Dimitrij Reja1 (Slovenia) CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES ABSTRACT Purpose: The purpose of this paper is to determine whether trust in certified e-reposito- ries is justified. In this paper, we focus on exploring different ways to establish trusted e-repositories. Through the prism of different ways of certification and auditing of e-re- positories, we will compare the values of individual certificates and their values in the context of trust. Methods/approach: In our paper, we used a descriptive method to compare the differ- ent standards required to set up a certified e-repository. Results: An overview and brief description of the standards for the certification of trust- ed e-repositories. Conclusions/findings: Certification of e-repositories is a very broad topic and it requires a lot of technical knowledge to understand it properly. To the first question „Is reduced trust in e-repositories justified?“, We can quickly and clearly answer that it is unjustified. We can also add the critical idea that the high level of trust in classical archives is to some extent completely unjustified. The answer to the second statement in the article „Does a certified e-repository withstand long-term storage?“ Is a little more complicated. With strict adherence to all good practice commitments, long-term storage is sustainable. On the other hand, we have the postulate of the current social system, which is profit. In this light, we must also consider the long-term storage of e-repositories and the associ- ated potential problems. Key Words: e-repository, archives, trust, standardization, archival science and the future CERTIFICAZIONE DI ‚E- REPOSITORY‘ CREDIBILI SINTESI Scopo: lo scopo di questo documento è quello di determinare se la fiducia negli e-repo- sitory certificati sia giustificata. In questo articolo, ci concentriamo sull‘esplorazione dei diversi modi per creare archivi affidabili. Attraverso il prisma dei diversi modi di certifi- cazione e controllo degli e-repository, confronteremo i valori dei singoli certificati ed i loro valori nel contesto della fiducia. Metodi/approccio: nel nostro documento, abbiamo usato un metodo descrittivo per confrontare i diversi standard necessari per impostare un e-repository certificato. Risultati: una panoramica e una breve descrizione degli standard per la certificazione di e-repository attendibili. 1 Dimitrij Reja, IT specialist and archivist, graduated in 2002 on Faculty od Social Sciences, Ljubljana. Em- ployed as System Administrator at The Office of the State Prosecutor General of the Republic of Slovenia (2006). CIO at Ministry of Infrastructure Republic of Slovenia (2012). IT specialist and archivist in The In- spectorate of Infrastructure Republic of Slovenia. Student of Archival Science Doctoral Program at Alma Mater Europaea – ECM master’s program. E-mail: dimitrij.reja@gmail.com 46 CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja Conclusioni/risultati: La certificazione degli e-repository è un argomento molto ampio e richiede molte conoscenze tecniche per essere compreso correttamente. Alla prima domanda „La fiducia ridotta negli e-repository è giustificata?“, possiamo rispondere ra- pidamente e chiaramente che è ingiustificata. Possiamo anche aggiungere l‘idea critica che l‘alto livello di fiducia negli archivi classici sia in una certa misura completamente ingiustificato. La risposta alla seconda affermazione dell‘articolo „Un e-repository cer- tificato resiste all‘archiviazione a lungo termine?“ è un po‘ più complicata. Con una ri- gorosa aderenza a tutti gli impegni di buone pratiche, lo stoccaggio a lungo termine è sostenibile. D‘altra parte, abbiamo il postulato dell‘attuale sistema sociale, che è il pro- fitto. In quest‘ultimo caso, dobbiamo anche considerare l‘archiviazione a lungo termine degli archivi ed i potenziali problemi associati. Parole chiave: e-repository, archivi, fiducia, standardizzazione, archivistica, futuro CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV IZVLEČEK Namen: Namen prispevka je ugotovitev ali je zaupanje v certificirane e-repozitorije upravičeno. V prispevku se posvečamo raziskovanju različnih načinov vzpostavitvi zau- panja vrednih e-repozitorjev. Skozi prizmo različnih načinov certificiranja in revidiranja e-repozitorjev bomo primerjali vrednosti posamičnih certifikatov in njihove vrednosti v kontekstu zaupanja. Metoda/pristop: V našem prispevku smo uporabili opisno metodo s katero smo primer- jali različne standarde, ki so potrebni za vzpostavitev certificiranega e-repozitorija. Rezultati: Pregled in kratek opis standardov za potrebe certificiranja zaupanja vrednih e-repozitorijev Sklepi/ugotovitve: Certificiranje e-repozitorijev je zelo široka tema in za njeno pravilno razumevanje je potrebno veliko tehničnega predznanja. Na prvo zastavljeno vprašanje »Ali je zmanjšano zaupanje v e-repozitorije upravičeno?