SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ARO) XLIV (38) SP»* | f\\š g g 11 |Q C BUENOS AIRES vtev. (No.) 43-44 £ O LU V EZ fM I ß\ L I D K C 31. oktobra 1985 SVOBODNI, OB SVOJI ZASTAVI - NAPREJ ! * Proslava narodnega praznika [ fejava slOTeBSkega narodBega odlM>ra | Govor arh. Jureta Vombergarja Slovenski Narodni .odbor, ki že nad 40 let deluje z namenom, da slovenski narod ponovno zaživi v svobodi, jolb spominu na prehojeno pot, ki gre od fašistično-nac is tičnega in komunističnega preganjanja pa vse do begunstva in zdomstva, IZJAVLJA: Slovenci zahtevamo zase politično, kulturno, versko in gospo, darsko svobodo, ki naj temelji na spoštovanju človekove osebe. Le v politični svobodi je mogoč haš resnični kulturni in gospo, darski razcvit pa tudi nepristranska raziskava naše polpretekle zgodovine, ki naj osvetli z lučjo resnice vse pretvare, katere namerno širi komunistični režim v domovini. Slovenci hočemo državno samostojnost, da bo slovensko ljudstvo moglo s polno Odgovornostjo odločati o svoji usodi, duhovno in tvarno napredovati ter izpolniti svojo zgodovinsko dolžnost. O vstopu slovenske države v kakršnokoli zvezo držav ali v mednarodne tržne enote naj svobodno odloči narod sam, na podlagi svoje demokratične ustave; na enak način naj bo mogoč tudi njen izstop. Slovenci, kjerkoli živimo, imamo naravno pravico do medsebojne povezave in svobodnega razvoja:. Zato je dolžnost vseh rojakov pomagati bratom in sestram, ki se v zamejstvu bore za svoj narodni obstoj in za ohranitev tisočletne narodne dediščine. Pot do svobode, samostojnosti in združitve je mogoča le v slo-žlnem nastopu vseh slovenskih demokratičnih sil. Vemo, da nam svobode ne bo nihče podaril, da pa jo bomo združeni v vztrajnem delu in boju dosegli, ker nam po pravici pripada. V novi družbeni ureditvi naj bo temeljnim vrednotam osebnega dostojanstva, družine in naroda vrnjeno prvenstveno mesto, katerega je Slovencem iztrgala marksistična ideologija s pomočjo državnega nasilja. Ta naloga naj bo zaupana svobodnemu delovanju družbenih, kultumo-moralnih silnic. Ob pogledu na stanje, v katerem trpi slovenski narod nad 40 let OBTOŽUJEMO komunistično partijo in njene voditelje pred sedanjimi itn bodočimi rodovi: Pod pretvezo „narodne osvobodilne borbe“ so pognali v bratomorno revolucijo tisoče zavednih rojakov, ki niso sprevideli njihovega resničnega totalitarnega namena, druge pa so s krvavim nasiljem prisilili v samoobrambo. Krivi so pokola razo roženih Domobrancev in drugih množičnih pobojev po koncu vojne in revolucije; odgovorni pa so tudi za usihanje narodove življenjske sile. S potujčevanjem in z načrtnim raz-slovenjenjem lastnega šolstva pehajo naš narod po poti razkroja. Nasilno so upeljali in umetno vzdržujejo politično gospodarski sistem, ki je vir gospodarskega obubožan j a, osebne neodgovornosti in nravnega propadanja. Z vsiljevanjem materializma slabijo narodni čut za samoohranitev tako, da mnogi ine vidijo nevarnosti v duhovni praznini človeka in brezciljnosti velikega dela slovenskega ljudstva. SLOVENKE! SLOVENCI! Slovenski narodni odbor poziva vse, ki ljubijo svoj narod, ki hočejo živeti svobodno na slovenski zemlji, M se zavedajo, da komunistična manjšina nima pravice oklepati rojakov v jarem totalitarizma in izrabljati slovensko delo za svoje privilegije: Združimo se v zahtevah po slovenski svobodi in samostojnosti, da zagotovimo svojemu narodu življenje in rast, čeprav smo V preteklosti morda iskali slovensko blaginjo' po različnih poteh! Rešimo iz narodne preteklosti skupne vrednote* da jih vzajemno in svobodno ponesemo v prihodnost novim rodovom! V ta namen naj se znotraj in zunaj meja slovenske republike poživi razgovor o naši prihodnji, pluralistični družbeni ureditvi in o poti, ki naj nas pripelje do nje. Demokratične stranke in gibanja naj razširijo svoje delo, kjerkoli živi slovenski roid ter naj velikodušno podpro rojake, kateri ohranjajo, sredi komunističnega totalitarnega sistema, vero v demokratizacijo Slovenije. Za Slovenski narodni odbor Rudolf Smersu predsednik član načelstva SLS dr. Ludvik Puš tajhik podnačelnik SLS dr. Peter Urbanc tajnik član izvršnega odbora SDS Letos se spominjamo 40-letniee Zločina, ki so ga izvršili komunisti nad slovenskim narodom, pa tudi 40-letniee našega begunstva, da lahko še naprej izpričujemo in ohranjamo vrednote, le iz katerih lahko živi in se razvija slovenski narod. In simbol ene teh vrednot je tudi naša zastava, neomadeževana brez rdeče zvezde, simbola krvi in raznarodovanja. Zato je bilo primerno, da smo še posebno svečano proslavili letošnji praznik 29. oktobra in dneva slovenske zastave. V SLOVENSKI CERKVI V soboto 26. oktobra se je pričelo islavje v Slovenski hiši v cerkvi Marije Pomagaj, ko je maševal za vse Slovence msgr. Anton Ore-har pred polno zasedeno cerkvijo. Berili sta brala Rudolf Smersu in dr. Jože Dobovšek st.; vsi verniki pa so sodelovali z molitvijo in skupnim petjem. Msgr. Orehar je v svojem nagovoru posebno opozarjal, da naj vsak po svojih močeh dela za dobrobit svojega naroda; posebno pa še tukaj v izseljenstvu. Spoštovane dame, cenjeni gospodje! Dovolite mi, da prav lepo pozdravim: predsednika Slovenskega narodnega 'odbora g. Rudolfa Smersuja in gospo, kakor tudi vse funkcionarje in zastopnike slovenskih demokratičnih političnih strank in gibanj ter vse sedanje in bivše politične delavce; delegata slovenskih duhovnikov v At~ gentini, msgr. Antona Orehar ja in vse naše dušne pastirje in katehete; predsednika osrednjega društva Zedinjena Slovenija, g. Lojzeta Rezlja in gospo, vse predsednike in odbornike naših slovenskih Domov, ustanov in organizacij ter vse profesorje, u-čiteljice in učitelje družine slovenskih šol v Argentini; predsednika Slovenske kulturne akcije, g. superior ja La-dislavai Lenčka, vse naše kulturne delavce in predavatelje, vse urednike in sodelavce našega svobodnega tiska; predsednico Zveze slovenskih mater in žena gospo Pavlino dr. Dobovško-vo in gospoda, ter vse zastopnice in zastopnike naših dobrodelnih ustanov in organizacij ; predsednika Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva arh. Marjana Eilet za in gospo ter vse odbornike in zastopnike naših mladinskih >organizacij in naših pevskih zborov. Prisrčen pozdrav vsem in vsake'-mu posebej, ki se vsak po svojih močeh trudite, da naša Slovenija v svetu živi in raste, kot živ ud našega nam tako dragega slovenskega naroda. V VELIKI DVORANI Po maši so gostje zasedli mize, ki so bilie postavljene po obširni dvorani, lepo okrašene s slovenskimi zastavicami in okusnimi šopki rož. Prišli so slovenski izavedni javni delavci in vsi, ki čutijo z usodo slovenskega naroda, doma in v izseljenstvu, vsi tisti, ki se trudijo, da v svoji demokratski zavesti skupaj z mlajšimi pripomorejo k 'svobodi svojega naroda. 'Na odprtem odru je visela velika slovenska zastava nad gostim šopkom temnordečih vrtnic, ob njej so se na temnem ozadju belile številke — miljhiki naše novejše zgodovine: 1848 — 1918 — 1945; desno od odra pa je visela velika 'slika sv. bratov Cirila in Metoda; vsa oprema je bila učinkovita 'zamisel požrtvovalnega scenografa Staneta Snoja. Slavje je pričel predsednik pripravljalnega odbora 'za praznik 29. oktobra Marjan Loboda, ki je najprej povabi'1 vse' navzoče, da so mogočno zapeli obe himni : argentinsko „Poslušajte, smrtniki!“ in slovensko „iNaprej1!“ Nato pa je nagovoril zbrane ; Letošnje praznovanje slovenskega narodnega praznika in dneva slovenske zastave je v znamenju dogodkov pred 10 leti, ki so globoko odjeknili v življenju slovenskega naroda. Poseben poudarek želimo dati takratnim 'dogodkom predvsem s političnega vidika. Ob grozotah množičnih pobojev, ob izgubi domovine in premoženja, smo morda nekoliko prezrli, da so vse te strahote in bolečine le posledice temeljne politične spremembe v Sloveniji. Iz civilizirane, demokratično in pluralistično urejene politične o-blike je Slovenija prešla v novo, totalitarna obliko družbe, ki je v bistvu nemoralna, in kot taka potencialno zmožna vseh mogočih zločinov proti človekovi svobodi in dostojanstvu. In ta tiranski sistem, čeprav z nekaterimi a ne bistvenimi spremembami, ima še vedno v oblasti slovenski narod. Zato je še potrebno naše delo Vsako leto, na narodni praznik 29. oktobra, se demokratični Slovenci v Argentini, iražličnih svetovnonazorskih gledanj, a enaki v ljubezni do svojega naroda, zberemo ob svoji zastavi, da pregledamo prehojeno ipot slovenskega naroda, se ustavimo ob kakem važnem kažipotu ali milj ni ku na njej in se s prodornim pogledom oziramo proti obzorju, da skupno iščemo nadaljnjo smer. Mi imamo možnost, prednost, da, lahko rečem, milost, da to lahko storimo, medtem ko naši bratje v domovini tega ne morej'o, 'brez strahu pred administrativnimi in kazenskimi ukrepi totalitarne vlade. Dosedanja pot slovenskega naroda ni bila vedno premočrtna, bilo je mnogo stranpoti; vse te sestavljajo .slovensko zgodovino. Za nekatere bi rajši videli, da jih me bi biló, nekatere vzbujajo pri novih generacijah nerazumevanje ali celo posmeh. A vse so del naše preteklosti, iz njih rastemo in se učimo. Zavedamo se, da .smo grešna in nepopolna 'bitja, pač ljudje, ne angeli. Zato je tudi naša zgodovina zgodovina nepopolnih Ij'udi, zgodovina luči in senc, pa vendar postopno bli-žanje k večji popolnosti v narodnem pogledu, k večji osveščenosti rojakov o narodnih pravicah in dolžnostih. Čeprav smo Slovenci star narod, ustaljen na svojem ozemlju že 1000 kot politična' emigracija, zato je še potrebno, da pričujemo, da je komunizem največja nesreča za slovenski narod. Naše politične emigracije sme biti konec šele takrat, ko bo prenehal vprok, zaradi katerega je nastala, ko bo spet zavladala svoboda nad našim narodom. Letos poteka 20 let kar smo Slovenci v Argentini pričeli s to obliko proslavljanja našega narodnega praznika in dneva slovenske zastave. V tem času so se obraz; v tej dvorani spremenili. Mnogih ni več, veliko pa je tudi novih. Življenje in delo gresta naprej. Pri sv. maši smk> se spomnili tudi vseh tistih, ki so v teh 20 letih vodili, predavali ali kako drugače pripomogli, da se te proslave še prirejajo-. Kakor so oni ob svojem času izpolnili svojo dolžnost, tako je sedaj na nas, da to delo nadaljujemo. Ob vstopu v dvorano ste prejeli brošuro z Izjavo Slovenskega narodnega odbora ob 10-letnici in s članki in eseji o naši narodni problematiki. Mislim, da tako Izjava SNO kot ostali članki v brošuri vsebujejo toliko lepih misli, da bi bilo zelo prav, da jo dobi v roke kar največ naših rojakov. Tako po opremi kot po vsebini je prav primerna; da jo pošljete svojim prijateljem, sorodnikom ali znancem izven Buenos Airesa, posebno še doma al{ drugod po svetu. Svobodni, ob svoji .zastavi ■— naprej! je geslo- tega našega slavja. Naša polpretekla narodna zgodovina je še posebno polna važnih, včasih usod' nih korakov. Slovenska pot ni lahka. Le prevečkrat je s trnjem in kamenjem posuta. A to je naša, slovenska pot, in ker je naša, j\o ljubimo tako, kot je. Kdo bi se zbal težav in stopil z nje?! Kam, na katero-?! Le na tej slovenski poti sm-o na svojem, smo doma, drugod smo tujci. Zato, prijatelji: Svobodni, ob slovenski zašliirvi, po slovenski poti — NAPREJ! Pod tem naslovom je nato spregovoril arih. Jure Vombergar, novoizvoljeni podnačelnik 'SLS za Južno Ameriko, in slavnostni govornik tega večera: let (ali še več, kot kažejo zgodovinske hipoteze zadnjih let), je zavest skupne usode pravzaprav zelo mlada. Ko se oziramo na preteklo poldrugo stoletje, poznamo tri posebno vidne miljnike na slovenski poti. V prejšnjem stoletju je gotovo najbolj pomembno leto 1848, leto pomladi narodov, leto tudi slovenske- ga pomladnega brstenja. Ob zavesti ogroženosti, ki ga je iza nadaljnji obstoj slovenskega naroda pomenil prodor nemštva, so .se mladi slovenski izobraženci na Dunaju zedinili za program Zedinjene Slovenije. Ta prvi slovenski politični program je pomenil obrambo narodne identitete, slovenske zemlje in j'ezika. Zahtevali so združenje vseh .slovenskih pokrajin v eno .samo upravno enoto in enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradilh, tokrat še v okviru Avstroogrske. Barve grba kranjske dežele so postale barve zastave, ki jo od teh let naprej priznavamo za svojo slovensko zastavo: zastavo belo, modro, rdečo, brez vsakih nalepkov. Rastoča demokratska zavest je povzročila formacijo treh tradicionalnih slovenskih političnih strank: Slovenske ljudske stranke, Narodno napredne stranke in Socialistične .stranke. V tem stoletju pa se odražata dva važna miljnika na slovenski poti, to sta leti 1918 in 1945. Ker slovenskim narodom v avstro-ogrski monarhiji ni 'bila zagotovljena kulturna in politična enakopravnost, so iskali drugačna j'amstva za nemoten narodni irazvoj. Naši slovenski predniki so leta 1918 upali, da bo država SHIS tisti okvir, kjer jim bodo zajamčene svoboščine in po-(Nad. na 2. str.)’ Govor Marjana Lobode Predsednik jRudolf Smersu bere Izjavo SNO. stemu delu slovenskega naroda, ki ni nikdar sprejel totalitarizma te ali one barve. Obstaja namreč del naroda, ki se ni nikdar predal ali prodal ne stalinizmu in njegovim zaveznikom med revolucijo, ne lum-penbirokraciji in njenim zaveznikom danes. Zahodne dežele Evrope' in Severne Amerike hočejo ohraniti status quo, nočejo sprememb v Evropi. Hočejo mir za vsako, ceno. Vendar mir je sad pravice 'in resnice. Prepričan sem, da je demokracija kot jo pojmujemo na Zahodu večje jamstvo za mir, kot pa totalitarni sistemi. Zakaj jih torej' podpiram? Imajo svoje interese. Nam ne privoščijo svoboščin in dobrin, katere sami ■ i-majo 'in jih sicer ljubosumno čuvajo zase. Imam pravico, da sumim, da so v ozadju neizpovedljivi in tajni interesi, tako perverzni in poniglavi, da si ji!h upajo izreči le med štirimi očmi. Nekoč bodo zahodne demokracije spoznale, da so redile kačo na svojih prsih. Morda bodo spoznale, da so občečloveške vrednote demokracije1 bolj pomembne kot trenutni kon-junkturalni interesi. Takrat Ibodo morali iskali zaveznikov med tistimi, ki niso nikdar izdali idealov demokracije, ki priznavajo vrednote zahodne civilizacije in krščanstva. Morda bodo kdaj sovpadale koristi zahodnih demokracij z interesi demokratičnih Slovencev. Morda. Naši slovenski politični cilji, to je, svobodna in 'samostojna, suverena država Slovenija, pa niso nujno tudi v korist velesil, še manj sosednjih narodov. Kot pravi R. Smersu, predsednik Slovenskega narodnega odbora, „Slovenci moramo imeti svojo slovensko politiko in se ne smemo ozirati na želje, zahteve in pritiske niti velikih niti malih držav“. Vendar ne iščemo krivcev za (do) sedanje stanje le pri drugih. Izprašajmo si vest, v koliko smo tudi sami sokrivi zanj. Ne morda s tem kar smo storili, temveč s tistim, kar smo morda opustili. prise treh gledaliških prikazov na 'slovenskih odrih v Velikem Buenos Airesu. Politično razmišljujočemu človeku so nudili veliko snovi za izpraševanje vesti z ozirom na našo politično preteklost in polpreteklost. Kremžarjevi „Živi in mrtvi bratje“ na odru Slovensko hiše nam dajo misliti o tem, da je treba iskati in sprejeti resnico čeprav boli. Resnica je -edina pot k svobodi; nihče se brez napora ne dokoplje do nje in čeprav je morda nikoli ne bomo spoznali v vsej globini, nas to PROSLAVA NAROBNEGA PRAZNIKA delavcev iz vseh področij javnega življenja je sprejelo izjavo NO za Slovenijo, kjer se proglaša ustanovitev narodne države Slovenije kot sestavni del demokratične in federativno urejene kraljevine Jugoslavije. Na tem zgodovinskem zboru je sestavljena začasna slovenska vlada, ustanovljena slovenska narodna vojska kot -sestavni del jugoslovanske vojske, Ljubljana je proglašena za prestolnico Zedinjene Slovenije in vse narodne sile so pozvane k narodni apravi. Tako vidimo, kako se postopoma na slovenski poti vedno bolj kristalizira zavest narodne samostojnosti in neodvisnosti v danih okvirih in možnostih; narodne’ zahteve dobivajo vedno bolj določeno obliko. Kaj se bo zgodilo potem v naši domovini, udeleženci, prvega slovenskega parlamenta niso niti slutili, niti v najbolj morečih 'sanjah niso dosanjali grozot, ki so se potem zgrnile na našo očetnjavo. Jaltska pogodba med velesilami jle prisodila 'Slovenijo sovjetski sferi. Nihče ni vprašal slovenskega naroda, ni (bilo možnosti izbire, ni bilo s amo odločitve. Moreča senca komunističnega totalitarizma leži od tedaj nad našim narodom že 40 let. Ne morem razumeti, zakaj so nam to storile zahodne demokratične dežele; zakaj še danes -podpirajo režim v naši domovini. Zakaj podpirajo totalitarni komunistični režim in ne demokratske sile v domovini ih zunaj nje? Zakaj so to počeli že proti koncu revolucije 'in potem ves čas po njej? -Nekoč bomo zvedeli za razloge, nekoč bodo morali dati odgovor ti- (Nad. s 1. str.) 11 tič na varnost. Žal 'so bili kmalu opeharjeni za svoja pričakovanja. Celo slovenska zastava je bila dolgo prepovedana v okviru kraljevine Jugoslavije. Velikosrbske koristi so prevladale. A kljub vsemu -so- bili izbojevani novi dosežki za nadaljnji razvoj slovenskega naroda: razmah slovenskega šolstva, univerza, aka-demiia znanosti in umetnosti, narodna in moderna galerija, razcvit zadružništva in prosvetnih organizacij, nadaljnja elektrifikacija in industrializacija vse Slovenije. Prav-tako se je ob vseh nedostatMh in nasprotovanjih razvijala vnaprej zavest narodovih pravic. Koroščeve punktaeije 'so zahtevale Slovenijo kot posebno upravno enoto. Nato je prišla druga svetovna vojna; nad našim narodom pa se • je razbesnela še komunistična revolucija, vsiljena od zunaj. Še bolj je prišlo do izraza, da dotedanji u-pravni okvir n'i 'zadostna garancija za nadaljnji razvoj našega naroda. Med vojno in revolucijo se je demokratični del naroda povezal ilegalno v novo politično predstavništvo, v Narodni odbor za Slovenijo, sestavljen iz predstavnikov tradicionalnih slovenskih strank. V ilegali, sredi sovražne okupacije, to predstavništvo zahteva narodno državo Slovenijo. Tretjega maja 1945 je ta program razglašen v prvem slovenskem parlamentu, ki ga je v vsej tajnosti :n sredi od Nemcev zasedene Ljubljane sklical Narodni odbor. Zastopane so bile na njem vse slovenske pokrajine, vse demokratske stranke, vsi stanovi, kulturne in gospodarske ustanove; nad 300 javnih ne odveže od 'dolžnosti in življenjske potrebe, da je iščemo do konca, po svoji človeški zmogljivosti. To je pogoj pravičnosti, miru in zato tudi osnova resnične svobode. Drama „Kralj Svetopolk“ na ploščadi pod ombüjem Slovenske pristave nam j>e razkrila rane, ki jih je povzročila bratska nesloga na samem početku naše zgodovine in posledice grehov naših prednikov. Če verjamemo ali ne v verodostojnost prekletstva Svetopolka, dejstvo j'e, da smo bili skozi 1000 let hlapci tujcem na naših tleh. Kogar je prizadela ta ugotovitev, se je sam pri sebi zaklel, da v kolikor njega zadeva, zaradi njega se to ne bo ponovilo in bo storil vse, da prislovična. slovanska nesloga ne bo več veljala iza silovenski narod kot dedna lastnost. Isto temo smo v drugačni inačici nato videli v Vombergarjevi veseloigri „Voda“ na odru Našega doma v San Justu. Namreč neslogo, pomanjkanje čuta za vzajemnost, skupno odgovornost in korist, sebičnost, zavist, častihlepnost, hahaštvo in spletkarstvo, ki so toliko hudega povzročili narodu v polpreteklosti. Prikaz takšnih človeških 'slabosti naših prednikov v obliki komedije sicer ne ureže do bolečine, v gledalcih vzbuja 'smeh, ki pa je tudi en izraz katarzičnega doživetja. Da bi nam le to pomenilo: okrepitev notranje rasti v novo, plemenito vzajemnost! Drugi dèi Jasne, preproste a globoke misli so vsi- pozdravili s ploskanjem. Zatem je Marjan Loboda povedal gostom, da je pred nekaj dnevi praznoval lep življenjski jubilej — 80 let — predsednik Slov. narodnega odbora Rudolf Smersu, čestitke in zahvalo za vse ogromno delo, ki ga je j'ubüant v svojem bogatem življenju opravil za slovenski narod, mu je v imenu vse slovenske skupnosti izrekel predsednik našega o-srednjega društva Zedinjena Slovenija Lojze Rezelj. ČASTNI ČLAN V 'svojem kratkem nagovoru je predsednik naše reprezentativne organizacije, ki predstavlja vso organizirano slovensko skupnost v Argentini, čestital jubilantu predsedniku SNO Rudolfu Smersuju za njegovo veliko in neutrudno delo za narod in mu tudi v imenu Vse skupnosti izročil imenovanje za častnega člana Zedinjene Slovenije ter mu tako dal skromno priznanje za njegovo življenjsko delo in skrb. S čestitkami, izraženimi s ploskanjem, so se pridružili vsi navzoči. ■■■■«■«MMHailHMIIIMIIIUiaiDIMIHeMaMinilMHI Oziramo se nazaj v slovensko preteklost, veselimo se dosežkov našega naroda, žalostijo nas stranpoti in nedostatki, nedoseženi cilji pa naj na's ženejo k večji vnemi in zavzetosti ter kljubovanju vsem • neprijateljskim silam v domovini in svetu. Nič ne dé, če ne bomo videli izpolnjenih 'slovenskih ciljev mi, bodo jih naši otroci ali vnuki. Slovenska pot se ne neha oh prvih mejnikih in ni delo le nekaj rodov; stopamo po njej v zavesti prehojenih in še nedo-hojenih stopinj. Zato budimo v svojih potomcih vero: nekoč bo! Neprestano se moramo osveščati, gojiti upanje in sanjati o boljšem svetu na temelju realnilh zahtev človeškega srca, v nas in med nami nevtralizirati rastoče malodušje in skepticizem, skušnjave po umikanju v zasebnosti in upoštevanje trenutnega stanja kot dokončnega. Kajti nič ni dokončno! Odločitve i-mamo tudi v svojih rokah, le hoteti moramo. Vztrajajmo na poti slovenstva, pomikajmo se naprej od miljnika do miljbika. Tudi ta današnji večer je miljnik na poti k velikemu cilju, ki ga predvidevamo: k neodvisni in samostojni državi Sloveniji. Državnost nam n! fetiš, je pa nujno potrebno sredstvo na slovenski poti. Svobodna, demokratična Država Slovenija je naša pravica in dolžnost v najvišji meri. Dosegli jo bomo — svobodni in združeni — ob svoji zastavi. proslave OČE NAŠ Olb nadaljevanju proslave se je Marjan Loboda spomnil sv. bratov Cirila in Metoda: Letos praznujemo tudi 1100-letm-co smrti sv. Metoda in se ob tem spominjamo svetih bratov iz Soluna, ki sta našim davnim prednikom primešala krščanstvo, ustvarila, pa tudi njim primeren črkopis, jih uvajala v pismenstvo im. tako dala osnovo vsej naši kasnejši — tudi današnji — kulturi. Naša skupnost se bo svetih bratov spomnila v posebni proslavi; mi bi nocoj želeli samo prisluhniti „Oče-našu“, zapetem v jeziku naših prednikov, v staroslovenske jeziku. Gre za kompozicijo Čajkovskega. Poslušajmo, med po>slušanjem pa še sami zaprosimo „Našega Očeta“, ki je oče vsega in torej tudi oče zgodovine, naj tudi v bodoče varuje naš narod •—- naj nam. utrdi spomin, da ne bi na poti v prihodnost ponavljali napak iz preteklosti, naj nam razsvetli pamet, (Nad. na 3. str.) - DONEČA HIMNA SVOBODI ZASTAVA V manjših skupinah smo se skušali razpršiti od Doma na Taboru, da bi vse ostalo čim manj opazno. V vrenju zadnjih dni smo bili vedno 'bolj pod strogo kontrolo Gestapa. Seja slovenskega parlamenta, 3. maja 1945, ki je oklical samostojno Združeno Slovenijo in ji postavil začasne vladne .predstavnike, je bila končana v velikem navdušenju nad prvimi doseženimi cilji. Na nas, redke mlade, kolikor nas je bilo že tedaj' vključenih v ilegalno politično delo, in smo bili na sejo povabljeni, je to udarilo s tako močnim vtisom, da skoraj nismo mogli verjeti v resničnost vsega pravkar doživetega. Že v gimnazijskih letih smo pričakovali ure, ko bi v>sa slovenska zemlja bila združena v neodvisno, samostojno in svobodno državo. Na univerzi smo čutili še močnejše to željo v svojih srcih, hrepeneli po njeni uresničitvi 'in kolikokrat težko razumeli, da bi naše sanje ne mogle biti uresničene. Mlad človek je kakor hudournik: s silo si odpira poti in podre pre-graje, k; ga ovirajo pri dosegi velikih ciljev! „Kako se vam je zdelo?“ me je prekinil iz prazničnega vzdušja dr. Šmajd na stopnišču Doma. „Sanja! Skoraj nekaj nemogočega! Nepričakovano ihitro je prišlo,“ sem mu odvrnil. „Dogodki brzijo. Svet se podira, moramo hiteti, da me zaostanemo. Lahko noč! Pa pazite na vse!“ je naročil. Ločila sva se vsak v svojo smer. Nad Ljubljano je legala svežina majniškega večera. Ceste so bile večji del prazne. Vsakdo je skušal ostati v varnosti doma. Z one strani gradu, od Ižanskega sem, je v presledkih butalo topovsko streljanje, včasih tudi odsekano lajanje mitraljezov. Središčne ulice mesta so bile bolj žive; po Miklošičevi je pešačilo nekaj domobranskih skupin z nahrbtniki, zavitki, kovčki. Med nje so se mešali raztreseni civili. Obdočnice, zaradi letalske nevarnosti pol zakrite, so le medlo osvetljevale križišča. V nočni sivini je trepetala negotovost vojnega časa. Brezciljnost je razodevala korake ljudi. Skoraj na vsakem oglu sem se u-stavir in prisluškoval utripu zamirajočega življenja. Bližala se je policijska ura in z njo zunanje omr-tvenje slovenske prestolnice. Nič izrednega se ni opažalo. Novica o dogodkih na Taboru se še ni raznesla po mestu... Le v meni je udarjala nemirna kri, ki mi nocoj gotovo ne bo dovolila mirnega spanja. Pred stopniščem frančiškanskega cerkve sem pridržal korak. Ozrl sem se na Prešernov spomenik: oba, pesnik in Muza, sta zrla preko okroglega, slabo osvetljenega križišča cest pri tromostovju v smeri svobodne univerze proti zapadu. Tudi mi smo radi zrli tja, proti zapadu, odkoder naj bi prišla luč našemu upanju po osvoboditvi. Stopil sem prav pred njegov granitni podstavek, kakor v slutnji, da se poslavljam od njega. Pesnik nad njim je trdovratno molčal. Prešinila me je hipna misel, da morda prav partizanska (brigada njegovega iipe-na proži svoje orožje nekje za hrbti Krima proti Ljubljani, ki je prav nocoj zakričala v nebo toliko časa davljeni krik po življenju v svobodi. Zazrl sem se mu v mračno lice in mu v gluhost noči z dvignjenim glasom zrecitiral verze pesrika Gradnika, katere mu je od tedaj pred 40 leti ob odkritju zapel: „Bila so tolpi tvoje misli tuje in v zlobi te je ona zatajila. Pred tabo danes tolpa malikuje 'in poje himne ti in žge kadila.“ Nisem se oziral naokrog, če me je kdo opazoval in poslušal, kimajoč z glavo: „Tudi temu se je zmešalo!“ Čez do pedi poznano Wolfovo ulico sem dospel na Kongresni trg. Pred komaj zaznavnim nadihom u-mrle zarje na nebu je sanjarila univerza, potopljena v več kot 25 let plodnega, kipečega življenja. Je slutila mar že prihajajočo spremembo? Udarci korakov ob kamenitem tlaku so se gub'ili ob njeno pročelj'e, se vračali v nočnem odmevu od hišnih sten in se izgubljali ob zatemnjena okna Kazine. Nam'enil sem se pogledati v pisarno. Že na stopnišču v prvo nadstropje sem srečal ekonoma gospo- da R. Nadziral je čiščenje prostorov. Takoj sem ga povabil v svojo pisarno. Imel sem ga za našega človeka. Zato sem takoj začel pogovor. „Nocoj je bila na Taboru važna seja. Najbrž še nič ne veste o stvari.“ „Res nič!“ Pričakovaje mi je zrl v oči. „'Sestal se je začasni parlament bivših narodnih poslancev in nekaterih javnih zastopnikov naroda, ter oklical Svobodno slovensko državo za prevzem oblasti. Vse fronte s'e krhajo in kmalu bo konec vojne...“ „Ko bi že res bil! Veste, kako ga že vse čaka!“ je ves vzhičen vzklik-ni'l. „Je bilo to 'skupaj z onimi?“ je namignil na partizane. „Ne, to je naša stvar! Ni bilo več kaj čakati, če ®e bodo Nemci podali, bodo imeli vsaj komu predati olb last, ali pa jih bomo končno k temu prisilili. Domobranska vojska je za to dovolj močna. Zdaj je prišel veliki, odločilni trenutek.“ „Tako na tiho se j'e vse izvršilo!“ „Čez nekaj ur bo vse objavljeno! Kar sem mislil, je to: na vsak način moramo izobesiti takoj slovensko zastavo na poslopje!“ sem mu odločno dejal. „Kako? Tega na svojo pest ne smem storiti. Kaj bo rekel gospod u-pravnik?“ se je 'izgovarjal. „Vi prinesite zastavo, jaz medtem po telefonu obvestim dr. Hacina.“ Takoj se je dvignil. Komaj sem poiskal na radiu zadnje vojne vesti, je že prisopihal z dvema zastavama: za eno in za drugo pročelje. „Kako sta lepi! Sta novi, kaj?“ sem ju občudoval. „Čisto novi, nerabljeni; pripravil sem ju v slutnji, da bo prišel ta veliki dan, ki ga bo treba pozdraviti z novimi zastavami.“ Razvil je eno čez mojo dolgo pisalno mizo: sveže barve so se z neko čarobno močjo dotaknile mojega srca. Vse je dišalo po novem času, ki je premagal strah 'in trepet, dvignil pogum in zaupanje. Bila je zastava ljubezni in zvestobe — doneča himna svobodi. Odprl sem okno na Bleiweisovem pročelju in mu jo pomagal vtakniti v vridani cevni nastavek. Zadnji ogel sem za hip pridhžal v roki in si ga pritisnil k srčni strani prs — za srca poljub. V meni je zakipelo neko toplo u-godje v tem svetem trenutku, ki ga poprej nisem poznal. Razklenil sem prste, da je zavalovila v drhtečo majsko noč. „Ni gospoda uipravrika doma, zato nisem z njim nič uredil, če b'i vas kaj povprašal, reci'e mu, da sem vam jaz dal ukaz!“ sem mu pojasnil. „Razumem, gospod!“ je službeno pritrdil. L ee glavne slovenske policije j'e po dolgih letih krasila čista slovenska zastava. Drugo jutro je dnevnik Slovenec na prvi strani z velikimi črkami o-znanil; „ZDRUŽENA SLOVENIJA VSTAJA!