogledalu a v tebi zija neznani nihče Grga Rupčič Admiral Mahnič Dež ali solze Dvorec Dobrote Ne morejo oblaki preko Velebita da se ne naslonijo da se ne oprejo V govoru Vienne*, v hrupnem trenutku ko je pesnik Mile Stojič zapisal stih na valu reke Donave: »Svoboda ne prihaja ob vodki in drogi« - Potem spočiti plavajo Kapela jih čaka Kapela jih kliče je žarek sonca prešel skozi park Marije Terezije in pobožal neobritega brezzobega potepuha ki je zaspal in sanjal, da je postal kralj Da se na njenih prsih odpočijejo in prinesejo tisto kar naroča morje ki se v zlatih copatah drsa po oclmrzlem parketu dvorca Dobrote spremlja pa ga Mozartov šepet: In morajo biti žalostne zgodbe ko v potoku točijo solze ali je to samo navadno deževje Dobrota je nesmrtnost. Vse drugo je smrt. * Vienne - francosko ime za Dunaj Dež ali solze (jaz ne vem) južni oblaki so vedno žalostni Marela Mimica Kaj me sili Za nikogar Kaj me sili da obstanem pod borom kadar vedno znova slišim: »Veter šumi z norveškega obrežja« in vidim: »Štirje kapetani nosijo Hamleta na oder, kot bojevnika...« medtem ko po »solznem« potoku plava venec iz lilij spleten z rokami od trpljenja izmučene Ofelije Kaj me sili da obstanem pod borom? Neizmerna praznina časa Ko ne obstajam za nikogar Prepuščena lastnemu gibu, svinčniku in stihu Valovom zvonca tujega telefona In sanjam zabloclelim v zelena polja brezimena Čas je poln nenapisanih pisem Besed ki nekaj hočejo reči V brezdušnem diru ur Ko samo veter piše in ziblje Čudovito upanje čakanja in Ustvarjanja pesmi Peter Merku Moje življenje v Nemčiji XI. Tolmač po sili šestdesetih letih je bila Nemčija v polnem ekonomskem razvoju. Se obstoječe rane iz druge svetovne vojne so polagoma izginjale. Leta 1963 je dotedanjega kanclerja Adenauerja nasledil diplomirani ekonomist Ludwig Erhard, oče tako imenovanega socialnega tržnega gospodarstva (soziale Marktwirtschaft). Primanjkovanje delavcev, tudi nekvalificiranih, je bilo veliko. Treba je bilo nadomestiti milijone Nemcev, ki se niso vrnili iz vojne. Brez prestanka so si sledili vlaki polni “Gastarbeiterjev” - zdomcev, največ jih je prihajalo iz južnoevropskih romanskih držav. Dejstvo, da niso poznali nemščine, je povzročalo velike preglavice ne samo delodajalcem, ki so se morali primerno organizirati, ampak tudi, in, rekel bi, še posebno, državnim in krajevnim upravam, ki niso razpolagale s tolikimi prevajalci, kot bi jih potrebovali. Siemens je kot velik mednarodni koncern imel v večjih središčih poseben urad za prevajanje brošur, katalogov, razpisov in drugih dokumentov v različne jezike. V Erlangenu je bil zaradi takratne prostorske stiske tak urad v leseni baraki, kot še marsikateri oddelek. Za italijanščino je odgovarjal gospod Parodi, ki je v rani mladosti živel v Trstu, tako da sva se lahko pogovarjala v tr-žaščini. Ko sva se spoznala, sva se veselila, da nisva več “sama”, on še posebno, ker je upal, da mu bom ob priliki lahko pomagal, saj je imel dela na pretek. Včasih sta občina ali policija p-otrebovali njegovo pomoč, sam pa zaradi nujnega dela ni mogel zapustiti firme, zato je dal naprej moje ime, da vskočim namesto njega. Nekoč seje zgodilo, daje občina potrebovala dve poročni priči z znanjem nemščine za mlad italijanski par, ki seje imel poročiti še isto jutro, a ni imel v Erlangenu primernih znancev. Po dogovoru z mojim šefom sva Skupna fotografija po poroki. Na levi stoji gospod Parodi. šla do občinske palače, kjer smo se spoznali z ženinom in nevesto, ter šli vsi skupaj čakat pred poročno dvorano, da nas povabijo noter. Po poročnem obredu bi naju novoporočenca rada še imela ob sebi, a jima žal nisva mogla ustreči, ker sva se morala čim prej vrniti v službo, zato pa sva se z njima fotografirala. Tedaj sem se imel priložnost pogovoriti z občinskim funkcionarjem, ki ga je zanimalo zvedeti kaj več o meni. Ko je slišal, da sem prišel v Erlangen na specializacijo, a da se potem nameravam vrniti v Italijo, me je skušal prepričati, naj ostanem v Erlangenu, češ da je lepo mestece, da je v njem zaradi univerze in Siemensa mednarodno vzdušje in ne vem kaj še. Dejstvo je, da je mestna uprava hotela povečati število prebivalcev na 100.000, s čimer bi Erlangen imel uradno status velemesta in s tem določene finančne prednosti. Kam vse pripelje študij elektrotehnike! Lepega dne sedim v uradu in se ubadam s tehničnimi problemi, ko me zmoti telefonski klic. Le kdo bi lahko bil? “Tu kriminalna policija, ste Vi gospod Pietro Merku?” se oglasi moški glas. Bil sem sicer gotov, da nisem ničesar pregrešil, srce je pa le začelo močneje biti. Kmalu seje umirilo, ko sem zvedel, da spet potrebujejo