«, lahko hitro in jasno odgovo- rimo, da je neupravičeno. Ob tem lahko dodamo še kritično misel, da je visoka stopnja zaupanja v klasične arhive do neke mere povsem neupravičena. Odgovor na drugo tr- ditev v prispevku »Ali certificiran e-repozitorij vzdrži dolgoročno hrambo?« je malce bolj zapleten. Ob striktnem upoštevanju vseh zavez dobrih praks, dolgoročna hramba vzdrži. Na drugi strani imamo postulat trenutnega družbenega sistema, ki je dobiček. V tej luči moramo upoštevati tudi dolgoročno hrambo e-repozitorijev in z njim povezne morebitne težave. Ključne besede: e-repozitorij, arhivi, zaupanje, standardizacija, arhivska znanost in pri- hodnost 47CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja 1 UVOD V digitalni dobi se količina digitalno proizvedenih vsebin povečuje eksponentno. Na podlagi zbranih podatkov podjetja »Raconteur Media Ltd.« je ocenjena dnevna količi- na ustvarjenih digitalnih podatkov na celotnem planetu do leta 2025, 463 EB2. Dnevno je odposlanih 294.000 milijard elektronskih sporočil in 5.000 milijard iskanj se dnevno opravi na spletu (Desjardins, 2019b). Ob pogledu na zbrane podatke, kaj vse se opravi v eni minuti na internetu v letu 2019, so nam le ti malce bolj domači z vidika merskih enot. V letu 2019 je bilo v eni minuti odposlanih 118 milijonov elektronskih sporočil (Desjar- dins, 2019a). Ob tem ne smemo pozabiti na vso analogno gradivo, ki se skozi proces dig- italne transformacije3, digitizira4 in pretvarja v digitalno gradivo. V luči enormnih digitalnih vsebin, ki se ustvarjajo vsak dan je potreben tehten razmis- lek o načinu arhiviranja digitalnega gradiva v zaupanja vredne e-repozitorije. Zaupan- ja vredni e-repozitoriji morajo vzdržati vsem nenehnim informacijskim spremembah, prav tako je potreben tehten razmislek o varnosti in zanesljivosti podatkov. V prispevku se posvečamo raziskovanju različnih načinov vzpostavitvi zaupanja vrednih e-repozi- torjev. Skozi prizmo različnih načinov certificiranja in revidiranja e-repozitorjev bomo primerjali vrednosti posamičnih certifikatov in njihove vrednosti v kontekstu zaupanja. 2 OPREDELITEV PROBLEMA 2.1 Ali je zmanjšano zaupanje v e-repozitorije upravičen? V prispevku želimo prikazati, da so e-repozitoriji neupravičeno podvrženi manjši stopnji zaupanja. Neupravičenost manjše stopnje zaupanja ovreči skozi plastičen prikaz vseh postopkov pri pridobitvi certifikata o zaupanja vrednem e-repozitoriju. S tem želimo bralcu prispevka prikazati, da so vsi postopki vzpostavitve in preverjanja zaupanja vred- ni in opravičujejo zaupanje v e-repozitorij. 2.2 Ali certificiran e-repozitorij vzdrži dolgoročno hrambo? Dolgoročna hramba arhivskega gradiva je poleg primarnega problema zaupanja dru- gi problem, ki ga želimo skozi prispevek obravnavati. Za nemoteno delovanje in dol- goročno hrambo vsebine v e-repozitoriju je ključnega pomena, da vsebina vzdrži vse izzive sodobnega časa. 3 NEKAJ O ZAUPANJU IN VREDNOTAH Zaupanje je med drugim v slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljeno kot »biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zau- pati v razum, usodo« (Fran/iskanje/zaupati, b. d.). S sociološkega vidika je zaupanje na ravni posameznika, pričakovanje na strani A-ja, da bo B v situaciji X naredil Y. To je osnovna definicija zaupanja, ki jo najdemo pri večini avtorjev (Iglič, 2018). 2 EB – ExaByte (1.0006 Bytov) 3 Digitizacija je torej proces pretvarjanja analognih informacij v digitalne informacije. Ko se ta proces uporabi kot vzvod za izboljšanje političnih, ekonomskih, kulturnih ali drugih procesov, to imenujemo digitalizacija. Rezultat tega procesa pa imenujemo digitalna transformacija, ki jo lahko opredelimo kot proces preusmerjanja organizacije od starega pristopa k novim načinom dela in razmišljanja s pomočjo uporabe digitalnih, socialnih, mobilnih in nastajajočih tehnologij. 4 Digitizacja se nanaša na digitizacijo (ang. digitization), ki označuje pretvorbo analognih tokov infor- macij v digitalne bite. 48 CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja Veljko Rus v svoji knjigi »Naše vrednote«, opisuje institucije s sociološkega vidika kot »koncentracija moči, ki je posebej posvečena določeni vrednosti« (Rus, 1971)» ter na- daljuje z učinkovitostjo institucij, »institucije so tem bolj učinkovite, čim bolj tesna je zveza med močjo in vrednoto« (Rus, 1971). O zaupanju posameznika in institucij prikazuje analogija vrednot in posledično zau- panja na sledeč način »prav tako kot tiči v jedru posameznika vrednostna struktura, ki razvršča njegovo vsakodnevno dejavnost v trajno osebno usmerjenost, prav tako tiči v jedru sleherne institucije sistem vrednot, ki se z močjo aktualizira v normah, pravilih in predpisih. Če pogajajo osebne vrednote doslednost in predvidljivost posameznikovega ravnanja, lahko za institucije trdimo, da imajo analogno funkcijo v območju kolektivne, skupinske ali množične aktivnosti« (Rus, 1971). Zaupanje v institucije je na nek način pogojeno z družbenimi vrednotami. Institucije svojo moč uveljavljajo z normami, pravili in predpisi. 