“ To veselo vest je pozdravilo valovanje slovenskih zastav po budeči se slovenski prestolnici. -jkc Ob jubileju R. Smersuja IDEOLOGIJE IN LJUDJE Številni člani naše slovenske skupnosti v Argentini so izrekli misli priznanja ter iskrene želje vsestranskega uspeha Rudolfu Smersuju, ki je 10. oktobra dopolnil 80 let življenja. Življenjska pot jubilanta je tesno povezana z 'zgodovino slovenskega naroda in z usodo naše politične emigracije. Mnogo Slovencev iz različnih generacij1 je imelo priložnost slediti vrsto let plodovito in vztrajno delo Rudolfa Smersuja na številnih in raznolikih poljih javnega delova-njia. Pokojni Miloš 'Stare, kateremu je toil slavljenec desna roka na političnem področju, bi najbolje opisal prizadevanja, žrtve in zasluge sedanjega predsednika iSNO v borbi za svobodo in napredek slovenskega naroda, ne samo v Sloveniji pred revolucijo in med njo, temveč tudi v tujini, ki je bistveno spremenila načine in okoliščine družbenega delovanja. Predsednik Smersu je bil priča odločilnih narodnih dogodkov. Bog ga je postavil v zgodovinsko epoho prepleteno z upi, pretresi, spremem- (Nad z 2. str.) da bomo znali pravilno vrednotiti vse modre korake -naših prednikov v preteklosti in da bi znali tudi v bodoče najti vedno pravo pot, naj nam omeči voljo,da bi k osnovnim vrednotam — h krščanstvu in k narodnosti res nagnili tudi svoje srce. Po zvočnikih so se nato slišali presunljivi basi, ki so zapeli v sta-roslovenščini sveto molitev Oče naš..., ki so ji v dvorani zamišljeno sledili — saj je bilo besedilo Vsem razumljivo — in mislili na prejšnje besede govornika. IZJAVA SLOVENSKEGA NARODNEGA ODBORA Za konec proslave je naše najvišje 'svobodno politično predstavništvo 'Slovenski narodni odbor ob 40-letniei naše politične emigracije pripravil posebno Izjavo. Ker ta izjava predstavlja mišlj'enje in čutenje vseh svobodoljubnih slovenskih demokratov, jo je v krogu slovenske mladine v narodnih nošah, s slovenskimi zastavami, ki zastopajo slovenske Domove v Velikem Buenos Airesu, slovesno prebral predsednik Slovenskega narodnega odbora g. Rudolf Smersu. To izjavo prinašamo na prvi strani te slavnostne številke našega li- bami in odločitvami. Nedvomno so ta desetletja odločujoča doba za zgodovino slovenskega naroda. Kot politik se je Smersu vneto prizadevali za dosego zaželene Slovenije: demokratične, pluralistične, samostojne in napredne. Še tako bežen pogled na delo, ki ga je vršil slavljenec, nam razodeva vse bogastvo slovenske preteklosti ter ideale njenih ustvarjalcev. Rudolf Smersu je bil rojen v Ljubljani; in v tej prestolnici je tudi diplomiral na pravni fakulteti leta 1930. Z navdušenjem je sodeloval v mladinski organizaciji Oirell, katera mu je nedvomno nudila odlično pripravo za odgovorno in zahtevno politično delo v širšem in ožjem pomenu besede. Posvetil se je v prvi vrsti delavskem problemu. Političnemu delu se je aktivno in 'intenzivno priključil v najtežjih časih, po razpustu političnih strank — v ilegali. Po konfinaciji vodilnih politikov, ki so 'sestavljali tako znano „štirina j storico“, je padla teža politične’ odgovornosti na Miloša Stareta in Rudolfa Smersuja. Po sta ; natisnjena pa je tudi v novi brošuri, izdani ob tej priliki. Za konec pa je predsednik pripravljalnega odbora Marjan Loboda še nagovoril zbrane: V potrditev naše zvestobe svobodni slovenski misli, našemu neomajnemu upanju, da bo Sloveniji kmalu spet zasijala svoboda, naši goreči ljubezni do slovenskega naroda, zapojmo skupno himno: SLOVENIJA V SVETU. In s to himno, Slovenij'e v svetu, ki so jo 'prepričano zapeli 'i’z vseh grl, se je končal drugi slavnostni del. Sledila je nato slavnostna večerja, kjer so se v družabnem pomenku in pogovoru lahko dobili vsi 'demokratični 'Slovenci iz vsega Velikega Buenos Airesa. K prijetnemu okolju so pripomogle gotovo požrtvovalne kuharice in 'pomagači, ki so odlično pripravili to večerjo, pa slovenska mladina, ki je stregla gostom in skrbela za. brezhiben potek. 40-letnica našega zdomstva se bliža koncu, a pogled na polno dvorano in zavzetost, s katero so spremljali poslušalci govore in jim pritrjevali, nam daje zagotovilo, da nismo utrujeni ali celo obupani, da še vztrajamo ;pri svojih vrednotah, ki jih hočemo ponesti bodočim rodovom tu in v Sloveniji! TDml letu 1935, ko se je ponovno pričelo svobodno politično delo, se je Smersu posvetil področju mladine v SLS. Poznanje slovenske mladine in stike, ki jih je 'imel z novo slovensko generacijo, so omogočili v poznejših kritičnih časiih ob zasedbi nacizma, da je bilo Smersuju zaupano mesto vodje Slovenske legije do oktobra 1943. leta. Pod vodstvom Smersuja in zaradi tragičnih dogodkov, ki so jih povzročili komunisti na. slovenskem ozemlju, na pobudo Slovenske legije, so se ustanovile Vaške1 straže. Istočasno ko je Smersu skrbel za to pomembno nalogo, je deloval v podtalni politiki v vodstvu SLS. Leta 1944 je podpisal Narodno izjavo, s katero je bil ustanovljen NO za. Slovenijo. Kot politični izseljenec je naš jubilant prepotoval težavno pot vseh slovenskih, zdomcev. V Italiji v taboriščih Senigalllija in Barletti je bil .predsednik taboriščnega odbora. Leta 1948 je prišel is svojo družino v Argentino. Tukaj je nadaljeval v buenosaireiški skupnosti premočrtno, dosledno in vztrajno politič-no-dru:ž!beno delo. Marsikateri izmed njegovih sovrstnikov so obstali, sredi poti ter se predali malodušju; drugi so se asimilirali in pozabili, da so politični emigranti ; tretji so se prilagodili razmeram v matični domovini. Rudolf Smersu je pa eden izmed tistih javnih delavcev, ki pričajo o ne:zmerni lj‘u-bezni do slovenstva in do demokratičnih načel ter zvestobe principom SLS. Bivši poslanec za Ljubljano in o-kolico se je v tujini odzval- vabilu za sodelovanje v različnih ustanovah in organizacijah. Kot politik je bil stalno član načelstva SLS. Pozneje je postal član SlNO in letos njega predsednik v soglasju z ostalimi strankami, ki ta oobor tvorijo. Kot strankin predstavnik je zastopal 'SLS na številnih mednarodnih kongresih na prireditvah, zborovanjih itd. Njegovi kleni članki, v katerih se razodeva jasnost pogledov, doslednost pri zahtevah slovenskih narodnih pravic in pripravljenost na dialog, so objavljeni v našem tedniku, v Slovenski besedi, Katoliškem glasu, A-meriški domovini, Zbornikih Svobodne Slovenije, Vestniku, Duhovnem življenju itd. Ob vsej tej aktivnosti, ki je vredna priznanja in zahvale, moramo pa še postaviti vse tiho, skrito delo posebno pri SNO in v osebnih stikih za vzpostavitev pozitivnega dialoga med osebami in ustanovami. Težko-, zahtevno a hkrati lepo in plodovito življenje jubilanta je živa priča delovanja iz krščanskega prepričanja 'in pristnega slovenskega duha ter 'zgled za vse zavedne Slo- Verjetno se ni v nobenem narodu tako zaostrila svetovnonazorska razdelitev kot v prav v Sloveniji. Očitno se je sprevrgla lestvica vrednot, po kateri cenimo nekega 'človeka. Ideološka zagrizenost se ni ustavila niti pri družini. Sovraštvo med (brati, sinovi in očeti itd. Gotovo bo res, da so to igro do kraja prignali marksisti. S tem so se do kraja pokvarili medčloveškimi odnosi in le tako si je mogoče