Nove vrednote kot sredstvo transformacije načina življenja: Prazen prostor kot pogoj neposredne umestitve političnega diskurza Author(s): Duška KNEŽEVIČ HOČEVAR Source: Urbani Izziv, No. 18, VREDNOTE IN VREDNOTENJE (december 1991 / December 1991), pp. 17-20 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180674 Accessed: 30-10-2018 15:00 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 15:00:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV daËD št. 18/1991 Duška KNEŽEVIČ HOČEVAR Nove vrednote kot sredstvo transformacije načina življenja Pražen prostor kot pogoj neposredne umestitve političnega diskurza Ali lahko govorimo o popolni tran- sformaciji načina življenja, o kon- stituiranju povsem novega reda zgolj na racionalno-planskih temeljih?Ali je načrtóvanje nove družbě res iz- kljuçno zadeva enopomensko defi- nirane podobě, ki zajema vâà naključja, vse nepredvidljivosti, raz- rešuje vsa možná protislovja in jih spretilo uinešča v "ed ino" racional- nost, tokrat partijsko racionalnost. Gre za dilemo, ki sę je porodila ob preucevanju zamisli, idej sovjetskih "graditeljev", arhitektov ņove dobe (tj. obdobja po oktqbrski reyoluciji leta 1917, do t. i. Stalinovega poho- da v 30. letih 20. stoletja), ki so v skladů 3 eilji nove sovjetske oblasti redefinirali vlogo arhitekture. Arhi- tektūra je prepoznana kot sredstvo, náčin, postopek konstituiranja no- vega načina življenja, nove li redi lve skozi projekte lepo narisanih mest. bodočnosti,, socialističnih naselij, dcwnov, celie. V pričujočem prispevku bomo po- skušali navezati nekatere izsledke Luhmannove sistemske teoríje ná tematiko prostorskega urejanja (be- ri: nadzorovanja) v Sovjetski zvezi po oktobrski revòluciji, v skladu z dom- nevo, .da je neučinkovitost oziroma nezmožnost tako defíniranih projek- tov socialističnih mest třeba iskati v náčinu, postopku, v Mnai*aviM kón- ceptov, ki so formulirani v ideal riih utopičnih oblikah. Gre za projekte, ki se začnejo v skladu z zahtevo: Vse je třeba začetí znova, torej i z pocl- mene prostora ex níhilo. Kaotičnost in "neiirejenost" na področju zidave sta v porevoluci- narnem obdóbju sprožili zahtevo po popolnem nadzoru* nekakšnem pa- noptiku, ki implicira strogo hiemr- hično strukturo par excellence. Čeprav je bila ta zahteva inateríali- zirana v številnih dekretih, zakonih itd., je najbolj problematična prav enosmerna hierarhična struktura, ki predpostavlja "edini", tj. "pravi pogled". Čeprav so predine t Luhmannovih analiz t. i. modeme družbě in ne socialistične družbě, velja opozoriti, da je skozi njegovo analizo koncep- tov (kot npr. simbolično generali- zirani konuinikacijski mediji, inter- penetracija, ftmkcionalna diferenci- ācijā, evolūcija kot porast kom- pleksnosti in diferenciacije, dvojná kontingenca itd.) mogoče bolj na- zomo in zadovoljivo prikazati ilu- . zomost popolnega ift vseobsežnega planiranja (v našem primeru) na področju zidave. Gre za problema- tizacijo vprašanja, zakaj pian pá- de. Začnimo z Adamovo ugotovitvijo, da "o socialističnili družbah ne moremo govoriti kot o modernih (ali celo po- stmodemih) družbah ravno zaradi tega, ker temeljijo na centralnosti političnega (pod)sistema oziroma na prevladi politiķe nad ekonomijo in diligimi družlDenimi področji (pod- sistemi) ... V tem primeru ne gre za Fai sonsonovo kibernetsko hierarhi- jo, temveč za enosmemo hierarhijo, jer politika penetrira v ostale pod- sisteme" (Adam 1990: 748). V našem primeru se kaže penetracija politiķe v prostor na več ravneh, bo- disi pri definiranju temeljne stano- vanjske enote ali vecjega kompleksa t. i. hiš-komun ìx>disi v načrtih t i. socialističnih mest. Náčin njene umestitve se kaže prav vpostavki, da bo "pra vilna" razporeditev prostora prispevala k odpravi temeljnih druž- benih antagonizmov: nasprotij me- sto-vas, center-periferija, pa celo spolne diferenciacije (Kopp 1970: 249). 