Človek, dokler ne čuti, ne verjame
Naj danes zapišem nekaj spoznanj o tem, s čim so se lahko srečali delavci pri obrtnikih (tudi iz naše občine) na poti po Avstriji in Zvezni republi-ki Nemčiji. Obiskali so pravzaprav dvoje vsem obiinikom znanih mest, avstrijski Salzburg in tamkajšnji obrtni sejcm ter Miinchen. V slednjem so se po strokovni plati največ časa mudili v svetovno znanem tehničnem muzeju.
Mcdobčinski sklad za izobraževanje delavcev na področju samostojnega osebnega dela Ljublja-na vsako leto organizira tudi en poučni izlet v tujino. Kam sta odl 1. do 13. aprila peljala skoraj sto popotnikov in popotnic vodnika Dore in Jože, smo že zapisali. Žakaj je predsednik skupščine sklada Zlatko Krumpačnik izbral za cilj prav ti mesti, pa nam jc razumljivo šele sedaj, ko ureja-mo vtise.
Salzburški obrtni sejem ni tako znan kot dobrih 120 kilometrov oddaljeni munchenski obrtni se-jem, Po površini in številu razstavljavcev tudi ne dosega soseda. A, ker je tudi Avstrija za nas zanimivo izvozno tržišče, je vsekakor poučno, da zvemo, kaj pravzaprav zmorejo njihovi obrtniki in (posredno) pod kakšnimi pogoji delajo. Sejcm seveda nudi le rezultate dela. Ti so za nas lahko dvoplastni: navdušujoči ali skrb vzbujajoči.
Zakaj navdušujoči? Ugptovili smo lahko hitro, kje je pri proizvodnji surovin, polizdelkov, izdel-kov, strojev, naprav, opreme,... gospodarsko razvitejša soseda. Srečevali smo se tudi s številni-mi stroji in napravami, s katerimi lahko upravlja današnji in prihodnji avstrijski proizvajalec tiso-čev produktov. Precejšen del izdelkov poznamo tudi mi. Večkrat v drugačni, žal zastareli, podobi.
Oblikovno, tehnično — tehnološko, po materi-alu, sporočilih z cne od tiskovnih konferenc Zve-ze slovenskih zadrug iz Celovca, ko so pripovcdo-vali o uvozu iz Slovenije. Odkrivali smo tudi ponudbo (sejemsko in trgovsko), ki spoštuje ku-pca in mu skuša iti vedno nasproti. Po nastopu, uporabnosti, priročnosti, skratka, v zadovoljstvo obeh. Priznati moramo, da nam je bilo to všeč in, da smo si želeli del takih poslovnih razmerij tudi pri nas.
Zakaj skrb vzbujajoči? Težko si je zamišljati poti, da katerih bi dohiteli in seveda, prehiteli doseženo! Nikakor ni mogoče še številne ročne stiskalnice po naših delavnicah, postaviti ob bok računalniško vodcnim strojem in napravam. Toli-ko po tehnični strani. Kaj pa po človeški, po izobrazbeni? Razkorak se veča, kljub temu, da je zadovoljstvo delavcev v naših obrtniških delavni-cah (verjetno) na ustrezni ravni. Tako kažejo preštevilni podatki zadnjih dni, ko iz industrije uhajajo dobri kvalificirani delavci. Če pa so ti še usposobljeni za posebna dela, so jim vrata obrtni-ških delavnic še bolj odprta. Tudi v naši občini!
In, kaj smo videli v tehničnem muzeju v Miinchnu? Nesramno bi bilo, če bi naštel vse, ki pri nas vodijo gospodarstvo in odločajo v njego-vem imenu, in jim svetoval, da naj si čimprcje najdejo čas in obiščejo ta enkratni predmetno opredeljeni zbir in izbor svetovnih dosežkov od pračloveka do človeka medplanetarnih poletov. To ni muzej, toje življenje včeraj, DANES, ju-tri.. . To je izzivajoča enciklopedija za Ijudi vseh starosti, izobrazb in hotenj. Za nas bi bil že njego-va današnja osnova preskok za ... desetletij.
sj