3.1 Zaupanje v klasične in elektronske arhive Klasičnim arhivom5 zaupamo saj že s svojim institucionalnim ugledom omogočajo večjo stopnjo zaupanja. Svoje zaupanje v verodostojnost arhivske dokumentacije zagotavl- ja na podlagi predpisov, etičnih norm in standardov. Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva zagotavlja zaupanje z načeli uporabnosti, trajnosti, celovitosti, dostopnosti in varstva kulturnega spomenika. Arhivski kodeks sprejet v Pekingu sep- tembra 1996 opredeljuje visoke etične standarde za vse, ki so vključeni v arhivski poklic (Kodeks etike | Pokrajinski arhiv Maribor, 1997). Avtentičnost arhivskega gradiva zagotavlja zaupanje, ki se tudi na podlagi fizične vidne opremljenosti posamičnega gradiva6 še povečuje. Enostavno bi lahko dodali, da se človeško zaupanje povečuje s tem, ker lahko gradivo vidimo in ga občutimo. Morebitna poneverba arhivskega dokumenta bi bila vidna. Žig na takšnem dokumentu bi bil vidno prepoznaven (črnilo bi bilo iz novejšega obdobja). Podpis bi lahko preverjali s pomoč- jo strokovno usposobljenih in zaupanja vrednih strokovnjakov s področja grafologije. Avtentičnost nosilca v tem primeru papirja ali pergamenta bi lahko na ekvivalenten način pregledali strokovnjaki s področja materialov. Popolnoma diametralno nasprotje v luči laične javnosti predstavljajo e-repozitoriji (e-arhiv)7. Komponenta zaupanja je v javnosti na podlagi vsakodnevnih bombardiranj kaj vse je mogoče poneveriti v osnovi zmanjšano. »Vendar pa v obdobju, ko postaja- jo tehnologije za ponarejanje e-zapisov vse bolj razširjene, ni presenetljivo, da ima javnost vedno manj zaupanja v te zapise« (Hajtnik, 2019). Zaupanje v e-repozitorij je pridobljeno in zaupano na podlagi uspešnega certificiranja. Kako in na kakšen način se podeljuje, kaj vse je potrebno opraviti za pridobitev certi- fikata s katerim postane e-repozitorij zaupanja vreden je laični javnosti neznanka, če- prav je podvržena večjemu številu različnih mednarodno priznanih standardov. 4 CERTIFICIRANJE E- REPOZITORIJEV Vse več ustvarjenih podatkov ima za logično posledico vso večjo zainteresiranost ra- zličnih tipov organizacij za vrednotenje lastnih e-repozitorijev. S tem nas avtomatično usmerja tudi na področje revidiranja in certificiranja e-repozitorijev. 5 Klasičen arhiv v tem prispevku pojmujemo v pomenu arhiv kot institucije. 6 fizične vidne opremljenosti posamičnega gradiva v tem prispevku v tem prispevku pojmujemo vse fizične lastnosti in označbe na dokumentu, kot so npr. žig, podpis, podpis 7 Termin e-repozitorij v tem prispevku enačimo z e-arhivom. 49CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja Podelitev zaupanja v e-repozitorij dosežemo s certificiranjem. Certificiranje je del zau- panja, ki je podeljeno za določeno časovno obdobje, in se v določenem časovnem in- tervalu obnavlja. Ob tem je pomemben razmislek o tem ali uporabiti samooceno ali postopek revizije. Za potrebe certificiranja različnih tipov e-repozitorijev imamo na vol- jo različne tipe certifikatov. Certifikati se delijo med seboj glede na stopnjo zaupanja, način obnove in časovno obdobje. 4.1 E-repozitoriji in njihov namen Kot smo omenili v predhodnem poglavju je v svetu več vrst e-repozitorijev, ki se ločijo glede na svoj namen in posledično je na njihov namen vezana stopnja zaupanja. Organizacija ali posameznik na svojem zasebnem strežniku8, ki omogoča hrambo dig- italnih vsebin zasebne narave, zelo verjetno ne potrebuje vpeljevanja ISO standarda v svoje informacijsko okolje ali kateregakoli drugega standarda. V tem primeru gre za zasebni arhiv, ki ni podvržen vsem zahtevam javnega arhiva. Sama vpeljava ISO stand- arda je namreč velik organizacijski zalogaj kakor tudi finančni. Z drugega vidika pa morajo javnopravne osebe9 zagotavljati zaupanja vredne javne e-repozitorije, ki so podvrženi organizacijskim, tehničnim in finančnim zalogajem. Delitev in ponovna uporaba digitalnih vsebin podatkov (»reuse«) je koncept, ki se hitro uveljavlja. Njihova zanesljivost in kvaliteta se zato vedno znova znajde pod drobno- gledom. V duhu kooperativnosti in zaupanja moramo na nek način zagotoviti njihovo zanesljivost in verodostojnost. Odgovor na zgoraj navedeno zahtevo se skriva v standardizaciji pravil ter njihovemu ne- nehnemu revidiranju. 4.2 Standardi in certificiranje s področja e-repozitorijev Na področju javnih e-repozitorijev so javnopravne osebe podvržene uveljavitvi najra- zličnejših standardov ter vsakokratnemu revidiranju. V sliki 1 so prikazani različni standardi na področju revizije zaupanja vrednih e-repozi- torijev. Tabela je razdeljena v skladu s predlogom evropskega okvirja za revizijo in cer- tificiranje. Nanizane so tri stopnje certificiranja za zaupanja vreden digitalni repozitorij. Vsaka raven ima različne zahteve za reševanje različnih potreb. Tri stopnje certificiranja so Core, Extended in Formal, imenovane tudi bronasta, srebrna in zlata. (A Primer on the Certifications of a Trusted Digital Repository (TDR) | Data Science at NIH, 2017). Vse stopnje se ločujejo med seboj po stopnji zahtevnosti pridobitve določenega certi- fikata, glede na zahteve e-repozitorija. 