— 331 —
Pravosodje.
a) V knjižba z (tinojitvijo § 822. o. d. z.
Tožbo Leopoldine A. n;i priznanj« neveljavnosti vknjižbe zvršene z omejitvijo § 822. o. d. z. za Janeza B. zavrnile so vse instance, prvi sodnik iz sledečih, zajedno predmet pravde pojasnujočih
razlogov:
Janez B. zaprosil je dne 31. avgusta 1882. na podlagi plačilnih nalogov z dne 9. marca 1879., it. 1811., 1812. in 1813. v
— 332 —
zvezi z oglasitvijo dedičem vpoloženo od Avgusta A. dne 20. maja
1879, št. 4004. vknjižbo zvršilne zastavne pravice pri Avgustu A. dedinskim potom pripadli polovici zemljišča vi. št. 250. kat. obč. N., pri katerej je bila zapustnica Ana A. vknjižena za lastnico, v varstvo terjatve 700 gld. s pr. Zastavna pi-avica se je vknjižila izrecno z omejitvijo § 822. o  d. z.
Z izročilno pogodbo z dne 11. septembra 1880. odstopil je Avgust A. to njemu po Ani A. pripadlo polovico zemljišča tožnici — svoji drugi soprogi — v last. Tožnica je to izročitev glasom zapisnika z dne 8. decembra 1880., št. 8562., deželnemu kot zapuščinskemu sodišču v Ljubljani naznanila ter vložila izvirnik izročilne pogodbe k zapuščinskim spisom, vsled česar je bila ta polovica s pri-sojilom z dne 9. marca 1886., št. 1904. tožnici prisojena ter se je pozneje za njo tudi vknjižila lastninska pravica.
Tožnica trdi, da je v očigled temu razmerju zastavna pravica, katera je bila za toženca vknjižena izrecno z omejitvijo § 822. o. d. z., brez pravnega učinka, da vknjižba sploh ni mogla postati pravo-krepna, ker je toženec zadobil zastavno pravico proti Avgustu A. še le 31. avgusta 1882., medtem ko je Avgust A. po Ani A. pripadlo mu polovico zemljišča že z izročilno pogodbo z dne  11. septembra
1880. izročil tožnici, katera je to naznanila zapuščinskemu sodišču dne 8. decembra 1880., ker toraj ta polovica zemljišča za časa pridobitve zastavne pravice ni več bila zvršenčeva, toraj sploh ni mogla biti predmet zvršilu proti Avgustu A.
Toženec odgovarja, da za časa vknjižbe njegove zastavne pravice v javni knjigi ni bilo razviditi nobene pravice tožničine, katera je imela takrat le osobno pravico nasproti Avgustu A. Ker terjatev toženčeva še ni poplačana, mora toraj tudi za njo pridobljena zastavna pravica ostati veljavna.
Rešitev pravde zavisna je le od odgovora na prašanje: ima-li z omejitvijo § 822. o. d. z. pri zapuščinskem zemljišči zadobljena zastavna pravica dedičevega upnika - dasiravno je bilo že poprej naznanjeno zapuščinski oblasti, da je dedič dedščino prodal, oziroma odstopil, ter se je vsled tega tudi prisodila zapuščina kupcu — pravni učinek tudi nasproti kupcu?
V tem oziru treba pred vsem naglašati, da § 822. o. d. z. natanko razločuje upnike dedičeve, oziroma njihovo terjatve od terjatev, oglašenih tekom zapuščinske razprave, katere je toraj  dolgoval prav
— 333 —
za prav že zapustnik oziroma njegova zapuščina. Le takim terjaivam ne sme biti na kvar zastavna pravica, dovoljena v zmislu § 822. o., d. z. dedičevemu upniku.
Pravice tožničine do polovice zemljišča vi. št. 250. kat. obč. N ni moči prištevati ravno omenjenim, po § 822. o. d. z. zaščitenim terjatvam, to ni terjatev, s katero bi bila obremenjena zapuščina, ampak terjatev nasproti dediču iz pogodbe ž njim sklenjene, toraj le osobna pravica dedičevega upnika nasproti dediču, ki je istovrstna terjatvi toženca Janeza B. nasproti dediču Avgustu A.
Ker pa je zadobil toženec Janez B. vknjižbo zvršilne zastavne pravice za svojo terjatev nasproti dediču Avgustu A. že ob času, ko za tožnico še ni bila vknjižena stvarna pravica do večkrat omenjene polovice zemljišča, ostane ta vknjižba veljavna, kajti tožnica zamogla je zaprositi vknjižbo svoje lastninske pravice še le na podlagi izročilne pogodbe in prisojilnega pisma, zadobila je toraj lastnino z bremenom vknjižene zastavne pravice (§ 443. o d. z.), ker še le z vknjižbo postala je razvidna stvarna njena pravica, do katere je imela na podlagi izročilne pogodbe le pravni naslov nasproti Avgustu A.
Trditev tožnice, da je tožencu izročitev zemljišča bila znana, on toraj tudi z omejitvijo § 822. o. d. z. stvarnih pravic do zapuščinskega zemljišča no bi mogel pridobiti, ni dokazana, sicer pa tudi ni nobenega pomena, ker se suče pravda okoli zemljeknjižne pravice toženčeve, kateremu izvenknjižna pravna djanja ne morejo biti na kvar. Iz ravno tega razloga tudi ni odločilno, da je Avgust A. po Ani A. pripadlo mu polovico zemljišča že preje, namreč 11. septembra 1880., odstopil tožnici ter da se je to naznanilo temu deželnemu kot zapuščinskemu sodišču.
Po vsem tem toraj tožnica iz § 822. o. d. z. ne more izvajati zakonite podstave za tožbeno svojo zahtevo, vsled česar se je morala zavrniti.
