*            611
Poročamo — glosiramo
O STIHU V ŠTIRINAJSTEM PREŠERNOVEM SONETU
Pred leti sem v Dnevnikih poročal, kako sem Otona Župančiča spravil v težko razpoloženje, ko sem ga opozoril na dvanajsti stih štirinajstega soneta Prešernovega Sonetnega venca. Dejal sem mu, da ga ne znam prebrati s prepričevalnim poudarkom, in sem ga prosil, naj mi ga smiselno prebere on. Ni se mu hotelo posrečiti, kar ga je navdalo z globoko žalostjo nad tem, da je tudi v tej mojstrovini brez primere, ki se mu je zmeraj zdela popolna, nepopolno in zaradi tega bolj ali manj moteče mesto. Poročal sem tudi, da mi je Župančič nekaj dni kasneje razložil, kako bi on napisal ta stih, »če bi bil Prešeren«, in še, da sem to različico rečenega verza na svojo žalost in sramoto kasneje, v letih parti-zanstva pozabil, da pa upam, kar je zdaj že prav malo verjetno, da je morda Župančič svojo formulacijo zapisal v katerega izmed svojih izvodov Prešernovih poezij.
Kasneje sem se velikokrat trudil, da bi se vendarle spomnil, kako se je spremenjeni stih glasil, toda zaman. Slaba vest pa mi ni dala miru in me je priganjala, da sem se s tem zaključkom Sonetnega venca ukvarjal še in še, dokler se mi ni posrečilo najti neko rešitev, ki bi me mogla pomiriti z Župančičem in s katero bi se nemara mogel opravičiti pred Prešernom za svojo kritično misel, ki se mi je pri tem pokazala komaj še veljavna.
Stih, za katerega razlago ali vsaj in-tonacijo gre, se glasi: Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije ... Katero besedo je poudariti v njem? To je bilo moje vprašanje. Takrat sem menil, da sta možna dva poudarka: ali na besedi ,pesmi' ali na ,milost'. Naglas na besedi ,obsije' bi komaj prišel v poštev, ker bi
-
vzbudil vtis prenagle izumetničenosti. Torej ali ,pesmi' ali ,milost'. Ali je poudarek na ,pesmi' smiseln? Konec enajstega soneta govori določno o poezijah, ki da je bledo njih cvetje velo. V obeh tercinah dvanajstega soneta je spet govor o poezijah, cvetlicah, ki naj bi jim Julija poslala žarke mile svojega očesa. Če tedaj na koncu štirinajstega soneta prosi za milost pesmim, je to ponavljanje prošnje za pomoč pesmim, ki potemtakem niso nov element; zaradi tega ga v stihu ni poudarjati. Podobno je z naglasom na besedi ,milost'. Dvanajsti sonet se končuje s prošnjo: jim iz oči ti pošlji žarke mile. Kaj je smisel teh besed? Ali ni to prošnja za neko milost? Ali niso ti mili pogledi iz njenih oči, za katero prosi, milost? Tudi pojem ,milosti' tedaj ni nov v tkivu te pesnitve, čeprav dobi to ime šele i* stihu, o katerem razpravljam. In če je tako, spet ne gre v njem poudarjati te besede, kakor ni poudarjati pojma ,pesmi'. V obeh primerih bi šlo za nekakšno neučinkovito ponavljanje na mestu, kjer naš čut pričakuje tako ali drugačno stopnjevanje že izrečenega.
Toda ali ni ponavljanje motivov znan, važen in učinkovit element, tako v dekorativnih veščinah, kakor tudi na primer v arhitekturi, v muziki, pa tudi v poeziji? Zakaj ga v tem primeru tedaj odklanjam? Ne bi ga smel in mogel, če bi šlo za zavedno ali celo načrtno ponavljanje. Tukaj pa ima v obeh primerih vsaj v interpretacijah, ki sem ju navedel, drugačen značaj. Slučajno je, ali celo nekako mimo poetove volje nastalo. In to na tako važnem in občutljivem mestu, se pravi prav na koncu celotne pesnitve. Zato sem znova in znova premišljal, kako neki je Župančič oblikoval ta verz, ki nama je napravil tolikšno preglavico? Ali ga je spremenil v novo prošnjo?
612
Josip Vidmar
Ali je na kak način zavestno in poudarjeno ponovil prošnjo, ki se začenja v zaključnem verzu dvanajstega soneta in ki hkrati začenja tudi trinajsti. In še: kako bi bil mogel to storiti? Pri tem premišljevanju sem se nekoč vendarle vprašal, ali ni prijem zavestne in poudarjene ponovitve vendarle kako vsebovan že v Prešernovi formulaciji? Se pravi, ali ne ponavlja Prešernov verz zavestno in poudarjeno njegove prošnje vnovič in zadnjič, če na primer naglasim v njem namesto katere druge besede njegovo prvo besedo »naj«?
Naj  pesmi milost tvoja vsaj obsije, ki 'z njih hladiti rane si skeleče, poet tvoj nov Slovencem venec vije.
(Zadnji stih ima seveda cezuro po tretjem zlogu, kakor začetek soneta O, Vrba). Ali ne ustreza stih s tem poudarkom vendarle zahtevi, ki jo imamo do njegovega zaključnega pomena v tej kompoziciji? Menim, da skoraj povsem. In ta naravna rešitev, do katere sem se prikopal po nenaravno dolgem razmišljanju, me nemara opravičuje pred Prešernovim spominom in pred Zupančičem tako zaradi bridkosti, ki sem mu jo povzročil s svojo ne čisto natančno analizo, kakor tudi zaradi tega, ker sem izgubil iz spomina njegovo zanimivo formulacijo Prešernovega stiha. Opraviči pa naj me tudi pred vsemi, ki sem jih s svojim zapisom v Dnevnikih navedel na krivo misel o Prešernovi mojstrovini.
Josip Vidmar