17 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 15:00:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 18/1991 Za retoričnim vprašánjem, kakšen bo socialistični dom, se skriva nova mis el nost, ki med drugim prežéma tildi prostorsko ideologijo: 'To bo doni, v katerem ne bo mesta za go- spodinjske skrbi, bodisi indivi- duálně bodisi kolektivne. Bo dom žensk (kot tudi moških) z natančno opřede ljenim mestom v gospodar- stvu; bo dom združenega proizvod- ņega kolektiva; dom, v katerem bo lahko vsakdo razvijal svojo osob- nost, ... v katerem ne bo prostora za buržoazno-anarhičen individuali- zem" (Guinzburg 1930; v: Kopp 1970: 250). Če ná lcratko rekapituliramo zgoraj navedena opažanja in jih poskusimo dopolniti z nekaterimi Luhmanno- vimi koncepti, bi lahko dejali, da imamo opraviti z dyeina podsiste- moma (in sicer le v odnosu eriega do drugega; gre za podsistem politiķe in podsistem arhitekture), pri cernerse ilūzija prvega kaže kot funkcioņalna zamenjava drugega. To pomeni, da se je politika samodefinirala kot toč- ka "superreprezentacije,; (Luhmann 1990: 816) v smislu fiksiranja pozicije, s ka tere je mogoče brez kon- kurence reprezentirati enotnost si- stema, pri cerner se je arhitektūra kazała kot popolnoma odprt sistem (glede na svoje okoļje- politiko) brez kakršnih koú selektlvnih mehaniz- mov pri sprejemanju informacij iz okolja. Šlo naj bi za nekakšrio popol- no prežemanje v smislu enosmerne hierarhične pozicije. Taliána pozicija nujno implicira Luh- mannov koncept vodenja v smislu "zmanjševanja diference oziroma usmeritve k smoti*u" (Luhmann 1990: 819), pri čemer ne bo odveč pripomniti, da so "v kompleksňih sistemih možnosti vodenja vedno manjše" (Luhmann 1990: 821). Še předen se bolj podrobno lo timo obravnave problema vodenja, ga skušajmo í-azvozlati iz Luhmannove temeljne postavke o samoreferenčni in avtopoetični narávi dnižbenih si- stęmov. Iz odlomka Sistem in funkcija lahko í-azberemo nekakšno "skrčeno" te- orijo dmžbenih sistemov, v katerem avtor problematizira temeljne kon- cepte obce teorije sistemov v liíči sociološkega raziskovanja. Kot izho- dišče vseh nadaljnjih izpeljav Luh- mann izpostavi diferenço med sistemóm in okoljem, pri čemer je třeba razlikovati "okolje nekega si- stema in sisteme v okolju tega si- stemay (Luhmann 1990: 772), kajti le tako lahko razlikujemo "odnose odvisnosti med okoljem in sistemóm od odnosov odvisnosti, ki obstajajo med sistemi" (Luhmann 1990:772). Za naš primer, tj. enosmerno hierar- hično pozicijo subsistema politiķe, je diferença med sistemóm in okoljem še kako pomembna, saj postavi pod vpračaj možnost dominacije politiķe nad ostalimi družbenimi sferami (subsistemi). Ali povedano drugače: 'To razlikovanje poskuša preprečiti staro tematiko gospostvo/hlapčev- stvo. Ali in koliko je mogoče izo- blikovati razmere, v katerih neki sistem převlád uje nad drugim, je ne nazadnje odvisno od tega, koliko sta oba sistema odvisna vsak od svojega okolja in koliko je sistem njunih od- nosov odvisen od njunega okolja. V tem smislu tudi 'absolutno' gospo- stvo, iz katerega so izhajali starejši modeli državě, ni bilo nikoli možno, nikoli detenninirajoče gospostvo, temveč bolj modus opisovanj siste- ma, ki je izrazil neko določeno raz- polagalno moč sistema nad samim seboj" (Luhmannn 1990: 772). Nemoč totalnega načrtovanja in ustrezno temu tudi točke popolnega fx)gleda ali vseobsežnega vodenja, bo še bolj očitna ob Luhmannovi analizi teorije diferenciranja sistemov. Di- ferenciranje sistemov definira kot postopek stopnjevanja kompleksno- sti, za katerega velja načelo unitas multiplex. Gre