tolmača in da so zame zvedeli v prevajalskem uradu. Prosil sem jih, naj vprašajo mojega šefa za dovoljenje. In res, kmalu nato me je inž. Johann Joger, s katerim sem sedel v župnijskem sosvetu in bil z njim pristojen za probleme priseljencev, nagovoril, da je treba policiji pomagati in naj torej kar grem. Na policijski upravi mi pristojni uniformirani uradnik razloži, da jih je dan prej, pozno popoldne, načelnik majhne železniške postaje na severnem koncu Erlangena telefonsko obvestil, da je videl na vlaku, ki je brzel mimo, človeka, ki je z razkrečenimi Nedaleč od najinega prvega bivališča so se bohotila žitna polja. Desno: Siemensove hiše za nameščence. nogami in rokami stal na zunanji strani prehodnega meha med dvema vagonoma. Na erlanški glavni postaji, kjer se je vlak ustavil, so že čakali nanj policisti, ki so ga odvedli na policijsko postajo. Ker je govoril samo italijansko, se niso mogli sporazumeti, zato je moral ostati do naslednjega dne v podzemski celici, dokler ga niso pospremili v sobo, kjer smo ga pričakali dva uradnika in jaz. Bilje mlad Sicilijanec. Mirno je sedel, a videti je bilo, daje notranje razburjen. Vsi so pa bili zelo vljudni do njega. In začelo se je zasliševanje. Na prva vprašanja uradnika za pisalno mizo o osebnih podatkih sploh ni hotel odgovoriti. Čemu hočejo to vedeti, me je vprašal. Razložil sem mu, daje to ustaljen način ravnanja, pa ga nisem mogel prepričati. “Pri nas se ne sodeluje s policijo,” mi je rekel ... in jaz sem moral to prevesti nemškim uradnikom. Vztrajal sem, da je v Nemčiji policija drugačna. In on: “Non ve lo dico perché non voglio che lo sappia la mamma.” (Ne povem vam, ker nočem, da moja mama to izve.) Uradnik je zagotovil, da vedo že veliko o njem, a da morajo v zapisnik zaslišanja zapisati to, kar on sam izreče. Ponudili so mu cigareto, ki jo je on z odločnostjo odklonil. Ponudili so mu kavico, ki jo je ravno tako odklonil. Zakaj? Ker je sumil, da so dali noter kakšno kemično snov. Šele potem, ko je eden od uradnikov spil kavo, ki so mu jo prej ponudili, jo je tudi mladi Sicilijanec izpil. Težke in dolge so bile tiste minute za vse nas. Ko smo mu obljubili, da ne bomo pisali materi, ker je on polnoleten, je končno začel pripovedovati, kaj se mu je pripetilo. Njegova sestra se je nameravala poročiti in on ji je želel kupiti darilo. V ta namen je hotel kaj zaslužiti kot nosač na neapeljski veliki tržnici. Konkurenca je pa bila velika in s tem, kar je zaslužil, seje utegnil komajda preživljati. Iz obupa je šel na zavod za zaposlovanje, kjer so mu ponudili delo v Nemčiji. Potem ko ga je po zdravstvenem pregledu komisija v Veroni sprejela, je dobil vozni listek za Coburg, dobrih osemdeset kilometrov severno od Erlangena. Začel je delati v tamkajšnji opekarni, kjer je bilo že več Italijanov. Ti so ga prisilili, da je kot zadnji prišlek moral vsak mesec kupiti ali pašto ali olje za vse delovne tovariše iz Italije. Delo je bilo naporno, vreme je bilo lepo in toplo. Žejen je bil, a ni imel več niti ficka, da bi si kaj kupil, ko zagleda blizu sebe odprto in skoraj polno steklenico s pijačo. Zagrabi jo in izpije požirek. Kolega, ki je to videl, skoči s tovornjaka, ki so ga natovarjali, in začne po njem udrihati. Ubogi Sicilijanec zgrabi za opeko in jo vrže proti napadalcu ter ga rani pri ušesu. Delovni tovariši se zapodijo v kadrovski urad, kriče bogve kaj, kažejo na tisto malo krvi in dobri Sicilijanec je na mestu ob delo. Tava po Coburgu, sprašuje po zavodu za zaposlovanje, a ljudje, pravi, so le skomigovali z rameni: niso ga razumeli. Naposled gre na postajo ter čaka, čaka neskončno dolgo. Nenadoma zagleda vagon z napisom Milano in vstopi, a ko se prikaže kontrolor, zbeži iz vagona in se oklene meha med dvema vagonoma. Med zasliševanjem je od časa do časa vstopil komisar in molče prebral, kar je uradnik zapisal. Slednji mi je tudi pokazal telex, ki so ga prejeli od policije v Coburgu: vse se je ujemalo s pripovedovanjem zaslišanega Sicilijanca. Kako se je stvar iztekla? Na koncu zasliševanja se komisar vrne in mi reče: “Povejte mu, da sem zanj našel drugo delovno mesto, tudi v opekarni, tu blizu Erlangena. Povejte mu, da to ni ustaljeni postopek za pridobitev drugega delovnega mesta. Povejte mu tudi, da če bi imel spet kdaj težave, naj ne vrača udarca, ampak naj se raje pride posvetovat z nami. Ta človek mora biti sposoben poslati sestri darilo!” Kar nas je bilo v sobi, smo vstali, on pa se je zjokal od veselja; s policijskim avtom so ga tedaj odpeljali na novo delo v opekarno. Milan Gregorič Silvo Fatur Življenje in delo »CURRICULUM VITAE« IN KRATKA PREDSTAVITEV ŽIVLJENJSKEGA