Višje deželno sodišče v Gradci je s sodbo z dne 29. decembra 1887., št. 13111. sodbo prvega sodnika potrdilo ter njegovim dodalo med drugim še te-le
razloge
.....Ker pravice, katero je imela tožnica iz izročilne po-
;odbe, ni moč prištevati v § 822.  o. d. z. zaščitenim terjatvam in
— 334 —
jo obstajala ta pravica ob času, ko je zadobil toženec spodbijano zastavno pravico, le nasproti Avgustu A. ter je bila tretjim osebam nasproti brez učinka, zarad česar njim tudi ni bilo treba ozirati se na njo, ni nobenega pomena, ali je toženec znal o tej pogodbi ali ne. Tudi okolnost, da je postala tožnica še le po tem, ko je zadobil toženec zastavno pravico, lastnica zarubljenega zapuščinskega posestva, ne more vplivati na veljavnost te vknjižbe, kajti zastavljenina bila je za časa vknjižbe dedinsko blago in tretjim osebam ni bilo treba, imeti jo za kaj drugega, (§ 547. o. d. z.)
Izvanredno revizijsko pritožbo zavrnilo je najviše sodišče s sodbo z dne 6. junija 1888, št. 4745. iz nastopnih
razlogov.
Pravica dedičeva do pripadlega mu dedinskega blaga je del njegovega premoženja, zatoraj smejo njegovi upniki take imovinske kose tudi pred prisojilom v prepoved djati, zarubiti ali predznambi podvreči. Tako zavarovanje omejeno je glasom § 822. o. d. z. le glede terjatev, ki se prikažejo pri razpravi zapuščine, in sicer v toliko, da imajo te terjatve prednost pred zavarovanjem, pridobljenem od dedičevih upnikov. § 822. o. d. z. za veljavnost tega zavarovanja ne zahteva, da se je dotično dedinsko blago zares dediču prisodilo, ampak zadnji stavek tega paragrafa določuje le hip, v katerem zadobiva zavarovanje svojo moč, kar ne pomeni drugega nego to, da imajo do prisojila terjatve zapustnikovih upnikov prednost pred dedičevimi upniki. Če se konečno pomisli, da se zadobiva po §321. o. d. z. tam, kjer so javne knjige, zakonita posest stvarne pravice do nepremakljivih reči le z rednim vpisanjem v te knjige, da je zadobil toženec Janez B. vknjižbo zvršilne zastavne pravice v varstvo svoje terjatve 700 gld. s pr. pri v zapuščino Ane A. spadajoči polovici zemljišča vi. št. 250. kat. obč. N. že 31. avgusta 1882., medtem ko je tožnica na podlagi notarskega pisma B. ad I proti Avgustu A. pristoječo nji osobno pravico do izročitve te polovice zemljišča še le po zvršeni prisoji zapuščine pre-inačila v starno pravico, mora ona po § 443. o. d. z. prevzeti tudi pri tem zemljišči v korist toženca vknjižena bremena.
— 335 —
b) Ex(T,ptio rei jndicatae. Osoliiia in lii|Mitekariia tožba
Za Marijo M. bila je vknjižena zastavna piaviea v varstvo terjatev 63 gld. in 37 gld. pri zemljišči Jožefa M. Marija M. odstopila je s cesijo z dne 27. avgusta 1882 svoji terjatvi Francetu K., na katerega ime ste bili dne 19. septembra 1882 v zemljiški knjigi preneseni. Tožba Franceta K. proti Jožefu M. de praes. 20. oktobra 1882, št. 23448, na plačilo 100 gld. bila je brezvspešna, ker je tožil —• tako se izražajo sodbeni razlogi - - Jožefa M., ki je ob enem osobni in hipotekami dolžnik, le kot osebnega in ne kot hipotekarnega dolžnika ter je ta dokazal, da je poplačal Mariji M. terjatvi v vkup-nem znesku 100 gld. že 3. aprila 1877. Oprt na te razloge vloži France K. proti Jožefu M. dne 22. avgusta 1885 liipotekarno tožbo zarad teh 100 gld.
Toženec je novi tožbi vgovarjal, da je ta zadeva med njim in tožnikom že pravokrepno razsojena, in za m. d. okr. sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. decembra 1885, št. 21304 temu vgo-voru vgodilo.
Razlogi.
Toženec prijavil je zoper tožbo pravočasno exceptio rei judicatae. O tem, da si nasprotujete v predležeči in v pravdi, započeti s tožbo de praes. 20. oktobra 1882, št. 23448, isti stranki, ni dvomiti, tudi predmet pravd je ravno tisti, ker zahteva v obeh pravdah tožnik kot cesijonar Marije M. plačilo 100 gld., katere dolguje toženec Mariji M. Tožbi se razlikujete le v tem, da je zahteval tožnik v prvej plačilo od toženca kot osebnega dolžnika, v drugi tožbi pa zahteva plačilo iz zemljišča, zastavljenega v zaščito dotične terjatve.
Tožnik sam pravi, da je propal s prvo svojo tožbo in v do-tičnej sodbi z dne 31. maja 1885, št. 8923, je rečeno, da se tožbena zahteva: Jožef M. je dolžan tožniku Francetu K. plačati .vsled cesije z dne 27. avgusta 1882 od tožnika pridobljeno, pri zemljišči vi. št. 29 kat. obč. Orle vknjiženo terjatev 100 gld., odbije. Te besede sodbe pa z ozirom na to, da se ni reklo: tožbena zahteva se takrat odbije, ne morejo imeti drugega pomeua in učinka, nego da se je pravica tožnikova sploh zanikala ter tožbena zahteva peremp-torno zavrnila.   Ker je dotična sodba že pravomočna, je toraj vgovor
— 33f) —
tožencev povsem vtrjen. Temu še je dodati, da je za razsojo pra-šanja, je li kaka zadeva res judicata, merodajen edino le razpolo-žilni del sodbe nikakor pa ne razlogi. Tudi razlika v formulaciji tožbene zahteve ni nobenega pomena, ker se v obeh tožbah zahteva ista pravica ter se razlikujete tožbi le glede eksekucijskega predmeta, toraj ne kvalitativno, ampak le kvantitativno, kar naposled za toženca, v očigled določilu § 928. o. d. z., ne napravlja nobeno razlike.
Apelaciji tožnikovi je višje deželno sodišče v Gradci s sodbo z dne 3. marca 1886, št. 2143, vgodilo, ter je, zavrnivši vgovor tožencev, prvemu sodniku zaukazalo, naj sodi v glavni stvari.
Razlogi.
