V cerkniškem jezera| (Balada. Po narodni pravljici.) Hivezd jasnih na nebu pobegnil je roj; -f1 Le blisk se pokaže, da zgine takoj. I Grmenje potresa nebo in zemljo, Zamolklo odmeva že jezera dno. Nikoder na svetu ne najdem miru — Oh pusti, oh pusti me, Gestmir, domu!« »»Umiri, umiri se, pusti solze, Saj stariši radi ti pač oproste. Ugašajo luči po kočah okrog, In narod vzdihuje: »Usmili se, Bog!« Naj z bliski udarja nebesni vladar, Iz mojih te rok ne iztrga nikdar!«« Kar podkev zapoje, — njen čujem udar, In dalje, le dalje mi konj peketa, Ko divje razsaja in tuli vihar. V viharju pa sliši se govor le-ta: Kdo nočni si jezdec, kaj goni te tod, Li mar ti ni nič, da zapušča te pot? »Ne čuješ-li, Gestmir, šumenja valov? Pogin naju čaka — o Bože! — gotov !< Blisk v hipu razgrne temine neba: Z nevesto oteto1) mlad jezdec dirja. »»Le molči, le molči mi, dete ljubo, Zanesi na mojo se krepko roko! Ne podi mi dalje, oj mladi begun, Glej, vliva se ploha, narašča tolmun! Že z grada od daleč se okna blišče, Glej, tam preživiva še dneve srečne. «< A urno, urneje konjič peketa, Iz teme se čuje pa govor le-ta: »0 Gestmir, o Gestmir, naj idem nazaj, Zgubila sem pokoj, zgubila sem raj. Kaj oče, kaj mati mi pač pretrpe, Bog štel bode njune prelite solze. Po bliskovo nese ja zvesta žival, Ni grom ju ne plaši, ni vzburkani val. Le dalje, le dalje urno peketa, Saj bode, saj bode že skoro doma. In huje narašča bobnenje votlin, Iz jam grgrajočih se vzdiga vrtin. ]) Otet = ugrabljen; Hrvatje imajo še izraz: otraica — o dekletu. Prira. tudi: »Zgod, slov. naroda" str. 43. 2 Enaki in različni poti. A čuj, kako grozno v propadu grmi! Konj sluša, se vspenja, poskoči, zleti. . . Kipeč in peneč se razgrnil je val, Krik: »Čestmir!«, »Zorana!« prihaja od tal. In dalje narašča bobnenje votlin. Iz jam grgrajočih se dviga vrtin; In zliva šumeč se čez jezera plan, Da kmalu pokrije široko ravan. * * * Pač naglo se zopet vode pogube, Iz njih pa prikaže se ravno polje: 0 jezdecu nočnem, nevesti le-tej Povedalo jezero nič ni doslej. -^ J. Gostili. =c Enaki in različni poti. i. Božji ^ (Študija. Spisal f V^fo je bil zopet-krasen popoludan, j|U!kakor ga semtertje rodi samo početim jesen! Po pustih, deževnih dneh so kakor čarom skopnelo dolgočasne, sive megle, razbistrilo se je vlažno ozračje, in višnjevo obzorje se je zopet čisto, kakor ribje oko, razpelo nad bli-ščečo se jesensko zemljo. Že nagibajoče se solnce je s toplimi žarki objemalo hipoma še enkrat prebudivšo so prirodo. In vse stvari so na daleč, na široko in visoko v prejasnih obrisih odsevale in se kazale kakor približane. Sinjemu Grintovcu so na strmem pobočju vstajali in se v čudnih potezah razodevali pečinasti kolki in stožci, njemu na temenu se je tanka snežena odeja v solnčnih žarkih iskrila kakor živa žerjavica. Po nižjih gorah, po hribih in gričih, ki od kamniških planin do bele Ljubljane obakraj ograjajo podolgasto raven: po njih sta se gaber in bukev v rumeno in rudeče telečem zorenju menjavala s temno-zeleno smereko in jelo. In v sredi tega mično-pisanega volek. J. Ogrinec.1) okvirja je ponosno zeleneča ozimina nežno pokrivala prostrano polje, med katerim sta se svetili dve beli cesti, kakor svilnati niti, in Bistrica se je ob njegovem vzhodnem porobju vila, lesketajoč se kakor srebrn pas. Tik Bistrice, vzdignen iz ravne ledine, stoji prijazen holmec, kateremu z vrha bela cerkev prijazno zre doli na bližnje vasi in daleč okrog po polju. Na popoludanski strani tega holmca, na skromni ravničici je sedela mala deklica pod živo-rudečim češminovim grmom. Zraven nje, na gostem resju so ležale bledobojnate polesne cvetlice, katere je ravnokar nabrala po strmi rebri, ter jih sedaj tako in tako izkuša poviti v kitico. Med tem, ko ona vsa zamak-nena zre v svoje nežno delce, mulita pa mirno dve kozi blizo nje trnjevo listje po grmovju. In kadar se deklica količkaj pomakne po kako boljšo pahljavko za povezilo, brž jo pazno in radovedno pogledata kozi in pomeketata: da se kar prav ne ve, ali ta nevina pasta- x) Rokopis prvega dela te študije: »Božji volek« je blagovoljno izročil našemu listu g. J. B., nečak pokojnega pripovedovalca, kakor tudi še drug rokopis, ki ga objavimo pozneje. A ker ni študija dokončana, dovrši jo drug pisatelj, da dobe čitatelji celoto v roke.