Ljodske pripovedke ki pravljice Zanimiva je zgodovina laškega kraja in okoliških. naselbin. Po hribih so razvaline gradov, ki se danes kot neme priče davne preteklosti rušijo počasi, kamen za kamnom pada v zemljo, odkoder ga je izkopala žuljava kmečka roka grajskega podložnika. V vednem strahu, kdaj ga useka bič njegovega gospoda, ga je nosil na ukrivljenem hrbtu, Bog ve, koliko tisočkrat, preden je bil pozidan debeli in visoki grajski zid. Gz-adovi lezejo v tla, nazaj, od koder so prišli, čas, sodnik zgodovine, se je zajedel vanje in jih bo uničil. Pripovedka o Laškciu gradu Nad laškim trgom so razvaline starega gradu, katerega lastniki so bili nekoč Celjski grofje. Za časa turških vpadov je služil grad za zavetje pred Turki. ' Pravljica pripoveduje, da je bil v teh razvalinah skrit zaklad. Našel ga je pa neld pošten Laščan. Ker se je pa govorilo, da mora tistit ki zaklad odnese, umreti, je natovorii prebrisanec zaklad na staro kobilo, katera ja rea nato kmalu poginila, sam pa se js veseliJ zaklada. Pfigovedka o divjem farovžu. Na pobočju Huma je votlina, iiaenovana »divji farovž«. Ljudstvo pripoveduje, da je v tej votliai izginila nekoč lepa princezinja, ki ima s seboj tri zaboja ziata in še innogo drugih dragocenosti. Tukaj pričakuje odrešenja, katero pa ae morc zgoditi la vsakih sto let enkrat. Priti mora nanireč nedolžen mladenič, ki je bil rojen v posebnih okoliščinah. Princezinja aedi na klopci in atavi mladeniču vprašanja. Kateri bo znal na ta vprašanrja odgovoriti, postane njen odrešitelj, princezinja z zakladom pa njegova žena. NekoS. se je baje prikazala mlademu celjskemu grofu Frideriku, ki je bil na lovu v teh krajih, toda se mu ni posrečilo jo rcšiti. Tako še danes čaka na odrešitelja. Pripoveclka o blagoslovljenem studeucu. Ob vznožju Huma kraj poti v vaa Jagoče je blagoslovljen studenec. Nekega vročega poletnega dne je neael duhovnik umirajočemu sveto popotnico. Zaradi velike vročine je posta.1 duhovnik hudo žejen. Ker pa je bila tisto leto huda auaa, ao skoraj vai studenci bili suhi. Prišel je do tega studenca, kjer je tekla voda, pa le po kapljicah, tako da ai ni mogel. žeje ugasiti. Stoječ pri atudencu je zmolil kratko molitvico in naredil proti atudencu križ a sv. Rešnjim Teleaom. V tem hipu je pritekel močan curek izvrstne vode. Duhovnik in njegov spremljevalec ata si nato ugasila žejo in se okrepčana podala na težavno pot naprej v hribi. Pozneje, okrog leta 1S50., ao zgradili prL tem atudencu kapelico, okoli iije pa zasadili drevje. Pripovedka o stopinji Rimljanke Ako gremo od nekdanje eementne tovarne pri Laškem, pridemo do grebenastih in robatih pečin* ki aegajo do ceste. Na eni izmed njih je vtisnjena atopinja. Pripovedujejo, da je nekoč šla tu skozi neka Rimljanka, ki pa ni mogla čez pečine. V jezi, ker ae je morala. vrniti, je besno udarila z nogo v akalo, ki se je vdala pod njeno nogo. Ta stopinja se še danes pozna. Pripovedka iz Marnega. Ob cesti, ki pelje iz Rimskih Toplic proti Dolu, je vaa Marno. V davnih. časih sta bila v tej vaai aamo dva kmeta, Cvent in Planinec. Cvent je bil strahovito močan. V vaai je še zdaj obokan studenec, za katerega obzidanje je ta Cvent prinesel samo trikrat vse kamenje, kar ga je bilo treba. Okrog vasi je bil takrat še gozd. Ti ljudje takrat še niso vedell o krščanatvu. Bili. ao ajdi ali pogani. Planineo je imel sina in hčer Zorko, katero je snubil Cventov sin. Nekoč je šla Zorka, ki je bila zelo lepa, s svojim očetom k aorodnikora v Žalec v Savinjsko dolino. Ob tej priliki sta ališala v Žalcu častitljivega moža, ki je oznanjal novo vero v Kristusa. Planinec in njegova hčerka ata z zanimanjem poslušala avetega moža. Sprejela sta krščanako vero. Vrnivai se domov ata skušala pridobiti tudi Zorkinega brata in mladega Cventa. Vendar pa nista dosegla svojega namena, temveč ata si nakopala celo sovraštvo. To je postajalo vedno hujše, tako da ata ae napoaled morala oče in hči umakniti. Poatavila sta si drugje leseno kočo in tam prebivala. Novo selišče je dobilo pozneje ime »Zorkovec«. Jugovzhodno od Marnega ao njive, ki jim pravijo »popotnice«. Nekoč je baje tu stal grad. Iz njegovih razvalin ao porabili vaščani kamenje za cestni tlak. Debele železne križe iz grajskih oken je dal napraviti v avoja okna na hramu kmet »Jurjevec«. Nad vaajo »Krištandol« je hrib »Ostri vrh«. Na tem hribu ao nekdaj prebivali škrati in bele žene »rojenice«. Ti škrati ao s hriba klicali kmetom, kdaj in kaj naj aejejo, da bo žetev obilna. Kmetu »Šentjurcu« je škrat tri večere klical: »Bob sej, bob aej, bob aej!« In rea je kmet obsejal njivo za malim hribom z bobom. Nikdar prej ni toliko boba pridelal kot tiato leto. Rojenice so prihajale v vas pravit prihodnjo usodo novorojenih otrok. V ta namen so pripravili na mizo bokal vina in hleb kruha, češ da bodo rojenice za otroka kaj bolj ugodnega povedale. Te bele žene ao bile dobre ljudem, večkrat ao celo pomagale kmetom na polju. Včasih ao kakemu kmetu, ki je bil v zadregi za ženjice, požele po celo njivo pšenice. Umivati ao ae hodile k studencu, ki ima Ime sbela voda«. Izvira izpod akale, ki se ji pravi »Stog«. Na tej skali ae vidi rdeč križ; pravijo, da ao ga narecHli Turki iz krvi pomorjenih kriatjanov.