Zahteva tožbe de praes. 20. oktobra 1882, št. 23448, na plačilo terjatve 100 gld. s pr. bila je res s pravokrepno sodbo z dne 31. maja 1885, št. 8923, odbita. Vkljub temu pa tožencev vgovor zoper novo tožbo, da je stvar že razsojena, ni vtemeljen. V prvi pravdi šlo je namreč z ozirom na tamošnjo tožbeno zahtevo le za to, je-li toženec kot osobni dolžnik dolžan plačati vprašavno terjatev, medtem ko zahteva tožnik s predležečo — po §§ 447., 461. in 466. 0. d. z. povsem različno liipotekarno tožbo — plačilo od nasprotnika kot hipotekarnega dolžnika edino le iz zastavljenine, ne tudi iz ostalega premoženja toženčevega.
O tem, obstoji li vprašavna zastavna pravica in kakšna je njena moč, v sodbi prejšnje pravde ni bilo razsojeno, marveč je razviditi iz razlogov, da je propal tožnik le glede trjene osobne dolžnosti tož-nikove, plačati terjatev; o stvarni pravici, katero ima morda tožnik proti tožencu kot hipotekarnemu dolžniku, se v prejšnji pravdi še sodilo ni, ker tožnik te pravice tam ni vporabljal.
Exceptio rei judicatae, na katero se vpira toženec, toraj ni vte-meljena.
Najviše sodišče je s sodbo z dne 8. junija 1886, štev. 6456, potrdilo odločbo višjega deželnega sodišča. Vsled tega sodil je prvi sodnik v glavni stvari ter je s sodbo z dne 6. septembra 1886, št. 15916, tožbeno zahtevo tudi in merito zavrnil iz sledečih
razlogov.
Ni dvoma, da se zamore posluževati toženec nasproti tožniku, kateri je pridobil svojo terjatev potom cesije, vseh ugovorov, kateri mu pristajajo nasproti cedentu  (§§ 1394. in 1396. o. d. z.).   Pla-
— 337 —
čilo, dokazano s pobotnico z dne 3. aprila 1877, velja toraj tudi tukaj. Ne gledo na to pa je bila cesija sama z kazensko sodbo c. kr. deželnega sodišča v Tjjubljani, izdano proti cedentinji Mariji M. dne 13. februarja 1885, vničena.
Po § 449. 0. d. z. se nanaša vsaka zastavna pravica na veljavno terjatev, katera nji je podstava. Ako je ugasnila pravica zahtevati plačilo, neha tudi akeesorna pravica, zahtevati plačilo iz kake reči (§§ 447. in 469 o. d. z.).
Zastavna pravica, vporabljena od tožnika, toraj nima podstave, ker jo terjatev že poplačana.
Toda v predležečem slučaji je zastavna pravica vknjižena za tožnika pri toženčevem zemljišči vi. št. 29. kat. obč. Orle, in ker ostane po § 469. o. d. z. zastavljenina toliko časa zastavljena, dokler se dolžno pismo iz javne knjige ne zbriše, kar se v predležečem slučaji ni zgodilo, se vriva prašanje, sme-li tožnik, vporabljajoč to zakonito določilo, zahtevati še enkrat od toženca že poplačano terjatev. To prašanje se mora zanikati.
Določilo § 469. o. d. z. je izjema od splošnega pravila, da s plačilom neha dolg, da s poravnanjem terjatve prestane tudi za njo dana zastavna pravica. Zarad pnblicitete zemljiških knjig in v bran realnemu kreditu določuje ta izjema, da so vknjižbe, neveljavne za upnika po poplačitvi dolga, veljavne ozirom na tretje osebe, katere so v dobri veri in nanašaje se na javno knjigo zadobile kako pravico glede takih vknjižb. Podstava te posebne pravice je dobra vera, poštenost tistega, ki zadobiva novo pravico.
Cesijonar pa ni v dobri veri, ako mu le ni bilo znano, da je terjatev poplačana, ampak le takrat, če razun tega ni zvedel o nobeni okolščini, vsled katere bi zamogel dvomiti, da-li še obstoji dotična terjatev ali ne. Le tisti je ravnal v dobri veri na javno knjigo, kateri je imel razloge za to, da je smatral v javni knjigi vpisano terjatev obstoječej ter je le zarad tega započel pravno djanje, katoi-o bi sicer opustil. O dobri veri pa ni moči govoriti, ako pridobi kdo v javni knjigi vpisano terjatev, da-si kažejo vse okolnosti na to, da je njeni obstanek — barem zelo dvomljiv.
V takem položaji bil je tožnik.
Glasom podatkov kazenske preiskave prevzel je tožnik vprašavni 1. 1864. oziroma 1. 1866. nastali terjatvi od ubožne tovarniške delavke, dasiravno si je moral misliti, da oseba, nahajajoča se v gmotnih
22
— 338 —
razmerah oedentinje, ne bode čakala 20 let na plačilo: kupil je 100 gld. znašajočo terjatev za 49 gld., toraj za manje nego za polovico prave vrednosti, da-si je bila terjatev zavarovana primo loco na kmečkem posestvu. Ker na zemljišči drugih bremen ni, moral je imeti hipo-tekarnega dolžnika za moža, ki se nahaja v dobrili gmotnih razmerah in ni smel verjeti povedbam cedentinje Marije M., da se mu slabo godi, ampak iz teh okoliščin moral je sumničiti, da je terjatev že poplačana. Po vsem tem bilo je toraj za tožnika povoda dovelj, poizvedovati pri dolžniku — kateri stanuje le dve uri od njegovega doma oddaljeno — po pravem razmerji. Tega pa ni storil.
V očigled tem okolščinam se ne more reči, da je tožnik sklenil cesijo v dobri veri na javno knjigo, zavoljo tega pa ne more zahtevati za se tistega izrednega varstva, katero podaja zakon zarad pu-blidtete javne knjige, kajti, kdor je imel dovelj povoda za sum, da je pravica, katero si je nameraval pridobiti, že davno ugasnila, o tem se ne more reči, da bi prišel v škodo, ker se je zanašal na javno knjigo. Zarad tega morala se je tožbena zahteva zavrniti.