8 Zasebni strežnik v tem prispevku razumemo kot privatni strežnik zasebnega podjetja ali posameznika, ki hrani le privatne digitalne vsebine. 9 Javnopravne osebe so državni organi, samoupravne lokalne skupnosti ter pravne osebe javnega prava in zasebnega prava ter fizične osebe, ki so nosilci javnih pooblastil ali izvajalci javnih služb (ZVDAGA, 2. člen). 50 CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja Slika 1:Pregled različnih nivojev certificiranja (vir: https://datascience.nih.gov/trusted_digital_repository) 4.2.1 Core ali bronasta stopnja Bronasto stopnjo revidiranja in izdaje certifikata CoreTrustSeal10 predpisujeta organ- izaciji WDS11 in DSA12. Certifikat ima minimalno 16 zahtev, postopki samoocenitve so opisani v dokumentu z naslovom, »Core Trustworthy Data Repositories Require- ments«. Število certificiranih repozitorijev je impresivno. Pri pregledu kakšni repozi- toriji so certificirani v tem skklopu je razvidno, da gre za podatke, ki so znanstvene narave. Zanesljivi podatki tipa, digitalnih storitev, produkti in informacije s področja družboslovja in naravoslovja. 4.2.2 Extended ali srebrna stopnja Srebrna stopnja revidiranja in izdaja certifikata Nestor Seal of Trustworthy Digital Ar- chives. Izraz “nestor” je sestavljen iz besede network in storage. Nestor je baziran na nemškem DIN standardu, uporablja ga kompetenčna mreža najrazličnejših organizacij13. 10 CoreTrustSeal je mednarodna, nevladna, neprofitna skupnost, ki spodbuja trajnostne in zanesljive po- datkovne infrastrukture.( coretrustseal.org, 2020) 11 Svetovni podatkovni sistem (WDS) je interdisciplinarno telo Mednarodnega znanstvenega sveta (ISC; prej ICSU), ki ga je leta 2008 ustanovila 29. Generalna skupščina v Maputu v Mozambiku. (icsu-wds.org, 2020) 12 DSA - Data Seal of Approval 13 Seznam najpomembnejših partnerjev v Nestor mreži so: Bayerische Staatsbibliothek, Library Service Centre Baden-Württemberg, Federal Archive, Deutsche Kinemathek – Museum für Film und Fernsehen German National Library, FernUniversität Hagen, GESIS - Leibniz Institute for the Social Sciences, Gopo- rtis - Leibniz Library Network for Research Information, Hochschulbibliothekszentrum des Landes Nor- drhein-Westfalen, Göttingen University/Göttingen State and University Library, Humboldt Universität Berlin, Institut für Deutsche Sprache, Institut für Museumsforschung (Stiftung Preußischer Kulturbesitz) Zuse Institute Berlin, Landesarchiv Baden-Württemberg, Landesarchiv Nordrhein-Westfalen, PDF/A Competence Center, Rechenzentrum University of Freiburg, Sächsische Landesbibliothek – Staats- und Universitätsbibliothek Dresden 51CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja Nastanek nestor mreže ima svoj začetek projekta v letih 2003 – 2009 pod okriljem BMBF (Zvezno ministrstvo za izobraževanje in raziskovanje). Nestor mreža se osredotoča na dolgoročno hrambo in razpoložljivost digitalnih virov v Nemčiji. 4.2.3 Formal ali zlata stopnja Zlata stopnja revidiranja in izdaja ISO certifikata. Predpisuje in izdaja ga mednarodna organizacija ISO14. Predstavlja najzahtevnejšo stopnjo certificiranja, saj mora prosilec izpolnjevati preko 100 zahtev in je povezana z večjim finančnim, organizacijskim in kadrovskim vložkom. Podelitev certifikata za zaupanja vreden e-repozitorij vključuje različne ISO standarde, ki so opisan v nadaljevanju. 4.3 Opis ISO standardov Pred predstavitvijo vseh relevantnih standardov na področju revidiranja e-repozitorijev, ki jih predstavlja avtor Dr. Dawei Lin v članku z naslovom »A Primer on the Certifications of a Trusted Digital Repository (TDR)«, je vredno razložiti potek nastanka ISO standarda. ISO (International Organization for Standardization) je mednarodna organizacija za stand- ardizacijo, sestavljena je iz nacionalnih organov za standarde. Delo za pripravo novega standarda vodi tehnični komite v sklopu ISO. Komite je sestavljen iz nacionalnih organov, ki so zainteresirani za pripravo in uveljavitev novega standarda. V komite so lahko vkl- jučeni tudi drugi deležniki, katere sprejem novega standarda zadeva. Poudariti je potreb- no, da ISO zelo tesno sodeluje z IEC15 na področju elektrotehnične standardizacije. V nadal- jevanju komite pod okriljem ISO pripravi osnutek novega standarda, ki mora biti potrjen s 75% glasov članic komiteja. (ISO 16363:2012(en), Space data and information transfer systems — Audit and certification of trustworthy digital repositories, 2012). 4.3.1 ISO 14721 (e-repozitorij) ISO standard 14271 med drugim zagotavlja okvir za razumevanje in večjo ozaveščenost o arhivskih konceptih, ki so potrebni za dolgoročno hrambo in dostopnost do digitalnih vsebin (ISO - ISO 14721:2012 - Space data and information transfer systems — Open ar- chival information system (OAIS) — Reference model, 2012). 4.3.1.1 Kratka zgodovina nastanka standarda ISO 14721 Sprehod skozi zgodovino certificiranja nas vrne v leto 1997, ko je profesor planetarnih znanosti John Lewis z univerze v Arizoni objavil knjigo z naslovom »Mining the sky«. V dlje časa trajajoči raziskavi za knjigo se je podal med drugim tudi na lov za načrti nosilne rakete Saturn V16. V svoji knjigi je med drugim objavil, da so načrti izgubljeni. Michael Paine je na spletni strani space.com v članku z naslovom Saturn 5 »Blueprints Safely in Storage« povzel izjave vseh vpletenih (Paine, 2000). Paul Shawcross, uradni predstavnik Nase17 je navedbe o izgubljenih načrtih demantiral in podkrepil z dejstvom, da je vsa do- kumentacija o nosilni raketi Saturn V shranjena na mikrofilmih v Marshall Space Flight Center. Vsa arhivska dokumentacija, ki jo je v obsegu 82m3, pa je shranjena v zveznem arhivu, ki se nahaja v East Point v zvezni državi Georgia. Problem, ki ga je Shawcross navedel v demantiju na trditve prof. Lewis-a, je nezmožnost ponovne izdelave vseh delov za nosilno raketo Saturn V. Vzrok izhaja iz dejstva, da večine 14 ISO – Internation Organization for Standards 15 International Electrotechnical Commission 16 Saturn V je bila raketa, ki jo je zgradila NASA z namenom poslati ljudi na luno. Saturn V je bila tip rakete »Heavy Lift Vehicle«, kar pomeni, da je bila zelo močna. V celotni zgodovini vesoljski poletov ni bilo močnejše rakete, ki je uspešno poletela. (nasa.gov, 2020) 17 NASA – National Aeronautics and Space Administration 52 CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja delov ni možno izdelati zaradi tehnološke zastarelosti, prevelikih stroškov ponovne izdelave, neobstoja podizvajalcev ali preprosto zato, ker so določene dele porabili za dru- ge namene. V povzetku vsega zapisanega v članku bi lahko strnili, da so stroški povezani s ponovno izdelavo vseh potrebnih delov preprosto preveliki in zato neupravičeni. S podobnimi težavami so se spoprijeli tudi strokovnjaki NSSDC18 in PDS19 na oddelku za ge- oznanosti na Washingtonski univerzi. NASA je leta 1976 pristala na planetu Mars z dvema Viking sondama. V okviru misije so bili izvedeni tudi trije biološki testi s katerimi bi potrdili ali ovrgli obstoj mikroorganizmov na planetu. Leta 2000 je NASA dobila zahtevo za ponovni pregled odvzeti vzorcev prsti z Marsa. Zahteva je bila tudi, da so posredovani podatki v dig- italni obliki. Originalni podatki z leta 1976 so bili arhivirani na 24 zvitkih mikrofilma in nas- topila je težava. Stroški, ki bi nastali ob digitiziranju podatkov z mikrofilmov bi bili enormni poleg tega bi bil končni digitalni podatki zelo nekvalitetni in posledično nezanesljivi. Prob- lem so rešili s pomočjo zasebnega arhiva Dr. Pat Straat, ki je že ob Viking misiji shranjevala vse podatke misije. (Viking Lander Biology Data Restored by NSSDC and PDS, 2000). NASA se je kmalu po objavi knjige in spričo vseh polemik v javnosti pričela zavedati, da imajo težavo na področju vodenja in hranjenja dokumentarnega gradiva. V letu 2000 je The Consultative Committee for Space Data Systems (CCSDS) objavila članek z naslovom »The Open Archival Information System and the NSSDC«, ki je vseboval dotedanje napore strokovnjakov iz različnih institucij pri izdelavi referenčnega modela za odprti arhivski informacijski sistem (OAIS) (Archive Reference Model Gains Wide Acceptance, 2000). Model OAIS ne predstavlja načrta izvajanja; je referenčni model, ki deluje na konceptu- alni ravni. . Referenčni model je »posplošen model določenega procesa, ki temelji na najboljšem primeru tovrstnih procesov, in se uporablja za zgled modeliranja konkretnih procesov« (Termania - Bibliotekarski terminološki slovar - referenčni model, b. d.). »OAIS je bil leta 2003 sprejet kot standard ISO 14721, nato pa leta 2012 posodobljen. Navedeni namen modela OAIS je »olajšati širše razumevanje tega, kar je potrebno za ohranitev in dostop do e-zapisov za dolgoročno obdobje«. (ISO - ISO 14721:2012 - Space data and information transfer systems — Open archival information system (OAIS) — Refe- rence model, 2012).«(Hajtnik, 2019) ISO standard 14721 je zbirka tehničnih priporočil in dobrih praks, ki jih potrebujemo ob vzpostavitvi e-repozitorija. Vsebina priporočil in dobrih praks ni omejena le na digital- ne vsebine, temveč ponuja tudi okvir za trajno hrambo fizičnih vsebin. E-repozitorij mora zagotoviti trajno in dolgoročno hrambo digitalnih vsebin. Vsa tehnična priporočila in dobre prakse bazirajo na odprtem arhivskem informacijskem sistemu OAIS, katerega je vzpostavil CCSDS20. Skrb za nadaljnji razvoj standarda je v rokah CCSDS in ISO. Standard med drugim zagotavlja referenčni okvir za razumevanje in večjo ozaveščenost o arhivskih konceptih, ki so potrebni trajno hrambo in dostopnost do digitalnih vsebin. 