ttUBtffltlSKi
<2>
<&*
0
0
0
Bolnik.

J^ant je videl rožo čudotvorno, v sanjah jo je videl daljnožarko -vzdramil se je in je šel na pot.
Vse po stezah, po širokih cestah, preko polja, po visokih klancih; koprnenje mu je pot kazalo — čarodejka, tiha bela vešča je krščansko romala pred njim.
Dolga leta. Lica so splahnela, oslepele so oči, noge so ob kantonih že omahovale; koprnenje samo je ostalo — star je bil, še predno je bil mla
Navsezadnje, Bog se ga usmili, se je zgrudil ob cesarski cesti — takrat se je prikazala slepcu, videl jo je ob poslednji uri, preko jarka je iztegnil roko, trudna roka pa je padla v prah . . .
Zdaj sem vse spoznal in vse sem videl in gorje mi, da se je zgodilo, in gorje mi, da ležim bolan!
»Ljubljanski Zvon« 10. XXVIII. 1908.
I. C.
37