V Ljubljani, v februarju 1921. POPOTNIK PEDAGOŠKI IN ZNANSTVEN LIST. Letnik XL1I. Štev. 1—3. Vsebina: Razprave; 1. K. Dzvald: O vzgoji in vzgojevalcih................. 1 2. Dr. Ivan Lah: J. A. Komensky...................9 3. Prof. Fran Jeran: Osnutek učnega načrta za geometrijo in geometrijsko risanje na meščanskih šolah......................21 4. Pavel Flerh-. Nekaj smernic za sestavo podrobnega učnega načrta za zemljepis in zgodovino..............................28 Iz šolskega dela: 1. Luka Lavtar: Iz teoretičnega dela posebnega ukoslovja iz računstva .... 34 2. Elza Kukovčeva : O nazornem nku .................43 3. Alb. Planer: Osnutek za pripravo zemljep. pouka o Sloveniji.......45 Razgled: A. Slovstvo. Fran Erjavec in Pavel Flere: Fran Levstik, Izbrani spisi za mladino. — Ivo Trošt: Moja setev. — Engelbert Gangl: Zbrani spisi za mladino II. — Gre-goričeva (Štepančičeva) Marica: Otroški oder. — 1. T. Srbska početnica. — Lovro Tepina: Podkovstvo .....................48 B. To in ono. Dr. Simon Dolar: t Dr. Gvidon Sajovic. — Vekoslav From: Stavnica za učence — učilo delovne šole. — Marijonetna gledališča. — Masaryk o nalogah šole. — Narodni podmladak. — Iskre. — Dr. Franc Derganc: Filozofski slovar 50 Last in založba Udruženja Jugoslovanskega Učiteljstva. — Poverjeništvo Ljubljana. Tiska »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani. DADATKFTl^ izhaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in ri/r1U1IMIV stane na leto 30 K, pol leta 15 K, četrt leta :: 7"50 K. Posamezni zvezki stanejo 4 K. :: Naročnino in reklamacije sprejema »Zavezin' blagajnik Fr. Luznar v -— Kranju. — Rokopise-je pošiljati na naslov: Pavel Flerfe,- okr. Šolski nadzornik v Ptuju. Za uredništvo odgovoren: Anton Sterlekar. PEDAGOŠKI IN ZNANSTVEN LIST LETNIK XLII UREDIL PAVEL FLERE LAST IN ZALOŽBA »UDRUŽENJA JUGOSLOVANSKEGA UČITELJSTVA" POVERJENIŠTVO LJUBLJANA NATISNILA »UČITELJSKA TISKARNA" v LJUBLJANI 020002535348010101010000000101010100000200005353535348484848232302000053484801534853534802010000000148 012300005348484823232323234802020202015323485348484823020202010102010202020101000202000023532353484848535353482348535348235353535353482348 * Vj $ iu Jls 01>ooŽW\o \ KAZALO LETNIKA XLII. Razprave: Derga.no Franc dr.: Dr. France Veber .Uvod v filozofijo*.......110 Dolar Simon dr.: Kako dvignemo ljudsko izobrazbo in vzgojo......» 117 „ , „ Prispevek k matematični terminologiji.......163 Druzovič H.: Podlaga metodiškemu pevskemu pouku v osnovni Soli .... 168 Flere Pavel: Nekajsmernic za sestavo podrobnega učn. načrta za zemljepis in zgodovino 28 Gobec Regina: Psihologija čustva in psihofizični proces. ... ... 123 „ „ Socialnost spoznaje . . . . . . . .....193 Jeran Fran: Osnutek učnega načrta za geometrijo m geom. risanje na mešč. šolah 21 Robal Josip: Zavodi za slepce .............197 Lah Ivan dr.: J. A. Komensky ..................9 Ozvald Karel dr.: O vzgoji in vzgojevalcih .....................1 Suher Fr.: K vzgoji o upodabljajoči umetnosti................57 Trstenjak-Holjac B.: Davorin Trstenjak............105 Vajda Fr.: Specijalizem ali metodizem............65 Wester Jos.: Prosvetni Glasnik...............68 Žgeč Franjo: Pijančevanje, družba in vzgoja..........127 Iz šolskega dela: v Drnovšek Fran: Samostojnost učenčeva pri računstvu........81 Godec Marija: Prispevek za delovno šolo.............178 Kolnik: Kako računimo ..............209 Kukovec Eliza: Sistematične vaje za logično spisovanje.......204 Spominsko učvrščenje učne snovi.........142 Lavtar Luka: Iz teoretičnega dela posebnega ukoslovja iz računstva .... 34 Petriček A : Še enkrat pouk v naravi............174 Pipenbacher Jos. dr.: Pouk latinščine na prvi stopnji........73 Planer Albin: Osnutek za pripravo zemljep. pouka v Sloveniji......45 Sadar V."Mirko: Kako zbudimo umetniški čut v otroku.......138 Spreitz A.: Iz prakse za prakso...............180 Turk A.: Donesek k podrobnemu učnemu načrtu iz zemljepisja.....83 Razgled: A. Slovstvo. Bevk France: Pastirčki pri kresu in plesu. (Pav. Flere.)........150 Bezjak J. dr.: Obča zgodovina vzgoje in pouka. (Pav. Flere.)......89 Breznik A. dr.: Slo,venski pravopis. (J. K.)...........91 Brinar Josip: Čitanka za meščanske šole. II. (—t.).............214 „ Slovenska slovnica za osnovne gole. I., II. del. (Dr. Jos. Tominšek) 209 Cvijid J. dr.: Govori i članci...............183 Čika Jova — Gradnik: Kalamandarija (Pav. Fiere) . . .......150 Dolenc H. dr: Izbrani spisi .... ..........182 Državen mladinski list.................93 Fink Fr.: Posebno ukoslovje učnega jezika v osnovni šoli (Pav. Flere). ... 147 „ , Zbirka najvažnejših naredb in odredb (-e.).........181 Gangl Engelbert: Zbrani spisi za mladino. II. (F.) t..... . . 49 Gregoričeva (Štefančičevaj Marica: Otroški oder (I. S.)........49 Gulič Gvidon: Parni kotel.......... .....182 Ldsica-Lokoršek-dr. Molč: Prva srbska ali hrvatska čitanica. (Mil. R Majstorovič) Levstik Fran: Izbrani spisi za mladino. (E. Gangl).........48 Melik A.; Jugoslavija. Zemljepisni pregled. I. (-e) . . ......149 Novak Fr: Slovenska stenografija.............93 Novak Josip: Slovenska vadnica za nemške šole. (Dr. V. Strmšek).....181 Ozvald K. dr.: Logika. (Dr. J Dolar) . * . ...........87 „ „ Novo življenje — nove naloge (Fr. Vajda).......88 Pedagoški Letopis S. Š. M. XVIII. (-e) . . . . . . . . ... . 147 Pivko-Schaup: Telovadba (-k.)..............140 Reisner J.: Fizika za višje .razrede srednjih šol. (Dr. S. Dolar)......215 Robida A.: Slovenska stenografična čitanka...........151 Srbska početnica ...................50 S'anojevi6 M. M.: Zemljepisna čitanka (-e)...........150 Šilih G.: Nekoč je bilo jezero ... .............182 Tavčar I. dr.: Zbrani spisi VI.......... .... 183 Trošt Ivo: Moja setev (F.)..................49 Weber Fr. dr.: Uvod v filozofij. (Dr. S Dolar)..........145 Waschtetova lika: Pravljice. (Pav. Flere)............151 B. Časopisni vpogled: I. Znanstveni in pedagoški članki.......... 94, 151, 183, 216 II. Iz šolskega dela............... 94, 154, 185, 2l7 III. Iz zgodovine in vzgoje šolstva.......... 94, 155, 187, 218 [V. Iz šolske organizacije...............187, 218 Glasnik Geografekog Društva. (F. Vajda)............188 Kres. (F. V.)...................188 159 159 97 158 50 C. To in ono. Češčina na srednjih šolah v Jugoslaviji . . . . ...... Čitajmo časnike na osnovni šoli. (A. Spreitz)........ t Davorin Trstenjak............... Dolžnost narodnega učiteljstva............ t Dr. Gvidon Sajovie. (Dr. S. Dolar)...... .... Drobne pedagoške novice . ....................190— 191 Schools of To-Morrov............. Dekliški kolegij................. Angleško filozofsko društvo........... Rabindranath Tagore............. Pedagoška centralna biblioteka v Leipzigu....... Prvi nemški kongres za moralno pedagogiko....... t Adolf StOhr............... Dunajska šolska reforma............ L' Ecole Plein Air.............. Razširjenje višje pedagoške šole. (S. Ratkovič)...... Zborovanje šolskih reformerjev v oktobru v Berlin-Lankwitzu . Zborovanje pacifističnega učiteljstva v oktobru v Berlin-Lankwitzu . František Drtina (-e)............... Glosa v prostem spisju. (Frančev)........... Iskre. (Iv. Cankar)............... Kongres profesorskega društva. (F. V.).......... Kmetijski pouk v osnovnih šolah. (F. Kranjc)........ Lažnjivi pregovori. (F. V.)............. Marijonetna gledališča. (Dr. I. L.) ........... Masaryk o nalogah šole ............. Mednarodni kongres srednješolskih profesorjev v Parizu. (Dr. P. Breznik) . Načrt šolskega zakona.............. Nadaljna izobrazba in valutno vprašanje. (— e)........ .Narodni pomladak"............... Nekaj starega................. Novi šolski zakon v Čehoslovaški republiki ......... Poseben šolski zakon za meščanske šole. (P. Flere)....... Pospeševanje mladinske književnosti........... Pripombe k ustavnemu predlogu o znanosti in umetnosti. (F. Kranjc) . Priprava mladine za kmetijstvo............ Reforma naše srednje šole. (F.) .......... Sanitetne šolske odredbe v francoski Švici......... Sokolski vaditeljski tečaj. (Ivo Janežič) .......... Srednje šole v Srbiji in Črnigori............ Stavnica za učence — učilo delovne šole. (V. From)...... Ustavni predlog o znanosti in umetnosti .i....... Zadružna naobrazba............... Dr. Fran Derganc: Filozofski slovar. (Nadaljevanje iz letnika XLI.) 55, 103, 159,191, 222 Popravki ....................19! 190 190 191 191 191 191 191 191 220 221 221 221 219 157 55 189 15& 220 53, 104 54 100 189 159 54 190 101 219 101 98 190 156 159 99 158 54 97 189 K. OZVALD: ( O VZGOJI IN VZGOJEVALCIH.1 „Vedno sta Mi luč pa tema na svetu; toda oboje, luč in tema, je večinoma v preteklosti stalo bolj jasmo in bolj istinito pred očmi človeka. Temo v nje polnem mraku je bilo gledajočim očem lažje spoznati. Zdaj se tema dozdeva luč, a luč je postala tema." Pestalozzi. Nedavno sem se vozil iz Maribora v Ljubljano. Sedel sem v oddelku »za nekadilce". Na Zidanem mostu vstopi nov sopotnik ter si prižge cigareto. Prosim ga v svojem in v imenu dame, ki se je vozila z menoj, naj ne kadi. Pravi, da se za tako prošnjo ne zmeni, na kar ga z besedo zavrnem. A mož mi ponudi »čušku", takšno, da mi „zube utuče". Ker se mi je zdelo, da bi ta človek bil v stanu, svojo grožnjo vresničiti, zato umolknem. Tudi na sledečo pripombo njegovo, da me je takega obnašanja ,.med izobraženci" gotovo naučila »kulturna Avstrija", nisem ničesar omenil. Da vam je vedenje čudnega sopotnika dano v presojo, bi pač gotbvo rekli, da je tak človek — neotesan, neizobražen, neolikan, da mu manjka vzgoje, ali kaj podobnega. Besede „olikan", »izobražen", »omikan", (dobro) »vzgojen"... se večinoma rabijo ena za drugo, čeprav se njihovi pomeni v istini ne krijejo. Najširši pomen ima beseda »vzgoja" in sorodne: vzgajati, vzgojen, vzgojevalec, vzgojstvo ... Vzgoja je izbiranje, tako Veli Forster. In sicer izbiranje raznih svojstev (teženj, sposobnosti, sil...), ki jih dete. otrok, mladenič, dekle ... bogato izkazuje v inventarju svoje samobitnosti po telesu in po duši. Veliko je teh svojstev, pravim, saj že o tem ali onem samosrajčniku, ki je jedva shodil, slišimo, da je: zvedav, izbirčen, trmast, nasilen, levili en, škilav, tenkosluh, bolehen, požrešen... Ako pa se ozremo na abece-darčka ali malo šolarico, tedaj mora vešče oko priznati, da je ta inven-tarij naravnost nepregleden, bodisi da je otrok: trmast, da ljubi cvetice ali to in to vrsto živali, da spretno prime za to ali ono delo ali pa da ni za noben »pravi posel", marveč da »ima pogled v zvezde obrnjen", da oči-tuje posluh za petje, da je usmiljenega srca, plah, dober računar, vztrajen, lažnjiv, da tiči rad v knjigah, itd. itd., kratko — da »mu je (ni) dano to in to." 1 Javno predavanje na ljubljanski univerzi dne 16. jan. 1921. t Naloga tistih, ki jim je poverjena vzgoja, bi imela v prvi vrsti biti ta, da v pravem času izbero zdaj to (umsko, telesno...) svojstvo mladega bitja ter ga skušajo najprikladneje razvijati, zdaj ono lastnost (značaja, čustvovanja...) ter ji ali s preziranjem in neupoštevanjem vzemo pogoje za obstanek (n. pr. preobčutljivosti) ali odkažejo drug pravec (n. pr. gonu k razdevanju) ali pa bi jo hoteli na pravi način preinačiti, požlahtniti, ob-rezati (n. pr. trmo, lažnjivost). Kajpada je pri tem načelne važnosti vprašanje, katero izmed gojenčevih svojstev zasluži, da ga negujem, katero, da mu zabranim razmah, katero, da ga izstradam ali pa kar izruvam. Vzgojevalec, ki uspešno izvršuje svoj posel, je — delavec, podobno drugim delavcem z roko ali duhom, in obenem do neke meje umetnik. Z zadnjo besedo bi hotel reči, da je vzgojevanje posel, ki se ga je le deloma mogoče priučiti, in da je najzanesljivejši porok za uspeh na tem poprišču — prirojen dar, to se pravi, da ti „je dano", se pri negovanju, zabranjevanju, lečenju gojenčevih posebnosti vsikdar odločiti za pravo dejanje in nehanje. Krojač in šivilja, i3a naj si bosta še tako izvežbana, delata po vzorcu, stavbni mojster po načrtu in tudi ustvarjajoči umetnik gre za svojim \ zorom: Finžgar n. pr. v „Obiskih" zatrjuje, da mora imeti „misel popolnoma jasno pred seboj" ter dalje s kar ginljivo intimnostjo pripoveduje, kako je po ljubljanskih koncertih iskal vzor za Ireno v romanu „Pod svobodnim solncem". In prav tako bi moral — vzgojevalec (oče, mati, učitelj, duhovnik, kulturni politik ...) imeti svoj vzgojni i d e a i, to se pravi, moral bi jasno vedeti, kaj da hoče napraviti iz gojenca, nedorast-lega, doraščajočega ali pa že dorastlega. In kako ustreza temu zahtevku „moderna" vzgoja? Najboljši odgovor daje moderno življenje! Mojstrsko sliko modernega življenja je znameniti filozof Eucken L 1914 narisal s temile par krepkimi potezami: rafinirana čutnost, brezmejni pohlep po pridobivanju, gonja za čim izdatnejšim uživanjem, divji boj za obstanek, popuščanje vseh notranjih vezi. Slika iz 1. 1914 pa med tem ni obledela, narobe, kakor da so „novi bogovi", ki so zavladali med vojno in pa za njo, pred to sliko postavili žarko plamenico. To je torej življenje, kakor ga pelje moderni človek, ki se rad ponaša s svojo „moderno kulturo". Pa kaj je pravzaprav kultura? Beseda kultura je kakor ogromen, od skrajnih do skrajnih meja segajoč krov. Kaj vse ima prostora pod tem krovom: gospodarstvo, politika, tehnika, znanstvo, umetnost, filozofija, verstvo, nravnost, pravo...! Skratka: vse to, kar jemljemo v misel na eni strani z besedo „priroda" (natura) in na drugi z besedo „duh". Priroda in duh! To bi imel biti obseg; moderne kulture. Toda današnji človek je, kakor bi si bil zavezal eno oko: zanj biva ter mu ne-zavezano oko mami edinole priroda, to je dobrine, ki se dado — kupiti. Moderni svet je tega mnenja, „da človek toliko velja, kar — plača", ter ■se, popolnoma v smislu tega naziranja, peha samo za ekonomskimi pa čutnimi vrednotami. Simboli naše kulture so: borza, hotel, zabavišče, do--čim »modrost, pravičnost, učenost" samevajo, nič drugači, ko — „device brez dot." Toda, kaj iz tega, da moderni svet pušča vso duhovno plat kulture v nemar, ne sledi morda, da take kulture, ki bi imela duhovno jedro, sploh ni? No, te vrste modrovanje bi bilo za las podobno „modrijanu", ki ob tem in tem deževnem vremenu ne bi hotel priznati, da v istini dežuje, češ, pratika vendar danes kaže „lepo" vreme! V omalovaževanju duha in vseh nebrojnih vrednot, ki ležijo v tej smeri, gledam tribut, ki ga zmagalec zaenkrat plačuje — premagancu. Upajmo pa, da ne več za dolgo časa! S pomočjo bolj in bolj napredujoče tehnike je sodobni človek dobil prirodo in njene sile v toliki meri v oblast, da se je ob tem obvladovanju prirode način človeškega življenja temeljito izpremenil. Da si je kdo pred stotimi leti upal prerokovati današnji način potovanja in občevanja, hrane in stanovanja, zdravljenja, oblače-vanja, vojskovanja itd., bi ga pač njegovi sodobniki bili proglasili za blaznega. Silni uspehi na tem polju pa so današnjemu človeku tako prevzeli dušo, da se je prometejevski razkoračil in prešerno vprašuje: „Kje mi je mejnik?" In zapel je zmagoslavno pesem o prirodi. Vse to pa bi bilo brez prigovora, da se ni naposled v tem petju hreščeče oglasila disharmonija. In ta disharmonija se začenja oglašati tam, kjer prenehava upravičeni psalm o prirodi, kakor ga je že Goethe zapel materi naturi, ki nas vse-vpovsod obdaja iij objema. Tam, pravim, se začenja disharmonija, kjer slavospev o prirodi prehaja v poulično popevko o »naturalizmu", ki ji besedilo slove tako, da bi vsa istinitost bila — priroda, da izven snovi in njenega gibanja ni ničesar in da je tudi človek „samo drobec iz svetovnega mehanizma". In sedaj vprašajmo sine ira et studio, kdo da si je podvrgel in kdo izvršuje v tem pogledu čudežem podobne reči. Ali nemara človek, v kolikor je „samo drobec iz svetovnega mehanizma", to se pravi, le snovno bitje, podvrženo prirodnim zakonom? Nikar! Gospodar prirode je človek, v kolikor je v njem „pravir novega življenja", drugače rečeno: -človek, v kolikor nima domovinske pravice samo v svetovju prirode, ampak tudi v kraljestvu duha, človek kot — nositelj duha, človek, ki misli, čuti, ocenjuje, hoče, se upira, moli in dela... Priroda pa duh, to je dvoje popolnoma različnih svetov, ki izkazujeta vsak docela svojo avtonomijo. V živem človeku je teh oboje svetov po čudovitem načelu v eno spojeno na ta način, da so naši možgani, kakor pravi veliki prirodoslovec Robert Mayer, »instrument duha", s čigar pomočjo se nam kraljestvo duha v normalnem primeru javlja, ko ta i* ali oni jaz doživlja recimo istinitosti resničnega, lepega, dobrega. Človek kot kulturni človek, ki visoko čisla in neguje znanstvo, umetnost,, nravnost, verstvo, pravo..., nikar ni samo kos prirode, temveč se visoko dviga nad njo, saj je v svojem jedru bogo-človek, to se pravi — živo, od duha obvladano bitje, ki mu Goethe v visoki pesmi „Das Gott-liche" poje upravičen ditiramb, češ: Nur allein der Mensch venmag das Uninogliche — er unterscheddet, wahlet und richtet; er kana dem Augenbldck Dauer verleihen. i t Čeprav pa je torej človek po svojem bistvu »državljan dveh svetov"'. prirode in duha, se vendar darovi iz duhovnega sveta ne stavijo kar lagodno predenj: v kraljestvo duha marveč drži le ena pot — neprestani boj s tem, kar posameznik vsebuje samo človeškega, prirodnega. Pot je strma, a — cilj je lep. Svojevrstnost teh dvoje svetov nam je Ivan Cankar sijajno prikazal v oni prelestni »podobi iz sanj", ko nam, govoreč „iz dna", to je, gledajoč z očesom genija v dno duše sebi in