4.3.2 ISO 16363:2012 (revizija in certificiranje) ISO standard 16363: 2012 določa priporočeno prakso za ocenjevanje zanesljivosti e-re- pozitorijev. Ena izmed podlag za sprejem standarda je dokument »CCSDS 652.0-M-1, September 2011« z naslovom »Audit and certification of trustworthy digital reposito- ries« ter podnaslovom »Magenta book«. Dokument je skupek priporočil s strani CCSDS, na podlagi katerih se lahko izvede revizija in certifikacija zaupanja vrednega e-repozi- torija (The Consulative Committee for Space Data Systems, 2011). 18 NSSDC – Nasa space Science Data Coordinated Archive 19 PDS – Planetary Data System 20 CCSDS – The Consultative Committe for Space Data Systems 53CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja V nadaljevanju je bil izdelan dokument TRAC21, ki je nastal pod okriljem RLG22 in NARA23, in vključuje zaveze iz OAIS ter dokumenta »Trusted Digital Repositories: Attributes and Responsibilites« (Trusted Digital Repositories: Attributes and Responsibilities An RLG- OCLC Report, 2002) Standard ISO 16363:2012 je logično nadaljevanje TRAC, ki je bil opredeljen v dogovoru iz OAIS, kjer je bila opredeljena časovnica za sprejem novega ISO standarda, ki bo omog- očal certifikacijo in revizijo e-repozitorijev. 4.3.3 ISO 16919 Standard ISO 16919 je namenjen predvsem tistim organizacijam, ki bodo izvajale revizijo in certifikacijo e-repozitorijev. Priporočljiv je tudi za vse tiste, ki delujejo v e-repozitorijih ali so odgovorni za upravljanje z e-repozitoriji. Namen standarda je objektivno merjenje zanesl- jivosti e-repozitorija in vključuje manjše število posebnih dodatkov za organizacije, ki bodo izvajale revizijo in certificiranje (ISO 16919, 2014)”container-title”:”ISO”,”language”:”en”,”- title”:”ISO 16919:2014”,”title-short”:”ISO 16919”,”URL”:”https://www.iso.org/cms/ren- der/live/en/sites/isoorg/contents/data/standard/05/79/57950.html”,”accessed”:{“- date-parts”:[[“2020”,10,12]]},”issued”:{“date-parts”:[[“2014”,11,1]]}}}],”schema”:”https:// github.com/citation-style-language/schema/raw/master/csl-citation.json”} . 4.3.4 ISO 17021 Standard ISO 17021 je namenjen certifikacijskim organom, ki izvajajo revizijo in certifi- ciranje sistemov upravljanja. Standard vsebuje nabor zahtev, ki zagotavljajo, da se post- opek certificiranja sistemov upravljanja s strani certifikacijskega organa izvede na kom- petenten, dosleden in nepristranski način. („ISO 17021“, b. d.)consistent and impartial manner.”,”container-title”:”ISO Update”,”language”:”en-CA”,”title”:”ISO 17021: Require- ments for Certification Bodies”,”title-short”:”ISO 17021”,”URL”:”http://isoupdate.com/ standards/iso17021/”,”accessed”:{“date-parts”:[[“2020”,10,12]]}}}],”schema”:”https:// github.com/citation-style-language/schema/raw/master/csl-citation.json”} 4.4 Certificiranje v tujini Velikokrat smo zasledili različne trditve na področju certificiranja arhivov, da imamo v Republiki Sloveniji zelo rigorozne zahteve. Poglejmo si, kako je rešeno certificiranje ar- hivskih sistemov v tujini. Certificiranje arhivskih sistemov v Veliki Britaniji je proces, ki se je uradno začel izvajati v letu 2013 s strani Nacionalnega arhiva. Cetrificianje je posledica potrebe po enotnem standardu, ki bo zagotavljal visoko stopnjo zaupanja na celotnem področju Združene- ga kraljestva. Opredeljeni standard je namenjen vsem vrstam arhivskih sistemov med drugim tudi e-repozitorijem. Za lažjo predstavo smo si ogledali potek certificiranja v Veliki Britaniji. Nacionalni arhiv Velike Britanije »The National Archives« je predpisal standarde storitve arhiva (Archive Service Accreditation). Standardi veljajo za Veliko Britanijo, Škotsko ter Wales in vključu- jejo priporočila, navodila in dobre prakse za upravljanje in izboljšave pri vodenju arhi- vov, njihovi dolgoročni hrambi ter ohranjanju podatkov. Vsak potencialni ponudnik storitev, ki ponuja storitve dolgoročne hrambe dokumentov in želi biti certificiran, mora izpolnjevati zahteve, ki jih podaja Nacionalni arhiv Velike Britanije. 21 TRAC - Trustworthy Repositories Audit & Certification: Criteria and Checklist 22 RLG - Research Libraries Group 23 NARA - National Archives and Records Administration 54 CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja Zakonodaja na tem področju, »Regulation 2015 - The Re-use of Public Sector Informa- tion Regulations« (The Re-use of Public Sector Information Regulations 2015, b. d.) v kateri so opredeljeni pomembni koncepti v javnem interesu za posamično institucijo. Vsaka institucija proizvede določen nabor informacij v javnem interesu ali PSI24. PSI ima posebno vlogo v objavljenih priporočilih Nacionalnega arhiva za akreditacijo e-repozi- torija. Informacije, ki so kreirane v javnem sektorju, imajo pomembno strateško vlo- go za gospodarstvo. Vrednost vseh informacij proizvedenih v javnem sektorju je bila ovrednotena v letu 2011 na 1.92 mrd € (Archives, b. d.). 