razlagati blazno sovraštvo med revolucijo in celo še danes. Na vso to tragično resničnost sem se spomnil ob predstavi dr. Kremžarjeve drame Živi in mrtvi bratje in pa ob polemiki, ki se je prav zdaj razvija med našimi brati v Kanadi in Združenih državah. Slovenska emigracija v ZDA in Kanadi je namreč zelo raznolika po svojem, izvoru in seveda „prepričanju“. V prvem valu pred 2. svetovno vojno je najti tako verne ljudi, ki so po A-meriki ustanavljali slovenske fare, kot marksiste in ,,-pro.tifa.rško“ usmerjene rojake, ki so sami sebe radi imenovali „napredne“. Dejstvo je, da so bila med njimi neverjetno ostra nasprotja. Dandanes njihovi sinovi in vnuki ter pravnuki gledajo na vse to kot „ostanek folklore, ki spada pač k stari domovini“, -sami so pa čisto solidni ameriški državljani. Najbolj navdušeni med njimi se še radi udeleže kake kake „polka party“ ali gredo na izlet v „old country“. Kmalu po vojni so prišli tja politični begunci, ki so zapustili Slovenijo ob koncu vojne. Za njimi pa so po letu 1955 prihajali ubežniki čez mejo, ki so zaradi političnega ali ekonomskega stanja v Sloveniji zapustili domovino. Zadnji val so pa posamezniki, ki pridejo iz Slovenije na klic sorodnikov ali se poročijo tja. V vsem tem mozaiku rojakov je pač vsakega nekaj: od idealistov in narodnjakov do materialistov in brezlbrižnežev; od prepričanih demokratov, ki ob uživanju vseh demokratičnih svoboščin trpijo ob pomanjkanju svobode v rojstni domovini oz,, domovini njihovih prednikov, do marksistov, ki jim je slovenski narod deveta briga in služijo današnjemu režimu v Sloveniji. Naši rojaki v severnem delu te naše vence. In za ta zgled smo mu globoko hvaležni. Čestitkam in najboljšim željam vseh slovenskih političnih emigrantov se ob njegovi 80-letnici pridružuje tudi Svobodna 'Slovenija, kot svojemu zvestemu in navdušenemu sodelavcu. Naj ga Bog še na mnoga leta spremlja ter blagoslovi v obilju njegovo delo za blagor slovenskega naroda! K. C. Amerike so na splošno zelo radodarni do svoje rojstne domovine. Očividno je „kapitalistični“ sistem tam bil zmožen ustvariti dobre gospodarske pogoje, ki to omogočajo. Zato se nanje o-bračajo vse mogoče ustanove v Slove-nnji. Tudi sedanji režim v domovini ne mara pustiti ob strani te „zlate jame“. Saj so že med vojno in še bolj po vojni organizirali razne nabirke med rojaki za svoje namene. Zadnja leta pa posebno vztrajno organizirajo turizem in Slovenska izseljenska matica je zelo koristen agent za pridobivanje tako potrebnih deviz. Da se pri tem delu igračkajo z narodnimi čustvi rojakov, jim je to le del njihovega trgovskega posla. Hujše je dejstvo, da je Slovenska izseljenska matica le podaljšana roka sedanjega režima, ki se je vsilil našemu narodu in ki ga po vseh znakih vodi v razkroj in uničenje. Zadnja od akcij Slovenske izseljenske matice med rojaki na severu je organiziranje odbora, ki bi organiziral nabirko za nakup aparata ultra zvok za Onkološki institut v Ljubljani. Hvalevredna humanitarna akcija, katere dejanski namen je ,pa čisto drug: med demokratične rojake se hočejo vsiliti s svojimi somišljeniki, kar bi jim kasneje služilo kot baza za kasnejše akcije večjega kalibra, predvsem na političnem polju. V „Ameriški domovini“ in „Slovenski državi“ v zadnjih mesecih teče debata o teh pobudah Slovenske izseljenske matice. Ostro je nastopil proti tem nakanam SIM Otmar Mauser, kar komentira urednik Ameriške domovine Rudolf Susel. V imenu pobudnikov akcije za ultra zvok pa odgovarja Cvetka Kocjančič. Kocjančičeva je očividno predstavnica tistega dela naših rojakov, ki sami sicer niso marksisti, a vzamejo sedanji režim v Sloveniji kot zgodovinsko dejstvo, kateremu se ne more nasprotovati. Ni treba posebej poudarjati, da je tako mišljenje za današnje oblastnike kot nalašč. Ljudje, ki zagovarjajo tako stališče so jim še bolj koristni kot pravi in odkriti marksisti. V borbi proti komunističnemu režimu v današnji Sloveniji ne smemo pozabljati, da se 'borimo proti sistemu, ne proti ljudstvu; temu moramo pomagati. Tudi to so poudarjali komentatorji v AD; vendar naiši stiki z ljudmi doma ne simejo biti preko partije ali njenih satelitov kot Izseljenske matice, ki take človekoljubne namene izrabijo za svoja politična dejanja. In 'če nam s tem skušajo vsiliti svojo „ideologijo“, se moramo zavedati, da je človek, svoboden in demokratičen, pred njo. Te in take misli vedno bolj prodirajo med mlado generacijo v Sloveniji. Ko jih bomo o-svojili vsi dobromisleči, bodo tudi našemu narodu zasijali lepiši časi. T. J. PROSLAVA NAROBNEGA PRAZNIKA Ob 40 letnici umora Narteja Velikonja Oto tej obletnici ne smemo in ne moremo po'zabiti eno najčistejših žrtev komunistične revolucije v Sloveniji, pisatelja Narteja Velikonje in se pokloniti njegovi junaški in mučeni ški ismrti na dan Janeza Krstnika, 25. junija 1945. Doživel jo je v 54. letu starosti, kajti rodil se je 8. junija 1891 v vasi Dol pri Otlici v Vipavski dolini. Po ljudski šoli v domači vasi je študiral v Gorici in po dokončani gimnaziji odšel na dunajsko univerzo, kjer je končal juridič-no fakulteto. V času dunajskega bivanja se je udejstvoval v katoliškem akademskem društvu „Danica“, bil urednik vseučiliške revije Zora-Luč in v deklaracijskem letu mnogo občeval z dr. Krekom in dr. Korošcem. Oibenem je opravljal vojaško službo (cenzor) in prav v času razpada Avstrije l918 je končal pravne študije in takoj stopil v službo v novem ministrstvu v Belgradu, kjter je bil nekaj časa tajnik dr. Korošca. Nato. je pristopil k banovinski upravi v Ljubljani, kjer je vršil posle po vseh oddelkih, razen finančnih. Že upokojen kot banovinski svét-nik v času Ljubljanske province, je postal predsednik Zimske pomoči, sodelavec pri raznih drugih dobrodelnih ustanovah, kot oče 13 otrok je vodil škofijsko organizacijo „Družina“ in bil torej vsesplošno dobrodelni delavec. Velikonjo je odlikoval izreden čut za presojo etičnih vrednot, tako kot pri posameznikih, kakor tudi v družbi. Tako etično gledanje je oblikoval tudi kot pisatelj, večinoma v Dom in svetu, v prvem času o mladinskih problemih (Otroci) in o socialni brezbrižnosti do tega vprašanja (Sirote), pozneje' pa se je posvetil predvsem slikanju starčevskih usod, bolnišnice, hiralnice itd. Zlasti je to dobro poiznal, ker je bil zadnjih 15 let prizadet, napol hrom in gluh ter bil stalno gost bolnišnic. Glavno njegovo delo teh let je bila vzorna mohorska povest Višarska polena, v kateri obravnava zločin v družini. Kot pripovednik je bistveno sodeloval pri prerojenj'u slovenskega katoliškega leposlovja skupno z Izidorjem Cankarjem za uve-Ijavo nekega modernega načina, ki ga je on imenoval kot realistični idealizem oz. idealistični realizem, in je po zaslugi teih dveh leposlovcev Dom in svet postal vodilna leposlovna revija tistega časa. V politiki (Goriška pomlad 1914) je razvijal dr. Krekov krščanski socializem. Leta 1928 je napisal prvo poglavje romana „Slovenija“ na počitnicah v škofijskem gradiču Goričane pri Medvodah, kjer j>e letoval z družino kot sorodnik nadškofa dr. Jegliča. V tem slovenskem romanu je on samo nakazal svoj kulturno politični program: da more slovenstvo rešiti samo versko kulturna povezanost, kajti rešenik Slovenije bo samo Krištof — Bogonosec. Ni