DELA Silvo Fatur, rojen leta 1935 v Zagorju na Pivki, se je po končani osnovi šoli vpisal na postojnsko gimnazijo in leta 1956 na njej tudi maturiral, čeprav je komaj šestnajstleten ostal brez staršev ter je moral za dve leti šolanje prekiniti in se spopasti z vsakršnimi kmetijskimi in gozdarskimi deli na domači kmetiji. Že kot dijak se je posvečal gledališki dejavnosti, zasnoval, urejal in Izdajal dijaški list Glas Krasa, dopisoval v Slovenski Jadran Idr. Po končani gimnaziji se je vpisal na ljubljansko slavistiko in jo končal 1961. leta z diplomsko nalogo, za katero je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Nemiren in raziskovalni duh gaje spremljal že Iz študentskih let. Ob literaturi ga je zanimala najprej rodna Pivška dolina in življenje v njej v novejšem času In nato, ob dozorevanju, vse bolj tudi naša polpretekla zgodovina in širša družbena vprašanja. Kot študent je posvečal veliko časa tudi prosvetnemu delu z mladimi na vasi, predvsem gledališkemu delu in režiranju. Poklicno pot je začel na Osnovni šoli v Pivki in jo nadaljeval kot profesor slovenščine na postojnski gimnaziji. Na njej je tudi ravnateljeval polno desetletje. Pod njegovo taktirko si je gimnazija pridobila sloves kakovostne šole. Opravljal je tudi številne odgovorne javne funkcije na področju kulture, na občinski in tudi republiški ravni, ter bil v Kavčičevih časih poslanec Pro-svetno-kulturnega zbora SRS. Leta 1978 se je z družino preselil k morju, se zaposlil na koprski enoti Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, bil nekaj let predstojnik enote in devet let svetovalec Republike Slovenije za slovenske šole na Tržaškem. Ukvarjal se je predvsem z učnimi načrti ter prenovo pouka slovenskega jezika in književnosti ter je pustil za seboj obsežen strokovni In organizacijski opus. Ob desetih knjižnih delih šteje njegova bibliografija prek 350 enot, ki jih je objavljal v različnih publikacijah. Bil je med pobudniki in začetniki Dijaškega obmejnega sodelovanja Primorske (DOSP), vsakoletne kulturne in športne manifestacije, ki zbere več sto udeležencev in se že desetletja seli po srednješolskih središčih Primorske, vključno z zamejstvom. Prav tako je bil tudi pobudnik Primorskih slovenističnih dnevov, strokovnega in spoznavnega druženja slavistov z obeh strani meje, ki že dve desetletji namenjajo strokovno pozornost slovenskemu jeziku ob meji in primorski književnosti. Za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju je leta 1994 prejel najvišje priznanje, nagrado Republike Slovenije, leta 2000 pa je postal častni član Slavističnega društva Slovenije. Nekaj dogodkov iz otroštva IN MLADOSTI Med slikami iz otroštva, ki so se mu močno vtisnile v spomin, je bil na primer dan, ko je vstopil v prvi razred italijanske šole, dobil predse kartonček z narisanimi češnjami (ciliege) in moral potem z ostalimi sošolci to brez konca prepisovati, prerisovati in izgovarjati. Sem sodi tudi Mussolinijev obisk Zgornje Pivške, ko so mu karabinjerji aretirali očeta, v njihovo hišo ob cesti pa je nepovabljeno prišla skupina v črne srajce opravljenih in v tujem jeziku govorečih žensk, ki so z okna na cesto odstranile mamine hortenzije in vreščale: duče-duče-duče ... Ne Silvo Fatur. more tudi pozabiti nekega večera sredi vojne, ko je Pivko vznemirilo čudno rdeče nebo nad Brkini, ki so tedaj doživljali svoj sodni dan: sedem do tal požganih vasi, na desetine ustreljenih talcev in na stotine ljudi pregnanih v konfi-nacijo. In spominja se tudi, kako so ljudje po vasi šepetali o skrivnostnem In pogumnem fantu Vojku, ki je bil strah in trepet fašistov. Nakar je iznenada prišla jesen 1943, ko so prek polj prihajali tavajoči Italijanski vojaki, prosjačili za malo kruha In vode ter odhajali za soncem proti zahodu. Eden Izmed njih, ves droban in majhen, je obnemoglo obsedel na sosedovih drvih. In ko mu je naš gost na mamino pobudo ponudil skodelico mleka, jo je pograbil In s solzami v očeh Izpil. Zatem so prišli Nemci in novo gorje. In na koncu leto 1945, osvoboditev, navdušenje, slavoloki, zastave, petje, vriskanje ... Vse to In še marsikaj je polnilo njegovo otroško srce. Sledila so težka povojna leta, ki so ga spet močno zaznamovala. Ne le zaradi prerane izgube obeh staršev, zaradi česar se je moral za nekaj let odpovedati šolanju in komaj šestnajstleten ravnati domačijo, ampak tudi zaradi tedanjih splošnih družbenih razmer. Trst, od katerega je bila Pivška gospodarsko močno odvisna, je bil odrezan. Oblast je brezupno pritisnila na kmete z obvezno oddajo pridelkov. Služb ni bilo In vasi so obubožale. Mladi so bili brez perspektive In se jim je