4.5 Certificiranje doma V Republiki Sloveniji je Arhiv Republike Slovenije zadolžen med drugim za certificiranje storitev e-repozitorija. Protokole in pravila o dolgoročni hrambi elektronskega gradi- va določajo temeljni in pod temeljni akti. Temeljna akta sta Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu ter Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivske- ga gradiva ter arhivih. Za uspešno certificiranje je potrebno izpolnjevati več predpogojev, kot so; registracija ponudnika storitev, sprejeta notranja pravila, certificirana vsa strojna oprema ter certi- ficirana vsa programska oprema. Vsi navedeni postopki pa so opredeljeni v več pod te- meljnih aktih in sicer Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva, Enotne tehnološke zahteve, Splošni pogoji za izvajanje akreditacije, Pravilnik o strokovni us- posobljenosti za delo z dokumentarnim gradivom. Po uspešno opravljeni certifikaciji se izda certifikat za opravljanje storitev e-repozitorija. Izdani certifikat se periodično preverja in podaljšuje njegova veljavnost. Vsak predpogoj, ki je opredeljen v podtemeljnih aktih, je samostojen proces in vključuje pr- iporočila in dobre prakse, ki so vključene v ISO standardih. Preverjanje izvajajo akreditirani zunanji revizorji, ki imajo preverljive izkušnje na področju certificiranja e-repozitorijev. 5 ZAKLJUČEK Certificiranje e-repozitorijev je zelo široka tema in za njeno pravilno razumevanje je po- trebno veliko tehničnega predznanja, čeprav pričujoč prispevek opisuje le en sam post- opek v svojem naslovu. Ob raziskovanju in prebiranju različnih dokumentov za prispevek in iskanja odgovorov na zastavljeni vprašanji, se mi je porodilo še več vprašanj, kot sem sprva mislil. Dodat- na vprašanja pa so posledica pojava pandemije Corona virusa, ki trenutno vpliva na vse pore našega življenja. Na prvo vprašanje »Ali je zmanjšano zaupanje v e-repozitorije upravičeno?«, lahko hitro in jasno odgovorim, da je neupravičeno. Ob tem lahko dodam še kritično misel, da je visoka stopnja zaupanja v klasične arhive do neke mere povsem neupravičena. Svojo prvo trditev argumentiram na podlagi vseh pregledanih dokumentov, ki so na- vedeni med viri in literaturo. Za vzpostavitev zaupanja vrednega e-repozitorija v Re- publiki Sloveniji ali v tujini mora zainteresirana stranka25 izpolnjevati mnogo predpisov in zahtev s področja informacijske varnosti, upravljanje s tveganji, upravljanje z doku- mentarnim in arhivskim gradivom, ipd. Ob rigoroznih zahtevah, ki vključujejo preverjanje vseh predpisanih postopkov, si stran- ka v postopku le stežka privošči neaktivnost in površnost. Morebitna neaktivnost ali površnost pri izvajannju zahtev standarov je v naslednjem koraku ustrezno korigirana. 24 PSI – Public Sector Information 25 Stranka je v tem prispevku smatrana kot subjekt, ki bo vzpostavil e-repozitorij 55CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja Stranka je v vsakem primeru prisiljena spoštovati vse zaveze, ki so opredeljene v pravil- nikih. Zaveze v pravilnikih niso le črke na papirju temveč skupek navodil dobre prakse, kako reševati različne probleme pred njihovim nastankom. Zelo nazorno lahko omeni- mo trenutno stanje pandemije; skozi primere dobre prakse so upoštevani tudi postopki in pravila igre v primeru izbruha pandemije ali izrednih situacij. Skozi pripravo na us- trezno certificiranje nas sami postopki vodijo in usmerjajo tudi k reševanju morebitnih izrednih situacij. Omeniti je potrebno, da vzpostavitev e-repozitorija zahteva organ- izacijske, kadrovske in finančne vložke v izgradnjo zaupanja vrednega e-repozitorija in le s težka bo zainteresirana stranka upravičila vložke v primeru, da ne gre za resnost vzpostavitve. S tem želim poudariti, da z veliko gotovostjo stranka, ki prične z vzpostvit- vijo e-repozitorija, deluje v veliki resnosti in ne gre za nikakršno nonšalantnost. Druga trditev v prispevku »Ali certificiran e-repozitorij vzdrži dolgoročno hrambo?« je malce bolj zapletena. V prvem delu lahko trdimo, da ob striktnem upoštevanju vseh za- vez dobrih praks, dolgoročna hramba vzdrži. S spoštovanjem vseh zavez, ki jih stranka prevzame ob pripravi na certificiranje, kjer so upoštevani vsi riziki, s pomočjo upravl- janja s tveganji, se vsa informacijska varnost striktno izvaja, posodabljanje strojne in programske opreme je v skladu z vsemi normativi je trditev povsem upravičena. Peri- odično certificiranje e-repozitorija omogoča pregled vseh zavez in pravil igre, ki skrbijo, da hramba dokumentov ni ogrožena. Na drugi strani imamo postulat trenutnega družbenega sistema, ki je dobiček. V tej luči moramo upoštevati tudi dolgoročno hrambo e-repozitorijev. V primerjavi s klasičnimi arhivi, ki so arhiski dokumenti postavljeni na police v zaščitenem prostoru in jih ima- mo enostavno pod ključem ter za dodatno varnost najamemo ali organiziramo dodatno varnostno službo, je pri e-repozitorijih malce drugače. Računalništvo in z njim