jasno povedano, kdo bo ta, sklepati se pa da, da bo to sinteza pridigarja Janeza od Jordana globoka filozofska izobrazba (Ivan Rejc — primorski Krek) in preprosta pobožnost deklice Urške Ferligolj, ki je govorila z Marijo na (Sv. -Gori. To bo v bodočnosti posvetilo Slovenijo in združilo — po prerokbi — spet ve.s razdeljeni in ipo vsem svetu raztepeni narod na Sorškem polju, o čemer sodi, da bo to doživel še njegov sin. Leta 1937 je nadškof dr. Jeglič govoril v Celju znani svoj zadnji govor v življenju, kjer je napovedal trčenje dveh front, Kristusove in Satanove, tudi pri nas, in je ta govor takoj zabeležil Velikonja in ga izdal pozneje v bibliofilski izdaji. Zadnja njegova knjiga je bila Malikovanje zločina, ki je povzetek njegovih radijskih govorov o divjanju komunistične revolucije, ki so krščansko geslo „Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci“, spremenili s svojimi zločini v nasprotje: „Bogu neizprosni sovražniki, domovini morilci, roparji in požigalci, komunističnih kriminalnih zločincev pa hlapci“, in konča: „s temi zločinci nimam nič skupaj, med menoj in njimi je samo smrt.“ Na to smrt je bil pripravljen in komunisti tudi. Obsodili so 24. junija 1945, na dan isv. Janeza Krstnika, Velikonjo na smrt in ga 25. junija ustrelili. Dr. Pirjevec-Ahac je pisal tedaj o obsodbi: „Z njim je obsojena na smrt tista lopovščina, ki je pod plaščem katoliške vere in z blagoslovom škofa.. . do Viška stopnjevala vse jezuitsko hinavstvo in nesramnost Šušteršiča in Korošca. Mi vemo, da škof Rožman ni slučajno postal okupatorjev pomočnik. Mi vemo, da so se že njegovi predniki in učitelji, Korošci in Natlačeni vezali s fašizmom.“ Tako je jasno, da je Velikonja padel kot načelni nasprotnik komunizma, za sto let nazaj in nekaj pokolenj naprej kot predstavnik vsega katoliškega gibanja. Ko je na dan obsodbe danes še živeča 90 let stara Velikonjeva žena urejala njegove zapiske, je našla listič, ki ga jto priložila pismu na svojega starega strica p. dr. Antona Prešerna, slovenskega asistenta jezuitskega reda, 2. 7. 1945, ki ga tu objavljamo. Listič mi je osebno izročil p. dr. Anton Prešeren v grobnici papežev pod velikim oltarjem vatikanske cerkve sv. Petra, ko smo imeli pomladi leta 1946 (datuma se ne spominjam točno) žalno bogoslužje za žrtve revolucije, 'in sem takoj nato poslal listič z mojim sestavkom o Velikonji uredniku taboriščne revije Svet in dom, dr. Krivcu v taborišče Servigliiano, ter je izšel že v junijski številki leta 1946 te ciklostirane kulturne priloge Svobodne Slovenije. Žal, se je listič potem nekje izgubil. Po tej ciklostirani izdaji sem ga priobčil vnovič v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1955 ob 10-lietniei, na strani 70. Listič se gla'si (2. 7. 1945): „Jaz sem se Mu (Bogu) postavil v službo za dobre, vredne in potrebne ljudi. Naj pove. kaj hoč-e in naj pazi On, da ne bo nič zoper Njega. Če me je pahnilo nekam, ne da bi prosil, potem sem spoznal v tem božji namig; čemu bi rekli ‘namig Usode’ in pri tem mislili, da smo zinili človeka vredno misel, ko pa je vse bolj' pametno, da 1 nekaj pripisujem pametnemu bitju kot golemu naključju. Tudi tega strahu sem o-zdravljen, da ne bi upal stati na slavo pametnega bitja; zahvaljen bodi Bog za to veliko milost, da mi je dal spoznanje; prosim ga samo, naj mi da še moč, da bom mogel povsod in uspešno to spoznanje povedati, potem pa naj On določi čas, koliko časa želi, da to širim. Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik; nimam pa nič proti, če zgorim na grmadi v Njegovi službi. Toda tega nisem vreden; tega — se bojim — da ne bom vreden; zato si s tem ne beliim glave.“ Žena je pisunu p. dr. Prešerna pripisala (kar zdaj priobčujem prvič) : „Morda boš mislil, da je to literatura, bolj vem, da je bil to njegov program... častitali so mi tiste dni k možu svetniku in mučencu.“ td ZANIMIV KONGRES Tone Mizerit IZ ZMJENDA V ARGENTIMI Med i®, in 20. aprilom 1985 se je vršil Kongres književnikov Jugoslavije v Novem 'Sadu, Vojvodini. Kongres je sestavljalo 15 književnikov-delegatov, ki is o jih imenovala društva pisateljev republik in samostojnih pokrajin ter 15, ki jih je določilo predsedstvo kongresa poleg gostov. Poročilo o kongresu, referentih, referatih in diskutantiih je izšlo v zajetni knjigi, ki jo je izdala Književna skupnost 'Novega Sada. Po 'pravilih, ki so tudi priložena knjigi, ibi vsak udeleženec lahko govoril v jeziku 'svoje republike, ker so bili na razpolago prevajalci 'za vse jezike (za slovenščino Franci Zagoričnik), vendar je moral biti prav Slovenec, Tone Partljič, ki je drugi dan podal prvo polovico svojega referata v slovenščini, drugo pa v srbohrvaščini, češ da bi s tem zadovoljil vse. Utemeljeval je to s tem, da so se tako domenili v Ljubljani, poleg tega pa še s klavrnim argumentom, da če gre pisatelj v Nemčijo ali Francijo, mora tam govoriti nemško in francosko. Ozadje je Ifciiilo malo drugačno; ko je prejšnji dan Miloš Mikeln začel s svojim referatom v slovenščini, je del srbskih delegatov iz protesta zapustil dvorano. Slovenskemu 'zgledu so sledili tudi Makedonci, ki so prav tako prvo polovico referatov podajali v make-donščini in .drugo v srbohrvaščini ! Če primerjamo referate slovenskih udeležencev iz Javne tribune v Ljubljani, ki so zveneli še kar prešerno in zahtevno, vidimo, da so v Novem Sadu precej znižali ton: eno je govoriti v Ljubljani, drugo zunaj, nekje v drugi jugoslovanski republiki! Medtem ko je bila debata v Ljubljani med samo slovenskimi u-'deležemci še vedno dogmatska in doktrinarna, je bila v Novem Sadu dosti bolj sproščena, odkritosrčna, zbodi j iva, pikantna, obtolžljiva 'in včasih celo robata. Pri debati se je odkrilo, da je pri sestavi „Bele knjige“ (Indeks li-brorum prohibitorum), ki so ga do-sedaj pripisovali samo Stipeju Šu-varju, sodeloval prav Slovenec Stanič ('sodelavec ljubljanskega „Dela“), pod katerega kontrolo in redakcijo je bila napisana. V Novem Sadu so do „Bele knjige“ zavzeli dost' bolj odklonilno in ogorčeno stališče kot v Ljubljani. Miodrag Bulatovič, ki je o njej zahteval pojasnila, jo je imenoval ne belo, ampak zelo črno, in povedal, 'da jo je zavrnilo literarno, politično, družabno in splošno mnen.’e Zveze. Obdolžil je Petra Kvestiča, ki je tudi sodeloval pri njeni izdelavi, da je to najbolj navaden politični abort, nakar mu tud1! ta ni ostal dolžan odgovora. 