kot edina rešitev kazal ilegalni tvegan prebeg čez mejo. Kar vse je ljudi bolelo, saj so se s tem podirale tudi sanje o svobodi. Širjenje duhovnega obzorja Pri Faturjevem duhovnem oblikovanju je ob njegovem neutrudnem hlastanju za znanjem odigralo pomembno vlogo tudi njegovo srečanje s stricem duhovnikom Jakobom Faturjem na avstrijskem Koroškem, kamor se je slednji zatekel v pregnanstvo najprej med nemško okupacijo In potem spet pred nasiljem povojnega komunističnega režima. Ob obisku strica v začetku petdesetih let je namreč trčil ob celo skladovnico emigrantske literature in ob imena številnih dotlej neznanih književnikov (Tine Debeljak, Zorko Simčič, Balantič idr.). Ob čemer so se mu odpirala nova obzorja pri spoznavanju In razumevanju naše polpretekle zgodovine in sedanje družbene stvarnosti. Ob požiranju slovenske literature ga je na poseben način vnemlrjal tudi Boris Pahor, tako da je že v gimnaziji »zagrešil« svojo prvo recenzijo njegove Vile ob jezeru. Blizu mu je bila Pahorjeva og- njevitost, pogum In etična pokončnost, zlasti v zvezi z narodnostnim vprašanjem. In v času, ko smo se dokopali do lastne države, ter se v šole vrača domovinska vzgoja, moramo ugotoviti, meni Fatur, daje Pahor imel prav, in da ga moramo obravnavati kot enega Izmed pionirjev v procesu nastajanja slovenske države. Fatur je planil še po drugih njegovih delih, da bi se na koncu srečal še z revijo Zaliv, ter ob polemičnih in pogumnih Pahorjevih pogledih, zlasti na narodnostno vprašanje, še sam dozoreval v zvestobi slovenstvu, za katero, pravi, »da mu je bila položena že v zibelko.« Seveda je ob tem nadgrajeval tudi svoja spoznanja, do katerih je prišel ob prebiranju emigrantskega tiska pri stricu Jakobu na Koroškem. Duhovnemu zbližanju s Pahorjem so sledila osebna srečanja, tudi v družbi postojnskih gimnazijcev, kjer je Fatur nekaj mandatov ravnateljeval. In ob poslednjem nezadržnem preboju Pahorja v evropski prostor mu je ob 90. obletnici poslal voščilo tudi z željo, da mu privošči še toliko let, da bi dočakal zasluženo Nobelovo nagrado. Faturja je že v gimnazijskih letih močno vznemirjala tudi naša polpretekla zgodovina. Zlasti tigrovstvo, ki je bilo na Pivškem globoko zakoreninjeno in je pustilo v zavesti ljudi močno sled v smislu občudovanja poguma Tigrovcev, a je bilo po vojni zamolčano. Ze kot študent je med prvimi In redkimi dregnil v to tabu temo s sestavkom »Zakaj molk o TIGR-u«, ki ga je objavil v reviji Obala leta 1972. Sledilo je še nekaj drugih spisov na to temo, kar ga je zbližalo s Karlom Kocjančičem, ter se je potem priključil tako akciji za postavitev spominskega obeležja ustanoviteljem TIGR-a na Nanosu kot tudi kasneje akciji za ustanovitev Društva TIGR, ki je v poldrugem desetletju pustilo za seboj globoko zorano brazdo. Da bi potem ta svoj prispevek k rehabilitaciji TIGR-a kronal s knjigo »Zgodba o TIGR-u«, ki je zagledala luč sveta na veličastni tigrovski proslavi v Sežani 2007. leta ob 80. obletnici ustanovitve TIGR-a. Faturja so vznemirjala tudi še mnoga druga družbena vprašanja. V eni izmed svojih razprav o Gregorčiču je na primer zapisal, da se je z njegovo pesmijo »Človeka nikar« začela Gregorčičeva duševna drama »na razpotju aktualnih idejnih in ideoloških trenj druge polovice 19. stoletja, ki se ponavlja vse do današnjih dni.« Ob tem Gregorčičevem »pretresljivem pogovoru s Stvarnikom« je namreč škof Anton Mahnič v svoji neizprosni in poenostavljeni dogmatski Silvo Fatur. logiki sklepal, da je tisti, ki ne prizna ali dvomi v edino resnico, to je Boga, izdajalec, celo sovražnik slovenskega naroda. Čeprav je Gregorčičeva poezija bolj kot katerakoli druga dobesedno preplavila slovenske domove in delno tudi že ponarodela, je konservativna katoliška stran z redkimi izjemami rohnela proti njemu. In ta dvojnost sprejemanja Gregorčičevih pesniških poslanic, meni Fatur, »je postala vse bolj izraz svetovnonazorske razklanosti slovenskega javnega življenja, izraz dokončne razcepitve na liberalizem in klerikalizem ... Razkol, ki je dosegel svoj nov višek v tridesetih letih 20. stoletja, se med vojno in revolucijo izrazil v bratomorni vojni ter se spet razplamteva, kot da je to naša usoda in tega ne znamo preseči.