za tezo, da "znotraj sistemov lahko pride do izdiferen- ciranja nadaljnjih diferenc sistem/ okolje, celostni sistem pa s tem pridobi za deine sisteme funkcijo 'notranjega okolja', in sicer za sleher- ni delni sistem na specifičen náčin. Diferença sistem/okolje se torej re- duplicira, celostni sistem pa sebe multiplicira kot innogoterost notra- njih diferenc sistem/okolje" (Luh- mann 1990: 772). V čem se torej kaže načelo urdías multiplex? Odgovorimo kar z Luhmannom: "Si- stem lahko svojo enotnost doseže 18 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 15:00:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 1871991 kot primat neke določene oblike di- ferenciranja, nekako kot enotiiost njegovih delnih sistemov, kot zgolj niz, kot uvrstitev glede na rang, kol diferença med centrom in obrobjem, kot izdiferenciranje funkcijskih si- štemov" (Luhmann 199Ö: 772). Ustrezno tej postavki zadobi tudi po- jem 'hierarhija* novo konotacijo, tok- rat v luči teorije diferenciranja sistemov: "Pri tem ni mišljen niti niz instane niti venga navodil od zgoraj navzdoL Hierarhija v tej zvezi pomeni le, da delni sistemi lahko spet iz- diferencirajo deine sisteme in da na ta náčin nastane neko tranzitivno razmeije vsebovanega v vsebovanem ... Hierahiziranje bi bilo v skladu s tem poseben primer diferenciranja" (Luhmann 1990: 773). Če se povrnemo k naši začetni pos- tavki o penetraciji politiķe v delni sistem arhitekture vidimo, da si je politika (kot vodilni subsistem) predstavljala svoje okolje (v našem primeru področje zidave) kot neke vršte formalen prostor, ki ji omogoča raćionalno kalkulacijo tveganja na náčin predvidljivosti in vsepreračun- ljivosti, pri čemer pa ni računala s tem, da ji 'neformalen' prostor laliko izpade. V tem smislu je načrtovanje možno zgolj ob podmeni startanja iz prostora ex nihllo, ki implicira "premestitev idealnega (tokrat plan- skega) družbenega toposa iz real- nega družbenega toposa v ne- kraj" (Rotar 1981: 253). Ob vsem tem se zastavi problem meja kot nezmožnost komunikacije med subsistemi. Če si namreč po- litični subsistam "umišlja" nekakšno nemoteno komunikacijo, enosmer- no komunikacijo, ki predpostavlja zgolj enega govorca, tj. producenta pomenjenja (v našem primeru po- litični subsistem), naletimo ila prav tisti problem, ki smo ga v uvodu označili kot nemoteno "peneüiranje politiķe v ostale dmžbene sfere" (prim. Adam 1990:748). 'Toda smisel ne izhaja le iz insti- tucionalnih vrednostnih vzorcev, je "selekcija iz univerzuma drugih mož- nosti'. Poucļarek je na procesualnem (...) in ne nonna tivnein vidiku pro- dukcije smisla in definiranja funk- čije" (Adam 1990: 747). S tem želimo poudariti, da sta v primeru celost- nega planiranja problematični (z Luhmannovega vidika) vsaj dve po- stavki: 1. nemotena komunikācijā med podsistemi, in posredno iz tega izhajajoče, 2. neupoštevanje funk- cije meja. Razrešitev zagate bomo najbolj nazorno představili s pojas- nitvijo problema "black box", ki je povezan s problematiko komunika- cije. Kaj pomeni teza, da sistem, ki opa- zuje, lahko opazi in komunikacijsko tematizira le tiste diference v okolju, ki so relevantne ("vidné") z vidika njihove avtopoetične operacijske lo- gikę, oziroma ugotovitev, daje veliká verjetnost, da opazovani sistemi os- tanejo za sistem, ki opazuje, "black box" (prim. Bernik 1990: 754). To pomeni, da je (z vidika medsistem- skega opazovanja) "mogoče opisati le tisto, kar je mogoče opazovati in kću* je poleg tega mogoče obliko- vati kot semantično figuro" (Willke 1987: 124; v: Bernik 1990: 754), ali, povedano drugače, Šele ko so (sanio)opažene^ diference v sistēmu . ter diference na relaciji sistem-okolje artikulirane kot semantične figure, dobijo komunikativno relevanco (prím. Bemik 