Vsled apelacije tožnikove je višje deželno sodišče v Gradei s sodbo z dne 2. decembra 1886, št. 11636, sodbo prvega sodnika spremenilo ter tožbeni zahtevi popolnoma vgodilo. Istotako je razsodilo vsled revizije, prijavljene od toženca, najviše sodišče s sodbo z dne 10. marca 1887, št. 2653. Najviše sodišče podprlo je svojo sodbo s sledečimi
razlogi.
Glasom listine z dne 27. avgusta 1882 v B odstopila je Marija M. pri toženčevem zemljišči vi. št. 29. kat. obč. Orle vknjiženi terjatvi 63 gld. in 37 gld. tožniku Francetu K.
Vknjižba prenosa teh terjatev zaprosila se je 28. avgusta 1882. Toženec pa je obe terjatvi že pred odstopom plačal upniku Mariji M., katera mu je izročila zbrisno pobotnico z dne 3. aprila 1877.
Glasom kazenske sodbe c. kr. deželnega sodišča v Ljubljani z dne 13. februarja 1885 vstanovlja omenjena cesija hudodelstvo goljufije, katerega je bila Marija M. krivej spoznana. Objektivne in subjektivne znake hudodelstva dognati poklican je kazenski sodnik, njegova sodba je podstava sodbi civilnega sodnika, če kdo izvaja iz hudodelstva zasebnopravne zahteve. Ker se to v predležečem slučaji ne godi, tudi v tej pravdi kazenska sodba ni merodajna.
— 339 —
C) O .simbolni prepodaji (tradiciji) iii o dokazu po ovadijejih
(indicia).
Sodba najvjšega sjdišča z dne 3. avgusta 1877, št. 1966. '^'¦)
A, je vložil tožbo proti B.-tu zastran pripoznanja lastnine do premičnin, katere so bile v zvršilu B.-ta proti C. sodno zarubljene. Prvi sodnik vgodil je tožbeni zahtevi iz sledečih
razlogov:
Tožnik opira svojo lastninsko pravico na pismeno kupno pogodbo z dne 28. aprila 1874 in na popis (inventar), ki ga jo smatrati kot dopolnilni del pogodbe. Toženec vgovarja proti temu:
a) da je kupna pogodba navidezno opravilo z namenom, prikrivati zastavno pogodbo ;
/;) da zadržuje kupna pogodba edino le naslov (titulus) do lastnine, da pa lastnina ni bila pridobljena, ker se prepodaja ni vršila;
*) Objavljamo to sicer že davno izšlo sodbo zarad nje posebne zanimivosti, ker dosedaj menda še ni bila nikjer objavljena.
22*
Tudi izrek kazenskega sodnika, da je cesija z dne 27. avgusta neveljavna in brez pravnega učinka in istotako razlogi, na katere se vpira, ne morejo vplivati na razsojo te civilne pravde, ker kazensko sodišče ni bilo' poklicano soditi o pravicah cesijo-narja, kateri ni bil vdeležen pri kazenski pravdi.
Naperjena hipotekama tožba toraj le takrat ne bi bila vtemeljena, ako bi bil toženec dokazal, da tožnik ni pridobil hipotekarne terjatve v dobri veri (§§ 469. in 1443. o. d. z.). Toženec pa ni navajal okolnosti, iz katerih sledi, da je tožnik pri odstopu terjatev vedel ali vsaj znati moral, da ste že poplačani. Glavna prisega, katero naklada tožniku v dokaz te vednosti v dupliki, ni dopustna, kajti okolnost, da je kdo zvedel kako reč, je duševni dogodek v človeku, katerega drugi ljudje neposredno ne morejo opazovati. Tisti, knimu- pripada dokaz, da jo nasprotnik o gotovem času znal o kaki reči, toraj ne more te okolnosti neposredno dokazati, ampak on mora dokazati druge okolnosti, iz katerih je moč soditi o vednosti.
— U6 —
c) da je v tem slučaji vporabljati določila §§ 456. in 367_ 0. d. z.
ad a) Dokazano je po vsebini omenjenega pisma, kakor tudi po izpovedbah pogodbinih prič, da sta hotela oba pogodnika (kon-trahenta), namreč tožnik in C, skleniti kupno pogodbo ter da sta tudi to svojo voljo izrecno izustila. To izrecilo ima v sebi vse potrebne znake v zmislu §. 869. o. d. z.; ono je sosobno določno in razumljivo. Pogodba se tudi vjema z določili § 1054. o. d. z. Na vgovor da bi bila vendar le navidezna, se toraj v predležečem shičaji sodnilf ne more ozirati in to tem manje, ker ta vgovor ne pristoji tretjemu, ki ni pravni naslednik pogodnikov.
ad b) Ta vgovor je ovržen po določilu § 428. o. d. z., vsled katerega je moči stvari tudi prepodati in prevzeti potom izrecila. Oba pogodnika izrečeta v pismu, da ob enem izročita oziroma pre-jemeta vse premičnine zapisane v inventaru, dodanem kupni pogodbi. Pogodbena svedoka pa trdita, da sta pogodnika popolnoma določno izrekla, in sicer tožnik, da prevzame vse v inventaru popisane premičnine in da so za naprej njegova lastnina, C. pa, da on izroči vse te premičnine tožniku tako, da bodo za naprej njegova last. Tožnik ima toraj veljaven naslov in pravni način pridobitve (§§ 430. 425. o. d. z.) in je tedaj dokazal, da je pridobil dne 28. aprila 1874. — t. j. dan pogodbe — lastnino vprašalnih premičnin. Brez pomena je doba, v kateri je C. zapustil svojo obrt in svojo domovino, brez pomena tudi okolnost, je - li C. do svojega odhoda omenjene premičnine rabil: kajti bil je le imetnik (de-tentor), ne pa posestnik, ker ni imel reči od dobe, ko je bila kupna pogodba popolna (perfecta emtio) — toraj v tem slučaji od časa, ko je bila pogodba sklenjena — na svoje ime, ampak na ime prejemnika (§§ 319., 428. o. d. z,).
ad c) Iz tega, kar je bilo rečeno dozdaj, je pač očitno, da v tem slučaji ni vporabljati določil §§ 456. in 367. o. d. z. Iz prva ni predpologe, ki jo zahteva § 456., namreč da bi se bilo vršilo zastavljanje po tretji osobi, da bi bila tora,j zastavna pravica prostovoljno podeljena; v drugo pa se toženec ne more vesti kot pošteni imetnik zastave, ker je tožnik že pri rubežni vgovarjal na podlagi lastninske pravice.