drugim, s čudovito plastiko slika, kako bi ljudje najrajši kakor izglajeni volkovi požrli eden drugega, kadar jim pogled mami denar — sveta vladar, in kako so isti ljudje kakor en sam človek, kako jim vsem duša utriplje po enem in istem taktu, kadar na tem ali onem mestu stopijo v kraljestvo — duha. „Pred hišo je semenj; tam so barantači, mešetarji, cigani, tatovi; od vseh strani in na vse strani brizga pohlepnost, škropi zavist, pljuje sovraštvo; kadar pa je' semenj pri kraju in se barantači, mešetarji, cigani in tatovi zaklenejo vsak v svojo bajto, v tisto pravo, ki je sto klafter pod semanjo zemljo, takrat — jih ni več; en sam človek je; in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako božjo stvar objemajoči ljubezni." Odnošaj, v katerem se moderni človek danes nahaja do prirode, pa nam je tudi v stanu pojasniti oni na prvi pogled zagonetni pojav, zakaj" . se pri vzgoji mladega bitja vzgojevalec naše dobe (dom, šola, življenje) skoraj izključno, in popolnoma neupravičeno, ozira edinole na razum. Pretirano negovanje intelekta, ki hodi za tem ciljem, gojencu razum kar najbolj izostriti, klije iz želje, obvladati prirodo ter preračuniti v njej se javljajoče sile. Obvladati prirodo, za vsako ceno, to je danes predmet našega hrepenenja, ter tudi z živim človekom postopati po zakonih mehanske kavzalnosti, ki se ji dosledno pokori priroda. Kakor bi človek zares bil — „samo drobec iz svetovnega mehanizma"! Odtod prihaja, da se danes v vzgoji tako bore malo pozornosti posveča vsem ostalim stra- inein mladega bitja: discipliniranju raznih gonov, osobito spolnega, gojitvi onih aktov naše duše, ob katerih se nam odpira vse nepregledno in za življenje toli važno kraljestvo vrednot, vzgoji volje Itd. Kakor slepi smo za resnico, ki je že Goethe opozoril na njo, češ — ein armer Mensch, .an dem der Kopf alles ist! „Kakorkoli...!," samo da — »zaslužiš", to geslo je gibalo modernega življenja. In posledice, ki jih zaraja take vrste življenjska modrost? No, zakaj neki vidimo ---čislati le to med nami, kar um slepi z \ga navzdol ? Kje je tista točka, ki bodi — terminus, a n t e quem «on? Da je z vzgojo otroka treba začeti že v »predšolski" dobi, o tem pač ni nobenega dvoma; saj si otrok med prvim in šestim letom, pod danimi pogoji, razmeroma več pridobi, nego pa pozneje do smrti, ko se vendar v tej dobi navadi: govoriti, rabiti svoja čutila in ude, se v prostoru orijentirati itd. Toda pod konec prvega leta se začenja že drugo razdobje v razvoju otroka. Pred njim pa leži prva, dojenska doba, ki obsega nekako prvih devet mesecev otroškega življenja. Otroški zdravniki (pedijatri) povdarjajo, da je materam mogoče, že v prvih osmih tednih ustvariti krepak osnutek za poznejši razvoj otrokovega značaja: ali otrok, mladenič, dekle, mož, žena pozna pa spoštuje red in snago, disciplino, zmernost v tem in onem, vse to nemalo zavisi od tega, kako je mati ravnala z jedva rojenim nebogljenčkom. Kolikokrat postane že dojenec, ki mu je jedva osem tednov, huda pokora vsej hiši samo zato, ker ga mati brž prve dni ni navadila na točnost in zmernost pri dojenju ali pa ker ga je naravnost razvadila z nepotrebnim pestovanjem ali zibanjem. Principiis obsta... Pa tudi rojstvo otroka ni skrajno izhodišče vzgojnemu dejstvovanju Nauk odednosti vedno glasneje oznanja, da se prirojene in čestokra* tudi pridobljene lastnosti preneso od starišev na otroka: zato ta nauK staršem in tudi, vsem doraščajočim obojega spola nalaga najsvetejših -dolžnosti „za rod, ki še rojen ni", pa tudi za rod, ki še — spočet ni! Tu pa si vzgojevanje drugih in vzgojevanje samega sebe že podaje roko ter obenem izpričuje, da je vzgojevanje človeštva kulturni proces, ki stremi kvišku v obliki spirale, v kteri življenje posameznika pomenja le neznatno daljico. Odločilnega pomena za vzdig te spirale pa je pojmovanje vzgojnih nalog v socijalnih enotah, ki jim je sojeno trajnejše življenje, nego pa posamezniku: v rodbini, narodu, državi, človeški družbi... Osobito rodbina se mi zdi, da določuje dvižni kot omenjeni spirali. Zato pritrjujem Goethejevim besedam: Matere bi lahko vzgojene otroke rodile, ko bi — same prej vzgojene bile! DR. IVAN LAH: J. A. KOMENSKY. ^1592—1670.) Ko sem ob času svetovne vojne v tihem zatišju avstrijskih internatov gledal svetovni vihar, zdelo se mi je, da se dviga nad prostranimi ruskimi poljanami mogočna siva glava — slovanskega filozofa Leva Tolstega; in ko sem pregledoval krvave dogodke tridesetletne vojne, •sem zapazil za njimi veličastno postavo velikega slovanskega pedagoga Komenskega. Tolstoj ni doživel svetovnega klanja, toda oni, ki so ga preživeli, so tem bolj jasno spoznali globoke nauke njegove kristjanske filozofije; Komensky pa je' preživel vso tridesetletno vojno, in oni, ki so prišli za njim, so spoznali, da je rešitev človeštva mogoča samo po njegovih naukih; oba ta dva velika slovanska moža pa izhajata iz istega prvotnega izvira — iz evangelija, ki ga je prvi po dolgih stoletjih v čisti resnici oznanjal prvi veliki reformator Jan Hus. Ako vam imenujem ta tri imena Hus — Komensky — Tolstoj, ho- tega najde, starih in novih knjig, to sprejmi od mojih sinov za svojo lastnino in jih uživaj kar najboljše moreš. Šestič: priporočam ti marljivejšo, boljšo vzgojo mladine, nego je bila dozdaj. Jaz sem to pregledala in sem jo prepuščala tujcem, ki so mi- moje sinove izpridili in pokvarili. Ko bi Bogu ugajalo, da bi se vrnili mirnejši časi, skušala bi to popraviti: toda sama obupujem nad tem, zato prosim tebe, da bi to popravila. Nekateri iz mojih sinov so delali na tem in so pripravili metodo ali način za boljšo vzgojo mladine, ki so ga sprejeli tudi drugi narodi brez razlike vere. Ti pa moraš predvsem gojiti svojo dedščino, ki ti jo bodo izročili moji sinovi, ko pride čas. To ti zapustim domovina draga, kot glavno stvar svoje zapuščine, ki je kot pepel po pogorišču, da v njem pripraviš lug, v katerem boš skopala svoje sinove: kakor je Bog mene v začetku ustvaril iz pepela Husovega in je moje otroke prebudil. . Toda kaj bi še govoril? Prišel je čas, da se ločim s teboj, draga domovina! Toda kako? Tako kakor očak Jakob, ko je na smrtni postelji ob slovesu dajal svojim sinovom blagoslov. Kakor Mojzes, ko je odhajal od svojega ljudstva. Po njih besedah tudi jaz tebi, narod češki, za slovo proglašam blagoslov Gospoda, tvojega Boga, da bi bil in ostal mladika zeleneča, mladika rastoča poleg studenca, mladika vijoča se ob zidu: dasi so te napolnili z bolestjo, streljali na tebe in te sovražili tvoji strelci, vendar ostani v sili tvoja luč, naj se okrepčajo ramena tvojih rok, od silnega Boga, ki so mu služili tvoji sinovi in bo tebi pomagal... Bodi živ, narod posvečeni, ne umiraj, množi svoje sile, naj so brezštevilne. Tvoji sovražniki bodo ponižani. Tvoja je rešitev, o Gospod, in tvoj blagoslov je nad tvojim ljudstvom. To je bila oporoka Komenskega — enote. L. 1650. je povabil knez Rakoczy Komenskega k sebi na Ogrsko, da tam uredi šole. Komensky je prišel v Blatni potok (Saros Patak) in je začel svoje delo. Razmere so bile neugodne: ni imel dobrih pomočnikov, niti knjig. Tu je nastalo novo njegovo delo „Orbis pietus" (svet v slikah), ki je kmalu postala občna šolska knjiga po vsej Evropi. Izšel je 1. 1658. v Norimbergu. Ime Komenskega je bilo v katoliških, posebno avstrijskih deželah tako proglašeno, da niti te vrste knjig niso sprejeli. In vendar se je celo na Slovenskem našel preprost kapucin, pater Hipolit, v Novem mestu, ki je prevedel „orbis" na Slovenski jezik. To je imela postati naša 2* prva učna knjiga. Ostal pa je prevod v rokopisu in se hrani v licejsk; knjižnici. V Blatnem potoku je bila napisana tudi knjiga „S c o 1 a 1 u -dus", kjer se je podajal pouk v dramatični obliki. Nezadovoljen z razmerami in uspehi, se je vrnil Komensky v Lesno 1. 1654., ker so nastale nove razmere': toda nastala je vojna med Švedi in Poljaki (Potop) in Švedi so se bližali mestu: Komensky je zakopal nekaj svojih rokopisov in pobegnil: vojaki so zažgali mesto, ki je zgorelo do tal. Pri tem so zgoreli Komenskemu vsi spisi. Ves materijal, za češki besednjak, ki ga je zbiral 40 let (Zaklad jezika češkega) pansofični spisi (Silva pansophiae) pridige in korespondenca, ki jo je imel z raznimi velikimi možmi te dobe in vse imetje. Ko so se ljudje vrnili na pogorišče, so našli le nekaj ožganih papirjev pod zemljo. Komensky je odšel v svet. Središče enote je bilo uničeno. Blodeč po razpadli in uničeni Evropi je prišel zopet v Amsterdam, kjer ga je sprejel njegov bivši gojenec, sin ae Geera. Tu je našel tiho zatišje. Pripravil je za tisk svoja pedagoška dela: „0 p e r a didactica omnia", ki obsegajo 43 didaktičnih spisov (1628—1657), poleg tega komional, bratovski katekizem, dva dela pansofije, in tik pred smrtjo je dokončal svojo izpoved „Unumneces-sarium" (le eno je potrebno), kjer kaže, da je sreča človeka v tem, da človek spozna in najde samega sebe in živi v Bogu. Dne 15. novembra 1670. je umrl v Amsterdamu in je bil pokopan teden dni pozneje v Naardenu. Pozneje je bila tu vojaška cerkev. Pred nekaj leti so jo podrli in njegov nagrobni kamen so kupili Čehi na dražbi in ga prepeljali domov. Komensky je bil mrtev in tudi domovina je bila mrtva navidez, toda mladika je zelenela. Ko so v Avstriji za Marije Terezije reformirali šole, je prišel na Dunaj opat Felbiger, ta je poznal spise Komenskega, ki so bili v katol. deželah prepovedani, in je po njih uredil novo šole. Vsi novi pedagogi so črpali iz Komenskega. On sam pa je bil še vedno izgnanec: ko so hoteli 1. 1892. slaviti na Češkem njegov jubilej, je neki škof na Dunaj poslal njegovo knjigo „Lux in tenebris" in tam so videli, da je bil to hud nasprotnik Habsburgovcev. Jubilej je bil prepovedan. To pa ni motilo ljudi, da ne bi v njem spoznali največjega češkega moža in evropskega pedagoga. Ko je divjala svetovna vojna, so se naenkrat na Češkem citirale njegove preroške besede: Trdno verujem, da se vrne vlada tvojih stvari v tvoje roke, narod češki. In ko je predsednik Masaryk poslal svoje prvo poselstvo narodu, je citiral besede preroka, ki so se izpolnile. Zato je sedanji jubilej četrt stoletja njegove smrti dokazal, da ima Komensky i za naš čas toliko zdravih idej, da je želeti, da ga ne le slavimo, ampak tudi poznamo. Komensky je mož, ki združuje v sebi dva svetova: mistiko in ■vedo. Stoji na prehodu iz preteklosti v bodočnost. Današnja doba je dala dva slov. moža, ki sta mu blizu: Tolstoj in Masaryk. Denis pravi o njem: Ne poznam v zgodovini nič čudovitejšega, nič ganljivejšega kot namen tega ubogega svečenika, ki ob času, ko Lichten-steinovi dragonci mučijo njegov narod, premišlja na prerojenje v vzgoji. Ko je 1. 1670. umrl, se je zdelo, da odnaša s seboj dušo onih starih Čehov, katerih večna slava bo v tem, da so prvi proglasili pravico vesti. Milijoni ljudi se je osvežilo pri njegovih besedah, in on stoji v prvi vrsti onih božjih osvoboditeljev, katerih trpljenje je pomirilo nravno bedo na zemlji. Masaryk je rekel o njem v predavanju dijakom: „Nam mora biti Komensky več nego je bil doslej, Mi moramo v njem spoznati ne le filozofijo češk. bratovstva, ampak filozofijo češkega naroda. Moža kot je Komensky, ne smemo samo slaviti, ampak takore-koč izpraševali.si vest, ali izpolnjujemo oporoko tako velikega moža." Takrat prof. Masaryk ni vedel, da se bliža čas, ko bo njemu dano izpolniti zadnji del oporoke velikega Ceha, ki je zahteval, da bodi šola ko-munem, officina, t. j. tovarna za ljudi, z drugo besedo, da je treba predvsem vzgajati človeka. V tem smislu imamo tudi mi kot mal slovenski narod v tijem — velikega učitelja. I imuni | N - PROF. FRAN JERAN: . OSNUTEK UČNEGA NAČRTA ZA GEOMETRIJO IN GEOMETRIJSKO RISANJE NA MEŠČANSKIH ŠOLAH. Med vsemi predmeti, ki se uče na meščanskih šolah, je brezdvoma geometrija prava pastorka. Vzrok temu je zastareli, docela neprimerni način poučevanja — in zato tudi učenja — tega predmeta; žalibog se podeduje ta tradicionalni način še vedno od roda do roda. Zato ni odveč, ako podam v glavnih smernicah .osnutek učnega načrta, ki bi utegnil uspešno preobraziti pouk v geometriji. Učni načrt za geometrijo naj ne vsebuje le golega naštevanja učne tvarine (snovi), temveč naj podaja tudi metodično-didaktično stran tega predmeta. Pove naj nele „k a j", nego tudi „k a k o" se naj poučuje. Namen pouka je, podati stvarno znanje za življenje, ne pa le besedno znanje za šolo. Stari nazor, da ima učitelj geometrije podajati le suhoparne geometrijske izreke brez živega stika z istinitim življenjem; mora izginiti. Zakaj so" učenci že po prvi geometrijski uri navadno bridko razočarani, ko so se veselili novega predmeta in ga težko pričakovali? Krivo je temu pač to, da učitelj ni nudil mladini, ki hrepeni po življenju, tudi že kosa živ- ljenja samega, nego je začel z besedami — seveda v lepem sistematičnem redu — pripovedovati tradicionalno: kaj so točke, črte, ploskve in telesa... Taka stara metoda učencu pač temeljito zagreni že prvo geometrijsko uro. Gotovo pa ne občuti 10—14 letni deček v svoji duši potrebe po taki učenosti, ki se prav nič ne prilega območju njegovih vsakdanjih doživljajev. Deški duši se tako vsiljuje nekaj novega, kar pa. občuti le^kot nekaj neprijetno tujega v svoji duševnosti in se zato skuša vsega tega kar najhitreje iznebiti. Učenec naj uvidi, da baš življenje samo nalaga geometrijske probleme (naloge), ki jih moramo razrešiti. Geometrija ima stik z življenjem in je plodonosno znanje za življenje. Za izhodišče ustvarjanja geometrijskih pojmov in zakonite zavisnosti geometrijskih tvorov naj služijo v e d n o le primeri iz i s t i n i t e g a življenja, v kolikor so dostopni učenčevemu obzorju. Tak primer ali doživljaj bodi povod za učenčevo razmotrivanje in ustvarjanje (produ-ciranje). Na ta način bo tudi učitelj geometrije zadostil glavnemu načelu moderne pedagogike ter postal tudi vzgojitelj. Doživljaje geometrijske vsebine pa nudi kjerkoli najbližja okolica učenčeva. Treba ga le navajati, da jo gleda in motri z „geometrijskimi" očmi. Pouk geometrije bodi torej le nov način opazovanja njegove okolice. Na primer: iz opazovanja vagonskega kolesa na tiru, ali jermena na gonilnem kolesu stroja, ali škripca z napeto vrvico se mu izlušči geometrijska slika kroga s tan-gento. Tudi geometrijske okraske: steklena barvana okna, parkete, mozaike in raznovrstne risbe lahko uporabljamo za nadaljna opazovanja in razmotrivanja. Ena glavnih smernic pouku geometrije torej bodi: Iz življenja za življenje! Pouk geometrije naj je č i m n a z o r n e j š i. Le nazorno opazovana okolica tvori lahko pozneje podlago za polagoma se pojavljajočo abstrakcijo. Učitelj obravnavaj pri pouku najraznovrstnejše življenjske dogod-ljaje ter skušaj napraviti pouk čim najbolj zanimiv, ne meneč se za zastarelo mnenje, da geometer ne sme govoriti o ničemer drugem kakor o „strogogeometrijskem". Učitelj naj razvije najprej pojem vedno le na stvari sami (modelu), nato naj poda- i m e in končno šele dotično označbo (geom. znamenje ali simbol). Paziti pa mora, da ne ubije pojma samega s prehitrim in preveč naglašenim imenom (s prazno besedo in mrtvim znakom); pač pa naj utrjuje pojem na praktičnih zgledih (stvareh), ki so vzeti iz obzorja učenčevih doživljajev. Planimetrija bodi ozko spojena s stereometrijo in ju ni strogo ločiti. Ravninskih likov (tvorov) ni opazovati zase, marveč na telesih in nato-obravnavati. Na primer: trikotnik na piramidi, pravokotnik na kvadru-, kvadrat na kocki, potem šele na raznih okraskih, železnih ograjah, steklenih oknih, vrtovih, mostovih itd. Geometrija je empirična (izkustvena) znanost; zato treba razvijati vse geometrijsko spoznavanje učenca empiričnim potom in to iz kroga njegovih doživljajev. Učitelj se naj neprestano zaveda,, da teorija ni korenina, nego šele cvet prakse. S tem pa seveda pade vsa takozvana sistematika. ■ Znanstveno sistematični pouk je prikladen šele doraslemu, zrelejšemu mladeniču, čigar empiričnim potom pridobljeno obzorje je že tako veliko, da ne le samo prenese, nego že tudi čuti potrebo za tako znanstveno sistematiko. Nikakor pa to ne prihaja v poštev v dobi 10 do 14 let, kjer si učenec šele polagoma potom izkustva ustvarja za to potrebno območje doživljajev. Vsak učitelj bo tedaj sistematiko prav lahko pogrešal, kadar izhaja njegov pouk pri vsaki geometrijski uri iz kosa življenja samega, ne pa iz mrtve gole besede, ki ne daje ničesar za življenje, za šolo pa kvečjemu nerazumljivo besedičenje. Princip življenja je hotenje in temu sledeče dejanje. Zato naj pouk geometrije vzbuja in goji ustvarjajočo silo učenca. Učitelj naj navaja ves razred k sodelovanju obravnavane naloge, česar pa nikakor ne doseže, ako samo »predava". Učenci naj opazujejo, presojajo, rišejo, izdelujejo, striž.ejo, merijo, tehtajo, modelirajo itd. Učitelj nikakor ne sme prezirati vprašanja posameznih učencev, ki jih stavljajo nanj In ki se tičejo katerekoli geometrijske naloge. Taka vprašanja naj mu bodo ceio dobrodošla; rešuje naj jih ves razred s pomočjo učitelja. Tako postane pouk v istini produktiven in zanimiv. Učitelj naj ne rabi abstraktnih definicij za geometrijske tvore. Ako pa je že kdaj rabiti definicijo, bodi ta genetična, ne pa realna. Bolje pa postopa takole: Neznani tvor, ga razvije (z vso genezo) čim nazorneje pred očmi učenca, ga nato krsti z imenom ter ga pusti, učencem opazovati in motriti, da se z njim seznanijo. Tvor pa o ž i v i s tem, da uvede gibanje na njem (kinematika), kajti le gibanje je življenje. Sedaj