« Ljubezen do materinega jezika Celotno Faturjevo delo preveva tudi velika ljubezen do slovenščine, ki mu je mnogo več kot zgolj jezik. Je, če naj ga citiram, »naša misel, naš značaj oz. najpomembnejša stvaritev slovenske kulture, ali kar domovina«. Kakšna bo njegova usoda, ni še povsem jasno. Ob nezadržnem izgubljanju položajev na Koroškem in v Porabju je vendarle nekaj vzpodbudnih znakov, meni Fatur. Na primer ganljiva poročila o zanimanju za jezik pri drugem in tretjem rodu izseljencev. Pa zanimanje za slovenščino na številnih lektoratih na tujih univerzah. Naraščajoči vpis otrok iz mešanih in celo povsem neslovenskih družin v slovenske šole v zamejstvu in še posebej čudežna prebuja slovenščine z dvo- jezično šolo v Beneški Sloveniji. Pa prisotnost slovenščine v organih EZ. Temeljita in posodobljena preobrazba pouka jezika doma, z alternativnimi učbeniki, avdio in video posnetki ter računalniškimi programi. Vzpodbudno je tudi nastajanje novih univerzitetnih jeder slavistike v Kopru in Novi Gorici idr. Vendar, meni avtor, »ne vemo še nič trdnega, kaj se bo v resnici dogajalo z jeziki maloštevilnih skupnosti v prihodnje. Dejstvo je namreč, da na svetovni ravni mnogi jeziki izumirajo. Res pa je tudi, da Evropa noče postati talilni lonec ... In v enem, se zdi, smo si enotni, da je usoda slovenščine kot povsem razvitega modernega evropskega jezika in s tem usoda slovenstva v naših rokah ... Kajti razviti evropski jeziki, med katerimi je tudi slovenščina, bodo živeli vse dotlej, dokler jih bomo tvorno uporabljali na vseh življenjskih področjih. Opustitev rabe na enem samem segmentu že pomeni začetek konca ... Ne smemo se prepuščati samotolažbi, da smo v tem prostoru vzdržali tisoč let in več, ker smo obstali v okoliščinah, ki v ničemer niso primerljive s sedanjimi in prihodnjimi ...« Sicer pa, meni še Fatur, je perspektiva Evrope in sveta v dvojezičnosti in angleščina si je v spletu zgodovinskih okoliščin vlogo drugega prevladujočega jezika že vzela. Publicistični in organizacijski prispevek Faturja na PEDAGOŠKEM PODROČJU V svojih knjižnih delih, povezanih z jezikom, se je Fatur ukvarjal predvsem z didaktičnimi vprašanji pouka in učenja jezika, tudi za odrasle. Takšni sta npr. njegovi knjigi »Slovenska leposlovna književnost« in »Zapiski o materinščini«. Z njima je hotel posredovati širšemu krogu bralcev množico novega znanja, ki se je nakopičilo na področju slovenskega jezika. V času službovanja na koprski enoti Zavoda RS za šolstvo je bil, kot že navedeno, pobudnik Primorskih slovenističnih dnevov, kot skupnih akcij vseh treh primorskih slavističnih društev (iz Kopra, Nove Gorice in Trsta-Gorice-Vidma). Strokovna srečanja že tretje desetletje povezujejo ustvarjalne ljudi na obeh straneh meje, pri- našajo mnoga strokovna spoznanja in utrjujejo skupni kulturni prostor. Prav tako je Fatur tudi duhovni oče vsakoletnih srečanj srednješolcev z obeh strani meje, ki so tudi skoraj že tri desetletja nekje v funkciji ohranjanja slovenskega jezika in povezovanja obeh delov Primorske. Fatur in njegove tri domovine O svoji rodni Pivški, kot prvi in najbližji domovini, ter o nerazložljivem občutenju svojega rojstnega kraja meni Fatur, da gre pri tem za nekaj iracionalnega, kar je na primer »lastno tudi lastovkam, ki se znova in znova vračajo v svoja gnezda«. Zaveda se, da se ta odnos v pozni mladosti in v zrelih letih »porazgubi med vsakršnimi ambicijami, interesi in prizadevanji, a se v času, ko se krivulja življenja obrne navzdol, povrne in zmeraj bolj krepi«, kar pojasnjuje, zakaj so avtorjeva dela vse bolj obarvana po pivško. V času, ko ga je vleklo v svet, so njegovo pozornost pritegnili predvsem uveljavljeni domači in tuji literarni ustvarjalci in je lokalne teme in avtorje potiskal ob stran. V določenem trenutku pa se je zavedel, da ostajajo povsem neosvetljeni številni ustvarjalni liki s Pivškega ter je zato usmeril svoje raziskovalne napore tudi vanje. Tako je nastala knjižica » Vrnitev Miroslava Vilharja« in izbor njegovih pripovednih pesmi »Vrh skaline silovite«. Sledili so izbrani spisi domače pisateljice in pravljičarke Lee Fatur »Dom dedov« pa biografska zloženka »Oče in sin in zagorski zvonovi«, ki obravnava otroška in najstniška leta Dragotina Ketteja in njegovega očeta Filipa. Nazadnje je zaključil to serijo z novo knjigo »Zagorje in drugi zgornjepivški kraji«. Nič manj ni Fatur predan svoji širši domovini Primorski, ki jo, če naj ga citiram, »doživlja kot deželo koreninjenja mojega rodu« ter jo pri tem sprejema »v njeni zemljepisni, zgodovinski in kulturnozgodovinski razsežnosti, v prostoru in času«. Zaljubljen je, pravi, »v Kras, dolino Soče in Strunjanski zaliv ter diha s snežniškimi gozdovi.« Primorska je zanj »Bazovica, Bevk, Kosovel, Kras, Kette, Kraigher, Krn, Kogoj, Kosmač, Brkini, Benečija, Bartol, Bebler in Barkovlje, Vipavska dolina, Vilhar, Vremščica, Vojko, Goriška, Gradnik in Gregorčič, Postojnska jama in Pregelj, Snežnik, Srebotnjak in Svetokriški, pa Černigoj in Čermelj, TIGR in Trst.« Ob edinstvenem uporu slovenskega naroda med osemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja Fatur opozarja, da smo nekaj podobnega Primorci doživeli že s tigrovskim gibanjem in z vstajo jeseni 1943, ki sta potem prerasli v vseslovenski odpor proti okupatorju. Proces našega osamosvajanja je tako dozoreval dalj časa. V tem snovanju slovenske neodvisnosti je bil na primer še kako dragocen in še ne ustrezno ovrednoten prispevek Borisa Pahorja in njegovega Zaliva. Pa recimo literarna dela, ki so pomenila pravi naskok na trdnjavo slovenskega komunizma, kot npr. Branka Hofmana »Noč do jutra«, to je pričevanje o strahotno krivičnih dachauskih procesih, ali pa Igorja Torkarja »Umiranje na obroke«, ki je razgalilo eno morda najhujših devijacij povojnega jugoslovanskega ustroja, in, seveda, druga dela in drugi dogodki iz naše polpretekle zgodovine, ki so krčili pot k našemu dozorevanju v nacijo z lastno državo. Ob tem našem krčevitem slovesu od Jugoslavije, meni še Fatur, »da je tretjič v življenju pretresen pomislil tudi na puško, če bi bilo treba. Podobno kot drugič, ko je leta 1968 ob sestopu z vrha Triglava zvedel za vdor ruskih tankov v Dubčkovo Prago. Prvič pa se je to zgodilo jeseni 1953. leta, ko je v silovitih demonstracijah skupaj s sošolci s postojnske gimnazije na ves glas zahteval »dajte nam puške, gremo v Trsti«. Da smo Slovenci z osamosvojitvijo ujeli svoj zgodovinski trenutek, ne gre več dvomiti, meni Fatur. Vendar je bil za to potreben tudi niz širših evropskih premikov. Zato je treba to našo veliko, skoraj neprecenljivo vrednoto negovati. Ta, tretja Faturjeva domovina, to je ta »zasidranost v lastni zemlji, ta stik s samim seboj, ta dotik z bivanjem pa zraste v človeškem bitju prek materinščine. In ni nobene druge poti v prihodnost, kakor da se jezika, ki je nastal z nami vred, kot resnica našega počlovečenja, oprimemo posebno danes, ko se »s planetarizmom vtihotapljajo v nas bližnje in daljne skušnjave lahkotnega svetovljanstva«, kot je nekoč zapisal Edvard Kocbek. In za na konec nam Fatur polaga na srce še misel znanega ekonomista dr. Stephana Garellija, ki je dejal, da Evropa politično ne bo preživela, če ne bo znala rešiti vprašanja raznolikosti kultur, jezikov, identitete ljudi. Zato bi naj za naslednje, se pravi to stoletje, bila značilna prav raznolikost. Koper, januar 2009 Tekst je nastal ob srečanju s pisateljem v koprski knjigarni Libris januarja 2009. Vera Vetrih Še o Danici in Stanku Pogovor z Majdo Colja Kompan Majda Colja Kompan, rojena leta 1939 v Trstu, nečakinja Ferdinanda Bidovca ter sestrična Pinka in Danice Tomažič, živi v Ljubljani. Od leta 1989 deluje kot animatorka v katoliškem duhovnem gibanju Prenova v Duhu, kot članica Kluba tržaških Slovencev v Ljubljani pa stalno spremlja politično in kulturno dogajanje med tržaškimi Slovenci. Ogorčena nad gledališko predstavo Zaljubljeni v smrt je pristala na naš pogovor. Začniva pri Vašem otroštvu, ki ste ga preživljali v mestu, ki je bilo prizorišče strahot druge svetovne vojne z vso zapletenostjo tega večnacionalnega prostora. Česa se najbolj spominjate? >• Rada bi začela z dogodki, ki so se zgodili pred mojim rojstvom. Lani smo v Bazovici praznovali stoletnico rojstva mojega strica Ferda Bidovca in podoživljali posledice njegove usmrtitve. Njegovi materi, po rodu Italijanki, je leto dni po sinovi smrti od žalosti počilo srce. Ni mogla več prenašati bolečine, da ji je lastni narod ubil sina. Tudi vsi ostali bratje in sestre so bili s to smrtjo zaznamovani: najstarejša sestra Marija je želela postati redovnica, najmlajši sin Miro je po študiju teologije želel postati misijonar v Rusiji, a obema je bilo to onemogočeno. Spominjam se, da so starši govorili, da ju Cerkev ni sprejela, ker je bil njun brat »bandit«. Sestri dvojčici Vera in Neda sta po materini smrti morali zapustiti družino in sta živeli v Umbriji pri materini sestri, ki ni marala Slovencev. Strica Ivan, ki je po- • & tfaifotcui /¡-e ¿trjuia. -*• ko Ie /*<><>&> Z? / i7*“ /n&u' Tiicoe6 SJanio- eUi ŽtuZk ¿0 ttZ} diVrci, oU/ tcč&TfiSl, tLa ni 'fbu ^ n U/ "M, V " ■n ce& /'/cUnhf f § Vn|/ č 'nj/; K¿to JZosvJza itn, f Pesmico je Stanko Vuk poslal mali Majdi iz konfinacije v Fossanu. stal duhovnik, in Stane sta tudi morala zapustiti Trst in študirati v Ljubljani ob pomoči očetovih sorodnikov. Moja mama Tončka in stric Rudi sta pomagala očetu v trgovini z jestvinami v Ulici Genova; trgovini je zaradi dolgov, ki so jih povzročili stroški za odvetnike strica Ferda, grozilo zaprtje in so jo le s težavo vzdrževali. Otroci so pogosto trpeli lakoto. Tudi teta Slavica in Marija sta se zaradi teh težav morali preseliti v Umbrijo. Se sedaj se s solznimi očmi spominjam pripovedovanja moje mame: po smrti matere Antonie je bilo za otroke pri Bidovče-vih edino razvedrilo obisk pokopališča, kamor jih je oče peljal vsako nedeljo. Očetu Ivanu (rojen je bil v Žirovnici, njegova daljna prednika sta bila Čop in Prešeren) je smrt leta 1939 prizanesla z grozotami druge svetovne vojne. Glede na takratne razmere je zelo nenavadno in prav neverjetno, da sta Gorenjec in Italijanka v fašističnem Trstu vzgojila tako pokončne in pogumne Slovence ter dobre kristjane. >- Čeprav dedka in babice nisem poznala, sem ju vedno občudovala zaradi njune globoke ljubezni in vere; babica se je tudi naučila govoriti slovensko in otroke vzgojila v zavedne Slovence. Po očetu izhajate iz Škrbine na Krasu, iz družine Colja, v kateri se je rodilo dvanajst otrok. Kaj nam lahko poveste o tej družini? >- Poznala sem samo babico, kije zame skrbela tudi med vojno. Zaradi revščine je kot vdova poslala v Trst na delo najprej teto Emo - mamo Pinka in Danice Tomažič. Po Emini poroki s Pepijem so jima prišli v Trst pomagat še drugi moji strici in tete; tudi moj oče Emil je delal v lokalu »Pepi s’ciavo«. V Trstu je spoznal mojo mamo in z njuno poroko leta 1938 sta se družini Bidovec in Colja združili. Danica Tomažič in Majda Colja. Pinko Tomažič leta 1932. Sva že med drugo svetovno vojno. Stari ste bili komaj tri leta. Kje ste jo preživljali? >• Moja starša (oba prvoborca in spomeničarja) sta bila od vsega začetka vključena v antifašistična gibanja. Mamo so kmalu zaprli, oče pa je bil vpoklican v Battaglione speciale, zato sem bila od leta 1942 pri Tomažičevih. Spominjam se, da sem s teto Emo šla v zapore in izročila roza nageljček Pinku, ki je bil za rešetkami. Danica in Stanko sta sanjala, da bi tudi sama imela takšno punčko, kot sem bila jaz. Danica me je razvajala, crkljala in tolažila. Spominjam seje kot posebno ljubeznive, prijazne in vedno nasmejane sestrične, zelo podobne stricu Pepiju, teta Ema pa mi je ostala v spominu kot malce zagrenjena in stroga oseba. Tudi zelo prisrčnega Stanka Vuka sem nekajkrat videla, celo pisal mi je kot »gospodični Majdiči Colja« iz zaporov v Fossanu. Kakšni pa so Vaši spomini na 10. marec 1944 - dan tragične smrti Danice in Stanka? >- Se danes sem pretresena ob spominu na noč, ki je sledila njunemu umoru. Stric in teta ure in ure nista le jokala, temveč obupno in nečloveško rjovela od bolečine. Vsi ti dogodki so Vas prav gotovo zaznamovali in pustili v Vas globoke rane. >- Res je, vsa ta obupna žalost, tetina črnina ter neprestane solze so name, majhno deklico, močno vplivale. To se je še stopnjevalo s stričevo smrtjo, ki ga je doletela v zadnjem bombnem napadu na Trst, nedaleč stran od doma. Kako se spominjate konca vojne? >- Moja mama se je junija 1945 vrnila iz nemškega delovnega taborišča Bayreuth. Prišla je pome in me odpeljala na naš dom v Ulici Piccardi. Oče se je vrnil domov šele čez eno leto, prej je deloval kot partizanski funkcionar v Postojni. Spominjam se, da me je teta Ema želela posvojiti, da ne bi živela sama. Moji starši se seveda niso odrekli edinemu otroku (brat Stojan se je rodil šele leta 1947), a se mi tudi prav posebno niso mogli posvetiti. Oba sta bila aktivna v najrazličnejših odborih in društvih, kot prvoborca sta uživala privilegije v zamejskem prostoru in Jugoslaviji ter neprestano podoživljala grozote vojne. Majda Colja in Ema Tomažič. Kako pa ste se počutili v šolskih klopeh? >- Bila sem med prvimi generacijami, ki so se vpisale v slovensko osnovno šolo v prostorih današnje Tržaške knjigarne; nižjo gimnazijo sem obiskovala pri Sv. Jakobu, klasično pa v Ulici Lazzaretto vecchio. Globoko me je prizadelo obnašanje slovenskega kateheta, ki je zahteval, da sva s sošolko morali vstati in povedati, da nisva prejeli zakramenta svetega obhajila: v razredu sva bili namreč edini, ki ju starši niso vzgajali v krščanski veri. Sva pa zato sodelovali na vseh levičarskih prireditvah naše manjšine in meni, kot ljubiteljici gledališča, so bili ti nastopi zelo všeč. Kdo pa so bili Vaši profesorji? >- Imela sem veliko srečo, da so me poučevali tako znameniti možje, kot so prof. Rebula, prof. Harej, prof. Merku in prof. Peterlin. Niso bili pristaši nove ideologije, a so me kljub temu zelo spoštovali. Sama pa bi se rada družila s tistimi sošolci, ki so jih moji starši označevali za »belčke«, a takrat to ni bilo mogoče. Kljub temu, da v cerkev nisem smela, sem včasih skrivaj stopila v cerkev sv. Vincencija, kjer sem razmišljala o Bogu. Če se vrnem k profesorjem: ljubezen do klasične literature in slovenstva mi je vcepil Alojz Rebula, ki ga