— 341 —
Ker je toraj dokazal tožnik lastnino do st\'ari, sprejetih v večkrat omenjeni inventar, in ker je tudi istota (identiteta) teh stvari po pričah dokazana, vgodilo se je tožbeni zahtevi.
Nadsodišče je tožbo zavrnilo iz nastopnih
razlogov:
Tožnik vtemeljuje svojo zahtevo s tem, da si je stvari, katere so bile sodno zarubljene, vsled kupne pogodbe z dne 28. aprila 1874 za kupnino 1696 gld. pridobil. Ker se pa zamorejo po §. 425. o. d. z. last in druge stvarne pravice do stvari, ki imajo že lastnika, razen primerljejev v zakonu določenih, le s pravnim prepodanjem in pre-vzetjem pridobiti, ker se po § 426. morejo premakljive reči praviloma 'e s telesno predajo iz roke v roko na drugega prenesti, je s pogodbo pač tožnikov naslov do lasti dokazan, nikakor pa ne last sama, ker naslov ne daje lasti. Tožnik sicer trdi, da se je vršila prepodaja kupljenih premičnin že s pismom samim v zmislu § 427. o. d. z. simbolnim načinom in tudi potom izrecila (§ 428), ker je pri sklepanji kupne pogodbe C. kot prodajalec izrekel, da izročuje premičnine kupcu in ker je tudi kupec določno izustil, da prejema premičnine, kar ni samo dokazano po vsebini pisma, ampak tudi po soglasnih izjavah pogodbenih svedokov.
Zakon uvrstuje sicer med prepodaje z znamenji tudi prepodajo z listinam (§ 427.) ali o taki prepodaji tu ne more biti govora: kajti kot v to sposobne listine ni smatrati take listine, katere so bile, kakor predležeče kupno pismo, sestavljene zgolj o pravnem opravilu sklenjenem med izročiteljem in prejemnikom; take listine imajo le smoter dokazati naslov lastninske pridobitve, nikakor pa niso sposobne, nadomeščati pridobitveni način, ki ga zakonodajalec ie posebej zahteva; marveč bi bile v to sposobne le take listine, katere dokazujejo izro-čiteljevo last (na pr. dolžna pisma, glaseča se na imetnika).
Eavno tako se pa tudi o prepodaji potom izrecila (tako zvanem constitutum possessorium) govoriti ne more, ker ni niti v pogodbi, v katerej sploh ni izjave prodajalčeve, da bode zanaprej imel prodane predmete le na ime kupca, niti v izpovedbah svedokov določeni razlog (causa) dokazan, vsled katerega bi bilo iz prva ostalo imetje (deten-cija) izročenih stvari pri prodajalcu. Izjave prodajalčeve in kupčeve, da izročita in prejemata premičnine, so toraj prazna oblika in cela po-
— 342 —
godba le ,,nudniii pactum", katero nikakor ne zamore vstanoviti dokaza o prepodaji: kajti tudi za državljanski zakonik velja pravno načelo : traditionibus, non nudiš paetis dominia reruui transteruntur.
Ker tožnik tedaj ni dokazal pridobitve zarubljenih premičnin, morala se je tožba zavrniti.
To sodbo nadsodišča potrdilo je najviše sodišče iz nastopnih
razlogov:
Tožnik je s pogodbo z dno 28. aprila 1874 in z izjavami prič zgolj dokazal, da je pri dotifnem pogajanji C. izrekel, da je pripravljen, vse v prilogi omenjene pogodbe posebej zaznamovane premičnine prodati in izročiti tožniku za kupno ceno 1696 gld. in da je nasprotno tožnik izrekel, da sprejme to ponudbo (obet) in da kupi ter prevzame za omenjeno ceno te premičnine, dokazal je tedaj, da je bila po soglasnem izrecilu vstanovljena kupna pogodba v zmislu §§ 861. in 1053. 0. d. z. Ta pogodba pa vtemeljuje edino le pravni naslov za pridobitev lastnine, ki jo je moč djansko pridobiti še le potom enega v §§ 425. do 428. o. d. z. zaznamovanih načinov pravnega prepo-dajanja in prejemanja. Tožnik pa okolnosti, da mu je C. prodane premičnine že, preden so bile v nibcžen vzete, djanski izročil, da je toraj že pred rubežnijo pridobil last omenjenih premičnin, ni dokazal — to je že razvidno iz djanskega položaja, ki je v razlogih nadsodišča razložen in iz vseh izjav prič.
Ako se pa razuu tega še uvažuje, da je C. to kupno pogodbo sklenil v dobi, ko so upniki že od več strani pritiskali na njega, s tožnikom, ki je bil tačas vodja njegovega obrta, da C. v tem pismu potrjuje izplačanje cele kupne svote, ki so je neki da vršilo na dan pogodbe, da tega izplačanja nobeden zaslišanih svedokov ni opazil, — ako se uvažuje, da si je C. v tej pogodbi pridržal pravico prodane reči pod za njega neugodnimi pogoji nazaj kupiti, da ta pravica pri prodaji premičnin ni dopustna, da je tudi obljubil kupno svoto v primerljeji, ko bi reci nazaj kupil, obrestovati po 6"/o od dne 16. februvarja 1874, — ako se uvažuje, da je tudi po sklonjeni pogodbi prodane premičnine do zvršilne rubežni v svojem obrtu rabil, kakor poprej, da je potem nenadoma svojo domovino stalno ostavil, se je pač morala smatrati kupna pogodba za navidezno opravilo, s katerim se je nameravalo tretje osebe varati in tor.ij se tudi ne sme sodnikova pomoč podati tožniku v svrho, da bi to opravilo pravno moč obdržalo.
— 343 —
d) Dokaz, da oporočitelj za časa naprave oporoke ni bil pri polni zavednosti (§ 566. o. d. z.).