pa čitajo učenci na tvoru samem (in ne v knjigi) njegove evidentne lastnosti. Na ta način je izdelano geometrijsko bistvo obravnavanega pojma. Ne dokazuj izreka prej, dokler učenci sami ne čutijo potrebe dokaza. Prepričati je učence nazornim potom, nikakor pa ne v formalni obliki Euklidovega dokazovanja. Samoobsebi umljivo je, da bodi pouk koncentričen. Ni dosti, da učenci kaj „vedo", nego d a t u d i k a j „z n a j o". To pa dosežejo z rokotvornim poukom (risanjem, načrtovanjem, modeliranjem...). Rokotvornost bodi podlaga vsemu pouku in vzgoji; zakaj ta vzbuja pozornost in krepi učenčevo voljo (hotenje). Posebno dandanes, ko rabimo značajnih ljudi, to je ljudi z odločno voljo in z veseljem d o d e 1 a, je polagati temu pouku posebno pažnjo. Tak pouk vzbudi tudi spoštovanje do onih, ki delajo le z roko, učenec pa se bolje usposablja za življenski boj. In baš meščanske šole, ki pripravljajo za obrtne, trgovske, gospodarske in sploh praktične poklice, bodo le tem potom dosegle povoljni uspeh. Tako vzgojena mladina ne bo več občutila dela kot nekaj neprijetnega, temveč bo videla v produktivnem delu pravi izvor sreče in zadovoljstva. Tem opazkam splošnega značaja naj sledi za vsak posamezni razred podrobnejši načrt. I. razred. a) Predmet (snov). Kocka, kvader, krogla; kvadrat, pravo-kotnik, krog. Krogla s krogi na njej: krog ravnik, vzporednik in poldnevnik. Mere: dolžinska, ploskovna, prostorska, uteži; vse to v zvezi z računstvom (aritmetiko); važno zlasti za razvoj desetinskega sestava. — Daljjica, premica, ravnina. Primerjanje in merjenje daljic. Glavne lege premice (ravnine) v prostoru. Obseg in ploščina kvadrata in pravokot-nika. — Pravi kot. Površina in telesnina kocke in kvadra (radi fizike le v najenostavnejši nazorni obliki). Deljenje in merjenje kroga (zemljepis). Kot vobče (razložen kakor del ravnine). Primerjanje in merjenje kotov. Operacije z daljicami in s koti, zlasti v prosti naravi (po vidu in z orodjem). Trikotnik in njega opazovanje glede na stranice in kote z dosledno označbo (po Eulerju) oglišč z A, B, C, stranic z a, b, c in kotov z « ^ 7. Pravokotni, enakokraki, enakostranični in raznostranični trikotnik. Merjenje trikotnikovih kotov ter opazovanje njihove vsote. — Višina * enakokrakega trikotnika. Opazovanje četverokotnikov. Krog s pravilnimi mnogokotniki. Medsebojna lega točke, premice in ravnine (le nazorno) ter kroga, točke in premice. b) Stvarni z g.l e d i. Kocka, opeka, omara, zaboj, šolska soba, škatlica za vžigalice, velika krogla (globus); list papirja, zvezek, knjiga, vrata, okna, šipe, tla učilnice itd. Zakoličenje na prostem daljice, kvadrata (ara, hektara, orala = kvadrat s stranico = 100 korakov = 75m). Predočevanje litra, hektolitra, kilograma in tone. Enako in neenako dolge palčice (svinčniki). Merjenje kotov na polju (ali na zemljevidu) s poljskim kotomerom na križpotih cest in stez. Kazalca ure. Izstriži kvadrat (pra-vokotnik) po diagonali ter izmeri kote. Sečišče dveh premic na polju. Preizkuševanje vodoravne lege premic in ravnine. Opazuj satovje itd. c) Predmet risanja (r o k o t v o r n o s t i). Razlaga uporabe risalnega orodja. Risanje meandrov, okraskov v kvadratu in pravokotniku. Merjenje in risanje šolskih tal, oken, vrat in drugih praktičnih pravokotnikov. Razsojevanje po vidu daljic v prosti naravi, naklonskega kota strehe proti tlom, ceste na hrib itd. Lastnoročno izdelanje kotomera. Vsak učenec imej dve na enem koncu vrtljivo pritrjeni paličici ali papirna traka, ki jih izdela sam, da meri z njima kote. Modelira oz. izstriže naj učenec vsa omenjena telesa oz. like, kakor n. pr. polovica (četrtina) kvadrata in pravokotnika. Okraski enakostraničnega trikotnika, šesterokotnika, vzorci za barvana okna, parkete, mozaike, vložene okraske iz lesa, rozete, zvezdne mnogokotnike, tkanine in vezenine itd. č) Učila. Modeli teles kakor kocka, kvader, krogla, prizma, piramida, prisekana piramida, stožec, valj. Dva lesena trikotnika (30°, 45°), šestilo, merilo je vrezano na robu šolske deske (enota = 7 cm ali 7:5 cm), vzorci za različne mere (m, 1, kg, m2...), svinčnica, merski drogi, merski lanec (vrvica), kotni križ, količki, kotomer, grebljica (navadna in obrat-, na). Vsak učenec imej izrezane trikotnike; z odtrganjem kotov a p 7 ter polaganjem (adiranjem) teh kotov drugega poleg drugega dožene svoto « ^ -f y. Večji model imej tudi učitelj. II. razred. a) Simetrija ali zrcaljenje teles in ravnih likov. Daljična in kotna so-mernica. Načrtovanje pravokotnic. Načrtovanje kotov: 60°, 30°, 15°, 75°, 105°. Koti z vzporednimi in pravokotnimi kraki. Naklonski kot dveh ravnin. Načrtovanje trikotnikov iz treh sestavin (sss, sks, ksk, sSK). Iz tega načrtovanja šele se podajo izreki o skladnosti trikotnikov. Izreke o skladnosti je razviti šele po simetriji. Četverokotnik: paralelogram, trapez, deltoid s posebnim ozirom na osjo in središčno somernost. — Krog, obodni in središčni koti. — Mno-gokotnik, zlasti pravilni. Pretvarjanje ploščinsko enakih likov ter hkrati računanje njih ploščine. — Obseg in ploščina kroga, lok, kolobar. Določevanje ploščine krivočrtno omejenih ploskev na zemljevidu s pomočjo milimetrske mreže. Določevanje zračne razdalje dveh krajev na zemljevidu. Podobnost (pojem sam se razvije lahko že preje, težav-neje naloge pa se prihranijo za 3. razred) trikotnikov in mnogokotnikov. • b, c) Zgledi iz živalstva, rastlinstva in rudninstva. Načrtovanje pravega kota in pravokotnic skozi določeno točko na določeno daljico (premico). Štiri znamenite točke trikotnika. Odboj kroglice ob steni. Zakoli-cenje pravega kota na polju s pomočjo vrvice (simetričen trikotnik) in s poljskim kotnim križem. Merjenje višin in posredno merjenje daljic^ (razdalj) na polju s pomočjo skladnih trikotnikov. — Vsak učenec naredi' kvadrat (pravokotnik) iz paličic, ki so v ogliščih vrtljivo pritrjene; iz teh dobi romb in- romboid (splošni paralelogram). Ustroj tehtnice za pisma. Zakoliči skozi določeno točko določeni premici vzporednico (paralelogram). — Tangenti na krog skozi določeno zunaj kroga ležečo točko. To konstruirano sliko izreže vsak učenec, pritrdi ob središčnico sukanec ter jo vrti nato okoli napete niti (središčnice); tako dobimo tudi prehod iz planimetrije v stereometrijo. Tetivni in tangentni tri- in četverokotniki. Medsebojna lega dveh krogov. Črta jajčnica in spirala. Risati je geometrijske načrtovalne naloge in ornamente. Prestavljanje neugodnih meja posestev v ugodne (premočrtne) meje. Zamenjava posestev, delna razlastitev, regulacija potokov (rek) in cest, deljenje likov (posestev) na več enakih in neenakih delov. Kolesa, vreteno, ekvator, kilometrski števec ... Prisekana piramida. Posredno merjenje razdalj na polju s pomočjo podobnih trikotnikov (zmanjšano merilo) ter s pomočjo sence določene palice. — Učenci izrežejo več podobnih trikotnikov ter računajo in primerjajo kvocijente (razmerja) istoležnih ali pristojnih stranic. Povečanje in pomanjšanje likov posebno tudi; s pomočjo proporcionalnega kota (kroji za perilo in obleko). Načrtovanje malih posestev na podlagi lastnega merjenja. Situacijski plan posestva dobiš, ako najprvo zakoličiš in izmeriš posestvo v najvažnejših točkah, nato narišeš s prosto roko osnutek (skico), v katero vpišeš naravne razsežnosti razdalj posameznih točk, ter načrtaš končno po tej skici pravi situacijski plan posestva v določenem zmanjšanem merilu. č) Zrcalo, okoli somernice preganjen karton ali risalni list, libela, komunikacijska cev, poljski kotomer, iz palčic sestavljeni kvadrat in pra-vokotnik. * III. razred. Pitagorov izrek in sicer 1.) v geometrijski, 2.) v aritmetični obliki; njega uporaba pri reševanju pravokotnega trikotnika potom načrtovanja in računa (prednost in nedostatek teh dveh načinov). Polje-merske naloge, ki temelje na tem izreku. Vrvica z vozli oddaljenimi ali •po 3 m, 4 m in 5 m (egiptovski trikotnik) ali pa tudi z vozli v razdalji 5, 12, 13 (indijski trikotnik). Vsak učenec izdela iz lepenke (lesa) model za dokaz Pitagorovega izreka: štiri trikotnike^ s katetama a in b, kvadrate s stranicami a, b, c ter kvadratni okvir s stranico a + b, ki se da napolniti na dva načina: 1.) 4. ^ -t- a2 + b2 in 2.) 4. -f- c2. Skozi vse leto, zlasti pa v poletnem času, naj se v svrho ponavljanja in poglabljanja ravninske geometrije izvršujejo poljemerske naloge v naravi sami in sicer merjenje razdalj a) neposredno (brez ovir), b) posredno (z ovirami) s pomočjo «) skladnih, B ) podobnih trikotnikov in v) s pomočjo pravokotnega trikotnika oziroma Pitagorovega izreka. Neprestano se naj vežbajo učenci v presojanju razdalj po vidu. Ako dopušča čas, se lahko izvrši še merjenje visečih zemljišč s pomočjo obratne fcrebljice (rodovitnost oz. uspeh rasti takega polja) ter obrazloži pojem liiveliranja in ureditev katastralne mape. Priporočajo se za vse razrede izleti, na katerih se izvršujejo poljemerske naloge v naravi. Iz stereometrije je obravnavati po vrsti sledeča telesa: Kocka, kva-oer, prizma, valj — piramida, stoz.ec, prisekana piramida, prisekani stožec — krogla. Vsako teh posameznih teles je obravnavati vsestransko : 1.) Ogledovanje, 2.) modeliranje iz ilovice ali repe, 3.) načrtovanje mreže, 4.) sestavljanje iz lepenke (papirja), 5.) načrtovanje tločrta, načrta, prek-črta (profila) le nazornim potom, 6.) računanje površine, 7.) telesnine in 8."> teže (preizkus s tehtnico). Vsak učenec ima modele teh teles. Za vsako telo je uporabljati praktične primere iz življenja kakor: opeke, zaboji, stebri, lonci (kuhinjska posoda), strehe, nasipi, jarki, lijaki, škafi, pralni čebri, kadi, tramovi, jame, zajemalke, kotli, kupole, merjenje padavine itd. Upoštevajo se dela mizarjev, kleparjev, pleskarjev itd. Deklice rišejo vzorce za okraske brisač, namiznih prtičev, žepnih robcev, rjuh, preprog, blazin itd. Povečajo in zmanjšajo ornamente narodnih vezenin in krojev za perilo in obleko... IV. razred. V tem razredu se/iia novo uvede pouk o osnovnih pojmih opisne geometrije s tedensko najmanj tremi urami. Za ponavljanje in poglabljanje v prejšnjih letnikih predelane tvarine iz geometrije je porabiti ena tedenska ura, ki pa je priklopiti računstvu. Obravnavati je: 1. Pravokotna projekcija. Pojem tlo- in načrta. Učenci i išejo tlo- in načrt enostavnih teles v enostavni legi glede na projekcijski ravnini, uporabljajoč pri tem lastnoročno izdelana telesa. Nato se določi geometrijskim potom pojem pravokotne projekcije točke. Med tem se pojavi potreba po uvedbi prostorskega koordinatnega sistema (soredja). — Pravokotna projekcija daljice (premice). i. Poševna projekcija. Poševna projekcija: a) kocke (nazornim potom), b) na projekcijsko ravnino n pravokotno stoječe daljice, c) teles, izvajanih iz kocke. 3. Točkainpremica v medsebojni legi. — Prava dolžina daljice ter njena naklonska kota proti r^ o,. Medsebojna lega točke in premice v prostoru. Prvo in drugo sledišče premice. Medsebojna lega dveh premic v prostoru. 4. Pravokotna in poševna projekcija oglatih teles. — a) prizma, b) piramida. 5. Ravnina. Predočevanje a) projicirne ravnine, b) ravnine v splošni legi. — Liki v projicirnih ravninah ter določevanje njih prave ve-iikosti. — Preseki teles s projicirnimi ravninami; mreže teles s presečnim likom vred. 6. Prekčrt ali profil. 7. Najvažnejše o senčenju. Pojem nasebne in odsebne sence. Senca točke, daljice, ravnih likov in teles. 8. Načrtovanje stožkose/čnic (elipsa, parabola in hiper-bola) in tangent na te krivke. — StožKosečnice je obravnavati zase, najbolje skozi vse leto in uporabljati zlasti elipso pri projiciranju okroglih teles. Tudi v tem razredu je učencu vedno naglašati ozko zvezo nalog iz opisne geometrije s praktičnim življenjem. Konečno poudarjam, da podajam s tem le osnutek učnega načrta, ki ga dam zainteresirancem v pretres in na razgovor. PAVEL FLERE: NEKAJ SMERNIC ZA SESTAVO PODROBNEGA UČNEGA NAČRTA ZA ZEMLJEPIS IN ZGODOVINO. ' Dne 26. nov. 1920. je ministrstvo prosvete v Beogradu izdalo odlok, da naj se v vsej državi izvrši revizija plana in programa za narodne šole iz nacijonalnih predmetov. Na podlagi tega odloka je določil ljubljanski višji šolski svet, naj do konca tek. šol. leta sestavijo stalni konferenčni odbori podrobni učni načrt za zemljepisni in zgodovinski pouk v osnovnih šolah. K temu bi pripomnil takoj, da se mi misel, naj se pečajo s to sestavo le stalni konferenčni odbori, ne zdi najbolj srečna, kajti zadeva se tiče šole, pri katere notranji ureditvi naj ima besedo vse uči-teljstvo; vse učiteljstvo naj tedaj sodeluje in na podlagi vseh teh izdelkov šele naj priredi vzorni podrobni učni načrt stalni konferenčni ali v ta namen posebe izvoljeni odbor. Za tako skupno delo tedaj bi si dovolil nekaj pripomb v obliki smernic. " « Kar se tiče podrobnega učnega načrta za zemljepisni pouk, stvar ne bo delala posebnih preglavic. Izgotovili ga bomo na podlagi znanih metodičnih načel, učno snov nam deli v posamezna poglavja predpisani učni načrt, ki ga prevzemamo vpoštevajoč dejanske razmere; da naši narodnostni državi ne bomo začrtali mej tam, kjer sta jih potegnili san-žermenska in rapallska pogodba, ni treba povdarjati posebe. Opozoril bi le še na materialni smoter zemljepisnega pouka, ki je pač dosežen že s tem, ako znajo otroci pravilno čitati vsak zemljevid, na kar se razna učna snov potem le niza s posebnim ozirom na kulturno zemljepisje. Opozoril pa tudi na svojo poznejšo opazko glede maksimalnega učnega načrta. Nekaj več pripomb bi si dovolil za zgodovinski del, ki se mi zdi vzgojno važnejši. Kakor pri ^sestavljanju podrobnega učnega načrta kateregakoli učnega predmeta, moramo tudi tu imeti pred očmi smoter in metodični postopek zgodovinskega pouka. Razen svoje poglavitne naloge, da vzgaja kulturne značaje, ima zgodovina še svojo specialno nalogo, pri kateri moramo upoštevati dve strani: etično in psihološko. Tako dobimo za zgodovinski pouk dvojni smoter: idealni in realni. Idealni je ta, da zbuja zgodovinski pouk smisel in interes za ideale našega naroda in goji domovinsko mišljenje; realni pa, da budi smisel in interes za resnične družabne tvorbe, osobito za državo, v kateri gojenec živi. Po razumevanju in zanimanju k hotenju — je vzgojna naloga zgodovinskega pouka. Ta specialna njegova naloga pa nam narekuje tudi že učno snov in njeno vsebino. Pove nam, da zgodovinska snov v osnovni šoli ne obsega vsega kompleksa dejstev vseh časov in vseh narodov od začetka do danes. „Dobe, ki jih ni opisoval noben mojster, kojih duha ne diha noben pesnik, so za vzgojo malovredne (Herbart)" — to nam bodi merilo za izbero! Osnovna šola ne rabi enciklopedije zgodovine, niti ne svetovne zgodovine; kar ji je treba, je v prvi vrsti narodna zgodovina, a tudi tu le ono, kar je smelo najti svojega mojstra. Zgodovina drugih narodov pride v poštev le v toliko, v kolikor ta direktno ali indirektno posega v narodno zgodovino (na pr.: zgodovina Turkov, zgodovina AvstroogrsKe, zgodovina najdbe Amerike, francoske revolucije, svetovne vojne i. pod.). Narodno vzgojeni človek je namreč nosilec nacijonalne naloge lastnega, ne pa tujih narodov. Pot za obravnavo in razdelitev zgodovinske učne snovi nam kaže smernica, ki smo jo zaznamovali za realni smoter zgodovinskega pouka, t. j. buditev smisla in interesa za resnične družabne tvorbe, osobito za državo, kateri gojenec pripada. Kdor pa hoče pridobiti gojencem ta smisel, ta interes in razumevanje, ne bo podajal zgodovinske snovi kot dejstva, temveč v razvoju. Našo narodno zgodovino obravnavamo tedaj kot razvojno zgodovino jugoslovanskega naroda. Posamezne stopnje tega razvoja nam dado tudi že ogrodje za obči učni in podrobni učni načrt. Preden omenim te stopnje, bi opozoril še na nekaj drugega, kar se mi zdi važno. Narodna zgodovina postane kaj lahko šovinistična; kakor za vso vzgojo, pa je tudi tu potreben oni duh, ki ga je označil Prešeren v svoji „Zdravici", ko pravi: „Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da, koder solnce hodi, prepir iz sveta bo izgnan! Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!" Napačno bi tedaj bilo, ako bi v narodni zgodovini iz ozirov na macijonalni šovinizem dopuščali trditve, kakor je znana Vodnikova „Od nekdaj prebival je tukaj naš rod, ak kdo ve za drujga, naj reče, odkod?" To bi se reklo zgodovino hoteti graditi na nekih samolastnih osnovah, torej nekaj drugače ustvarjati, kakor se je ustvarilo samo, čeprav se je to godilo po zmotah in vrlinah, po junaštvu in strahopetstvu. Ves ta razvoj mora zgodovina pokazati tako, kakršen je bil, ako hoče biti vzgojna. Aškrčev stavek »Resnico samo vselej piši zgodovinar" velja v šoli »Resnico samo vselej uči zgodovinar!", kajti le tako postane narodna zgodovina socialnovzgojno sredstvo prvega reda. To upoštevanje resnice nas ob razdelitvi zgodovinske učne snovi troimenega našega naroda privede do dveh etičnih idej, prva je nega-tivno-etična, druga pozitivno; prva je vzeta iz slovenske in hrvatske zgodovine, druga iz srbske. Dr. Lenard navaja ti dve etični ideji z naslednjimi besedami: »Kneževina Karadjordjevičev je bila ognjišče neodvisnosti in osvobojenja vseh jugoslovenskih zemelj. Tudi drugi Jugo-slovemi so po podjarmljenju od strani Nemcev, Madžarov, Italijanov in Turkov, v znatnem delu še ohranili svojo narodnost, deloma si celo pridobili znatno materijelno in duševno kulturo, toda izgubili so narodnega duha, namreč onega duha upornosti, ki hoče streti verige sužnostl, se zaveda samega sebe, hrepeni po svobodi, ima pred sabo državne cilje in čuti v sebi moč, da izvrši svojo nalogo. Srbi niso tega duha izgubili nikdar. Vsak srbski človek je imel v sebi globoko zavest, da ima njegov narod pred sabo neko mesijansko nalogo, pri kateri mora vsak posameznik sodelovati, če treba tudi z žrtvijo samega sebe." Pomatrajoč ta zgodovinski razvoj, dobimo idejno ogrodje z naslednjimi tremi točkami, ki naj jih upošteva pouk o naši narodni zgodovini: I. Troedini narod SHS kot en narod — Stari Sloveni. II. Podjarmljenje SHS od tujih narodnosti in poizkusi osvoboditve. III. Ujedinjenje. Te tri točke označujejo zgodovinski razvoj našega naroda. Vse, kar iz zgodovine drugih narodov z njimi ni v zvezi, lahko odpade, pod neugodnimi pogoji celo mora odpasti; kolikor bolj pa so občezgodovinska dejstva z njimi — idejno ali kavzalno — spojena, toliko bolj jih moramo upoštevati. To idejno ogrodje pa mora prevevati ves zgodovinski pouk, bodisi na katerikoli učni stopnji: nuditi mora učno snov za zgodovinski pouk kot predmet na najvišji stopnji, uporabljati pa ga mora tudi nazorni nauk prav tako kakor domoznanstvo kot predmet. To znano metodiško načelo omenjam zato, ker bi zaradi sestave podrobnega učnega načrta povdaril še nekaj drugega. V »Smernicah za podrobni učni načrt" v lanskem »Popotniku" sem zapisal: »Brez potrebe je, da bi si v realističnih predmetih sestavljali.podrobne učne na- ■črte po šolskih kategorijah, brez potrebe razdeljevanje snovi po posameznih razredih. Učni načrt sam deli vsled psihologije predmetne metodiške obravnave ves stvarni pouk v tri dele: Nazorni nauk ustvarja občo temeljno podlago, domoznanstvo obravnava vse štiri panoge realističnega pouka, v učnem principu domoznanstva realistični pouk sam razširja pogled iz ožjega domačega kroga in vrača zopet v ta domači krog izkustva iz tujine." To načelo bi danes rad podčrtal tudi 2.a podrobni učni načrt iz zemljepisja in zgodovine ter priporočal za njegovo sestavo naslednje: Kar naj sestavimo, bodi maksimalni in enotni učni načrt, ki,obsega vso tvarino kakor jo zahtevajo prej omenjena pedagoška in didaktična načela, tedaj načrt, ki ga bo uporabljal z istim haskom učitelj na e n o -kakornaosemrazrednici. Za zemljepis se nam tedaj narekujejo po tem načelu: 1. nižja stopnja: domoznanstvo v okviru nazornega nauka; 2. srednja stopnja: domoznanstvo kot predmet; 3. višja stopnja: zemljepis kot predmet z učnim principom domoznanstva. Za vse tri stopnje nam narekujejo učno snov kulturne zemljepisne skupine, politične omenjamo le, v kolikor je to treba in kolikor nam na rekujejo to zemljevidi s političnimi mejami. Pri zgodovinski snovi pa naj nižja stopnja obsega zbirko pravljic in povestic, vzetih iz lokalnih in narodnih pravljic in povesti;, povesti s strogim zgodovinskim ozadjem tvorijo iz nižje stopnje preko srednje na višjo prehod; povest prevaja iz simpatetičnosti pravljičnega sveta v socialni interes. Ta načela nam diktirajo naslednji načrt: 1. nižja stopnja: pravljice (deloma povesti), budeče narodno in domovinsko povest; 2. srednja stopnja: povesti o obči narodni zgodovini (tedaj ne separatistično le zgodovine Slovencev) z ozirom na domoznanstvo; 3. zgodovina kot predmet z učnim principom domoznanstva. Taka razdelitev pa nam pripoveduj^ tudi, da naj nam podrobni učni načrt snovi ne urejuje sistematično, pač pa koncentrično: učne stopnje se ne razvijajo navzgor, temveč na obseg. Ali da govorim s primerom iz zgodovinskega pouka: o starih Slovenih, o turških bojih, o kmetskih uporih ne govorim le na najvišji, temveč v pravljicah in pripovedkah tudi na najnižji stopnji. Vsekakor pa ima več pravice do razvoja od spodaj navzgor zemljepisni pouk. Kar smo povedali o zgodovinskem pouku dozdaj, nam kaže, da se mora ta razvijati pravzaprav iz idej. Ako pa hočemo to izluščiti iz zgodovinske snovi, moramo preiti iz abstraktnosti v konkretnost, treba je tedaj, da idejo utelesimo na osebnostih. Te nam podaja ali zgodovina sama ali narodne i)esmi in priče z zgodovinskim ozadjem ali tudi umetne zgodovinske povesti; kot prve omenjam na pr. iz zgodovine osvobo-jenja Ljutovit Posavski, Samo, rod Karadjordjevičev, kot druge iz zgodovine turških bojev Kraljevič Marko, Kralj Matjaž itd. Preden končam, bi glede metodične obravnave zgodovinske učne snovi omenil še didaktično načelo, ki naj bi že tudi v podrobnem učnem načrtu našlo svoje mesto in ki se glasi: „Živo oblikovana beseda ima vedno pogon k sceni, iz katere je zgodovinska predstava." To se pravi: Pripovedovanje zgodovinskih dejstev, njihovo golo navajanje je mrtvo in otroci si z mukotrpkim učenjem na pamet zapomnijo nekaj iz zgodovinskega leksikona iztrganih — recimo na kratko: fraz. To pa ni vzgojni zgodovinski pouk, kar naj bi v prvi vrsti bil. Kaj naj si otrok predstavlja na pr. pri naslednjem stavku: »Zlasti je spravljalo v obup bosansko-hercegovsko prebivalstvo nasilstvo pri pobiranju davkov"? In če si zapomni ta stavek za vse življenje, ne bo imel od njega haska; drugače pa je, ako ta stavek ilustriramo z opisom, s povestjo, s sliko. Da tega nimamo na razpolago? Ravno za navedeni stavek najdete ilustracijo na premnogih mestih v romanu »Gospodin Franjo". Pripovedovanje, čitanje gotovega odlomka od tu, tedaj „živooblikovana beseda"" ima v sebi pogon k sceni, iž katere je zgodovinska predstava, izražena v prejšnjem stavku. In takih ilustracij imamo v našem slovstvu dovolj. Naj opozorim le na Finžgarjevo „Pod svobodnim solncem", kjer so opisovani boji južnih Starih Slovenov z Bizantinci in medsebojno razmerje starih držav na Balkanu. »Miklova Zala", Jurčičev »Jurij Kozjak", Murnikova »Hči grofa Blagaja", o turških bojih, o katerih nam govori tudi nebroj jugoslovanskih narodnih pesmi in prič; dr. Laha »Uporniki", Aškerčeva »Stara pravda" i. dr. o kmetskih uporih; Jurčičev »Jurij Kobila", Tavčarjev »Grajski pisar", »Vita vitae meae" in najnovejša »Visoška kronika" o naših srednjeveških, verskoreformacijskih in proti-reformacijskih razmerah; Jurčičevi »Spomini starega Slovenca", dr. Lahovi »Brambovci", Govekarjevo »Svitanje", Tavčarjev »Izza kongresa" o francoskih bojih in narodnem pokretu našem začetkom 19. stoletja; o ilirizmu in preganjanju Jlircev Trdinovi »Bahovi huzarji in Iliri" itd. itd. Omenil nisem niti vseh najbolj znanih spisov, a že navedenih je lepa kopica in že iz teh lahko pogosto črpamo ilustracijo za obravnavo naše domače-zgodovine. Poleg slovenskih del nam je na razpolago bogata srbohrvatska književnost, iz katere sicer nisem navedel ničesar, a mislim, da bi nam ne bilo prav nič v škodo, ako spoznamo tudi to in tudi to uporabljamo v take namene. Dejal sem, da naj didaktično načelo ilustriranja zgodovinske snovi pri pouku najde svoje mesto že v podrobnem učnem načrtu. Kako — naj označi kratek primer: Načrt izkazuje na pr. postavko »Turški boji (vobče)" ali »Bitka pri Sisku in njene posledice (posebni odstavek iz splošnega poglavja)". K tej postavki zabeležimo: k 1. „R. Murnik: Hči grofa Blagaja, pogl,...", k 2. „Nar. pesem: Ravbar" ... itd.; ilustrativnih primerov je zlasti za to poglavje obilo na razpolago. Ako pri vsakem poglavju navede vsakdo, ki sestavlja ta podrobni učni načrt, vsaj vse, kar mu je tozadevno znano, dobimo v maksimalnem podrobnem učnem načrtu nebroj dobrih smernic za didaktično obravnavo, kar bo gotovo več koristilo, kakor da se s trudom sestavljajo vsepovsod vsaj osmero-kratni podrobni učni načrti po šolskih kategorijah in se v vsakem od teh navajajo le mrtva poglavja. — Opazkam v pripovednih spisih naj se pridružijo opazke o slikah, ki ponazorujejo razne zgodovinske prigodbe, prizore itd.; na pr.: vobče znano „Slovo Zrinjskega". — Da imajo vse opazke o ilustrativnem učnem delu svojo posebno vrednost tudi pri sestavljanju podrobnega učnega načrta za zemljepisje, mi ni treba niti omenjati, ker je preveč znana že samo uporaba razglednic pri tem pouku. Kot posebno smernico za sestavo teh podrobnih učnih načrtov bi že preje moral omeniti koncentracijo vsega, zemljepisnega in zgodovinskega pouka pa še posebe; a brez ozira na to, da sem se je mimogrede dotaknil, mislim, da je ta pač že tako znana, da o nji ni treba pisati še posebe. Bolj važno se mi zdi opozoriti še na naslednje. Ako hočemo, da priredimo psihološko urejeni izbor snovi, je predvsem treba, da to snov prav dobro poznamo; za njeno spoznavanje bi priporočil še nekaj spisov, in sicer za zgodovino: A. Melika Zgodovino Srbov, Hrvatov in Soven- ' cev; dr. Lj. Pivka Zgodovino Slovencev in dr. J. Grudna Zgodovino slovenskega naroda. O Slovencih vsaj to; prav pa bo še poznanje Ko-sovega Gradiva za zgodovino Slovencev in dr. Lončarjeva Socijalna zgodovina Slovencev. O Hrvatih in Srbih pa Tadeja Smučiklasa „Poviest hrvatska", St. Stanojeviča „Istorija srpskoga naroda" in Milana Preloga „Povijest Bosne". Za zemljepis poznam le dve slovenski knjigi: Bezen-škova „Srbija in Bolgarija" in J. Lavtižarjevo „Pri južnih Slovanih"; seči bo tedaj treba še po hrvatskih in srbskih delih, ki pa mi dosedaj še tudi niso znana. Vse te potrebne knjige pa naj bi imela vsaka učiteljska knjižnica. IZ ŠOLSKEGA DELA. LUKA LAVTAR: lz teoretičnega dela posebnega ukoslovja iz računstva.1) Načela za pouk v računstvu. 1. Poučuj nazorno. 2. Vse, kar poučuješ, moraš učencem najprej raztolmačiti, potem pa jih izuriti v mehaničnem izvrševanju. 3. Razvijanje bodi, kolikor možno, kratko in pregledno. 4. Učna snov bodi urejena po metodičnih stopnjah. < 5. Poučuj drugo za drugim, vsako učno enoto zase. * 6. Učenec naj se vedno seznani z normalnim postopanjem. Normalno postopanje imenujemo v nasprotju z drugimi še možnimi rešitvenimi načini ono, ki naj po njem učitelj prednaša (ter ga podajajo stopnje same). 7. Z vsako stopnjo se je treba baviti toliko časa, dokler je učenci docela ne pojmijo in ne preshvatajo. K novi stopnji, ki naj se na prejšnjo naslanja, naj se preide šele takrat, ko je prva. postala učencem njihova popolna duševna last. 8. Učenci naj računajo samostojno. 9. Ne preobkladaj učencev. 10. Učno snov razdeli na posamezna učna leta primerno po zmožnosti tako, da podaš učencem vsako leto neko celoto. Operacije in stopnje operacij, za katere učenci v razpravljalnem številnem obsegu še niso dovzetni, naj se tedaj prelože na poznejši čas. 11. Pri podavanju nove učne snovi se moraš ogibati vseh drugih težkoč, tako da obračajo učenci vso svojo pozornost le nanjo. 12. Učenec naj dospe a) ponavljajoč in spajajoč podrobne, v zvezi stoječe stopnje do zavedanja vladajoče zakonitosti računske snovi, b) do uverenja, da stopnjevanje vodi do krajšega računanja. Kar se je že spoznalo in mehanično vadilo, naj se utrdi s preglednim -ponavljanjem vsega postopanja (dinamski princip). 13. Navadi učence, da se prepričujejo s preizkusi, ali so račune prav izvršili. \ Pripomba : Samo po sebi je umljivo, da se moramo tudi pri računskem pouku ozirati na obče veljavna učna načela, kakor na pr. načelo: „Začni pri pouku z znanim!" itd. Število in mere. Število je izraz za več istih reči ali za enake njihove dele; v prvem slučaju je število celotno, v drugem ulomek. Celotna števila nastanejo, ako ponovno postavljamo enoto, in so tem večja, čim več enot je za ista potrebnih. Ako jih uvrstimo po njihovi veličini, dobimo naravno številno vrsto: 1, 2, 3, 4, itd. brez konca. MPošneto po L. Lavtarjevi knjigi ..Spezielle Methodik des RechenunterrJchtes", / ki v kratkem izide v slovenski izdaji. Naravna številna vrsta tvori osnovo za presojanje vrednosti številne veličine; z drugimi besedami, da presodimo vrednost kake številne veličine, moramo šteti in dognati, na katerem mestu številne vrste se nahaja dobljeno število. Orientacija v številni vrsti je tem težja, čim daljša je številna vrsta; izven gotove meje bi bila orientacija celo nemogoča, ako bi se človek ne mogel posluževati posebnih pomožnih sredstev. Z enim takim pomožnim sredstvom mu je šla narava dobesedno „na roko". 10 prstov na njej ga je napotilo, da je odkril dekadični številni sistem. Po tem sistemu štejemo pravzaprav le do 10, kakor hitro pa smo dospeli do 10, začnemo šteti skraja itd. Nepregledne številne vrste so se tako razdelile v same kratke vrste po 10. Iz 10 enot 1. reda (ednica) se tvori enota 2. reda (desetica) pravtako tvori 10 enot 2. reda enoto 3. reda (stotica) i. t. d. Iz zgodovinskih primerov, na pr. iz klinaste pisave Babiloncev, iz splošno znane pisave Rimljanov itd. in iz opazovanja pri štetju predmetov, na pr. jajec, se spozna, da je na prvi hip mogoče pregledati le tri predmete (trojično načelo), kar ima svoj pomen za orientacijo v številni vrsti. Število 5 je v sredini števil do 10 in je posebne važnosti za presojanje vrednosti kakega števila. Imenska števila. Števila so že po sebi imenovana, na pr. 5 dreves, števila, ki se imenujejo po konkretnih predmetih, so imenska števila 1. vrste. Z merjenjem dobimo imenska števila 2. vrste, na pr. 2 kg sveč, kjer. imenovanje predmeta lahko tudi odpade, na pr. 2 kg. Imenska števila so lahko enoimenska ali mnogoimenska, na pr. 61 kg 12 dkg, 3 m 2 dm 6 cm itd. Če primerjamo poslednje mnogo-imensko število s 3 S. 2 D. 6 E., razvidimo, da so mnogoimenska števila, ki temelje na desetičnem sistemu, konkretni izraz za dekadični številni sistem. Pravtako se na pr. 3 m kot konkretni izraz za 3 S. smatra za enoimensko število. Najobičajnejša zaznamovanja, s katerimi dobimo imenska števila, so mere (števne, dolgostne, ploskovne, telesne, utežne, časovne, vrednostne, ločne in kotne mere). Prednaša,nje mer v posameznih šolskih letih. Za presojevanje razvrstitve, po kateri naj se prednašajo v posameznih šolskih letih mere, naj služijo naslednje smernice: 1. Za prednašanje gotove mere je predvsem merodajno izpremi-njevalno število, na pr. km je mogoče pogovoriti šele v številnem krogu do 1000. ' 2. Imamo mere, ki jih a) doznavamo z očesom (na pr. dolgostne mere), b) take, ki jih občutimo z mišicami (uteži) in c) slednjič take, ki jih spoznamo z izkustvom (časovne mere). Števne mere, dolgostne uiere, novci kot števni objekti in votle mere se spoznavajo najlaže, utežne mere že teže in časovne mere še teže. Pojmovanje ploskovnih mer temelji na jasnem spoznanju kvadrata in ono telesnih mer na spoznanju kocke. Zato se priporoča naslednja razdelitev mer na posamezna šolska leta: 1. šolsko leto. a) Števne mere: kos, par, ducat, pola, lega; b) novci: para, desetica in dvajsetica; c) dolgostne mere: m, dm, cm; č) votle mere: 1, dl, cl. 2. šolsko leto. a) Razširjenje števnih mer s kopo, knjigo, novcev z dinarjem, votlih mer s hI; b) uteži kg, dkg, q; c) časovne mere: teden, dan, ura, minuta, sekunda, leto, mesec. 3. šolsko leto. Znane mere se ponove in razširijo z gros, riso, km, t in 4. šolsko leto. Vse mere ra'zen kubičnih. 5. šolsko leto. Vse mere. Konečno se pripominja, da naj se ne obravnava več merskih vrst obenem. Upošteva naj se tudi, ali so mere razdeljene po desetičnem ali ' ne po desetičnem sistemu. K zadnjim pripadajo časovne (ločne, kotne) mere in del števnih mer. Meri in tehta a) učitelj, b) učenci. Ponazorovanje števil. Pri tem pridejo v poštev tri vprašanja : 1. Kaj naj se ponazoruje, 2. kako naj se ponazoruje, 3. kako najuspešneje nastane s pomočjo zunanjega nazora notranji nazor? Otrokom je treba pokazati na čutnih predmetih a) kako nastajajo števila po vrsti, b) kako vsa števila tvorijo vrsto, c) katero mesto zavzema število v števni vrsti, č) kako nastajajo enote višjega reda in d) sestav števil iz različnih desetičnih enot. a) Števila nastajajo s ponovnim pridevanjem enote prejšnjemu številu, • na pr. 1 + 1 = 2, 2 + 1 = 3, 3 + 1 = 4 itd. b) S pridevanjem enote se dobiva števna vrsta: 1, 2, 3, 4, 5, 6 itd. brez konca. Ta števna vrsta se izraža v štetju. c) Mesto kakega števila v števni vrsti se določa z vprašanji: katero število sledi za (na pr. 6), katero število je pred (na pr. 9), katero število je med (na pr. 6 in 8), katera števila so (na pr. med 6 in 9)? č) Desetice nastajajo iz 10 E, S. iz 10 D., T. iz 10 .S. itd. d) V številnem obsegu od 1—100 so števila: a) osnovna števila, 1, 2, 3, 4____9. b) desetična števila 10, 20, 30.....90. c) mešana celotna števila, t. j. števila sestavljena iz D. in E. na'pr. 3 D. 2. E. = 32. e) V številnem obsegu 100—1000 so števila: a) stotična števila 100, 200, 300.....900. b) mešana celotna števila, in sicer «) taka, ki so sestavljena iz S. in D. na pr. 4 S. 8 D. = 480, i) taka iz S. in E. na pr. 6 S. 4 E. = 604 in 7) taka iz S. D. in E., na pr. 9 S. 6 D. 5 E. = 965. Analogno so zgrajena števila višjih številnih obsegov. V številnem obsegu 1—20 služijo za ponazorovanje : 1. Prosto gibljivi predmeti, na pr. paličice, kocke, kamenčki itd.; z njihovo rabo se otrok navadi na števno in vrstno tvorjenje. Na pr. a) V vrsti urejeni predmeti. 1 paličica in 1 pal. sta 2 pal., 2 pal. in pal. so 3 pal. itd. b) Neurejeni predmeti, ki jih otroci preštejejo urede v vrsto, c) V prostoru 10—20 tvorijo učenci števila o pridevanju osnovnih števil številu 10, na pr.: 10 in 1 je 11, 10 in 2 je 12, 10 in 3 je 13 itd., kjer se ponazorujejo s tvorenjem vrstnih številnih slik iz predmetov, na pr.: 2. Računalo, na katerem so predmeti v isti vrsti. Skoro povsod se rabi rusko računalo, ki se je konstruiralo pravzaprav v to svrho, da se na njem izvršujejo računi, pri čemer pa se ni mislilo na način ponazo-rovanja števil v vrsti. 3. Grafična ponazorovalna sredstva, na pr. črte, pike, krožci itd. S takimi znamenji na tabli predočujejo to, kar se je ponazorovalo s predmeti; prav dobro pa služijo tudi za indirektno in domače delo. 4. Mere. Ako. pokažemo otrokom, da je na pr. 1 m = 10 dm, in obratno, da je 10 dm = 1 m, jih pripravljamo na misel, da nastaja iz več enota. 