še danes z velikim pričakovanjem preberem v vsaki številki Družine, prof. Peterlin pa me je navdušil za kulturo ter prek radijskih iger, v katerih je bil protagonist, za gledališko umetnost. Sva že pri vašem odhodu iz Trsta. To se je zgodilo leta 1959. >• V Ljubljano sem se preselila zaradi študija, bila deležna štipendije kot vsi »pravoverni zamejci« ne glede na finančno družinsko stanje in se tu kmalu poročila. To mesto me je še bolj povezalo z gledališčem, saj sem zaradi brata Stojana, ki je študiral na AGRFT, bolje spoznala gledališki svet in redno obiskovala predstave. Bilo pa je tudi odločilno za moj novi pogled na življenje in duhovno spreobrnjenje. Hčerko Katarino je namreč sošolka povabila k verouku, katehet Slapšak pa vse starše na srečanje. Na tem srečanju sem končno začutila Jezusovo prisotnost v mojem življenju ter ozdravljenje vseh bolečin iz preteklosti in dvomov, ki so me obdajali. Izlet dijakov klasične gimnazije v Firence. Druga z leve je Majda Colja, zadnji na desni Jože Peterlin. Ema, Danica in Pepi Tomažič. Danica Tomažič z mamo Emo. Bi nam lahko bolje predstavili gibanje Prenova v Duhu, kjer aktivno sodelujete? >- To duhovno gibanje, ki ga v Sloveniji vodi pater Marijan Sef, je postalo moj drugi dom. Ljudem v stiski pomagamo predvsem z molitvijo, dobrodelnostjo in evangelizacijo. Božja previdnost je hotela, da sem na duhovnih vajah v skupini naletela na gospo, ki je izhajala iz domobranske družine in so ji partizani ubili brata: za obe je bila to nepozabna spravna izkušnja. Naj poudarim, da je v Sloveniji nešteto podobnih gibanj, pri katerih številni verniki in strokovnjaki z veseljem sodelujejo in so Cerkvi v teh kriznih časih v veliko pomoč. Vrniva se k gledališki predstavi Zaljubljeni v smrt, zaradi katere sva se začeli pogovarjati. Kot ljubiteljica gledališča ste verjetno šli gledat to predstavo z velikim pričakovanjem. >- Če sem iskrena, sem se ogleda te predstave kar malce bala. Kako sem jo doživela, sem že opisala v Javnem pismu (Mladika, februar 2009). Se dodatno pa je mene, vse sorodnike in prijatelje razžalostil odgovor Marka Sosiča na to pismo. Številni klici in pisma, ki jih prejemam, me zavezujejo, da ponovno izrazim svoje ogorčenje. Umetniška svoboda še ne pomeni, da je lahko neka predstava neestetska, zlagana, pornografska, neetična in predvajana v zadušljivo zakajenem prostoru. Neizmerno bolečino mi povzroča spoznanje, da prav »moje«, tržaško gledališče, ki me je v mladosti hranilo z gledališko umetnostjo in slovensko besedo in kamor sem hodila občudovat slovenske igralce, leta 2009 uprizarja »ne-gledljivo ogabnost« o mojih prednikih - kot je v Družini (15. 3. 2009) zapisal Alojz Rebula. At (jQañs CtuTlla, iMti, , ñUjj/j 1 P Pl' djjlcji íTaJlaUAMiÁ. - :/JJ_ VlOy ■ tuaPuL A*- Oatcaudiuh ta. nLccuá^, JU (JLl- > jLč /fc/UsrtavL' In q jsrxU\Á A^oa. . l_auL /kuJj iuJUj I: /WuuU tUuAf (i /l/AV. 0^V\VCUoo sfartdo CCUMXAs /focUD Pinko Tomažič leta 1935. Pismo, ki ga je mala Majda s pomočjo Danice Tomažič napisala mami, aktivni antifašistki, v zapor. Branka Sulčič Piccolomini in naši kraji Posvetitev cerkva Kot tržaški škof je Enej Silvij Piccolomini skrbel, da bi se v njegovi škofiji zidale nove cerkve. Sam je posvetil kapelo sv. Martina v benediktinskem samostanu v Trstu, cerkev v Dutovljah, cerkev v Križu pri Sežani in podružno cerkev Žalostne Matere Božje v Predjami. Cerkev v Križu Na mestu, kjer je bila že v 11. stoletju kapelica ali pil, so sezidali podružno cerkvico sv. Križa v Križu, ki jo je 3. maja 1450 posvetil sam tržaški škof Enej Silvij Piccolomini, kot je razvidno iz pergamenta, ki ga hranijo v tomajskem župnijskem arhivu. Tomajski župnik Albin Kjuder je leta 1957, to je točno petsto sedem let po posvetitvi cerkve, takole opisal pergament v 5. zvezku svojih rokopisov: »Dolg je 37,5 cm in širok 15 cm, z upognjenim spodnjim robom, prešivanim s platnenim trakom. Ta nosi voščeno okroglo ploščico, ki je na njej grb škofa Eneja S. Piccolomini, vtisnjen v rdeč pečatni vosek.« Sledi prepis besedila. »Dokument je težko čit- EAT UlcpicnS.1 ¿rt cynT-Siil. * raiifrtvi Jfclie'-flielit , rodnic Seuofici» otccpi il -fufcliloli ¿ju«m ; S-r.a lini l illinn cp iLcncrtr •pici*' S cupicm refcoanoč Srric ul epu älc rc;n0 4-.-111 .Tm noQll* irrt-nilj rS/ir.i AoiJkIic«P ‘r’-iöi -jaroU .-pljikjpi .T\nroi 7\lL.r-,. =1- iltc TlcJupue .ttupic >}-’ Jncpnrtre ujnau-m". .i|,„ TZ.iIra ' • N-"»i fctriui Ctft „9.™ „W.. -• Tj TSofejNsip'* Vnesti ‘Lu*tc S» Li.Url» . r____________~ .1' *rolhi> .-TTriniV Aten» ct* cjK,/; * ** T'11, P"™ ^ 1"" .hrti? .J,,lh . l-l;-"-ponOZI ei-jpnr-T^.- '"“M -..H_firo;Vr(r-- 1 - j-n