Okrajno sodišče v Kranjski Grori je v pravdi tožnikov Karola K. in Marije R. zoper toženko Marijo K. s sodbo z dne 5. decembra 1887., št. 3.^30. vgodilo sledeči tožbeni zahtevi:
Med Josipom K. in Marijo K. pred c. kr. notarjem N. dne 7. julija 1883. sklenjena ženitna pogodba je neveljavna glede v § 2. lit. rt obsežene določbe:
„Za slučaj smrti sklepata zakonska sledečo dedno pogodbo: Ako za časa smrti enega izmed njiju ni otrok iz tega zakona, podeduje preživeči ',4 zapuščine ranjkega, glede zadnje četrtine pa se vzajemno imenujeta dedičema".
Eazlogi:
Tožnika, in sicer Karol K. kot brat in Marija E. kot edina hči in zastopnica Marije P. roj. K., sestre dne 9. avgusta 1886. v J. umrlega Josipa K., javila sta se pogojno iz naslova zakona dedičem brez otrok in starišev umrlega zapustnika. Toženka javila se je nepogojno na podlagi notarskega akta z dne 7. julija 1883. pod C ad I. dedičem k celi zapuščini. S tusodnim odlokom z dne 10. febru-varija 1887, št. 376. naročilo se je z ozirom na te nasprotujoče si dedne izjave tožnikoma, naj vložita tožbo zaradi neveljavnosti notarskega akta z dne 7. julija 1883. do dne 1. aprila 1887., kar sta storila s predležečo tožbo.
Tožbena zahteva terja od toženke, naj prizna neveljavnost večkrat napominanega notarskega akta, dalje razsodbo, da tožnica nima iz nje nobene dedne pravice po Josipu K., in da se mora zapuščinski obravnavi po njem vzeti za podlago zakonito nasledstvo.
Tožnika imenujeta to listino neveljavno, ker ne zadostuje potrebam pismene oporoke in ker je bil Josip K. za časa, ko se je na-pravljala na umu bolan in nezmožen, spreviditi nasledke svojega počenjanja. —  — _
Trditev, da je bil Josip K. za časa, ko se je napravil notarski akt z dne 7. julija 1883., slabega uma, podpirata tožnika z okolščino, da je zapustnik od leta 1880. naprej govoril le še bedarije, da ni
— 344 —
opravljal nobenega dela, da je puščal kakor mrtvo orodje vse sabo storiti, da z nikomur, ki je ž njim občeval, ni spregovoril več pametne besede, da je po obnašanji in izrazu lica napravljal popolnoma vtis bedaka, da se ni znal več sam obleči, da ni mogel več zadržavati niti vode niti blata, in da je to stanje od leta 1880. do smrti Josipa K. neprestano postajalo vedno hujše; — dalje, da je Josip K. od leta 1880. do svoje smrti v istini veljal kot slaboumen, da ni zvrševal nobenega pravnega čina več, da se mu ni nič več vročevalo in da je zanj posredovala le toženka, njegova žena. Dotični dokaz s pričami je imel nastopni izid.
Priča Karol J. izpove: v dobi od leta 1879. do 1883. imel sem v hiši Josipa K. trgovino; slednji je v tem času govoril le še bedarije, opravljal ni nobenega dela, puščal je sabo vse storiti kakor mrtvo orodje, spregovoril ni nobene pametne besede, po obnašanju in izrazu lica pa je napravljal popolnoma vtis bedaka.
Priča Anton M. potrjuje na podlagi osebnega občevanja z Josipom K., da je slednji od jeseni 1881. sem govoril le še bedarije, da ni opravljal nobenega resnega dela in da nasproti svojim domačinom ni imel-niti volje niti jasnih trenutkov. Priča Josip č. je izpovedal kot prijatelj Josipa K. od mladih let sem, da je slednji od leta 1880. naprej govoril samo otročje neumnosti, da je napravljal po obnašanji in izrazu lica vtis bedaka, da je bil revše brez volje, da ni imel jasnih trenutkov in da se mu je vedno bolj hujšalo to stanje.
Priča Franc P. je potrdil iz lastnega prepričanja, da je Josip K. zadnja ki ali štiri leta pred svojo smrtjo vganjal otročarije, da se je po obnašanji in izrazu lica kazal bedaka in umrl vsled otrpuenja možgan, ki je bilo izid več let napredujoče bolezni v možganih.
Priča Josip M. je izpovedal na podlagi večkratnega občevanja z Josipom K., da je bil slednji od leta 1882. zmešane pameti in da je vganjal otročarije.
Priča Anton F. je potrdil, da ga je Josip K. v jeseni 1. 1883. večkrat obiskal, da je nespametno govoril, vganjal otročarije, da je bil brez volje, da ni opravljal nobenega dela in da je napravljal vtis bedaka.
Priča Ana D. je izpovedala, da je 4 leta do enega leta pred smrtjo Josipa K. služila v njegovi hiši, da se ni brigala zanj, zapazila pa je v zadnjem svojem službenem letu, da je Josip K. govoril samo otročje neumosti in da ni mogel zadržavati niti vode niti blata.
— 345 —
Priča Marija D. je izpovedala, da je služila do aprila 1. 1883. v hiši Josipa K., da je imel slednji že pogled bedaka, da je govoril neumnosti in da je vse storil, kar se je od njega zahtevalo.
Priče Anton T., občinski predstojnik v J., Josip KI. in Janez M. so soglasno potrdili, da je Josip K. notorično veljal od leta 1882. naprej kot slaboumen.
Razsoditi je treba sedaj, ali vse te okolščine dokazujejo, da je bil Josip K. za časa, ko se je napravil notarski akt z dne 7. julija 1883., slaboumen, to je vsaj nezmožen, da bi sprevidel nasledke svojih djanj (§ 21. o. d. z.j, v kojem slučaji bi se moral ta pravni čin smatrati neveljavnim (§§ 566. in 865. o. d. z.).
Ako se uvažuje, da so skoraj vse navedene priče iz bivališča Josipa K , da so mnogo občevale ž njim, deloma kot hišni sostanovalci, da more biti stanje njegovo, kakoršno so opisale priče, le ono bedaka, da so priče to leto pred in po dnevu 7. julija 1883. neprestano opazovale, da sta priči M. in č. posebno odrekali jasne trenutke, da teh tudi ostale priče niso potrdile, da je marveč doguana že pred dnem 7. julija 1883. nastopivša neprestana nesamostojnost zapustnikove volje, potem je pač nedvojno, da Josip K. dne 7. julija 1883. ni mogel imeti jasnega trenutka in da je bil ta dan nezmožen sprovideti nasledke svojih djanj.