5. Notranji nazor se goji, kadar omenjamo znane predmete, katerih pa v šoli nimamo, na pr. 1 konj in 1 konj sta 2 konja. Za buditev jasrtega notranjega nazora so prav • primerne uporabne naloge, ki silijo otroka k razmišljanju. Ako otroka na pr. vprašamo: »Koliko je 5 +3", se pripeti, da nam ne zna odgovoriti na vprašanje; če pa mu rečemo: „Imaš 5 jabolk, mati ti da še 3 jabolka, koliko jabolk imaš potem?", dostikrat takoj odgovori: „8". V številnem obsegu 1—100 služi poleg mer kot nazorilo najbolje zgoraj omenjeno računalo.1 V številnem obsegu 1—1000 naj začenja zunanji nazor že prehajati v notranjega. Skraja se poslužujemo kot nazorila takozvane stotične tabele. To je pravokotnik, razdeljen v 10 trakov; vsak trak ima 10 polj; v vsakem polju je 10 pik, tedaj na vsakem traku 100 pik. Stotična tabela pa ne odgovarja številni predstavi v vrsti. Zato je primernejše nazorilo takozvani stotični trak, na katerem se nahaja 1000 pik v isti vrsti; med vsakimi 10 pikami je črna, med vsakimi 100 pikami pa rdeča. Tudi meterska palica, razdeljena v dm, cm in mm, je tu pripravno nazorilo; res pa je, da mm za razredni pouk niso prilični, ker jih iz daljave ni mogoče zaznati. Priporočljiv je tudi naslednji postopek, da prevedemo zunanji nazor na notranjega. Otroci naj si predstavljajo 10 računal (L. Lavtarjevega sistema), računalo poleg računala v isti 1 L. Lavtar je konstruiral računalo po tem načelu ter uvrstil na palico 100 kolesec, kolesce a 1 cm v debelosti; računalo se v mnogih naših šolah s pridom uporablja. vrsti, kar lahko tudi na tabli označimo z 10, enako dolgimi, zaporednimi črtami. V tem številnem obsegu smo položili temelj za dekadični številni sistem. V neomejenem številnem obsegu je čutno ponazorovanje odveč; na mesto zunanjega tu docela stopa notranji nazor. Pripomba. Čutno ponazorovanje pa naj se nikdar ne pretirava. Kakor hitro, učenci kako operacijo po čutnih nazorilih jasno shvatajo, izguba čutno ponazorovanje svojo pravico, ker učinkuje ovirajoče na duševno delovanje. To naj se zelo upošteva. Časih ,pa je tupatam zopet priporočljivo, da pni ponavljanju otroci sami ponazorujejo-računski proces. Tako zahtevamo na pr.: „Pakaži na računalu, koliko je 4 krat 6!" Štetje. Vse računanje temelji na jasni predstavi številne vršte. To si pridobe otroci s ponovnim a) konkretnim, b) abstraktnim štetjem. Štejemo lahko A. naprej, B. nazaj. Števne vaje. A. 1. Štetje od začetka številne vrste do določenega števila (na pr. do 4.) — 1, 2, 3, 4. 2. Štetje od začetka številne vrste do določenega števila in od tu do drugega določenega števila (na pr. do 3 in od tu do 6). — 1, 2, 3 — 4, 5, 6. 3. Od določenega števila do drugega določenega števila (na pr. od 5 do 8). — 6, 7, 8. 4. Štetje do določenega števila'in od tu »za določeno število naprej (na pr. do 4 in za 2 dalje). — 1, 2, 3, 4 — 5, 6. 5. Od določenega števila za določeno število dalje (na pr. od 8 za 3 dalje). — 9, 10, 11. B. 1. Štetje od določenega števila nazaj do naravnega števila (na pr. od 5) — 4, 3, 2, 1. 2. Štetje od določenega števila nazaj do določenega števila (na pr. od 8 do 4). — 7, 6, 5, 4. 3. Od določenega števila za določeno število nazaj (na pr. od 7 za 2 nazaj). — 6, 5. Štetje v številnem obsegu do 10, do 20, do 100 ne zahteva mnogo časa. Za štetje do 1000 rabimo približno četrt ure, do 10.000 nad 2 uri itd. V višjih številnih obsegih vodimo tedaj le števne vaje s prestopom v naslednji stotični, ozir. tisočični obseg. V številnem prostoru do 1000 štejemo na pr. od 98 do 116, od 197 do 208, od 298 do 311 itd Tudi s tem se poživi predstava vse številne vrste, zlasti, če vadimo pred temi vajami štetje k 100 (100, 200, 300.... 1000), štetje k 10 (10, 20, 30.... 100, 110, 120....200, 210.... 1000). Analogno velja za številne obsege do 10.000, 100.000' itd. in za štetje nazaj. Vrstni številni obrazci. Predstava števil se pojasnuje s takozvanimi vrstnimi številnimi obrazci, ki se narejajo na računalu ali tudi s prosto gibljivimi predmeti. Taki številni obrazci se narišejo tudi na tablo, na pr.: V ta namen se priporočajo osobito naslednje vaje:«, Učitelj položi nekaj predmetov, na pr. paličice, neurejene na mizo, otrok jih prešteje in postavi v red v obliki vrstnega številnega obrazca./S) Učitelj nastavi vrstni številni obrazec (tudi na računalu), učenec takoj in brez štetja pove število predmetov. y) Učenec naj postavi število v obliki vrstnega številnega obrazca. (Te vaje so vobče zelo važne!) Številnih obrazcev jih je v prirodi vse polno, a naslanjajo se in se v predstavi morajo naslanjati vedno na vrstne številne obrazce. Osnovne vaje računstva. Za računanje tvorijo osnovo „prištevanka (enainena)", »odštevanka (enaodene)", „poštevanka (en-kratena)" in „razštevanka (enavena, enazaeno)". „Prištevanka" je seštevanje dveh osnovnih števil, na pr. 4 + 3, 8 + 5. Zaključuje se v številnem obsegu do 20. „Odštevanka" je obratno od „prištevanke", na pr. 8 + 5 = 13, 13 — 5 = 8. Ta vaja se giblje v številnem obsegu 1 do 20. „Razštevanka" je množitev dveh osnovnih števil, n. pr. 3 krat 8 = 24. „Razštevanka" („enavena" in „enazaeno") je obratno od „pošte-vanke", na pr. 3 krat 8 = 24, 8 v 24 = 3, Vi od 24 = 8.1 „Poštevanka" in „razštevanka" se gibljeta v številnem obsegu do 100. „Prištevanko", „odštevanko", „poštevanko" in razštevanko" zovemo osnovne vaje za računanje. Ko so jih učenci razumeli, se morajo vtisniti v spomin do popolne gladkosti. Stopnje računstva. Računstvo se deli v stopnje po številnih obsegih, po šolskih letih in po posameznih računskih načinih. Dekadični številni sistem urejuje številne obsege 1—10, 1—100, ]—1000 itd. „Prištevanka" in „odštevanka'\ kjer so največji primeri 9 + 9 (ozir. 10 + 10), 18 — 9 (ozir. 20 — 10) dajeta številni obseg do 20 (prim. § 14). Pedagoškega pomena so še številni obsegi 1—3, 1—5, 1—30. Ker na en pogled razvidimo največ tri predmete, se v številnem obsegu 1—3 najlaže prepozna pomen znamenj „+, =". V številnem obsegu 1—30 se dobi temelj za samostojnost učencev. Ce obvlada učenec prištevanje in odštevanje osnovnih števil, poštevanko in razštevanko v obsegu do 30, spozna ob enem tudi postopek za številni obseg do 100 in računi po izkustvu samostojno preko številnega obsega 1—30. Z ozirom na šolska leta razlikujemo nižjo, srednjo in višjo stopnjo: Nižja stopnja obsega 1. in 2. šolsko leto (1—100), srednja stopnja 3. in 4. šolsko leto (1—1000, neomejeni številni prostor), višja stopnja ostala šolska leta. Nižja in srednja stopnja morata seznaniti učence s formulo, t. j. učenci se morajo priučiti računanju s celotnimi števili, desetinskimi ulomki in z navadnimi ulomki (izvzemši nekatere slučaje), upoznati mere 1 Govori „osem v dvajset in Štiri (ne v ..dvajset in štirih", kar se rabi le pri imenovanih številih) je trikrat"; ..tretjina od dvajsetih in štiri je osem" itd.! ter se seznaniti z reševanjem preprostih in zloženih uporabnih nalog ter s preprostimi sklepovnimi računi. Na višji stopnji stopi v ospredje stvarnost. Razdelitev računstva. Razlikujemo: a) Ustno računanje (računanje na pamef) in b) pismeno računanje (številčno računanje). Računanje na pamet delimo: 1. v samostojno, 2. v ustno računanje, ki pripravlja na pismeno, in 3. v tako, ki je s pismenim računanjem v zvezi. 1. Samostojno računanje na pamet gojimo osobito v številnih obsegih 1—20, 1—100 in 1—1000. V višjih številnih obsegih se ponavlja, pri čemer so mogoči tudi slučaji kakor na pr. 4000 + 2000 =, 8700 — 3500 = itd. Načelo. Pri računanju na pamet bodi število prestav kolikor mogoče malo. Iz tega sledi, da se postopek pri ustnem računanju bistveno razlikuje od onega pri pismenem. Račune, ki jih ustno rešujemo, pogosto napisujemo; s tem hočemo doseči, da se vadijo učenci v čitanju in pisanju pismenih znakov, ter se priuče na določno obliko, računanje na pamet se s tem tudi pospešuje. Omogočimo pa tudi, da so otroci trho zaposleni in lahko dobivajo domače naloge, še preden smo prešli k pismenem računanju. Pismeni znaki, ki jih otroci morajo znati, so: Znamenja za števila operacijska znamenja in znamenja za =. Števila izražamo: a) s črtami, pikami, krožci itd., b) s številnimi obrazci, c) s številkami. Na številke naj pripravljajo številni obrazci, od katerih so pač oni • najpripravnejši, ki jih v obliki številk sestavljamo iz črtic, na pr . Taki številni obrazci se uporabljajo v obsegu, v katerem se začenja s številkami, in sicer pred temi. V obsegu 1—10 stopijo v ospredje številke, na nje pripravljajoči številni obrazci pa se opuste.. 2. Računanje na pamet, ki pripravlja na pismeno računanje, ima nalogo, da olahkoči pojmovanje pravil. Pri ustnem računanju spoznamo postopek, pri pismenem je le način govora in pisave drug in sicer tak, ki se resno naslanja na ustno računanje (daljša oblika), iz katere dobimo konečno mehanični postopek (pravilo). 3. Pri pismenem računanju moramo dobiti pravilo za postopek. Prav*ila, ki jih lahko preprosto izrazimo, naj pripovedujejo tudi učenci; kompliciranejših pravil ne izražamo z besedami, postopek naj > si prisvoje učenci z marljivo vajo. Ko smo dobili pravilo, seznanimo učence navadno tudi s tehničnimi izrazi: »seštevati, seštevanec, vsota itd.". Da pa ne podajemo preveč naenkrat, je priporočljivo, da navadimo učence na njihovo rabo z mnogo vajo že pri računanju na pamet (1—1000). » Računstvo delimo nadalje v golo in v uporabno računanje. Pri golem računanju je operacija naravnost podana, n pr. 8 + 4=, 7 m — 3 m =; pri uporabnem računanju pa je operacijo treba šele izluščiti iz besedila naloge. Uporabne naloge so enostavne ali zložene, tedaj različne po tem, ali vsebujejo eden ali več računov. Uporabno računstvo. Pri vsaki uporabni nalogi moramo upoštevati 4 točke: 1. vsebino, 2. rešitev, 3. izvršitev računa, 4. odgovor. Vsebinska torišča, kjer zajemajo računi svojo uporabo, so zelo raznovrstna, tako raznovrstna, da v osnovni šoli ni mogoče vseh upoštevati, kar pa seveda tudi ni potrebno. Osnovna šola ima le nalogo, da učenca usposobi, da zna sigurno in do kraja razrešiti naloge, ki jih daje navadno življenje. Kot smernica za vsebinski izbor nalog naj služi zlasti pojmovna zmožnost učenčeva. Ta smernica nas vodi do tega, da urejujemo naloge po vsebini v izkustvene kroge. Prvi izkustveni krog »prinaša otrok v šolo že 's seboj. Tu sem spadajo naloge, v katerih imenujemo števila z znanimi predmeti, na pr. 3 jabolka, 5 sveč itd. Ostale izkustvene kroge pridobimo v šoli šele pri pogovoru o merali. Kadar smo pogovorili na pr. dolgostne mere, vprašujemo: Kaj merimo z m? Sukno, platno, trake itd. Analogna opazka velja za vse mere. Kakor hitro smo ustvarili take kroge izkustva, jemljemo iz njih naloge. Ko pa smo ustvarili več krogov izkustva, izbiramo uporabne naloge menjaje iz njih. Z ozirom na časovne račune je pripomniti, da vprašujemo ali po začetku, po trajnosti ali po koncu časovnega kosa. Uporabno računstvo na nižji in na srednji stopnji ima predvsem to nalogo, da seznani učenca s formulo. Zato se moramo pri izbiri uporabnih nalog ozirati osobito na to. K uporabnim, ali bolje rečeno, k „oblečenim" nalogam spadajo tudi takozvane algebra j ske naloge ali enačbe, ki jih računimo na pamet. Na pr.~: 1. Katero število moramo prišteti k 5, da dobimo 8? 2. Trikratnik nekega števila je 12; katero je to število? 3. Petkratnik nekega števila, zmanjšan za 4, da 26. Ti primeri so stopnjema urejeni , in jih učenci pač lahko razrešijo samostojno. Ako se stopnjujejo težkoče, je učitelj primoran, da tu poda nekatere migljaje, .tam poseže po ponazorovanju, ali tudi rešitev kate-hetsko docela razvije, ali pa uporablja vse te pripomočke. Ako stavimo težke naloge, stavimo pri razgovoru poglavitno v vprašanja ter pustimo, da otroci dopolnjujejo manj važno, ter to stlačimo naprej, tedaj ne koristi to prav nič in je dvojno varanje: varanje samega sebe in varanje otrok. Ne moremo tajiti, da bi take naloge ne bile pripravne za pospeševanje formalnega namena računskega pouka; posluževati pa se jih smemo le takrat, kadar se z njimi ne ovira dosega smotra računskega. pouka (sigurnost in sposobnost v reševanju praktičnih nalog). Razvojna učna oblika in formalne stopnje pri računskem pouku. Pripravi na novo učno snov (ponavljanje in vaja znanega in direktna priprava) sledi p o d a v a n j e. To se mora pri računskem pouku vršiti tako, da izhaja drugo iz prvega. Treba je tedaj, da razvijamo. Pri razvoju postopajo učenci kolikor mogoče samostojno, učitelj stavi le potrebna vmesna vprašanja. Združitev. Ne le neposredno podavana učna snov kake učne enote naj se združuje, da dospemo tako po abstrakciji do posnetka; z novo pridobljeno snovjo naj se marveč združujejo tudi prej dobljene stopnje istega postopka. S stopnjo 8 + 3 (prištevanje osnovnega števila s prestopkom) naj se združi tudi stopnja 6 + 2 (prištevanje osnovnega števila brez prestopka), s stopnjo 14 + 3 tudi stopnja 6 + 2, 8 + 3; ko dobimo sklep za odštevanje, ga združujemo % sklepom za prištevanje,, sklep za poštevanje z obema prejšnjima itd. Isto velja o izkustvenih krogih, o slučajih preprostega sklepovega računa itd. Na ta način si pridobimo pregled v zakonitem postopku računstva. Vaja. Vajam, ki se naslanjajo na podavano učno snov golega računstva, priključujemo navadno tudi uporabne naloge, in sicer predvsem take, ki jih rešujemo po ravnokar dobljenem postopku. Nato pa priključujemo tudi vaje, ki jih rešujemo po stopnjah, znanih že poprej, kakor tudi take, ki pripadajo kakemu prejšnjemu izkustvenemu krogu. Prav posebno potrebne pa so takozvane vrstne vaje. Vrste pripomorejo do kar najbolj jasne in gladke orientacije v številni vrsti, znjimi se nepretrgoma podava računski pouk; z vrst lahko abstrahiramo pravilo, na katerem temelji več vaj; vrste so izredno pripravne tudi za hitro računanje, za ponavljanje, kakor tudi za tiha in domača opravila. Vsakršna vrstna vaja pa nastopi šele tedaj, kadar so temeljito predelane vaje, na katere se naslanja. Take vrstne vaje imamo pri vseh 4 osnovnih računskih načinih. Ponavljanje. Ponavljanje je duša pouka. Ponavljanje utrjuje podavano. Marsikaj, kar učenci težko pojmijo, postane šele po ponavljanju njihova trdna last. Na pr. vaja „?krat 4 = 12, 4 v 12 = ?", divizijski sklep pri uporabnih nalogah, spoznanje kakega pravila itd. Vaje, kakor na pr. „? krat 4 = 12, 4 v 12 = ?" ponavljamo v naslednjih urah kratko v kakih 3 primerih pred podavano učno enoto ali za njo; tako se pokliče v spomin miselni proces, ki je tu potreben in se utrdi popolna duševna pridobitev. Vsakršno pravilo razvijamo navadno le po enkrat, pozneje pa ra-čunimo po njem vedno le mehanično. Ako pa njegov razvoj že potem, ko so se vadili učenci v mehanizmu, enkrat ali dvakrat na kratko pono- vimo, ga jasneje spoznajo in si ga konečno duševno tudi docela osvoje. Z razumevanjem se pospešuje tudi mehanična sposobnost. Za ponavljanje razvojne poti kakega postopka so osobito pripravne takozvane razvojne slike, za katere se učenci zelo zanimajo in jih tudi sami lahko narejajo. » _ ELZA KUKOVCEVA: O nazornem uku. Nazorni uk je sredotočje vsega pouka na nižji stopnji ljudske šole. Zato mu je posvetiti najskrbnejši preudarek glede izbora snovi in obravnave nazornih vaj. Nižja stopnja obsega 3 š. leta. Vsakemu teh treh šolskih let je od-kazana po učnem načrtu posebna realistična snov, namreč za 1. šolsko leto pripravljalne nazorne vaje, za 2. šolsko leto nadaljevalni nazorni uk, za 3. šolsko leto domoznanstvo, kateremu sledi na srednji stopnji domo-vinoznanstvo in na višji stopnji zemljeznanstvo. Radi ozira na koncentracijo pouka se naj kot snov za pripravljalne nazorne vaje izkoriščajo »pomnilne slike" iz prvega berila. Za obravnavo pripravljalnih nazornih vaj priporočajo moderni pedagogi sledeča načela: Razen risbe na tabli ali slike, ki podaja predmete nazorovanja v okviru življenjske zadruge, predočijo se naj učencem po možnosti dotični predmeti v istinitosti ali pa modeli teh predmetov po opominu A. Komen-skega „Ne le sence predmetov, t. j. njih slike marveč predmete same!" Otroci naj predmet nazorovanja pazno ogledujejo, da celo potipljejo, povohajo, če možno poslušajo ali pokusijo, s čim se doseže negovanje peterih čutov, ne le vida, iz katerega se izvaja naslov »nazorni uk" marveč tudi četverih ostalih. Tipanju se v mnogih slučajih tudi lahko pridruži tehtanje. Pozornost je treba vzbujati s primernimi vprašanji. Izkustvo uči, da odgovarjajo novinci na taka vprašanja le s posameznimi besedami. Otroku še primanjkuje izrazov, tudi ni vajen uporabljati pravilne stavke. Iz tega dejstva se poda važna naloga pripravljalnih nazornih vaj, priučiti novince pravilnega govora v celotnih stavkih ter jih polagoma privaditi književnem jeziku. Pogovori naj bodo kratki in jedernati. Začetkoma zadostujejo odgovori na vprašanje: Kaj je predmet? Tako se poda novincem pojm roda in vrste, ki predstavlja najvažnejše gradivo za logično urejeno mišljenje. Temu sledi uvod v glavne logične kategorije, ki se vrši z vprašanji: Kakšen je? Kateri so njegovi sestojni deli? Iz česa je? Čemu služi? Pogovori naj bodo prosti in neprisiljeni. Izkustvo uči, da otroci, ko se jim je vzbudilo zanimanje, nevprašani živahno pripovedujejo svoje doživljaje. Učitelj naj ob taki priložnosti potrpežljivo posluša, vendar mora zabraniti, da se pogovor ne razblini v prazno besedičenje in ne zaide iz stoterega v tisočero. Pa ne-le petere čute, jezik in razum neguj nazorni uk, marveč vse ostale duševne zmožnosti. Spomin neguje z naštevanjem pojmov vrste, ki spadajo v skupni pojem roda. Uspešno sredstvt) v opoto spomina so risbe, ki jih morajo izdelati učenci. Vadi se tudi izrezljanje iz papirja in modelovanje iz ila. Tedaj neguje nazorni uk tudi rokotvornost ter zadostuje Pestalozzijevemu načelu, naj pouk prične z naziranjem, nadaljuje 7. razmišljanjem in preide k znanju, katero se najbolj zanesljivo dokazuje po delotvornosti. Domišljijo je treba negovati s pripovedovanjem povesti, basni in pravljice, v katerih nastopajo pogovorjeni predmet. Tako se pokažejo deci v novi, čarobni luči. Mlada ličeca žarijo začudenja in presenečenja, mlada srčeca se navdušijo za uk in šolo. A tudi vzgoja volje ne sme izostati. Vsaka pripovedovalna snov imej etično jedro. Versko-nravno mišljenje pri večini novincev še spi liki semenski kali v koščici. Pouk še le obudi versko-nravno spoznanje ter nagne voljo k pametnemu poželenju in hotenju. Končno naj jemlje nazorni uk tudi ozir na vzgojo pameti. Etična vzoja opozarja učence na verski, socialni in simpatetični interes, sploh na altruizem. Treba pa je novincem tudi življenjske modrosti, ki služi egoizmu ter uči čuvati se nezgod in poškodb, ki so jim ti mali neizku-šenci izpostavljeni na vseh potih. Nadaljevalni nazorni uk bodi propedevtika realij. Zato naj jemlje ozir na vse stroke realnega pouka. Odpre naj učencem prvi pogled v prirodoznanstvo. Nudi jim naj prve temeljne pojme zoologije, botanike, mineralogije, somatologije, higijene. fizike, kemije in tehnologije. Izbor snovi se ravna po letnih časih. Kjer je pri pouku združenih več šolskih let, se snov razdeli na dva turnusa. Stvarni pouk se najbolje naslanja na primerne nazorne slike kakor so Janskyjeve ali Hoizeljeve. Stvarnemu nazornemu pouku sledi v vsakem slučaju jezikovni nazorni uk. Besedotvorba je njegovo torišče. Vsak pogovor nudi priložnost za izpeljavo in sestavo samostalnikov, pridevnikov in glagolov. Ni treba, da se otroci že na tej stopnji seznanijo s slovniško teorijo, za katero še niso zreli, saj besedni koreni, dela in priponke niso igrače za deco. Iz besedila stvarnega pouka se odberejo tipični primeri. V odgovoru na primerna vprašanja izgovarjajo učenci, držeč se analogije, slične besedotvorbe.