Marko Kravos
Pesmi
BESEDE    Kako naj rečem temu zdaj,
tem suhim rožam, ki jih nova trava zarašča, iskanju toplote toplote, temu nejasnemu v meni, kar si ti?
Ljudje nimajo imen za stvari, tako rahle, tako drobne, tako slučajne; vsak človek je navsezadnje brez besed in sam.
Kako v malo škatlico zložiti potok, pa čeprav najmanjši, kako prek bele brvi besed priti od tebe do sebe.
Nobena beseda ne zakrvavi, ko ji odrežeš glavo, ne joče se, ne smeji; vse so le krpice bele, v štiri strani frfotajoči trakovi.
VERI2ICA    Lesketa in se trese zlata verižica. Členek ob členek, 310 se jih gibko previja.
233
Marko Kravos
18 karatov, trinajst gramov, beneški način obdelave. In križek in srček visita z nje. Vsa blešči bistra kovina.
Okrog slokega vratu visi in prek prsi se previja ki so bele in tople. Verižico gledam. In neke oči: v desnem srce, v levem križek.
ŽEJA    Konja imam, konjiča belega.
Moja ljuba je daleč. Daleč daleč. Ona je žalostna, tiho me čaka. Njeno belo čelo, njena drobna ramena in boki.
Daleč daleč. Žeja me. Prodajam konja.
Prodal sem konja belega za kozarec žganja.
NA MORJU    Zeleno morje plete vale,
dolga mreža se vleče od dna do neba, v njej se otepa riba — čoln.
Veslaj, ribič mali, ne oziraj se v zvezde, one so črne, zvezd ni.
Tvoje dekle je sredi morja, čaka na te in te misli, v školjko pene lovi.
Na sredi tvoje krvi tolmun strahu. Hiti! Ona se ti v smrt razcveti.
234
ŽALOSTINKA    Nocoj te ne bo ne jutri, noben dan ne.
Rese v prsih, v grlu, v trebuhu. Ostri kristali nedokončane ljubezni.
Na tvojem sivem grobu bi spal s teboj, do konca.
LJUBOSUMJE    Suha so tvoja usta, žareča peč. Kod si hodila, draga? Hripavo govoriš ničeve stvari, čemu, draga, čemu.
Pisan trak si zavezi čez pas, vzemi tamburin v roke, pojdi s ciganskim vetrom.
Čakal te bom za vrati. Komaj še jaz. Čakam te in ne odprem ti več.
V meni raste mušnica, rdeča, z ostrimi pikami.
POKRAJINA Z VRANI    Je lahko veter bel
ah oblak trd ali jezero žalostno
Ljubezen je lahko
bela
trda
žalostna
Častna beseda
235                                                                                                                                       Pesmi
Marko Kravos
MED SMREKAMI    Sinji smrekov gozd šivajo zadnji žarki. Po teh rahlih nitih stopam. Pivka kragulj, tiho je.
Rjava praprot,
malinovje, mah,
iglasti lasje, češarki,
še vedno žarki.
Po njih v svetal večer grem
s prav košatim repom.
BREZE    V ostrem loku konjeniki
po . meglici proti hribu plavajo.
Noč srpa. Noč bega,
noč slanega vonja.
Volkovi prežijo iz skrivališč,
težko sopenje mož,
voda šumi v daljavi.
Dekliško polje se vznemirja
in sedla škripajo pot težo,
prepelice, šum kril in nekje oblak.
V daljavi ogenj, drobnica,
v ločju siva tema.
Za gozdom plešejo vile; najvišja struna stresa kodre, druga jim ziba telesa, na tretjo se vesijo temni vzdihi.
Trdo zatopotajo kopita,
pohod se približa,
gosli odbrnevajo v plitvi molk.
Razklenejo vile dlani
v strahu in jezi,
sredi grmovja nastavijo zanke
iz prsi in bokov,
v mesečino zaženejo plave lase.
Oglasi se čriček.
236
237                                                                                                                                        Pesmi
Konjeniki obstoje,
trudni hočejo v travo.
Oglase se glasi,
oglasi se vonj in bliski zenic,
oglasi se dih in dihanje.
Vitezi odpenjajo meče
in svetle pasove, odpenjajo
težki telovnik in srajco.
Vitezi postajajo beli.
Čriček prepeva.
Legajo v livado,
iz odprtih ran jim odteka kri.
Vile z belimi nohti. Usta,
vršički neder postajajo vinski,
in pastirski ognji tam dalje.
Čriček prepeva.
Seme mož odteka v zemljo,
bele žene širijo ledja,
vitezi zapirajo oči.
Iz orošenih tal planejo breze, srne obirajo njihove liste. Mesec najviše, čriček prepeva.