Vgovori toženke zoper ta sklep so ničevni. Po njenem mnenji sodni red ne pozna takega dokaza po indicijah, kakeršen se je posrečil tožnikoma. Po § 105. o. s. r. v resnici ne veljajo kot dokaz domneve, kojim zakon ne prepisuje izrecno moči. Ako se je, kakor v predležečem slučaji, sklepalo iz premis, oprtih na zakonite dokaze, in ako te premise ne dopuščajo drugega nego ta logičen sklep, potem se ne more govoriti o domnevanih, marveč le o dokazanih djanskih okolščinah.
Dalje je napačno trditi, da se more slaboumnost dokazati le po zvcdencih. V zmislu § 273. o. d. z. more sodišče le po zaslišanji, ne pa na podlagi mnenja zdravnikov koga proglasiti slaboumnim; tudi v tem slučaji se tedaj dokaz ne izvrši na podlagi mnenja zvedencev. Tudi ni vzroka, zakaj se ne bi moglo sklepati, da je kakova oseba slaboumna, iz povedeb prič, ki so z dotičnikom pogosto občevale, in iz okolščin, koje so te zapazile, to tem manj, ker za to v jasnih slučajih, kakor je predležeči, ni potreba posebnih vednosti (§ 187. 0. s. r.)
— 346 —
NaglašaDJe, da se je listina z dne 7. julija 1883. napravila pred 0. kr. notarjem N., ki je mej tem easom umrl, in da je bil ta po § 52. notarskega leda dolžan preiskati osobno zmožnost pogodbenikov, je brez pomena, ako se pomisli, da toženka ni trdila, da je imenovani c. kr. notar in na kakov način da je spolnil to svojo dolžnost, da je on, ki ni natanko poznal Josipa K., prav lahko prezrl njega duševno nezmožnost, posebno še, ker obsega potrdilo, da ste stranki notarju po zunanjem in imenu znane, le ukrepitev osobne istosti.
Tožena je vložila apelaoijo in višje deželno sodišče v Gradci je s sodbo z dne 15. feruvarija 1888., št. 2075. odbilo tožbeno zahtevo iz nastopnih
razlogov:
Ne glede na vprašanje, ali se more v § 566. o. d. z. zahtevani dokaz o duševnem stanji, v katerem jo bil zapustnik ob času, ko se je napravila izjava poslednje volje, dognati edino le s pričami brez zashšanja zvedencev, imeti je treba prod očmi, da se mora to dokazovanje prvič natančno nanašati na čas, v kojem se je napravila vpra-šavna izjava poslednje volje, in drugič mora biti ta dokaz tako nujen, da se nasprotno niti misliti ne more. V obeh smerih se je ponesrečil dokaz tožnikov. Ees sta izpovedali priči Anton M. in Josip M., da Josip K. že od jeseni oziroma od leta 1882. ni bil več pri zdravi pameti, prva priča in Josip Č. pravita (zadnji celo za dobo od leta 1880. naprej), da je Josip K. govoril le še bedarije, da ni imel svoje volje in da je napravljal po obnašanji in izrazu lica vtis bedaka; celo priča Karol J., ki je stanoval od leta 1879. do 1883. v hiši Josipa K., ker je imel v njej trgovino, potrjuje vse to. Toda nobena dosedaj imenovanih prič — Anton T., Josip KI. in Janez M., ki potrjujejo o Josipu K. veljajoče „splošnje mnenje", in Anton F., kojega opazovanja spadajo še le v jesen leta 1883., se ne morejo tukaj v poštev jemati — ni mogla potrditi odločilno okolščino, daje bil Josip K. za časa, ko sta se napravili dedna pogodba in vzajemna oporoka z dne 7. julija 1883. slaboumen ali da sicer ni mogel presojati nasledkov svojih djanj, akoravno je moralo to biti po „mnenji" prič Antona M., Josipa 0. in Josipa M. Za to „mnenje" ne govore razven že navedenih, samo ob sebi nezanesljivih, nobeni daljni djanski momenti.   Zoper domnevanje pa, da je bil Josip K. dne 7. julija
— 347 —
1883. bolan na duhn, morajo se v poštev jemati, ne samo povedbe priž Ane in Marije D., kojih prva je zadnje leto svoje tamošnje službene dobe (t. j.l. 1885.) opazovala, da je K. govoril same otročarije, zadnja pa navaja iz svoje službene dobe, ki sega do aprila 1883., da je Josip K., ki se je še vedno sam oblačil, sem ter tje pametno govoril, — marveč se ne more dosti povdarjati tehtnost povedbe priče Franca P., tovarniškega zdravnika v J., tedaj edinega z v e d e n ca - s t r o-kovnjaka, ki sicer potrjuje za glede začetka nedoločeno dobo (3 jali 4 leta pred smrtjo Josipa K. to je pred 9. avgustom 1886.), da e Josip K. počenjal otročarije, ki se pa vzlic temu, da ga je zadnje mesece njegovega življenja lečil, en upa trditi, da je bil njegov paci-jent že dne 7. julija 1883. nezmožen presojevati nasledke svojih djanj. Ako se nadalje uvažuje, da je izjava zadnje volje, za kojo se gre tukaj, sestavljena v svečani obliki notarskega pisma, pri koji se je pazilo, kakor pritrjeno, na vse zakonite propise, potrebne v njega veljavnost, izključena je že v naprej domneva o duševni nezmožnosti Josipa K. kot enega izmej pogodbenikov z ozirom na dolžnost posebne previdnosti, kojo ima po § 52. notarskega reda, notar pri napravljanji notarskih aktov, tem bolj, ker se niti ni trdilo, da notar ni spolnil te svoje dolžnosti. In ako še posebno pozornost vzbuja okolščina, da tožnika, kar bi bilo naravno , niti nista poskusila dokazati duševno nezmožnost Jpsipa K. pri napravi one listine ž njenimi pričami (notar je res da mej tem časom že umrl), smatrati se mora dokazovanje tožnikov, ki je sicer dognalo, da je bil Josip K. zadnja leta svojega življenja slab na umu in da je bil pri svoji smrti v resnici bedast, vendar za predležeče odločilno dobo ponesrečenim in nesposobnim, da bi se mogel na podlagi iz njega sklepanih okolščin opravičiti sodnikov izrek, da je bil Josip K. ob času, ko se je napravila listina z dne 7. julija 1883., bedast ali sploh nezmožen soditi o svojih činih.