povezane tehnologije se dnevno močno razvijajo, posledično je področje varnosti podatkov precej povečano in se možnost vdorov in poneverb poveču- je. Kot skrbniki e-repozitorija moramo skrbeti in ažurno prilagajati vse varnostne meha- nizme, ki nam omogočejo ustrezno varovanje. Ob tem ne smemo pozabiti, da takšna de- janja od nas zahtevajo že vzpostavljeni in certificirani postopki. Prav gotovo nas takšna obveza sili v planiranje zadostnih finančnih sredstev, kar je v primeru klasičnega arhiva prav gotovo manjši kakor pri e-repozitoriju. Z drugega stališča lahko ravno na primeru varnosti primerjamo, kako je možna večja manipulacija pri fizičnem arhivu kot v elektronskem arhivu. Povsem na enostaven način lahko lažje ponaredimo fizičen kot digitalen dokument. Že sam lažji dostop o fizičnega dokumenta kot do digitalnega nam to na nek način omogoča. Pri digitalnem dokumen- tu je težje zagotoviti »verodostojnost« poneverjenga dokumenta. V mislih imam samo ponverbo »hash« oznake na dokumentu, saj je njena kreacija vezana na več parametrov. Prispevek zaključujem z mislijo, da vzpostavitev zaupanja vednega e-repozitorija v svo- jih postopkih predpisuje množico dobrih praks in postopkov, ki bi se lahko uporabljali ne glede na potrebo, torej ali gre za e-repozitorij, knjižnico, strežniško sobo ali postop- ke v državni upravi. VIRI IN LITERATURA A Primer on the Certifications of a Trusted Digital Repository (TDR) | Data Science at NIH. (2017, april 20). https://datascience.nih.gov/trusted_digital_repository Archive Reference Model Gains Wide Acceptance. (2000, september 1). https://nssdc. gsfc.nasa.gov/nssdc_news/sept00/archive_ref_model.html 56 CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja Archives, T. N. (b. d.). Why PSI is valuable [Text]. The National Archives. Pridobljeno 12. oktober 2020, s http://www.nationalarchives.gov.uk/information-management/ re-using-public-sector-information/about-psi/psi-valuable/ Desjardins, J. (2019a, marec 13). What Happens in an Internet Minute in 2019? Visual Capital- ist. https://www.visualcapitalist.com/what-happens-in-an-internet-minute-in-2019/ Desjardins, J. (2019b, april 15). How Much Data is Generated Each Day? Visual Capitalist. https://www.visualcapitalist.com/how-much-data-is-generated-each-day/ Fran/iskanje/zaupati. (b. d.). Fran. Pridobljeno 12. oktober 2020, s https://fran.si/iskan- je?View=1&Query=zaupati Hajtnik, T. (2019, marec 14). E-repozitorij: Kdaj bo zaupanja vreden sistem dolgoročne e-hrambe = Digital repository: When will be a trustworthy system for long-term digital preservation. Zbornik prispevkov Znanstveno raziskovalni, študijski in izo- braževalni simpozij Arhivi v službi človeka - človek v službi arhivov v trajnostnem razvoju, 2019(4), 53–66. Iglič, H. (2018, maj 3). Dejavniki nizke stopnje zaupanja v Sloveniji. Družboslovne raz- prave, 2004(letnik 20, številka 46/47). ISO - ISO 14721:2012—Space data and information transfer systems—Open archival in- formation system (OAIS)—Reference model. (2012). https://www.iso.org/stand- ard/57284.html ISO 16919:2014. (2014, november 1). ISO. https://www.iso.org/cms/render/live/en/ sites/isoorg/contents/data/standard/05/79/57950.html ISO 17021: Requirements for Certification Bodies. (b. d.). ISO Update. Pridobljeno 12. ok- tober 2020, s http://isoupdate.com/standards/iso17021/ ISO 16363:2012(en), Space data and information transfer systems—Audit and certi- fication of trustworthy digital repositories. (2012). https://www.iso.org/obp/ ui/#iso:std:iso:16363:ed-1:v1:en:sec:1.1 Kodeks etike | Pokrajinski arhiv Maribor. (1997). http://www.pokarh-mb.si/si/p/1/17/ kodeks-etike.html Paine, michael. (2000, marec 13). SPACE.com—Saturn 5 Blueprints Safely in Storage. Sat- urn 5 Blueprints Safely in Storage. http://web.archive.org/web/20100818173517/ http://www.space.com/news/spacehistory/saturn_five_000313.html Rus, V. (1971). Naše vrednote. Obzorja. Termania—Bibliotekarski terminološki slovar—Referenčni model. (b. d.). Pridobljeno 12. oktober 2020, s https://www.termania.net/slovarji/bibliotekarski-terminolos- ki-slovar/4180000/referencni-model?query=referen%c4%8dni+model&SearchIn=All The Consulative Committee for Space Data Systems. (2011). Audit and Certification of Trustworthy Digital Repositories. 1. https://public.ccsds.org/pubs/652x0m1.pdf The Re-use of Public Sector Information Regulations 2015. (b. d.). Pridobljeno 12. oktober 2020, s https://www.legislation.gov.uk/uksi/2015/1415/contents/made?view=plain Trusted Digital Repositories: Attributes and Responsibilities An RLG-OCLC Report. (2002). https://www.oclc.org/content/dam/research/activities/trustedrep/repositories.pdf Viking Lander Biology Data Restored by NSSDC and PDS. (2000, september 1). https:// nssdc.gsfc.nasa.gov/nssdc_news/sept00/viking_lander.html Typology: 1.02 Review Article 57CERTIFICIRANJE ZAUPANJA VREDNIH E-REPOZITORIJEV CERTIFICATION OF TRUSTED E-REPOSITORIES Dimitrij Reja