'Seveda se je Bulatovič zopet znesel nad Torkarjem in Zlob- cem zaradi vzgojnih jeder, kljub temu, da so mu drugi povedali, da bodo zadnjega volili za novega predsednika Zveze. Ob Beli knjigi se navadno omenja izjavo Staneta Dolanca, da je le peščica pisateljev, ki dela zmedo in zdraho med štirimi milijoni delavcev Jugoslavije, Mitje Ribičiča, drugega „posvečenega“ i‘z stare komunistične garde, ki jè pravtako govoril o ponarejanju 'in izkr.vljenju zgodovine iz NOB ter o pisateljskem obravnavanju tabu tem, k; naj bi škodile pridobitvam revolucije. Sploh je bila debata bolj sproščena 'in obširnejša v Novem Sadu kot v Ljubljani vsaj za druge narodnosti. Ciril Zlobec se je umaknil vprašanju ogroženja 'slovenske narodnosti in kulture. V Ljubljani smo bili januarja še ogroženi, medtem ko v Novem 'Sadu, ne samo, da nismo bili več ogroženi, to da trdijo pre-napeteži 'in živčneži, ampak da smo kar srečni! ■Seveda je Zlobec skušal to popraviti : če ne bi Slovenci toliko dali na jezik, bi bila meja še danes na Kolpi, ne pa v Kopru in pred Trstom. Torkarja, Hofmana in Zupana da so nekateri vzeli za reprezentativne, da pa so bili politično obsojeni zaradi nacionalnega egoizma, provincializma, regionalizma in ker iso kazali tendence k separatizmu. Slovenci da smo samobiten narqd in to hočemo ostati z vsemi prirodnimi atributi. To je aksiom našega življenja in o etničnih, kulturnih in čustvenih primesih se ne more razpravljati, ne menjavati jih ali se pogajati zanje, ker nismo le slučajna tvorba. Hočemo vzgojo, šolstvo, materinščino, ki so znamenja narodne identitete, v slovenščini, to pa ni narodni ego zem, zapiranje v regionalnost in republiške1 meje. Smo za bratstvo 'in edinstvo — toda ne kot pot v asimilacijo. Zveza komunistov (ZK) na moči samo Ihhko pridobi, kajti idejna moč napade s strani književnikov lahko prenese. Vendar so tudi tam priiš’i do zaključka, da bo o vseh ključnih Vprašanjih odločeval kongres partije, ne pa kongres književnikov. Kljub temu je Miroslav Djurovič pri pripombah o poročilu kongresa predlagal, da ,se ne omenja ne Zveze komunistov, ne delavskega razreda v dokončni formulaciji o kongresu, čeprav je bil samo gost in kot tak ni imel pravice ne govoriti, še manj pa predlagati, kar je kongres s ploskanjem sprejel. Ker se navadno financira knjigo tudi z oglasi, ji= zanimivo, da sta kar dva slovenska celostranska o-glasa (Petrol DO refinerija Maribor in Ljubljanska banka) tako da nam vsaj pri dajanju in plačevanju ne moremo očitati, da nismo prvi. Tone Brulc Večina političnih opazovalcev je napovedovala težko prehodno dobo do novembrskih volitev. Tudi v zadnji številki našega Usta smo omenili poplavo atentatov, ki je prizadela zlasti prestolnico in večja mesta v notranjosti. Vendar nihče ni pričakoval izida, ki ga je organizirala vlada komaj dobrih deset dni pred volitvami. Obsedno stanje kaj malo pomaga borbi proti ekstremizmu, še manj pa mirnemu življenju in občutku varnosti, katerega si želi ves narod. POMOTA ALI POTEZA? V politiki je mnogokrat kakor pri šahu. človek vidi poteizo, in se mu zdi napačna, a nikdar ne ve, če ni morda past, ki mu jo nastavljajo. V tem Q'ziru izgleda Vladno postopanje v zadevi atentatov precejšnja pomota. Najprej vlada odloči zapor dvanajst oseb (Išest civilistov in šest vojakov), ki da so zapleteni v protiustavni komplot. Ko se sproži polemika z ustavnega vidika o pristojnosti dekreta in ko apelacijski postopek s strani obtožencev oz. njihovih ustavnih braniteljev izide v prid „osumljenih“ komplota, razglasi vlada obsedno stanje, da jih tako pridrži v ječi. Problem je prešel v območje sodišča, kjer je dežurni sodnik odločil osvoboditev nekaterih aretirancev, medtem ko je 'zbornica potrdila postopanje vlade. Vrhovno sodišče bo sedaj adločilo o zadevi, in verjetno se ibo nagnilo na stran vlade. Kje naj bi bila past v vladni potezi? Res je, da je ljudi skrbela porast nasilja. A vzpostava obsednega stanja je kakor bi s topom streljal na muho. Vlada hoče pokazati, da s trdo roko nastopa proti razbojnikom, in da ne dvomi, kadar je treba zagotoviti notranji mir. Da ga z dekretom ne more 'zagotoviti, je vidno že iz dejstva, da so se atentati nadaljevali kljub obsednemu stanju. Izid volitev .bo pokazal, koliko so se ljudje dali vplivati od te vladne poteze, ki je namenjena 'zlasti tistemu delu volivcev, ki se še niso odločili. PREVEČ GRMENJA, PREMALO DEŽJA Volivne fraze, TV in radijska propaganda, cestni lepaki, vse je podobno grmeči nevihti, pred katero včasih ne vemo, kam bi se obrnili. Dobro pa vemo, da je za vsem tem premalo dežja, ki g'& posušeno argentinsko politično polje tako potrebuje. V to grmenje spadajo tudi številke posameznih votivnih list, ki še bolj motijo volivce. Položaj je nekoliko lažji v provincah v,notranjosti, kjer ni take poplave strank in strančic. Vendar pustimo objokovanje in preglejmo malo panoramo volivnih možnosti. Do avtorja teh vrstic je prišlo več namigov, želja in celo prošenj, naj „pove kaj naj volimo“. Ni poslanstvo našega lista, ne na-, men podpisanega nikomur vsiliti svojega mnenja. Kar moremo, je obrazložiti položaj, nakazati tendence, in z argentinsko Cerkvijo ponoviti, kakor je pred dnevi izjavil kardinal Primatesta, da je vsak odgovoren za svoj glas le pred svojo vestjo. Po tej vesti se moramo 'informirati in odločiti. Vse ostalo bi bilo strankarska propaganda. V raži ožitev ter informacijo nekaj vrstic : Ni treba posebej razlagati programa radikalne stranke. Dve leti vlade je dovolj, da ljudje vedo ali smejo po vesti, voliti vol'ivnico št. 3, ali ne. Kar se tiče peronistov, nastopajo razdvojeni: V prestolnici je renovacijska struja, kateri na čelu stoji Grosso (št. 2). Njih položaj se bofl j bliža levici, vendar bi jih, glede' umestnosti voljenja ali ne, postavili v isto vrsto kot radikale. Zmes desničarskega peronizma in desarrolLstov v prestolnici (lista št. 92) je bolj na desno, vendar v nekaterih ozirih med enimi in drugimi ni razlike. Vs'i so za razporo-ko, in razlikuje jih bolj gospodarsko gledanje na drlžavo in ideološka pozicija. Vzgoja, vera in družina jih ne zanima. V provinci bi nekoliko bolj osporavali listo, ki ji načeljuje Herminio Iglesias, bolj zaradi metod kot zaradi ideoloških vzrokov (Lsta št. 43), medtem ko renovacijska struja (lista št. 91) predstavlja ibolj 'primerno možnost za volivce. Načeljuje ji Cafiero in nastopa v povezavi s provincijsko krščansko demokracijo. ŠE DRUGE MOŽNOSTI V prestolnici (samo mesto Buenos Aires), zasledimo na čelu krščanske demokracije (lista št. 5) izvolitve vrednega moža. Dr. Francisco Guido je eden redkih (če ni edini) kandidatov, ki 'zastopa resnično krščanske demokratske ideale, se izjavlja proti razporoki in ima resen pogled na družinske probleme, vzgojo, itd. Poudarjamo razliko med prestolnico in provincami, ker si o tem ljudje niso na jasnem. Rojakinja, ki živi v provinci je izjavila, da „bi volila Manrlqueja“. To je nemogoče, ker je on kandidat le za okrožje prestolnice. In ko že govorimo o njem, omenimo, da kot večina tudi on (lista št. 8) zagovarja razporo-ko. sicer pa 'ima v ostalem več ali manj resne misli. Manj priporočljiv je Martinez. Raymonda (napredni demokrati — lista št. 9), ki se postavlja na čelo laicistične tendence. Liberalci so zastopani v povezavi UOD (lista št. 93 tako v prestolnici kot v provinci), in na čelu kandidatov v prestolnici (ne v provinci) j>3 Alsogarayeva hči. Njih program je poznan, in ni da bi sprožili novo polemiko, ker je med rojaki sporna točka. Dodajmo le, da so se za te volitve tudi izrekli ‘za razporoko. Vendar imajo liberalne struje v provinci Buenos Aires še drugo možnost, manj' ekstremno. To je povezava ADEI (Lista št. 92), ki jo sestavlja tudi desno krilo krščanske demokracije. Nekateri njenih kandidatov so proti razporoki, drugi so dvomljivi. Vendar je ta tudi ena vrednih možnosti za voljenje. Potem pa preidimo v kritične vode, pobarvane z levico. Ne bi priporočali volitev teh Ust, katerih najbolj resni so intransigenti (lista št. 6 v vseh volivniih okrožjih). Preveč je bilo zadnje čase pri njih marksistične infiltracije, da bi s