Vsled revizijske pritožbe tožnikov je najviše sodišče s sodbo z dne 16. maja 1888., št. 5626. potrdilo sodbo nadsodišča.
E azlo g i:
Po trditvi tožnikov je bil dne 9. avgusta 1886. umrli kajžar Josip K. več let bedast posebno pa tudi za časa, ko se je napravil notarski akt priloga C, dne 7. julija 1883. Tukaj se ne gre za to, ali je dotičnik zmožen spreviditi nasledke svojih djanj, kajti to se
— 348 —
t;) Zeiuljekiijižiii slučaj.
(K §. 77. 0. zemlj. zak.) V notarski izročilni pogodbi z dne 12. februarja 1886 je prepustil Luka Št. svojemu sinu Janezu Št. svoja zemljišča vlož. št. 8, 85, in 180 kat. obč. Področje v last, sebi izgovoril na izročnini znesek za 300 gld., svoji ženi Rezi 100 gld., obema dosmrtni živež in služnost stanovanja v pritlični sobi na desno od vhoda v hiši štev. 14 na V.
Na podlagi te izročilne pogodbe stavil je Luka Št. prošnjo.
a) za vknjižbo lastninske pravice pri zemljiščih vlož. št. 8, 85 in 180 ad Področje ua ime Janeza Št.
b) za vknjižbo zastavne pravice v varstvo izročnine za 300 gld. na korist Luke Št. in za 100 gld. na korist Reze Št.
c) za vknjižbo živeža kot stvarnega bremena v smislu 3. odstavka II. izročilne pogodbe za Luko in Rezo Št. pri imenovanih zemljiščih in
d) za vknjižbo služnosti stanovanja v pritlični sobi na desno od vhoda v hiši št. 14 na V. pri zemlj. vlož. št. 8 ad Področje za Luko in Rezo Št.
razpravlja le pred kazenskim sodnikom, marveč za to, ali more svoje reči sam prav oskrbovati v državljanskem življenji, ali je zmožen sam gospodariti. Mogoče je, da oni, ki sprevidi nasledke svojih djanj, ni zmožen sam vrejevati svojih zadev.
Da bi se smela ta nezmožnost smatrati dognanej, dokazane bi morale biti določene dejanske okolščine, iz kojih nujno sledi, da Josip K. o napominanem času ni bil zmožen spoznati svojih pravic in koristi, da ni znal razsojevati o nasledkih svojih djanj ter se po tem ravnati. In ker se trdi taka bolezen na duhu, ki traja neprestano in pri koji so izključeni jasni trenutki, ozirati bi se res moralo na djanske okolščine, ki so se dogodile pred in po napravi navedene listine.
Trditve tožnikov in povedbe prič pa ne obsegajo takih djanskih okolščin, iz katerih bi se moralo sklepati na nezmožnost razsojevanja o nasledkih svojih djanj, marveč obsegajo večinoma le nazore, sodbe. Ker manjkajo tedaj točni in zanesljivi podatki, ki bi ponujali zadosti opor za razsojevanje duševnega stanja zapustnikovega ob času naprave napominanega notarskega akta, je popolnoma opravičena sodba nadsodišča, ki odbija tožbeno zahtevo.
— 349 —
Ces. kr. okr. sodišče na B. je to zahtevo odbilo upiraje se glede prosile ad a) na §. 77. zemlj. zak.; prošnje sub. b. e. in d. pa so stem same ob sebi se morale zavrniti.
Na rekurz prositelja, v katerem se sklicuje na § 78 zemlj. zak. in dokazuje, kako nevaren praejudic za prevzemnike bi to bil, kajti ti bi stem, da ne dado prepisati prevzetih zemljišč v zemljiški knjigi na svoje ime, preprečili vsako zavarovanje izročevalcev oziroma prodajalcev, je višje deželno sodišče graško z odlokom z dne 29. februarja 1888 br. 2528 izreklo, da je bil Luka Št. v smislu §§. 77., 78. in 80 zemlj. zak. opravičen staviti navedene zahteve.
--o--
Pravniška kronika.
Deželni zbori zborovali so letos preje kot v zadnjih letih in danes imamo zatoraj že drugič v tem letniku priliko, baviti se ž nji-njihovim delovanjem, v kolikor zadeva strogo justične zadeve. Takih predmetov je po naši ustavi v delokrogu deželnih zborov bore malo in zares nahajamo le dva, o katerih so razpravljali deželni zbori v zadnjem zasedanji.
V delovito pokritje primanjkljaja, katerega kažejo normalnošolski zakladi raznih dežel — zakladi, ki so deželam to, kar je vojni budget za državo — uvedeni so doneski od zapuščin k tem zakladom. Koroški deželni zbor bavil se je že v lanskem zasedanji s tem predmetom; kranjski in štajerski deželni zbor sklenila sta letos premembo obstoječega zakona v tem smislu, da se doneski precej zvišajo ter ne-dvombeno izreče, da je pritegniti tudi volilojemnike k plačevanju tega doneska, kar se dosedaj ni v obče in povsod godilo ter je bilo povod znani plenarni razsoji z dne 30. decembra 1887, vpisani pod št. 119. v judikatni knjigi. O priliki dopisovanja med deželnim odborom kranjskim in ministerstvom za uk in bogočastje glede nameravanega novega zakonskega načrta, izjavilo je ministerstvo kot načelno vladino stališče v tej zadevi to-le:
„Način obdačenja, po katerem bi se deželni troški za šolske namene pokrivali s posebnim, v nobeni zvezi stoječim davkom na imovino, načeloma ni niti pravičen, niti primeren. Razun tega načelnega pomisleka pa je treba prevdarjati tudi še to, da so doneski od zapuščin po svojem bistvu le doklade k državni pristojbini za prenos imovine vsled smrti.   Bati se je torej, da bodo ti doneski, ako pre-