Milan Vincetic
Darovanjke
Pomladna
Najdražje sva si senca
tvojega čela z mojo roko ki nastaja s tvojo dojko če se razdisi po krhljih deške pomaran~e da jo posnede lunin dvojček divjelasa ki si mi
Zrtvena
Besede ki so se prebrale izza tvojih bradavic so nosile sedem tančic novčič na vekah sinji hermelin in moj naglas da bi se pisale in zlogovale s tvojo šminko ki mi je pogrizla vrat
Vetrna
Tmulja je žužnjala in sivankala skozi podstrešno pod vrženo obleko in odejo
midva pa sva bodrila sloke vetrove da je viharilo ~ez vzhode in zahode ter povrete boke
Praznična
Takoj za nama se je začel globok gozd z belini
na tvojih nohtih in krošnjami v mojem popku ki so pele in pele v nedogled in se globlje
Čudežna
Več kot gibko je bilo razen višnje ki je stresla veje v tvoj modrček pod naslanjačem skoraj vestno razen koščice ki sem ti jo stkal pod jezikom da bi jo topil pod najinim
Zakladna
Pa spet poznamkava moje davno pismo ki je prezimilo med zloženim perilom in prsti predejo po naslovu po mleku
in tem lepkem jutru ko naju presipava v ropotuljici z nakitom
Prelestna
Vsakič se bediva s predčasno lepimi očmi ti s kodri ki mi drstijo po zatilju jaz v dotikih ki mi jih privoščiš iz bližin
da sva darovanjke samih vidk