- Tako se učijo premikati kolesje jezikovnega ustroja. Govorna spretnost je stopnjevana ne le, da morajo otroci odgovarjati v razširjenih stavkih, temveč tudi, da morajo ponoviti snov vsake učne celote v nepretrganem govoru. Spominu v oporo služi tudi na tej stopnji rokotvorhost t. j. risanje, izrezljanje iz papirja in modelovanje iz gline. Pripovedovalni privesek nudijo spisi v čitanki. Tukaj je podan koncentrični stik vseh učnih predmetov. Celo računstvo je možno priklopiti koncentracji s tem, da se navajajo otroci k računskim kalkulacijam in kombinacijam na podlagi podanega stvarnega pouka. V 3. šolskem letu nastopi domoznanski uk. Ne zadostuje več ogledovanje slik in predmetov, donešenih v učno sobo, marveč čas je, da po-vedemo učence na skupnih šolskih izprehodih k tipičnim predmetom šolskega okoliša. Taki tipični predmeti so glavne oblike zemeljskega površja. Ob njih učenci opazujejo in prisluškujejo. Tu jim učitelj podaja krajevno kroniko ter razkazuje ostanke zgodovinske preteklosti domačega kraja. Vrnivši.se v šolsko sobo pa pripovedujejo učenci, rišejo in zabeležijo svoja' opazovanja. Nazorne slike služijo le še v popolnitev predstav. Poleg naukov prirodoznanske stoke prejemajo učenci ria tej stopnji prve temeljne pojme iz zemljepisja in zgodovine. Uvajajo pa se tudi že v kartografijo z risanjem priprostih načrtov šolske sobe, šolskega pbslopja, šolskega kraja in modelovanjem reljefov iz šolskega okoliša. Omeniti je še obratno razmerje nazornih slik in šolskih izprehodov. lstinitošt pouka zahteva na vseh učnih stopnjah zlasti tudi na prvih dveh najnižjih često skupnih šolskih izprehodov. Toda tu služijo le slučaju in popolnitvi, za domoznanski pouk pa so podlaga in temelj. Obratno so na prvih dveh najnižjih stopnjah nazorne slike podlaga in temelj, šolski iz-prehodi pa le slučaj in popolnitev. ALB. PLANER: Osnutek za pripravo zemljep. pouka o Sloveniji. Na majhnem zemljevidu Štajerske (Merilo 1 : 1,000.000) in na onem Avstro - Ogrske monarhije si poiščemo z otroki stopinjsko mrežo. Opazovali smo vzporednike (45, 46, 47) in poldnevnike (13, 14, 15, 16, 17), ki tvorijo skupaj četverokotnike. Na teh kartah — osobito na drugi določimo mejo Slovenije, oziroma onega dela, kjer prebivajo Slovenci ter ob enem omenimo države, ki nas obkoljujejo. Vsak učenec si prinese polo papirja in narišemo si stopinjsko mrežo naše domovine (1:1.000.000). Prerisali smo Dravo z Žilo, Kapelsko Belo, Mislinjo, Dravinjo ter Krko z Glino, Labodnico in Muro. — Savo: (Dolinko in Bohinjko), Ljubljanico, (Pivko, Unec), Krko, Savino z Voglajno in Sotlo. Sočo z Idrijco in Vipavo ter na desnem bregu Nadižo. Končno še Reko, ki teče < skozi Škocjansko jamo ter se izliva pod imenom Timava V Jadransko morje.. Izmed jezer imamo: Vrbsko, Osojsko, Blejsko, Bohinjsko in Cerkniško. t Gorovje : Alpe: Karnske Alpe (Ponteba), Zilske Alpe (Dobrač), Julske Alpe (Mangart in Triglav), Karavanke (Golica, Stol, Obir, Jezerski vrh, Podkorensko sedlo in Ljubelj), Kamniške ali Savinske planine (Grintavec), Južnoštajersko gričevje, Pohorje, Kozjak, Slov. Gorice, Haloze z Bočem, Konjiške gorč, Dolenjsko gričevje. Kras: Trnovski gozd z Mrzavcem, Hrušica, Javornik (Pivka planina) s Snežnikom, Rog, Gorjanci, Mali Kras in Čičarija. (Reke in gorovje glej 1. štev. Šolskega lista II. stopnja.) Imel je na ta način vsak učenec svojo „karto". Sam pa sem risal na impregnirano platno v velikosti 2 m2 z barvicami. Če bi tega ne imel, storil bi to <— če drugam ne —1 nj. sprednjo steno šolske sobe. Omenim, da rišejo otroci vse s svinčnikom. Pri risanju smo bili jako počasni. Vedno in vedno smo primerjali črte z onimi na zemljevidu, merili oddaljenost vzporednika ali poldnevnika od gore ali jezera itd. Predstavljati si seveda ne smemo kakega umetniškega , izdelka, saj jih je vendar izdelala po učiteljevem navodilu — otroška roka. Vendar pa je boljša, ta pola papirja, kot nič! Z debelimi črtami smo zaznamovali gorovje, bregove in griče, z križcem vršace,'z dvemi sporednimi, kratkimi črticami prelaze, z piko obdano s krogom mesta nad 20.000 preb. (vsi drugi kraji so zaznamovani samo s piko). Železnice pa smo črtkali. Omenim, da ni niti začetnih črk mest, trgov, jezer itd na karti. Narisali oziroma zaznamovali pa smo si najprej samo lego sledečih mest: Maribor, Celovec, Beljak, Trbiž, Ljubljana, Trst, Pulj, Reka in Idrija. Ko so bile te „karte" izgotovljene, smo napravili izlet v Maribor. Od nas vodi dvotirna južna železnica tja. Pri dolgem kolodvoru smo v mislih izstopili ter si ogledali Maribor v zemljepisnem, kulturnem in zgodovinskem oziru tako, da smo skoraj v vsakem predmetu lahko porabili ta izlet. Naša karta pa se je pomnožila za južno železnico. Sploh pa smo se v zemljepisnem pouku začeli voziti in vsa nadaljna obravnava je potovanje. Zal, da ne potujemo več po železnici, temveč samo s svinčnikom, palčico ali prstom na papirju. Naša druga vožnja je bila v Maribor, od tod v Špilje, kjer smo prestopili v vlak, ki nas je peljal v Radgono in Ljutomer. (Rišemo železnico, zaznamujemo lego Radgone in Ljutomera, primerjamo z zemljevidom Štajerske.) Tretje potovanje: Pragersko, preko Ptujskega polja v Ptuj, Ormož, od tu v Medjimurje in Čakovec. Četrto potovanje: Pragersko, Maribor (znano). Od tod pa proti zahodu mimo Fale (največja elektrarna cele Jugoslavije) v Sp. Dravograd. Tu vidimo tir savinsko-dolinske železnice. Izstopimo ter se peljemo po tej železnici. Kmalu nas pozdravlja majhno mestece SI. Gradec, potem Velenje (premog). Od tu po južni železnici mimo Štor (lijejo železo), Gro-belnega (železnica v Rogaško Slatino — mnogo mineralne vode), Poljčan -(ozkotirna železnica v Konjice) — domov! Peto potovanje : Pragersko, Maribor, Sp. Dravograd (znano!). Tu vidimo železnico, ki vozi tudi v Labudsko dolino (Sv. Andraž — Ant. M. Slomšek premestil škof. prestol v Maribor, zato „lavantinska škofija"). Peljemo se mimo Prevalj (premog), Velikovca (mesto leži na levem bregu, ga ne vidimo dobro s postaje), Pliberka (svinec) v Celovec. — Pri tej priliki omenimo tudi Gosposvetsko polje. Dalje se vozimo ob lepem Vrbskem jezeru (pravljica), potem nekaj časa ob Dravi do Beljaka, ki pa je skoraj trikrat manjše ko Maribor. — Železnica, po kateri smo se pripeljali, nas bi odvedla še naprej ob Dravi na Tirolsko. Radi tega izstopimo ter se peljemo po Zilski dolini (Zilani) do Trbiža in od tod proti Jesenicam (ena železnica proti Gorici, druga na sever v Celovec oz. Beljak). Radovljica (pri tej priliki si ogledamo Bled in jezero). Mimo Kranja v Ljubljano. Zopet smo na južni železnici. Ljubljano opišemo pozneje. Pač pa omenimo nekaj postaj ob južni železnici, kakor Litija (svinec, živo srebro, čipke), Sava (železni izdelki), Zagorje, Trbovlje, Hrastnik (premog), Zidani most (Savina v Savo. — Del južne železnice mimo Sevnice, Krškega, Brežic na Hrvaško. — PosaVje), Rimske toplice ^kopališče), Laški trg (kopališče), pivovarna) v Celje. — Naprej znano iz četrtega potovanja! Ogledovanje Ljubljane. (Ker še imamo III. Čitanko Schreiner- Hubad, j-mo na tem mestu čitali spis »Ljubljana" 79-21. Sploh smo ob vsaki pri-iiki porabili če ne II. Šolski • list, pa III. Čitanko, kjer najdemo »Kraški svet", »Maribor", »Savinska dolina" i. dr. Poslej potujemo iz Ljubljane in ne več Pragerskega. 1. Ljubljana—Kamnik (Kamniška železnica). V Kamniku je tvornica za smodnik. V okraju pa ležijo Domžale, kjer izdelujejo slamnike. 2. Dolenska železnica (v Novomesto, Stražo in do Kočevja (tkanine). 3. Južna železnica proti Trstu. — Postojna (postojnska jama, znamenitost Krasa). Pri Sv. Petru se odcepi železnica proti Reki. Pri Divači vidimo zopet železnico, ki nas popelje v Pulj. Iz Opčine nas vodi železnica proti Gorici, južna pa mimo Nabrežine v Trst. Omeniti še moramo Idrijo, ki leži na vzhodni strani Mrzavca (živo srebro), Vipavsko dolino (južno sadje) ter veliko ravnino na južni in zahodni strani istrskega polotoka. Med potovanjem si rišemo železnico, mesta, trge itd. ter primerjamo, kakor že omenjeno, z avstro-ogrskim zemljevidom oz. z majhno karto Štajerske in Koroške. Na ta način smo dobili meje, gorovje, reke, jezera, mesta, zvedeli smo pridelke in izdelke ter si narisali vsaj najvažnejša občila. Če komu ne zadostujejo navedene železnice, si pomaga s cestami. In, če ne mogoče vsa, vsaj pretežni del Slovenije je obravnavan! RAZGLED. A. SLOVSTVO. Fran Levstik, Izbrani spisi za mladino. Priredila FranErjavec in Pavel F1 e r e. Z risbami okrasil: Anton Koželj.'— V Ljubljani 1921. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Str. XXXII + 220. Cena: eleg. vez. 54 K, broš. 46 K. Tovariša Fran Erjavec in Pavel Flere sta se lotila zaslužnega dela: za mladino prirejata izbrane spise slovenskih pesnikov in pisateljev od najstarejša dobe do današnjih dni, katerih tisk in založbo je prevzela Učiteljska tiskarna. Na drugem kronološkem mestu v jasno začrtanem programu stoje Levstikovi izbrani spisi, ki tvorijo II. zvezek te velike zbirke. Prva knjiga — izbor najlepšega med lepim, pozdravljamo te! — , Na uvodnem mestu' je priobčen Levstikov življenjepis — dovolj kratek, a obenem dovolj izčrpen, oblikovno in vsebinsko sam zase privlačno, lepo delo. Kdor ga prečita najprej, ga ponese val zbujene iskrenosti v lepoto Levstikove poezije; kdor si prihrani življenjepis za nazadnje, ga použije s toliko večjo slastjo. Biografija je pisana s pobožno resnobo in vestnostjo, kakor da bi stal pisatelju za hrbtom Levstik sam z bičem ostre sodbe in brezobzirne resnicoljubnosti! Spoštovanje do Levstika človeka in ljubezen do njegove umetnosti sta značilna odznaka tega, tudi tehniško vse pohvale vrednega življenjepisa. O Levstikovih spisih samiti zadostuj kratka beseda — saj kdo jih ne pozna! Zbirki na čelu stoje klasične njegove otroške pesmi: bisernica slovenske govorice! Pesmi o živalih — basein in šala do tako nedolžne in tako resnobne „Srnice". V raznih pesmih je nabrana in spletena šaro-vita kita iz bogastva Levstikove . poezije, ki nam prikazuje pesnika v vsej mmogo-ličnosti in značilnosti vekotrajnega njegovega umetniškega individual-izma. Pravljice in pripovedke, deloma izvirne, deloma prenesene iz srbske in češke narodne poezije na naša tla, nas dovajajo do impo-zantne pojave našega Martina Krpana, ki se kot gora visok in nepremičien v bogastvu jezika in značaja odraža iz vse naše pripovedne literature. Potopisna črtica „Iz Litije do Čateža", edinica te panoge slovenske proze, diha veselo življenje prirode in ljudi ter nam z živim zaključkom zbuja neutešeno slast po uživanju sadov Levstikovega genija. — Knjigo zaključuje tolmač, ki je razdeljen na poglavja, kakor so v knjigi, in ki ji daje pečat točno premišljenega dela. Opozarjam na stvarno pogrešfco na 209. strani! Jurčič in J. Cimperman ne ležita v grobnici »Pisateljskega društva", ampak imata vsak svoj grob. Kolikor sem zapazil drugih napak (jezikovnih, tiskovnih) med tekstom, te sem si v svoji knjigi zaznamoval. Rad jih pokažem se&tavljalcema, da jih popravita ob eventualni drugi lizdajl. Iz vsega navedenega je razvidno, da temelji Erjavčevo-Fleretovo delo na zdravi osnovi, ker sta v tesnem okvirju razgrnila pravo, jasno in zanesljivo sliko našega klasika Levstika. Take metode, uspešno izpričane s prvo knjigo, naj se zvesto držita pri vseh bodočih izdanjih. Tako izbrana in urejena dela ne bodo služila le mladini v tečno in plemenito duševno hrano, ampak bodo zadovoljevala tudi odrasli svet, ki se nagne v uživanju izbora do njih, katerim je knjiga najprej namenjena, pa se — navdušen od izbranega — radosten in željan popne do ponovnega čitanja vseh del dotičnega književnika. Pesnikovo lice. uvodne in zaključne vinjete ter naslovne risbe je z veščo roko in z živahnimi dojmi izvršil Anton Koželj. Tiskarna pa je 'knjigo opremila okusno in bogato. Dobili smo v posameznostih in v celoti izredno dragocen m okusen knjižni dar, ki v dobi golega materializma ostaja morda neopažen kakor cvet v samoti, ki pa vabi od zunanjega hrupa in uživanja zgolj stvarnih dobrin v veličastni dom Levstikove umetnosti. In srečen sem, da se ji morem poleg mladine klanjati tudi jaz! E. Gangl. Ivo Trošt: Moja setev. Zbrani mladinski spisi II. — »Društvo za zgradbo učiteljskega ktonvlkta« tv Ljubljani 1920. Cena vez. 14 K. Tia zvezek Troštoviih zbranih mladinskih spisov obsega povesti »Petranorva Ljudmila« in »Božični izlet«. Obe sta pisani v lahkem pripovednem tomu ,in bosta gotovo ugajali mladini; posebno druga, \^zata iz dijaškega življenja, v kaiteri ie podčrtana brez vsiljivosti in brez žai besede proti komu iredenta. Prva sicer zaide tupatam v ton in manire Krištofa Smida, a brez, njegove na debelo podavane morale. V obeh pa je pokazal pisatelj, da ume pisati za mladino, zato tudi priporočamo knjižico, da se da v roke deci, osobito že zrelejši, ki ima smisel in veselje za daljše povestice. F« Engelbert Gangl. Zbrani spisi za mladino II.: Pripovedne pesmi. II. natisk. — »Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta« v Ljubljani. — 1920. Cena vez. 14 K. Ko je ta zvezek 1. 1912.. izšel prvič, smo zapisali o njem: »Pesemce so polne tiste mladosti in tistega prešernega otoškega humorja, da ti je samemu toplo pri srcu, ko jih bareš in žare imalliim oči in se jim nasmihajo usteca.« In pristavili srno: »Za Župančičevimi »Pisanicami« je zdaS to prva zbirka res mladinskih pesemc.« — Od tedaj je izšel »Ciciban« In še marsikaj, a da je nastala pri teh Ganglovih pesemcah potreba po novem natisku. ka."3, da jih tudi danes še vedno smemo uvrščavati med res mladinske. ■ F« svojim igricam, nam obljublja narodnost in narodno zavest zbujajoče prizore iz otroškega življenja za otroško življenje. Res, lepe besede daje izdajatelje a svojim igricam na pot. 2al, da nas igrice ne »za-dovtflje v tej meri kakor pričakujemo to po predgovoru. Spisane so preveč ten-denciozno, morala se ponuja v preobilni meri. Otroška igrica ne sme samo poučevati, ampak mora tudi zabavati. Podanih nam 12 iger laihiko razdelimo v 3 dele. Prvi del obsega enolične igrice, v katerih je na debelo marale, tako skbro prekratka igrica »Darežljivi otroci«, »Bra-tovska ljubezen«, kjer sploh ni moralne krivde. V »Zapeljivcu« je preveč jadifco-vanja in premalo krepkega dejanja. V »Kaznovanem šaijivou« se dejanje (prehitro razvija. »Čista vest« nudi prav čedne prizore; od vseh iger prvega dela ugaja ta najbolj. Odpustimo ji tuidi nelogičnost, da tarna stara branjevka pri poiini mizi krompirja, kako stradajo njeni otroci. — Drugi del obsega deklamacije. Ce ie zamišljen prizorček »Kosec ta ž^njica« kot dvospev, nam ugaja. »Tri ženskice« bi nudile čeden prizor, a so za male iz otroškega vrtca predolgi monologi; tudi so pretežko zamišljeni za otroke dečtiih stranic. Samogovor mlekarice obsega 4 kitice uvoda in .2 kitici vsebine. — Od vseh igric ugaja najbolj prizor »Narodna noša«. Ta dogovor med njo in njim v narodni noši res ugaja. S tem kratkim dvogovorom je pisateljica ustregla potrebi časa. Hvaležni smo ji za tol.Taicega blaga bi rabili veliko. Tudi »Begunček« je pesem, spisana v duhu časa, in je vredna lepih beised, ki jih daje pisateljica svoji knjižici na pot. — »Na izletu« je čeden prizor in vsebuje misli, ki smo jih dolžni vsajati dannadan v srca naše mladine. Zal, se pa misli »Na izletu« ne razvijajo zaporedno. Prehod od misli do misli se vrši skokoma. Malo izpopolnjen, pa bi nam bil ta prizor prav dobro došel. — Tretji del igric zavzemajo nemški pravljični motivi »Sneguljčica« in »Pepelka«. Pravljice so za otroško dušo z/miraj hvaležno polje. Iz lastne izkušnje lahko rečem, da se je »Sneguljčfoa«, upri- Gregoričeva (Štepančičeva) Marina: Otroški oder. Igrice za mladino otroških vrtcev in ljudskih šol. Drugi predelani natis. V Ljubljani 1920. Založba. »Učiteljske tiskarne«. 114 strani; cena broširani knjigi 19.20 K. Tržaška slovenska učiteljica je zbrala v knjiigi »Otroški oder« 12 igric za naše najmanjše. Predgovor, ki ga je spisala zorjena po »Otroškem odru« (izdaja leta 1910) izvrstno obnesla. Samo eno hibo so konsibatirali gledalci, — igra je Ua prekratka. Škoda, da ne obdela pisateljica v novi izdaji sv.ojih iger cele pravljice. Pesem jima za otroški glas previsoko leigo. Sicer ugaja uprizoritev teh nemških pravljic očem, a gotovo bi bii vsi prav veseli, če bi stopili naši mladinski pisatelji, ozir. pisateljice na ipestro polje slovanskih pravljic in pripovedk ter bi nam nudili cvetje, natrgano v naših vrtovih. Prav poredko prihajajo knjige v našo mladinsko knjižnico. Hvaležni simo pisateljici, da je obogatela našo zanemarjeno slovensko mladinsko književnost za eno knjigo. Prepotrebne so Igre, prizori, dekla-macije za našo mladino. To je veselje, je zabava, hkrati pa tiudi pouk in vzgoja. Prosimo pisateljico, da odpomnare vmzeli, ki jo občutimo vsi, prosimo jo, da osredotoči svoje delo o narodni pravljici 5n pripovedki. t Š. Srbska početnica. Sestavil I. T. Pokazala se je potreba izdati Srbsko početaicp za Slovence, ker so razni srbski bukvarii, ki so se dosedaj uporabljali v šolah poš'i. Brezdvoma bo z novo knjigo vsestransko ustreženo, služila bo šolskemu pouku prav tako dlobro, kakor samouku. Razdeljena je v 4 poglavja: A. Uvod. B. Izreka. Naglas. Nareičfia. C. Cirilica. Tiskana 'in pisana cirilica s početniml vajami .in potrebno razlago, opazkami in sliovarčkom. Temu sledi zadnje poglavje obstoječe iz 22 najlepših srbsklilh sestavov (beril) ta ipesrni z opombami, razlago besed itd. Tisk knjige je krasen, rabile so se zanjo posebej naročene noive črke. Na slovenskem književnem tngu ni nobene bolj primerne počet-nice za pouk srbohrvaškega jezika. Cena 12 K je ijako nizka. Izšla je v založbi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani. 'Podkovstvo. Pouk kovačem in konje-rejcem, sestavil živinozdravnik Lovro Te-pina, vodja dri. podkovske šole v Ljubljani. Pnvi del knjige opisuje na kratko živalsko telo, kopito pa zelo obširno, razla- ga hojo lin stojo ter daje nasvete, kako ravnajino s konjem, ko ga podkujemo. V II. delu pisatelj našteva in opisuje različne podkve in njih lastnosti, podkovne žeblje in kovalno orodje; uči, kako pre-soja-jmo konja, prodno ga podkujemo, kako snemajimo podkev, porezujmo kopito, kako podkev izbirajmo, umerjaimo, priprav-ljajimio in prihijmo; nadalfie, kako podkujmo spremenjena koipita in konje, ki napaJčno hodijo in sučejo noge; nega žrebečjih ta nepodkovanih kopit ter podkovanje sipa-čenih kopit. Tretji del obravnava kopitne bolezni, preiskavo šepastih konj, zakovanje in razne poškodbe. Besedilo dopolnjujejo 104 zelo dobro uspele slike. Kako zelo nujno smo te knjige potrebovali, sledi že iz tega, da je izšla v tem za knjigotržtvo tako kritičnem času. Izvrstno bode služila kot učni pripomoček na civilnih in vojaških podkavskih tečajih. Kovač, ki izvršuje podkovsko obrt, bode z nljeno pomočjo svoje znanje osvežil in spopolniJ. Konjarejec pa bode hvaležen za navodiila, kako niaij neguje zdravo in bolno kopito itd. Piscu te knjige, katera že več nego deset let deluje na podkovsfci šoli, izrekamo svoje priznanje; knjigo ipa kovačem in konjerejcem naljtopleje priporočamo. Cena 45 K. B. TO IN ONO. + Dr. Gvidon SaJovic. Rodil se je 14. avgusta 1883 kot sta trgovca Ferdinanda Sajovica v Kranju, kjer je tudi pohajal v ljudsko šolo in dovršil gimnazijo leta 1902. Na dunajskem vseučilišču se je posvetil prirodooisnim naukom in jih z vsemi izpiti dovršil 1.1907. Služboval ae na novomeški gimnaziji, na ljubljanski realki in državni-realni gimnaziji. Umrl je 24. julija 1920 v Kranju. Globoko ljubezen do prirode sta mu vcepila njegov oče in sodomerec Iv. Cof v Kranju, po svojih rodoljubnih starših je podedoval neomajno ljubezen do svojega naroda, ki ga je dičila do zadnjih vzdihov. Iz te združene ljubezni je vzklila njegova idealna požrtvovalnost in žilava delavnost. Kljub svojemu slabemu zdravju in — prekratkemu življenju je izvršil ogromno delo ne s,;v.ivo v šoli, ampak'tudi zunaj nie. Spretno je vodil prirodopisno zbirko ljubljanskega muzeja, bil sourednik pri Carnioli in Glasniku, napisal celo vrsto poljudnih in znanstvenih razprav in referatov prirodo-pisne in narodnovzgojne vsebine v raznih strokovnih listih in v dnevnem časopisju, izdal najzanimivejše Erjavčeve živalske spise „V naravi" in do zadnjega urejeval „Sokolski koledar". Bil je dober govornik, izboren organizator in zato priljubljen odbornik raznih društev. Mladina je izgubila v njem izredno nadarjenega in vestnega učitelja in vzgojitelja, ki ga je nad vse spoštovala in ljubila ter zrla v njem svoj vzor. Čast njegovemu spornimi! Dr. Simon Dolar. Vekoslav From: Stavnica za učence — učilo delovne šole. Način elementarnega pouka v čitanju je važen za kakovost- čitanja učencev na naslednjih stopnjah. le od začetka bodi či-tanje gladko, čisto in pravilno vezanie glasovnih delov. Za priučenje takega razumnega čitanja je stavnica za učence izredne vrednosti. Izkušnja nas uči, da je to učilo važno, za hitrejšo, temeljito dosego spretnosti v čitanju in še posebej v pravo-pisju izvrstno učilo, ki bi naj ne manjkalo v nobenem elementarnem razredu. Prednosti. ki jih nudi v obilici, so kratko sledeče: 1. Vsak učenec je kot ..črkostavec" zaposlen. Samolastno stavljenje je pisanje s tiskanimi črkami, ki ca se vrši kot pravo pisanje, ker dobe otroci v kratkem izredno spretnost v stavljenju. Živo snov zajemamo iz neizčrpljivega vrelca -— naaornega ttauka; posnamemo iasni stavek (besedo) v čistem in razločnem govoru, otroci ga istotako ponove, razstavijo v besede (ozir. besede v glasnike) in nastavijo. Glava, oko in roke delajo, tvarjajo z vnemo in veseljem. Otrok razčleni, popolni in utrdi svoj govor, položeč pri vsakem glasniku določeno črko. Stavljena beseda nastane'pred očmi učenca, ki se s tem navaja paziti na njene sestojne dele. Slušno nazorilo izgovorjenih glasnikov se krepi z vidnim nazorilom dotičnih črk: neprestano vezanje slišanega glasu z njegovo podobo pa navaja k gladkemu čitanju. 2. Premakljive črke 'omogočijo razstavljanje besed v zloge, tvorbo novih besed potom zamenjave, dostavka posameznih glasmikov aLi zlogov ter izpeljave. S temi vajami se spretnost v čitanju kakor tudi jezikovni čut pospešuje, pouk pa oživlja. 3i Stavnica jako posoešuje pravopisv ker omogoči jasno razJožitev posameznih besednih skupin iste močneje vtisnejo v spomin; vidna in slušna predstava se spaja v nerazdružno celoto. 4. Stavnica podpira zborni pouk. ker nudi istočasno in istovrstno delo vsemu razredu. Izgovorjena beseda da učencem skupno nalogo, spomniti se gotovih znamenj, jih poiskati in pravlilno uravnati. O pravilnosti se sami .prepričajo. Medsebojna korektura učencev je velike vrednosti. Učiteljeva kontrola je olahkočena. Za prenapolnjene razrede pa je stavnica nenadomestljivo učilo. 5. Stavnica pripomore k razmahu osebnosti učencev. Posebno lastnoizmiš-ljen „stavek" vzbuja v njih čudovito voljo k nadaljnjemu pridobivanju znanosti; spoznali so, da že tudi sami nekaj znajo in da bodo iz lastne moči premagali vse naslednje težkoče. 6. Stavnica pospešuje vsled zanimanja in veselja nad skupnim igrajočim delom neprisiljeno pazljivost otrok. Zanimanje in nesamovoljna pazljivost pa je najboljše srodstvo zoper posledice napornega in utrudljivega duševnega dela novincev. Stavnica jim je torišče za udejstvovanje na tej stopnji tako razvite Dotrebe po gibanju. Hej, kako živahno, mravljično vrvenje! Pa te oči. iz katerih odseva samozavest in veselje nad posrečenim delom ter volja k novim naporom! Pod tem solncem mora uspevati naša setev! Splošno uporabljanje takega, v prin-aiipu sicer izbornega učila, so na dosedaj ovirali 1. razni nedostatki v konstrukciji učila, predvsem nepriročna vodoravna lega predalčkov in stavišč za črke. kar povzroča njih nepreglednost ter zamudno izbiranje in savljenie, 2. neraztnerno visoka cena (preprosta škatljica samo s črkami v predvojnem času 3 do 6 kron!) , V sledečem mi bodi dovoljeno popisati najnovejšo stavnico, združeno z računilom za učence, kakor sem jo sestavil in izdal sam.1 I. Stavnica vsebuje v 30 poševnoležečih predalčkih pet plasti male. dve plasti velike abecede in ločila. Velike začetnice leže pod malimi; to umešeenje pripomore, da se učenci obenem z malimi črkami tako-rekoč ..mimogrede" seznanijo tudi z velikimi začetnicami; ustroj predalčkov pa omogoči neovirano, lahkotno prenašanje obojih. Posamezne črke in ločila (velikost 12 do 17 mm) so tiskane na ploščice iz 1 mm; debelega, trpežnega, belega kartona iste: 1 Avstr. pat. št. 75.369. Na uradni učiteljski konferenci šolskih okrajev Maribor-Bistnica-Lenart 1.1914. je bil soglasno sprejet predlog za uvedbo tega učila na tamo-krajnih šolah. Mišine (55 mm), a razne širine (18, 14. 10 mm); vsled te je omogočeno, da stoje črke sestavljene besede oddaljene druga od druge v pravilnem razmerju. Ploščice so obrobljene s spodnjim ožjim in zgornjim širjim barvnim trakom, ki opozorita stavca na nepravilno stoječo (obrnjeno) črko ter tako preprečita nered na stavišču in v predalčkih (n. pr. u, n). Ta obrobljenost pa prepreči tudi. da bi postale posledice večkratnega prijemanja ploščic prehitro vidne. Do obravnave ostanejo posamezne črke v predalčkih stavcu nevidne — gornja plast obrnjena! Pokrovna povprečnica zabrani zmešanje črk in ločil, nai se obrača učilo kakorkoli. Besede, oziroma stavke »stavimo (tudi oberoč!) na ipoševnoležečem stavišču (2 vrsti) pred predalčki; tretje stavišče dobimo. ako v pokrovu ležečo stavnico pomaknemo za dolžino ploščic od sprednjega roba. Medsebojna in učiteljeva kontrola je olahikočena vsled pregledne lege stavišč. Vsak predalček krasi spredaj pismenka s sličico, ki ponazoruje spominsko besedo za izvajanje dotičnega glasnika. (Umetniško dovršene.sLike so delo g. Jos. Žagarja, profesorja risanja v Mariboru). Izbira spominske besede, ki bi na vse plati zadovoljila, je nemogoča; predvsem bi naj bil znain predmet in isto poimenovanje vsem našim ..pismoukom", vaškim in meščanskim. Prednosti spominskih sličic so sledeče: a) Tvorijo podlago gladkega oitanja; učenci kaj radi ogledujejo lične podobice, črka in njen glas se večkrat ponavlja, hitro spoznanje črke pa je predpogoj gladkemu čitanju. b) Pospešuje samostojno učenje; s pomočjo sličic si brez pomoči učitelja sami brzo poiščejo pri čitanju pozabljeni glas, pri pisanju pozabljeno piis-menko. c) Navajajo 'k lepopisju, pismenke na slikah so vzorci. č) Olahkočijo učitelju delo. ker mu prihranijo mnogo govorjenja, pisanja lin popravljanja. Opomba: Traka s podobicami se pri Ponavljalnih vajah odstranita. Stopničasto dno stavnice omogoči: 1. najhitrejšo stavljenje, 2. razločni lin istočasni pregled abecede in stavljenega, 3. združitev stavnice z računilom v eni in isti škatlji (velikost pribl. 33 :22 : 4 cm), katerega izdanje pa je vsled draginje začasno ukinjeno; zamišljeno je sledeče: II. Kakor je potrebno nazorilo za roko učenca pri čitanju. prav tako moramo priznati isto nujnost pri računanju. Eksperimentalna psihologija nas uči, da je zraven vizuelnega in akustičnega še posebne važnosti motorično sprejemanje učnega procesa. Vsak učenec naj ima zmeraj pri roki števne predmete: Paličice, kroglice, ploščice za štetje in ponazora-vanje množine oziroma računske operacije. ..Nazornost ' — trdni temelj računske stavbe", ,.je povdarjal naš Luka Lavtar. V uČilu, ki sem iga opisal zgoraj, so praktično združena sredstva, ki izvrstno služijo nazornosti v mnogih varijacijah. Računilo obsega: 1. Računski stroj z 20 kroglicami, ki so nanizane v naravni vrsti na 3.3 dm dolgi jekleni paličici. Desetični vrsti sta raznobarvni; premer kroglic 1 cm. 2. Po 20 štirioglatih paličic po 10, 5 in 2lh cm dolžine za štetje in sestavljenje obrazcev številk in črk. Paličice pa niso le izborno nazorilo za računstvo; z njimi neumorno in smotreno spremljamo nazorni nauk s polaganjem živ-ljenskih oblik, kakor: križ, okno. plot itd. Primer: štiri enakodolge paličice. Pc-nazorovanje: vodoravna, navpična, poševna, vzporedna lega. Življenjske oblike: okvir. stol. Obrazec številke 4. Ornamenti iz enakostranskih štiri- in poševnokotov. Položene oblike se naj tudi rišejo! Polaganje pa se vrši a) po naravi, b) po posnetkih predloženega oziroma predrisane-ga, c) po navodilu učitelja (spominski diktat!), č) po domišljiji učenca, katerega individualiteta se mora uvaževati. Z uporabljanjem plastiline. ki jo rabimo kot vezilo paličic, se vrsta izdelkov znatno podaljša, n. pr. kocka, kolo itd. Takšno delo ni nesmiselno igračkanje. temveč se z omenjenimi vajami spominska moč učencev oživlja, gineče predstave se vračajo, z novo svežostjo in v novi zvezi, domlišljiji malčkov je odprto novo polje delavnosti. To delo ie nadalje neprecenljiva predvaja risanja in pisanja, ker je izvrstno sredstvo za pojmovanje prostora, za vež-banje očesnega merila in ročne spretnosti. 3. V isto svrho je na razpolago v posebnih predalčkih se nahajajočih 90 raznobarvnih. 1 mm debelih ploščic iz kantona za polaganje v teh-le geometričnih oblikah: a) kvadrati: rumeni, vijoličasti; b) trikoti: rdeči, zeleni; c) krožnice: modre, oranžaste. Pravakotniik se sestavi iz kvadratov, poševnokotnik. trapec in mnogokotnik iz trikotov. Znano je. da so barvne ploščice Jako priljubljeni predmeti za stavljenje. Snre-minjajoč jih s polaganjem v kaleidostop pestrih ornamentov (rozete, mozaike, tračne ornamente), učenci igraje spoznavajo temeljne geometHčne like. Zbujanje smisla za ornamentiranje in vzgoja barvnega čuta! 4. Podlago za polaganje paličic in ploščic tvori računalo zapirajoče izmak-Ijivo dno, ki se naj v tem slučaju obrne. Na zunanji strani tega dna kaže slika ogrodje vzorcev za polaganje. V sredini .zanima učence številčnica ure: omenjene paličice se uporabljajo za kazalca. Notranja stran dna je prevlečena s trpežno sterilno lepenko, jci izvrstno služi dnevnemu vežbanju risanja in pisanja. Pisalo in bri-sačica v posebnem predalu. 5. Barvniki so za učence pravi magneti k priljubljenemu risanju. Evo jih! Rdeči, rumeni, zeleni, modri, rjavi! 6. Blok [papirja za pisanje in risanje pokriva omenjene predale. Dognano je, da imaio vsi učenci — brez izjeme — živahno zanimajije za vsako delo s tem učilom. Samodelavnost, katero še podžiga medsebojno tekmovanje, jih vodi k zaupanju v lastno moč — k samostojnosti! Otroci delajo z veseljem in ljubeznijo — ni čudo, da so tudi uspehi izvrstni. Samoobsebi je umevno, da je uporabljanje takega učila tudi za domače ponavljanje izredne koristi. Vsak premožnejši začetnik si ga naj omisli. Izdatki za novince so razmeroma itak malenkostni, darež-Ijivost staršev in njih zanimanje za šolo pri vstopu svojih ljubljencev oa veliko. Razrednik naj voliva na lastnike stavnic, da jih po končanem uporabljanju podare šoli za siromašne otroke; na ta ceni način — lin seveda tudi potom drugih podpor — bi se vpeljalo v kratkem času razredno učilo na vseh šolah. Kjer volja, tam pot! Cena stavnice št. I v sedanjih razmerah 30 kron. Marionetna gledališča. . Naša Ljubljana je dobila preteklo zimo svoje marionetno gledališče. Za nas je bilo to nekaj novega in marsikdo je mislil, da je to kaka nova iznajdba. V resnici pa so bila taka gledališča že davno razširjena med kulturnimi narodi. Posebno v Franciji in Italiji so bili v 18. stoletju znani lutkarji. V francoskih salonih so se igrale igre z lutkami pred izbrano družbo. Doma so bile tudi v Nemčiji, kjer so ljudski lutkarji igrali dr. Fausta po semnjih. Od tam so prišli lutkarji tudi na Češko in še danes ni tam semnja brez posebnega šatora, kjer igra Gašper s svojo družino razne žalo- in šalo-igre. K nam je prišel Gašper v drugi obliki — saj ste ga videli včasih pod Tivolijem — toda ta Gašper ni še — marionetno gledališče: ta Gašper, ki se navadno prepira in tepe z vragom in v par osebah pokaže celo tragedijo, je navaden komediant v primeri z onim Gašperjem, ki nastopa kot igralec v marionetnem gledališču. Podtivolski Gašper je .Jcomediontar" — onii drugi pa je umetnik. Kakor je razlika med ..komedijo" in gledališčem, tako je razlika med „Ga-šperlteatrom" in marionetnim gledališčem. Zakaj je bilo marionetno gledališče pri nas doslej neznano, o tem bi se dalo pisati, morebiti smo bili tudi za Gašperja .anali narod" in se mu ni izplačalo za nas ustvarjati posebne kulture; saj celo pravo gledališče pri nas dolgo ni postalo — naša duševna potreba. In tako so drugi narodi ta del umetnosti že visoko povzdignili, ko smo mi komaj zaslišali o nji. Kakor ima vsaka umetnost nekake faze svojega razvoja, tako jih ima tudi marionetno gledališče. Njegova cvetoča doba je bila za časa rokoko, ki je sploh ljubil miniature, potem ga je zopet oživila romantika, moderna doba pa ga je povzdignila na najvišjo stopinjo umetnosti. Čehi so kmalu zapazili veliko vrednost tega gledališča za umetniško vzgojo mladine in njihov slikar Aleš je ustvaril posebne češke lutke, ki so se kmalu povsod priliubile. Začeli so jih izdelovati „en gros" in neka praška firma je prevzela tudi izdelovanje odrov in kulis. Stvar n!i bila draga; pred vojno je stalo celo gledališče z igralci vred okoli 100 K. Naročil sem tako gledališče zase in so mi ga poslali v Ljubljano 1. 1913. Žal da ni bilo mogoče za stvar zbuditi toliko zanimanja. da bi bili priredili kako javno predstavo. Ob istem času je živel v Ajdovščini skromen slovenski slikar, ki je bil poklican, da nam ustvari prvo umetniško gledališče. To je bil Milan Klemenčič, ki je videl podobne zavode na Nemškem, posebno v Monakovem in v Italiji. Hotel je posvetiti svoje zmožnosti lutkarski umetnosti, a njegov klic je bil ..glas vpijočega v puščavi". Napravil .je za otroke svojega kraja malo marionetno - gledališče in je vabil ljudi, da bi si prišli stvar ogledat. Ni mu bilo dano priti v večje mesto v Gorico kli v Trst, kjer bi bil uresničil svoje načrte. Lansko leto smo se našli v Ljubljani in posrečilo se je pridobiti za to misel konzorcij slov. gledališča, ki je dal denarna sredstva, da je mogel Mil. Klemenčič izvršiti svoje delo. Tako smo po zimi začeli s predstavami. Uspeh ie bil velikanski, vkljub temu, da igralci še niso bili popolnoma izvežbani. Mestna občina je dala marionetnemu gledališču prostor v ..Mestnem domu" Jn je s tem pokazala, da se zaveda svoje dolžnosti do mladine in umetnosti. Žal. da se je ne zavedajo tudi drugi, ki bi bili poklicani pomagati Klemenčiču . Dri niegovem delu. Drugod se namreč ustanavljajo posebna društva .Prijateljev lutkarskega gledališča", ki skrbe za predstave in upravo. Tu so igralci, slikarji, literati, inženirji, komponisti, in cela vrsta dam in gospo-d i čeri, ki vsak po svoje pomagajo, da gledališče čim lepše uspeva. Igralci igrajo oz. deklamirajo uloge, slikarji slikajo kuliise, literati prevajajo in pišejo igre, inženirji izpopolnjujejo oder in razsvetljavo, komponisti skladajo posebne skladbe in igrajo pri predstavah na klavir, dame in gospodične pa skrbe za blagajno, prodajajo vstopnice in skrbe za red v dvorani. (Dalje pnh) Masaryk o nalogah šole. Na lanskem kongresu čehoslovaškega učiteljstva v Pragi se je oglasil tudi republikin predsednik Masaryk in dejal med drugim: Reklo se je, da mora biti šola v resnici narodna. Mislečemu človeku je danes narodnost program. Prirodna ljubezen do domovine in naroda pa mora biti tudi zavedna. To je naloga predvsem šole in učitelja. Na-daljna naloga in del češkega programa pa je socialni program. Poudaril bi predvsem potrebo praktične skrbi za revne otroke. Ne gre samo za to. da bi ti otroci imeli dovolj kruha. Skrbeti je treba, da bodo imeli kolikor mogoče vsi enako izobrazbo. V vsakem otroku je treba vgojiti spoštovanje do dela, in to ne samo duševnega, temveč tudi fizičnega. ki zopet ni samo fizično, temveč obenem tudi duševno. Učiteljstvo bo gotovo premišljevalo o veliki zapovedi in o programu naše dobe. Stari aristokratizem, ki se kaže v možnosti zistematičnega brezdelja, se mora odstraniti enkrat za vselej, na njegovo mesto pa je treba postaviti načelo, da je človek nravno dolžan delati tudi fizično. Povdarjam, da je potrebno, da učiteljstvo mnogo premišlja o igri doraščajoče mladine in o njeni zabavi. Delo samo ni ideal. Samo delo nas ne reši. Treba je. da dobe naši otroci in naraščajoča mladina ter seveda tudi odrasli dovolj plemenite zabave. Sola naj v vsakem otroku po stopnji sposobnosti vcepi spoštovanje do znanstvene preciznosti. Sola mora vzgajati otroka v prepričanju, da je veda, spoznanje resnice, velika, ogromna nravna moč, ki jo vsi pripoznamo. Poleg strokovnega znanja mora šola dati otroku tudi splošno izobrazbo. Splošna izobrazba pa naj ne bo enaka površnosti, od vsacega košček, temveč splošna v filozofičnem in nravnem smislu. Šola mora dalje otroka utrditi v tem, da mu bo več ali manj jasno, da biva nekaj, kar mora biti vsakemu človeku in vsakemu narodu sveto, kar mora vsakdo priznati in čemur se mora vsakdo podvreči. Konkretno in praktično povedano: otroka je treba vzgajati tudi politično, ne strankarsko, temveč mu je treba vcepiti gotove potrebne politične pojme in ga voditi k priznavanju ideala, k priznavanju mišljenja in k iskanju resnice. V šoli se mora mnogo J>olj gojiti umetnost in lepota. Šola naj nam daje za življenje smer in značaj: šola mora pripravljati ljudi na to, da si bodo vsi znali pomagati. Želim pa, da bi vlada republike ne pozabila, da je idealizem šolstva in učiteljstva/brez gmotnih pri-pomočkov prazna beseda. Zato se ne smejo prezirati upravičeni stanovski interesi." Nadalje je Masaryk svaril učiteljstvo pred prevelikimi programi in je opozarjal, da je boljše imeti malo, tisto pa dobro. Kar se tiče ločitve države od cerkve, v principu ni spora. Gre samo za to, kako naj se to izvede. Filozofičen problem ločitve ne spada pred forum ljudske šole, tam je treba zadevo le praktično razširiti. Ločitev pa še ni izvedena, če se odstrani iz šole križ. Moderna šola mora biti to, kar je bila cerkev. Otroku je treba dati zraka in solnca, čistosti slik in vsega, kar ga osrečuje in radosti. Vsak učitelj se mora zavedati, da je pravi učitelj samo oni, ki ga otrok ljubi: samo tak učitelj more otroka kaj naučiti. Če bo vse učiteljstvo postopalo tako, potem je bojazen za bodočnost češke republike prazna. y nporpaM CBora 6yflyher pa.ua flpj-hjtbo 3a 3amTHTy JyrocjioBCHCKe ,Il,en;e yHe- < jio je Kao jejrav npjio BaatHy TaiKv: OOa-EeimaBan.e o fleijeu nHTaa>y. Kao Hajno/io HHje cpeacTBO aa, Hajninpe 06aBemTaBaH.fr 6e3 cyMH>e je ira^aBaite jeflnor CTpy-nyjiapHor ^aconnca, ko j h fae y cbojhm CTyn-hhma /tohochtii CBe hito ce trne aene h fleijer nnTa»a. Jla 611 ce aaiuie 3afl0B0.-M.ua noTpeCa Taraor »iacomica flpyniTBO HaMepa-Ba m y HajKpaheM poKy noiHe H3^aBaTH noBpeMeHH laconuc »h a p o fl h h ii o a -m ji a a a k« MeceiHH Haconnc 3a Aeije ira-Tan>e. HaconHC je naMe&eH capaflHHijHMa Ha 38HITHTH gcue, fleHjHM poflHTeftHMa h Bacnn-Ta^hma. y raaBHOMe he ce SaBHTH obhm na-TarnuMa: ITpuKvnjbaBeM noflaTaxa o CTan>y na 111 e ,ien,e y nor.iefly 3,apaBJBa, CMemiajHHx npn-THKa, BacnHTaita h CTpyntor 0(5pa30Ba-iba; ynyTCTBa h cTpyh3hhko h M0pajiH0 Bao-nhtaibe ouraflHHe Kao h CBe ocTano ihto ■ ctojh y ma kakboj be3h c fleijhm nmaftem h flonoM y onmTe. ^aconnc he H3aa3HTH y MeceiHHM CBeoKaMa op, 3—5 TaCaita a n->-iiOTpeoii h ca cjiHKaMa. IIoKpeTafte oBor Ma- •coniica cKoniauo je .nanac ca orpoMHHM jm-aanHMa, 3(5or Tora he ce laconHC noKpeHyT:i t6k OH^a Ka.T my ce 6ap Behn aeo tpohikob'i •oCe36e/iH nyxeM nperanaTe. Pa«H xora mojih -mc CBe npH.jaTRjbe Hamer napOAHor no^MJia-TKa na ce nocTapajy oko CKynaaH>a nper-njiare Kao u HapoHHTHX npiinora 3a jihct. To-^nujH>a D,eHa he Osmi oko 30 fliraapa. CKyn-ji.aiiH he liMaiH 10 % Karpate h Mone ce fla ce 0flMax jaBe ype;(HHinTBy paflH mHJbaBa iniaMnaiiHx cniieKOBa 3a CKynffi.aae npeT-njiaie. U ucto BpeMe no3HBaMo h mojihmo •CBe name cTpyme micpe: Jieicape, HacTaBHii-Ke (npotfiecope h yiHieJi>e), npaBHHKe, eKO-HOMe h 4p. m na jiHCTy capaJ)yjy. OpariiHaji-hh paaotH he ce narpaljHBaTH ca 150—200 juniapa, a npeBO^H ca 100 ahh. or nrraMna-itor TaCaKa (10 CTpana). 3a CBe ce ofipaTHTii noniTOM na a^pecy apyniTBa. Ype,nHHmTBo »HapoflHor IIo;iMflaTKa«. Iskre. Prvo in poglavitno, kar otrok zahteva od tebe in kar mu moraš dati. pa je spoštovanje. (Ivan Cankar, Moje življenje.) Filozofski slovar. (Sestavlja dr. Franc Derganc.) (Dalje.) 11. Resnica (nem. VVahrheit, grš. ale-■theia. lat. veritas) je v prvi vrsti razmerje spoznavajočega človeka do spoznavanega ■sveta, in sicer razmerje soglasja aned predstavo in nje realnim predmetom (realna, empirična resnica), v drugi vrsti razmerje soglasja med pred-.stavami in pojmi samimi (logična resnica). Ako je resnica razmerje soglasja med predstavo mislečega duha in realnim predmetom, je bistvo tega razmerja vseskozi empirično, ker zahteva živi, izkustveni! kontakt duha z realnim predmetom. Samo iz najožjega, mnogoletnega drugovanja s predmeti se rodi resnica. Empirični resnici nasprotuje dogmatični racionalizem s svojo absolutno resnico, neodvisno od izkustva in prirojeno človeškemu razumu v gotovi, neizpremenljivi obliki. Skepticizem taji vsako resnico in, trdi, da človeški razum sploh ni sposoben spoznati resnice. Med obema posreduje kriticizem in priznava razumu le omejeno sposobnost spoznavanja, razum je večen jetnik omejujočih. neprestopnih sten. Zadnjo noetično formulacijo prinaša noturizem v zavednem nasprotju s kriticizmom ter opozarja na podlagi kulturne zgodovine na premakljive, izpremenljive, v korist rastoče resnice se razširjajoče meje spoznavanja. Meje razuma so le časovne, relativne, nikakor pa ne absolutne. Ignoro. sed novero! Razmerje soglasja rase polagoma z napredujočo kulturo, kakor je raslo doslej, tako bode raslo nepretrgano poslej. Naša resnica je omejena, delna, je le gotova faza razvojne črte, koje smoter vidimo v dosegi popolnega soglasja. Odločilna točka problema o resnici tiči v vprašanju, komu naj poveri družba, država pravico, splošno veljavno določevati in objavljati doseženo soglasje resnice? In v kojem presledku se naj ponavlja revizija in dopolnilo? Predvsem gotovo ne more imeti posamezna, Se tako učena in mogočna oseba izključne pravice definicij, ker uči ista kulturna zgodovina, da resnica ni izrasla iz ene glave, ampak da je rasla v sotrudnem delu strokovnjakov iz vseh časov in narodov. Neovrgljivo dejstvo omejene in v sotrudnem človeškem delu rastoče resnice tvori važen in pozitiven element moderne etične vzgoje. Spoznanje, da je resnica le produkt človeškega kulturnega dela, okrepi v človeku samozavest in odgovornost ter zbudi smisel za smotreno, organizirano delo. Reflektorično in avtomatično izhaja iz sotrudnega dela čustvo medsebojne odvisnosti in potrebnosti, razpoloženje socialne solidarnosti. Princip individualnega moniz-ma, edino ustvarnega personalizma vzgaja v čoveku najbrutalnejše instinkte egoizma in despotizma. Iz zavesti medsebojne odvisnosti generacij se razvije v roditeljih zavedna in aktivna odgovornost za potomce. 12. Kriterij (gr. kriterion od krino — sodim) resnice je tisti objektivni znak. po koijem se razlikuje resnična predstava od sanj. halucinacij ali izmišljenih predstav, tisti objektivni -znak, ki flam obuja čustvo gotovosti (izvestnosti) in prepričanje o resničnosti predstave. Izkustveni izvor, doživnost in zaznavnost predstave je bila stoikom kriterij resnice, enako je smatral Epikur empirično zaznavo, oziroma čustvo slasti ali neslasti za kriterij resnice. Angleškim empiristom je bil zdravi ljudski razum (common sense) kriterij resnice. Descartes je označil jasnost in razločnost predstave za kriterij nje resničnosti. Sholastičnii filozofiji je najvišji kriterij resnice in zadnji vzrok izvestnosti objektiivna evidenca, to je očividna nujnost • spoznanega predmeta. Drugi filozofi vidijo kriterij resnice v obistinitvl napovedi (v verifikaciji po eksperimentu ali dogodku), v soglasnosti ljudskega razuma, v trajnosti in splošni empirični zaznavnosti predstave. Ker je resnica sotrudno rastoča količina, ker je soglasje predstave s predmetom različno in izpremenljivo: 1. pri istem človeku po starosti in razpoloženju; 2. pri ljudeh istega časa po različni vzgoji in konstitu-ciji; 3. v posameznih zgodovinskih dobah po kulturni višini in splošni mentaliteti, nahajamo jedro problema o kriteriju resnice in objektivne evidence v vprašanju, kateri človek ali stan ima prav za prav najvišjo pravico, v imenu družbe izbirati iz množine različnega soglasja in določevati splošno veljavno soglasje (resnico)? Ali naj država to socialno funkcijo zakonito določi, jo tudi za nadalje prepusti svobodni tekmi filozofskih sistemov ali izroči upravi posebne filozof sko-znanstv ene organizacije, torej posebnemu organu objektivne evidence? 13. Spoznavale (lat. cognoscere. gr. gignoskain, nem. erkennen) je tista sposobnost in činovnost, s kojo stopa človeški duh v stik in zvezo ali s predmeti okolice samimi ali pa samo z njih posnetki ali znaki (slikami, predstavami). Znanstvena psihologija doslej še ni eksaktno in splošno veljavno dognala, odkod izvira ta človeška sposobnost, kako se vrši spoznavna činovnost in koliko činiteljev sodeluje pri spoznavnem stikanju. ali samo dva (duh in telo) ali trije (duh. duša in telo) in kateri so elementarni dušni pojavi spoznavanja? Različni filozofi nam različno razlagajo činovnost spoznavanja in podajaio različne spoznavne teorije (noetike). to ie nauke o izvoru in razvoju, o bistvu in mejah človeškega spoznavanja. Navajamo samo nekatera nerešena no-etična vprašanja: ali je spoznavanje zgolj biološki pojav, le sredstvo orientacije v mnogolični okolici, brez analogije in pomena preko okvira človeškega življenja, torej nekaj, kar s človekom nastane in izgine? Ali nasprotno, ali je človeško spoznavanje le del, le omejen posnetek nekega splošnega in višjega apriornega principa, ki deluje v vsemirni prirodi? Po čem se razlikuje spoznavni činitelj od svoje spoznavne sposobnosti (orodja) in činovnosti spoznavnega orodja? V čem obstaja spoznavni čin in v čem njega efekt (produkt)? Katere posebne, a priori obstajajoče lastnosti duha in materije prihajajo v sotrud-nosti spoznavanja v poštev, kako sta' predmet in duh časovno in prostorno določena, kateri del spoznavanja se vrši pasivno in kje posega človeški duh svobodno in aktivno v čin spoznavnega stikanja? Ali je človeški duh enotna, homogena substanca ali iz nižjih dušnih elementov sestavljeno bitje? Kdo opazuje zaznave be-dečega človeka in kdo predstave v sanjah? Ali sprejemamo v spoznanju objek- tivno istino (Wirklichkeit) ali le sliko, posnetek istine? Ali niti istine niti slike, ali je zavest s svojo vsebino in dogodnostlo poseben svet zase, ki pa je na nekak način zvezan z zunanjim svetom? Splošno in približno se godi spoznavanje takole: zunanji predmet stopi posredno (oko in uho. vibracija etra ali zraka) ali neposredno '(tip, vani, okus) v stik. s posebnimi stičnimi, sprejemnimi organi človeškega telesa (s čutili), zvezanimi po živcu s centralno celico v možganih. Centralna celica ima a priori specifično energijo, specifično lokalizacijo in specifično-zvezo z drugimi celicami. A priori je torej določeno, kako bo odgovarjala centralna celica zunanjim dražajem stika. Cela vrsta dogodkov (stik, iiziološki proces v čutilu,. tok v živcu, fiziološki proces v centralni celici) na tem potu od zunaj do možganov ostane človeški zavesti nespoznana, človek spozna le zadnji člen verige: občutek (Empfindung). Prva zavedna prvina spoznavanja je torej občutek. Iz občutkov nastane v zavesti zaznava (Wahrnehmung), ki zapusti v spominu trajno sled v obliki predstave (Vorstellung). Spoznavanje v sanjah, hipnozi in ekstazi (avtohipnozi) se vrši neposredno, brez navadne zveze z zunanjim predmetom. Poleg slik (zaznave, predstave) delujejo v zavesti, neprestano neke gonilne, gibajoče sile (funkcije, nagoni, volja) in posebni dušni pojavi čustev. Na podlagi zaznav in predstav nastajajo v duhu tvorbe višje vrste, takozvani pojmi (Begriff). Tudi funkcije, čustva in pojmi ostavljajo v spominu trajna sledi kakor zaznave, tako da ločimo četverno predstavo, zaznavno,, funkcionalno, čustveno in pojmovno predstavo. V vsem nadaljnem spoznavanju opažamo sodelovanje zaznav, predstav in. pojmov. Zaznave in različne predstave tvorijo vsebino človeške zavesti. Ta vsebina ne leži brez reda razmetana po zavesti. ampak strogo urejena po posebnih zakonih. Človeški duh nima samo pasivne sposobnosti, pod pritiskom zunanjega stikanja ustvarjati zaznav, predstav in pojmov, ampak se odlikuje pred vsem po neki aktivni oinovnosti, koia se razodeva v mišljenju in fantaziji. Razen sposobnosti spoznavanja -in mišljenja, torej nabiranja in premikanja vsebine po zavesti, ima človek še tretjo sposobnost, izražati s pomočjo znakov in jezika sočloveku vsebino svoje zavesti. Način in pomen izražanja preiskuje posebna znanost izrazoslovja. Še do danes ni znanost ugotovila, koliko logike sodi v (izrazoslovje in koliko v psihologiio spoznavanja? (Dalje prih.) Hranilnica in posojilnica Jteltoa Hita" v Ljubljani registrovana zadruga z omejenim jamstvom. Zadružnik zadruge postane lahko vsak, kogar sprejme načelstvo. Delež 50 K se vplača naenkrat in se obrestuje po 5°/0. Vstopnine se plača 2 K. Hranilne vloge se sprejemajo od vsakega, če tudi ni zadružnik. Obrestna mera je 4°/0. Obrestovanje se pričenja s 1. in 16. vsakega meseca. Posojila se dajo le zadružnikom na osebni kredit po jako ugodnih pogojih. Informacije pošilja zadruga vsakomur franko, kdor vpošlje 2 K v znamkah. Na prošnje brez vpošiljatve navedenih znamk se principijelno ne odgovarja. Zadružni lokal je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6. Uradne ure za stranke so izvzemši praznikov vsak četrtek in soboto od lh 17. do xk 18. ure. EI Cenjenemu uOteljstvu In slavnim okrajnim Šolskim svetom priporočamo v obilna naročila vse predpisane Šolske tiskovine po najnovejših vzorcih, najnovejše mladinske spise lastne In druge saloge, poStne In druge tiskovine za Šolsko uporabo na ljudskih, obrtnih In meSčansklh Šolah, u(ne nairte, razne napise na lepenki Itd. - Zahtevajte cenik, ki se poSIJe brez-platno In poStnine prosto. - Vsako leto Izide,Ročni zapisnik* s osebnim Statusom In Imenikom vseh Sol po slov. deZelah. UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI registrov, zadruga s omej. zavezo Frančiškanska ulica 6.