1990: 754). Pravkai- povedano napotúje na ugo- tovitev, da sposobnost samoopazo- vanja in opazovanja (v našem primeru gre predvsem za relacijo politika-okolje) nikakor ne pomeni, da imajo socialni sistemi "neposre- den" vpogled sami vase, kaj šele v svoje okolje (ki ga v našem primem predstavlja področje zidave) in v tem smislu je třeba razumeti, zakaj pred- stavljajo opazovani sistemi (arhitek- tūra) za sistem, ki opazuje (politika), "black box". Če na kratko povzamemo, gre za tišto Luhmannovo trditev v kateri je receno, da "Čez meje posredovan kontíilít nobenemu sistēmu ne more posredovati popolne kompleksnosti drugegà sistema, pa čeprav bi zmogljivost olxlelave infonnacij sa- ina na sebi zadoščala za ta namen" (Luhmann 1990: 778). Pravkar po- vedano je plod temeljnega Luhman- novega koneepta o samoreferenčni naravi družbenih sistemov, katere následek je "odpoved možnosti uni- iateralne konli*ole", kar pomeni, da 19 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 15:00:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms a. 18/1991 "utegnejo obstajati razlike glede vpliva, hierarhije, asimetriziranja, vendar ne more noben del sistema kontrolirati drugih delov, ne da bi pri tem sam podlegel kontroli" '(Luh-, mann 1990: 782). Za konec se povmimo k začetni po- stavki o "nemožnosti" transformacije načina življenja na temelju "revo- lucije na področju zidave", ki naj bi jo predstavljala na novo definirana vloga arhitekture po oktobrski re- voluciji. Še enkrat poudarimo, da ne gre is kati nezmožnosti ali "utopič- nosti" idealnih projektov t. i. sociali- stičnih mest,naselij, stanoyanjskih enot v "materialni" neizvedljivosti, kajti noben model ni bil tako zah- tevèn ali nepredyidljiv, da ne bi bil izvedljiv, temveč v samem postopku njihove realizácije ožiroma v "naravi" njihovih konceptov. Kako pa naj si -drugače razlagamo iluzornost poli- tičneģa diskurza, ki implicira načelo nemotene enosmeme komunikacije v ostale družbene sfere* kot z obraz- ložityijo, da gre za projekte, ki teme- ljijo na podmeni prostora ex nihûo! Duška Knežexrič I ločevar, dipi, sociol., I 'aku Ite ta za družbene vede, Ljubljana. Reference in viri: Fume Adam, Prispevek Niklasa Luh- maiia k nizvoju sistemske toríje, Nova rcvija, št. 96/99, letnik 9, 1990, str. 744r 750. Ivan Bernik, Poj movili aparaťteorije sociali íih sistemov, Nova rēvija, ŠL 96/99. letnik 9. 1990, str. 751-760. Mo- ses Guinzburg. U vod nik, S. A., št 1, V: Kopp, Anatole, 1 970. Moses Guinzburg, Zelyonii gorod, S. A., št 2, V: Kopp, Anatole, 1970. Iz ist orii sovetskoi arliitektuiy 1917- 1925, Akadcmiya Nauk SSSR, 1963, V: Kopp. Anatole. 1970. R. I. A. Kliiger, Puti arhitektumoj misli 1917-1933, 1935, V: Kopp, Anatole, 1970. Anatole Kopp, Town and revolution, Thames and Hud- son, London, 1970 (1967). Niklas Luh- mann, Zamenjava paradigme v sis terns ki teoriji. Nova rēvija, št 96/99, letnik 9, 1990, str. 761-768. Niklas Luhmann. Sistern in funkcija. No- va rēvija, št. 96/99. letnik 9, 1990, str. 769-802. Niklas Luhmann, Razlikovanje med državo in družbo. Nova rēvija, št. 96/99, letnik 9, 1990, str. 807-811. Niklas Luhmann, Furíkcionalno diferen- ciranje, Nova rēvija, št 96/99, letnik 9, 1990, stn 812-817. Niklas Luhmann, Politično vodenje. Nova rēvija, št 96/99, letiiik 9, 1990, śtr. 818^821. Niklas Luhniann.Francoskä revolūcija je končana. Nova rēvijai št 96/99, letnik 9, 1990, str. 822-824. Braco Rotar, Pomeni prostora - Ideoloģijai v urbanizmu in ar- hitekturi. Delavska enotnost Ljubljana, 1981. H. Willkè, ' Systemtheorie, Eine Einíuhmng in die Crundprobleme, Stut- gart, 1987, V: Bernik, Ivan, 1990. 20 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 15:00:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms