G LA S N IK S lo ve ns ke ga e tn ol oš ke ga d ru št va B ul le tin o f th e S lo ve ne E th no lo gi ca l S oc ie ty 5 8 |1 – 2 2 01 8 G LA S N IK S lo ve ns ke ga e tn ol oš ke ga d ru št va | B ul le tin o f th e S lo ve ne E th no lo gi ca l S oc ie ty 58|1–2 2018 SLOVENSKO t no loško DRUŠTVO S L O V E N E t h n o l o g i c a l S O C I E T Y Glasnik Slovenskega etnološkega društva (Glasnik SED): Znanstveno-strokovna revija Slovenskega etnološkega društva 58 | 2018, št. 1–2 Bulletin of the Slovene Ethnological Society: Scientific Journal 58 | 2018, Issues 1–2 UDK 39(497.4)(05) ISSN 0351-2908 Glasnik SED (Tiskana izdaja) | Printed edition ISSN 2536-4324 Glasnik SED (Spletna izdaja) | Online edition Revija je od leta 1956 izhajala kot Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje, od leta 1959 (15 letnikov) kot Glasnik Slovenskega etnografskega društva, po letu 1976 pa izhaja kot Glasnik Slovenskega etnološkega društva. | The Bulletin had been published under the name Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje (Bulletin of the Institute for Slovene Ethnography) until 1956; as Glasnik Slovenskega etnografskega društva (Bulletin of the Slovene Ethnographical Society) until 1959 (15 volumes); and as Glasnik Slovenskega etnološkega društva (Bulletin of the Slovene Ethnological Society) since 1976. V enem letniku izidejo štiri številke. | 4 issues (1 volume) are published yearly. Izdajatelj | Publisher© Slovensko etnološko društvo Zanj | Represented by Alenka Černelič Krošelj Ponatis celotne številke ali posameznih prispevkov in fotografij je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. | No part of this publication may be reproduced or transmitted, in any form or by any means, without written permission from the publisher. Quotations must contain a full mention of the source. Naslov uredništva | Address Slovenski etnografski muzej Metelkova 2 1000 Ljubljana Tel. | Tel.: (+ 386) 01 300 87 38 Fax | Fax: (+ 386) 01 300 87 35 Elektronska pošta | E-mail: info@sed-drustvo.si Spletna stran | Website: http://www.sed-drustvo.si/ Urednici | Editors Dr. Rebeka Kunej: glavna urednica | Editor-in-Chief Anita Matkovič: odgovorna urednica | Editor-in-Charge Uredniški odbor | Editorial Board Dr. Miha Kozorog, mag. Martina Piko-Rustia, Alenka Černelič Krošelj: člani | Members Prispevke so recenzirali člani uredniškega odbora in zunanji recenzenti. Redakcija št. 1–2, 58|2018 je bila končana 15. marca 2018. | All articles have been reviewed by the Editorial Board. The editing of this issue was completed on the 15th of March 2018. Za znanstveno in strokovno vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. | The authours are solely responsible for the content of their articles. Jezikovni pregled | Language Editor Dr. Saša Poljak Istenič, Irena Destovnik Prevodi angleških povzetkov in izvlečkov | Translation into English Mateja Zuraj in posamezni avtorji | Mateja Zuraj and authors Bibliografska obdelava v programskem sistemu COBISS | Article Classification Breda Pajsar Oblikovanje in prelom| Design and Typesetting Ana Destovnik Tisk | Printed by KOLORTISK tiskarna d. o. o. Naklada | Circulation 400 izvodov | 400 copies Skromnost ali preračunljivost Moje (naivno) mnenje, da je nenavajanje svojih preteklih objav v novem članku del navad slovenskih piscev, ki je povezano z njihovo pretirano skromnostjo, se je ob vstopu v četrto leto sodelovanja pri ured- nikovanju Glasnika Slovenskega etnološkega društva povsem spremenilo. Iz izkušenj v tem obdobju ne- navajanje lastnih člankov vse bolj dojemam kot preračunljivost avtorjev in del njihove špekulacije. Naj ponazorim. Dogodilo se je, da je avtor skoraj sočasno oddal skoraj enak članek v Glasnik in tujo revijo. Dogodilo se je, da je avtor članek s podobno vsebino z nekajdnevnim zamikom poslal še v drugo sloven- sko revijo. Med oddajo besedila in natisom članka zaradi recenzentskega postopka in uredniškega dela preteče kar nekaj časa, zato uredniki ne vemo, ali ista vsebina morda ni tudi drugje v postopku objave. In ker smo sodelujoči z etičnimi načeli uredniškega dela in recenziranja zavezani k nerazkrivanju informacij o vsebini članka, zaupamo, da tudi avtorji ravnajo po etičnih načelih, ki veljajo pri objavljanju prispevkov. Pa ni vedno tako. V obeh zgoraj navedenih primerih smo uredniki to ugotovili šele, ko sta bili reviji že v tisku oziroma natisnjeni. In dogodilo se je, da sem kot urednica prejela besedilo, ki je bilo povsem enako kot že objavljeno poglavje v strokovni monografiji. Povsod so avtorji pozabili, da etika objavljanja znanstvenih člankov narekuje, naj enakega ne objavijo dvakrat oziroma naj se navzkrižno sklicujejo na svoja silno po- dobna dela. Pa se v njihovi (lažni) skromnosti niso. Celo več, vsi so želeli, da se njihovi prispevki objavijo kot izvirni znanstveni članki. S takimi dejanji avtorji najprej škodujejo sebi – če ne drugače, vsaj s tem, da ne opozorijo na svoja nova izvirna spoznanja v hkrati objavljenem članku – a tudi revijam, v katerih objavljajo. Le v primeru, ko gre za podvajanje »enakih novih spoznanj«, postane razumljivo, da jim sklicevanje na svoje »dvojnike« ni v intere- su. Res je, da lastni citati v slovenskem merjenju znanstvene odličnosti ne štejejo in ne prinašajo dodatnih točk. So pa izjemno pomembni, ker tako opozarjamo na svoj prispevek in na revijo, kjer smo že objavili svoja spoznanja. In ker se (kvantitativna) ocena revije, t. i. rating, določa glede na citate v zadnjih treh letih – čeprav je tako ocenjevanje sporno predvsem za humanistiko, kjer so spoznanja lahko aktualna in pomembna bistveno dlje – bi bilo dobrodošlo, da avtorji na svoje predhodne (ali istočasne) sorodne članke opozorijo v svojih novih razpravah. Pa ne, saj jih zanima zgolj lastna produkcija člankov in nabiranje novih točk znanstvene odličnosti s člankopisjem. Navsezadnje je pomembno le to, da napišemo dober članek, ki prinaša res nekaj novega, da se bodo lahko drugi (in se bomo tudi sami) v prihodnosti nanj še sklicevali. A za pisanje dobrega članka pisec potrebuje čas, pred tem pa še več časa za temeljito raziskovanje. V pri- mežu sodobnih teženj raziskovanja ni ne enega ne drugega v preobilju. Zato se mi ob prejemu prispevka, ki je kljub jasnim in dostopnim navodilom pripravljen čisto po svoje ali celo pomanjkljivo, občasno zazdi, da je urednikovanje brezplačen servis za tehnično urejanje prispevkov »pomembnih« in prezaposlenih avtorjev. Veličina pisca se kaže v pronicljivosti misli, poleg tega pa tudi v spoštovanju dela drugih, ki sode- lujejo v procesu objave. In vse to ni povezano ne z nazivi ne s točkami in niti s položajem avtorja, ampak s človečnostjo slehernika. V uredništvu z veseljem ugotavljamo, da nam je s skupnimi močmi izid številke uspelo premakniti v dni brs- teče narave. Mislimo prihodnost (tako bo naslov tematskega sklopa v jesenski številki) in se poslavljamo z obljubo, da bo tudi naslednja številka med vami nekoliko prej kot navadno. Rebeka Kunej, glavna urednica 2 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Kazalo Table of Contents Razglabljanja Reflections Konservatorske strani Conservation pages Knjižne ocene in poročila Book reviews 5 Daša Ličen Razstaviti Drugega: Saidin prihod v Trst Exhibiting the Other: Saida’s Arrival in Trieste 17 Drago Kunej Posnetki slovenskih pesmi v Berlinskem Phonogramm-Archivu kot primer Drugega Recordings of Slovenian Songs in the Berlin Phonogramm-Archiv as an Example of the Other 27 Helena Konda Slovenski odporniški grafiti med drugo svetovno vojno Slovene Resistance Graffiti during World War II 43 Saša Babič Barve v slovenskih folklornih ugankah Colour and Colour Symbols in Slovenian Riddles 53 Tjaša Konovšek, Od cokel do gojzarjev: Gorniška obutev na Slovenskem v 19. in 20. stoletju Peter Mikša, Matija Zorn From Wooden Clogs to Hiking Boots: Mountain Footwear in the 19th and 20th Centuries 65 Dušan Štepec Obnova mirnskega gradu kot priložnost za razvoj kulturnega turizma v Mirnski dolini The Mirna Castle Renovation as an Opportunity for the Development of Cultural Tourism in the Mirna Valley 77 Jasna Fakin Bajec Saša Poljak Istenič (ur.): Stare tržiške jedi, novi okusi: Tržiška kulinarična dediščina Saša Poljak Istenič (ed.): Old Dishes, New Flavours: The Culinary Heritage of Tržič 78 Petra Kavrečič Saša Poljak Istenič, Katja Hrobat Virloget in Mateja Habinc (ur.): Nemi spomini: Manjšine med obrobjem in ospredjem Saša Poljak Istenič, Katja Hrobat Virloget and Mateja Habinc (ed.): Silent Memories: Minorities between the Fringes and the Foreground 80 Veronika Zavratnik Jernej Mlekuž: Kranjsko klobasanje: Slovenska zgodovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na časopisnem papirju Jernej Mlekuž: Carniolan Ramblings: Slovenian History as Told by the Carniolan Sausage Stains on the Newsprint 82 Jelka Pšajd Andrej Brence in Monika Simonič Roškar: Zgodba o goricah in vinu: Vinogradništvo na slovenskem Štajerskem in načinu življenja v Halozah od pojava trtne uši konec 19. stoletja do let po drugi svetovni vojni Andrej Brence and Monika Simonič Roškar: A Story of Wine-Growing Hills and Wine: Viticulture in Slovenian Styria and the Way of Life in Haloze in the Period between the Grape Phylloxera Infestation in the Late 19th Century and the Post-WWII Years 85 Vito Hazler Janez Bogataj: Ni ga tiča čez prašiča!: Kultura kolin na Slovenskem Janez Bogataj: There’s Nothing Quite Like the Pig: The Pig Slaughter Culture in Slovenia 87 Iztok Ilich Miran Puconja: Slovenska kmečka kultura. Na Cvenu od zemljiške odveze do začetka tretjega tisočletja Miran Puconja: Slovenian Peasant Culture. The Village of Cven from Peasant Emancipation to the Beginning of the Third Millennium 90 Marko Terseglav Folklorna skupina Dragatuš: Belokranjske sledi Dragatuš Folk Dance Ensemble: Traces of Bela Krajina 93 Iztok Ilich Novi tiski na kratko Briefly on New Publications 95 Mojca Tercelj Otorepec Delovna skupina etnologov konservatorjev Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije: Poročilo o delu za leti 2016 in 2017 Working Group of Ethnologists-Conservators of the Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia: 2016 and 2017 Work Report 99 Dušan Štepec Poročilo in zaključki VII. simpozija etnologov-konservatorjev Slovenije in Hrvaške: 11. – 13. oktober 2017, Krško Report and Conclusions of the 7th Conference of Ethnologists-Conservators of Slovenia and Croatia: 11–13 October 2017, Krško 3 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Kazalo Table of Contents Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Slovenes living beyond the borders of the Republic of Slovenia Društvene strani Society pages Razstave Exhibitions Etnologija je povsod Ethnology is everywhere Razpisi, vabila, obvestila Tenders, invitations, notices 105 Martina Piko-Rustia Ob 15-letnici etnološkega muzeja na Kostanjah: Materialna kulturna dediščina pri Slovencih na avstrijskem Koroškem in njena zaščita On the 15th Anniversary of the Ethnological Museum in Kostanje: The Material Cultural Heritage of Slovenians in Carinthia and Its Protection 111 Marjeta Trkman Kravar 25. obletnica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in 14. vseslovensko srečanje The 25th Anniversary of the Association of Slovenian Societies in Croatia and the 14th All-Slovenian Meeting 112 Tatjana Dolžan Eržen Regionalno srečanje članov Slovenskega etnološkega društva z Gorenjskega, podpornikov Slovenskega etnološkega društva in privržencev etnologije in kulturne antropologije Regional Meeting of the Slovene Ethnological Society’s Members from Gorenjska, the Society’s Supporters, and Adherents of Ethnology and Cultural Anthropology 113 Mirko Ramovš Okrogla miza 4x70 = 47 – Etnološka desetletja in delo štirih: Slovenski etnografski muzej, 14. september 2017 Round-Table Discussion 4x70 = 47 – Ethnological Decades and the Work of Four: Slovene Ethnographic Museum, 14 September 2017 117 Inga Miklavčič Brezigar Strokovna ekskurzija na Goriško – Murkovanje 2017 Study Tour to the Goriška Region – 2017 Murko Awards Ceremony 119 Inga Miklavčič Brezigar Govor na slovesni podelitvi Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkovih listin za leto 2017: Grad Kromberk, 11. november 2017 Speech at the Awards Ceremony of the 2017 Murko Award, Murko Special Recognition Award, and the Murko Certificate for Special Achievements: Kromberk Castle, 11 November 2017 122 Ivanka Počkar Pogovor z Murkovo nagrajenko 2017, kustosinjo in muzejsko svetnico Jano Mlakar Adamič: Etnološki večer, Slovenski etnografski muzej, 7. december 2017 A Talk with the 2017 Murko Award Winner, Curator and Museum Councillor Jana Mlakar Adamič: Ethnological Evening, Slovene Ethnographic Museum, 7 December 2017 124 Inga Miklavčič Brezigar Po poteh Liških pustov: »Pustna rajža« Slovenskega etnološkega društva, 4. februar 2018 Following in the Footsteps of Carnival Costumes from Lig: Slovene Ethnological Society’s Shrovetide Trip, 4 February 2018 126 Alenka Černelič Krošelj Poročilo o delu Slovenskega etnološkega društva: Marec–december 2017 Work Report of the Slovene Ethnological Society: March – December 2017 130 Jelka Pšajd Občasna razstava Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči v Pomurskem muzeju Murska Sobota Periodical Exhibition I Will Be Taken Across This Threshold When I Have Closed My Eyes for Good at the Regional Museum Murska Sobota 133 Mojca Račič Božo Račič – Kume: Spominska razstava ob 130. obletnici rojstva Božo Račič – Kume: Memorial Exhibition on the 130th Anniversary of His Death 136 Drago Šabec Vzdevki vaščanov na Kranjskem in Goriškem Nicknames of Villagers in the Regions of Carniola and Goriška 141 Razpis za podelitev Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine za dosežke v etnologiji na Slovenskem za leto 2017/2018 Tender for the bestowing of the Murko Award, the Murko Special Recognition Award, and the the Murko Certificate for the Special Achievements in Ethnology in Slovenia for 2017/2018 142 Navodila za avtorje Instructions for Authors 4 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 5 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Daša Ličen, mag. socialne in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; dasa.licen@zrc-sazu.si. Razglabljanja Daša Ličen* Uvod »Dame1 in gospodje, današnji obisk vas ne bo pustil rav- nodušne, pred vaše oči prihaja pigmejka iz mesa in krvi ...« Tako bi se lahko glasil nagovor tržaškega občinstva, ki se mu je leta 1877 kar dvakrat ponujala priložnost ogleda deklice (zanje) nenavadnega videza. Ko sem pred mese- ci v arhivskem časopisju iskala informacije o tržaškem društvu Minerva, sem med listanjem v Kopru tiskanega časnika L‘Unione našla novico o eni od dveh javnih pred- stavitev Saide (Časopisni vir 1) iz ljudstva Aka.2 Izhodišče tega prispevka je prav ta dogodek iz tržaške zgodovinske realnosti, ki osvetljuje življenjsko usodo deklice v kontek- stu 19. in deloma tudi 20. stoletja. Če je Evropejec o neevropskih ljudstvih pred drugo po- lovico 19. stoletja navadno le bral, se je konec stoletja o njihovi drugačnosti lahko prepričal tudi v živo. Proti kon- cu 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bili takšnih sre- 1 Čeprav bi bralec posumil, da sem besedo »dame« v nagovor vključi- la brez posebnega motiva, pa poročanje v časopisu Il Cittadino (24. in 25. 4. 1877, v Abbattista 2005: 72–73) priča, da je bilo na prvi predstavitvi Saide med občinstvom veliko žensk. 2 Ljudstvo Aka pripada skupini ljudstev Bambuti, ki živijo na ob- močju gozdov Ituri v današnjem Kongu. V tisku iz 19. stoletja so pripadnike teh ljudstev navadno označevali s terminom »pigmejci«. Izraz je označeval predvsem njihovo nizko povprečno višino (137 centimetrov) (Spletni vir 1). Danes se tega izraza zaradi njegove evolucionistične preteklosti drži negativna konotacija, zato ga po- stavljam med narekovaje. čanj deležni tudi manjši evropski in severnoameriški kraji. Njihovi prebivalci so lahko proti plačilu množično tešili svojo radovednost ob opazovanju »eksotičnih razstavnih eksponatov« – ljudi. Tržaška epizoda predstavlja eno od začetnih etap množičnega neposrednega soočanja z Dru- gim. Gre namreč za salonski dogodek, ki se ga je udele- žila tržaška elita in je bil nekakšna predstopnja poznejših razstavljanj ljudi za široke množice, ki so se razmahnila konec 19. stoletja. Kljub temu da sta bili obe predstavitvi Saide prej znanstveno kot pa tržno usmerjeni – in zato iz mnogih vidikov neprimerljivi s poznejšimi »človeškimi vrtovi« (t. i. »human zoos«) – pa jima je lastna vsaj im- plicitna, če ne celo eksplicitna podpora uveljavljajoče se (zahodno)evropske nadvlade Afrike in Azije oziroma ko- lonializma kot takega. V nadaljevanju skušam tako skicirati zgodbo o deklici, ki je obenem tudi zgodba o soočanju z Drugim, o vlogi tedanje antropologije, o družbenih elitah, kolonializmu in končno tudi o društvih kot prostorih srečevanja, kjer si je izbrano občinstvo v imenu znanosti lahko ogledovalo po fiziognomiji drugačne ljudi. V članku najprej predstavim Saidino zgodbo, tako da povežem drobce razpoložljivih informacij o dekličinem bivanju v Trstu, nato spregovorim o podobnih dogodkih drugod v evropskih mestih in meste- cih in njihovem spreminjanju skozi čas, na koncu pa skle- nem, da je treba Saidino zgodbo razumeti kot prispevek k ponotranjenju ideje o hierarhičnosti človeških skupnosti. Saidina zgodba je zato metafora za ideološka upravičeva- Izvleček: Prispevek na podlagi zgodovinskih virov osvetljuje razburkano življenje »pigmejske« deklice Saide, ki jo je razisko- valec in vojak Romolo Gessi (1831–1881) leta 1877 pripeljal v Trst. Razstavljanje »eksotičnih primerkov«, v tem primeru ljudi, ki je bilo posebej pogosto od 18. stoletja naprej, je predstavlje- no za ponazoritev splošnega odnosa do neevropskega Druge- ga. Prihod Saide je eden od drobnih, a vplivnih elementov, ki so krojili evropsko podobo neenakega Drugega in omogočali razmah kolonializma. Avtorica obravnavano zgodovinsko epi- zodo interpretira v ideološkem obzorju tedanje in mestoma celo današnje Evrope. Ključne besede: razstave, Trst, pigmejci, društva, koloniali- zem, rasizem. Abstract: The article is based on historical sources and illu- minates the choppy waters of a “pygmy” girl’s life. Saida was brought to Trieste in 1877 by the researcher and soldier Ro- molo Gessi (1831–1881). Exhibiting “exotic samples”, in this case humans, was especially common from the 18th century on and is here presented as an illustration of the general attitude to the non-European Other. The article is concluded by present- ing Saida’s arrival as one of many minor yet important elements that shaped the image of the unequal Other in Europe and ena- bled the spread of colonialism. The examined episode is inter- preted against the ideological horizons of then, but at times also present-day, Europe. Keywords: exhibitions, Trieste, pygmies, voluntary associati- ons, colonialism, racism. RAZSTAVITI DRUGEGA Saidin prihod v Trst Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 13. 2. 2018 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 6 Razglabljanja Daša Ličen Prva Saidina fotografija iz Gigliolijevega arhiva. Vir: © Museo delle Civiltà – MPE »L. Pigorini«, Piazzale G. Marconi 14, Rim, Italija. nja kolonializma, imperializma, rasizma in drugih gren- kih, a trdoživih bremen sodobnih zahodnjaških družbenih in političnih procesov. Na nakazane probleme odgovarjam na podlagi sistematič- ne obravnave arhivskih dokumentov (potopisi, memoar- ji, objavljena predavanja, znanstvena besedila), pregleda tržaškega časopisja in že objavljenih razprav drugih av- torjev. Pristop je po svoji naravi zgodovinsko- oziroma historičnoantropološki. Gre za obravnavo bolj ali manj klasičnih antropoloških vprašanj, pri odgovoru na katere si mora raziskovalec zaradi časovne oddaljenosti nujno po- magati s raznovrstnimi zgodovinskimi viri (Kramberger 2009: 56). Moj namen ni v pozitivistični maniri opisati dekličino lobanjo ali dlani niti ugibati o njeni starosti, in- teligenci ali spolni zrelosti, kot so to počeli tedanji antro- pologi. Prav tako ne gre za goli opis Saidinega življenja, ampak za pristop, ki tke niti med antropologijo in zgodo- vinopisjem. Preteklost je, skratka, mogoče razgrniti tudi z raziskovalnim aparatom antropologije, kar si na naslednjih straneh prizadevam pokazati tudi sama. Saida v Trstu Med izobiljem etnografskega gradiva, ki ga je florentinski zoolog in antropolog Enrico Hillyer Giglioli (1845–1909)3 zapustil po smrti, je tudi fotografija deklice (Slika 1). Fo- tografija je zgolj droben utrinek iz dekličinega zanimivega življenja, vendar njena preučitev odpira več širših vpra- šanj. Posnetek je nastal 28. marca leta 1877 v neznanem tržaškem fotografskem studiu. Na njem je upodobljena temnopolta deklica, z levo roko naslonjena na improvizi- rano skalo, v desnici pa drži sulico, »kakor da bi bila do- ma«. Kljub dejstvu, da je bila fotografija posneta na pragu pomladi, je deklica oblečena zgolj v nekakšno slamnato krilce. Stoji na preprogi iz rafije ali podobnega materiala. V ospredju jo krasijo »afriški« predmeti, v ozadju pa sta visoki lončnici, ki spominjata na fikuse. Še več, deklico so namestili pred presenetljivo studijsko ozadje. Gre namreč za platno, na katerem so upodobljeni z iglavci poraščeni alpski vrhovi. To je bil najbrž najboljši približek fotogra- fove predstave o dekličinem afriškem domu.4 Najdlje od kulture in najbližje naravi? 3 Enrico H. Giglioli je leta 1864 diplomiral v Pisi. Pet let pozneje je začel poučevati zoologijo v Firencah, nato pa je svojo plodno razis- kovalno kariero obogatil s predsedovanjem florentinskemu zoolo- škemu muzeju. 4 Scena studijskih fotografij šestih Afričanov, ki so bile posnete leta 1884 na italijanski razstavi v Torinu (Esposizione generale italiana), na podoben način ustvarja povezavo z »divjo Afriko« (Abbattista 2013: 154). Mimogrede, italijanski čokoladni piškoti assabesi so do- bili ime prav po tej skupini Afričanov iz Assaba; za potrebe razstave so jim zgradili celo »afriško vas« (Abbattista 2014: 254). Akaško deklico, ki so jo poznali pod imenom Saida, je leta 1877 v Italijo5 pripeljal raziskovalec in vojak Romo- lo Gessi (1831–1881). Gessi je na vrhuncu svoje vojaške kariere – predvsem zaradi poznavanja številnih jezikov in dobrih odnosov z britanskim generalom Charlesom Gor- donom (1833–1885) – leta 1873 postal guverner provinc ekvatorialne Afrike. Vse do smrti je v notranjosti afriške celine odkrival Evropi neznane dele Nilovega porečja in se, vsaj na deklarativni ravni, boril proti trgovini s sužnji (več v Zaccaria 1999). Leta 1877 je ob začasni vrnitvi v Italijo prejel medaljo Italijanskega geografskega društva (Società Geografica Italiana) (Moffa 2000), člane društva in širšo znanstveno skupnost pa ob tem obisku razvese- lil s »primerkom afriškega človeka« (kot so deklico ver- jetno pojmovali Gessijevi sodobniki), z deklico, ki so ji domnevno še pred Gessijevim prihodom v porečje Belega Nila dali muslimansko ime Saida.6 5 Guido Abbattista (2013: 104) pravi, da je Gessi deklico pripeljal »v Italijo«, medtem ko pod Gigliolijevo fotografijo piše, da jo je pripel- jal v »Evropo (Trst)«, torej Avstro-Ogrsko, in ne (še) Italijo. 6 Občasno je njeno ime zapisano tudi kot Saìda. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 7 Razglabljanja Daša Ličen Deklico je le nekaj tednov po prihodu v Trstu vzel pod drobnogled tržaški arheolog in paleontolog Carlo Marche- setti (1850–1926),7 ki je leta 1876 postal vodja Mestnega naravoslovnega muzeja (Civico Museo di Storia naturale) in ga upravljal še nadaljnja štiri desetletja. Med pisanjem o nekropolah, egipčanski prazgodovini, rastlinstvu na Cresu in še marsičem drugem je Marchesetti našel čas tudi za akaško deklico. Dne 23. aprila 1877 jo je na enem od red- nih srečanj Jadranskega društva za naravoslovje (Società adriatica di scienze naturali), katerega aktiven član je bil tudi sam, predstavil članom in nekaj zunanjim slušateljem. Predavanje je pritegnilo tudi popotnika in raziskovalca Pellegrina Matteuccija (1850–1881), ki je pripotoval iz Rima, da bi »preučil morfološke posebnosti te deklice« (Marchesetti 1878: 408).8 Jadransko društvo za nara- voslovje je sicer na pobudo verjetno najbolj znanega tr- žaškega društva, tj. Društva Minerva (Società di Minerva), nastalo leta 1874 in se kot strokovno društvo v različnih sekcijah – entomološki, kemijski, antropološki in prazgo- dovinski – posvečalo naravoslovnim raziskavam (Marušič 1999: 166, 174). Med slednje se je, kot kaže, brez težav uvrstila tudi Saida, ki je bila zanimiva tako za resne kot za prostočasne znanstvenike, a je pritegnila tudi širšo jav- nost, za katero lahko predvidevamo, da je bila očarana s podobami Drugega. Z dovoljenjem Saidine skrbnice, gos- pe Gessi, je Marchesetti Saido ob tej priložnosti predstavil tudi v živo. »V živo« gre v primeru Saidine predstavitve posebej poudariti, saj gre za osrednji vidik celega niza po- dobnih dogodkov, ki so bili v drugi polovici 19. in še zlasti v prvi polovici 20. stoletja organizirani na evropski in se- vernoameriški celini. Deklico, predvsem njeno telo, je Marchesetti v predavan- ju predstavil na način, ki je bil verjetno le v podrobnostih drugačen od načina, ki bi ga izbral za opis kake živalske ali rastlinske vrste. Natisnjena različica njegovega preda- vanja je izšla leto pozneje (1878) v društveni publikaciji in je izčrpen vir za razumevanje tedanjih interpretacij Saide. Italijanski zgodovinar Guido Abbattista je o Marchesetti- jevem predavanju zapisal, da predavatelj »pred sabo ni- ma človeškega bitja, temveč predvsem to, kar razume kot raziskovalni primerek, objekt meritev, ki podpira rezul- tate, na katerih temeljijo njegove raziskovalne hipoteze« (Abbattista 2005: 75). O naravoslovnem in s tem domnev- no razosebljenem in znanstveno objektivnem pogledu na človeka in njegovo telo govori tudi dejstvo, da se dekliči- no ime, Saida, pojavi šele na koncu pete strani predavanja. Kratkemu zgodovinskemu pregledu razprav o »pigmej- cih« je sledil natančen opis dekličinega telesa, ki se je začel z oceno dekličine starosti in končal z meritvami po- samičnih telesnih delov. Glede na zobe, višino (123 cen- 7 Občasno omenjen tudi kot Carlo de Marchesetti oziroma von Marche- setti. 8 Vsi prevodi v slovenski jezik so avtoričini. timetrov) in amenorejo, ki je po Marchesettijevih besedah lahko posledica »spremembe podnebja in načina življen- ja« (Marchesetti 1878: 413), deklica tedaj ni štela več kot trinajst ali štirinajst let. Deklici s črnimi lasmi in poltjo v barvi »svetle kave«, kot jo je opisal Marchesetti, so iz- merili 37,2 stopinj Celzija telesne temperature in prešteli 88 srčnih udarcev na minuto. Marchesetti je ne glede na to poudaril, da bi bilo treba »pregledati« več pripadnikov plemena Aka, če bi želeli dobiti celovitejšo podobo o nji- hovi rasi (ibid.). Razpravljal je tudi o drugih delih dekli- činega telesa in za objavo pripravil celo tabele, iz katerih so razvidne dimenzije skorajda vseh telesnih nadrobnosti, vključno s številnimi meritvami glave (ibid.: 417–420). Pridobljene rezultate je dosledno primerjal z meritvami, ki so jih drugi raziskovalci opravili pri orangutanih, Kitajcih, med pripadniki nekaterih indijskih kast, a tudi pri »črncih« (»negri«) nasploh. O Saidini psihološki plati je Marches- etti spregovoril zgolj mimogrede. Slep je ostal tudi za po- vezavo med dekličinim počutjem in telesnimi stanji, kar je opazil tudi Abbattista (2005: 75, 81). Manj kot dva meseca pozneje, 12. junija 1877, se je po- doben dogodek zgodil tudi v prostorih tržaškega društva Minerva (Časopisni vir 2), in sicer v organizaciji Tržaške- ga zdravniškega društva (Associazione medica triestina) (Abbattista 2005: 73). Tudi tokrat so si poslušalci oziroma gledalci deklico lahko ogledali na lastne oči. O dogodku je nekaj dni pozneje pisalo več časnikov, med njimi tudi koprska L‘Unione, ki je poročala, da so v Minervi pred- stavili deklico Saido, predstavnico »pigmejskega« ljudstva Aka iz Srednje Afrike. Ne samo barva dekličine kože, tudi njena višina in um sta zbujala zanimanje. Saida je namreč pripadala »pritlikavi rasi« (»razza nana«), katere pripad- niki so v povprečju merili 144 centimetrov, a so bili »bis- trega uma« (»d‘ingegno svegliato«) (Časopisni vir 1). Ob tej priložnosti jo je predstavil koprski plemič in zdravnik Pio Gravisi,9 ki je v svojem predavanju osvetlil zgodovino in fiziologijo ljudstva Aka. Kakor kaže, je bila deklica tudi ob tej priložnosti predstavljena na način, ki si je prizadeval biti kar najbolj znanstven. Druga dekličina fotografija (Slika 2) je bila posneta v is- tem studiu kot prva, a verjetno šele februarja 1878 (Abbat- tista 2013: 423), zagotovo pa ne pozneje. Tudi tokrat se je fotograf odločil za alpsko ozadje, dve fikusu podobni lončnici, slamnato preprogo, skalo in sulice. Dodal je še leopardjo kožo in, kot kaže, deklici iz neznanega razlo- ga razčesal lase. Saidini lasje na posnetku namreč niso več v majhnih sprijetih kodrih, ki se tesno dotikajo glave, temveč štrlijo in se zdijo daljši kot na prvem posnetku. Tu- di ta fotografija se je ohranila kot del bogate Gigliolijeve zapuščine. Pod njo je Giglioli zapisal, da je približno 12 9 Pio Gravisi Barbabianca, o katerem sicer ni veliko podatkov, je dal leta 1885 v Kopru (med današnjima Semedelo in Žusterno) postaviti neogotski grad, ki obnovljen stoji še danes. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 8 Razglabljanja Daša Ličen Druga Saidina fotografija iz Gigliolijevega arhiva. Vir: © Museo delle Civiltà – MPE »L. Pigorini«, Piazzale G. Marconi 14, Rim, Italija. let10 staro Saido v Evropo pripeljal Romolo Gessi in dodal, da mu je njeno fotografijo februarja 1878 podaril Carlo Marchesetti. Pod »nota bene« pa je še zabeležil, da je fo- tograf po neumnosti z glavnikom razčesal dekličine lase in tako razdrl sprijete kosme las. Čeprav ne vemo, kdo, če sploh kdo, je deklico razčesal, lahko sklepamo, da je Giglioli glede na dekličino raso prvotno pričesko verjetno imel za pristnejšo od razčesane. Preden povzamem zgodbo Saidinega življenja v nasledn- jih mesecih in letih, naj prostorsko in časovno kontekstua- liziram na zgodovinskih virih sloneč opis njenega prihoda, fotografiranj in obeh predstavitev. Saida je bila morda na Tržaškem enkraten primer, vendar je bil v evropskem kon- tekstu njen prihod v Evropo vse prej kot netipičen. V 19. stoletju je namreč afriške in druge »domorodce« gostilo vsako večje evropsko mesto, njihovo število pa je proti prelomu v naslednje stoletje le še naraščalo. 10 Ni popolnoma jasno, zakaj je Giglioli menil, da ima deklica dvanajst let, če je Carlo Marchesetti leto prej ocenil, da jih ima verjetno trinaj- st ali štirinajst; morda se je pozneje pokazalo, da jih ima manj. Evropa in »divjaki« Od razsvetljenstva do romantike Navzlic dejstvu, da je bil habsburški Trst 19. stoletja vse prej kot zakotno, zaspano ali po strukturi prebivalstva ho- mogeno mesto, so v ta pristaniški urbani center prebivalci Afrike, Vzhodne Azije ali še oddaljenejših delov sveta za- šli le redko (Abbattista 2013: 52). Po ulicah Trsta je od- mevala množica jezikov, v mestu so živeli posamezniki različnih izvirov in ver, celo taki, ki niso pripadali prav nobeni veri. Zaradi privilegijev, ki jih je Trstu naklonil Dunaj, so bogati meščani imperialnega in emporialnega Trsta že v 18. stoletju spletli trgovske mreže po vsem Sre- dozemlju. Blaginja, ki jo je to merkantilistično usmerjeno pristanišče doseglo v 19. stoletju, je privabila množično delovno silo, ki je še okrepila pisanost mestnega tkiva (glej Kalc 2008), vendar bolj na ravni kulturnih vzorcev kakor po fenotipskih razlikah oziroma zunanjem videzu. Večina Tržačanov je v svojem življenju le izjemoma uzrla pripadnika druge rase, rečeno z jezikom 19. stoletja.11 Zanimanje za Drugega in število priložnosti, ko so se Evropejci o drugačnosti neevropskih ljudstev lahko pre- pričali na lastne oči, sta sčasoma naraščala. Preden je v poznem 19. stoletju razstavljanje pripadnikov afriških in drugih ljudstev postalo prava evropska moda, ki ni obsed- la le evropskih prestolnic (Abbattista 2013: 35), temveč vsaj oplazila tudi manjše kraje habsburške monarhije, so radovedni Evropejci o drugačnih od sebe večinoma lah- ko le brali. Popotniki, ki so si imeli priložnost ogledati svet onkraj domačega obzorja, so svoje izkušnje navadno ubesedili (glej Curran 2011: 29–73; za slovenski kontekst Šmitek 1986); njihovi popotniški vtisi so pogosto pripove- dovali o divjakih z repi, dvema glavama, do tal segajočimi ušesi in celo o pritlikavih bitjih, ki so domovala v jajčnih lupinah.12 Pomanjkanju verodostojnosti navkljub so učeni in premožni popotniki (Puccini 2007: 18), katerih poti so bile tesno povezane z imperializmom, ustvarjali podobo o kulturnih in po zatonu razsvetljenske miselnosti predvsem morfoloških posebnostih Drugih. Enotnost človeške vrste in kulturna raznovrstnost v njej, osrednji razsvetljenski ideji, sta napajali empirične razis- kave popotnikov in zgodnjih filologov, vendar pa se, kakor 11 Besede rasa v tem prispevku sicer skladno s sodobnimi dognanji ge- netike ne uporabljam (Foster in Sharp 2002: 844; Sanjek 2002: 699). To jasno podpira tudi antropološka misel, ki zavrača povezavo med biološkimi razlikami, zlasti barvo kože, in kulturno raznovrstnostjo, čeprav vlogo, ki jo je nekdaj imela rasa, danes pogosto nadomešča kultura (Baskar 2004: 130–132). Z zapisanim se želim izogniti ra- sističnim klasifikacijam, a s tem ne izražam nikakršnega dvoma o obstoju rasizma, ki kot mišljenje ali ravnanje še zmeraj obstaja, in to kljub odsotnosti ras ali sklicevanja nanje. 12 Marchesetti v svojem predavanju kritično navaja veliko tovrstnih opisov (1878: 409–411). Iz takšnih poročil sta se sicer že v 18. sto- letju norčevala Jonathan Swift in Jean-Jacques Rousseau (Curran 2011: 8). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 9 Razglabljanja Daša Ličen meni André Gingrich (2005: 65–68), ti zgodnji etnografi niso nujno uklonili ekspanzionističnim kolonialnim ambi- cijam. Šele po ideološkem obratu v porazsvetljenskem in konservativnejšem začetku 19. stoletja so bila − skladno z vplivno interpretacijo oziroma instrumentalizacijo Herder- jevih stališč − uveljavljena razumevanja Drugega predru- gačena.13 Enciklopedično zajemanje različnih segmentov realnosti je z romantiko postalo hierarhizirano. Obdob- je romantike in z njo nacionalizma je naplavilo sveže, k znanstvenosti stremeče, a precej bolj problematične inter- pretacije sveta onkraj Evrope, med dolgoročnimi rezultati katere je (bila) naposled tudi ideologija nacizma.14 Čeprav razsvetljensko gibanje ni zaokrožena in monolitna enota, ki bi jo morali idealizirati, so bile v danem kontekstu raz- svetljenske težnje, ki v primerjavi z romantičnimi človeka obravnavajo nediskriminatorno, vsaj na videz humanejše in v nekem smislu naprednejše. Opisani predstavitvi Saide sodita v čas, ko so elite večjih evropskih urbanih središč svoje zanimanje za drugačno že lahko potešile z lastnim pogledom na Drugega, morda ce- lo z razpravljanjem o njegovem telesu, in ne več zgolj z branjem v udobnih naslanjačih. V 19. stoletje si je torej omejeno število gledalcev »divjake« lahko ogledalo v sa- lonih, društvenih prostorih ali dnevnih sobah. Šele konec stoletja pa so bili množično razstavljeni. Tedaj so stopili tudi na odre, sejme, Völkerschauen, v cirkuse ali celo v kletke in izložbe človeških vrtov. Pred koncem 19. stoletja torej navadno ni šlo za veličastne dogodke, ob katerih bi, recimo, skupino Hotentotov postavili med bradato damo, šimpanze in pritlikavce, torej med raznovrstne odklone od »normalnega«. Prav tako Saida najverjetneje ni bila na- menjena (le) kratkočasenju obiskovalcev in gotovo ne za- služku podjetnih uvoznikov eksotičnega, temveč je, vsaj na videz, služila razvoju znanstvenih disciplin. Med sledn- jimi posebej antropologije, ki se je tedaj osredinjala predv- sem na fizične in rasne vidike človekovega telesa. Čeprav smo danes prav antropologi tisti, ki opozarjamo, da imajo življenja vseh prebivalcev tega sveta vrednost, so koreni- ne discipline zasidrane v 19. stoletju. Kljub spornosti je tedanja antropologija pomembno izhodišče današnjemu antropološkemu raziskovanju (Claessen 2002: 326), četudi raje kot opozorilo in ne kot zgled. 13 Druga, ravno tako pomembna, a manj temačna plat odkrivanja Dru- gega se je dogajala doma. Z besedami slovenskega fizika Simona Šubica je »ljudstvo moralo spoznati sebe« (več v Fikfak 1999). V tem prispevku zbiranje ljudskega blaga puščam ob strani, a s tem ne zanikam pomena narodopisnega odkrivanja podob evropskega pode- želja (nem. Volkskunde), ki je tako kot odkrivanje in predstavljanje neevropskega Drugega (nem. Völkerkunde) prežeto s procesi moder- nizacije, obenem pa k procesom modernizacije prispeva tudi samo. 14 V tej številki Glasnika SED tudi Drago Kunej (2018) o rabi glasbe- nih posnetkov slovenskega ljudskega petja Gustava Küppersa-Son- nenberga. Redko gradivo, ki ga avtor razlaga kot primer glasbe Dru- gega, je morda odraz ideologije nacistične stranke. Sara, Azil in spodrsljaji misijonarjev Ne samo znanost, tudi posamični zgodovinski dogodki svojo temno senco vlečejo v 21. stoletje. V 19. stoletju je v Evropo prihajalo vedno več Afričanov, posebej takšnih, ki jih sem niso pripeljali zgolj zaradi drugačne barve polti, temveč tudi zaradi višine ali celo zadnjice. O tem priča naslednji primer. Leta 1810 je z območja, ki danes pripa- da Republiki Južni Afriki, v Anglijo prispela mlada Sara Baartman (pred 1789/1790–1815), poznana tudi kot Ho- tentotska Venera. Med letoma 1810 in 1814 je bila glav- na zanimivost številnih dogodkov na Otoku. V tej vlogi je bila prisiljena trpeti tudi zadnje leto svojega življenja, ko jo je kupil krotilec živali z odrskim vzdevkom Reaux in jo odpeljal v Pariz. Vendar pa nenavadno telo Hotentot- ske Venere ni služilo zgolj razburljivim predstavam, pač pa − tako tedaj, ko je bila še živa, kot po njeni prehitri smrti − tudi znanosti (Imma 2011:137). George Cuvier (1769–1832), francoski naravoslovec, znan tudi kot »oče anatomije«, je živo Saro natančno izmeril, po smrti pa je dele njenega seciranega telesa tudi stehtal, premeril, anali- ziral in opisal. Njeni ritnici in genitalije, ki so sodobnike še posebej privlačile, je shranil v steklenih kozarcih (Imma 2011: 137). Na podlagi pridobljenega gradiva je Cuvier sklenil, da je Sara pripadala manjvredni rasi (Imma 2011: 137), deli njenega telesa pa so prišli na stalno razstavo pariškega muzeja, kjer so bili na ogled vse do leta 1975. Šele leta 2002 so francoske oblasti, po vročih razpravah in posredovanju Nelsona Mandele, ostanke Sarinega telesa vrnile v Južno Afriko, kjer je bila (več kot dve stoletji po rojstvu) ceremonialno pokopana.15 Manj odmevna, a podobna je zgodba »eskimske« dekli- ce Azil, ki so jo že nekaj let prej (1827–1843) razstavl- jali po evropskih dvorih, salonih, društvenih prostorih in celo gledališčih. Po besedah Guida Abbattiste naj bi si jo bilo mogoče ogledati tudi v Vidmu (Abbattista 2013: 103). Veliko otrok so na evropska tla pripeljali zlasti mi- sijonarji. Pripeljani dečki in deklice naj bi v Evropi pre- vzeli krščanstvo in se po določenem času vrnili domov, največkrat v Afriko, kjer naj bi sami širili božjo besedo. Najprizadevnejši duhovnik, Nicolo Olivieri (1792–1864), je recimo na apeninski polotok, jug Francije in avstrijske dežele pripeljal skoraj 500 otrok, večkrat pa se je oglasil tudi v Ljubljani (Frelih 2009: 15). »Na pot spoznanja in omikanja« je »neverne divjake« iz Afrike skušal pripeljati 15 Primer je zanimiv tudi z vidika analize delovanja nacionalne države, ki si vedno znova prilašča zgodovinske drobce iz obdobij pred nje- nim nastankom, ki z nacionalno idejo nimajo prav nikakršne zveze. Na začasni razstavi pariškega Musée de l‘Homme so kustosi zapisali, da so bili leta 2002 Sarini možgani in spolni organi »vrnjeni njenim ljudem« (začasna razstava Nous et les autres, obiskana decembra 2017), s čimer je glede na politične okoliščine verjetno mišljena Juž- na Afrika. Sara Baartman pa vendar ni in ne more biti ikona južno- afriške zgodovine. Lahko bi bila zgolj kojkojska ikona, torej ikona ljudstva, ki mu je domnevno pripadala. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 10 Razglabljanja Daša Ličen tudi misijonar Ignacij Knoblehar (1819–1858), ki je svoja popotovanja etnografsko zapisal v potopisu Potovanje po Beli reki.16 Manj znano pa je, da je tudi Knoblehar sam organiziral prihod afriških »kerščenčikov«, ki so jih nato na Kranjskem preimenovali in izobrazili (Zajc in Polaj- nar 2012: 76). Verjetno najboljši poznavalec misijonarskih odprav pri nas, Marko Frelih, o tem celo tako: »Vrhunec slovenskega stika z Afriko pa je bil zagotovo prihod su- danskih otrok v Ljubljano« (Frelih 2009: 15). Anton Še- petavc pa je zapisal, da si je »/s/vojega zamorca /…/ v tem krščanskem navdušenju privoščil tudi skoraj vsak količkaj spodoben gimnazijski razred − tudi Stritarjev. Sam Stritar mu je kot razredni prvak izbral 'lepo in imenitno, četudi ne prav zamorsko ime' − Jožef Slovenski« (Šepetavc 1994: 26–27). Zamorca si je priskrbel tudi »mnogozaslužni mon- signor Luka Jeran« (1818–1896) (Časopisni vir 3). Jeran je dečka po tedanji praksi poimenoval kar po sebi. Tako je bil v Ljubljani krščen in izšolan tudi Janez Jeran Kranj- ski (Šepetavc 1994: 27). Načrti slovenskih misijonarjev pa so se izjalovili, saj Janez Jeran Kranjski kmalu ni več želel slišati za Luko Jerana ali vrnitev v Afriko (Šepetavc 1994: 26). Tudi Jožef Slovenski je razočaral slovenske mi- sijonarje, saj je Ljubljano že v nekaj mesecih zamenjal za Neapelj.17 Veliko otrok pa je še pred sprejemanjem takih odločitev zaradi hladnih zim umrlo (Frelih 2009: 15). Ka- toliške ambicije torej na Kranjskem niso obrodile želenih sadov (Frelih 2009: 15–16; Zajc in Polajnar 2012: 76), pri čemer Abbattista dodaja, da so bili misijonarji in toto ra- zočarani tudi drugod (Abbattista 2013: 52). Mianijeva dečka in Saida Romolo Gessi, ki je Saido leta 1877 pripeljal v Evropo, kot vemo, ni bil misijonar. Prihod drugih dveh Akačanov, ki sta v Evropo priplula že leta 1873, prav tako ni bil pove- zan s katoliško dobrohotnostjo. Njuni zgodbi je pozornost posvetila italijanska antropologinja Sandra Puccini, ki v svojih delih poudarja prepletenost rojstva antropologije z imperializmom in kolonializmom. Po njenih besedah so akaška dečka, ki ju je italijanski raziskovalec Giovan- ni Miani (1810–1872) verjetno kupil na enem od svojih popotovanj po porečju Nila, po njegovi smrti poslali Ita- lijanskemu geografskemu društvu. Člani društva so bili nad njima izjemno navdušeni, tako kakor tudi nad balza- miranima šimpanzoma in drugimi dragocenimi Mianijevi- mi stvarmi (Puccini 2007: 78). Najverjetneje gre za prva 16 Več v Knobleharjevemu Potovanju po Beli reki. Po izvirnem Knob- leharjevem rokopisu je knjigo leta 1850 izdal zgodovinar in politik Vinko Fereri Klun. Gre za drugo »slovensko« knjigo, v celoti po- svečeno tujemu ljudstvu. Prva je bila Baragova iz leta 1837 (Šmitek 1986: 309). 17 Marko Frelih dogajanje podrobneje analizira, a je njegova razlaga potez Jožefa Slovenskega z vidika sodobne antropologije precej sporna. Pravi namreč tako: »Nemirni afriški duh mu ni dopustil, da bi obstal na enem mestu« (Frelih 2009: 15). Akačana na evropskih tleh; ta podatek najdemo namreč tako v Marchesettijevem predavanju (1878: 411) kot pri Puccinijevi (2007: 76). Ostala sta znana po imenih, ki sta ju verjetno dobila od Mianija: Thiebaut je bil poimenovan po nekdanjem francoskem konzulu v Kartumu, Kerallà pa po božji sreči oziroma Cher-Allà; ob krstu sta postala še Luigi in Francesco (Puccini 2007: 96).18 Thiebauta in Kerallo so sprva (simbolično) podarili kralju Viktorju Emanuelu II. (Abbattista 2005: 69–70),19 nato pa ju je posvojil20 podpredsednik Italijanskega geografskega društva grof Francesco Miniscalchi Erizzo (1811–1875). Ko so namreč člani geografskega društva sklenili, da Thie- baut in Kerallà nista anomaliji, ampak verodostojna pri- padnika »pigmejske« rase, so se strinjali, da jim dolžnost veleva poskrbeti zanju (Puccini 2007: 83). Dečka sta po turneji po italijanskih salonih − navzlic dejstvu, da so se člani društva strinjali, kako neugodno je zanju severnoi- talijansko podnebje − od leta 1874 naprej živela na Mi- niscalchijevem posestvu v Veroni (Puccini 2007: 84). Ko je Gessi leta 1877 v Trst pripeljal Saido, so si navdu- šeni antropologi želeli preučiti tudi njo kot žensko pred- stavnico ljudstva Aka. Obiskalo jo je veliko posamezni- kov. Tako zanjo kot za Mianijeva dečka se je med drugimi vneto zanimal tudi v Trstu živeči britanski kapitan Richard Burton (1821–1890), raziskovalec, prevajalec in diplomat, ki je zgolj zato, da bi si ogledal »to pomembno majhno raso«, odpotoval vse do Verone, kjer sta bila nastanjena Thiebaut in Kerallà (Burton 1893: 124). Mnogi so svoja stališča o Saidi v izrazito pozitivističnem slogu tudi ube- sedili (Abbattista 2005: 72). Zapise nad Afriko navduše- nega raziskovalca Pellegrina Matteuccija, ki jo v enem od svojih besedil imenuje »uboga hči gozdov bananovcev« (Puccini 2007: 100), je zaradi protislovij treba vzeti cum grano salis. Ti zapisi sicer pričajo o Saidini pridnosti pri opravljanju zahtevnih gospodinjskih opravil ter hvalijo njeno znanje arabskega in italijanskega jezika (ibid.: 101). Drugi so šli tako daleč, da so predlagali, naj Saido sezna- nijo z Mianijevima dečkoma. Omenjenega Matteuccija je namreč precej voajeristično zanimalo, kaj bi se zgodilo ob stiku dveh moških z žensko pripadnico ljudstva Aka. 18 Imeni dečkov najdemo zapisani še na več drugih načinov, npr. Tibò, Thibaut, Chair-Allah, včasih pa sta omenjena tudi z italijanskima imenoma. 19 Le nekaj let pozneje, leta 1878, je general Sefer Paša (1819–1895), poljski pustolovec, iz Kaira prek Trsta na Dunaj cesarici Elizabeti pripeljal v dar dečka, ki naj bi pripadal ljudstvu Šiluk. Cesarica naj bi si namreč nekoč zaželela videti pripadnika ljudstva Aka, Sefer Paša pa je, verjetno misleč, da je »primerek« pravi, na Dunaj pripeljal Šiluka z južnosudanskega območja (Abbattista 2005: 70; Abbattista 2013: 104–105). 20 »Posvojiti« (it. »adottare«, ang. »to adopt«) v primeru skrbništva nad neevropskimi otroki nima sodobnega pomena. Prišleki so namreč navadno prevzeli vloge služinčadi in nikdar niso postali enakopravni družinski člani. Z drugimi otroki posvojiteljev tako niso imeli brat- skega oziroma sestrskega odnosa. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 11 Razglabljanja Daša Ličen Namignil je, da bi skupaj lahko človeštvu »podarili no- vo in pomembno raso« (Puccini 2007: 101). Tudi Richard Burton se je po pričevanju soproge Isabel spraševal o po- sledicah takšnega srečanja, ki pa se, »zaradi posesivnosti lastnikov dotičnih bogastev (Thiebauta, Keralla in Saide), ni zgodilo« (Burton 1893: 124). Val zanimanja, ki sta ga v 70. letih 19. stoletja požela pri- hoda Mianijevih dečkov in nato Saide, je razmeroma hit- ro poniknil. O njihovi usodi v resnici vemo zelo malo. O Saidi je znano, da je živela v gospodinjstvu gospe Gessi, njeno izobraževanje in vzgojo pa so zaupali mladi izobra- ženi Tržačanki Luisi Serravallo (Puccini 2007: 99). Isa- bel Burton je v knjigi o življenju svojega moža Richarda zapisala, da se je »gospodična Serravallo« posvečala tudi preučevanju deklice.21 Med tistimi, ki so si pripadnike ljudstva Aka ogledali na lastne oči in svoja razmišljanja o tem ljudstvu tudi ubese- dili, je bilo nekaj tedaj vodilnih evropskih naravoslovcev (ibid.). Nekateri so ugibali o sorodstvenih vezeh ljudstva Aka z opicami, drugi so jih postavljali na evolucijsko lest- vico, tretji so jih imeli za slepo ulico človeške evolucije oziroma relikvijo nekdaj živeče rase, četrti pa so opozarja- li na sposobnosti vseh treh otrok in tesno podobnost med njimi in evropskim človekom (Puccini 2007: 75–112). Na tem mestu se ne poglabljam v vse ideje, ki so se ob priho- du Mianijevih dečkov in Saide zgostile v zelo heterogeno, nekoherentno in velikokrat protislovno antropološko raz- pravo. Enostavna zgodba o ljudstvu Aka, s katero bi sogla- šali vsi, se ni razvila. Še več: če sodimo samo po Mar- chesettijevem predavanju o Saidi, lahko v enem samem besedilu zaznamo pletež idej z vseh vetrov, pomanjkanje jasno izoblikovane ideje o evoluciji, rasi in »pigmejcih« ter vprašanje o monogenezi oziroma poligenezi človeške vrste (Marchesetti 1878). Saido je leta 1879 in 1880 obiskal tudi Enrico Giglioli, ki je kot zadnji o njeni usodi razpravljal v pisni obliki. Giglioli je Saidi izmeril višino (134 centimetrov), opisal njene majhne štrleče prsi in uplahnitev prej napihnjenega trebuha. Njena skrbnica, gospa Gessi, mu je tudi zaupala, da je deklica »dobra«, a občasno »kapricasta«. Luisa Ser- ravallo pa mu je omenila, da se Saida zelo rada pestuje. Gigliolijevo pero je zapisalo tudi, da je deklica serva,22 ki dnevno obišče mestno tržnico, govori tržaški dialekt in ce- lo nekaj nemščine. Sklenil je, da je »prava škoda«, ker ni izobražena, predvsem zato, ker se mu je zdela bistrejša od Mianijevih dečkov (v Puccini 2007: 109). Giglioli je bil tudi poslednji, ki je spregovoril o Mianije- 21 V istem zapisu je Isabel Burton nekaj strani niže zabeležila tudi, da je bil oče gospodične Serravallo, Jacopo, kemik oziroma farmacevt in član Italijanskega geografskega društva. Prav Jacopo Serrvallo je kapitanu Burtonu predstavil florentinskega profesorja Gigliolija (Burton 1893: 174). 22 Sužnja, služkinja. vih dečkih. Thiebautova in Kerallova zgodba prav tako ni imela srečnega konca. Bila sta »opazovana, analizirana, vrednotena, klasificirana, razkazana in na koncu pozablje- na« (Puccini 2007: 76). Po Gigliolijevem pripovedovanju sta postala služabnika pri družini njegovega pokojnega skrbnika, grofa Erizza Miniscalchija. Puccinijeva pa do- daja, da je Thiebaut preminil že leta 1883 (Puccini 2007: 111–112). Tako o poznejših obdobjih Saidinega in Keral- lovega življenja, kakor tudi o njuni smrti, nimamo nikakrš- nih informacij. Razmah javnih predstavitev Drugega Za razliko od odnosa, ki so ga posvojitelji ali, natančneje, lastniki in širša javnost kazali do Azil in Sare Baartman, za ogled Mianijevih dečkov in Saide ni bilo treba plača- ti vstopnine. Pri njih ni šlo za spektakularni nastop, nji- hova telesa niso bila tržno blago, temveč si jih je ogle- doval le izbran krog bolj ali manj resnih znanstvenikov (Abbattista 2013: 104). Pri obeh Saidinih predstavitvah to dodatno potrjuje tudi odsotnost pomembnejših novic, ki bi o tem poročale. Celo v člančičih, ki oba dogodka na kratko omenjajo in opisujejo, ni prav nič senzacionalnega, čemur pritrjuje tudi Abbattista (2005: 73). Kratki časopisni prispevki, ki poročajo o društvenih dejavnostih, so bili za časnike habsburškega Trsta povsem vsakdanji. V zgodovinskih virih o kakršnemkoli veseljačenju ali pre- tiranem naslajanju ob stiku s pripadniki ljudstva Aka torej ni sledu. To niti ni tako presenetljivo, če vemo, da so se javne predstavitve Neevropejcev z izrazito zabavljaškim značajem razmahnile šele konec 19. stoletja. Kakor smo videli v Sarinem in Azilinem primeru, množična razkazo- vanja niso bila posebej nova, le število takih dogodkov je močno naraslo. Razkazovanje »divjakov« sega namreč že na začetek novega veka, celo v srednji vek. Sprva se je dogajalo v obliki javnih dvornih procesij (Qureshi 2011: 2; Abbattista 2015:10–11). Tudi po besedah Guida Abbat- tiste, ki je večino svojih raziskav namenil prav človeškim vrtovom, se dobičkonosni spektakli, namenjeni razkazo- vanju eksotičnega in s tem razvnemanju gledalčeve do- mišljije, zares razcvetijo šele na začetku 70. let 19. stoletja (Abbattista 2013: 59). Na Dunaju so tako leta 1896 v živalski vrt postavili »af- riško vas« in vanjo naselili pripadnike plemena Ašanti (Stewart 2003: 36). Tovrstni dogodki so dosegli tudi ur- bana središča evropske periferije. Leta 1906 se je, na pri- mer, na poslovilni evropski turneji v Vidmu, Trstu23 in Ljubljani ustavil znameniti Buffalo Bill s svojo predstavo Wild West Show. To bi po besedah Janeza Cvirna (1994: 1) lahko poimenovali kar »potujoča etnografska razstava 23 Mimogrede, v Trstu je obisk Buffalo Billa sprožil prepir med tržaški- mi Slovenci in Italijani. Zanetil ga je reklamni plakat, ki je vabil na predstavo tako v slovenskem kot italijanskem jeziku, kar naj bi se po poročanju Edinosti (Časopisni vir 4) Italijanom zdelo povsem odveč. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 12 Razglabljanja Daša Ličen Vabilo na predstavo Buffalo Billa. Vir: Edinost, 12.5.1906. v živo«. Tržačane in Ljubljančane je »radi neoporečne realnosti svojih življenjskih slik« (Časopisni vir 4) priteg- nila pahljača različnih »eksotov«: »Indijancev, Meksikan- cev, Cowboyev, Japoncev, kozakov, Arabcev, amerikan- ske kavalerije, angleških lancirjev, Canchos iz Amerike« (Časopisni vir 5) in še koga. Med tragičnimi usodami »pigmejcev« je sicer najbolj poznana usoda Ota Benge, ki so ga leta 1904 razstavili v St. Louisu, nato v živalskem vrtu v Bronxu, kjer si je kletko delil s šimpanzom, nazad- nje pa si je leta 1916 vzel življenje (Abbattista 2005: 70). Priljubljenost tovrstnih dogodkov in zapoznela antropolo- ška kritika pa nas ne smeta voditi k prenagljenemu sklepu, da kritikov ni bilo. Že v zgodnjem 19. stoletju so abolicio- nisti opozarjali na problematičen položaj Sare Baartman (Qureshi 2004: 234). Tudi prva italijanska razstava, ki je bila leta 1884 v Torinu, je imela glasne nasprotnike (Abbattista 2013: 168). Vendar pa so se javna razkazovan- ja sčasoma samo še namnožila. Protestom navkljub so bili sejmi za občinstvo prava paša za oči in takšni v nekaterih primerih ostajajo še danes (Abbattista 2014: 265–271). Kamerunski »pigmejci« Baka so bili še na začetku tega (!) stoletja razstavljeni v parku belgijskega mesta Yves. Na- mestili so jih v zanje postavljeno tradicionalno vas, kjer naj bi z nabiranjem lesa in listja obiskovalcem prikazo- vali svoj način življenja (Lueong 2016: 23). Ta pojav to- rej lahko spremljamo vse do danes. Številni Evropejci si na svojih potovanjih v eksotične dežele kot svetovljanski turisti kar sami ogledajo afriška »plemena« v njihovem »avtentičnem« okolju in pri tem uživajo v izumetničenih uprizoritvah »primitivizma« – seveda za plačilo. »Moderna« Evropa Že vsaj od začetka novega veka so evropske kolonialne države ljudi opredeljevale na podlagi njihove fiziognomi- je. Do pravega razvrščanja pa je po besedah antropologa Rogerja Sanjeka (2002: 698) prišlo šele na začetku 19. sto- letja, pri čemer je imela vodilno vlogo znanost, še zlasti nastajajoča antropologija. Med (proto)antropologi 19. sto- letja je bila v središču ideja rase, ki je omogočala in kre- pila, kdaj pa kdaj tudi podpihovala, argumente o politični, ekonomski, družbeni in pogosto še pravni neenakosti. Ra- so so razumeli kot iz univerzalnih zakonov narave izhaja- jočo kategorijo. Kot takšna sicer ni bila sporna, razrasla pa se je v rasizem oziroma vrednostno kategorizacijo raz- ličnih ras. Ni presenetljivo, da so na vrhu rasne piramide kot poglavitni kolonialisti kraljevali zahodni Evropejci. Znanstvena kategorija rase je tako opravičevala in podpi- rala imperialistične vojne in kolonializem nasploh. S tem je znanost pogosto delovala kot imperialni mehanizem, s katerim so bila temnopolta telesa lahko opredeljena kot manjvredna in so tako postala objekt opazovanja, razkazo- vanja, naslajanja in domnevno znanstvenega preučevanja (Imma 2011: 137). Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja so organizatorji razstav in sejmov »čudesom narave« ozi- roma »profesionalnim divjakom« mnogokrat zgradili »av- tentično« vas, ki je bila po Abbattistovem mnenju že sama po sebi antiteza moderni evropski civilizaciji (Abbattista 2013: 91). Vzvišenost »Zahoda«, imperialne težnje, nav- dušenje nad kapitalizmom ter znanstveni in tehnološki podvigi so bili glavni raisons d‘être za človeške vrtove in druge manj mračne oblike razstavljanja Drugega (Abbat- tista 2005: 70; Abbattista 2014: 10). Vendar pa tudi zgodnejše salonske razstave Neevropejcev, kakor je bilo to v Saidinem primeru, s tega vidika niso bile nič manj nedolžne. Kljub prvotni intimnosti salonov je razpravljanje o Drugem za dimno zaveso znanosti po- sredno podžigalo rasizem, imperializem, kolonializem in G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 13 Razglabljanja Daša Ličen militarizem. V tem pogledu imajo torej tudi majhne salon- ske razstave in zgodnji akademski podvigi enako funkcijo kot poznejši, bolj znani in množicam namenjeni dogodki. Tako prvi kot drugi namreč ustvarjajo karseda pristne po- dobe »divjaštva« in sliko sveta, ki ga je napredek preprosto obšel, s tem pa prispevajo k ohranjanju ideje o večvrednosti zahodnjakov (Qureshi 2011: 4). Prav zato menim, da so bile na videz nepomembne in med seboj različne zgodbe Sare, Saide, Thiebaulta, Keralla in drugih voda na mlin kolonia- lizmu ter vsem njegovim krutim in daljnosežnim posledi- cam. Navsezadnje se je Kraljevina Italija do prve svetovne vojne uspešno razširila na afriško celino, kar so nedvomno, vsaj posredno, legitimirale tudi debate o manjvrednosti Sai- de, Mianijevih dečkov in drugih žrtev. Tudi v Nemčiji so spektakli spodbujali prepričanje o večvrednosti in rasizem, posledično pa vplivali na podporo imperialnih in kolonial- nih podvigov (Gingrich 2005: 85). Razstave so torej pripo- mogle k oblikovanju posebnega pogleda, ki je upravičeval ekspanzijo in izkoriščanje ter imel uničujoče učinke na pov- sem novi in predvsem veliko razsežnejši ravni. Sklep V članku sem s kritično informiranim zgodovinskim bran- jem skušala odkriti stranpoti dveh Saidinih predstavitev, ki presegata čas in prostor dogajanja. S pristopom, ki sloni na plodnem stičišču zgodovinopisja in antropologije, sem ponazorila navidezno obrobno historično epizodo in jo v nadaljevanju interpretirala kot znamenje pomembnih zgo- dovinskih in tudi še današnjih napetosti. Spremljala sem dolgo trajanje rasistične misli od razsvetljenskih potopi- sov 18. stoletja prek zgodnjega 19. stoletja, ko je prejšn- jo univerzalno zgodovino nadomestila nova, romantična paradigma, pa vse do razmaha rasističnih čutenj, krutih dejanj in naposled tudi stopnjevanja imperializma v prvi polovici 20. stoletja. S tem so tesno povezane tudi mučne izkušnje neevropskih Drugih, ki so (zlasti) v 19. stoletju v vse večjem številu stopali na evropska tla. Pri tem lah- ko ob koncu 19. stoletja identificiramo ključen premik, ko je razstavljanje ljudi postalo dobičkonosen posel, saj je pritegnilo zvedave množice. Epizoda s Saido, a tudi Mia- nijevimi dečki, ni imela takega dometa. Ti otroci so bili namreč primorani prevzeti vlogo salonskih eksotov. Nikoli niso nastopili za bučno občinstvo, bili postavljeni v kletko ali naseljeni v »afriško« vas. Kljub prijaznejšemu vtisu, ki ga ustvarjajo salonske predstavitve, pa so za sabo pustile ravno tako mrk pečat kot poznejši spektakli. Kultivirana salonska zrenja v človeške objekte so bile samo faza v dol- gotrajnem procesu opazovanja Drugega, ki legitimira ide- jo »civilizacijskega razvoja« in je zato politični instrument kolonialističnih teženj. Kaže torej, da zgodbe o Saidi ne morem zaključiti brez Edwarda Saida in njegove kritike mentalnih kategorij, ki izražajo in upravičujejo izkoriščan- je in nadvlado Orienta (Said 1996 [1978]). Tudi vedenje o Saidi se je torej oblikovalo na način, ki »Zahodnjakom« omogoča imeti idejo o sebi in svojem prostoru kot napred- nejšem in racionalnejšem. Zahvala Za potrpežljivo poslušanje, intelektualno spodbudo in branje sem hvaležna Ingrid Slavec Gradišnik. Iskreno se zahvaljujem tudi obema recenzentoma in (ne)nazadnje še finančni podpori Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (raziskovalni program Etnološke in folkloristične raziskave kulturnih prostorov in praks, P6-0088). Literatura ABBATTISTA, Guido: Gli interessi antropologici di Carlo Mar- chesetti. V: Gino Bandelli idr. (ur.), Carlo Marchesetti e i castel- lieri 1903–2003. Trst: Editreg, 2005, 67−85. ABBATTISTA, Guido: Umanità in mostra: Esposizioni etniche e invenzioni esotiche in Italia (1880–1940). Trst: Edizioni Un- viersità di Trieste, 2013. ABBATTISTA, Guido: Humans on Display: Reflecting on Na- tional Identity and the Enduring Practice of Living Human Exhi- bitions. V: Guido Abbattista (ur.), Moving Bodies, Displaying Nations. National Cultures, Rase and Gender in World Expo- sitions Nineteenth to Twenty-first Century. Trst: Edizioni Uni- versità di Trieste, 2014, 241–272. ABBATTISTA, Guido: Beyond the 'Human Zoos': Exoticism, Ethnic Exhibitions and the Power of the Gaze. Ricerche Storiche 45 (1–2), 2015, 207–218. BASKAR, Bojan: Rasizem, neorasizem, antirasizem: Dvojni esej o tranzitivnosti navidezno protislovnih pojmov. Časopis za kritiko znanosti 32 (217/218), 2004, 126–149. BURTON, Isabel: The Life of Captain Sir Richard F. Burton. London: Chapman & Hall, 1893. CLAESSEN, Henri J. M.: Evolution and Evolutionism. V: Alan Barnard in Jonathan Spencer (ur.), Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology. London: Routledge, 2002, 325−332. CURRAN, Andrew: The Anatomy of Blackness: Science & Sla- very in an Age of Enlightenment. Baltimore: The Johns Hopkins University Press, 2011. CVIRN, Janez: Vsega je bil kriv Buffalo Bill: K zgodovini bo- emskega življenja v Ljubljani pred prvo svetovno vojno. Zgodo- vina za vse 1 (2), 1994, 1–10. FIKFAK, Jurij: Ljudstvo mora spoznati sebe: Podobe narodopis- ja v drugi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 1999. FOSTER, Morris in Richard Sharp: Race, Ethnicity, and Geno- mics: Social Classifications as Proxies of Biological Heteroge- neity. Genome Research 12 (6), 2002, 844–850. FRELIH, Marko: Sudanska misija 1848–1858, Ignacij Knob- lehar – misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2009. GINGRICH, Andre: The German-Speaking Countries. V: Fredrik Barth idr. (ur.), One Discipline, Four Ways: British, Ger- man, French, and American Anthropology. Chicago: University of Chicago Press, 2005, 61–156. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 14 Razglabljanja Daša Ličen IMMA, Z‘étoile: "Just Ask the Scientists": Troubling the "Hot- tentot" and Scientific Racism in Bessie Head‘s Maru and Ama Ata Aidoo‘s Our Sister Killjoy. V: Natasha Gordon-Chipembere (ur.): Representation and Black Womanhood: The Legacy of Sa- rah Baartman. New York: Palgrave Macmillan, 2011, 137–146. KALC, Aleksej: Tržaško prebivalstvo v 18. stoletju. Koper: Za- ložba Annales, 2008. KNOBLEHAR, Ignacij: Potovanje po Beli reki (ur. Vinko Klun Fereri). Ljubljana: I. Kleinmayer in F. Bamberg, 1850. KRAMBERGER, Taja: Memorija in spomin: Zgodovinska an- tropologija kanonizirane recepcije: Študija primera revije Mod- ra ptica. Bartol z Vidmarjem. Doktorska disertacija. Koper: Uni- verza na Primorskem, 2009. KUNEJ, Drago: Posnetki slovenskih pesmi v Berlinskem Pho- nogramm-Archivu kot primer Drugega. Glasnik SED 58 (1–2), 17–26. LUEONG, Glory M.: The Forest People Without a Forest: De- velopment Paradoxes, Belonging and Participation of the Baka in East Cameroon. New York: Berghahn, 2016. MARCHESETTI, Carlo: Note intorno ad una fanciulla della tri- bù degli Acca. Boll. della Soc. adriatica di scienze naturali 3, 187, [408-424]. MARUŠIČ, Branko: Pregled društvene dejavnosti v Avstrijskem Primorju (1848–1918). Annales 1 (16), 1999, 163–192. MOFFA, Claudio. Gessi Romolo. V: Dizionario Biografico degli Italiani 53, 2000; http://www.treccani.it/enciclopedia/romo- lo-gessi_(Dizionario-Biografico)/, 1. 2. 2018. QURESHI, Sadiah: Displaying Sara Baartman: The 'Hottentot Venus'. History of Science 42 (2), 2004, 233–257. QURESHI, Sadiah: Peoples on Parade: Exhibitions, Empire, and Anthropology in Nineteenth Century Britain. Chicago: Uni- versity of Chicago Press, 2011. PUCCINI, Sandra: Andare lontano: Viaggi ed etnografia nel se- condo Ottocento. Rim: Carocci, 2007 [1999]. SAID, Edward: Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 1996 [1978]. SANJEK, Roger: Race. V: Alan Barnard in Jonathan Spencer (ur.), Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology. Lon- don: Routledge, 2002, 696–700. STEWART, Janet: The Written City: Vienna 1900 and 2000. V: Ernst Grabovszki in James Hardin (ur.), Literature in Vienna at the Turn of the Centuries: Continuities and Discontinuities around 1900 and 2000. Rochester: Camden House, 2003, 27–50. ŠEPETAVC, Anton: Pridiga o prijaznih, gostoljubnih, dobrih Slovencih, ki niso vedno (bili) taki. Zgodovina za vse 1 (1), 1994, 20−32. ŠMITEK, Zmago: Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture. Ljubljana: Borec, 1986. VALENSI, Lucette in Nathan Wachtel: Zgodovinska antropolo- gija. Monitor ZSA 1−2 (35/36), 2011, 33–50. ZACCARIA, Massimo: „Il flagello degli schiavisti“: Romolo Gessi in Sudan (1874−1881). Ravenna: Fernandel, 1999. ZAJC, Marko in Janez Polajnar: Naši in vaši: Iz zgodovine slo- venskega časopisnega diskurza v 19. in začetku 20. stoletja. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2012. Spletni vir Spletni vir 1: Encyclopaedia Britannica, Bambuti (Pygmy Gro- ups); https://www.britannica.com/topic/Bambuti#ref321530, 12. 2. 2018. Časopisni viri Časopisni vir 1: Gli »Akkà«. L‘Unione 3 (18), 25. 6. 1877: [4]. Časopisni vir 2: Notizie. La Provincia 12, 16. 6. 1877: [92]. Časopisni vir 3: Konzul Hansal. Edinost 15, 21. 2. 1885: [3]. Časopisni vir 4: Domače vesti. Edinost 124, 6. 5. 1906: [3]. Časopisni vir 5: Buffalo Bill v Ljubljani. Slovenski narod 39 (110),14. 5. 1906: [3]. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 15 Razglabljanja Daša Ličen Exhibiting the Other: Saida’s Arrival in Trieste Two exhibitions of a “pygmy” girl called Saida that took place in 1877 in Trieste present the starting point of this article. Va- rious archival sources – including short news articles, a scientific paper and two photographs – and what other scholars wrote on the subject (Abbattista 2005; Puccini 2007) allowed the author to reconstruct Saida’s path after she reached Trieste in 1877 and, foremost, how she was presented to the local public. Unlike the centuries and decades before 1900, when curious Europeans were restricted only to reading if they were interested in getting a picture of life outside Europe, the 19th century offered many urban Europeans a new chance to set their eyes on Africans and other “exotic” peoples. The settings of such curious encounters were initially primarily salons where elite ur- ban dwellers and aspiring scientists discussed the exhibited individuals and attempted to analyse their bodies. Such were the settings of Saida’s presentations too. Intrigued observers of this Aka girl in her early teens gathered in the chambers of two local voluntary associations, all in the name of science, back then especially anthropology. However, this soon changed and displaying humans became true business. Especially from the 1870s onwards (Abbattista 2013: 59), humans were commonly put on display as a form of entertainment in many cities across the “Western” world. Its most horrifying examples are probably human zoos, where people were on view much like animals. In accordance with several authors (Gingrich 2005: 85; Qureshi 2011: 4; Abbattista 2013: 91), the article argues that such shows functioned as ways to confirm white people’s superiority and consequentially supported colonialist politics with all its dreary and long-lasting outcomes. The story of Saida is thus an at- tempt to historically frame her stay in Trieste and, above all, the reactions of the local scientific as well as general public. Here the author, however, claims that the historical episode central to the article is not as innocent as it might seem at first sight, especially in comparison to the grander events that took place later. Although Saida was presented in a rather intimate setting to a limited group of people, and was meant to empirically contribute to the contemporary anthropological debates and did not serve as a profit-making event, what she underwent in Trieste still provided an indirect support to much of the 19th and 20th century expansions, exploitations and many other vile effects of colonialism and racism. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 16 Tema Avtor* 17 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Drago Kunej, dr. glasbene teorije, docent za etnomuzikologijo, višji znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; drago.kunej@zrc-sazu.si. Uvod V obdobje, ko so bili zvočni posnetki slovenske ljudske glasbe še zelo redki in ekskluzivni, sodijo tudi posnetki Gustava Küppersa-Sonnenberga, ki jih je naredil leta 1935 na Bledu, v Ljubljani in Zagrebu v sklopu svojih potovanj po Jugovzhodni Evropi. Zvočna zbirka Küppersa-Son- nenberga je bila zaradi nenavadne usode v času po drugi svetovni vojni zelo slabo raziskana in skoraj pozabljena, je pa zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin, v katerih je nastala, še posebej zanimiva za preučevanje. Slovenske posnetke v zbirki lahko razumemo kot primer glasbe Dru- gega1, saj se je Küppers-Sonnenberg na Slovenskem zani- mal predvsem za neslovensko kulturo in zato tudi večino valjev posnel z neslovensko glasbo. Kljub nekaterim raziskavam in objavam (npr. Ziegler 2011; Krüger 2011) namen potovanj Küppersa-Sonnen- berga po Jugovzhodni Evropi in zbiranja različnega etno- grafskega in drugega gradiva ni razjasnjen. Še posebej ostaja neodgovorjenih veliko vprašanj o izboru gradiva in izvajalcev za zvočna snemanja ter o osnovnem razlogu za nastanek posnetkov. Čeprav je danes to zvočno gradivo pomemben vir za etnomuzikološke in folkloristične razi- skave, pa ga je treba razumeti v širšem kontekstu potovanj in terenskih dokumentiranj Küppersa-Sonnenberga ter ob upoštevanju zgodovinskih okoliščin. Küppers-Sonnenberg namreč ni bil raziskovalec ali zbiralec (ljudske) glasbe – pravzaprav je zelo slabo poznal glasbo in kulturo območij, 1 Diskurz o Drugem je bil v Glasniku SED že večkrat predstavljen v različnih kontekstih, nazadnje npr. v lanski decembrski številki (Vranješ 2017) in v tej številki (Ličen 2018). po katerih je potoval – poleg tega pa so ga k zvočnemu dokumentiranju morda vodili drugačni vzgibi, kot so jih imeli raziskovalci in zbiralci ljudske glasbe. Njegovi posnetki slovenskih pesmi so tako nastali z vidi- ka Drugega in v specifičnih okoliščinah, o katerih ni veliko zanesljivih podatkov. Ker slovenski etnomuzikologi in fol- kloristi ob preučevanju glasbene podobe slovenske ljudske pesmi pozornosti niso namenjali slovenski kulturi z vidika Drugega, tudi posnetkov slovenske ljudske glasbe niso pri- čakovali v tujih zvočnih arhivih. Zato smo na Slovenskem za posnetke slovenskih pesmi v berlinskem Phonogramm- -Archivu izvedeli zelo pozno, šele v začetku 21. stoletja. V prispevku v zgodovinski perspektivi predstavljam zbira- nje Küppersa-Sonnenberga pri nas in analiziram posnetke slovenskih pesmi v njegovi zbirki. Pri tem skušam z ana- lizo slovenskega gradiva podrobneje ovrednotiti posnetke in njihov pomen ter z osvetlitvijo širšega konteksta poto- vanj Küppersa-Sonnenberga ugotoviti možne razloge za zvočno dokumentiranje pri nas. Pri preučevanju posnetega pesemskega gradiva se opiram predvsem na dve obsežni zbirki slovenskih ljudskih pe- smi, ki sta nastali na prelomu 19. v 20. stoletje: knjižno zbirko Slovenske narodne pesmi (v nadaljevanju SNP; 1895–1923), ki jo je pripravil in uredil Karel Štrekelj, in zbirko terenskih zapisov, ki so nastali med zbiralno akci- jo Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (v na- daljevanju OSNP) med letoma 1905 in 1914. Obe zbirki namreč omogočata dober vpogled v slovensko ljudsko pe- semsko izročilo tega obdobja, saj sta zelo obsežni (skupaj vsebujeta nad 20.000 zapisov pesmi in njihovih različic) in zajemata gradivo s skoraj celotnega slovenskega ozemlja. Izvleček: V prispevku je v zgodovinski perspektivi predstavlje- no zbiralno delo Gustava Küppersa-Sonnenberga na Sloven- skem leta 1935 in analizirano posneto zvočno gradivo sloven- skih ljudskih pesmi v njegovi zbirki. Pri tem skušamo z analizo slovenskega gradiva ovrednotiti posnetke in njihov pomen ter z osvetlitvijo širšega konteksta potovanj Küppersa-Sonnenberga ugotoviti možne razloge za zvočno dokumentiranje pri nas. Ključne besede: Gustav Küppers-Sonnenberg, historični zvočni posnetki, slovenske ljudske pesmi, voščeni valji, fono- graf, berlinski Phonogramm-Archiv Abstract: The paper presents Gustav Küppers-Sonnenberg’s collection-related work in the territory of Slovenia in 1935 from a historical perspective and analyses the sound recordings of Slovenian folk songs in his collection. The analysis of the Slo- venian sound material aims to evaluate the recordings and their significance, and a wider context of Küppers-Sonnenberg’s trav- els is explained with the aim of identifying the possible reasons why the sound recordings were made in Slovenia. Keywords: Gustav Küppers-Sonnenberg, historical sound recordings, Slovenian folk songs, wax cylinders, phonograph, Berlin Phonogramm-Archiv POSNETKI SLOVENSKIH PESMI V BERLINSKEM PHONOGRAMM-ARCHIVU KOT PRIMER DRUGEGA Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 6. 3. 2017 Razglabljanja Drago Kunej G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 18 Razglabljanja Drago Kunej Pri preverjanju današnje razširjenosti, priljubljenosti in ra- be pesmi se opiram na tiste pesmarice, ki so namenjene širši javnosti in uporabi, npr. Tristo narodnih (Prek 1982), Eno si zapojmo (Kumer 1995), Še eno si zapojmo (Kumer 1999), in praviloma vsebujejo predvsem tiste ljudske pe- smi, ki se še danes pogosto pojo. Snemanje glasbe Drugega v berlinskem Phonogramm-Archivu Berlinski Phonogramm-Archiv ima eno največjih zvočnih zbirk voščenih valjev. Sodi med najstarejše zvočne arhive na svetu, ustanovljen je bil leta 1900, izjemnost njegovih arhivskih zvočnih dokumentov pa je mogoče vrednotiti tu- di v zgodovinskem kontekstu, saj gre pogosto za najstarej- še posnetke glasbenih praks, med katerimi nekatere danes ne obstajajo več ali pa so se precej spremenile. Zbirka ob- sega nad 30.000 voščenih valjev s pretežno ljudsko glas- bo iz različnih delov sveta in je zaradi izjemnega pomena vključena v Unescov seznam Spomin sveta (angl. Memory of the World). Namen nastanka arhiva je bil jasen: zbrati in ohraniti čim več primerov glasbe, ki bi nato lahko služili za primerjalne analize in iskanje »izvora« in »evolucije« glasbe. Podobno so v tistem času tudi druge ustanove v arhivskih zvočnih zbirkah želele zbrati, ohraniti in posredovati poznejšim ro- dovom predvsem »čisto« in »izginjajoče« izročilo, arhive pa so razumeli kot »skladišča tradicije« (več Kunej 2014). Čeprav so bila prizadevanja berlinskega Phonogramm- Archiva usmerjena predvsem v zbiranje glasbe drugih kul- tur – »eksotične« neevropske glasbe, npr. iz Afrike, Azije in Južne Amerike, pa so tudi nekatere evropske glasbe zvenele dovolj »tuje« (Ziegler 2011: 63), da so jo dokumentirali in želeli preučiti. Takšno razmeroma veliko in raznoliko zbir- ko evropske glasbe predstavljajo tudi posnetki Küpper- sa-Sonnenberga, ki so nastali med letoma 1935 in 1939 med njegovimi potovanji po Jugovzhodni Evropi. Predvsem o tistih posnetkih v tej zbirki, ki niso povezani z nemško kul- turo, lahko govorimo kot o glasbi Drugega. Izkušnje zvočnih arhivov so pokazale, da danes njihovi obiskovalci največkrat iščejo in raziskujejo prav gradivo iz zgodnjega obdobja zvočnih snemanj. Tudi pri preučevanju slovenske ljudske glasbe so zgodnja zvočna dokumenti- ranja pripomogla k pomembnim novim etnomuzikološkim in folklorističnim odkritjem ter k drugačnemu razumevan- ju ljudske glasbe pri nas (več Kunej 2017). Vendar pa smo Slovenci za nekatere zgodnje zvočne zapise slovenske glasbe izvedeli zelo pozno;2 med njimi tudi za posnetke, 2 Večino zgodnjih zvočnih zapisov slovenske ljudske glasbe je stro- kovna javnost do nedavnega slabo poznala ali pa dolgo sploh ni ve- dela zanje. Najbolj je bila znana zbirka posnetkov iz Bele krajine, ki jo je posnel Juro Adlešič leta 1914, saj so bili posneti voščeni valji ves čas shranjeni v slovenskih ustanovah, vendar se z njimi niso veli- ko ukvarjali niti se o njih ni veliko vedelo. Šele leta 1988 so jih prvič presneli in tako omogočili poslušanje posnetega gradiva. O domnev- ki jih je naredil Küppers-Sonnenberg leta 1935. Slovenski strokovni javnosti so bili prvič celoviteje predstavljeni leta 2008 (glej Kunej 2008), vendar tudi takrat ne v celoti, ob tem pa je bilo le malo znanega o zbiratelju ter o namenu in okoliščinah njegovih potovanj. Gustav Küppers-Sonnenberg in okoliščine njegovih potovanj Gustav Adolf Küppers-Sonnenberg (Krefeld, 21. 5. 1894– Müden, Örtze, 30. 6. 1978) je bil sin gostilničarja. Spo- mladi leta 1914 je v domačem kraju Krefeld v Nemčiji za- ključil srednjo šolo in se vpisal na univerzo v Göttingenu. Začel je študirati filologijo in hkrati poslušal še predava- nja o kmetovanju. Kot enoletni prostovoljec je v tem času zaključil tudi vojaško usposabljanje in se v avgustu 1914 udeležil prvih bojev prve svetovne vojne. Že decembra 1914 je bil težko ranjen in morali so mu amputirati levo nogo. To je komaj 20-letnemu Gustavu močno zaznamo- valo nadaljnje življenje (Krüger 2011; Spletni vir 1). Opustil je željo postati duhovnik in se odločil živeti v so- žitju z naravo, zato je leta 1915 kupil posestvo v bližini vasi Müden v dolini reke Wietze in se posvetil kmetova- nju. Obdelano pobočje je poimenoval Sonnenberg (slov. Sončni breg), kar je kmalu postal njegov vzdevek. Ob kmetovanju se je ukvarjal tudi s pisanjem in od leta 1918 naprej objavil več prispevkov o aktualnih problemih pri oblikovanju lastne države in o oblikah naselij v Nemčiji. Vendar neplodna zemlja kmetije na Sonnenbergu ni bila dovolj donosna, da bi lahko vsako leto z njo preživljal svo- jo družino, ki je kmalu imela sedem otrok. Ob finančni podpori študentskega združenja je leta 1926 začel študirati ekonomijo in novinarstvo na Univerzi Friedrich Wilhelm v Berlinu in študij leta 1931 zaključil z doktorsko disertacijo Deutsche Siedlung. Idee und Wirklichkeit (Nemško nase- lje. Ideja in resničnost, prevod avt.). Tako se mu je uresni- čila dolgoletna želja, da bi na znanstveni način obdelal in na različne načine klasificiral nemške naselitvene oblike ter nakazal možne smeri nadaljnjega razvoja naselbin (Zi- egler 2011: 64; Spletni vir 1). Od leta 1933 je Küppers-Sonnenberg delal kot samostojni novinar in fotoreporter, kar pa v takratnih težkih gospodar- skih razmerah v Evropi ni bilo lahko. Pogosto je potoval in o popotovanjih objavljal članke in fotografsko gradivo, kar je postalo zanj dokaj donosno. Poleg tega se je z berlinskim no najstarejših slovenskih zvočnih zapisih, posnetkih Béla Vikárja iz leta 1898, se pri nas ni vedelo vse do leta 1995, ko so nas nanje prvič opozorili, leta 1996 pa smo pridobili presnetke. Čeprav smo že od leta 1956 imeli nekaj vzorcev posnetih pesmi iz zbirke slovenskih posnetkov Jevgenije E. Linjove, ki so bili narejeni leta 1913, smo podrobnosti o tem gradivu in presnetke dobili šele leta 2011. Tudi presnetke pesmi, ki so jih zapeli slovenski vojaki leta 1916 in jih hra- nijo v Phonogrammarchivu na Dunaju, smo pridobili šele leta 2000, presnetke slovenskih pesmi iz zbirke Küppersa-Sonnenberga pa leta 2005 (več Kunej 2008). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 19 Razglabljanja Drago Kunej Etnološkim muzejem dogovoril, da bo zanje na potovanjih zbiral etnografske predmete in drugo gradivo, zato so mu vnaprej sofinancirali vsa njegova potovanja in zbrano gradi- vo odkupovali za svoje zbirke. Gradivo pa je pridobival tudi za berlinski Inštitut cesarja Viljema oziroma njegov Odde- lek za antropologijo, človeško dedovanje in evgeniko ter za berlinski Phonogramm-Archiv (Krüger 2011). Ob finančnem razlogu za potovanja po Jugovzhodni Evro- pi je verjetno, da je Küppers-Sonnenberg na potovanjih želel nadaljevati tudi s svojim raziskovanjem nemških naselbin in dokumentirati nemško kulturo v tem predelu Evrope. Pri tem pa je pomembna tudi njegova ideološka usmerjenost, ki je v danih zgodovinskih razmerah podpi- rala ideje nacionalsocializma in antropoloških raziskovanj različnega vrednotenja posameznih ras. Fotografije ljudi, njihovi opisi in prstni odtisi, ki jih je Küppers-Sonnenberg dokumentiral na potovanjih, pa tudi zbrano etnografsko in drugo gradivo so namreč pogosto služili za antropološke raziskave značilnosti ras, nacistični evgeniki in uveljavl- janju »rasne higiene«. Küppers-Sonnenberg je o vtisih in doživetjih s svojih potovanj napisal tudi nekaj obsežnejših člankov, ki jih je med drugim objavljal v revijah z rasis- tično vsebino in poveličevanjem arijske rase kot npr. Volk und Rasse. Čeprav verjetno ni bil član Nacionalsocialistič- ne nemške delavske stranke (Nationalsozialistische Deut- sche Arbeiterpartei – NSDAP) oziroma (krajše povedano) nacistične stranke, je med drugo svetovno vojno zaradi dobrega poznavanja balkanskih držav, po katerih je pred vojno pogosto potoval, na poveljstvu Wehrmachta (Ober- kommando der Wehrmacht – OKW) postal svetovalec za Balkan (prim. Ziegler 2011: 64; Krüger 2011). Po koncu druge svetovne vojne je Küppers-Sonnenberg na svojem posestvu začel pridelovati topinambur,3 s čimer je zaslovel tudi izven nemških meja. V težkih povojnih gos- podarskih razmerah je na Sonnenbergu uredil vrt za gojen- je teh rastlin, kjer je vzgojil veliko novih sort. Pridobljeno znanje in bogate izkušnje o pridelavi topinamburja je ob- javil v različnih člankih. Kljub njegovi zavzetosti in priza- devanjem pa se pridelava topinamburja v Nemčiji ni ob- čutneje razširila. Objavil je tudi več prispevkov o splošnih življenjskih vprašanjih in razvoju blaginje v Nemčiji, še danes pa je v strokovnih krogih odmevna njegova knjiga Lebenspender Garten (1948, ponatis 1987) z zanimivimi idejami in nasveti za lastnike vrtov. Na svojem posestvu je Gustav Adolf Küppers-Sonnenberg 30. junija 1978 tudi umrl (Spletni vir 1). Zvočna snemanja Küppersa-Sonnenberga Küppers-Sonnenberg je med letoma 1935 in 1939 petkrat potoval po Jugovzhodni Evropi, pri čemer se je osredinjal na različna geografska območja; prepotoval je predele da- 3 Topinambur je rastlina, sorodnik sončnice, njene užitne gomolje pa lahko uporabljamo podobno kot krompir. našnje Slovaške, Madžarske, Srbije, Hrvaške, Makedoni- je, Slovenije, Črne Gore, Romunije, Poljske, Ukrajine in Bolgarije. Vsako potovanje je praviloma trajalo več me- secev, večino časa pa so ga spremljali tudi nekateri dru- žinski člani. Na potovanja se je odpravil s sponzorskim avtomobilom podjetja Hanimag Company, ki je bil pose- bej prirejen za prevoz ljudi in pridobljenega gradiva ter je poleg tega omogočal vožnjo tudi invalidnemu Küppers- -Sonnenbergu. Na treh potovanjih je imel Küppers-Sonnenberg s sabo tudi fonograf. Snemalno napravo in voščene valje mu je priskrbel Phonogramm-Archiv iz Berlina, ki je bil v tistem času eden od oddelkov Etnološkega muzeja. Takrat so v Phonogramm-Archivu uporabljali predvsem fonografe znamke Excelsior, ki jih je izdelovalo podjetje v Berlinu, saj so bili najbolj priročni za potovanje, poleg tega pa je bilo druge vrste fonografov v tistem času že precej tež- ko dobiti. Predvidevamo lahko, da je Küppers-Sonnen- berg uporabljal enak aparat, kot ga je na svojih potovanjih nekaj let prej imel Matija Murko (prim. Kunej 2008). To potrjujejo tudi fotografije s potovanj, ki Küppersa-Sonnen- berga prikazujejo med snemanjem s fonografom. Iz ohranjene dokumentacije in dopisovanja med njim in vodji oddelkov Etnološkega muzeja lahko razberemo, da Küppers-Sonnenberg pred potovanji ni bil seznanjen s kul- turo in glasbo ljudi, ki jih je nameraval obiskati. Poleg tega ni imel nobene etnološke izobrazbe, kar so v Etnološkem muzeju zelo obžalovali, saj mnogi zbrani predmeti in po- snetki, ki jih je po potovanjih izročil v muzej, niso zadovo- ljili pričakovanj sodelavcev različnih oddelkov. Tudi tehnična kakovost posnetkov v njegovi zbirki je v primerjavi z drugimi zbirkami v Phonogramm-Archivu v povprečju slabša. Delno je to posledica pomanjkanja izkušenj in tehničnega znanja samega snemalca (npr. pri veliko posnetkih manjkajo začetki), precej poškodb pa je nastalo med drugo svetovno vojno (prim. Wiedmann 2011: 62). Celotno zbirko so namreč pred koncem vojne iz Pho- nogramm-Archiva v Berlinu evakuirali skupaj z drugimi zbirkami, vendar so jo pri tem zajeli sovjetski vojaki in od- nesli v Leningrad (danes Sankt Peterburg). V tamkajšnjem Zvočnem arhivu so jo po vojni presneli na magnetofonske trakove. Voščene valje so nato premestili v Državno knjiž- nico v Vzhodnem Berlinu, kjer pa se jih je med skladiščen- jem precej poškodovalo in uničilo, predvsem zaradi visoke vlažnosti. Küppers-Sonnenberg je na svojih potovanjih po Jugovzho- dni Evropi posnel 188 valjev. Na svojem prvem potovanju leta 1935 je posnel 103 valje, na potovanju 1937. leta 39 valjev, na zadnjem potovanju leta 1939 pa preostalih 46 valjev (Ziegler 2004: 173). Leta 1935 je potoval tudi po Sloveniji ter na Bledu, v Kočevju in Ljubljani posnel nekaj valjev. Ohranjeno zvočno gradivo in spremno dokumenta- cijo danes hrani Phonogramm-Archiv v Berlinu. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 20 Razglabljanja Drago Kunej Snemanje na Slovenskem leta 1935 Na podlagi ohranjenih dokumentov je mogoče precej do- bro rekonstruirati Küppersonovo-Sonnenbergovo prvo popotovanje poleti in jeseni 1935. Najprej se je odpravil na Slovaško in Madžarsko, nato pa je potoval po različ- nih banovinah takratne Kraljevine Jugoslavije (tj. po pre- delih poznejših republik Srbije, Makedonije, Črne Gore, Hrvaške in Slovenije) ter se prek Madžarske znova vrnil v Nemčijo (Ziegler 2011: 65). Takšno pot potrjujejo tudi ohranjeni posnetki. Prvih 17 valjev je bilo posnetih v začetku poletja na Ma- džarskem in vsebujejo pretežno madžarsko ljudsko glasbo. Valji št. 18–53 so bili posneti v različnih krajih Bačke v Srbiji konec junija in julija 1935; večina pesmi je nem- ških in v izvedbi Podonavskih Nemcev (Donauschwa- ben4), repertoar pa zajema ljudske in ponarodele oziroma v ljudskem načinu zapete pesmi. Valji št. 54–62 so nastali v prvi polovici septembra 1935 v Skopju in na Ohridu ter vsebujejo izbor makedonskih, albanskih in turških pesmi. Valja št. 64 in 65 sta bila posneta v srbskem pravoslavnem samostanu v Visokih Dečanih, valji št. 67–73 v drugi po- lovici septembra 1935 v Črni gori, valji št. 74–85 v začet- ku oktobra 1935 v Sloveniji in le nekaj dni zatem valji št. 86–91 v Zagrebu. Rokopisni zapisi na škatlicah valjev št. 92–103 vsebujejo le osnovne podatke, ki so precej nejasni, tako da ne povejo dosti o tem, kjer so bili posneti, vsebuje- jo pa hrvaške in madžarske posnetke, ki so verjetno nastali na poti domov (Ziegler 2004: 177, 2006, 2011: 67). V Sloveniji je Küppers-Sonnenberg posnel 12 valjev. Prve posnetke slovenskih ljudskih pesmi je naredil na »Bledu na Gorenjskem« in so ohranjeni na valjih št. 74 in 75. Na škatlice valjev je napisal kraj (»Ober Krain Bled«) in da- tum snemanja (»3. X. 35«) ter v nemščini pripisal še naslo- ve oziroma prve verze posnetih pesmi; na škatlici valja 74 so navedeni naslovi treh pesmi, na valju 75 pa dveh. Valji št. 76, 77 in 78 ne vsebujejo slovenskih pesmi, ampak pesmi v češkem in slovaškem jeziku; Küppers-Sonnenberg je morda ob svojem obisku na Bledu poleg slovenskih pe- smi posnel tudi pesmi, ki so jih zapeli tuji turisti. Bled je bil namreč takrat pomembno evropsko turistično središče, saj je med obema vojnama postal najbolj svetovljansko letovišče v Jugoslaviji in poletna rezidenca kraljeve dru- žine Karađorđevićev. Obiskovali so ga mnogi domači in tuji gostje; predvsem v poletnih mesecih je bil središče tu- rističnega, političnega in diplomatskega življenja. Ravno zato so Bled večkrat obiskali tudi tuji raziskovalci in tam med svojim delom posneli tudi slovenske ljudske pesmi, npr. J. E. Linjova leta 1913 (prim. Kunej 2008). 4 Donauschwaben je skupen izraz za Nemce, ki so se naselili v raz- ličnih deželah vzdolž reke Donave, predvsem v današnjih predelih Madžarske, Srbije (v Vojvodini) in Hrvaške (v Baranji in Slavoniji). Naselitev je bila najintenzivnejša v 18. stoletju, ko to območje ni več pripadalo Otomanskemu cesarstvu. Vendar pa Küppers-Sonnenberg morda ni prišel na Bled, ker bi svoje popotovanje že na začetku tako načrtoval. Kot lahko razberemo iz časopisnega članka v časopisu Jutro z dne 2. oktobra 1935 (Časopisni vir 1), je na Bled prišel skupaj s tujimi novinarji, ki so takrat »v informativne in znanstvene svrhe potovali po naši državi, da si ogledajo lepote naših krajev. Impresije tega potovanja, šege, običaje našega prebivalstva ter vse lepote in bogastvo Jugoslavije bodo potem opisali v svojih listih in revijah.« V članku so omenjeni vsi tuji gostje, med drugimi tudi Küppers-Son- nenberg: »Z Nemci je dopotoval tudi filmski operater in zbiralec narodnih melodij dr. Gustav Küppers iz Berlina.« Do tedaj so si tuji gostje že ogledali »Južno Srbijo, Čr- no goro, Plitvice, Zagreb in Rogaško Slatino, od koder so prišli v Ljubljano«. Obiskovalcem so v »Srebrni dvorani hotela Union« v Ljubljani priredili svečan banket, ki so se ga udeležili tudi pomembni slovenski politični in kulturni veljaki; »po obedu pa so se inozemni gostje odpeljali na Bled, jutri si ogledajo še Bohinj, nato se vrnejo v domovi- no.« Med svojim obiskom na Bledu je Küppers-Sonnen- berg posnel pet valjev. Küppers-Sonnenberg pa se s tujimi novinarji z Bleda in Bohinja ni vrnil domov, ampak je svoje potovanje nada- ljeval v Kočevje, kjer je že naslednja dva dneva (4. in 5. oktobra 1935) snemal pesmi kočevskih Nemcev in tam posnel štiri valje (št. 79, 80, 81 in 82). Iz zapisov na ška- tlicah in podatkov iz berlinskega Phonogramm-Archiva lahko ugotovimo, da so na valju št. 79 posnete štiri pe- smi: Die schöne Meerin, O du schöne Miza, Die Vöglein sitzen auf grünen Zweigen in Dirdle wer wird dich noch trösten; pevki sta bili »Frau Dr. Röthel« in »Frl. Engele«, ki sta peli dvoglasno. Na valju št. 80 sta posneti dve pesmi, Sonnewendlied in Um 12 Uhr in der Nacht; obe sta izve- deni solistično. Tudi na valju št. 81 sta posneti dve pesmi, znova pesem Dirdle wer wird dich noch trösten v solistič- ni moški izvedbi (»Herr Tschinkel«) in pesem Vom Herrn Jesus v dvoglasni ženski izvedbi zgoraj omenjenih pevk. Valj št. 82 vsebuje štiri pesmi v solistični ženski izvedbi: Urscho, urscho; Auf hohen bergen Maria geht im Rosen- garten; Fastnachtlied in Gottscheer Bua. Na podlagi datiranih valjev lahko sklepamo, da je Küppers-Sonnenberg 5. oktobra, ko je zaključil snemanje v Kočevju, takoj odpotoval v Ljubljano, kjer je še isti dan v gostišču »Kaffee Zentral« v Ljubljani posnel tri valje (št. 83, 84 in 85). Od teh valjev le valj št. 83 vsebuje posnet- ke slovenskih pesmi, saj so na valjih št. 84 in 85 posnetki petja v srbskem jeziku ob spremljavi tamburaške skupine; verjetno gre za posnetek skupine glasbenikov, ki so takrat za zabavo gostov igrali v kavarni.5 5 Zapisi na škatlicah in podatki v berlinskem Phonogramm-Archivu navajajo, da so na valju št. 84 posnetki Banat Lied, Batscha Lied in Tschui reko v dvoglasni izvedbi moškega in ženske ter ob spremljavi G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 21 Razglabljanja Drago Kunej Po krajšem bivanju v Sloveniji je Küppers-Sonnenberg odpotoval na Hrvaško, kjer je 8. oktobra v Zagrebu po- novno snemal. Tam je na isti dan posnel tri valje (št. 86, 88 in 89) s pevci iz Novega Vinodolskega in en valj (št. 87), na katerem so posnete urbane pivske pesmi, ki so jih peli pevci iz Zagreba ali bližnje okolice (prim. Primorac 2011). Izkazalo pa se je, da je med posnetki iz Zagreba z dne 8. oktobra tudi valj (št. 90) s slovenskimi ljudskimi pesmimi. Slovenski posnetki v zbirki Valj št. 74 Zapis v nemščini na škatlici valja navaja tri posnete pesmi: Wenn die Hunde bellen, Gestern Abend und heute früh ist Frost gefallen in Auf der Alm ist lustig, wo alles frei ist. Ob poslušanju presnetkov pa je bilo mogoče prepoznati pesmi Ko psi zalajajo, Snoč pa dau je slanca padla in Na planincah luštno biti. Napisi na škatlicah torej ustrezajo posneti zvočni vsebini. Pesem Ko psi zalajajo je različica ponarodele ljubezen- ske pesmi Zadnji večer (s prvim verzom Nocoj pa, oh, nocoj); besedilo je leta 1865 napisal Simon Jenko, avtor uglasbitve pa ni znan. Znana je po vsej Sloveniji, je zelo razširjena, avtorstvo pa je večinoma že pozabljeno. Ljud- ska različica je bila objavljena že v knjižni zbirki Sloven- ske narodne pesmi (SNP) (Štrekelj 1900–1902: 220–223), ohranjeni pa so tudi številni terenski zapisi iz zbiralne akcije slovenskega Odbora za nabiranje narodnih pesmi (OSNP) iz obdobja 1905–1914. Na valju je posneta le ena kitica z refrenom, in sicer tretja kitica Jenkove pesmi, ki pa se pogosto poje kot uvodna. Slišati je predvsem ženske glasove v doslednem terčnem dvoglasju z visoko zvene- čimi glasovi, izvedena pa je v ljudskem načinu petja in s spreminjajočim tempom (rubato). Tudi pesem Snoč pa dav je slanca padla je po vsej Slove- niji močno razširjena ljubezenska pesem, ki je bila prav tako objavljena v knjižni zbirki SNP (Štrekelj 1900–1902: 108–113), velikokrat pa dokumentirana tudi v zbiralni ak- ciji OSNP. Kuppers-Sonnenberg je posnel prvi dve kitici sicer daljše pesmi. Na posnetku poje mešana skupina, žen- ske naprej (vodilno melodijo) in čez (spremljevalno melo- dijo nad vodilno), moški basira; pri tem moški sprva tudi poje melodijo naprej in šele pozneje začne peti bas. Pesem je zapeta v značilnem ljudskem triglasju: zgornja, ženska glasova v terčnem dvoglasju, bas pa se giblje po osnovnih harmonskih stopnjah. Tretja pesem Na planincah luštno biti je šaljivega značaja in pogojno uvrščena med stanovske pesmi, večinoma pa je del otroškega repertoarja. Razširjena je po vsej Sloveniji in jo najdemo v različnih zbirkah ljudskih pesmi, še posebej v zbirkah za otroke. V SNP je zapisanih razmeroma malo tamburašev, na valju št. 85 pa pesem Tschirok Dunav, Lied aus Srem v izvedbi enakega sestava. različic in s skromnim številom kitic (Štrekelj 1904–1907: 507–509, 1908–1923: 239); v takšni obliki pesem najpo- gosteje poznamo tudi danes. Zapis pesmi je tudi v zbirki OSNP. Küppers-Sonnenberg je posnel prvo kitico v celoti in začetek druge, ki pa je zaradi tehničnih težav prekinje- na. Vodilno melodijo (naprej) in spremljevalno (čez) pojejo ženske, moški pa namesto basa izvaja vodilno melodijo ok- tavo nižje, kar je značilno za pevce, ki niso vešči basiranja. Valj št. 75 Posnetki na tem valju so verjetno nastali kot nadaljevan- je snemanja valja 74, na kar nakazuje tako enaka sestava pevske skupine kakor tudi enak način petja. Rokopisni zapis v nemščini na škatlici valja navaja dve pesmi: Mäd- chen, Mädchen, gib mir Blumen in Einen Weinberg will ich mir kaufen. Vendar pa sta na tem valju posneti pesmi Al me boš kej rada imela in En hribček bom kupil; očitno je nemški naslov prve pesmi zapisan napačno oziroma je na valju posneta druga pesem, kot je zapisano na škatlici. Tudi pesem Al me boš kej rada imela sodi med ljubezen- ske, vendar se v njej kaže socialna razlika med nižjo in višjo družbeno plastjo. Hkrati pa je pesem tudi t. i. konta- minacija ljubezenske in vojaške pesmi, saj kaže na čas, ko so morali fantje nosili belo uniformo, ki je bila pri avstrij- ski pehoti v veljavi od srede 18. stoletja do leta 1868 (Ku- mer 1992: 13). Pesem je še danes priljubljena in razširjena po vsej Sloveniji. V SNP je zapisanih skoraj 20 različic, ki imajo pogosto po pet kitic, ohranjena pa je tudi v zbirki OSNP in zapisana v številnih pesmaricah. Na posnetku sta dve uvodni kitici, ki v obliki dvogovora med fantom in dekletom (kar se sicer nadaljuje čez celo pesem) nakažeta vsebinsko jedro pesmi: zaradi fantove siromašnosti dek- letu branijo ljubezen z njim. Pesem je zapeta dvoglasno, moški in skupina žensk pojejo vodilno melodijo, zveneč ženski glas pa spremljevalno melodijo čez. Druga pesem En hribček bom kupil je verjetno danes ena najbolj znanih in razširjenih ljudskih pesmi na Slovenskem, saj jo ljudje še vedno zelo radi pojo. Štrekelj pesem uvršča med Pesmi v hvalo vinske trte in vina (Štrekelj 1904–1907: 339–344) oziroma sodi med pivske pesmi in zdravice. Po mnenju Lina Legiše (1938: 38) je pesem Veseli hribček zlo- žil duhovnik Janez Radovan in naj bi nastala pred letom 1812. Najprej je bila pesem umetna, ki se je že zasidrala v ljudskem repertoarju, čeprav je nastala izpod peresa izo- braženca, kot ljudsko pa jo je vzel duhovnik Anton Martin Slomšek in jo delno preoblikoval; v tej obliki je nato skupaj z melodijo ponarodela in se ohranila (Golež Kaučič 2003: 73). V SNP je zapisanih kar nekaj različic, v zbirki OSNP pa je ohranjenih nad 20 zapisov iz različnih krajev. Pesem najdemo tudi skoraj v vseh pesmaricah ljudskih pesmi. Na valju sta posneti dve kitici, prva in četrta, obe z refrenom, ki sta tudi danes najbolj znani; v pesmaricah ima najpo- gosteje štiri ali pet kitic. Poje skupina žensk v značilnem ljudskem triglasju: naprej, čez in bas. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 22 Razglabljanja Drago Kunej Valj št. 83 Valj št. 83 je slabše dokumentiran valj s slovenskimi posnetki iz te zbirke, saj napis na škatlici navaja le kraj (»Ljubljana Kaffee Zentral«) in datum snemanja (»5. X. 35«), ne pa tudi posnete vsebine; dodan je le pripis, da gre za moško petje. Tudi tehnično je valj slabše posnet, saj pri obeh posnetkih manjkata začetka pesmi oziroma je na prvem posnetku le zelo kratek odlomek pesmi. Prav tako na tem valju uvodoma ni posnetega referenčnega tona, ki opredeljuje frekvenco vrtenja pri snemanju in predvajanju, s čimer bi bila določena ustrezna zvočna reprodukcija. Na valju sta posneti dve pesmi. Pri prvi gre le za odlomek, najverjetneje za zadnja dva verza štirivrstične pesmi, ki se začne s Fantje po polj gredo. Ta pesem sodi med ljubez- enske poskočnice in jo Štrekelj uvršča med pesmi Skup- no vasovanje fantov in njih čakanje (Štrekelj 1900–1902: 708–709), kjer pa je zapisana le ena različica s podobno vsebino. Danes je pesem najpogosteje sestavljena iz treh štirivrstičnih kitic, pri čemer pa je lahko vsaka kitica sa- mostojna poskočnica (prim. Prek 1982: 48); tudi v zbirki SNP jih najdemo kot samostojne poskočnice. Vendar je zaradi kratkega posnetka pesem težko zanesljiveje opre- deliti. Petje moške skupine pevcev je triglasno (naprej, čez in bas). Z odločnim, glasnim in ubranim petjem v ruba- to načinu izvajanja je ta odlomek lep primer slovenskega ljudskega petja in je škoda, da ni posnetek daljši, saj sodi med najstarejše zvočne zapise tovrstnega petja pri nas. Tudi druga pesem Pleničke je prala pri mrzlem studenc sodi med ljubezenske pesmi, a je tudi neke vrste mora- listična pesem, saj obravnava nezakonsko materinstvo. Hkrati je osebnoizpovedna pesem z dialožnim vstavkom, moralistični vidik pa je poudarjen na koncu pesmi, ko fant dekletu v zadnji kitici obljubi poroko. Verjetno gre za mlajšo pesem, saj je v zbirki SNP zapisana le ena različica s sedmimi kiticami. Danes je med pevci znana predvsem prva kitica in morda še druga kitica, v različnih pesmari- cah pa lahko zasledimo 6 – 7 kitic besedila (prim. Prek 1982: 153–155; Kumer 1995: 56). Na posnetku manjka začetek prvega verza in posneta je le prva kitica; zaradi počasnega petja in rubato izvajanja pa je posnetek vseeno razmeroma dolg. Pevci pojejo glasno in odločno, vendar pri besedilu niso povsem enotni, zato je to občasno težko razumljivo. Razumljivost otežuje tudi način petja, saj ob koncih verzov uporabljajo dinamiko, kar vpliva na jasnost posnetka. Pevci pojejo na ljudski način, pri čemer pa vo- denje glasov in uporaba baritonskega glasu nakazuje na vpliv zborovske glasbe in aranžiranja.6 6 Raziskave slovenske ljudske glasbe kažejo, da je izvajanje baritona novejši glasbeni pojav v ljudskem petju in je bil pogosto prevzet iz zborovske glasbene prakse (več glej Šivic 2011). Valj št. 90 Napis na škatlici valja navaja datum (»8. X. 35«) in kraj snemanja (»Zagreb Türkenviertel«) ter naslove treh po- snetih pesmi: Prischlabo pomlad, Schön ist der Gulden in Pred Hauptmana. Ob poslušanju valja je bilo mogoče prepoznati le dve: prvo (Prišla bo pomlad) in tretjo (Pred hauptmana stopila bom), ne pa tudi druge pesmi. Nemški naslov druge pesmi v slovenščini ni znan, morda pa je celo zapisan napačno – kakor npr. naslov prve pesmi, pri kateri je z nemško pisavo fonetično in nepravilno zapisan začetni verz pesmi (Prischlabo pomlad). Tudi zelo nerazločno pe- tje druge pesmi in slabo izvajano besedilo, ki ga pojejo ne- dosledno in med sabo različno, zelo otežuje prepoznavanje vsebine. Melodije, ki sicer spominja na nekatere slovenske pesmi, prav tako ni bilo mogoče prepoznati. Pesem Prišla bo pomlad tako po besedilu kot melodiji ka- že, da sodi med mlajše pesmi. Štrekelj je v svojo knjižno zbirko SNP ni uvrstil, saj jo je prepoznal kot umetno, jo je pa navedel kot pesem, ki se poje med ljudmi (Štrekelj 1908–1923: 303). Zabeležena je bila tudi v zbiralni akciji OSNP; na primer zapis iz leta 1909, ki ima danes dob- ro znano besedilo in melodijo. Kdaj je pesem ponarode- la, je težko reči, je pa danes vsesplošno znana in jo po- gosto zasledimo v različnih pesmaricah (npr. Prek 1982) in repertoarju pevskih skupin. Lahko bi jo uvrstili med osebnoizpovedne lirske pesmi oziroma med priložnostne pesmi. Posneta je prva kitica pesmi, ki ima sicer dve ki- tici. Ženska poje vodilno melodijo, moški glasovi pa jo spremljajo z zlogi la la la v basovski liniji, le izjemoma in ob ponavljanju pa pojejo (improvizirano) besedilo. Tudi pevka, ki pravzaprav vodi celotno pesem, ima precejšne težave z besedilom, zato ga pogosto improvizira in temu po svoje prilagaja še melodijo; očitno se pesmi poskuša sproti spomniti in jo odpeti. Njen glas zveni šolano, pesem pa aranžirano. Pri tretjem posnetku gre za pesem, ki se navadno začne z verzom V nedeljo zjutraj vstala bom in sodi med ljubez- enske, ki pa je »kontaminirana« z vojaško temo, saj omenja odkupovanje fantov ali soprogov od vojaškega služenja. V njej je ohranjen odmev časa, ko so se – tudi po uvedbi splošne vojaške obveznosti – bogati obvezniki do leta 1866 lahko odkupili in bili tako oproščeni služenja vojaščine. Pri nekaterih različicah te pesmi je ohranjen tu- di spomin na to, da so smeli vojaki jemati žene in ljubice s seboj v vojsko, v najemniških vojskah sprva redno, pozne- je, nekako do 19. stoletja, pa že bolj izjemoma (prim. Ku- mer 1992: 64). Pesem je v svoji strukturi dialožna, ljubez- enski motiv pa je močnejši kot vojaški. V zbirki SNP je zapisanih 21 različic te pesmi, ohranjena pa je tudi v za- pisih OSNP. Danes pesem ni tako znana in je v splošnih pesmaricah navadno ne zasledimo. Na valju je posneta ena kitica pesmi, ki je navadno nekje sredi celotnega besedila, je pa za pesem najbolj značilna, saj podaja osrednjo vse- bino; zato so si jo pevci verjetno tudi najlažje zapomnili. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 23 Razglabljanja Drago Kunej Ženski glas poje naprej, moški basira. Izvajanje je dokaj hitro, s pohitevanjem proti koncu, kar morda kaže na to, da so izvajalci želeli pesem le predstaviti, ne pa »resno« zapeti. Na to nas navaja tudi posnetek iste pesmi, ki sle- di omenjenemu: tokrat gre za drugačno vodenje glasov, kakor da bi želeli pokazati različne možnosti večglasne- ga izvajanja te pesmi. Tempo izvajanja je tukaj še hitrejši, pohitevanje na koncu pa še bolj izrazito; občasno imajo pevci težave z besedilom. Sklep Na svojih potovanjih se je Küppersom-Sonnenberg, verje- tno v želji po raziskovanja nemških naselbin ter v skladu s svojim ideološkim prepričanjem in pričakovanji nekaterih naročnikov, pogosto zanimal za nemško prebivalstvo v ju- govzhodnem delu Evrope. Zato je predvsem na prvem po- tovanju pogosto snemal prav nemško glasbo.7 Takšno sliko kažejo tudi posnetki, ki so bili narejeni na Slovenskem: na Bledu, v Kočevju in Ljubljani je bilo posnetih skupaj 12 valjev, kar na štirih od njih pa so nemške pesmi v izvedbi kočevskih Nemcev. Na treh valjih so slovenske pesmi, na preostalih petih pa češke (dva valja), slovaške (en valj) ter srbske in hrvaške (dva valja). Podobno razmerje pokaže tudi število posnetih pesmi: od skupno 34 posnetih pesmi je nemških 12 oziroma nekaj več kot tretjina, slovenskih pa sedem oziroma manj kot petina. Ohranjena pisma med direktorjem Phonogramm-Archiva Mariusom Schneiderjem in Küppersom-Sonnenbergom odkrivajo nekatere podatke o posnetkih, ki jih je Küppers- -Sonnenberg do takrat že naredil na terenu, vsebujejo pa tu- di napotke za izbor gradiva za snemanje (Ziegler 2011: 66). V pismu z dne 18. novembra 1935 je tako Schneider opo- zoril Küppersa-Sonnenberga, da za Phonogramm-Archiv nemške ljudske pesmi niso toliko zanimive, in ga spodbujal, naj snema predvsem lokalne ljudske pesmi. Zato Küppers- -Sonnenberg v naslednjem pismu prosi za nove valje in se pohvali z zbirko pesmi iz Makedonije in Črne gore (Zie- gler 2004: 177). Vendar je bilo to že po tistem, ko so nastali posnetki v Sloveniji, zato lahko sklepamo, da posnetki iz Slovenije še niso rezultat večje osredinjenosti na zbiranje lokalnih ljudskih pesmi in še ne upoštevajo Schneiderjevih napotkov. Verjetno zato na Slovenskem posneto gradivo vsebuje razmeroma malo slovenskih pesmi. Posneto gradivo z vseh potovanj kaže, da Küppers-Son- nenberg ni bil strokovnjak in poznavalec glasbe, še pose- 7 Za prvih 53 valjev iz leta 1935 se je ohranil popis posnetega gradiva v tipkopisu, ki ga je Küppers-Sonnenberg skupaj s posnetimi valji poslal v berlinski Phonogramm-Archiv, verjetno že konec poletja 1935. Iz popisa je razvidno, da je na skoraj polovici valjev (26 od 53) posneta nemška glasba, ki so jo izvajali predvsem Podonavski Nemci v Bački. Podobnega popisa za ostale valje iz te zbirke očitno ni pripravil, je pa na podlagi zapisov na škatlicah in podatkov v Phonogramm-Archivu mogoče ugotoviti, da je v zbirki iz leta 1935 z nemško glasbo posnetih 30 od skupno103 valjev oziroma skoraj tretjina. bej ne ljudske glasbe na območjih, po katerih je potoval. Za razliko od etnomuzikoloških raziskovalcev tistega časa se ni zanimal za podrobnosti in je praviloma zelo slabo dokumentiral svoje posnetke. Navadno se tudi ni držal teh- ničnih navodil, ki jih je dobil v berlinskem Phonogramm- -Archivu o postopku snemanja. Zato je toliko bolj prese- netljivo, da je ravno na valj št. 74 s slovenskimi pesmimi, posnetimi na Bledu, uvodoma posnel referenčni ton (435 Hz), ki omogoča natančno določitev frekvence vrtenja pri poznejšem predvajanju valja in s tem pripomore k ustrezni zvočni interpretaciji posnete vsebine. Prav tako nam napisi na škatlici posredujejo osnovne podatke o posnetkih, zato lahko zaključimo, da so posnetki z Bleda med bolje doku- mentiranim gradivom iz njegove zbirke. Vseeno pa za noben slovenski posnetek ni bilo mogoče ugotoviti podrobnejših podatkov o izvajalcih. Posnetki z Bleda (valj št. 74 in 75) razkrivajo, da je pela neznana mešana skupina pevk in pevcev v značilnem ljudskem dvoglasju ali triglasju. Podobno ne poznamo izvajalcev, ki so na slovenskih posnetkih iz Ljubljane (valj št. 83), iz pripisa na škatlici in posnetka pa lahko sklepamo le, da gre za moško skupino pevcev. Različni glasovi v ozadju in posnet hrup iz okolice nakazujejo, da je posnetek nastal v dokaj hrupnem okolju, saj takratne snemalne naprave (fonografi) niso bili občutljivi za tišje in oddaljene zvo- ke. Morda so pevci zapeli kar med obiskovalci v kavarni, brez posebnih priprav na snemanje, ali pa so bili (nakl- jučni) obiskovalci, ki so skupaj zapeli ob omizju in jih je Küppers-Sonnenberg pri tem posnel. Zanimiv je predvsem način petja, ki odraža ubrano skupino pevcev, z odločnim in glasnim načinom petja v izrazitem rubato. Na sloven- skih posnetkih, nastalih v Zagrebu, lahko znova slišimo mešano skupino pevcev. Posnetki dajejo vtis, da so se pev- ci naključno zbrali skupaj ali da slabo poznajo oziroma se slabo spominjajo pesmi; med petjem namreč improvizira- jo, tako v besedilu kot v melodiji. Predvsem moški glasovi pogosto ne pojejo besedila in pesmi občasno spremljajo kar z zlogi la la la … Izvajanje spominja na petje šolanih glasov (predvsem pevk) in delno aranžiran primer ljudskih pesmi. Tudi po tehnični kakovosti in ohranjenosti slovenski po- snetki odstopajo od drugih posnetkov v tej zbirki. Poleg tega, da so praviloma dokumentirani bolje kot mnogi drugi posnetki in da eden od valjev vsebuje tudi referenčni ton za tehnično nastavitev predvajanja, so posneti razmero- ma kakovostno. Kljub tehničnim pomanjkljivosti, ki jih je imela prvotna snemalna tehnologija, je mogoče dobro slediti posnetim glasovom in analizirati večglasno izvaja- nje. K temu verjetno pripomore tudi dejstvo, da so zaradi takratnih političnih napetosti, finančnih težav in drugih okoliščin Küppersovi-Sonnenbergovi posnetki v Pho- nogramm-Archivu večinoma ostali v svoji izvirni obliki ter delno založeni in pozabljeni, saj jih zaradi slabe doku- mentacije ni nihče vsebinsko obdelal. Valjev tudi ni nihče G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 24 Razglabljanja Drago Kunej predvajal, saj takrat v arhivu ni bilo zanimanja za ljudsko glasbo območja, kjer je Küppers-Sonnenberg snemal. Po- leg tega izvirnikov praviloma niso poslušali, dokler zaradi varnosti niso iz njih izdelali galvanskih negativov in kopij. Številne valje iz te zbirke so sicer predvajali v Sankt Pe- terburgu in jih presneli za svoj arhiv (Ziegler 2011: 68), praviloma pa so jih le redko poslušali, zaradi česar so sko- raj neobrabljeni. To potrjuje tudi primerjava posnetkov s tistimi, ki jih je z enakim fonografom med letoma 1930 in 1932 posnel Matija Murko; na posnetkih Küppersa-Son- nenberg se posamezni glasovi in besedilo razmeroma do- bro slišijo in prepoznajo, Murkovi posnetki pa so pogosto na meji prepoznavnosti in razumljivosti. Razlog je verje- tno predvsem ta, da so Murkove posnetke velikokrat po- slušali in analizirali ter s tem tudi »obrabili« zvočni zapis. Küppers-Sonnenberg je na svojih potovanjih po Jugo- vzhodni Evropi zbral okoli 3.500 predmetov za Etnološki muzej v Berlinu in naredil več tisoč fotografij (morda celo okrog 20.000), ki jih je prodajal različnim ustanovam v Nemčiji (Krüger 2011). Njegovi zbrani podatki, predmeti in fotografije so bili večkrat uporabljeni tudi za različne antropološke študije, ki so bile pod vplivom takratne vla- dajoče nacistične stranke, usmerjene v rasistično razisko- vanje, k ideologiji katere se je nagibal tudi Küppers-Son- nenberg. Vendar ostaja še nerazjasnjeno, ali so tudi zvočni posnetki nastali pod vplivom ideoloških usmeritev in bi lahko služili za morebitne rasistične raziskave ali pa so bili namenjeni le dopolnitvi zvočne zbirke Phonogramm-Ar- chiva s primeri različnih glasbenih kultur Drugega, ki jih je bilo v začetku 30. let 20. stoletja mogoče srečati v Jugo- vzhodni Evropi (prim. Ziegler 2011: 65). Podobno sliko kažejo tudi posnetki, narejeni v Sloveniji, ki poleg nemških pesmi kočevskih Nemcev in slovenskih pesmi predstavljajo še primere glasbe nekaterih drugih slovanskih narodov. Zato bi lahko le s pridržkom potrdili navedbi v časopisu Jutro z leta 1935, da je Küppers-Son- nenberg »zbiralec narodnih melodij« (Časopisni vir 1), saj se je po pristopu in metodologiji snemanja in po doku- mentiranju gradiva precej razlikoval od drugih zbiralcev in raziskovalcev ljudske glasbe tistega časa pri nas in v tujini. Posebnost teh posnetkov je povezana tudi s tem, da so bili narejeni z vidika Drugega, kar je očitno predvsem ob dejstvu, da je Küppers-Sonnenberg na Slovenskem ve- čino valjev posnel z neslovensko glasbo, saj ga je verjetno zanimala predvsem neslovenska kulturo. V splošnem slovenski posnetki v zbirki Küppersa-Son- nenberga vsebujejo le okrnjene drobce ali majhne vzorce nekaj splošno znanih slovenskih ljudskih pesmi, ki so jih verjetno izvajali naključno izbrani pevci. Vendar lahko tudi pri drugih zgodnjih slovenskih zvočnih posnetkih na voščenih valjih ugotovimo, da se raziskovalci niso posebej vsebinsko pripravili na snemanja; ob snemanjih Jevgenije E. Linjove leta 1913 je bil izbor izvajalcev v Beli kraji- ni povsem odvisen od domačinov, ki so ji pomagali pri pripravi in izvedbi snemanj, pa tudi za Jura Adlešiča ni znano, ali je za repertoar in izbor izvajalcev za snemanje leta 1914 dobil kakšne napotke od odbornikov OSNP (več glej Kunej 2017). Kljub temu pa so slovenski posnetki Küppers-Sonnenber- ga dragocen dokument ljudskega petja iz medvojnega ob- dobja, ki verjetno kljub zelo naključnemu izboru kažejo zanimivo podobo. Posneti so različni načini izvajanja ljud- skih pesmi, od preprostejših dvoglasnih primerov do ne- kdaj najbolj razširjenega triglasnega petja. Zaslediti je tudi ritmično pestrost. Zato je z etnomuzikološkega stališča škoda, da večina pesmi vsebuje le odlomke ali posamezne kitice, kar je bila sicer nekdaj zaradi varčevanja z val- ji pri snemanju s fonografom zelo pogosta praksa tudi drugih zbirateljev. Daljši posnetki bi namreč lahko omo- gočili boljšo sliko posnete ljudskoglasbene prakse. Prav historični zvočni posnetki namreč omogočajo »realnejši vpogled v slušno podobo ljudske glasbe zunaj kontekstov njene javno reprezentativne oblike, torej v funkciji, ki jo je ljudska glasba imela v vsakodnevnem in prazničnem življenju ljudi« (Kovačič 2015: 8), kar glede na okoliščine nastanka slovenskih posnetkov v zbirki Küppersa-Sonnen- berga verjetno še posebej drži. Morda prav zato, ker so narejeni z vidika Drugega. Literatura GOLEŽ KAUČIČ, Marjetka: Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. LEGIŠA, Lino: Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za po- kušino do priprav za Kranjsko Čbelico (1806–1828). Doktorska disertacija. Ljubljana: samozaložba, 1938. KOVAČIČ, Mojca: Glasbena podoba ljudske pesmi v roko- pisnih, tiskanih in zvočnih virih v prvih desetletjih 20. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015; htt- ps://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-78C14ST7. KRÜGER, Gerd: Die Sammelfahrten von Gustav Adolf Küppers nach Südosteuropa (1935–1939) im Kontext nationalsozialisti- scher Ideologie und (Pseudo)Wissenschaft. (Tipkopis izročen na Historische Tonaufnahmen aus Südost -Europa – Zeugnisse einer multiethnischen Bevölkerung / Historical Recordings from Southeast Europe – Documents of a Multiethnic Population, Ethnomusicological Workshop, Ethnologisches Museum, Abt. Musikethnologie, Medientechnik und Berliner Phonogramm-Ar- chiv, Berlin, 19. bis 21. Mai 2011), 2011. KUMER, Zmaga (ur.): Oj, ta vojaški boben: Slovenske ljudske pesmi o vojaščini in vojskovanju. Celovec: Drava, 1992. KUMER, Zmaga (ur.): Eno si zapojmo: Pesmarica slovenskih ljudskih pesmi. Celje: Mohorjeva družba, 1995. KUMER, Zmaga (ur.): Še eno si zapojmo: Pesmarica slovenskih ljudskih pesmi. Celje: Mohorjeva družba, 1999. KUNEJ, Drago: Fonograf je dospel! Prvi zvočni zapisi sloven- ske ljudske glasbe. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 25 Razglabljanja Drago Kunej KUNEJ, Drago: Med kodami skrita zvočna dediščina Slovencev. Glasnik SED 54 (1–2), 2014, 22–28. KUNEJ, Drago: Pesemsko izročilo Bele krajine na zgodnjih te- renskih posnetkih. Traditiones 46 (3), 2017, 143–171. LIČEN, Daša: Razstaviti Drugega: Saidin prihod v Trst. Glasnik SED 58 (1–2), 2018, 5–15. PREK, Stanko (ur.): Tristo narodnih. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1982. PRIMORAC, Jakša: Küppers-Sonnenberg‘s Croatian Recor- dings. V: Lars-Christian Koch in Susanne Ziegler (ur.), Walze- naufnahmen aus Südosteuropa = Wax cylinder recordings from Southeast Europe: G. Küppers-Sonnenberg 1935–1939. (Berli- ner Phonogramm-Archiv, 7). Berlin: Staatliche Museen zu Ber- lin, 2011, 79–84. ŠIVIC, Urša: Bariton v ljudskem petju na Slovenskem. Folklor- nik 7, 2011, 12–14. ŠTREKELJ, Karel (ur.): Slovenske narodne pesmi: Zvezek 1. Ljubljana: Slovenska matica, 1895–1898. ŠTREKELJ, Karel (ur.): Slovenske narodne pesmi: Zvezek 2. Ljubljana: Slovenska matica, 1900–1902. ŠTREKELJ, Karel (ur.): Slovenske narodne pesmi: Zvezek 3. Ljubljana: Slovenska matica, 1904–1907. ŠTREKELJ, Karel (ur.): Slovenske narodne pesmi: Zvezek 4. Ljubljana: Slovenska matica. 1908–1923. VRANJEŠ, Matej: Vikendaši kot »najbližji Drugi«: O tem, kako Trentarji konstruirajo lokalnost prek diskurzov o vikendaštvu. Glasnik SED 57 (3–4), 2017, 55–65. WIEDMANN, Albrecht: Transferring and Editing of the Wax Cylinders. V: Lars-Christian Koch in Susanne Ziegler (ur.), Walzenaufnahmen aus Südosteuropa = Wax cylinder recordings from Southeast Europe : G. Küppers-Sonnenberg 1935–1939. (Berliner Phonogramm-Archiv, 7). Berlin: Staatliche Museen zu Berlin, 2011, 62. ZIEGLER, Susanne: Historical Sound Recordings from Southe- astern Europe and Their Signaficance for Ethnomusicological Studies Today. V: Bruno B. Reuer (ur.), Vereintes Europa – Ve- reinte Musik? Vielfalt und soziale Dimensionen in Mittel- und Südosteneuropa: Beiträge des Internationalen Symposium in Ljubljana (19.–23. September 2001). Berlin: Weidler Buchver- lag, 2004, 171–182. ZIEGLER, Susanne: Die Wachszylinder des Berliner Phono- gramm-Archivs. Berlin: Staatliche Museen zu Berlin, 2006. ZIEGLER, Susanne: The Wax Cylinder Recordings by Gustav Küppers-Sonnenberg. V: Lars-Christian Koch in Susanne Zie- gler (ur.), Walzenaufnahmen aus Südosteuropa = Wax cylinder recordings from Southeast Europe: G. Küppers-Sonnenberg 1935–1939. (Berliner Phonogramm-Archiv, 7). Berlin: Staatli- che Museen zu Berlin, 2011, 63–73. Časopisni vir Časopisni vir 1: Srednjeevropski tisk v gostih pri nas. Inozem- ski novinarji presrčno sprejeti v naših krajih. Jutro 16 (229), 3. 10. 1935, 5; https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:- DOC-FK78ECWT, 28. 11. 2017. Spletni vir Spletni vir 1: Gustav Adolf Küppers, Wikipedia; https:// de.wikipedia.org/wiki/Gustav_Adolf_K%C3%BCppers, 4. 1. 2018. Recordings of Slovenian Songs in the Berlin Phonogramm-Archiv as an Example of the Other Dr Gustav Adolf Küppers-Sonnenberg (1894–1978) was a freelance journalist and photojournalist, who did a lot travelling and published articles and photographic materials about his travels. He also had an agreement with the Museum of Ethnology in Berlin to collect ethnographic objects, sound recordings and other materials for the museum during his travels, hence his trips around Southeast Europe between 1935 and 1939 were co-financed by the museum. However, financial gain was not the only reason he took the trips, Küppers-Sonnenberg probably also wanted to continue his exploration of German settlements and document German culture in this part of Europe, which was consistent with the then national socialist ideology. This is also reflected in the recordings he made in the territory of Slovenia. During his first trip in 1935, he recorded a total of 12 cylinders in Bled, Kočevje and Ljubljana, four of which feature Germans songs performed by Gottschee Germans, three cylinders contain Slovenian songs, while the songs on the remaining five cylinders are Czech (two cylinders), Slovakian (one cylinder), and Serbian and Croatian (two cylinders). The Slovenian recordings contained in the collection are excerpts from nine widely known Slovenian folk songs. All the songs were most likely performed by randomly selected singers, whose names were not documented by Küppers-Sonnenberg. In terms of ethnomusicology, the recordings are a valuable document of folk singing from the interwar period. They show rhythmic diversity and the various ways folks songs were performed, including two-part singing, and the formerly most wide- spread three-part singing. The recorded Slovenian materials, like Küppers-Sonnenberg’s other recordings, reveal he was not an G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 26 Razglabljanja Drago Kunej expert on the music performed in the areas he travelled to. Unlike other researchers at that time, he was also not interested in details and generally did not document his recordings well. The Slovenian material in the collection can thus be understood as an example of the music by the Other, which was recorded with this in mind, since Küppers-Sonnenberg was in the territory of Slovenia interested mainly in non-Slovenian music and culture. At the time, Küppers-Sonnenberg’s materials were sometimes used for various racist-anthropological studies. However, it remains unclear whether his sound recordings may have also been made under the influence of ideological orientations and for the purposes of any racist research, or whether they were intended solely to supplement the Berlin Phonogramm-Archiv’s sound collection with examples of different musical cultures of the Other that existed in Southeast Europe in the early 1930s. 27 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Helena Konda, mag. znanosti kulturne antropologije, Pot h gozdu 3, 1351 Brezovica pri Ljubljani; helena.konda.malina@gmail.com. Razglabljanja Helena Konda* Uvod Za začetek sodobnega grafitiranja na Slovenskem večina avtorjev postavlja napisne akcije Osvobodilne fronte (OF) proti okupatorju, ki so se začele v drugi polovici leta 1941 (Kumerdej 1994: 92; Borčić 1995: 1; Slana 2000: 894; Velikonja 2004: 118; Milkovič 2008: 245; Zidarič 2011: 144). Sklepamo lahko, da je bilo grafitiranje kot izraz ko- munikacijskega deficita s pisanjem po javnih površinah prisotno že pred drugo svetovno vojno, vendar iz zgodnej- ših obdobjih doslej še nismo našli ustreznih materialnih dokazov, ki bi jih lahko podrobneje preučili. Pri raziskovanju najstarejših znanih slovenskih grafitov sem ugotovila, da je bila ulična dejavnost vedno opisana v širšem sklopu aktivističnih dejanj posameznikov oziro- ma obravnavanega obdobja, če že ni bila v celoti prezrta. Pri pregledu fotografij in publikacij iz arhivov Slovenskega etnografskega muzeja, Muzeja novejše zgodovine Sloveni- je, Inštituta za novejšo zgodovino, pričevanj aktivistov OF in drugih virov sem uspela zbrati dovolj gradiva za krono- loški in vsebinski pregled tega pojava. Izkazalo se je, da grafiti zelo dobro odsevajo duh svojega časa. Vsebinska analiza zajetega gradiva je pokazala, da so bili med vojno količinsko najbolj zastopani odporniški grafiti,1 pojavljali pa so se tudi grafiti okupatorja, kolaboracije in reakcije. Ne- kateri grafiti so sami precej zgovorni, nekateri pa so videti 1 Med avtorji, ki so pisali ali pričali o številnih odporniških grafitih, sta Davorin Jeršek (1961) in Ivan Ott (2008). kot preprost simbol, ki dobi svojo razsežnost šele ob po- znavanju ozadja, ki ga predstavlja. Svojo etnografsko raziskavo sem posvetila oblikovanju preglednega »teksta«2, ki omogoča nadaljnje raziskave in analizo tega pojava. Tematiko sem predstavila tudi v obliki fotografske razstave Grafiti na Slovenskem med drugo sve- tovno vojno, kjer je prek grafitov mogoče spoznati utrip časa in spremljati razvoj druge svetovne vojne na Slovenskem. Grafiti kot ozemeljske reprezentacije Grafiti in druge ulične »intervencije« so bili med drugo svetovno vojno eden najbolj očitnih primerov golih oze- meljskih reprezentacij, kot jih razlaga Matej Vranješ v ponazoritvi družbene konstrukcije realnosti s konceptua- lizacijo teritorialnosti (Vranješ 2007: 211; prim. Vranješ 2017). Nova teoretska paradigma je ob koncu 20. stoletja v družboslovje prinesla »kulturni preobrat«, »ki na družbeno prostorskost skuša gledati skozi optiko družbene oziroma kulturne reprodukcije, torej skozi produkcijo in poganja- nja pomenov, skozi ‚upomenjanje‘« (Dear v Vranješ 2002: 53). »Zanimanje za prostor« ali »prostorski preobrat […] temelji na kritično opredeljenem antropološkem pojmo- vanju prostora, ki […] ga uokvirja in oblikuje kultura« (Muršič 2011: 177). Rob Shields je ‚uprostorjenje‘ pona- zoril z razlago, »da kljub zdravorazumskemu izgledu em- 2 Tematika je podrobneje predstavljena v monografiji Grafiti v Ljubl- jani: Zgodovina, grafitarji, mesto, objavljeni v Zupaničevi knjižnici Znanstvene založbe FF (Konda 2017) Izvleček: Prispevek obravnava napisne akcije Osvobodilne fronte, ki predstavljajo začetek slovenskega sodobnega grafiti- ranja. Analiza na podlagi fotografij, publikacij, pričevanj in dru- gih zapisov zajema poleg odporniških grafitov in street arta tudi delovanje drugih družbenih skupin (okupator in kolaboracija) ter vidnejše primere iz bližnje evropske okolice. Grafiti in street art so prikazani kot ozemeljske reprezentacije, pri čemer se boj za teritorij nanaša predvsem na kognitivni prostor ter posledič- no na oblikovanje nacionalne identitete. Ključne besede: grafiti, 2. svetovna vojna, Osvobodilna fron- ta, street art, identiteta Abstract: The paper deals with the wall inscription campaigns launched by the Liberation Front of the Slovene Nation, which represent the beginning of Slovene contemporary graffiti. An analysis based on photographs, publications, testimonies and other written records includes, besides the resistance graffiti and street art, the work of other social groups (the occupying forces and collaborators), as well as more prominent examples from other nearby European countries. Graffiti and street art are pre- sented as territorial representations, in relation to which it should be noted that the battle for territory refers primarily to a cognitive space and consequently to the formation of a national identity. Keywords: graffiti, World War II, Liberation Front, street art, identity SLOVENSKI ODPORNIŠKI GRAFITI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 1. 6. 2017 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 28 Razglabljanja Helena Konda pirične realnosti (prostor je praznina) ljudje obravnavajo prostorsko kot napolnjeno z emocionalno vsebino, mito- loškimi pomeni, simbolizmom skupnosti in zgodovinsko pomembnostjo« (Shields v Vranješ 2002: 53). Navedena teoretska podlaga nam omogoča razumeti po- jav grafitiranja na Slovenskem, zlasti pa v Ljubljani med drugo svetovno vojno, kot pomemben reprezentacijski vidik družbene prostorskosti. Pojavnost grafitov, njihov simbolizem, aktivizem in splošni zgodovinski pomen so v širši prostor prinašali močan emocionalni naboj. Njiho- vo pojavljanje kot tako je dojemanje premoči nad obvla- dovanjem prostora preneslo od okupatorja k upornikom. Brez velikih tehničnih posegov so številni uporniški grafiti in druge ulične intervencije dosegli, da je ‚uprostorjenje‘ Ljubljane v pomenu obvladovanja širšega slovenskega prostora navkljub formalni nadvladi močno oboroženega okupatorja prešlo v domeno odpora. Grafiti so v Sloveniji začeli nastajati že zelo zgodaj, vendar ne še v smislu prave subkulture, temveč bolj kot nekakšni stranski produkti odporniškega giba- nja. Med italijansko okupacijo Ljubljane so se zače- li pojavljati napisi Osvobodilne fronte, ki so na neki ravni imeli veliko skupnega s poznejšo subkulturo, hkrati pa so imeli veliko globlji simbolni pomen. Bili so namreč ultimativni vizualni simbol upora, ki je drugače potekal v popolni tajnosti in ilegali. Po- leg trosenja letakov in ilegalnega radia je bil to glav- ni medij, namenjen zbujanju pozornosti javnosti in dajanju jasnega sporočila, da upor poteka v samem središču okupacije. Kot poznejši grafitarji so se tudi člani OF posluževali pisanja po stenah ravno zaradi izjemnega potenciala vidnosti, javne provokacije in hkratne anonimnosti pisca. Dokler se o njem ne ve nič, ga je namreč tako rekoč nemogoče začeti iskati, kaj šele prijeti. (Milkovič 2008: 245) Simbolni pomen odporniškega grafitiranja in drugih ulič- nih intervencij je bil afirmativen v informiranju prebival- stva, da odpor obstaja, in kot poziv, naj se mu pridružijo. Grafitiranje je izzivalo okupatorja, ki se je odzval s kruti- mi kaznimi, obenem pa ni mogel skriti svoje nemoči proti nevidnemu nasprotniku, ki mu je prevzemal nematerialno oblast nad okupiranim ozemljem. Zgodovinsko ozadje Na oblikovanje odporniških grafitov so vplivali številni zgledi iz zgodovine in širše evropske okolice. Sklepamo lahko, da je že od srednjega veka naprej, ob porastu pi- smenosti, nastalo veliko skritih napisov na notranjih stenah stavb in podobnih objektov. Željko Dugac je v Lovranu odkril cerkvene grafite iz leta 1549 (Dugac 1999: 251), Hugo Ernst Lüdecke je pisal predvsem o straniščnih gra- fitih s konca 19. stoletja (Lüdecke 1907), izletniki so se v preteklih stoletjih na obiskanih krajih pogosto podpisali, včasih celo čez neprecenljive zgodovinske umetnine, kot so paleolitske jamske poslikave (Petru 2008: 9) … Takšnih primerov je še veliko, vendar takšnega načina pisanja po zidovih ne moremo enačiti s političnimi grafiti, ki so pro- drli v dominantni diskurz. Oznako ‚politični grafiti‘ upora- bljamo v ožjem smislu za grafite, ki se s svojimi vsebinami navezujejo na aktualno, preteklo ali prihodnjo politiko, čeprav so grafiti (široko gledano) vedno politično dejanje, ker izražajo neupoštevanje vladajočih družbenih norm (Lalić idr. 1991: 15). Edini vidnejši primer politično nevtralnega grafitiranja, ki je bil blizu slovenskemu ozemlju in se je zasidral v kolek- tivni spomin, je bilo podpisovanje mladega avstrijskega pohodnika Josepha Kyselaka na težje dostopne stavbe in naravne spomenike v 20. letih 19. stoletja. Kyselaka ime- nujemo tudi prvi evropski tager (angl. tagger), saj je svoje ime že od svojega 17. leta naprej z lično izdelanimi črkami zapisal skoraj povsod, kjer je bil. Joseph Kyselak je leta 1825 izdal potopis o svojem štirimesečnem pohodu po od- ročnih poteh današnje Avstrije, Slovenije, Južne Tirolske in Bavarske. Približno 20 njegovih podpisov (tagov) je ohranjenih še danes. Z njimi se ukvarjajo raziskovalci, v javnosti pa krožijo tudi številne zgodbe in urbane legende o zanimivem Kyselaku, ki je zelo mlad zaradi okužbe s kolero umrl predvidoma leta 1831 (Spletni vir 1). Množično pisanje političnih grafitov v Evropi se je po mojih raziskavah začelo v času italijanskih vojn za neod- visnost. Leta 1859 je rimske ulice preplavil napis »Viva Verdi!«, ki je bil okrajšava za izraz Viva Vittorio Emma- nuele, Re d’Italia! (Hardcastle 1996). Na videz preprost poklon priljubljenemu skladatelju Giuseppeju Verdiju je bil kodiran zapis, ki je izražal naklonjenost tedanjemu sardinskemu kralju. Grafit »Viva Verdi!« (vzporedno tudi »Viva Italia!«) je bil tako simbol, kjer je bil označevalec po dekodiranju oseba, ki je imela moč združiti razdroblje- ne italijanske dežele, zapletene v vojne z Avstrijci, Fran- cozi in Rusi (Bassi in Lucca 2000: 59). V vlogi označenca je bila tako ideja nacionalne države, ki je bila v širokem družbenem gibanju Risorgimento (italijansko: združitev, obnovitev) prisotna že od leta 1815. Ideja je bila v celo- ti uresničena šele po koncu prve svetovne vojne, že pred tem – leta 1861, po številnih bitkah in plebiscitih – pa je italijanski parlament Vittoria Emmanuela II. razglasil za italijanskega kralja (Riall 1994: xiv). O dvojnem pomenu slogana so leta 1859 pisali tudi v Bleiweisovih Novicah: Iz Sardinskega. ‚Gazz. Piem.‘ piše, da sardinska vlada, ko je slišala, da je avstrijanska armada ob- sedla meje lombarškega kraljestva, je ukazala tudi svoji armadi, se pomakniti namejo sardinsko. — Nek drug sardinsk časnik piše, da opravniki in po- slanci, ki hodijo križem Laškega, se pozdravljajo z besedama »Viva Verdi!« To pa pomeni: »Viva Vitto- rio Emmanuele Re D‘ Italia« (živi Viktor Emanvel kralj laški!); perve čerke teh imen so vzete v besedo Verdi. (Časopisni vir 1) G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 29 Razglabljanja Helena Konda V politično nemirni Evropi v začetku 20. stoletja se je hkrati z industrializacijo in razvojem medijev ustvarilo idealno okolje za razvoj vizualne propagande za pridobi- vanje ljudskih množic (Hardin 2013: 2). Zametki izraza »propaganda« sicer segajo že v čas križarskih vojn, če- prav so tovrstne dejavnosti znane že od začetka človeštva. Rimokatoliška cerkev je v 17. stoletju celo ustanovila šolo za izobraževanje duhovnikov z nazivom »Sacra Congre- gatio de Propaganda Fide« (Spletni vir 3; Guilday 1921). Med prvo svetovno vojno so oblasti prepoznale propagan- do kot učinkovito psihološko orodje za širjenje svojih ide- ologij znotraj in zunaj svojih meja. V ta namen so začele sistematično razvijati umetniške zvrsti, zlasti film in poster (Hardin 2013: 1, 4). Vizualni posegi v javni prostor so tako postali pogosti in vplivni. Posterji z močnimi barvami in udarnimi slogani so preplavili javne površine. Nekajsekundna pozornost ljudi, ujetih v tisočglavo množico, je bila dovolj, da so posterji pritegnili pozornost, vtisnili podzavestna sporo- čila in sprožili interakcijo. Naslavljali so tudi nepismene in nezainteresirane mimoidoče, ki se jih letaki in podobno pisno gradivo ni dotaknilo (Hardin 2013: 5). Poleg nara- ščajoče količine in kakovosti plakatov so bili grafiti sprva precej neizrazit ulični medij. Pojavljali so se predvsem v obliki jezikovnih grafitov, pri čemer so bili najpogostej- ši napisi in šablonske upodobitve obrazov voditeljev. Po prvi svetovni vojni so bili prvi množični uporabniki te tehnike Mussolinijevi fašisti v Italiji v 20. letih 20. stole- tja. Učinkovitost njihovih napisov in šablonskih slikovnih upodobitev Mussolinijevega obraza (stencilov) je bila zelo velika.3 Šablonski grafiti oziroma stencili so bili natančno izdelani, pripisana gesla pa udarna in populistična. Izsto- pala je Mussolinijeva neizprosna podoba (ostro začrtana čeljust, neizprosen pogled), ki je z natančnimi črno-belimi estetskimi sličicami ponujala idejo reda, moči, varnosti in ugleda. Med gesli so bila pogosta (prevodi so avtoričini): »Credere, obbedire, combattere.« [Verjeti, ubogati, boriti se.] »Noi diciamo: è l’aratro che traccia il solco ma la spada lo difende.« [Plug naredi brazdo, meč pa jo brani.] »Noi tireremo dritto.« [Šli bomo naravnost naprej.] »Solo Dio può fermare la volontà degli Italiani, gli uomini e le cose mai!« [Samo Bog lahko ustavi ita- lijansko moč volje, ljudje in stvari nikoli!] 3 Prvi odmevnejši evropski street artist Blek le Rat je v več intervjujih omenil, da je svojo ulično umetnost zasnoval na tehniki in obliki Mussolinijevih stencilov, ki jih je kot otrok spoznal na razstavi v Ita- liji. Na tej osnovi je ustvaril šablonske upodobitve podgan, s kateri- mi je v 80. letih 20. stoletja preplavil Pariz (Spletni vir 4). Desetletje pozneje je Bleka le Rata in njegov način uličnega izražanja prevzel in nadgradil tudi Banksy, danes najslavnejši ulični umetnik na svetu (Spletni vir 10). »Noi odiamo la vita comoda.« [Sovražimo udobno življenje.] (Spletni vir 2) Na podoben način so šablonske grafite s pogostim napi- som »Viva Franco« in Francovo sliko med špansko drža- vljansko vojno (1936–1939)4 uporabljali Francovi fašisti v Španiji in republikanci z znamenitim izrekom »No pa- saran«. Grafiti so bil sicer prisotni, vendar so bili glavni medij ideoloških bojev na ulici plakati. Sprva so jih obli- kovali predvsem republikanci. Takoj po vojaškem udaru proti demokratično izvoljeni vladi Druge republike5 so plakate na svojih domovih začeli izdelovali posamezni umetniki, pozneje pa je to vlogo prevzel sindikat profesi- onalnih umetnikov (Hardin 2013: 10, 29). V videzu in ge- slih plakatov je prevladovala rdeča barva in komunistično- -anarhistična simbolika, uperjena proti simbolom nacizma in kapitalizma, čeprav je bila nazorska raznolikost republi- kancev zelo velika. Kmalu se je republikancem pridružilo na tisoče prostovoljcev iz vsega sveta, ki so se želeli boriti proti fašizmu in nacizmu, tabor nacionalistov pa je podprla profesionalna vojska iz Nemčije in Italije.6 Iz redkih fotografij in nekaterih še vedno ohranjenih pri- merkov grafitov lahko razberemo ideološko usmerjenost njihovih avtorjev – prvi trije primeri izražajo stališča repu- blikanskega tabora, zadnja dva pa desničarsko ideologijo nacionalistov (Spletni vir 12, avtoričin prevod). »CNT – AIT – FAI« (Confederación Nacional del Trabajo – Asociación Internacional de los Trabajadores – Federación Anarquista Ibérica) [Na- cionalna delavska konfederacija – Iberska anarhi- stična konfederacija – Mednarodna delavska orga- nizacija] »Matare mos a Franco« [Ubili bomo Franca] 4 Med špansko državljansko vojno sta se izoblikovali dve izraziti poli- tični frakciji: republikanci (Frente Popular, v prevodu Ljudska fron- ta) in nacionalisti (Bando Nacional, v prevodu Nacionalna stran). Pri republikanski Ljudski fronti je bila najvplivnejša in največja organizacija komunistična partija. Nacionaliste so predstavljale ideološko bolj enotne konservativne organizacije, med katerimi je imela najmočnejšo vlogo katoliška cerkev. Na strategijo propagande nacionalistov je najbolj vplival eden od vodilnih parlamentarcev Gil Robles, ki je leta 1933 obiskal Nemčijo in preučeval nacistično pro- pagando (uporabo radia, letalsko odmetavanje pamfletov, psihološko dovršeno vplivanje na množice s čezmerno vznesenimi govori na zborovanjih) (Hugh 2013). 5 Vlada Druge republike je bila demokratično izvoljena decembra 1931, vojaški udar proti njej pa se je zgodil 17. julija 1936 (Lešnik 2010: 18). 6 Republikancem so se 12. avgusta 1936 začeli priključevati prostovoljci iz nevtralnih dežel in pozneje tudi od drugod. Sestavl- jali so Mednarodne brigade (Hardin 2013: 11). »V letih 1936–1938 je v Španijo prispelo okoli 40.000 prostovoljcev – protifašistov iz 54 evropskih, ameriških in azijskih držav, da bi se borili na strani republike; med njimi je bilo prek 1900 Jugoslovanov, od teh okoli 570 Slovencev (iz Primorske nad 100)« (Lešnik 2010: 26). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 30 Razglabljanja Helena Konda »Plaça del Milicià Descongut« [Trg neznanih milic]«7 (Spletni vir 5; Spletni vir 6)8 »Viva Espaṅa / Viva legion / Viva el Ejército salva- dor« [Živela Španija / Živela Legija / Živela vojska rešiteljev] »Franco Caudillo de Dios y de la Patria. El primer vencedor en el mundo del bolchevismo en los cam- pos de batalla.« [Franco Vodja Boga in očetnjave. Prvi zmagovalec v svetu boljševizma na bojiščih.] (Spletni vir 11) Komunistična simbolika je bila med republikanskimi gesli razvidna tudi iz pojavljanja podob ali imen znanih sovjet- skih komunistov (Lenina, Stalina) ter prekrižanega srpa in kladiva. Med gesli španske državljanske vojne na splošno je v današnjem kolektivnem spominu najbolj znan izrek »No pasaran« (Ne bodo šli mimo). Napis je bil izpisan na dobro vidnem transparentu v Madridu leta 1937 z bese- dilom: »¡No pasarán! El fascismo quiere conquistar Ma- drid, Madrid será la tumba del fascismo!« (Spletni vir 17; v prevodu: »To se ne sme zgoditi. Fašizem hoče osvojiti Madrid, Madrid pa bo postal grobnica fašizma!«).9 Španska državljanska vojna je bila uvertura v drugo svetovno vojno, kjer so sile osi (zlasti Nemčija in Italija) zelo aktivno sodelovale z nacionalisti. To je bilo razvidno tudi iz politične propagande, v kateri so bili med uličnimi intervencijami pogosti tudi grafiti. Posebno odmevni so bi- li nemški nacistični grafiti, ki so v 30. letih 20. stoletja na- raščali skladno s fašizacijo družbe. Do prvega množičnega pisanja antisemitskih grafitov je prišlo v Avstriji po njeni priključitvi Nemčiji marca 1938, simboličen vrhunec pa je doseglo v času Kristalne noči med 9. in 10. novembrom 1938, ko so v Nemčiji in Avstriji sistematično na tisoče judovskih nepremičnin oskrunili z razbijanjem in sovra- žnimi grafiti. Med napisi so bili najpogostejši antisemitska gesla, pozivi k izgonu, simbol Davidove zvezde in poeno- stavljene slike. Šablonski grafiti so bile zelo redki, pred- stavljali pa so predvsem Hitlerjev obraz s kratkim udarnim sporočilom (npr. »Ja!«) (Spletni vir 7). Afirmativnih grafitov, ki bi bili namenjeni hvaljenju naci- stičnega gibanja, je bilo izredno malo, saj so to vlogo pre- vzeli uradni posegi v prostor. Po vzponu nacističnih gibanj v 30. letih so nemški in avstrijski javni prostor sčasoma preplavile nacistične zastave, ki so v oblikovno popolnem 7 Mednarodni prostovoljci svobode (Voluntarios Internacionales de la Libertad) so bili organizirani v brigade, ki so imele politične komi- sarje (komuniste). »Vsi nekomunisti, ki so hoteli vstopiti v Medna- rodne brigade, so morali prestati zaslišanje s strani NKVD-ja. Prav zaradi tega so nekateri tuji prostovoljci raje vstopali v vrste anarhis- tov oz. v milice« (Lešnik 2010: 26). 8 To je restavriran napis na steni Barcelone, izdelan leta 1936 v spo- min padlim borcem prostovoljnih milic, ki so se borile na strani re- publikancev. 9 Fotografijo znamenitega transparenta in njegovega sporočila je pos- nel sovjetski novinar Mikhail Koltsov v Madridu leta 1937. slogu krasile vse javne stavbe. Simbol kljukastega križa je v javnem prostoru postal pogost okrasek zunanje opreme. Hkrati je bilo postavljenih tudi precej uradnih razglasov (tabel, plakatov, znakov itd.) z napisom, da Judje tam ni- so zaželeni. V tem duhu je bilo napisanih tudi precej pu- blikacij, vključno z nazornimi otroškimi slikanicami, saj so bila antisemitska sporočila vključena v vzgojni načrt10 (Spletni vir 7). Poleg pogoste Davidove zvezde, ki predstavlja judovsko vero, so nacistični grafiti najpogosteje vsebovali besedo »Jude« (Jud) za oznako nepremičnin, katerih lastniki so bili Judje, in hkrati za obsojanje pripadnosti tej etnični oziroma verski skupini. Napisi so poleg afirmativnega slabšalnega sporočila o Judih izražali tudi zahtevo, da predstavniki večinskega prebivalstva (nemškega, avstrij- skega) na splošno zaničujejo diskriminirano skupino in se ji izogibajo. Če so predstavniki večinskega prebivalstva nasprotovali diskriminaciji in so se do izpostavljene sku- pine obnašali strpno (npr. še vedno kupovali v njihovih trgovinah), so bili kaznovani z javnim poniževanjem in nasiljem.11 »Juden raus« [Judje ven] »Nür fur Juden!« (oznaka na klopi) [Samo za Jude!] »Nicht arisches Geschäft« [Nearijska trgovina] »Dir Judensäu sollen die Hände abfaulen.« [Judo- vske svinje, naj vam zgnijejo roke.] »The death of the Jews will end the Saarland‘s di- stress.« [Smrt Judov bo končala stisko Posarja] »Jüdische … mit Knoblauch« [Judovsko … s če- snom] »Achtung Juden« (napis poleg slike lobanje s pre- križanima kostema) [Pozor, Judje] »Juden sind Blutsaugeers. Jud nach Palestina. Ach- tung … Schänder.« [Judje so krvosesi. Jud v Palesti- no. Pozor … skrunilec.] (Spletni vir 7; Spletni vir 8; avtoričini prevodi) 10 Slikovni grafiti so pogosto upodabljali enake podobe kot otroški učbeniki in slikanice, v katerih so bili Judje slabšalno narisani kot sključeni možakarji z dolgim ukrivljenim nosom v obliki šestice (Spletni vir 7). 11 Ross Allen Baker in njegova soproga Helen sta s kamero dokumen- tirala ulično dogajanje v Avstriji in Italiji od marca do maja 1938. Marca 1938 sta posnela veliko napisov »Jude« na izložbah trgovin. Helen Baker je svoja opažanja opisala v dnevniku in pismih. Med drugim je zabeležila, da so na Dunaju pred judovskimi trgovinami stali predstavniki SA (Sturmabteilung – paravojaške enote nacistične stranke) in ljudem preprečevali vstop. Zlasti so bili pozorni na tiste, ki naj bi pripadali arijski rasi, tujce pa so le opozorili na judovsko poreklo lastnika trgovine. Občasno so poskušali obisk trgovine pre- prečiti tudi z grožnjo aretacije. 1. maja 1938 je Bakerjeva v dnevnik zapisala, da je moral predstavnik arijske rase, ki je kupoval v ju- dovski trgovini, za kazen nositi transparent z napisom: »Ich bin ein deutscher Schwein und kauf‘ bei Juden ein.« (Spletni vir 9). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 31 Razglabljanja Helena Konda Poleg nacističnih grafitov v Nemčiji in Avstriji so se ti v velikem številu pojavljali tudi na Norveškem in v dru- gih evropskih deželah, ki so bile naklonjene nacizmu (Spletni vir 13). Prvi sodobni grafiti na Slovenskem Na Slovenskem pred drugo svetovno vojno ni bilo od- mevnih primerov grafitiranja, čeprav o njihovem obstoju skorajda ne moremo dvomiti. Sklepamo lahko, da so se pojavljali na večjih stavbah v urbanih središčih, kot je bil Kolizej v Ljubljani, prehodna vojašnica za vojake iz raz- ličnih dežel, kjer je bilo v 19. stoletju živahno družabno dogajanje (plesi).12 Takšnih možnih lokacij je bilo še več, vendar se o grafitih ni ohranilo veliko zapisov ali materi- alnega gradiva. Med pregledom arhivskega gradiva sem v sklopu demon- stracij proti vojni, ki so potekale 27. marca 1941 v Ljublja- ni (Pavlin 2004: 59), našla grafit »Živel kralj!«13 Demon- stracije so bile po vsej Kraljevini Jugoslaviji, pri čemer sta bila poleg izražanja podpore kralju največkrat ponovljena srbska vzklika »Bolje rat nego pakt« in »Bolje grob nego rob« (Spletni vir 18). Prva kakovostna dokumentacija o grafitih (fotografije in zapisi) je iz časa po okupaciji Ju- goslavije aprila 1941, ko so si slovensko ozemlje razdelili Italijani, Nemci in Madžari. Grafitiranje se je v največji meri pojavljalo v Ljubljani, saj je bila italijanska okupa- cijska politika milejša od nemške, povsod pa so ulične ak- tiviste preganjali s streljanjem, zapiranjem, mučenjem in pošiljanjem v koncentracijska taborišča. Tudi sicer so bili politični grafiti značilnejši za večja in razvitejša urbana na- selja (Jeršek 1961; Arhivski vir 1; Arhivski vir 2). Politična propaganda okupatorja je bila na Slovenskem podobna kot v drugih deželah. Pomembne javne površi- ne so bile na gosto označene z okupatorjevimi zastavami in drugo simboliko. Nemci so osvojena območja prekrili s svojimi prepoznavnimi rdečimi zastavami z belim kro- gom, v katerem je bila odebeljena črna svastika. Ponekod 12 Podpisovanje izletnikov in vojakov ter pisanje drugih sporočil po zi- dovih in drugih površinah je bilo v preteklih stoletjih precej pogosto, kar lahko vidimo iz raziskav Roberta Reisnerja in vojnih fotografij iz različnih obdobij in z območij. V Ljubljani je bil pretok vojakov v prejšnjem tisočletju precej velik. Njihovo obnašanje je neprizane- sljivo opisal Ivan Vrhovec v svoji kroniki Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. V poglavju ‚Vojaško ukvartirovanje‘ piše: »Leta 1796. je šlo skozi mesto 2.400 mož Hessen-Darmstadtske pehote in 120 mož lehke konjiče (Chevauxlegersli). Razsajali so, dokler so se mudili v mestu, kakor divjaki. Jeden je razbil v neki hiši peč, neko drugo hišo so ti surovini tako onečedili, da se po njihovem odhodu ni moglo v nji stanovati, dokler je niso osnažili od tal do vrha« (Vr- hovec 1886: 269–270). Na podlagi skopih opisov različnih primerov lahko sklepamo, da je vojaško razdejanje Ljubljane vsebovalo tudi pisanje po javnih površinah oziroma grafitiranje. 13 Izraz »Živel kralj!« so na Slovenskem ob praznovanju kraljevega rojstnega dneva ali ob podobnih priložnostih na ljudskih manifesta- cijah uporabljali že od leta 1918, v javnih občilih pa od leta 1919 (Časopisni vir 2). je bila namesto svastike kratica SS. Pri označevanju javnih površin so pogosto uporabljali tehniko črkoslikarstva, ki je bila tudi sicer najpogosteje uporabljena za označevanje na- zivov trgovin, gostiln in drugih lokalov. Glede na fotogra- fije, materialno zapuščino, zapise in pričevanja Nemci niso uporabljali tehnike grafitiranja, ker so osvojena ozemlja prekrili s svojimi prepoznavnimi zastavami in črkoslikar- skimi napisi. Edina opazna izjema je bil napis »Zum Arsch der Welt«, ki ga lahko prevedemo kot »Sredi ničesar« ali sočno priredimo v »Bogu za ritjo«. Napis sem opazila na več nemških fotografijah z vzhodne fronte, pa tudi na foto- grafiji14 stavbe ob Trnovskem gozdu iz leta 1944 (Arhivski vir 2; Spletni vir 14). Italijani so svojo okupacijo sprva skušali prikazati kot do- bronamerno seznanitev s »tisočletno razvitejšo kulturo« (Ustni vir 1), pri čemer so v Ljubljano pogosto vabili ita- lijanske umetnike. Takoj so začeli tudi načrtno poitalijan- čevati, kar se je zlasti v Ljubljani kazalo s spreminjanjem krajevnih imen (Pavlin 2004: 190; Ustni vir 1). Grafitiranje je v osnovi prepovedan poseg v javno okolje.15 Okupator je imel na voljo vse uradne medije, prav tako kolaboracija, tako da se z grafitiranjem na Slovenskem ni ukvarjal tako sistematično kot v drugih deželah. Edina vi- dnejša izjema je bilo italijansko »okraševanje« Ljubljane ob proslavi priključitve Ljubljanske pokrajine kraljevini Italiji 3. maja 1941. Tedaj so Italijani najvidnejše ulice v Ljubljani prelepili z vrstami posameznih plakatov, na kate- rih sta se izmenjevali šablonski podobi Mussolinija in kra- lja Emanuela (Zbornik 1959: 88). V navedenem primeru je bila šablonska upodobitev na stene nanešena posredno, tako da je ne moremo imenovati šablonski grafit (stencil). Kljub temu je okupator uporabil povsem nekonvenciona- len način lepljenja plakatov. Šablonske upodobitve so se v dolgih strnjenih vrstah raztezale po stenah stavb in iz- ložbah, kar je bil enako neobičajen in nedovoljen poseg v javni prostor kot grafiti. Poleg tega je uporabil šablonsko podobo, ki je bila v matični Italiji že skoraj dve desetletji kot stencil (šablonski grafit) upodobljena na najvidnejših javnih zidovih, kar je omenjeno plakatiranje kot poseg v javni prostor še bolj približalo grafitiranju. V javnem pro- storu Ljubljane kot prestolnice osvojene pokrajine so ša- blonski plakati predstavljali zgovorno ozemeljsko dejanje okupatorja z namenom vzpostavljanja novega razmerja moči v obvladovanju prostora in oblikovanju skupinske identitete. 14 Fotograf Čoro Škodlar, Trnovski gozd, julij 1944. 15 Pri opredelitvah grafitov uporabljam kriterije za grafite in street art, ki jih je oblikoval Mitja Velikonja: estetika oziroma estetska forma, ilegalnost, družbena kritičnost in nehegemonija oziroma nekonfor- mnost (Velikonja 2008: 25). V tem sklopu sta smiselno zajeta tudi kriterij minljivosti, ki je značilna za vse estetske oblike v javnem prostoru (Velikonja v Fajt in Velikonja 2006: 25) in kriterij interak- tivnosti, ki je pomemben vidik izražanja družbene kritičnosti (Lalić 1991: 116). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 32 Razglabljanja Helena Konda Odporniški grafiti Prvi številčnejši politični grafiti med drugo svetovno na Slovenskem, ki so neposredno izražali odporniško držo, so bili napisi črke »V« julija 1941 v Ljubljani. Največkrat so bili napisani s kredo na izpostavljenih javnih površinah v središču mesta (stebri frančiškanske cerkve, električni transformatorji, dvojezični okupatorjevi plakati itd.), pa tudi v Šiški in drugod. Italijani so jih prebarvali ali spre- menili v »M«, ki je predstavljal začetnico imena njihovega vodje Mussolinija. Poleg pisanja »V-jev« so ljudje upo- rabljali tudi zvočni Morsejev znak za to črko, ki je sesta- vljen iz treh kratkih in enega dolgega tona. Po kavarnah so skrivaj trkali značilne tone, ki so spominjali na dramatičen začetek Beethovnove Pete simfonije. Pisanje in trkanje odporniških »V-jev« sta bila del mednarodne kampanje proti okupatorju, ki jo je junija 1941 organizirala angleška radijska postaja BBC. »V« je predstavljal začetek bese- de »zmaga« v več evropskih jezikih (fran. victoire, angl. victory). Na Slovenskem je kljub razširjeni rabi trkanja in pisanja črke »V« le malo ljudi poznalo njen pomen. Ne glede na dokazano prisotnost v javnem prostoru se »V-ji« niso ohranili v kolektivnem spominu (Konda 2016: 82; Pavlin 2004: 179; Carr idr. 2014: 44, 45). Vzporedno z »V-ji« so se po Ljubljani julija 1941 pojavili tudi šaljivi grafiti brez izrecnega političnega stališča. Naj- vidnejša primera sta bila napisa »Cviček« in »Vsi scat«, ki sta nastala na dveh kažipotih s poitalijančenima imenoma Vic in Sisca. Plakati, ki so novembra 1941 oglaševali kul- turne dogodke z gostujočimi italijanskimi umetniki, so bili pogosto prečrtani ali označeni z napisom »bojkotirajte« (Konda 2016: 82). Fotografije iz arhiva Muzeja novejše zgodovine Sloveni- je (MNZS) prikazujejo, da se je julija in avgusta 1941 v Ljubljani pojavilo precej simbolnih grafitov, ki so prikazo- vali komunistična gesla in simbole. Pogosti so bili prekri- žan srp in kladivo ter napisi »Dol fašizem«, »SSSR« ipd. (Zbornik 1959: 142, 143). Sklepamo lahko, da so grafite napisali mladi člani Osvobodilne fronte, ki je bila usta- novljena 26. aprila 1941 v Ljubljani. Iz pričevanj lahko razberemo, da so odporniki grafitirali že junija 1941, ko so začele nastajati tudi prve sabotažne skupine. Janez Stanov- nik je s somišljeniki junija 1941 po ljubljanskih zidovih pi- sal kratico SRS, ki je pomenila »Slovenski revolucionarni socialisti« (Časopisni vir 5). Osvobodila fronta je bila ustanovljena v duhu političnega pluralizma, vendar je bila v njenem delovanju najbolj izra- zita vloga dotlej marginalne stranke Komunistične partije Slovenije, ki »je uspešno organizirala množično odporni- ško gibanje« (Mally 2011: 433). Ker je bil od decembra 1920 komunizem prepovedan po vsej kraljevini, so komu- nisti delovali ilegalno. Vzpostavljene skrivne povezave in notranja strukturiranost so bile učinkovita prednost pri organiziranju odporniških aktivnosti (Ustni vir 1). Dijaki in dijakinje pod vodstvom SKOJ-a (Saveza komuni- stičke omladine Jugoslavije oziroma Zveze komunistične mladine Jugoslavije), ki je bil podmladek komunistov, so na predvečer začetka šolskega leta 1. oktobra 1941 izvedli obsežno uporniško akcijo. Skoraj vse srednje šole v Lju- bljani so popisali z gesli in simboli upora. Grafite so pisali predvsem z rjavo kredo (Jeršek 1961: 70–71). Srednješolci v podmladku OF so bili v največji meri zadolženi za izde- lavo in razpečevanje trosilnih listkov in letakov. Nekate- ri izdelki so nastali s pomočjo pisarniških naprav (pisalni stroj z indigo papirjem med vloženimi listi), večinoma pa so za reprodukcijo uporabili preproste likovne tehnike (li- norez, tiskanje z izrezljanim krompirjem ipd.). Pri razpe- čevanju listkov so si mladi aktivisti pogosto pomagali z razparanim hlačnim žepom, iz katerega so med hojo listki po notranji strani hlačnice padali na cesto (Ustni vir 3). Po ljubljanskih zidovih so se napisi OF začeli pojavljati jeseni leta 1941. Pisali so jih predvsem študentski aktivisti in aktivistke OF, organizirani v trojke oziroma sabotažne skupine. Zvečer pred policijsko uro so po zidovih skrivaj upodabljali prepoznavni simbol, kratico OF nad stilizira- nim Triglavom, ki ga je oblikoval Boris Kobe (Ustni vir 1; Ustni vir 2). »Dva aktivista sta se postavila na različna konca ulice za stražo, tretji aktivist pa je na steno med njima napisal geslo ali simbol. Običajno so barvo natočili v konzervo, na katero so pritrdili kos žice za ročaj, in pisali s čopičem« (Ustni vir 1). Italijanski vojaki so v zgodnjih jutranjih urah napise sistematično prekrivali z barvo, da jih ljudje ne bi opazili (Pavlin 2004: 236). »Kot barva se je uporabila edina, ki je bila na razpolago – živordeč minij, ki se sicer uporablja kot protikorozijski premaz za železo« (Časopisni vir 4). Nekateri aktivisti so grafite pisali s kre- do. Občasno so uporabili tudi kaj nenavadnega, npr. vrtno škropilnico, napolnjeno z obarvano tekočino, in sicer za pisanje po cesti (Gerlovič 1970: 491). Posebno nevarno in tehnično zahtevno je bilo pisanje kratice OF s kislino Znak V, napisan dvakrat s kredo na stebru frančiškanske cerkve v Ljubljani. Fotograf: Jakob Prešern. Ljubljana, 12. 7. 1941. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 33 Razglabljanja Helena Konda na izložbe. Ker se napisa ni dalo odstraniti, ga je okupator ponekod skušal predelati v okras z deteljicami, drugod pa so ga skušali zakriti drugače (Ustni vir 3). Skladno z razraščanjem vojaških spopadov in vzpostavlja- njem odporniške strategije so se krepili tudi odporniški po- segi v javni prostor. Oktobra 1941 se je v Ljubljani pojavil napis »Živela partizanska vojska« (Pavlin 2004: 179). Na splošno so oktober 1941 zaznamovali odmevni dogodki, ki so botrovali precejšnjim uličnim intervencijam. Izvr- šni odbor OF je na pobudo komunistov organiziral tihe oziroma plebiscitne akcije, ki so potekale med oktobrom 1941 in februarjem 1942 kot »javna množična demonstra- cija večine slovenskega ljudstva proti okupatorju« (Jeršek 1961: 66, 63). Na dneve akcij so se ljudje med 7. in 8. uro zvečer umaknili iz javnega življenja, nato pa so se množič- no odpravili v lokale in na ulice. V dnevih pred ak- cijo je bilo pisanje po zidovih in trosenje letakov še bolj intenzivno. Uporabljena gesla so bila v skladu s temo posamezne akcije poleg sicer najpogostejšega simbola OF ter tudi zelo pogostega simbola prekri- žanega srpa in kladiva. (Konda 2016: 83) Hkrati z razvojem odporniškega gibanja sta se krepili tudi kolaboracija in reakcija. V Ljubljani so meščanske stranke propagandne akcije večinoma izvajale s pomočjo okupa- torja in z legalnimi mediji (plakati, glasila, letaki), ki so jih skušali prikazati kot ilegalne (Jeršek 1961: 66). Reakcija je pod vodstvom Nagodetove skupine Stara pravda skušala prirediti dve plebiscitni akciji, ki pa nista bili uspešni. Prva naj bi bila »6. septembra 1941, v počastitev rojstnega dne kralja Petra II.«, druga pa 9. oktobra 1941 »ob obletnici marsejskega atentata, ki ga je proglasila za dan žrtev« (Jer- šek 1961: 67). Pozneje je reakcija skušala posnemati uveljavljen program plebiscitnih akcij OF, tudi 26. januarja 1942, ko je pri tem sodelovala italijanska vojska »z nasilnim zapiranjem lo- kalov, streljanjem, pretepi in aretacijami, odvzemanjem legitimacij itd.«, vendar akcija ni dosegla svojega namena (Jeršek 1961: 79). Prva tiha akcija, 29. oktober 1941 – podpora partizanski vojski in obletnica razpada Avstro- Ogrske Datum prve tihe akcije je zaznamoval obletnico nastan- ka prve skupne neodvisne države, Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je bila razglašena 29. oktobra 1918 ob razpadu avstro-ogrske monarhije. Akcija je bila v največji meri namenjena moralni podpori partizanske vojske. Pri pisanju grafitov in trosenju letakov so bili najbolj aktiv- ni mladi člani OF, ki so jih italijanske patrulje še posebej preganjale. Italijani so jih skušali zasačiti pri dejanjih, iz- vajali so hišne preiskave, vdirali »v nekatere šole, delali v razredih preiskave in aretirali nekaj dijakov« (Jeršek 1961: 70–71). Oktobra 1941 je bila za mlade člane ustanovljena samostojna organizacija Mladinska OF, novembra pa je začelo izhajati njeno glasilo Mlada Slovenija (Jeršek 1961: 71). Na trosilnih listkih in letakih so bile lahko zapisane daljše besedne zveze kot pri grafitiranju, kjer je bilo treba hiteti. Iz redkih fotografij, zapisov in pričevanj lahko raz- beremo, da so bila na zidovih napisana ista gesla, vendar ustrezno skrajšana. Na papirni podlagi so bila najpogostej- ša gesla: »Živela OF«, »Živel 29. X.«, »Živela Osvobodil- na fronta slovenskega naroda«, »Živela SSSR«, »Živela slovenska partizanska vojska«, »Smrt izdajalcem sloven- skega naroda!«, »Svoboda narodom!«, »V boj za OF« itd. (Jeršek 1961: 69). Najpogostejši grafit je bila kratica OF, napisana samostojno ali nad stiliziranim Triglavom. Po Ljubljani so bile na vidnejših mestih izobešene slovenske zastave. V manjšem obsegu so bila uporabljena tudi piro- tehnična sredstva (Jeršek 1961: 69–70). Iz fotografij, zapisov in pričevanj razberemo, da so sa- botažne trojke pogosto uporabljale protikorozijski minij, ki je spominjal na rdečo barvo. Njegova uporaba je bila zahtevnejša, ker je bilo čopič treba namakati v konzervo z »barvo« (Ustni vir 1). Mlajši aktivisti so pogosto pisali s kredo, ker jo je bilo lažje dobiti in skriti. Nekateri napisi so bili z ostrim predmetom tudi vpraskani v stene ali druge površine (Jeršek 1961: 70; Arhivski vir 1). Druga tiha akcija, 1. december 1941 – obletnica združitve skoraj vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v prvi skupni državi Kraljevini SHS Tematika druge tihe akcije je poudarjala povezavo med južnoslovanskimi narodi, hkrati pa je vodstvo izražalo za- vračanje prejšnje ureditve. Tudi reakcija je bila naklonjena skupni preteklosti, vendar je to pomenilo tudi željo po na- daljevanju monarhične ureditve skupne države. Pri drugi akciji so bila pogosta zapisana ali vzklikana gesla: »Živela Jugoslavija«, »Živela svoboda« in »Hej Slovani« (Jeršek 1961: 72, 75). Dijaki so med drugo tiho akcijo izvedli naj- Znak OF na steklu (grafit na izložbi, narejen s kislino). Fotograf: neznan. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 34 Razglabljanja Helena Konda bolj množične dijaške demonstracije v času okupacije. Notranje zidove srednjih šol so zaznamovali s številnimi napisi, ki so vsebovali predvsem simbol srpa in kladiva ter besede oziroma parole »SSSR«, »Živela Rusija« ipd. (Jeršek 1961: 75). Dijaki so slike Mussolinija in kralja po- nekod pomazali s črnilom in s kroglicami prežvečenega papirja16, po tleh in mizah pa so bili nasuti papirčki v jugo- slovanskih narodnih barvah (modra, bela, rdeča). Večina dijakov je prišla v šolo pražnje oblečena in ob 10. ali ob 15. uri pri popoldanskem pouku stoje izvedla dvominutni molk, recitacije in podobna obeleženja dogodka. Študentje so tega dne bojkotirali predavanja in ponekod kot aktivisti sodelovali pri izobešanju zastav in drugih dejanjih (Jeršek 1961: 74–75). V novembru 1941 je bila reakcija že precej dobro organi- zirana in odkrito nastrojena proti OF. V ta namen so izda- jali letake in drugo gradivo, s katerim so OF primerjali s peto kolono, partizane obsojali kot razbijalce enotnosti in si prizadevali povečati privrženost bivši vladi, ki je tedaj živela v Londonu. Delili so letake s sliko kralja Petra II. in letake z besedilom: »Naša srca in naše oči so obrnjene pro- ti Londonu, kjer je naš kralj, kjer je naša vlada, kjer so naši slovenski zastopniki. Tam so naši voditelji, nikjer drugje« (Jeršek 1961: 72). Okupator se je na drugo akcijo dobro pripravil. Po navo- dilih višjih poveljstev je moral biti ritem življenja v Lju- bljani normalen, vojakom pa so naročili, da morajo izva- jati osebne preiskave, in to zlasti pri mladini in kolesarjih, ki bodo »v kritičnih dnevih zvečer in zjutraj na ulicah« (Jeršek 1961:73). Kljub sočasni propagandi reakcije ter povečanim varnostnim ukrepom Italijanov je bila akci- ja OF zelo uspešna. General Grazioli je zvečer po akciji italijanskemu notranjemu ministrstvu z brzojavko poslal kratko poročilo: Današnji dan je kljub listkovni propagandi s strani komunističnih elementov potekel normalno. Orga- ni policije so aretirali sedem oseb zaradi širjenja letakov in pisanja prevratnih napisov. V nekaterih razredih srednjih šol so bile manifestacije v spomin ustanovitve bivše kraljevine Jugoslavije. (Grazioli v Jeršek 1961: 74) Iz zapisov vojaškega vojnega sodišča razberemo, da je bi- lo v zadnjih dneh novembra 1941 ujetih več aktivistov in aktivistk. Za raznašanje letakov so bili kaznovani z večle- tnimi zapornimi kaznimi (najdaljše kazni so trajale osem let). Mladoletnik Janez Nedog je bil za pisanje znaka OF na zid ob Celovški cesti obsojen na dve leti in dva meseca zapora (Jeršek 1961: 81). 16 V šolskih klopeh je bilo že tedaj priljubljeno pogosto nagajanje s »pihalniki«, za katere so navadno uporabili tulec pisala. Tretja tiha akcija, 3. januar 1942 – dan spomina na žrtve osvobodilne vojne: ubite, izseljene in zaprte v zaporih in taboriščih Tretja tiha akcija je bila posvečena žrtvam vojne, ki jih je bilo čedalje več. Partizani so na Gorenjskem in Štajerskem utrpeli velike izgube. Decembra 1941 sta bila v Trstu in Ljubljani odmevna sodna procesa. V Trstu je bilo od 72 obsojenih usmrčenih pet protifašističnih aktivistov, še več pa jih je umrlo že pred sojenjem zaradi mučenja. V Lju- bljani je bilo na smrt obsojenih šest borcev Krimskega ba- taljona, ki so bili ustreljeni na južnem obronku Ljubljane. OF je tretjo akcijo organizirala na enak način kot prejšnji dve, pri čemer je na ulicah z napisi izpostavila zlasti imena padlih borcev (Jeršek 1961: 77). Še preden je OF pozvala ljudstvo h komemoraciji, se je na zidovih pojavilo Šercerjevo ime, ljubljanske ulice pa so bile polne trosilnih lističev, posvečenih žrtvam ljubljanskega procesa. Aktivisti Osvobodil- ne fronte iz Most so po izvršeni smrtni obsodbi nad Šercerjem in tovariši z meter velikimi črkami pre- pleskali ograjo tovarne kleja in sedanjega Gradisa z napisi: »Smrt fašizmu — svobodo narodu! — Kri za kri! — Slava tovarišem Šercerju, Kogoju ...« Na vsa cestna križišča so na električne žice obesili sloven- ske zastave s črnim trakom. (Jeršek 1961: 77) Četrta tiha akcija, 7. februar 1942 – počastitev kmečkih uporov, Prešernove ljudske in slovenske politike, ustanovitev in zavezništvo z Rdečo armado17 Četrta tiha akcija je bila zadnja, ker je okupator uvedel ze- lo represivne ukrepe, hkrati pa je bil glavni namen akcij že izpolnjen: »pokazati trdnost in enotnost slovenskega ljudstva v Osvobodilni fronti. Lahko bi postale, če bi bile pogostejše, že formalnost in ne bi imele zaželenega učinka niti na okupatorja niti na prebivalstvo« (Jeršek 1961: 80). Ulice in hiše so bile vsak dan popisane s parolami: Živela SSSR, Živela OF, Živel Timošenko, Živel Stalin, Živeli slovenski partizani, Smrt fašizmu. Ži- vela slovanska skupnost, Slovan, na plan! Po zidovih so bili in so še celi Prešernovi stihi: »Največ sve- ta otrokom sliši Slave!« — Ni bilo hiše in kotička, kjer ne bi bilo napisa SSSR in OF in njenega znaka. Slovenske zastavice so bile v teh dneh raztresene na stotine tisoč, nalepljene na šipe, na vrata, na žlebove, obešene na drevje. Na stotine tisočev letakov in le- tačkov je bilo raztresenih in nalepljenih, od tiskanih do tipkanih na stroj in razmnoženih na štampilko. 17 Februarska tiha akcija OF je počastila naslednje obletnice: 15. febru- ar – obletnica smrti Matije Gubca, 8. februar – obletnica Prešerno- ve smrti, 23. februar – obletnica ustanovitve Rdeče armade (Jeršek 1961: 79). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 35 Razglabljanja Helena Konda Čeprav so okupatorji nagnali vse svoje ljudi na ceste in na ulice, da preprečijo izvedbo proslave, ni vse to pomagalo nič. Četudi so streljali na tiste, ki so pisali, in vso noč in ves dan brisali in praskali po zidovih ter prisilili hišnike in hišne lastnike, ter tudi mimoidoče pasante z napetim orožjem v roki, da so brisali na- pise in pobirali zastavice in letake, so bili še isti dan novi, še lepši napisi, še več novih zastavic. Vse to se je stopnjevalo vsak dan. (Časopisni vir 3) Okupator je poskušal akcijo preprečiti z represivnimi ukrepi, ki jih je po njeni izvedbi še povečal. Grafitov niso več odstranjevali vojaki, ker je bila ta naloga z odlokom visokega komisarja prenesena na lastnike popisanih ozi- roma porisanih stavb (Jeršek 1961: 82). Prepovedano je bilo uporabljati kolesa, posedovati radijske sprejemnike in smuči s palicami, prodajati in izdelovati nahrbtnike in težke moške čevlje, pošiljati telegrame in opravljati med- krajevne telefonske klice, pa tudi sprejemati obiske čez noč (Šorn 2007: 45– 49). Najbolj drastičen ukrep je bil postavitev bodeče žice, ki je mesto zaprla kot koncentra- cijsko taborišče in ga znotraj še dodatno razdelila na 14 med seboj ločenih sektorjev (Jeršek 1961: 80). Praznovanje 1. maja 1943 Leta 1942 so se partizanski uspehi proti Italijanom mno- žili vse do kapitulacije Italije. Na osvobojenih ozemljih so zaradi omejenih materialnih možnosti grafiti prevzemali vlogo uradnega medija za utrjevanje oblasti, veliko pa je bilo tudi spontanih zapisov. V Ljubljani je bilo zaradi poostrenih italijanskih ukrepov ulično udejstvovanje zelo nevarno. Največji ulični dogodek leta 1943 je bilo izje- mno uspešno praznovanje 1. maja, ki ga je organizirala OF (Komelj 2009: 15). Mladinci so po ulicah odkrito trosili letake, ljudje pa so jih skrivali pred italijanskimi patrulja- mi. »Vsak zid v Ljubljani je imel svojo parolo. Med mno- žičnimi organizacijami je potekalo tekmovanje, kdo bo bolje okrasil svojo ulico« (Zdenka Kidrič v Komelj 2009: 16). Uporabljenih je bilo več pirotehničnih sredstev kot pri tihih akcijah. Na hribih so goreli ognji in kresovi, izobeše- ne so bile zastave, posuti letaki in zastavice, po Ljubljanici pa so zvečer plule osvetljene lesene ladjice z napisi »Živel prvi maj«. V Tivoliju so ljudje z megafoni vzklikali gesla odpora, ki jih je bilo slišati po vsej Ljubljani. Praznovanje je spravilo okupatorja v stanje popolne panike, čeprav so Ljubljančani uporabili le gledališke pristope in ne pravega orožja (Komelj 2009: 16–17). Grafiti na notranjih zidovih in posebne oblike grafitov Grafiti so se v istem obdobju pojavljali tudi na notranjih zidovih. Poleg šolskih zidov so bile najpogosteje popisane stene zaporov in podobnih ustanov. Skoraj vse celice z za- prtimi odporniki so bile polne pretresljivih sporočil, ki so bila zapisana s pisali, s krvjo ali pa vpraskana v steno. Po- leg pogostih imen in datumov je bilo med njimi tudi veliko poslovilnih besed pred usmrtitvijo (Zbornik 1959: 239). V taboriščih in zaporih so ljudje kljub lakoti pogosto žr- tvovali svoj kos kruha, da so izdelovali predmete (šah, košarice za kruh ipd.). Na ta način so poskušali ohraniti zdrav razum in vsaj začasno pozabiti na mučenja in nečlo- veško ravnanje (Arhivski vir 1; Arhivski vir 2). Med vojaki so bile priljubljene vreznine na predmetih. Na partizanskih puškah je bilo vrezanih veliko odporniških gesel in simbolov (npr. znak OF, srp in kladivo, komuni- stična gesla ipd.). Pri italijanskih in nemških vojakih so bile večkrat okrašene menažke z osebnimi podatki lastnika ali drugim okrasjem (Arhivski vir 1). Povojni grafiti – grafiti na osvobojenih ozemljih, ob osvoboditvah mest in primorski grafiti ob določanju meje Kategorija povojnih grafitov so odporniški grafiti, ki so bi- li, čeprav so nastali po vojni, z njo vsebinsko povezani. V muzejskih fototekah MNZS in Slovenskega etnološkega muzeja (Spletni vir 15; Spletni vir 16) je tovrstnih grafitov največ, čeprav niso nastali v skrivnih napisnih akcijah, ki jih večina raziskovalcev utemeljuje kot prve sodobne slo- venske grafite (Kumerdej 1994: 92; Borčić 1995: 1; Sla- na 2000: 894; Velikonja 2004: 118; Milkovič 2008: 245; Zidarič 2011: 144). Tematike povojnih grafitov so zelo specifične, razlikujejo pa se tudi po tehniki. Grafiti so sko- raj vedno dopolnjevali druge posege v javni prostor: pla- kate, slavoloke, okrasitev spomenikov, izobešanje zastav in podobno. Večje poslikave na premični podlagi in po- dobne likovne izdelke bi lahko označili kot proto street art – predhodnico likovne zvrsti ulične umetnosti – ob upo- števanju, da ta termin uporabljamo šele zadnje desetletje. Grafiti ob osvoboditvah mest so bili vsebinsko posvečeni predvsem osvoboditeljem, poudarjanju svobode in vodi- teljem. V Trstu je ob osvoboditvi na spomeniku na trgu Unita nastal napis »Trst je naš«. V Ljubljani in drugih ve- čjih mestih so bile ulice okrašene tudi z večjimi premič- nimi poslikavami (npr. slikama Tita in Stalina na dana- šnji Drami). Ulice so bile polne plakatov, transparentov in okraskov (kakršni sta npr. maketa peterokrake zvezde s srpom in kladivom ter okrasitev Prešernovega spome- nika s tablico z njegovimi verzi). Največ grafitov je bilo napisnih, narejenih pa je bilo tudi precej oblikovno dovr- šenih šablonskih upodobitev. Šablonski grafiti so najpo- gosteje upodabljali Titov obraz in spremno sporočilo, npr. »Napred tenkisti«, nad katerim je bil med dvema tankoma upodobljen Titov obraz (Arhivski vir 1). Osvobojena ozemlja so začela nastajati kmalu po prvih oboroženih spopadih, pozneje pa je bilo zanje značilno živahno kulturno življenje. Grafiti na teh ozemljih so po- gosto predstavljali obliko uradnega medija. Oglaševali so dogodke (npr. »Naj živi II. kongres Zveze slovenske mla- dine«), stališča (npr. »S Titom na pravične meje«, »Živeli G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 36 Razglabljanja Helena Konda veliki zavezniki Anglija, Sovjetska zveza in Amerika«), voditelje (Tito, Stalin, Kardelj, Kraigher) in podobne vse- bine. Tehnika pisanja po zidu je bila pogosto zelo natančna ali celo črkoslikarska. Kljub legalizaciji tega medija je bilo veliko gesel spontanih (npr. »Slava žrtvam«) in jih ne mo- remo preprosto enačiti z vsakdanjim oglaševanjem oziro- ma politično propagando. Grafiti oziroma podobni napisi so bili pogosti tudi v skupnih notranjih prostorih. Največ je bilo jezikovnih grafitov, dopolnjenih s simbolom rdeče zvezde. Slikovnih in šablonskih grafitov na arhivskih po- snetkih ni veliko (Arhivski vir 2). Primorski grafiti, ki so nastali predvsem med letoma 1945 in 1947, so ponekod vidni še danes (Časopisni vir 4). Pri- čajo o pomembnem obdobju slovenske in tudi jugoslo- vanske zgodovine, ko je Slovenija in z njo Jugoslavija kot edina vojna zmagovalka izgubila del osvobojenega nacio- nalnega ozemlja. Mejno ozemlje oziroma Julijska krajina je bila po vojni preimenovana v Svobodno tržaško ozemlje (STO) in razdeljena na coni A in B. STO je bilo izjema pri določanju meje med Italijo in Jugoslavijo, ki bila medna- rodno potrjena leta 1947 s pogodbo v Parizu. Demarkacij- ska črta med conama A in B je po podpisu Londonskega memoranduma o soglasju leta 1954 postala razmejitvena črta med državama. Dokončno je bila meja, skupaj z mor- sko mejo, določena leta 1975 s podpisom Osimskega spo- razuma (Piry 1993: 56–57). 19. septembra 1945 je svet zunanjih ministrov štirih velesil sklenil, da pošlje v Julijsko krajino svoje iz- vedence. Tako so si zavezniške komisije – Sovjeti, Britanci, Američani in Francozi – spomladi 1946 ogledale razmere na kraju samem. Tu so manifesta- cije vzcvetele, zlepa in zgrda. Vasi so se mobilizi- rale, da se ne bi ponovil primer iz leta 1866, ko je Italija zasedla Benečijo. Po vseh naseljih so zrasli slavoloki iz brina ali bršljana, z rožami in s Titovo, marsikje tudi s Kardeljevo in Prešernovo sliko, s slovenskimi, jugoslovanskimi in partijskimi zasta- vami. Kljub izrecni prepovedi pisanja in agitiranja, ki jo je izdala ZVU [Zavezniška vojaška uprava, op. avt.], so se čez noč pojavili tudi napisi. Pisali so jih na pročelja hiš, zidove, mostove, pa tudi po cestah in ostalih vidnih mestih. Bolj kot se je bližal dan prihoda komisije, več je bilo zlasti v obmorskih kra- jih v coni B tudi nadzora, ki ga je izvajala civilna policija. Po vaseh okrog Tržiča je ZVU postavitev slavolokov celo prepovedala, že postavljene pa po- dirala z avtomobili in žerjavi. (Časopisni vir 4) Najpogostejši napisi so bili: »Hočemo in zahtevamo Jugoslavijo«, »Tukaj je Jugoslavija – hočemo Tita«, »Tito – Stalin – Churchill«, »Živela jugoslovanska armada«, »Ne pozabimo hrabrih borcev za pravico« (Spletni vir 16), »Trst in Gorica, za vas je tekla kri naših najboljših sinov«, »Tu smo Slovenci«, »Ne poslušajte fašističnih izdajalcev – mi hočemo Jugoslavijo«, »Živel naš Tito«, »Živela IV. armada«, »Za nas ni življenja izven Jugoslavije«, »Meja mora biti tam, kjer je kri prelita«, »Hočemo pravico«, »Ži- veli naši veliki zavezniki« (Časopisni vir 4). Slovenski etnografski muzej hrani zbirko fotografij in dru- gih podatkov, zbranih na terenskem delu v Dekanih med septembrom in oktobrom 1949. Obstaja tudi več zasebnih, šolskih in drugih arhivov fotografij primorskih grafitov. S primerjavo opazovanja na terenu, pripovedovanj lokalnih prebivalcev in različnih fotografij lahko razberemo, da so grafiti nastajali in bili osveženi tudi v poznejših letih. Še danes je Slovensko in Hrvaško primorje polno grafitov iz tega obdobja. Ponekod jih lokalno prebivalstvo osvežuje pred volitvami, pogosto pa jih sodobni ulični umetniki vključujejo oziroma dopolnjujejo s svojimi umetniškimi posegi v prostor (Ustni vir 4). Vpliv grafitov na oblikovanje skupne identitete Vpliv odporniških grafitov na življenje ljudi lahko razbe- remo iz izbranih verzov pesmi Otona Župančiča ‚Ljublja- na zajeta v žico bodečo‘: […] Na vsakem ogalu glej pisano s kredo kot kemično formulo novo besedo: OF! Kaj čudno se bere, kaj čudno se sliši na vsaki cesti, na vsaki hiši OF, OF, OF! In praskajo črke in belijo ogle, o spet se pokaže ... In pokajo krogle o belem dnevu po cestah. In prvega maja so ceste rdeče od zvezd in zastavic in cvetja in sreče in od krvi prelite. Napis »Hočemo Jugoslavijo« na hiši v vasi Gabrovec, 18. 9. 1945. Zbirka Foto Slovenije (prej Tiskovni urad). Fotograf: Marjan Pfeifer. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 37 Razglabljanja Helena Konda […] OF nas druži, OF nas brani, OF neznance v hipu seznani, OF je zvestoba med nami. OF je napisano v srcih, v očeh in med žico bodečo na svojih smo tleh, in sredi fašistov svobodni. (Župančič 1971) Grafitov ljudje niso dojemali kot navadni vandalizem, temveč so močno zarezali v dominantni diskurz in kon- strukcijo vednosti, ki vedno vključuje javni prostor in me- dije. Po Foucaultu »ni oblastnega razmerja, ne da bi se ko- relativno vzpostavilo neko polje vednosti, in ne vednosti, ki ne bi hkrati vzpostavljala oblastnih razmerij« (Foucault 2004: 35). Prav tako po Foucaultu oblast predstavlja »re- lacijo, odnos, gre za delovanje na drugo delovanje« (Fou- cault v Bobnič in Abram 2008: 234). Odporniški grafiti so bili kot materialni poseg v ljubljanski javni prostor jasna ozemeljska reprezentacija ‚upomenja- nja‘ prostora. Pri tem je šlo za dve interakciji oziroma za dvoje razmerij: med odporniki in njihovimi privrženci ter med odporniki in njihovimi nasprotniki. V prvem odnosu (odporniki in podporniki) grafiti predstavljajo nagovor in mobilizacijo. Z njimi so odporniki obveščali svoje ljudi o obstoju upora in jih vabili k organiziranemu sodelovanju. Hkrati so se z uporabljenimi gesli tudi ideološko predsta- vili. Ker so bili poleg kratice OF najpogostejši simboli srp in kladivo, rdeča zvezda in kratica SSSR, je bila razvidna vodilna vloga komunistov. Pri drugem odnosu (odporniki in nasprotniki) so bili grafi- ti del gverilskega bojevanja v ustvarjanju medijskega dis- kurza. Navkljub očitni materialni premoči okupatorja so v najbolj izpostavljenem javnem prostoru odporniki očitno imeli večjo moč, saj so z grafiti in drugimi posegi v javni prostor oblikovali medijsko reprezentacijo prostora v skla- du s svojo ideologijo, s tem pa so dojemanje odnosov moči v družbi prevesili v svojo korist. Povračilni ukrepi okupa- torja so bili kruti (žica okoli Ljubljane, številne prepovedi, množična deportacija v koncentracijska taborišča), kar je še dodatno pokazalo, kako velik pomen je imelo odpor- niško poseganje v javni prostor. Med nasprotniki odpora so bili tudi domačini (reakcija in kolaboracija). Med na- jokrutnejšimi je bila skrivna organizacija Črna roka, ki je napadala zlasti aktiviste OF. Napoved okrutne usmrtitve je nakazala z znakom črne dlani na steni žrtvinega doma. Po usmrtitvah je poleg trupel pustila letak s sliko črne dla- ni, pogosto pa je preganjanim aktivistom pošiljala tudi grozilna sporočila (Križnar 1970; Vidic 1975). Iz opisanih interakcij lahko razberemo velik vpliv grafi- tiranja in drugih posegov v javni prostor na oblikovanje konstrukcije vednosti. Ta proces lahko opišemo kot posta- vljanje realnosti v določen okvir. Proces uokvirjenja šele ustvari realnost, ki postane dovzetna za interpretacijo v pomenu vsebinske montaže. Zunaj okvirov realnosti, torej zunaj konstrukcije, ni mogoče govoriti o realnosti oziroma svetu … [Šele s konstrukcijo nastane] realnost kot simbolna realnost, tj. kot simbolna matrica … Svetovni nazor kot konstrukcija ni samo preprosta interpretacija realnosti, temveč nekaj več – proizvede določen performativni učinek, na podla- gi katerega je mogoče govoriti o svetu.« (Tomšič 2010: 78–79; vrstni red povedi ne sledi izvirniku) Dejanja odporniške ulične umetnosti in aktivizma (grafiti, rituali, drugi posegi v prostor) so bila zelo ustvarjalen druž- beni pojav, ki je povezoval vse družbene plasti in močno vplival na oblikovanje temeljnega dojemanja družbe v pre- lomnih vojnih časih. Odporniško obvladovanjem javnega prostora in s tem vsaj začasna premoč nad okupatorjem sta korenito vplivala na samopodobo posameznikov in skupin ter na njihovo opredelitev nasprotnih skupin. Ta proces lahko opišemo tudi kot sooblikovanje nacionalne iden- titete. »Izjemno dinamiko in raznovrstnost identitet nacij Grozilno sporočilo skrivne organizacije Črna roka. Fotograf: neznan. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 38 Razglabljanja Helena Konda dojamemo šele, ko pogledamo v njen izvor, v človekovo ustvarjalnost« (Rus 2007: 427). Na strukturo nacionalne identitete vplivajo njene temeljne sestavine in subjektivni oblikovalci. Temeljni elementi (jezik, ozemlje in drugo) ostajajo enaki daljše časovno obdobje, subjektivni družbeni oblikovalci (družbena gibanja, mediji idr.) pa »lahko izvrši- jo v sorazmerno kratkem času veliko bistvenih sprememb v celoti nacionalne identitete« (Rus 2007: 430). Najpomembnejši dogodek v vsej zgodovini slo- venskega naroda in v vseh 1400 letih, odkar so naši predniki prišli v te kraje, je ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda 26. aprila 1941, na kateri je bil sprejet sklep o ustanovitvi vsenarodne organi- zacije za oboroženi odbor proti nacifašističnim oku- patorjem. S tem nastankom se je začela odločilno spreminjati 1400-letna slovenska etnija in identiteta slovenskega ljudstva in naroda. Iz položaja med- narodnega objekta se je slovenska etnija, ki je bila 1100 let podrejena tuji oblasti, socialno-ekonomsko zaostala ter dualno polkolonialno razklana, spreme- nila: v najbolj učinkovit subjekt v vsej okupirani Evropi, subjekt najuspešnejšega boja proti fašizmu v vsej okupirani Evropi in v letih 1941–1971: v vse- stransko moderno razviti slovenski narod z lastno državo, ki je odločal od tedaj do danes samostojno, suvereno. (Rus 2007: 457–458) Sklep Preučevanje odporniških grafitov iz preteklih vojn je bilo pogosto nepoglobljeno ali spregledano, materialni doka- zi pa so zaradi odstranjevanja, neobstojnih materialov in obnavljanja zidov hitro izginili. Iz arhivskih posnetkov (fotografije, film), zapisov in pričevanj pa vseeno lahko zberemo dovolj podatkov o grafitih iz preteklosti in jih preučujemo kot bogat in večplasten »tekst«, upoštevajoč nove pristope in spoznanja. Najnovejše raziskave grafitov se prepletajo s street artom, ki je njihova likovna (tridimenzionalna podoba in upora- ba različnih materialov, npr. volne za okraševanje mestnih dreves s pleteninami) in legalna nadgradnja. Največji mu- rali, ki krasijo zunanje stene večnadstropnih stavb, so nava- dno izdelani z dovoljenjem in finančno podporo lastnikov. Street art je sicer zelo široka umetniška zvrst, ki jo moč- no dopolnjuje spletno razširjanje fotografij grafitov. Teh značilnosti sicer ne moremo povsem prenesti na čas druge svetovne vojne, lahko pa se jim približamo z globljim razu- mevanjem pomena grafitov, kot ga opredeljuje Velikonja: Grafit je jedrnat, nujno »politično nekorekten« pro- gram in sprej je orožje tistih, ki nimajo dostopa do drugih medijev izražanja, ki so v notoričnem komu- nikacijskem in političnem deficitu, definitivno na oni strani dominantnih diskurzov. Kot tak je eman- cipatoren in osvobajajoč, govori, ko, ker in kjer so drugi kanali komuniciranja zanje izgubljeni. Je ne- mi krik, ki ga z zidu slišijo le tisti, ki so sicer presli- šani. (Velikonja 2008: 32) V prispevku so poleg značilnih stenskih grafitov – čeprav obrobno – upoštevani tudi grafiti na premičnih površinah (vreznine na puškah in menažkah) in posebne vrste grafi- tov (izdelki taboriščnikov), saj so predstavljali enako vrsto sporočanja: nemi krik preslišanih. Njihova vloga medija v javnem diskurzu ni bila posebno izrazita, zato pa so v dominantni diskurz zlasti v prvi polovici druge svetovne vojne močno prodrli grafiti na stenah. S svojo množično pojavnostjo v obdobju od septembra 1941 do februarja 1942 so odločilno vplivali na dojemanje prostora vseh družbenih akterjev: okupatorja, odpora in reakcije oziro- ma kolaboracije. V tem času so OF in meščanske stranke organizirale več plebiscitnih akcij, ki so poleg pisanja gra- fitov vključevale tudi druge medije in rituale, vendar so široke množice sledile le akcijam OF. Grafiti so bili poleg raztrošenih letakov, izobešenih zastav in drugih ukrepov dobro viden poseg v javni prostor in s tem vizualni sim- bol širokega družbenega gibanja. Najbolj uspešne ulične akcije so imele kljub veliki angažiranosti reakcije, kola- boracije in okupatorja značaj upora. Iz uporabljenih gesel grafitov in drugih komunikacijskih sredstev upornikov je bila razvidna komunistična ideologija, ki je niso podpirali vsi uporniki, vseeno pa napisnih in drugih akcij OF ne mo- remo enačiti z golo politično akcijo. Značaj OF in njena programska stališča so bili blizu večini slovenske popula- cije, ki jih je sprejela za svoje. Odporniški grafiti v Ljubljani so zlasti od oktobra 1941 naprej postali prepoznaven vizualni simbol odpora. Če- prav je bila njihova materialna podoba krhka in minljiva, so s svojo pojavnostjo dosegli spremembo v dojemanju prostora. Okupator jih navkljub doslednemu prizadevanju, vojaški premoči in ostrim kaznim za zasačene aktiviste ni mogel preprečiti. Iz pričevanj aktivistov (Ustni vir 1; Ustni vir 3) in drugih virov (Jeršek 1961: 70) je razvidno, da so po stenah pisali predvsem mladi ljudje, ki so se za so- delovanje odločili prostovoljno, iz osebnega prepričanja. Nekateri so v tem videli tudi pustolovščino (Ustni vir 3). Grafiti in drugi posegi v javni prostor niso vplivali zgolj na strinjanje ali nestrinjanje z napisanimi parolami, temveč so preoblikovali obnašanje ljudi. Spremenile so se njiho- ve prostorske reprezentacije in s tem ozemeljsko vedenje. Ljudska manifestacija praznovanja 1. maja 1943 v Lju- bljani je bila odličen prikaz, kako je sprememba v dojema- nju kognitivnega prostora vplivala na obnašanje v materi- alnem prostoru. Kljub stopnjevanjem vojnega nasilja so se na ulicah pojavile množice žensk in mladine, javni prostor pa je bil preplavljen z uporniškimi simboli. Dogajalo se je, da so šli mladinci prek ulice in so s polno pestjo razsipali letake. Ljudje so se zausta- vljali in dajali znak mladincem, da se skrijejo, če so prišle mimo italijanske patrulje. Vsak zid v Ljublja- ni je imel svojo parolo. Med množičnimi organiza- G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 39 Razglabljanja Helena Konda cijami je potekalo tekmovanje, kdo bo bolje okrasil svojo ulico. Italijane je zajela panika, vojska je šla na ulice in naganjala ljudi domov. (Zdenka Kidrič v Komelj 2009: 16) Opisani posegi v javni prostor dobro prikazujejo moč nji- hovega vpliva na zavest ljudi, ki so jih izvajali, in okupa- torja, ki je preprosto scenografijo mesta razumel kot na- pad oboroženega nasprotnika. Vizualni simboli in dejanja upora (med katerimi so bili grafiti pomembni, ne pa edini) so poleg politične ideologije širili tudi narodno zavest in spodbujali družbeno aktivnost. Močno so vplivali na obli- kovanje prostorske identitete, čeprav je bilo za resnične ozemeljske spremembe potrebnih še precej drugih dejanj. Nacionalna identiteta je »kompleksna oblika kolektivne identitete«, ki jo pomembno opredeljujeta teritorialnost in sklicevanje na preteklost. Povezana je z nacionalno zave- stjo, nacionalnim značajem in nacionalnim stereotipom. Če je ozemeljska baza ogrožena, se nacionalna identiteta krepi s poudarjanjem lastne zgodovine in mitologije (Ko- vačev 1997: 49). Med drugo svetovno vojno so bili vsi tri- je opredeljujoči pojmi slovenske nacionalne identitete na preizkušnji. Slovensko ozemlje je bilo vedno razkosano in podrejeno različnim oblastnikom, zato se v slovenski naci- onalni zavesti ni mogla razviti enotna lojalnosti do določe- ne države. Nacionalni značaj, ki »zrcali odnos neke družbe do same sebe in do drugih družb« (Kovačev 1997: 49), se je na nacionalni ravni idejno razklal že pred več stoletji, z delitvijo na katolike in protestante v 16. stoletju, v 19. pa na klerikalce in liberalce (Kovačev 1997: 49, 59). Tudi med vojno se je širil razkorak med odporniškim gibanjem ter kolaboracijo in reakcijo. V nacionalnem stereotipu iz- stopa vrednostna sestavina, ki je v slovenskem avtostereo- tipu precej negativna in povezana s paranoidno orientacijo in relativno visoko agresivnostjo (Musek v Kovačev 1997: 59, 60). Na podlagi vseh teh opredelitev lahko trdimo, da je bila slovenska nacionalna identiteta med drugo svetov- no vojno v procesu temeljitega preoblikovanja. Z narodnoosvobodilnim bojem se je začel »proces radikal- ne družbene preobrazbe«, kjer sta bili kultura in umetnost »udeleženi v oblikovanju nove subjektivnosti ljudskih množic, ki jih je v revolucionarnem procesu zajel never- jeten izbruh kreativnosti« (Komelj 2009: 13). Ob uspešno izpeljanih plebiscitnih akcijah je bilo dojemanje lastne podobe precej boljše, kar je pomembno vplivalo na samo- zavedanje in samoopredeljevanje posameznikov in družbe (nacionalni značaj), to pa je osnova oblikovanja identitete. Miklavž Komelj je manifestacijo ob praznovanju 1. maja 1943 ocenil kot »najbolj spektakularno ‚scensko‘ dejav- nost osvobodilnega gibanja« (Komelj 2009: 15), ki je v povezavi s plebiscitnimi akcijami leta 1941 in 1942 sovra- žniku vzbujala grozo (Komelj 2009: 15). Ob upoštevanju konkretne zgodovinske celote in natančnega preučevanja dejstev v analizi slovenske identitete (Rus 2007: 458) lahko sklenemo, da so bili odporniški grafiti kot učinko- vit vizualni simbol odpora v na videz nemogočem boju za obstoj slovenskega naroda pomemben del oblikovanja slovenske nacionalne identitete. Literatura BASSI, Adriano in Piero Lucca: Viva V.E.R.D.I.!: Cronache del- la Milano risorgimentale. Genova: De Ferrari, 2000. BOBNIČ, Robert in Sandi Abram: Barbarsko koloniziranje in civilizirano dekoriranje urbane krajine: Medijska reprezentacija grafitiranja in street arta v Sloveniji. Časopis za kritiko znanosti 36 (231/232), 2008, 212–254. BORČIĆ, Barbara: Strip Core 1989–95: Offical Postcard Book. Ljubljana: samozaložba, 1995. CARR, Gilly, Paul Sanders in Louise Willmot: Protest, Defian- ce and Resistance in the Channel Islands: German Occupation, 1940-45. London, New York: Bloomsbury Publishing, 2014. DUGAC, Željko: Frescos and Graffitos as Witnesses of Mass Death. Etnolog 9(1), 1999, 247–252. FAJT, Mateja in Mitja Velikonja: Ulice govorijo. Časopis za kritiko znanosti 34 (223), 2006, 22–29. FOUCAULT, Michael: Nadzorovanje in kaznovanje: Nastanek zapora. Ljubljana: Krtina, 2004. GERLOVIČ, Alenka: Ljudska junakinja Vida Janežič. V: Vla- dimir Krivic (ur.), Ljubljana v ilegali, 4: Do zloma okupatorjev. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, 491–495. GUILDAY, Peter: The Sacred Congregation de Propaganda Fide (1622–1922). The Catholic Historical Review 6 (4), 1921, 478– 494. http://www.jstor.org/stable/25011717, 1. 2. 2017. HARDCASTLE, Robert: Verdi and his Operas. London: Omni- bus press, 1996 (2012). HARDIN, Jeniffer Roe: Fighting for Spain Trough the Media: Visual Propaganda as a Political Tool in the Spanish Civil War. Degree of Bachelor of Arts. Boston: Boston College, Internati- onal Studies Program, Arts & Sciences Honors Program, 2013. HUGH, Thomas: The Spanish Civil War. London: Penguin, 2013. https://books.google.co.uk/books?id=4c4F7KM9UE8C& pg=PT155&hl=sl&source=gbs_selected_pages&cad=2#v=snip pet&q=bando&f=false, 1. 2. 2017. JERŠEK, Davorin: Plebiscitne akcije Osvobodilne fronte v Lju- bljani v letih 1941–1942. Kronika 9 (2), 1961, 65–82. KOMELJ, Miklavž: Kako misliti partizansko umetnost? Ljublja- na: Založba /*cf, 2009. KONDA, Helena: Napisne akcije OF. V: Janez Stanovnik in Nevenka Troha (ur.), Slovenski zbornik 2016: Ob 75-letnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Ljubljana: Ljubljana: Ustanova Franca Rozmana - Staneta, 2016, 81–85. KONDA, Helena: Grafiti v Ljubljani: Zgodovina, grafitarji, me- sto. (Zupaničeva knjižnica, 46). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017. KOVAČEV, Asja Nina: Nacionalna identiteta in slovenski avto- stereotip. Psihološka obzorja 6 (4), 1997, 49–63. KRIŽNAR, Ivan: Slovensko domobranstvo. V: Vladimir Krivic (ur.), Ljubljana v ilegali, 4: Do zloma okupatorjev. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, 241–544. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 40 Razglabljanja Helena Konda KUMERDEJ, Mojca: Grafiti na ulici. Ars vivendi 23 (oktober) 1994, 92–94. LEŠNIK, Avgust: Notranji in mednarodni vidiki španske drža- vljanske vojne (1936–1939). V: Slovenci v španski državljanski vojni: Zbornik referatov znanstvenega simpozija v Kopru, 12. februarja 2010. Koper: Združenje protifašistov in borcev za vre- dnote NOB Koper, 2010. LÜDECKE, Hugo Ernst von: Grundlagen der Skatologie. Anthropophytéia 7, 1907, 316–328. MALLY, Eva: Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941 do 1945. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodo- vino, 2011. MILKOVIČ, Gašper - Biloslav: Kriminalizacija grafitov v tu- jini in doma. Časopis za kritiko znanosti 36 (231/232), 2008, 241–250. MURŠIČ, Rajko: Metodologija preučevanja načinov življenja: Temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul- tete, 2011. OTT, Ivan: Otroci s Petrička. Celje: Založba Celjska Mohorjeva družba, 2008. PAVLIN, Miran: Ljubljana 1941: Pričevanje fotoreporterja. Ljubljana: Modrijan, 2004. PETRU, Simona: Paleolitska umetnost: Magija podobe ali po- doba magije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakulte- te, Oddelek za arheologijo, 2008. RIALL, Lucy: The Italian Risorgimento: State, Society, and Na- tional Unification. London, New York: Routledge, 1994. PIRY, Ivo: Meje Republike Slovenije. V: Dušan Voglar idr. (ur.), Enciklopedija Slovenije: 7. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993, 56–57. RUS, Vojan: Slovenska identiteta in filozofska antropologija. Anthropos 39 (3/4), 2007, 423–477. SLANA, Miroslav - Miros: Subkultura in psihologija grafitov. Sodobnost 48 (5), 2000, 892–901. ŠORN, Mojca: Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. TOMŠIČ, Samo: Druga ljubezen: Lacan in antifilozofija. Lju- bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. VELIKONJA, Mitja: Politika z zidov: Zagate z ideologijo v grafitih in street artu. Časopis za kritiko znanosti 36 (231–232), 2008, 25–32. VELIKONJA, Nataša: Grafiti: Poulično revolucionarno bra- nje. V: Lilijana Stepančič in Božidar Zrinski (ur.), Grafitarji = Graffitists. Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center, 2004, 115–130. VIDIC, Jože: Po sledovih črne roke. Ljubljana: Založba Borec, 1975. VRANJEŠ, Matej: Družbena produkcija prostora. Geografski vestnik 74 (2), 2002, 47–57. VRANJEŠ, Matej: O teritorialnosti v antropologiji, pa tudi ge- ografiji. Annales: Serries historia et sociologia 17 (1), 2007, 207–220. VRANJEŠ, Matej: Vikendaši kot »najbližji Drugi«: O tem, kako Trentarji konstruirajo lokalnost prek diskurzov o vikendaštvu. Glasni SED 57 (3–4), 2017, 55–65. VRHOVEC, Ivan: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. Lju- bljana: Matica Slovenska, 1886. ZBORNIK. Zbornik fotografij iz narodnoosvobodilnega boja Slovenskega naroda 1941 – 194: Fotografski dokumenti o boju KPS, marec 1941–november 1942. Ljubljana: Muzej narodne osvoboditve LRS, 1959. ZIDARIČ, Tjaša: Institucionalizacija in komercializacija sub- kulturnih grafitov. Etnolog 72 (1), 2011, 139–161. ŽUPANČIČ, Oton: Ljubljana zajeta v žico bodečo. V: Koledar Mohorjeve družbe 1971. Mohorjeva družba, 1971, 110. https:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5RZGZILB, 1.2. 2017. Časopisni viri Časopisni vir 1: Novičar iz domačih in ptujskih dežel. Kmetijske in rokodelske novice 17 (3), 19. 1. 1859, 23. Časopisni vir 2: Živel naš kralj! Ptujski list 1 (15), 13. 07. 1919; https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8YY103D0, 1. 2. 2017. Časopisni vir 3: Slovenski poročevalec, 3 (7), 14. 2. 1942, 2. Časopisni vir 4: MACAROL, Bogdan: Tu smo Slovenci! Pri- morske novice, 7. 10. 2011; http://www.primorske.si/Priloge/7-- Val/Tu-smo-Slovenci!.aspx, 6. 1. 2016. Časopisni vir 5: TRAMPUŠ, Jure: Dr. Janez Stanovnik (inter- vju). Mladina, 1. 7. 2014; http://www.mladina.si/158087/dr-ja- nez-stanovnik/, 6. 1. 2016. Arhivski vir Arhivski vir 1: MNZS, eksponati v depoju Muzeja novejše zgo- dovine Slovenije (ogled 13. 10. 2015). Arhivski vir 2: MNZS, Zbirka Tekoče gradivo (2. svetovna vo- jna); http://www.muzej-nz.si/sl/pages.php?id_meni=91&id=46, 1. 2. 2016. Ustni viri Ustni vir 1: KONJAJEV, Zora, intervju, Ljubljana, 5. 2. 2016. Ustni vir 2: STANOVNIK, Janez, telefonski pogovor o znaku OF, Ljubljana, 6. 2. 2016. Ustni vir 3: ŠTEFANČIČ, Dušan, intervju, Ljubljana, 12. 6. 2015. Ustni vir 4: UŠIĆ, Eric, diskusija o grafitarstvu in street artu ob predstavitvi 265. številke Časopisa za kritiko znanosti, domišlji- jo in novo antropologijo, Reka, 25. 4. 2017. Spletni viri Spletni vir 1: Projekt Kyselak; http://www.kyselak.at/, 1. 2. 2017. Spletni vir 2: DUNHAM, Samantha: Life in Abruzzo: The Graf- fiti Remains of Mussolini at Fontecchio; http://www.lifeinabruz- zo.com/graffiti-mussolini-fontecchio/, 9. 10. 2010. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 41 Razglabljanja Helena Konda Spletni vir 3: CASEY, Ralph D.: American Historical Associ- ation: The Story of Propaganda, 1944; https://www.historians. org/about-aha-and-membership/aha-history-and-archives/gi- -roundtable-series/pamphlets/what-is-propaganda/the-story-of- -propaganda, 1. 2. 2017. Spletni vir 4: BLEK LE RAT (Prou, Xavier), Uradna spletna stran; http://blekmyvibe.free.fr/ blekhistoryeng.html, 9. 6. 2016. Spletni vir 5: GONZALES, A.: Rastros de la Historia: Plaça del Milicià Desconegut. 2010; http://rastrosdelahistoria.blogspot. si/2010/10/placa-del-milicia-desconegut.html (pridobljeno: 1. 2. 2017) Spletni vir 6: Iberianature, Spanish Civil War Tours in Barce- lona; http://iberianature.com/barcelona/history-of-barcelona/ historical-memory-map-of-barcelona/placa-de-la-milicia-des- conegut/, 1. 2. 2017. Spletni vir 7: Holocaust Encyclopedia; https://www.ushmm.org/ wlc/en/gallery.php?ModuleId=10005175&MediaType=ph, 1. 2. 2017. Spletni vir 8: GUIORA, Amos N.: ‘Kristallnacht’: The Legal Status of the Bystander; http://www.tabletmag.com/jewish- -news-and-politics/194680/kristallnacht-amos-guiora, 9. 11. 2015. Spletni vir 9: Steven Spielberg Film and Video Archive: Boycott of Jewish shops; https://www.ushmm.org/online/film/display/ detail.php?file_num=4894, 1. 2. 2017. Spletni vir 10: ROBEHMED, Natalie: Forget Banksy: Meet Blek Le Rat, the Father of Stencil Graffiti; https://www.forbes.com/ sites/natalierobehmed/2014/10/20/forget-banksy-meet-blek-le- rat-the-father-of-stencil-graffiti/#4560b17c3dfa, 20. 10. 2014. Spletni vir 11: World History Archive: Children salute General Franco on a wall poster in Spain, during the Spanish Civil War. 1937; http://www.alamy.com/stock-photo-children-salute-gener- al-franco-on-a-wall-poster-in-spain-during-the-84977354.html, 25. 4. 2017. Spletni vir: 12: FRAMEPOOL: Spanish Civil War / Spain / 1930–1939; http://footage.framepool.com/en/shot/649150206- francoists-francisco-franco-fascist-spanish-soldier, 2017. Spletni vir 13: WILSE, Anders Beer: Fotografija antisemit- skega grafita v Oslu leta 1941; https://de.wikipedia.org/wiki/ Datei:Anti-Semite_graffiti_Oslo_1941.jpg, 1941. Spletni vir 14: Arsch der Welt; http://www.ww2incolor.com/ger- man/b0e07dfd0d.html, 1. 10. 2016). Spletni vir 15: Slovenski etnografski muzej, Razstava Dekani. Terensko raziskovanje načina življenja v vaseh Dekani, Škofije in Osp v Slovenski Istri med 3. 7.–3. 8. 1949. Milko Matičetov; http://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/dekani, 1. 9. 2015. Spletni vir 16: Slovenski etnografski muzej, Digitalna zbirka. Tiskovni urad; http://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/ti- skovni-urad, 1. 2. 2017. Spletni vir 17: Wikipedia; https://en.wikipedia.org/wiki/They_ shall_not_pass, 1. 10. 2016. Spletni vir 18: PTC, Sećanje na 27. mart 1941. godine; http:// www.rts.rs/page/stories/sr/story/125/drustvo/1872123/secanje- na-27-mart-1941-godine.html, 1. 10. 2017. Slovene Resistance Graffiti during World War II During World War II, the Slovene Resistance Movement used graffiti as an important tool for informing the public about its existence and spreading its ideology. Prior to that, there had been no outstanding examples of graffiti in Slovenia, they did however exist in the neighbouring countries. In Italy, political messages written on walls had already existed in the second half of the 19th century, while after World War II, stencil graffiti showing Mussolini began to appear on a large scale. In Germany and Austria, graffiti were an important tool of the Nazi propaganda in assuming power. At the start of World War II, BBC Radio London launched a Europe-wide campa- ign of writing the letter “V” (for victory) as part of a psychological propaganda against the Germans. In Slovenia, “Vs” did appear, however, the earliest graffiti written on a large scale were graffiti of the acronym OF (OF for Osvobodilna fronta, i.e. the Liberation Front) above a symbol of Triglav, the highest Slovene mountain. Resistance symbols were for the most part written by organised sabotage units, whose most active members were young communists. The writing of resistance graffiti was done on a particularly massive scale in Ljubljana during a number of events organised by the Libera- tion Front, namely four Liberation Front’s plebiscite-covert operations (29 October 1941, 1 December 1941, 3 January 1942, and 7 February 1942), and the celebration of 1 May 1943. It was not only members of the resistance movement who wrote graffiti and organised various operations, but also collaborators, reactionaries and occupiers, however, not all that many other people followed in their footsteps. Partisans often inscribed the slogans used by the resistance movement on rifle butts, while soldiers that belonged to the occupying forces mostly decorated their mess tins. Graffiti were also commonly found on the walls of cells, where imprisoned and tortured people often wrote their last words before they were executed. A special category of resistance graffiti are post-war graffiti, which emerged in the relative absence of direct war, i.e. graffiti created when cities G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 42 Razglabljanja Helena Konda or territories were liberated and the graffiti created in the Primorska region after 1945, when the border with Italy was being established. In terms of the technique and the content, these graffiti were longer and made more beautifully, but nevertheless expressed resistance’s territorial representations connected to war-related issues. The research explains graffiti as part of territorial representations, where – from an anthropological perspective – territory is formed by culture. The Liberation Front’s wall-writing operations were an important activity of day-to-day resistance and a highly visible component of organised plebiscite campaigns. The resistance movement triggered a social transformation that, with great creativity, brought culture and art to much larger numbers of people. As a consequence, the Slovene national iden- tity likewise underwent a thorough restructuring, wherein graffiti as a visual symbol of attention-grabbing interventions in the public space had a significant impact on the formation of the national character and consciousness. 43 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 ∗ Saša Babič, dr. literarnih ved, podoktorska raziskovalka, Estonski literarni muzej, Vanemuise 42, Tartu, Estonija; sasa.babic@zrc-sazu.si. Razglabljanja Saša Babič* Folklorna uganka in barve V slovenskem prostoru je prva znana definicija uganke ob- javljena v delu Marka Pohlina. Po njegovem razumevanju je uganka ʃavitu povedana beseda, ali zhudnu, inu use drugaz- hi, koker je samu na sebi, poʃavlenu praʃhanje, kati- ru se skus eno ʃakryto pergliho ʃdej s’to, ʃdej is uno rezhjo, najprejpernese, inu, de be se reʃloʃhilu, inu uganilu, gorida, zhasi ʃatu: de be se kaj k’pridnemu, uku: zhasi k’ ʃbrihtanju te pamete: zhasi k’ potreb- nemu reʃveselenju tega serza is ugank vonuʃelu. (Pohlin 1788: 4)2 Alojzij Bolhar3 je s svojo definicijo uganke že bolj natančen: 2 Avtoričin prepis v sodoben knjižni jezik: »Zavito povedana beseda, ali čudno in vse drugače, kakor je samo na sebi postavljeno vpra- šanje, ki se skozi zakrito primero zdaj s to, zdaj z ono rečjo opiše in razloži, da bi se uganilo: včasih kot dodatek pouku, včasih za tre- niranje bistrosti, včasih za zabavo« (Pohlin 1788: 4). 3 V mojem članku ‚Uganka v časovnem prerezu‘ (Babič 2014) je na- vedeno gradivo ugank napačno avtorizirano kot rokopisno gradivo Nika Kureta. Po poznejših poizvedbah se je izkazalo, da je gradivo ugank za objavo pripravljal Alojzij Bolhar. Inštitut za slovensko na- rodopisje ZRC SAZU je dolga leta hranil le del tega gradiva (uvod), po prejemu zapuščine Milka Matičetovega pa je gradivo v celoti dos- topno v arhivu inštituta. Zvrst narodnega pregovora ali reka, ki v vezani ali nevezani besedi podaja misel, predmet, opravilo ali dogodek, pa le v osnovnih značilnostih in elemen- tih, največkrat v obliki alegorij ali metafor z name- nom, da se izsili domišljav in čim bolj pravilen od- govor. (Bolhar b. n. l: 2) Bolhar uganke razdeli na narodne in pesniške, med naro- dnimi pa loči prave uganke (navadno v verzih ali v ritmič- nem izrazu), za katere so značilne alegorije in metafore, in zastavice (kratke vprašalnice), za katere so značilni dvo- smiselnost, besedna igra, opažanja podobnih elementov dveh predmetov ipd. Zastavice danes imenujemo šaljiva vprašanja. Več pozornosti sem ugankam posvetila v knjigi o sloven- skih folklornih obrazcih (Babič 2015, glej tudi 2014). V obravnavi sem se oprla predvsem na opredelitev in katego- rizacijo ugank po Anikki Kaivola-Bregenhøj (2001: 9). Po njej je folklorna uganka tradicionalen, stalen izraz z dvo- delno strukturo: opisom/vprašanjem in navideznim proti- slovjem/odgovorom. Zaradi svoje dvodelne strukture je opredeljena kot dialoški žanr z vsaj dvema udeležencema: tistim, ki postavlja vprašanje, in tistim(i), ki odgovarja(jo), kar je posledica tekmovalnega odnosa med udeleženci. Za razliko od avtorske folklorna uganka večinoma ne vsebuje rim, metaforični opis pa je ena od glavnih in njenih najbolj prepoznavnih lastnosti, medtem ko je odgovor nemetafo- rično enobesedno ali krajše besednozvezno poimenovanje. Folklorno uganko razdelimo na več različnih tipov, ki se razlikujejo po namenu uganjevanja, vsebini in/ali obliki: Izvleček: Folklorni žanri, vključno z najkrajšimi oblikami, vse- bujejo in hranijo kulturne kazalce, koncepte in metafore, ki ka- žejo na globlje vsebine in ravni kulturne dediščine. Pogosto so ti izraženi v podrobnostih, kot je npr. barva. Tovrstne podrobnosti, tj. barve in barvne kombinacije, izražajo družbeno dojemanje, soizgrajujejo konceptualni zemljevid in so del metaforičnega izražanja. Članek prinaša pregled, katere barve in barvne kom- binacije so uporabljene za opise in odgovore v slovenskih fol- klornih ugankah: kaj je motivacija za uporabo določene barve v uganki in za opis katerih odgovorov se uporabi ta barva, tj. kateri predmeti, živali in rastline so opisani z barvami v opisu/ vprašanju. Ključne besede: uganka, barve, slovstvena folklora, šaljiva vprašanja Abstract: Folklore genres, including minor forms of folklore, encapsulate and preserve cultural pointers, concepts, and metaphors, which are expressions of deeper cultural substrata and content. Focusing on isolated elements of folk genres can reveal the details in perception and the conceptual map, which co-creates metaphors used in a verbalised world. The focus of the article is on colours in Slovenian riddles, i.e. what are the most commonly used colours and colour combinations, what is the underlying motivation for the choice of colours, and in what contexts and for what answers the colours are used – what ob- jects and animals are described by the colours given in riddle questions. Keywords: riddle, colour, folklore, conundrums BARVE V SLOVENSKIH FOLKLORNIH UGANKAH1 Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 16. 10. 2017 1 Raziskava je nastala kot del podoktorskega projekta MOBJD33 in raziskovalnega projekta IUT 22-5 v okviru sheme Mobilitas+. Pod- prla jo je Evropska Regionalna razvojna fundacija (Centre of Excel- lence of Estonian Studies – CEES TK 145). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 44 Razglabljanja Saša Babič prava uganka, šaljivo vprašanje, seksualna uganka, sesta- vljenke, modra/katekizemska vprašanja in risana uganka (droodles) (Kaivola-Bregenhøj 2001).4 Vsi tipi uganke v metaforičnem opisu poimenujejo vsakdanje predmete in pojave, tj. sliko uganke. Opisi so zavajajoči in metaforič- ni: pojav in predmeti so opisani s primerjavami, ki imajo podobne ali enake značilnosti, vendar odgovor razkrije metaforično plat. Nekateri opisi za dodatno informacijo vsebujejo tudi poimenovanja barv in kombinacij barv. Oblike tradicionalnih ugank je na strukturni ravni v svojih učnih gradivih analiziral Arvo Krikmann (2000). Te ugan- ke je razdelil v dve skupini (Krikmann po Voolaid 2016: 74–76): 1. tiste, v katerih je osebek opredeljen, kjer je opis ekspre- sivna točka, ki jasno izrazi pomen. Gre za opisni stavek s sintaktično podlago (Hrbet ima – trebuha ne, roke ima – nog ne, lase ima – glave ne. – Kožuh.5), 2. tiste z neopredeljenim, eliptičnim osebkom, kjer manjka vsebinska orientacijska »točka« in slika temelji le na opisu dejavnosti, lastnosti, razmerja, mesta, časa, značilnosti itd. (Kaj je na pol leseno, na pol pa svinjsko? – Krtača. Kaj v lesu vzhaja? – Kruh.). V obeh skupinah najdemo poimenovanja barv za soustvar- janje opisa oziroma slike. V prvi skupini je barva pogosto uporabljena kot barva subjekta, v drugem pa zamenja su- bjekt kot opisano značilnost. Barva je lastnost predmeta. Očesu jo posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča (SSKJ). Je razlikovalna lastnost predmeta in pojava: če imamo zdrav vid, prepo- znamo predmet tudi po barvi, po njej lahko razlikujemo predmete med seboj. Barve so poleg vonja in prostora del človekove osnovne, temeljne fizične izkušnje, zato jih uvr- ščamo med osnovne domene zaznavanja okolja (Molnar 2014: 235). Hkrati pa imajo v našem življenju mnogo sim- boličnih pomenov in funkcij: vzbujajo in vplivajo na po- 4 Šaljive in seksualne uganke dandanes največkrat interpretiramo kot vice in šale, saj je njihov prvotni namen predvsem šaljivo pretentati sogovorca, ne pa sámo uganjevanje in pravi odgovor; odgovor pa je sploh pri šaljivih vprašanjih navadno banalen, lahko absurden, tudi žaljiv do določenih družbenih skupin. Modra vprašanja – Grafe- nauer (1952) jih je poimenoval katekizemske uganke – so vezana predvsem na poznavanje Biblije, zato se jih največkrat zastavlja med veroukom in verskim življenjem, tudi med šegami, ki so vezane na versko obredje (npr. pred poroko). Risane uganke se zastavljajo s sprotnim risanjem slike, uganjevalec pa mora pri uganjevanju upoš- tevati tako povedano kot narisano. Sestavljenke so značilne predv- sem za otroška šaljiva vprašanja, kjer si tematsko sledi več šaljivih vprašanj, skupaj pa tvorijo celoto. Uganke ločujemo tudi po starostnem kriteriju, in sicer na uganke za otroke, ki imajo vsebino obkrožujočega sveta, v njih ni nič moralno ali etično spornega niti ne zadevajo resnejših življenjskih vprašanj, in na uganke za odrasle z bolj kompleksnimi metaforami, ki večkrat vsebujejo parodijo in imajo širši tematski razpon, npr. spolnost, smrt, politika ipd. 5 Vsi primeri v članku so iz arhiva folklornega gradiva Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, razen če je navedeno drugače. sameznikova občutja, zbudijo domišljijo, spomine in intu- icijo, sooblikujejo estetske sodbe itd. Nina Asja Kovačev (1997: 23) trdi, da je vizualna percepcija ena od primarnih in najpomembnejših oblik človekove razpoznave realno- sti. Vizualni del lastnosti ni zgolj oblika predmeta, ampak tudi barva, ki ima globlji pomen percepcije: vpliva na psi- hološko izkušnjo in ima poleg estetske še biološko, social- no in kulturno vrednost (Kovačev 1997: 28). Barva je tako očitna lastnost vsakršnih pojavov, da so v vseh kulturah poimenovane nemetaforično; besede ozna- čujejo zgolj barvo, ki je šele pozneje dobila širši, simbolič- ni pomen. Prva poimenovanja barv so temno/črna in sve- tlo/bela, nato rdeča in šele potem sledijo rumena, zelena, modra, rjava itd. (Berlin in Kay 1991 [1969]: 4–6). Zaradi svojega pomena v življenju človeka so barve do- bile simbolni pomen tako na metaforični leksikalni ravni (npr. pregovori) kot tudi v obredjih življenjskega kroga (določena barva obrednih oblačil). Simbolna raven barv je pritegnila že precej pozornosti raziskovalcev, sploh v psiholoških obravnavah druge polovice 20. stoletja (Berlin in Kay 1991 [1969]; Kovačev 1997). Pomen barv temelji na družbenem dogovoru in primerjavi, zato so nosilke semantičnih struktur; zunaj naše zaznave je barva izključno abstrakcija, fizikalni termin za elektro- magnetna valovanja (Trstenjak 1978; Kovačev 1997: 28). Natančnejši opis predmeta z barvami doda več čustvene vsebine: človeka prisili, da prepozna in dopusti živahnejšo zapolnitev, zato imajo barve pomembno simbolno raven v vseh oblikah kulturne pojavnosti (Kovačev 1997: 31). Barve so v vseh kulturah del osnovnega sistema simbo- lov (Čeh 2005: 92). Do neke mere izražajo splošno in uni- verzalno zaznavanje sveta, vendar pa so določene barve vezane zgolj na posamezno okolje. Pomen barv in njiho- vo opazovanje v okolici sta lahko omejena tudi zgolj na površinsko raven, tj. na opis predmeta. Opisi predmetov so metaforični, hkrati pa je dana barva vedno fizični opis značilnosti odgovora, kadar opis barve izoliramo od osta- lega metaforičnega opisa. Razkritje barve v opisu je tako konkreten namig za pravi odgovor. Archer Taylor (1951) je barvam v ugankah pozornost na- menil v svoji (po mojem mnenju impresivni) primerjalni zbirki ugank. Opazil je, da zastavljalci uganke redko po- dajo barvo v opisu, ko pa jo, je ta namenjena zaključitvi, zaokrožitvi metaforičnega opisa (Taylor 1951: 623). Naj- pogosteje ima barva v uganki metonimično, torej primarno referencialno funkcijo, ki dovoljuje uporabo ene entitete, tj. barve, namesto druge (Lakoff in Johnson 1980: 36). Uganka je v celoti metaforični6 opis, saj odgovor opiše z izkušnjo od drugod in jo prenese na lastnosti in pojavnost odgovora. Taylor poudarja, da so bile barve redko upora- 6 Metafora je način predstavljanja pojava z drugačnimi (ne dobesed- nimi) izrazi/besedami, njena primarna funkcija pa je razumevanje (Lakoff in Johnson 1980: 36). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 45 Razglabljanja Saša Babič bljene za opis ljudi ali živali (Taylor 1951: 623), pogosteje za predmete. Samostojno se barve kot opis v uganki po- javljajo izredno redko, kadar pa se, imajo v celoti meta- forično funkcijo; Taylor je našel zgolj eno tako uganko (Taylor 1951: 623). V arhivu folklornega gradiva Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU7 se tovrsten mini- malni opis pojavi zgolj v dveh primerih, pa še v teh dveh imamo usmeritvene lekseme, kar lahko interpretiramo kot razširitev minimalnih opisov: Kaj je črno gori in bel doli? – Ajdovo zrno. Črno, a v sredi belo? – Lonec in v njem mleko. Taylor (1951: 623–638) loči dve kategoriji folklornih ugank, ki vsebujejo poimenovanja barve: glede na položaj (vsepo- vsod, znotraj – zunaj, spredaj – na sredini, zgoraj – spodaj) ali časovno zaporedje (prej – potem) oziroma sta barva in dejanje kombinirana (najpogostejše kombinacije po Taylor- ju (1951) so: črna, bela, zelena, rdeča, rjava, rumena, roza). Drugo pomembno raziskavo o barvah v ugankah je objavi- la Piret Voolaid (2016). Preučevala je rabo poimenovanja barv v estonskih folklornih ugankah: pravih ugankah, šalji- vih vprašanjih in risanih ugankah. V raziskavo je vključila tudi sodobno gradivo, tj. šaljiva vprašanja o blondinkah in etnična šaljiva vprašanja, s čimer je prikazala, da so barve pomemben del ugankarske tradicije. Rezultati raziskave so pokazali, da so v estonskih ugankah najpogosteje upo- rabljene črna, bela in siva barva, medtem ko vijolična in oranžna nista uporabljeni niti enkrat (Voolaid 2016: 92). V pravih ugankah je pomen barv izražen predvsem na semantično-leksikalni ravni (podoba stereotipa in oblika vzorca), zato jih Voolaidova (2016: 74) na podlagi Krik- mannove delitve razdeli na: 1. Besedila z izraženim osebkom, ki je dopolnjen z barvo (npr. črne kokoške in rdeča jajca, črna krava, rdeče hlače), 2. Besedila z eliptičnim osebkom, ki je predstavljen z me- tonimijo aktivnosti, lastnosti, odnosov, krajev, paradoksal- nih razlik in nasprotij (Če kviško vržeš, je belo, če pa na tla spustiš, je rumeno.). Za sodobna šaljiva vprašanja je Voolaidova (2016: 98) ugotovila, da se najpogosteje omenja barva blond kot oznaka za svetlolaso in svetlopolto osebo (ta šaljiva vpra- šanja so postala popularna v drugi polovici 90. let 20. sto- letja). Barva ima pomembno vlogo tudi v absurdnih vpra- šanjih, ki se začenjajo s Kaj je …?, kot tudi v mednarodno znanih šaljivih vprašanjih s slonom v glavni vlogi. V teh je izraženo predvsem nasprotje med dvema odtenkoma (sve- tel – temen, bel – črn), ki je tudi sicer splošno razširjen mehanizem šaljivih vprašanj (Voolaid 2016: 98). Metodologija V prispevku analiziram slovenske uganke iz arhiva fol- klornega gradiva ISN ZRC SAZU. V arhivu je do zdaj 7 V nadaljevanju ISN ZRC SAZU. zbranih okrog 2000 folklornih ugank (pravih ugank in ša- ljivih vprašanj), ki še niso bile kategorizirane ali kakorko- li drugače analizirane, zato bodo v tukajšnji analizi imele prednost pred sodobnim gradivom (ki ga zbiram predvsem z intervjuji ter izpisovanjem iz časopisov, knjig in interne- ta8). Enote, ki so bile vključene v arhiv ISN ZRC SAZU in v analizo za ta članek, je inštitut pridobil predvsem z izpisovanjem iz starejših časopisov in s terenskim delom (Štrekljeva zbiralna akcija, Orlove ekipe, študentske teren- ske odprave, zbiranje gradiva posameznih sodelavcev ISN ZRC SAZU itd.). Za digitaliziranje sem jih prepisala v pro- gram Excel. Osnovne označene kategorije digitaliziranega gradiva so: vprašanje, odgovor, vir. Nekatere uganke se večkrat ponovijo – enako kot v arhivu, kjer se ista uganka ponovi v več virih. Barve sem v Excelu iskala z vpisom korena besede za bar- vo, nato pa še s prebiranjem posameznih enot. Na ta način sem skušala zajeti čim več gradiva ter ugotoviti, katere so najpogostejše barve in s katerimi predmeti se povezujejo ter kakšni sta njihova funkcija in pestrost. Poimenovanje barv v slovenskih ugankah Slovenski jezik pozna enajst osnovnih poimenovanj barv: črna, bela, rdeča, rumena, zelena, modra, rjava, vijolična, roza, oranžna, siva,9 kar ga po Brentu Berlin in Paulu Kayu (1991 [1969]: 23) uvršča na sedmo, najvišjo stopnjo razvo- ja osnovnega barvnega izrazja. Poimenovanja barv odraža- jo zaznavo okolja, ki je ubesedeno tudi v ugankah. Vendar pa je analiza slovenskih ugank iz arhiva ISN ZRC SAZU pokazala, da le približno 7 % ugank vsebuje poimenovanje barve: kategorizirala sem 115 folklornih ugank, od katerih je bilo 94 različnih. V večini ugank se barva pojavi v opisu kot vizualna lastnost in s tem vodilo k odgovoru. Le dve uganki10 sta imeli poimenovanje barve v odgovoru, pa še pri teh je šlo za zemljepisno lastno ime, tj. Rdeče morje (obakrat pisano z malo začetnico): 8 V pregledu sem analizirala le uganke, ki veljajo za folklorne in so vključene v arhiv starejšega gradiva, seveda pa poleg teh obstaja še nabor sodobnih šaljivih vprašanj, ki jih danes splošna javnost večinoma uvršča med t. i. šale. Med temi poimenovanje barve najdemo v vseh šaljivih vprašanjih o blondinkah, ki že sama po sebi vsebujejo poimenovanje barve las, tj. blond, pa v nesmiselnih šaljivih vprašanjih o slonih, muhah in različni zelenjavi (Kaj leti in se sveti? – Muha z zlatim zobom. Kaj je zeleno in je v kotu? – Kumarica, ki je užaljena.), ki jih Kaivola-Bregenhøj (2001) uvršča med t. i. pred- uganke. Med temi predugankami je tudi več poimenovanj barve v odgovoru. Edina prava uganka s poimenovanjem barve, ki sem jo zasledila med terenskim poizvedovanjem, je: Kaj je belo, ko je uma- zano? – Tabla. 9 Vrstni red navajanja barv sledi predvidenim razvojnim stopnjam barvnega izrazja po Berlinu in Kayu (1991 [1969]). 10 Obe uganki uvrščamo v podžanr modrih vprašanj, ki so vezana na Biblijo, in poimenovanja barve kot take ne moremo razumeti kot barvnega opisa odgovora. Rdeče morje je zemljepisno lastno ime, motivacija za poimenovanje ni vezana na lastnost odgovora. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 46 Razglabljanja Saša Babič Kje (je) solnce sam enkrat sijalo? – Ondi, kjer se pred Izraelci rudeče morje zagernilo. Vodena ključavnica, lesen ključ, zverina je ušla, lovec je vjet. – Izraelci skozi rudeče morje. V arhivu ni bilo mogoče najti ugank, pri kateri bi barva v odgovoru označevala vizualno lastnost subjekta. Barva je v uganki dodaten element, ki zaokroži opis (Taylor 1961: 623). V folklornih ugankah je barva temeljni del opisa, ki hkrati pomaga in usmerja uganjevalca. Barva je nemetaforični in nesimbolični del vprašanja, je opisni del, ki je neposredno vezan na opisano. Barva je resnična lastnost v uganki opisanega predmeta/odgovora. Uganje- valcu je zato jasno, da mu je barva v vprašanju v pomoč in vodilo, verjetno pa je tudi to razlog, da poimenovanje barve redkeje najdemo v uganki: uganko, ki vsebuje poi- menovanje barve, je lažje uganiti. Barve v slovenskih ugankah se pojavljajo po podobnem principu, kot ga je pojasnjeval že Taylor (1951: 623), in sicer zaokrožujejo idejo z referenco na lastnost; kot je za estonske uganke opisala Voolaidova (2016), barva v ugan- kah nemetaforično opisuje lastnost predmeta v odgovoru: Bele kokoške izpod strehe gledajo, pa vendar so mokre? – Zobje. Rdeče hlače, belo meso, črna duša. Kaj je to? – Jabolko. Vsa krava črna, samo trebuh ima rumen? – Lonec z ma- slom. Črna kloča rudeča jajca vali? – Kotel na žerjavici. Kdo gre črn v ogenj in pride rudeč nazaj? – Železo. Hkrati pa barva nakazuje tudi spremembe ob različnih po- ložajih predmeta v razmerju znotraj – zunaj, gor – dol: Če kviško vržeš, je belo, če pa na tla spustiš, je rumeno. Kaj je to? – Jajce. Kaj je černo gori, belo pa doli? – Ajdovo zerno na mlin- skem kamnu. Prisotnost ali odsotnost barve ob določenih časih (zore- nja): Sprva belo ko sneg, potem zeleno ko trava, nazadnje rdeče ko kri? – Češnja. Veliko kakor hiša, majhno kakor miš, zeleno kakor detelja, belo kakor sneg in črno kakor oglje? – Oreh. Kombinacija barv je lahko povezana tudi z dejanjem: Jaz vem za en grad, kjer je polno r‘dečih bab. Ena črna prileti in vse venka zapodi.– Oglje v peči, omelo vse vun pomede. Kategorizacija slovenskih folklornih pravih ugank z omembo barve v opisu Pregledano gradivo ugank iz arhiva folklornega gradiva ISN ZRC SAZU, ki vsebujejo poimenovanje barve, sem razdelila glede na stavčno zgradbo (uganke, kjer je ose- bek podan, in uganke, kjer je osebek eliptičen), glede na odgovore, ki jih imajo uganke z barvo v opisu, in glede na barvo/barve v vprašanju. Te kategorizacije prikazujejo različne vidike rabe barv v ugankah. Delitev glede na stavčno zgradbo Prva raven kategorizacije je potekala po vzoru Krikman- nove delitve ugank: 1. uganke, v katerih je osebek v vprašanju izražen in nosi celotno metaforično vlogo; 1.1. uganke, v katerih je osebek podan, vendar ne nosi me- taforične vloge, temveč je le referenčni stereotip določene barve; 2. uganke, v katerih je osebek eliptičen: odgovor je opisan z dejanjem. Delitev glede na stavčno zgradbo po vzoru Krikmannove delitve ugank. 1. Večina slovenskih folklornih pravih ugank s poime- novanjem barve, 72 (tj. 62 %), sodi v prvo skupino, torej imajo definiran, izražen osebek. Barva je prilastek meta- foričnega osebka in nemetaforično vodilo k odgovoru. V vlogi osebka v vprašanju večinoma nastopajo živali, npr. črna ali bela ovca in rdeče ali črne svinje, kot metafora za več različnih predmetov manjše velikosti (moka, zobje, oglje): črna kokoš za lonec, bele kokoške za zobe, rdeča jajca za oglje, beli in rdeči vol za mlince, črna krava z belim trebuhom za lonec z maslom, rumena mačka za cer- kveno svetilko: Černa ovca vsa v ognji gori? – Zvezdna noč. Črna koklja rudeča jajca vali? – Vatljica na oglih. Kot metafora v osebku so uporabljene tudi divje živali, npr. črna vrana za plug: Črn kavran pod zemljo leti? – Plug. Precej metafor v osebku v slovenskih tradicionalnih ugan- kah je vzetih iz sveta poljedelstva, npr. belo polje za list papirja in črna semena za napisane črke: Bela njiva, černo seme, modra glava, ki ga seje. – Pisanje. Ta uganka se igra tudi z večpomenskostjo besede modra, ki pomeni tako barvo kot tudi ‚pameten‘. Večpomenskost je lahko na tem mestu tudi zavajajoča. V skupini osebkov, ki metaforično uporabijo poimenova- nje ploda, so v slovenskih tradicionalnih ugankah s poime- novanjem barve edino jabolka: Znan zan drčev, ku jima 12 belih nu 12 černih jabk. Kej je tu? – Dan. Čevelj je metonimično opisan kar s črno luknjo: Črna luknja, bel klen, z ritjo zmigne, v luknjo pertagne. – G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 47 Razglabljanja Saša Babič Obuvanje škornja. Pogosta metafora za opis oglja in omela so rdeče in črne dame, besedni zvezi črna sestra in bel brat ponazarjata dan in noč, črno dekle mlinsko kolo, črn oče lonec, črne ustnice ali brki peč, bela dama pa moko: Sestra je črna, bratec je bel, vedno sta skupaj, pa ni je ujel. – Dan in noč. Vem za dekle, ki se zmiraj pere, pa vendar zmiraj črneji postaja? – Mlinsko kolo. V ugankah s poimenovanjem barve so v vlogi osebka od oblačil poimenovani le klobuk, obleka in hlače: Na polji stoji možiček, ki ima rumeno obleko pa zeleno kapo? – Korenje. Rdeča kapca po hiši tapca. – Kokoš. Vsi imajo zelene kožuhe, samo oče ga nema. – Oreh. Kviško raste, doli kima in rdeče hlače ima? – Čebula. Črna, bela, rdeča, rumena in zelena so barve, ki se naj- pogosteje pojavljajo kot prilastek osebkom v opisih pred- metov. Pojavnost barv je naslednja: črna (10), rdeča (8), kombinacija črne in bele (7), bele in rdeče (5), bela (4) in zelena (2), vse druge barve pa najdemo le v enem primeru uganke. Poimenovanje pisan je uporabljeno zgolj enkrat, in sicer kot prilastek osebka otroci: Oče je visok, mati bodeča, otroci pa pisani? – Kostanj. Razmerja pogostosti posameznih barv v folklornih pravih ugankah z izraženim osebkom. Opisi v teh ugankah ustrezajo odgovorom, ki označu- jejo dejanja (pisanje, obuvanje, mletje moke), predmete iz vsakdanjega življenja (lonec na peči, glavnik, plug, oglje, mlin, opeka, peč ter žlica in vilice, svetilka v cerkvi, sušilnica), rastline ali dele rastline (nagelj, trn, ajda, ja- bolko, čebula, korenje, zelje, oreh, lešnik, kostanj), hrano (moka, lonec masla, lonec mleka, mlinci), človeško telo (usta, zobje, jezik, človek), žival (kokoš, muha) in naravni pojav (dan, zvezdno nebo, ogenj). Večina ugank s poime- novanjem barve so metafore za predmete iz vsakdanjega življenja. 1.1 Večja samostojna podskupina v prvi skupini ugank z izraženim osebkom so uganke, ki za opis uporabijo več primerjav. Vendar v teh primerih osebek ne nosi metafo- ričnih lastnosti, temveč se opis dopolni z barvo, ta pa tako postane glavni opisujoči element v uganki, npr. rdeč kot kri, zelen kot trava itd.11 Uporabljeni osebek ima tako zgolj stereotipno referencialno vlogo, ki kaže na odtenek barve. Takih ugank je v arhivu 16 (tj. 14 %). Z izpostavljeno primerjavo je predmet v odgovoru opisan z obkrožujočimi predmeti, ki veljajo za stereotip določene barve ali druge lastnosti: Veliko kakor gora, mičkino kakor miš, zeleno kakor ščavje, sladko kakor med, gorjupo kakor pelin? – Orehovo drevo in jedrce. Je čern kak kovač, orje kak orač, na den napravi tristo bregač, pa je ne kovač ne orač? – Krt. Primerjava je lahko podana tudi s časovnim zaporedjem in vzporednimi lastnostmi: Najpred belo ko sneg, tedaj zeleno ko detel, pa rudečo ko kri in otrokom diši. Kako se veli? – Češnja. Ali pa je odgovor opisan z zanikanjem v opisu: Belo je, dan ni, černo je, noč ni, zeleno je, trava ni, rep ima, krava ni! – Sraka. Primerjave v ugankah so tvorjene z označevanjem divjih živali (kuščar, miš, podgana), rastlinami (trava, kamen, grm), deli človeškega telesa (kri), naravnimi pojavi (sneg), rokodelstvom (kovač, orač, oglje) in človekovimi čutili, kot sta okus (sladko) in vonj (diši). Barve v primerjalnih ugankah so črna (3), zelena (2), kom- binacija zelene, bele in rdeče (2), rdeča (1), ter kombinaci- ji zelene in bele (1) in bele in črne (1). Razmerja pogostosti posameznih barv v folklornih pravih ugankah z izraženim osebkom v nizu več primerjav. 2. Druga skupina po Krikmannovi delitvi so folklorne prave uganke, ki nimajo definiranega osebka. Osebek je eliptičen in nadomeščen z dejavnostjo, razmerji, kraji, časi itd., pa še ti so redki in »anonimni«. Opis v tej skupini naj- pogosteje temelji na lastnostih. 11 Te reference barv, vezane na predmet, so pogosto univerzalne (Ber- lin in Kay 1991 [1969]). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 48 Razglabljanja Saša Babič Pogosta so nasprotja gor – dol: Če kviško vržeš, je belo, če pa na tla spustiš, je rumeno. Kaj je to? – Jajce. Ali znotraj – zunaj: Znotraj je belo in rumeno, a to, kar iz njega pride, je živo. – Jajce in pišče. Odgovor je lahko opisan tudi s premikanjem ali dejavno- stjo: Po meni hodiš, vmažeš me, po tebi grem, obelim te. – Sneg. Ali s spremembo barve v določenem času: Kaj gre rdeče v vodo in pride črno iz vode? – Žareč ogel / razbeljeno železo. V to skupino sem uvrstila 27 ugank s poimenovanjem bar- ve (tj. 24 %). Od teh jih je 20 različnega tipa z omembo barve v vprašanju, ena uganka pa ima barvo v odgovoru. Barve v teh ugankah so: črna (5), bela (3), rumena (3), rdeča (2), bela in črna (2), bela in rumena (2), rdeča in črna (1) ter črna in rjava (1). Razmerja pogostosti posameznih barv v folklornih pravih ugankah brez definiranega osebka. Te uganke opisujejo različne predmete iz vsakdanjega ži- vljenja (klobuk, čevlji, kotel, peč, lonec, ključavnica, likal- nik), rastline in plodove (ajda, grozdje in trta, pomaranča, trn), živali (vrana, jajce), naravni pojav (ogenj, sneg, me- gla) in del telesa (lasje). Kategorizacija slovenskih folklornih pravih ugank (z barvami v opisih) glede na odgovor V evropski ugankarski tradiciji in s tem tudi v slovenskem prostoru so odgovori v folklornih ugankah večinoma ve- zani na kmetijo (Taylor 1951: 4–5): najbolj priljubljeni se nanašajo na živali in rastline, pripomočke in tudi človeka. Zato so tudi vsi opisi, ki vsebujejo barvo, vezani na ta del življenja. V tej kategorizaciji se bom osredotočila na to, kateri odgovori iz omenjenega nabora so opisani z barva- mi oziroma v katerih odgovorih so zastavljavci ugank iz- postavili barvo v opisu. Z barvami opisani predmeti iz vsakdanjega življenja (v 30 ugankah) so predmeti iz kuhinje (lonec, pribor, pečica, omelo, oglje), obleka (čevlji, klobuk) ter zgradbe ali njiho- vi deli (mlin, opeka). Barve za njihov opis so črna, bela, rdeča in rjava. Odgovor na 23 različnih ugank, ki vsebujejo poimeno- vanje barve v opisu, so bile rastline: zelenjava (čebula, korenje, zelje), sadje (grozdje, češnje, pomaranča) ali oreščki (oreh, lešnik). Trn je bil edini del rastline, ki je opi- san z barvo, in nagelj edina roža. Barve, ki so bile upora- bljene za opis rastlin, so črna, rdeča, bela, rumena, zelena in pisana. Opis telesa, živali in naravnega pojava je vsebovalo po sedem različnih ugank. Deli telesa so bili opisani z rde- čo in belo barvo, odgovori pa so bili zobje, jezik/usta in človeško telo. Od živali so opisane kokoš, jajce in piščanec, muha, sraka in krt, uporabljene barve pa so rdeča, črna, bela in rumena. Za opis naravnega pojava so uporabljene barve črna, bela, rdeča in rumena, in sicer za dan in noč, nočno nebo, sneg, meglo in ogenj. Štiri uganke so s črno, belo (in modro12) barvo opisale de- janje: pisanje, obuvanje čevlja in mletje moke. Pri vseh kategorijah, razen pri opisu telesa, je prevladovala črna barva. Razmerja pogostosti posameznih barv v folklornih pravih ugankah glede na odgovor. V celotnem evropskem prostoru so v folklornih ugankah z barvami opisani jajce (s spreminjanjem barve, ko iz zraka pade na tla), žerjavica in oglje, rak (pred in po kuhanju) in mletje moke – gre za folklorne uganke, kjer se barva spre- minja s spremenjenim stanjem opisanega (Taylor 1951: 623). Kategorizacija glede na uporabljene barve Glede na prejšnje kategorizacije je očitno, da med vsemi barvami prevladuje črna: 33 (29 %) ugank vsebuje le čr- no barvo. Uporabljena je za opis živali (krt, muha, vrana, sraka), predmetov (plug, čevlji, ključavnica, mlinsko kolo, pečica, lonec, sušilnica), dela rastline (trn) in naravnega pojava (megla, zvezdno nebo). Na drugem mestu po pogostosti je bela, ki jo najdemo v 22 (19 %) ugankah, uporabljena pa je za opis dela telesa 12 Beseda »modra« je uporabljena dvopomensko: pravi pomen je ‚pa- meten‘, vendar pa ob sopostavitvi črne in bele zavaja s pomenom barve. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 49 Razglabljanja Saša Babič (zobje, lasje), predmeta (klobuk, moka) in naravnega po- java (sneg). Rdeča barva je uporabljena v 15 (13 %) ugankah: za rastli- no (čebula, ajda), predmet (oglje, opeka) in žival (kokoš). Izstopajoči črna in bela barva sta značilnost celotnega evropskega prostora (Taylor 1951: 621) in kažeta na osre- dotočenost na enostavne pojavnosti predmetov, hkrati pa gre tudi za poenostavljanja lastnosti na ravni temen – sve- tel, kar je v tem primeru črn – bel. Na ta način barva ni bila tako očiten označevalec v vprašanju, saj gre na tej ravni za najbolj posplošeni barvi. Zelena barva je uporabljena le v petih (4 %) ugankah, in sicer za opis lešnika in oreha. Rumena barva se pojavi v štirih (3 %) ugankah, te opisuje- jo ogenj, grozdje, pomarančo in cerkveno svetilko. Najpogostejša kombinacija barv v ugankah je bela in črna; teh je v zbirki 15 (13 %). Kombinacija je uporabljena za opis mleka, ajde in mlinskega kamna, moke v mlinu, pi- sem, pisanja, dneva, obuvanja in glavnika. Najpogostejša kombinacija bele in črne ne preseneča, sploh ob dejstvu, da sta črna in bela kot posamični barvi najpogostejši. Kombinacija hkrati izraža tudi popolno na- sprotje in tako v uganki lahko zavaja z dodatnim simbol- nim pomenom. Bela in rdeča sta uporabljeni v šestih (5 %) ugankah za opis mlincev ter jezika in zob. Črna in rdeča sta uporabljeni v petih (4 %) ugankah. Gre za uganko, ki je znana po vsem evropskem svetu, in sicer za opis lonca na žerjavici (Taylor 1951: 632). Kombinacija bele in rumene je uporabljena le v štirih (4 %) ugankah, v vseh za opis jajca. Ta kombinacija je za ta odgovor pogosta v celotnem evropskem prostoru. Kombinacija zelene in bele je uporabljena v dveh (2 %) ugankah, odgovora pa sta pa repa in češnja. Zelena in bela sta uporabljeni v uganki, ki opisuje zeljno glavo na no- gi, črna in rumena opisujeta lonec in maslo; črna in rjava opisujeta različne barve klobuka; zelena in rumena pa sta lastnosti korenja. Kombinacija treh barv v opisu je redka ter opisuje barvno raznovrstnost odgovora. Podana je ali kot stalna lastnost osebka, npr. bela, črna in zelena za vrano ali rdeča, črna, bela za jabolko; ali pa nakazuje na spreminjajoče se barve v času, npr. pri češnji. V arhivu je osem (7 %) takšnih ugank. Ugotavljam, da so barve v folklornih pravih ugankah v skladu z okoljem družbe, v kateri so nastale; nekatere ugan- ke so sicer univerzalne (Taylor 1951: 632), spet druge spe- cifične za določeno okolje. Taylor izpostavi, da so podobne teme v celi Evropi, tudi v Sloveniji, povezane s podobnimi barvami, npr. jajca13 in žerjavica14: Šum šumi, grm grmi, bela gospa zpod ganjka gledi. – Mlin. Če kviško vržeš, je belo, če pa na tla spustiš, je rumeno. Kaj je to? – Jajce. Kaj je to, ki nese rudeča jajca? – Ogenj, rudeča jaja pa žerjavica. Sicer pa so barve in predmeti v slovenskih folklornih pra- vih ugankah tisti, ki jih najdemo na kmetiji; poimenovanje barv je poenostavljeno na glavne, najbolj očitne barve in najbolj stereotipne odtenke (npr. zelen kot trava, rumen kot sonce, rdeč kot kri, črn kot noč/vran, bel kot sneg itd.). Barve v šaljivih vprašanjih Šaljiva vprašanja so tip uganke, katerih prvotni namen je šaljenje, in ne resno uganjevanje ali razpletanje metafo- ričnega opisa (pogosto so uvrščena med šale, in ne med uganke). Večina slovenskih arhivskih šaljivih vprašanj temelji na besedni igri (npr. pisati črno z belo kredo) ali pa izrablja banalne situacijske odgovore (npr. mlinarjev klobuk). Vendar pa so šaljiva vprašanja, navedena v tem prispevku, edina, ki vsebujejo poimenovanje barve. V arhivskem gradivu najdemo 15 šaljivih vprašanj, ki vse- bujejo poimenovanja barve, devet od teh je različnih. Barve v teh ugankah so: Črna za označitev kosa (in v različici tudi vrane): Kaj je bolj črno kot kos? – Njegovo perje. Bela se pojavi le v enem primeru, in sicer za označitev mlinarjevega klobuka: Zakaj ima mlinar bel klobuk? – Da ga nosi. Siva in črna v šaljivem vprašanju opisujeta lase in brado: Zakaj marsikateri ima sive lase, pa črno brado? – Ker je njegova brada za veliko let mlajša kot lasje. Bela in črna sta uporabljeni v treh šaljivih vprašanjih, od katerih sta dve različni: Zakaj bele ovce več snedo kot črne? – Ker jih je več. Kako se z belo kredo črno zapiše? – Takole: črno. Pri vseh šaljivih vprašanjih je barva realna lastnost ome- njenega in/ali opisanega, hkrati pa zavajajoč element v vprašanju. Omemba barve v vprašanju se zdi pomemben podatek, vendar odgovor izda ali nepomembnost te lastno- sti ali pa banalnost omembe barve. Sklep Pregled gradiva slovenskih ugank v arhivu ISN ZRC SA- ZU je pokazal, da je barva imenovana v približno sedmih odstotkih ugank: iz celotnega gradiva smo izločili 115 enot 13 Taylor (1951: 633) navaja podobna vprašanja za odgovor jajce v Ve- liki Britaniji, ZDA, na Jamajki, v Welsu, na Islandiji, na Danskem, Norveškem, v Italiji, Romuniji, Poljskem itd. Gre za različice: Goes up white and comes down yellow [Gor gre belo, dol pride rumeno]. 14 Kot npr. uganka, ki jo navaja Taylor (1951:646): Something red un- der the pot, makes it hot [Nekaj rdečega pod posodo dela vročino]. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 50 Razglabljanja Saša Babič ugank, med katerimi je bilo 94 različnih. Večinoma bar- ve omenjajo folklorne prave uganke, v folklornih šaljivih vprašanjih pa so omembe redke. Večinoma se barva pojavi v opisu/vprašanju kot vizualna usmeritev k lastnosti odgovora. V odgovoru se barva po- javlja le v primerih, ko je del zemljepisnega imena (Rdeče morje) in je motivacija za poimenovanje drugega izvora. Barva v folklorni pravi uganki je realna lastnost opisanega in je pomemben podatek, ki uganjevalca vodi k odgovoru; v folklornih šaljivih vprašanjih je barva sicer realna la- stnost, vendar njena omemba največkrat zavaja uganjeval- ca, saj se izkaže za manj pomemben podatek. Najpogosteje omenjena in prevladujoča barva v folklor- nih ugankah je črna, po pogostosti pa ji sledi bela. Ti dve barvi imata tudi posplošeni pomen temnega in svetlega. Najpogostejša kombinacija barv v uganki je črno-bela, po- gosto tudi kot konceptualno nasprotje. Po številu omemb jima sledita rumena in rdeča. Pogostost posamezne barve v ugankah je v skladu s hipotezo Berlina in Kaya (1991 [1969]) o evoluciji barvnih poimenovanj v jezikih, da so bile v vseh jezikih osnovne barve črna/temna in bela/sve- tla, tretja barva pa je ali rdeča oziroma rumena ali zelena, šele nato pridejo na vrsto ostale barve. Slovenske folklor- ne uganke kot eden od najstarejših žanrov bi to hipotezo lahko potrjevale, saj prevladujeta črna in bela, sledijo pa bolj ali manj le rdeča, rumena in zelena (ki pa so tudi oči- tnejše in značilnejše barve). Kombinacija treh barv je redka in navadno opisuje spre- membe v času/fazah, npr. zorenje. Druge barve, ki jih za- sledimo v ugankah, so rdeča, zelena, rumena in rjava ter njihove kombinacije. Z barvami so opisane rastline, člove- ško telo, živali, naravni pojavi in nekatera dejanja. Očitno je, da gre pri izboru barv v folklornih ugankah za tiste iz (neposrednega) okolja, kljub vsemu pa prese- neča, da je nabor in izbor barv precej ozek: v folklornih ugankah ni zaslediti sive, zlate, srebrne, vijolične, rožnate itd., čeprav so to barve okolja in so v figurativnem (tudi vsakdanjem) jeziku precej razširjene (npr. siv dan, zlato sonce, rožnate ustnice/lica itd.). Ravno tako v gradivu ni- sem zasledila označevalcev, npr. svetel ali temen. Seveda to ne pomeni, da folklorne uganke s temi označevalci niso obstajale (deloma so nadomeščeni s črn in bel), nedvomno pa ti niso bili pogosti, saj v obravnavanem arhivu ni nobe- ne folklorne uganke z njunimi poimenovanji. Čeprav uganke veljajo za del človekove ustvarjalnosti, se barve v njih niso opazneje pojavljale. Odstotek ugank s poimenovanjem barv je nizek in izbor barv ozek. Skle- pamo lahko, da so bile barve preveč očiten usmerjevalec k odgovoru, zato so se jim ljudje v ugankah izogibali. V opisih so raje izpostavljali druge lastnosti in povezave, ki so jih lahko ubesedili bolj metaforično in s tem uganko naredili težje rešljivo. Literatura BABIČ, Saša: Beseda ni konj: Estetska struktura slovenskih fol- klornih obrazcev. (Ethnologica – Dissertationes, 6). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. BABIČ, Saša: Uganka v časovnem prerezu. V: Alenka Žbogar (ur.), Recepcija slovenske književnosti. (Obdobja. Simpozij = Symposium, 33). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa- kultete, 2014, 23–29. BOLHAR, Alojzij: Narodne in pesniške uganke. (Rokopisno gradivo). B. n. k.: B. n. l. BERLIN, Brent in Paul Kay: Basic Color Terms: Their Univer- sality and Evolution. Berkeley: University of California Press, 1991 [1969]. ČEH, Jožica: Barve in njihova simbolika v kulturi in jeziku. Je- zikoslovni zapiski (11/2), 2005, 89–103. GRAFENAUER, Ivan: Narodne uganke. V: Ivan Grafenauer in Boris Orel (ur.), Narodopisje Slovencev II. Ljubljana: Klas, 1952. 17–18. KAIVOLA-BREGENHØJ, Anikki: Riddles: Perspectives on the Use, Function and Change in a Folklore Genre. (Studia Fenica Folkloristica, 10). Helsinki: Finnish Literature Society, 2001. KOVAČEV, Nina Asja: Govorica barv. Vrba: Prešernova druž- ba, 1997. MOLNAR, Draženka: Colour Terms in English and Croatian. V: Vida Jesenšek in Dmitrij Dobrovol‘skij, Phraseologie und Kul- tur / Phraseology and Culture. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulte- ta, 2014, 231–250. POHLIN, Marko: Kratkozhasne uganke inu zhudne kunshte is węle shôle. Ljubljana: per Vincenzu Ruziczku mejstn. buqvavęs- zu pod Tranzho, 1788. SSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika: Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, elektronska objava. www.fran.si. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2014; http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=barva; 15. 8. 2017. TAYLOR, Archer: English Riddles from Oral Tradition. Berkley in Los Angeles: University of California Press, 1951. TRSTENJAK, Anton: Človek in barve. Ljubljana: Dopisna dela- vska univerza Univerzum, 1978. VOOLAID, Piret: Värvisõnad ja värvisümbolid eesti mõistatuste alaliikides. Mäetagused 2, 2016, 69−98. (http://dx.doi. org/10.7592/MT2016.64.voolaid). Viri Arhiv folklornega gradiva ISN – Inštitut za slovensko narodopis- je ZRC SAZU, Zbirka ugank. Ljubljana: ZRC SAZU. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 51 Razglabljanja Saša Babič Colour and Colour Symbols in Slovenian Riddles The article presents the results of a search of colour terms in Slovenian traditional riddles from the Archives of the Institute of Slovenian Ethnology (ISN) ZRC SAZU. The research has revealed that approximately 7% of the Slovenian traditional riddle- -material from the ISN ZRC SAZU archives includes colours: 115 units of true riddles have been categorised from the folklore material, of which 94 are different riddles. In most riddles, true riddles and conundrums, colours appear in the image/descrip- tion as visual guidance towards the character of the answer. The answer consists of colour only if it is a part of a geographical name or if it refers to a colour that was previously mentioned in the image. Black, followed by white, are the two most commonly used colours in traditional true riddles. The most common colour combination in traditional true riddles is black and white, often appearing as a conceptual opposite. Combinations of three colours are rare and usually describe some temporal changes/phases of the object/answer. Other colours used in riddles are red, green, yellow and brown, as well as combinations of these colours. It is understandable that the used colours are found in the surrounding world, however, it is surprising that the range of used colours is small and quite basic; there is no grey, gold, silver, purple, pink etc. No colour-related terms, such as light or dark have been found. Colours are most often used in the descriptions of objects, followed by plants, the human body, animals, phenomena, and acts. Contemporary riddles and conundrums similarly feature quite a limited number of different colours. By now the following colours have been found in the archives: white, blue, grey, gold, red, and, of course, blonde as there is a large number of co- nundrums on blond-haired women (as a symbol of less intelligent women). Riddles are also understood as part of human creativity, but somehow no major importance has been placed on colours in riddle texts. The percentage of riddles with references to colours is small and the variety of colours that are included is rather limited. This finding could be interpreted as a fact that colour seemed to be a too obvious characteristic to be used in riddles and the answer would be too easy to guess, therefore people avoided explicitly revealing such an important piece of informa- tion. Instead, riddles used different descriptions, more misleading ones that were focused on other characteristics and acts, which suggests that all other characteristics were more important. Colours were used less commonly as they made the riddling process too easy and hence not sufficiently engaging and challenging. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 52 53 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Tjaša Konovšek, diplomirana zgodovinarka (UN), Šmartno ob Paki 84b, 3327 Šmartno ob Paki; tjasa.ko@gmail.com. Peter Mikša, dr. zgodovinskih znanosti, Univer- za v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana; peter.miksa@ff.uni-lj.si. Matija Zorn, dr. geografskih znanosti, višji znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; matija.zorn@zrc-sazu.si. Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn* Uvod Čevelj, ta najosnovnejši in morda hkrati najpomembnejši kos gorniške opreme, je imel v zgodovini gorništva1 po- membno vlogo. Še preden je bil obiskovalcem gora na vo- ljo širok izbor športne oziroma posebne gorniške obutve, so vsaj od novoveških časov obiskovalci gora in domačini hodili v gore obuti v vsakdanja obuvala. Prebivalci gorskih območij so v gore zahajali zaradi različ- nih vzgibov (Mikša in Zorn 2016: 123): lova, rudarjenja, gozdarstva, nabiranja zelišč, pašništva itd. »Obiskovanju« gora lahko sledimo od prazgodovine, o če- 1 Gorništvo je »športna dejavnost, ki vključuje hojo v gore po nade- lanih, označenih in neoznačenih, zavarovanih in nezavarovanih po- teh, po brezpotju, plezanje, smučanje« (Planinski ... 2002: 58), ki se sopomensko prepleta s starejšim izrazom »planinstvo«. Zgodovino gorništva v Sloveniji v grobem delimo na naslednja obdobja: (1) do približno 17. stoletja, ko so bile gore predvsem »vir zaslužka« doma- činom zaradi različnih dejavnosti, ki so jih tam opravljali, (2) obdobje razsvetljenstva (približno 17.–18. stoletje), ko gore začnejo »odkri- vati« izobraženci, predvsem iz estetskih in raziskovalnih vzgibov, (3) obdobje neorganiziranega gorništva (konec 18.–prva polovica 19. sto- letja), ko gore začnejo postajati območje preživljanja prostega časa, (4) obdobje organiziranega gorništva (od druge polovice 19. stoletja do sredine 20. stoletja; leta 1857 je bilo v Londonu ustanovljeno prvo tovrstno društvo – Alpine Club, leta 1893 je bilo ustanovljeno Slo- vensko planinsko društvo, od leta 1874 pa je na Kranjskem delovala podružnica Nemškega in avstrijskega planinskega društva) in (5) ob- dobje množičnega gorništva (od približno sredine 20. stoletja) (Janša Zorn 2004; Zorn 2005; Mikša in Ajlec 2015; Mikša in Zorn 2016). mer pričajo številne arheološke najdbe (glej Mikša, Ogrin in Glojek 2017; Spletni vir 1). Danes je najslavnejši prazgodovinski obiskovalec gora Ötzi,2 ledeni mož, ki je pred več kot 5300 leti prečkal prelaz Giogodi Tisa/Tisenjoch v dolini Val Senales/Schnalstal na Južnem Tirolskem (Hansen 2013: 297). V skladu s tematiko članka naj omenimo, da je bila njegova obutev sestavlje- na iz več plasti. Notranje ogrodje je bilo spleteno iz vrvene mreže, ki je bila izdelana iz lipovega ličja. Mreža je bila podložena s travo, tako da je bila obutev dobro izolirana. Ker je bil zunanji del čevlja narejen iz jelenovega usnja, obutev ni bila odporna na vodo, zato je bilo notranjo plast trave treba menjavati. Tako vrvena mreža kot usnje sta bila prišita na podplat, ki je bil na notranji strani obložen s kr- znom. Celoten čevelj si je Ötzi na nogo privezal z ličjem.3 Čeprav so se do časa, ki ga bomo obravnavali v članku, obuvala korenito spremenila, se njihov poglavitni namen ni spremenil. Na eni strani morajo nuditi udobje, po drugi pa varovati nogo pred tlemi (skalami, podrastjem) in po- škodbami (Šegula 1978: 61). V gorništvu obutev delijo v tri kategorije (Kadiš 2016: 288): izletniško, pohodniško in plezalno (Slika 1). Medtem ko so izletniški čevlji nižji in lažji, so pohodni- ški čevlji robustnejši, segajo čez gleženj in imajo navadno 2 Poimenovan je po Ötztalskih Alpah, območju, kjer je bil najden. 3 Za več informacij o Ötziju, njegovi opremi in obutvi glej Spletni vir 2. Izvleček: Članek predstavlja glavne značilnosti gorniške obu- tve, ki se je v 19. in 20. stoletju uporabljala na Slovenskem. Razvoj se v grobem deli na dve obdobji – obdobje pred spe- cializirano obutvijo in obdobje specializirane gorniške obutve. Prvo obdobje v glavnem sovpada s časom, ko so v gore zahajali posamezniki in gorništvo še ni bilo organizirano. Za drugo ob- dobje pa je značilno, da se pojavi posebna gorniška obutev, ki zaradi množičnosti obiska gora »postavi na noge« posebno vejo obutvene industrije. S tehničnim napredkom pri izdelavi obutve so povezani tudi uspehi pri doseganju vrhov in premagovanju alpinističnih smeri. Ključne besede: obutev, gojzarji, plezalke, gorništvo, alpinizem, Slovenija Abstract: The article presents the main characteristics of mountain footwear used in the nineteenth and twentieth cen- turies in what is now Slovenia. Its development can be divided into two parts: the periods before and after the introduction of specialized mountain footwear. The first period coincides with the time when the mountains were visited by individuals and mountaineering was not yet an organised activity. The second period is characterised by the emergence of special mountain footwear, when increased numbers of people visiting the moun- tains helped launch a special branch of the footwear industry. Technical advancements in hiking and climbing shoes also re- sulted in many successful mountain ascents. Keywords: footwear, hiking boots, climbing shoes, mountain- eering, alpinism, Slovenia OD COKEL DO GOJZARJEV Gorniška obutev na Slovenskem v 19. in 20. stoletju Pregledni znanstveni članek | 1.02 Datum prejema: 7. 8. 2017 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 54 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn vibram4 podplat. Plezalni čevlji pa se razlikujejo glede na podlago,5 za katero so namenjeni. Skupno jim je, da niso primerni za hojo, temveč za premagovanje plezalnih smeri (Kadiš 2016: 287–288). 4 Vibram podplat je podplat, narejen iz narezane gume. Gre za vrsto podplatov, ki je bila patentirana leta 1937, po drugi svetovni vojni pa je postala sinonim za tip podplata pohodniške obutve. Za več glej: Spletni vir 3. 5 Plezalni čevlji se razlikujejo tudi po namenu (plezalne) uporabe: ple- zalni čevlji za balvansko plezanje, za plezanje previsov, plošč, za plezanje na umetnih stenah itd. (Klofutar 2004: 1–2). V prispevku se bomo osredinili na dve vrsti obutve, ki sta se v 19. in 20. stoletju začeli množičneje uporabljati: goj- zarje in plezalke. Obutve, kot so smučarski ali polsmučar- ski čevlji za turno smuko, in dodatkov, kot so krplje ali dereze, ne bomo obravnavali. Razvoj obutve je v grobem potekal v dveh obdobjih. Najprej se bomo posvetili razvo- ju obutve v času, ko posebne gorniške obutve še ni bilo, nato pa v času, ko je le-ta prevladala. V prvem obdobju so ljudje za obiskovanje gora uporabljali vsakdanjo obutev in šele proti koncu obdobja so prilagojeno obutev kupili ne- posredno pri čevljarjih, ki so jo izdelali po naročilu, ali pa so si jo sami prilagodili in dodelali, tako da je bila primer- na za hojo v gore. Gre za čas, ko je bila obutev podvržena iznajdljivosti posameznih gornikov in mojstrov, ki so jim obutev izdelali. S specializacijo gorniške obutve se začne drugo obdobje, ki je v drugi polovici 20. stoletja botrovalo posebni veji obutvene industrije. V tem obdobju je gorni- štvo postalo množično, in sicer tako obiskovanje gora kot zanimanje in povpraševanje po gorniški obutvi.6 Od vsakdanje obutve do prilagoditev7 Na nogah ni treba imeti drugega, nego iz dobrega usnja napravljene kratke škornje; čim debelejši so podplati, tem bolje; golenica mora biti prav tako iz mehkega in debelega angleškega usnja zato, da je v toplih krajih, kjer se stopi lahko vsak čas na strupe- no kačo, ne more le-ta tako hitro prebosti. (Hacquet 1925: 128)8 Tako je svoje sodobnike, ki so zahajali v gore, konec 18. stoletja podučil Baltazar Hacquet (Slika 2).9 Motivi obi- 6 Ustanovljene so bile velike tovarne obutve, specializirane tudi za gorniško obutev. Najbolj znani slovenski tovarni sta Alpina (ustano- vljena leta 1947) in Planika (ustanovljena leta 1957). Gojzarji so bili primarna in dolga leta edina Alpinina dejavnost. V dobrih 70 letih delovanja so izdelali okrog 3,5 milijona parov (Spletni vir 4). 7 Začetek obdobja približno sovpada z začetkom »drugega« obdobja gorništva na Slovenskem (glej opombo 1) in traja približno do začet- ka 20. stoletja. Zanj je med drugim značilno, da se šele proti njego- vemu koncu začne pojavljati specializirana gorniška obutev. 8 Zapis je v nemščini nastal v drugi polovici 18. stoletja. Prevod je objavljen v Planinskem vestniku leta 1925. 9 Baltazar Hacquet (1735–1815) je bil bretonski kirurg, naravoslovec in etnolog. Med letoma 1766 in 1787 je deloval na Kranjskem (v Idriji in Ljubljani). Pomemben je kot raziskovalec narave sloven- skih dežel. Poleg osvojitve Triglava je prehodil Čaven, Dolino Tri- glavskih jezer, Golak, Gorjance, Gotenico, Javornik, Krim, Ljubelj, Mokrc, Nanos, Porezen, Snežnik in Učko. Prehodil je celotno hri- bovje, ki obkroža Ljubljansko kotlino, in se podal od Vrhnike čez Polhograjsko hribovje v Poljansko dolino, Kropo, Kamno Gorico, Radovljico in na Bled. Napisal je obsežno delo Oriktografija Kranj- ske (Oryctographia Carniolica oder physikalische Beschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder), ki je v štirih delih izšlo med letoma 1778 in 1789. V času priprave prvega dela je leta 1777 kot prvi poskušal dokumentirano doseči vrh Triglava in s tem nakazal glavno »obsedenost« razisko- valcev slovenskih Alp v 18. in 19. stoletju – osvojiti najvišjo goro. Prek planine Konjščice in Velega polja mu je uspel vzpon na Mali Slika 1: Izletniški, pohodniški in plezalni čevlji. Vir: osebni arhiv avtorjev. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 55 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn skovanja gora so bili v 18. in v začetku 19. stoletja dru- gačni od tistih, ki so ljudi vodili v gore v 20. stoletju. Gora niso dojemali kot prostor oddiha, športnega udejstvovanja ali območja, ki ga je treba ščititi in ceniti (Dobravec 2003: 131–133), temveč kot prostor, v katerega so zahajali pred- vsem z gospodarskimi in raziskovalnimi nameni, v njih pa je vzbujal določeno strahospoštovanje (Režek 1959: 13– 18). V gorah so bili do 19. stoletja dejavni predvsem drvar- ji, lovci in pastirji (Deržaj 2003: 19). Redkejši so bili tisti z drugačnimi vzgibi; takšni so bili izobraženci, ki so se v 17. in 18. stoletju s pomočjo domačinov odpravljali v gore. Na Slovenskem so bili to predvsem naravoslovci10 (Mikša in Ajlec 2011: 11–20; Mikša in Zorn 2016: 110–114). V drugi polovici 19. stoletja je bila z ustanavljanjem pla- ninskih društev postavljena osnova, ki je gore in gorništvo postopno začela približevati širšim množicam. Vzponi v visokogorje so postajali pogostejši, dobivali pa so tudi na- cionalno konotacijo (Deržaj 2003: 21–33). Predvsem pa Triglav (2725 m); ta pot je dobila ime »bohinjski pristop« (glej Mi- kša in Zorn 2016: 110–111). 10 Vidnejši med njimi so bili Giovanni Antoni Scopoli, Baltazar Ha- cquet, Valentin Stanič, Valentin Vodnik, Franc Hohenwart, Henrik Freyer, Karel Zois in Žiga Zois. so pospešeno gradili planinske poti in postojanke. Novi cilji v gorništvu so povečevali potrebo po gorniški opremi. Obutev tistih, ki so na začetku 19. stoletja zahajali v gore, se ni skoraj po ničemer razlikovala od tiste, ki so jo nosili v dolini (Mikša in Golob 2013: 22). Proti koncu stoletja pa že opazimo posamezne prilagoditve obutve. Od vsakdanje obutve do kvedrovcev in gojzarjev Obutev posameznikov, ki so zahajali v gore, je bila z da- našnjega gledišča preprosta. Nosili so, kot smo že omeni- li, vsakdanja obuvala, predvsem lesene cokle (Slike 3, 4 in 5). Najstarejše so bile narejene iz enega kosa lesa. Po- znejše so bile sestavljene iz podplata iz jesenovega lesa, zgornji del pa je bil iz prepletenih macesnovih viter. Na podplatih so imele žeblje in dobrih deset centimetrov dol- ge vdolbine, ki so olajšale hojo (Režek 1959: 11–15). Prvi je pri nas njihovo uporabo omenil Valvasor (2010 [1689]: 279) v delu Slava vojvodine Kranjske. Takšna obutev pa ni bila primerna za skalnati teren, v ka- terega so zahajali naravoslovci, še manj pa za tiste, ki so se po strmih kamnitih pobočjih želeli povzpeti na najvišje vr- hove. Za takšne vzpone so bili primernejši škornji z visoko golenico, ki se zaviha pod kolenom. Škornji »z zavihami« so bili splošno obuvalo in so jih nosili na Gorenjskem, Do- lenjskem, Notranjskem, v Savinjski dolini, po štajerskih hribih, ob Savi in pod Pohorjem (Stanonik 1971: 129). To- vrstno obuvalo lahko zasledimo na Valvasorjevi Slika 2: Oprema vodnika in raziskovalca na Hacquetovi upodobitvi Triglava v Oriktografiji Kranjske iz 1778. Vir: Hacquet 1778: predlist. Slika 3: Lesene cokle na zemljevidu Kranjske v Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica iz leta 1744. Cokle imajo že pleten zgornji del in opetnico. To je prva znana upodobitev cokel na Slovenskem. Vir: Florjančič 1774: zemljevid 11. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 56 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn upodobitvi (2009 [1689]: 111) (Slika 6) in na že omenjeni Hacquetovi upodobitvi Triglava (Slika 2). Zaradi povečevanja obiska gorskega sveta se je krepila tudi potreba po obutvi, ki bi bila primernejša za hojo v visokogorje (Strojin 2003: 56–57). Za tak teren so začeli uporabljali trde, čez gleženj segajoče čevlje (Režek 1959: 31). Na videz so bili podobni današnjim gojzarjem. Na- rejeni so bili ročno, na primer po vzoru težkih delavskih čevljev (Sliki 7 in 8). Za obisk visokogorja jih je bilo treba prilagoditi; podplate so tako okovali z različno oblikova- nimi kovinskimi žeblji. Okovali so jih tako ob robovih kot po sredini podplata (Kunaver 1921: 24–25). Na začetku 20. stoletja o gorniški obutvi beremo: V gorah rabimo čevlje na trakove […]. Narejeni morajo biti iz močne govedine ali ruske juhtenine, da jim kamenje in voda ne moreta do živega. Pod- plati morajo biti prišiti, in sicer najbolje na kveder. Ako pa že nisi kvedrov prijatelj, skrbi za to, da bo imel podplat tako zvano čobo, t. j. blizu centimetra širok rob. Ta čoba obvaruje čevelj marsikake rane pri nebrojnih dotikih z ostrim kamenjem. Usnje nad peto (opetnica) naj bo iz celega […] Navadno zado- stuje en kos usnja, iz kakršnega so narejeni podplati. Jezik mora biti iz mehkega usnja in na obeh straneh prišit. Čevelj zavezuj z okroglimi usnjenimi trakovi (stógljaji). Golenica, t. j. gornji del čevlja ob gle- žnjih, mora biti precej tesna, tako da se njena konca ne dotikata, čeprav čevelj trdo zavežeš. […] Jako koristno je tudi, če je rob golenic podšit z mehkim, debelim suknom, ki se tesno oprijemlje piščali. Če- velj naj sega nekoliko nad gleženj, nekako do tja, kjer je piščal najtanjša. […] Šele potem, ko si jih nekoliko shodil in so se ti ulegli po nogi, daj še tretji podplat našiti, oziroma nabiti in nato čevlje nako- vati. Najboljši žeblji so dvokapasti. S takimi naj bo Slika 4: Cokle, kakršne so nosili pastirji na Veliki planini. Avtor fotografije: Karmen Narobe, hrani Arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Slika 6: Škornji »z zavihami«, kot jih je upodobil Valvasor pri predstavitvi Gorenjske leta 1689. Vir: Valvasor 2009 [1689]: 111. Slika 7: Gorniška oprema na Slovenskem konec 19. stoletja. Na fotografiji piparji, skupina ljubljanskih mož, ki so v zadnjem desetletju 19. stoletja ustanovili neformalno društvo. Veljajo za glavne pobudnike ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej. Slika 5: Cokle, izdelane leta 1856 v Ratečah. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 57 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn na vsak način podkovana peta. Škodujejo pa tudi ne podplatu. Vendar zadostuje za navadne ture, če je podplatova čoba oborožena z običajnimi robatogla- vimi žeblji. […] Edino le podpetnica naj bo dobro nakovana tudi na notranjem robu, da se prehitro ne zbije in ne izenači s podplatom. […] Da pa ostane- jo čevlji nepremočljivi in mehki, treba jih je dobro mazati. Mazila so večinoma vsa dobra, najfinejša patentovana pasta, pa tudi navadna domača mast. (Hribolazčeva … 1908: 99) Kakor v svojih spominih opisuje Pavel Kunaver,11 je moral v svojih mladih letih očeta prepričati, naj mu po Ljubljani pusti hoditi v ponošenih čevljih, »da mi je boljše čevlje pustil nakovati s kroparji« (Kunaver 1979: 34). Žeblje, ki so jih uporabljali na Slovenskem v času do druge svetov- ne vojne, so v veliki meri izdelovali v Kropi. Od tod tudi njihovo ime (Mikša in Golob 2013: 22). Kroparje je bilo treba pogosto znova zabiti v podplat (Muck 2010: 24). 11 Pavel Kunaver (1889–1988) je bil član družbe Dren, navdušen gor- nik in jamar, po drugi svetovni vojni pa eden od glavnih pobudnikov taborniške organizacije (več Spletni vir 5). Kroparji so pri poimenovanju te obutve pustili manjšo sled, kot jo je pustil sam način izdelave. Okovane čevlje so namreč šivali »na kveder«.12 Zato so tako čevlji kot že- blji dobili ime kvedrovci13 (Potočnik 1992: 211). Tovrstni čevlji so bili še posebej primerni za hojo po sredo- ali viso- kogorju. Posamezniki, ki takšnih čevljev niso premogli, so obuli navadne »gležnarje«. Posebej novinci pa so se v gore odpravili kar v vsakdanjih nizkih čevljih. Kvedrovci z Janezom Kvedrom14 nimajo nobene povezave in se ne imenujejo po njem. Nekdanji če- vljarji […] so izdelovali gorske čevlje »na kveder«. Debele usnjene podplate so na zgornji del čevlja ši- vali z dreto, ki so jo vlekli skozi klobčič iz voska in smole – ‚žvirco‘. Smola na dreti je preprečevala za- makanje in preperevanje. Debele usnjene podplate so okovali z dve vrste žebljev iz Krope, s ‚kroparji‘, pozneje pa s podkvicami ‚trikuni‘15 in ‚silvretta‘. […; Slika 9] Gorske čevlje smo nekdaj imenovali in jim še danes pravimo tudi ‚gojzarji‘ ali ‚gojzerji‘. Ime pride in izvira od vasi Goisern, ki leži severno od štajerskega Dachsteina […] V Goisernu so – ta- ko kot v Mojstrani, Tržiču, Žireh in še kje pri nas – izdelovali gorske čevlje. To ime za gorske čevlje iz tega avstrijskega kraja pa se je prijelo samo pri nas na Slovenskem: Avstrijci gorske čevlje imenujejo le Bergschuhe. (Potočnik 1992: 21)16 Ob koncu 19. stoletja so na Slovensko prodrli čevlji, ki so dali svoje ime sodobnim gorniškim čevljem – gojzarji.17 Izdelovali so jih avstrijski čevljarji, naročiti pa jih je bilo mogoče po pošti. Novost je bila v tem, da so podplat na zgornji del čevlja prišili, in to dvakrat (Cortese 2003a: 95). Stali so okoli pet goldinarjev, kar je bilo ceneje od kvedrov- cev, saj so v istem času domači čevljarji oglaševali izdelavo kvedrovcev za šest do osem goldinarjev18 (Škodič 2016: 52). 12 Gre za način šivanja, pri katerem je bil podplat dvakrat prišit – notra- nji in zunanji (prim. Wilfan 1957: 418). 13 Kvedrovec je »visoki čevelj … pri katerem je podplat prišit na zgor- nji del tako, da so šivi vidni, navadno okovan s kroparji, trikuni« (Planinski ... 2002: 94). 14 Janez Kveder (1897–1950) je pripadnik generacije slovenskih alpi- nistov izpred druge svetovne vojne (Mikša in Golob 2013: 23). 15 Trikun je »kovani žebelj v obliki črke T, ki se zabije po robu podplata kvedrovca zaradi ojačitve in varnejše hoje …« (Planinski ... 2002: 236). 16 Razlaga poimenovanja gojzarjev se nanaša na konec 19. stoletja, opisana praksa pa sodi v čas pred drugo svetovno vojno. 17 Gojzar, tudi gojzer je »usnjen visok čevelj z usnjenim podplatom, navadno okovan, imenovan po avstrijski vasi Goisern« (Planinski ... 2002: 56). 18 »Leta 1892 je plačeval delavec v Tržiču za hrano in prenočišče 5 K [kron] na teden (zaslužil je takrat 10 K), slabše kosilo (juha z me- som) je bilo 0,12 K. V delavski kuhinji v Litiji je leta 1907 stala prehrana 4 K na teden (delavec je takrat zaslužil skoraj 13 K). Če računamo za eksistenčni minimum 8 K na osebo tedensko s pred- postavko, da se realna vrednost zaslužkov z leti ni spreminjala in da je polovico življenjskih stroškov 4-članske delavske družine Slika 8: Podoba gorskega vodnika s konca 19. stoletja s takrat značilno obutvijo. Na sliki Janez Kosmač Biščkov iz Mojstrane. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 58 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn Slika 9: Zgoraj: Okovani gorniški čevlji kvedrovci s kroparskimi žeblji. Spredaj sta vidni dve podkvici, imenovani silvretta. V sredini: Gorniški čevelj, okovan s kroparskimi žeblji planinčarji.19 To je posebna oblika žebljev za okovanje robov in pohodnega dela podplatov gorniških, vojaških in pohodnih čevljev, ki so se razvili v 19. stoletju hkrati z več različicami okovane gorniške in delovne obutve v Srednji Evropi, zlasti na območju Alp. Spodaj: Gojzarji s podplati, okovanimi s trikuni. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej. predstavljala prehrana, polovico pa stanovanje, kurjava, obleka in drugo, je skoraj polovica industrijskega delavstva živela v revščini, ker so zaslužili manj, kot so znašali življenjski stroški družine. […] Za poenostavljeno primerjavo bomo vse mezde in plače preračunali na povprečne zaokrožene mesečne zneske za leto 1912. Po teh iz- računih lahko delavske mezde uvrstimo v razpon od 50 K do 200 K mesečno, plače uslužbencev od 200 K do 800 K mesečno, plače direktorjev pa od 1000 K do 2500 K in več.« Razmerje med goldi- narjem in krono je bilo 1 : 2 (Kresal 1995: 11). 19 Planinčar je »ročno kovan žebelj z na eni strani podaljšano glavico za okovanje težkih čevljev na robu podplata« (Planinski ... 2002: 146). Eno izmed najvažnejših vprašanj za izlete v planine v tisti dobi [pred prvo svetovno vojno] je bilo vpra- šanje dobrih čevljev. Ko smo mi šli prvič čez Vršič pozimi v snegu, sem imel navadne promenadne če- vlje, ki so bili seveda takoj premočeni in sem zara- di tega na poti precej trpel. Pozneje, ko sem prišel v stik z lovci in gozdarji v Trenti, sem videl, da imajo odlične, močne, nepremočljive in sijajno podkovane čevlje. […] Na moje vprašanje, kje se dobe taki če- vlji, ki so v Trenti neobhodno potrebni, so mi dali naslov čevljarja, ki jih izdeluje in dobavlja. To je bil čevljar […] v vasi Goisern na Gornjem Avstrijskem. Takoj sem mu pisal in dobil tudi takoj odgovor, da je pripravljen napraviti mi čevlje, naj mu pošljem čim prej mero. […] Ostal sem v stikih s tem čevljarjem do prve svetovne vojne in sem stalno naročal če- vlje pri njem zase in za svoje znance. Čevlji so bili vedno odlični in je bil vsakdo z njimi zadovoljen. […] Takrat v Ljubljani ali drugje ni bilo mogoče kupiti v trgovini planinskih čevljev. Šele potem, ko se je planinstvo bolj razvilo in ko so bili čevlji od čevljarjev iz Goiserna v planinskem svetu bolj raz- glašeni, so se pričeli izdelovati podobni čevlji tudi pri nas in so se imenovali ‚gojzerji‘. (Uran 1957: 165). Po pričevanju domačinov v Bad Goisernu je k reklami za nov gorniški čevelj, ki ga je iznašel Franz Neubacher,20 prispeval sam cesarski dvor. Cesar Franc Jožef je namreč imel v Salzkammergutu lovski revir, zaželel pa naj bi si nove obutve. Plemiči, ki so sodelovali pri lovih, pa so potem vest o novi obutvi ponesli naprej (Cortese 2003b: 51–52). Pavel Kunaver (1921: 24–25) je v prvem priročniku za slovenske planince z začetka 20. let 20. stoletja o obutvi zapisal: Na turah trpe največ noge. Zato pa jih je treba nego- vati in jih najkomodneje obuti ter zavarovati proti mrazu in moči. Čevlji naj bodo na roko šivani in s smolo dobro zamazani. Tudi če ves dan hodiš po snegu, ne sme skozi šive niti kaplja vode. Pete mo- rajo biti nizke, podplati močni in ob straneh z moč- nimi žeblji okovani. Pa tudi sredi podplata morajo biti manjši žeblji. Način, kako naj bodo nakovani čevlji, je različen. Važno je le to, da so konci zu- nanjih žebljev zakrivljeni zunaj podplatovega roba nazaj do peroti. Jezik naj bo širok in prišit do vrha čevlja tako, da voda in sneg ne moreta drugače do noge, kakor če prideta čez rob. Novim čevljem je treba olja (najboljše t.zv. Martovo olje) tudi na pod- plate. Nikdar naj ne bo čevelj trd in žejen masti ali pa dalj časa blaten! Tako zanemarjanje se kruto ma- ščuje. Komur so se čevlji premočili, naj jih v koči namaši s suhim papirjem ali cunjami, posebno 20 Prvi par naj bi izdelal leta 1875 (Škodič 2016: 52). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 59 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn pozimi, da jih naslednje jutro lahko obuje. (Kunaver 1921: 24–25) V istem obdobju je Rudolf Badjura21 (1922: 23) v enem od svojih turističnih vodnikov zapisal, da so čevlji najpo- membnejši del opreme: »Za lažje ture in izlete so dovolj lažji, čvrsti, podkovani čevlji s solidnimi podplati […] Za posebno visoke in dolge ture […] par izhojenih, čvrstih, ostro, ne gladko nakovanih čevljev (vezanke) z močnimi dvojnimi podplati …«. Pove tudi, da lahko damo čevlje podkovati v vseh večjih krajih na Gorenjskem. Desetletje pozneje tudi opiše, kako je treba skrbeti za gorniške čevlje: Čevlji naj bodo dovolj prostorni (za 2 volneni, debeli nogavici), ne toliko zadaj in čez nart, pač pa spredaj, da prsti niso stisnjeni […] Čevljev ne mažite preobilno z mastjo, marveč s pastami […], ter jih ogladite s ščetko, da se svetijo. Preveč maščobe prežre usnje in ga napravi luknjičavega, dočim deluje pasta ravno narobe; napravi čez usnje tenko, gladko plast, zapre luknjice, da kaplje s če- vlja gladko spolzijo. Čevlje denite po vsakem izletu na lesena kopita, na potu pa jih ne pustite čez noč na mrzlih tléh, temveč jih obesite čim višje pod strop, poprej pa jih dobro nabašite s slamo, mrvo ali meh- kim časopisnim papirjem. (Badjura 1934: 22) Konec 30. let prejšnjega stoletja v priročniku za planince Arnošta Brileja (1939: 169) v poglavju o gorniški opremi beremo: »Čevlji so najvažnejši! Za visoke ture naj bodo iz lahke kravine, dobrega kromovega usnja ali juhte in oko- vani z močnimi žeblji. Za lažje ture zadostujejo običajni, lahko okovani čevlji.« Še konec 40. let 20. stoletja so se gorniki pri zagotavljanju primerne obutve zatekali k različnim rešitvam. Kot se spo- minja Peter Muck: Ko mi je obutev dokončno razpadla, sem rešitev našel v zalogi odpisane vojaške opreme. Tam sem našel visoke italijanske vojaške čevlje, ki so bili šivani podobno kot gojzarji. Okoval sem jih s kro- parji in dobro namazal. Pri prvi turi je še šlo, potem pa so žeblji pretrgali šive in podplat je odstopal od vrhnjega dela. Popravljal sem to nesrečo z bakreno žico in krpal na razne načine, a ni dosti pomagalo. Moral sem hoditi kot po jajcih, če sem se hotel vrni- ti domov. […] Kasneje sem si kupil cenene delovne čevlje. Razvedelo se je, da tovarna kovinske galan- terije v Tacnu izdeluje alpinistične žeblje, ki so se imenovali SETA. To novotarijo sem nabil v podpla- te delovnega čevlja. (Muck 2010: 26) 21 Rudolf Badjura (1881–1963) je bil ustanovni član družbe Dren, pisec slovenskih turističnih vodnikov, kartograf, zbiralec krajevnih imen, ljudskih in strokovnih izrazov, smučarski učitelj in gornik. Velja za promotorja razvoja pohodniškega in gorniškega turizma (Geršič idr. 2014). Plezalke »Svoj čas smo plezali tako, da smo pred vstopom v steno sezuli okovanke – ‚kvedrovce‘, jih strpali v nahrbtnik in obuli ‚plezalke‘, plezalne copate s podplati iz vrvi, pozneje pa iz polsti, ‚filca‘« (Potočnik 1992: 21).22 Gornikom v letih pred prvo svetovno vojno ni bilo dovolj le osvajati vrhove. Začele so jih zanimati tudi stene go- ra, tj. alpinistični vzponi. Prvi so takšne vzpone opravljali drenovci.23 Ker je Slovensko planinsko društvo preveč po- udarjalo gospodarsko plat gorništva, so ti samoiniciativ- no začeli gojiti plezalstvo, zimski alpinizem, smučanje in jamarstvo ter so prvi začeli ustrezneje uporabljati vrvi in drugo opremo, tudi za plezalne vzpone specializirano obu- tev (Mikša in Ajlec 2011: 49–53). Po prvi svetovni vojni je prav tako izven planinske organizacije nastal Turistovski klub Skala – prvi plezalni klub na Slovenskem24 (Mikša in Gradnik 2017: 36–38). V času drenovcev in v prvem desetletju delovanja skalašev so se za plezanje uporabljali plezalni copati (Slika 10) s podplati iz klobučevine, katerih gornji del je bil iz platna ali mehke jelenovine (Keršič Belač 1950: 9). Plezalni co- pati s podplati iz klobučevine so se pri nas uveljavili šele v 30. letih 20. stoletja (Slika 11). Pred tem so bili v uporabi plezalni copati s podplati, pletenimi iz tanke vrvi ali celo iz prešite jute oziroma žakljevine (Muck 2010: 27). Pod- plati iz klobučevine so se zelo hitro obrabili in po treh ali štirih plezalnih turah jih je bilo treba zamenjati. Ena najvidnejših slovenskih alpinistk, Mira Marko De- belak Deržaj, je v svoji knjigi o plezalni tehniki, ki jo je napisala v 30. letih 20 stoletja, opisala plezalke, s katerimi 22 Zapis se nanaša na čas pred prvo svetovno vojno in po njej. 23 Drenovci so bili družba mladih izobražencev iz Ljubljane, skupina, ki ni bila nikoli uradno organizirana, temveč je bila zasnovana kot prijateljska družba. Skupina se je izoblikovala leta 1908 (glej Mikša in Ajlec 2011: 49–54). 24 Ustanovljen je bil leta 1921. Slika 10: Plezalni copati iz časa med obema svetovnima vojnama. Podplat plezalk je iz polsti. Zgornji del je deloma usnjen, deloma platnen, strojno šivan. Vsak čevelj ima po 18 luknjic za vezalke. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 60 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn so plezali ona sama in njeni sodobniki. Šlo je za platnene čevlje, obšite z usnjem, njihov podplat pa je bil izdelan iz polsti25 (Debelak Deržaj 1933: 19). V njenem opisu gre za boljše, nekoliko sodobnejše plezalke, ki so bile že korak naprej od plezalk, izdelanih iz platna, katerih podplat je bil spleten iz vrvi ali sešit iz okrog desetih plasti blaga (Kuna- ver 1921: 30). Debelak Deržajeva navaja, da je podplat za plezalke, torej polsteni podplat znamke Manchon, ki naj bi bil v njenem času širše dostopen na Slovenskem, stal 40 dinarjev (Debelak Deržaj 1933: 20). Čeprav Debelak Der- žajeva pred ceno teh podplatov navaja besedico »le«, lah- ko cenovno dostopnost tega podplata relativiziramo s po- datkom, da je mezda povprečnega delavca na Slovenskem leta 1931 znašala 33 dinarjev, leta 1934 pa le še 19,61 di- narjev.26 Tudi te podplate je bilo treba redno menjati, so pa bili polsteni podplati kakovostnejši od vrvenih ali sešitih iz blaga (Debelak Deržaj 1933: 20). Od specializacije do industrije27 Pohodniški čevlji To obdobje prinese velik napredek na področju obutve. Dostopni so postali novi materiali, iznašli pa so tudi nove načine izdelovanja. To pa ne pomeni, da se je med množi- co, ki je sredi 20. stoletja zahajala v gore, hkrati z novost- mi razširilo tudi znanje ter zavedanje o pomembnosti ka- kovostne in primerne obutve oziroma opreme. V 50. letih 20. stoletja so nastajale nove transverzale, z vodniškimi in mladinskimi tečaji pa se je širilo gorniško znanje (Mikša in Ajlec 2011: 79–85). Zaradi večjega zanimanja za gor- 25 Gre za blago iz medsebojno prepletenih ali zlepljenih naravnih ali umetnih vlaken. 26 Za primerjavo navedimo, da je bilo takrat s povprečno mezdo mogo- če kupiti od šest do devet kilogramov moke (Kresal 1995: 13). 27 Obdobje približno sovpada s koncem »četrtega« obdobja gorništva na Slovenskem (glej opombo 1), predvsem pa s »petim« (zadnjim) obdobjem. Časovno to pomeni približno od prve polovice 20. stole- tja do danes. Za to obdobje je značilna specializacija gorniške obu- tve, ki preraste v posebno vejo obutvene industrije. niško dejavnost in tehničnega napredka je obutev postala bolj raznolika in dostopnejša (Slika 12). Gumijasti podplati so postali pomembnejši v 50. letih prej- šnjega stoletja (Slika 14), s čimer je povezan tudi razvoj pri- mernih lepil (Cortese 2003a: 95). V desetletju po koncu druge svetovne vojne so se okovani čevlji uporabljali le še za hojo po snegu in ledu. Preživeli so trije tipi žebljev: poleg kroparjev še trikuni (Slika 13) in silvretta. Za suh, skalnat teren se je na Slovenskem, tako kot drugod, že uveljavil narebren, gumijast podplat, ki je bil na čevelj pritrjen z medeninastimi žeblji ali z lepilom (Keršič Belač 1950: 8–9). Arnoš Brilej (1951: 255–266) je v povojni izdaji svojega gorniškega priročnika o obutvi zapisal: V zadnjem desetletju se vedno bolj uveljavljajo pod- plati iz trde gume z izrazitim profilom. Prvi so jih začeli uporabljati Italijani, (Vitalo Bramani je izumil podplate znamke ‚Vibram‘, Avstrijci uporabljajo 4 tipe znamke ‚Marwa‘) danes so splošno razširjeni že po vsem svetu. Kaže, da bodo v kratkem izpodrinili Slika 11: Plezalca v opremi s konca 30. let 20. stoletja. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej. Slika 12: Izdelovanje planinskih čevljev v tovarni Alpina v Žireh leta 1951. Avtor fotografije: Milan Pogačar, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 61 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn okovanke. Deset let izkušenj s podplati Vibram uči, da se pri turah v kopni skali do IV. tež. stop. (zelo težko) dobro prebije s podplati Vibram in ni treba jemati s seboj okovank. […] Na mokrih lišajih, glini (ilovici) in poledeneli skali odpove podplat Vibram prav tako kot vse vrste plezalnikov. Na vsakem sne- gu (razen v suhem pršiču) in na skali se podplati Vi- bram dobro obnesejo. Čevelj z gumijastimi podplati je torej v apnencu idealno enotno obuvalo za planin- ce! Ob težkem plezanju po skalah pa zaradi okorno- sti oblik in premajhne prožnosti ne more nadomestiti plezalnikov. Za hojo po ledu pa je treba nujno pora- bljati dereze. (Brilej 1951: 235–236) Literatura za gorniško vzgojo in samovzgojo je zaradi množičnosti obiskovanja gora postala nepogrešljiva. Gor- nikom je priporočala, naj v gore zahajajo z gojzarji, ki imajo debel gumijast podplat z ostrimi robovi. Konec 70. let 20. stoletja (Slika 15) v tovrstni literaturi beremo (Šker- binek 1977: 116): »Čevlji naj bodo močni, visoki […] s podplatom iz narebraste gume […] Narejen naj bo iz ne- premočljivega usnja, zato ob nabavi ne štedi!« So pa tudi takrat (kot danes) v gore hodili pomanjkljivo opremljeni obiskovalci v vsakdanji obutvi: Tudi višje na gori se dogajajo hude stvari. Tako na goratih poteh v skali in strmi travi srečujemo pla- nince v nizkih čevljih z gladkimi podplati, sandala- mi, copati. […] Obiskovalke v salonarjih z visoko peto so pri slapu Rinke vsakdanja stvar, prav nič re- dek pojav pa niso niti na Okrešlju, na strminah nad Vršičem in še marsikje. (Šegula 1978: 66) V tem času se na trgu postopoma začne pojavljati obutev, ki je imela podplat vulkaniziran neposredno na usnje, a so šivani podplati še vedno veljali za kakovostnejše (Šegula 1978: 62). Ključen element gojzarjev je bila tudi njihova višina – obvezno so morali segati čez gleženj in s tem šči- titi sklep. Vanje so planinci obuli dvojne nogavice: na kožo so dali tanjše bombažne nogavice, čeznje pa obuli še debe- lejše volnene. Takšna navada nošenja nogavic v gojzarjih se je obdržala vse do konca 20. stoletja in je pri starejših generacijah še vedno pogosta. Tudi snovi za negovanje in impregnacijo gojzarjev so se spremenile: starejše snovi, s katerimi so gorniki negovali čevlje, kot so olje, loj, mast in parafin (Šegula 1978: 65), so zamenjale nove, silikonske. Danes [v začetku 70. let 20. stoletja] gladko usnje za gojzerje skoraj ne pride več v poštev. Večina zahte- va mastno, ne gladko usnje, obrnjeno, podobno juti, ker je tako usnje lažje negovati, ker se bolje impre- gnira in je manj občutljivo za poškodbe v grušču in skali. (Orel 1978: 123) Slika 13: Povojni gojzarji domače izdelave. Okrog leta 1950 jih je izdelal čevljar Eržen iz Mojstrane. Na podplatih je vidno okovje trikuni. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej. Slika 14: Gojzarji, ki jih je bilo pri nas že mogoče dobiti v drugi polovici 20. stoletja. Fototeka Čevljarske zbirke Muzeja Žiri. Slika 15: Vrhunski Alpinini gojzarji z rdečimi vezalkami iz 70. let 20. stoletja z rebrastim gumijastim podplatom. Uporabljali so se za težje pohode in za plezanje. Fototeka Čevljarske zbirke Muzeja Žiri. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 62 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn Za zdaj [v začetku 70. let 20. stoletja] še ne, verjetno pa ne bo dolgo, ko bomo kupovali sezonske gojza- rice iz modernih materialov, ki so planincem v za- dnjih letih že marsikdaj koristnega dali: boljše vrvi, lažje nahrbtnike idr. Kvedrovci pa so še vedno po starem. Producenti pravijo, da je glavni problem ne- produšnost plastike, čevelj pa mora »dihati«, zato je dobro impregnirano usnje še najboljše. Verjetno popolna plastika sploh ne bo prišla v poštev, ker je premalo prožna. Vendar spričo vedno novih mate- rialov lahko pričakujemo tudi za gorski čevelj kak produkcijski preobrat. (B. n. a. 1970: 48) Razvoj materialov in tehnologija sta z leti omogočila iz- delavo lažjih, mehkejših (usnje so nadomestili sintetični- mi materiali) in udobnejših gojzarjev s posebno membra- no, ki ne prepušča vode ter tako nogi zagotovi primerno zaščito in dober oprijem na različnih podlagah. Primer tovrstne »shujševalne kure« so Alpinini gojzarji, ki so s 1400 gramov, kolikor je tehtal gojzar v 80. letih 20. sto- letja, »shujšali« na 800 gramov (več Spletni vir 4). Danes gorniški čevlji »združujejo športnost, ki jo izžareva njihov dizajn«, zanje pa so značilni še nizka teža, udobje in tudi robustnost (Anderle 2016: 55). Tako kot vsa obutev pa tudi pohodniška sledi modnim tokovom. Plezalke Ob plezalnih vzponih so predvojne plezalne copate že kmalu po drugi svetovni vojni zamenjali gojzarji z rebra- stim gumijastim (vibram) podplatom (Jurca 1963: 176). Plezalcu so tako v suhi kot v mokri skali zagotavljali boljši oprijem. Odlikovala jih je tudi univerzalnost, saj so lahko alpinisti v isti obutvi opravili dolge dostope in sestope s smeri kot tudi same alpinistične vzpone. Rado Kočevar,28 eden najboljših plezalcev prve povojne generacije, se spo- minja: »Bili so boljši od plezalnikov [plezalk], zato smo uporabljali le še vibram. Čim so se pojavili vibram pod- plati, je bilo v hipu konec tudi s trikuni. Ti so bili sicer dobri za travnata pobočja, za skalo pa ne, no, mogoče za I., II. stopnjo, za težje pa ne« (Komel 2012: 51). Pozneje se je plezalcev oprijela navada, da so za pristop in sestop uporabljali drugačne čevlje kot za plezanje. Za premago- vanje sten v suhem vremenu so uporabljali plezalke (Slika 16), ki so bile mehke in lahke, poleg podplata pa so imele gumijast še ves sprednji del (Mihelič in Škarja 1984: 44). Tovrstni plezalni čevlji so se pojavili v 70. letih 20. stole- tja. Te mnogo bolj trpežne plezalke so omogočale tudi ve- liko boljši stik s podlago. V Evropo so prišle iz Združenih 28 Rado Kočevar je bil morda najboljši plezalec v generaciji iz prvih let po drugi svetovni vojni. V navezi z Janezom Frelihom je leta 1948 opravil prvo slovensko ponovitev slavne Aschenbrennerjeve smeri v Travniku, ki je veljala za najtežjo smer pri nas. Naslednje leto pa je s Cirilom Debeljakom preplezal Centralni steber v Lučkem Dedcu, prvo slovensko smer VI. stopnje (Mikša in Golob 2013: 52). držav Amerike.29 Na splošno se je začel uporabljati tudi gladek gumijast podplat, ki je zaradi večjega trenja med plezalčevo nogo in podlago omogočil nesluten »skok« v premagovanju zelo težkih plezalnih smeri (Golnar 1996: 131–132). Tehnični napredek je alpinistom prinesel še eno ključno novost – zaradi kakovosti in dostopnosti opreme se je bistveno zmanjšala njihova psihična obremenitev. Ta nekdaj ključni dejavnik vsakega vzpona je v sodobnosti skorajda nepomemben. To je še dodatno pripomoglo k povečanju števila ljudi, ki so se (vsaj ljubiteljsko) začeli ukvarjali z alpinizmom (Golnar 1996: 133). Sklep Primerna oprema in dobra fizična priprava sta prva pogoja za varno obiskovanje gora. Mednje sodi tudi obutev. Že pred več kot stoletjem je veljalo, da je od obutve »odvisna vsaka tura. Zato je prvo pravilo pri hribolazcu: ‚Pazi, da te čevelj ne ožuli!‘« (Hribolazčeva … 1908: 99). Obutev se je v stoletjih močno spreminjala. V prvem obravnavanem obdobju se ni kaj dosti razlikovala od ti- ste v dolini, pozneje pa je njen razvoj šel svojo pot. Sprva 29 Čeprav je že pred drugo svetovno vojno francoski plezalec in izumi- telj plezalne opreme Pierre Allain razvil plezalne copate z gumija- stim podplatom, ki so zelo podobni današnjim, se njihova uporaba ni razširila (Douglas 2011). Slika 16: Zgoraj: Plezalke z začetka 60. let 20. stoletja. Spodaj: Višji usnjeni plezalni čevlji z gumijastim vibram podplatom iz 70. let 20. stoletja – eni prvih modernih plezalnih čevljev. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 63 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn so ga krojili inovativni posamezniki, danes pa obutvena industrija. Vodilo pri razvoju pa je bilo in je še vedno, da obutev varuje spodnji del noge pred poškodbami in mra- zom ter omogoča boljšo oporo nogi in boljši stik s tlemi. Literatura ANDERLE, Aljaž: Športni terenci – Katere gojzarje izbrati. Pla- ninski vestnik 116 (6), 2016, 54–59. B. n. a.: Plastični kvedrovci. Planinski vestnik 70 (1), 1970, 48. BADJURA, Rudolf: Jugoslovanske Alpe – lečilišta, letovišta, kupatila, prirodne znamenitosti, izleti Alpske ture, 1. deo: Slove- nija. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1922. BADJURA, Rudolf: Zimski vodnik po Sloveniji. Ljubljana, 1934. BRILEJ, Arnošt: Priročnik za planince – zbirka pravil, navodil in podatkov ter kratek vodnik po gorah Slovenije. Ljubljana: PD Ljubljana-Matica, 1951. BRILEJ, Arnošt: Priročnik za planince – zbirka zakonitih dolo- čil, podatkov in navodil. Ljubljana: Osrednje društvo SPD, 1939. CORTESE, Dario: Čevlji za hojo v višave in daljave nekdaj in zdaj. Svet in ljudje 6 (6), 2003a, 94–97. CORTESE, Dario: Potovanje k izvornemu gojzarju. Svet in lju- dje 6 (9), 2003b, 46–53. DEBELAK DERŽAJ, Mira Marko: Plezalna tehnika. Ljubljana: Slovensko planinsko društvo, 1933. DERŽAJ, Matjaž: Kratka predzgodovina nastanka Slovenskega planinskega društva. V: Božidar Lavrič (ur.), Planinski zbornik: Ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2003, 17–36. DOBRAVEC, Jurij: Varstvo gorske narave. V: Božidar Lavrič (ur.), Planinski zbornik: Ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2003, 121–137. DOUGLAS, Ed: Mountaineers Great Tales of Bravery and Conquest. London: Dorling Kindersley, 2011. FLORJANČIČ, Janez Dizma: Ducatus Carnioliae Tabula Cho- rographica. Ljubljana, 1744. GERŠIČ, Matjaž, Borut Batagelj, Herman Berčič, Ljudmila Bokal, Aleš Guček, Janez Kavar, Stane Kocutar, Blaž Komac, Zvezdan Marković, Peter Mikša in Blaž Torkar: Rudolf Badjura – življenje in delo. (Geografija Slovenije, 29). Ljubljana: Založ- ba ZRC, 2014. GOLNAR, Tone: Vpliv opreme na razvoj alpinizma. Alpinistični razgledi 17 (56), 1996, 131–133. HACQUET, Baltazar: Oryctographia Carniolica oder physika- lische Beschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder, I. Leipzig: Johann Gottlob Im- manuel Breitkopf, 1778. HACQUET, Baltazar: Kako se naj potuje po gorovju. Planinski vestnik 25 (6), 1925, 125–133. HANSEN, Peter H.: The Summits of Modern Man: Mountaine- ering After the Enlightenment. Cambridge: Harvard University Press, 2013. HRIBOLAZČEVA oprava in hrana. Planinski vestnik 14 (6–7), 1908, 99–104. JANŠA ZORN, Olga: Der Tourismus in den slowenischen Alpen vom Ende des 18. Jahrhunderts bis zum Ersten Weltkrieg. Hi- stoire des Alpes 9, 2004, 131–147. JURCA, Stane: Naši novi klini – nožači. Planinski vestnik 63 (4), 1963, 176–178. KADIŠ, Franc: Osebna in tehnična oprema. V: Bojan Rotovnik, Stojan Burnik, Tone Golnar, Franc Kadiš, Franjo Krpač, Peter Pehani in Borut Peršolja (ur.), Planinska šola. Ljubljana: Planin- ska zveza Slovenije, 2016, 280–300. KERŠIČ BELAČ, Marjan: Plezalna tehnika. Ljubljana: Fizkul- turna založba Slovenije, 1950. KLOFUTAR, Jure: Osebna oprema, vrvna tehnika, varovanje in padci pri športnem plezanju: Gradivo za inštruktorje športnega plezanja. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. 2004. KOMEL, Damjan, Razvoj slovenskega alpinizma. Diplomsko delo. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, 2012. KRESAL, France: Mezde in plače na Slovenskem od novele obrtnega reda 1885 do kolektivnih pogodb 1991. Prispevki za novejšo zgodovino 35 (1–2), 1995, 7–24. KUNAVER, Pavel: Moje steze. Maribor: Založba Obzorja, 1979. KUNAVER, Pavel: Na planine! Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1921. MAZZOLI, Enrico: Kugy v prvi svetovni vojni. Trst: Mladika, 2007. MIHELIČ, Tine in Tone Škarja: Hoja in plezanje v gorah. Lju- bljana: Planinska založba, 1984. MIKŠA, Peter in Elizabeta Gradnik: Trden kakor skala: Kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala. Ljubljana: Planinska zve- za Slovenije, 2017. MIKŠA, Peter in Kornelija Ajlec: Slovensko planinstvo. Ljublja- na: Planinska zveza Slovenije, 2011. MIKŠA, Peter in Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpiniz- ma. Ljubljana: Friko, 2013. MIKŠA, Peter in Matija Zorn: The Beginnings of the Research of Slovenian Alps. Geografski vestnik 88 (2), 2016, 103–131. MIKŠA, Peter, Matej Ogrin in Kristina Glojek: Od kod gorska identiteta Slovencev? Geografski obzornik 64 (3–4) 2017, 10–28. MIKŠA, Peter: Triglav in Jakob Aljaž. Ljubljana: Viharnik, 2017. MUCK, Peter: Iznajdljivost in improvizacije. Planinski vestnik 115 (12), 2010, 24–27. OREL, Tine: Od gojzerjev in okovank do modernega turnega čevlja. Planinski vestnik 78 (2), 1978, 123–125. PLANINSKI terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, 2002. POTOČNIK, Miha: Kvedrovci in gojzarji. Planinski vestnik 92 (1), 1992, 21. REŽEK, Boris: Stene in grebeni: Razvoj alpinistike v Savinjskih Alpah (1759–1945). Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1959. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 64 Razglabljanja Tjaša Konovšek, Peter Mikša, Matija Zorn STANONIK, Marija: Zgodovina žirovskega čevljarstva. Loški razgledi 18, 1971, 128–146. STROJIN, Tone: Ustanovitev in razvoj Slovenskega planinskega društva. V: Božidar Lavrič (ur.), Planinski zbornik: Ob 110-letni- ci Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2003, 39–59. ŠEGULA, Pavle: Nevarnosti v gorah. Ljubljana: Planinska za- ložba, 1978. ŠKERBINEK, Danilo (ur.): Planinska šola. Ljubljana: Planin- ska založba Slovenije, 1977. ŠKODIČ, Dušan: V glavnem je ostalo le še njihovo ime – Kako so nastali gojzarji. Planinski vestnik 116 (6), 2016, 52–53. URAN, Franc: Kako se je delala cesta na Vršič. Planinski vestnik 57 (3), 1957, 151–163. VALVASOR, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske, I-IV. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009–2013 [1689]. WILFAN, Hinko: Kvedroci – gojzerji. Planinski vestnik 57 (7), 1957, 418. ZORN, Matija: Fremde und einheimische Naturforscher und Geistliche – die ersten Besucher der slowenischen Berge (Ende des 18. Jahrhunderts bis Anfang des 19. Jahrhunderts). V: Jon Mathieu in Simona Boscani Leoni (ur.), Die Alpen!: Zur euro- päischen Wahrnehmungsgeschichte seit der Renaissance. Bern: Peter Lang, 2005. Spletni vir Spletni vir 1: http://www.arheogore.si/ODKRITO.html, 24. 7. 2017. Spletni vir 2: Ötzitheiceman; http://www.iceman.it, 3. 7. 2017. Spletni vir 3: Vibram; http://us.vibram.com/company/about/hi- story/, 4. 7. 2017. Spletni vir 4: Slovenski gojzar; http://www.delo.si/prosti-cas/ kult/slovenski-gojzar, 4. 7. 2017. Spletni vir 5: Slovenska biografija; http://www.slovenska-bio- grafija.si/oseba/sbi310528/, 4. 7. 2017 From Wooden Clogs to Hiking Boots: Mountain Footwear in the 19th and 20th Centuries As the most basic and perhaps most important piece of hiking equipment, shoes have played a major role in the history of mountaineering. Before a wide range of sports or specialized mountain footwear was available, people visiting the mountains and locals wore everyday shoes there. The article presents the main characteristics of the nineteenth- and twentieth-century mountain footwear used in Slovenia. Development in this area can be roughly divided into two periods: before and after the introduction of specialized mountain footwear. The first period roughly coincides with the time when the mountains were only visited by individuals, and moun- taineering was not yet organised. The second period was characterised by the emergence of specialized mountain footwear, when increased number of people visiting the mountains helped launch a special branch of the footwear industry. Today one distinguishes between hiking shoes, hiking boots, and climbing shoes. In the past, individuals that walked in the mountains used very simple footwear. They wore everyday shoes, especially woo- den clogs. The oldest clogs were made of a single piece of wood. Such footwear was not suitable for the rocky terrain that naturalists liked to climb during the Enlightenment, let alone for those that wanted to climb the highest peaks. Better suited for these types of ascents were boots with a high shaft folding below the knee. Later on, high-topped boots modelled on work boots started to be used for such terrain. Even in the early nineteenth century, mountain footwear was still practically the same as footwear worn in lowland areas, whereas towards the end of the century individuals already started adapting their shoes for this purpose: for instance, they reinforced the soles with metal studs. In the late nineteenth century, special boots were in- troduced to Slovenia from the Upper Austria town of Bad Goisern am Hallstättersee, from which the Slovenian word gojzarji ‘hiking boots’ is derived. They were reinforced with various types of studs that offered a better grip due to greater friction and were also more durable. During that same period, climbers began using lighter footwear or climbing shoes. Important chan- ges in mountain footwear gradually took place during the second half of the twentieth century due to the emergence of new technologies and materials. 65 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Smrt Marka Marina,1 lastnika mirnskega gradu in poleg društva Speča lepotica glavnega nosilca njegove obnove, je Mirnčane po več kot pol stoletja znova postavilo pred 1 Prof. dr. Marka Marina sem spoznal pred 20 leti po zaslugi Marka Kapusa. Poleti leta 1996, mislim, da je moralo biti neke sobote ali nedelje v drugi polovici julija ali v začetku avgusta, ko sem se že vr- nil s poletnega študentskega raziskovalnega tabora v Novem mestu, me je Marko Kapus peljal na mirnski grad, da me kot nadobudnega študenta etnologije in umetnostne zgodovine predstavi Marku Ma- rinu. Spomnim se, da je bilo takrat na gradu zelo živahna gradbena dejavnost. Marko Marin je zadovoljen in vesel sedel pri okroglem stolpu v senci še ne povsem dokončanega pritličja vzhodnega arka- dnega hodnika. Zelo dobro se spomnim nekaterih vprašanj, s kateri- mi me je poskušal oceniti, iz kakšnega testa sem. Spraševal me je o zgodovini mirnskega in šumberškega gradu, o šumberški romanski kapeli pa o Emi Krški. Morda sem ga presenetil, da sem na izvirnih kamnitih ostankih poznogotskih okenskih okvirjev, ki jih je Marin odkril pri čiščenju palacija in jih skrbno čuval, prepoznal kamnose- ške znake, zato si je ustvaril mnenje, da iz mene še kaj bo. Zato sva govorila tudi o temi, ki sem jo izbral za diplomsko nalogo, o umetno- stnozgodovinski topografiji župnije Sela pri Šumberku, h kateri me je nagovarjal Marko Kapus. Šumberški grad je bil namreč Marinu še posebej blizu, saj sta si bili mirnska in šumberška grajska kapela zgodovinsko in gradbeno-razvojno precej blizu (glej Marin 1993: 3). Od najinega prvega srečanja dalje so mi bila vrata na mirnskem gra- du vedno odprta, tudi pozneje, ko sem leta 1998 diplomiral in postal konservator novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, za katero Marin ni imel dobre besede, saj ga je po njegovem prepričanju pri prizadevanjih za obnovo gradu skušala ovirati, ne pa mu pomagati. Ob najinem prvem srečanju mi je Marin na dušo položil tudi skrb za kmečko arhitekturo in njeno opremo v Mirnski dolini. Ta je bila po njegovem že takrat skrajno ogrožena, pomembno odločitev o tem, kako in če sploh nadaljevati z obnovo mirnskega gradu. O tem bodo morali razmisliti tudi predstavniki lokalne oblasti, saj je mirnski grad v le- tih obnove postal pomemben simbol, s katerim se lokalna skupnost močno identificira. Že iz bežnega pregleda posameznih obnov gradov po Slo- veniji, ki so se izvedle po letu 1991 ali se še izvajajo, lahko sklenemo, da gre pri tem za izredno drage investicije, ki jih lastniki, ti so večinoma javni, izvajajo z občinskimi, državnimi ali evropskih finančnimi sredstvi. Ob tem je za- nimivo, da mnogi od obnovljenih gradov nato samevajo brez primernih in privlačnih programov. Je v obstoječih okoliščinah in praksah sploh še mogoče najti priložnost za nadaljevanje obnove mirnskega gradu s programom, ki bi spodbudil turizem v Mirnski dolini, ali pa smo vlak že zamudili in bi pri tem šlo zgolj za brezupen, utopičen po- skus? Na zastavljena vprašanja bomo skušali odgovoriti z analiziranjem izkušenj ob prenovah gradov v Sloveniji po letu 1991 ter s pregledom njihovega načina upravljanja in vlog, ki jih imajo obnovljeni gradovi danes v skupnosti. V te ugotovitve bomo poskušali umestiti smotrnost nadalje- vanja obnove mirnskega gradu, ki bi lahko ustvaril prilo- žnost za razvoj kulturnega turizma v občini Mirna in širše z njenim izginjanjem pa naj bi izginjala tudi bistvena identiteta pro- stora. Vsekakor so srečanja z Marinom pomembno vplivala na mojo poznejšo odločitev, da precejšen del svojega strokovnega dela po- svetim preučevanju značilnosti stavbarstva v Mirnski dolini. Razglabljanja Dušan Štepec* * Dušan Štepec, mag. etnologije, konservatorski svetovalec, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, Skalickega ulica 1, 8000 Novo mesto; dusan.stepec@zvkds.si. Izvleček: Po smrti lastnika gradu Mirna se za Mirnčanom postavlja vprašanje, kako dalje z obnovo gradu. Mirnski grad je v letih obnove postal njihov pomemben simbol, s katerim se močno identificirajo. Podobno se sprašujeta tudi zainteresirana stroka in javnost. Spomeniške vrednosti gradu so izjemne, je v zasebnih rokah, nima urejene gradbene dokumentacije, javnih sredstev za njegovo obnovo pa ni. V prispevku avtor analizira stanje, podaja predloge za nadaljevanje obnove mirnskega gra- du in utemeljuje vsebine, ki bi jih veljalo umestiti v grad. Ključne besede: obnova, grad, Mirnska dolina, turistična na- membnost Abstract: After the death of the Mirna Castle owner, the local inhabitants were faced with the question of what to do about the renovation of the castle. Over the years of renovation, the Mirna Castle has become an important symbol, which the lo- cals have come to identify with strongly. Equally concerned with this issue are the interested professionals and the public. The castle’s monumental value is exceptional, it is privately owned, the construction permits are not in order, and no public funds have been allocated for its renovation. In the paper, the author analyses the situation, aims to find suggestions concerning the castle renovation, and presents arguments in favour of the con- tents he believes could be incorporated in the castle. Keywords: renovation, castle, Mirna Valley, tourism-related purpose OBNOVA MIRNSKEGA GRADU KOT PRILOŽNOST ZA RAZVOJ KULTURNEGA TURIZMA V MIRNSKI DOLINI Strokovni članek | 1.04 Datum prejema: 18. 8. 2016 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 66 Razglabljanja Dušan Štepec Mirnske doline. Ob tem bomo skušali osvetliti tudi vlogo in pomen njegove obnove v gospodarskem, družbenem in kulturnem smislu za občino Mirna in širše za Mirnsko do- lino. Same obnove, ki se je doslej izvajala sicer brez for- malnega sodelovanja novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, vendar v okvirih, ki še zadoščajo sodobnim zahtevam konservatorske stroke (prim. Sapač 2004), se v prispevku ne bomo lotevali. Pro- blematika obnove mirnskega gradu je kompleksna (prim. Štepec 2005; Doblehar 2007) in zahteva posebno obravna- vo, zato jo bomo skušali osvetliti ob kaki drugi priložnosti. Vključitev mirnskega gradu v turistično ponudbo Mirnske doline se še vedno kaže kot edina smotrna alternativa pr- votni Marinovi ideji, po kateri je želel v gradu vzpostaviti center za preučevanje gledališča in vizualnih umetnosti. Turizem postaja v Sloveniji vse pomembnejša gospodar- ska panoga, ki iz leta v leto povečuje delež v domačem bruto družbenem prihodku. Rezultati turističnega razvoja v zadnjih nekaj letih v glavnem mestu naše države so izre- dno spodbudni. V letu 2014 so v Ljubljani prvič registri- rali več kot milijon nočitev. Ti podatki niso zanemarljivi, ko razmišljamo o vključevanju mirnskega gradu v turi- stično ponudbo Mirnske doline. Ljubljana je namreč od mirnskega gradu oddaljena le okrog 50 kilometrov. Poleg tega je med Ljubljano in Mirno urejen tudi javni prevoz. Obnovljen grad z ustreznim programom, ki bi spodbujal in ustvarjal turistični razvoj Mirnske doline, bi bil gotovo zanimiv za turistični obisk. Zaradi svoje lege v neposredni bližini občinskega centra pa bi grad s svojo širšo okolico hkrati lokalnemu prebivalstvu lahko ponujal tudi prostor za medgeneracijsko druženje, uživanje v kulturnih dogod- kih, preživljanje prostega časa in rekreacijo ter krepitev lo- kalne identitete. Na ta način bi ostal vključen v vsakdanje življenje domačinov. Obnova gradov na Slovenskem po letu 1991 Da bi celovito razumeli problematiko revitalizacije doslej obnovljenih ostankov mirnskega gradu in smotrnost nje- gove nadaljnje obnove, moramo najprej pogledati, kakšne izkušnje imamo doslej z obnovami gradov v Sloveniji. Iskanje kulturne identitete plemstva, ki so jo nosilci soci- alističnega družbenega reda vztrajno in načrtno izrivali iz našega kolektivnega spomina, je v času tranzicije, torej po letu 1991, prišlo v ospredje zanimanja slovenske družbe. Denacionalizacijski postopki vračanja premoženja nek- danjim lastnikom gradov in njihovi obiski v Sloveniji, so spodbudili zanimanje družbe za raziskave kulture plem- stva z najrazličnejših vidikov.2 Na Slovenskem je po za- dnjih raziskavah znanih kar 1182 lokacij gradov, graščin in dvorcev (Mihalič idr. 2000: 160), od teh je slaba polovica vpisanih v Register nepremične kulturne dediščine (prim. Hafner 2012). Med procesom denacionalizacije je drža- va leta 1999 poskrbela, da je nekaj gradov ostalo v lasti države ali občin. Na podlagi zakona o lastninjenju kultur- nih spomenikov v družbeni lastnini so država in občine postale lastniki več kot 40 gradov na Slovenskem.3 Gre za gradove, ki jih državi v denacionalizacijskem postopku lastnikom ni bilo treba vrniti v naravi. Gradovi predstavljajo velik kulturni kapital, hkrati pa tudi veliko družbeno odgovornost, saj smo jih prevzeli v izre- dno slabem gradbenem stanju. Družba, ki je bila vso po- vojno obdobje prikrajšana za plemiško kulturo, je seveda v novi družbeni ureditvi videla priložnost za vnovično oži- vitev tega dela kulture na Slovenskem. Tako kot v večini tranzicijskih držav je tudi v Slo- veniji večina objektov kulturne dediščine, še posebej grajske dediščine, v javni lasti. Ti objekti so namreč v času nacionalizacije po vojni prešli v javno last. Za- radi odklonilnega odnosa povojnih oblasti, tako do zasebne lastnine kot do aristokracije in buržoazije, ki je v večini primerov posedovala te objekte, so bili ti objekti prepuščeni propadanju ali pa so takratne obla- sti v njih dopustile funkcionalne vsebine, kot je nasta- nitev ljudi z motnjami v razvoju, zapori, psihiatrične bolnišnice, skladišča, ki so še dodatno pripomogla k naglemu propadanju teh zgradb. (Božičnik 2006: 54) Zaradi javnega interesa so se v prizadevanja za varstvo in ohranjanje gradov vključile tudi nekatere osrednje stro- 2 V javnosti so bili odmevni na primer obiski grofov Auerspergov, po- tem Wamboltov in Windischgraetzov. O njih so bile v začetku devet- desetih let 20. stoletja napisane tudi prve študije. O rodbini Windi- schgraetzov in njihovem gradu Planina je pisala Tanja Žigon (1992), o družini Wamboltu in gradu Hmeljnik pa Bernarda Potočnik (1994). 3 Po omenjenem zakonu so postali državna last naslednji gradovi: Bled, Vipolže, Bizeljsko, Brežice, Pišece, Polhov Gradec, Dorna- va, Grad na Goričkem, Borl, Negova, Socerb, Kostel, Kostanjevica, Šrajbarski turn, Snežnik, Račji dvor, Betnava, Vetrinjski dvor, Gra- dac, Rihemberk, Hmeljnik, Otočec, Predjamski grad, Ptuj, Viltuš, Vodriž, Slovenska Bistrica, Škofja Loka, Turnišče, Turjak in Socka. Grad Mirna. Foto: Pep. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 67 Razglabljanja Dušan Štepec kovne institucije, predvsem pa takrat še regionalno orga- nizirani zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine. Varuhi nepremične kulturne dediščine so namreč že vse od konca druge svetovne vojne opozarjali na propadanje gra- dov na Slovenskem. Tako je leta 1947 skupina študentov umetnostne zgodovine in arhitekture pod vodstvom kon- servatorjev Cirila Velepiča in Ivana Komelja pregledala in dokumentirala 12 najpomembnejših med vojno poškodo- vanih gradov na Dolenjskem, saj so ugotovili, da jih do- mačini še naprej rušijo (Sapač 2004: 10–11). Če smo bili pred letom 1991 priča bolj nenačrtnim pose- gom na gradovih (prim. Hafner 2012), pa je bila po osa- mosvojitvi Slovenije priložnost, da nekaj od teh gradov, vsaj tiste v javni lasti, država načrtno obnovi in jih na ta način ohrani našim zanamcem. Sprva je Ministrstvo za kulturo obnovam gradov name- njalo sredstva iz t. i. kulturnega tolarja, in sicer na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne pro- grame Republike Slovenije v kulturi iz leta 1998. Vendar sredstva niso bila tako visoka, da bi omogočala celovite prenove gradov. Se je pa ta priložnost ponudila z vstopom Slovenije v Evropsko unijo leta 2004, ki je omogočil čr- panje sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Vlada Republike Slovenije je s pristojnim Ministrstvom za kulturo najprej z različnimi študijami preverila, kaj sploh početi z gradovi (glej Mihalič idr. 2000; Mrak idr. 2005; Božičnik 2006). Na njihovi podlagi je Ministrstvo za kulturo financiralo obnovo gradov s sredstvi državnega proračuna za kohezijsko politiko v programskem obdobju 2004–2006 in nadaljevalo v naslednjem programskem ob- dobju 2007–2013. V obnovo gradov v državni lasti je bilo vloženih precej sredstev, v obdobju 1995–2011 več kot 26 milijonov evrov (Zupan 2012: 810).4 Precej finančnih sredstev je bilo potrebnih že za samo vzdrževanje gradov; samo v letu 2012 je država za vzdr- ževalna dela na gradovih v državni lasti namenila 400.000 evrov (Zupan 2012: 811).5 Prvi v nizu teh obnov je bil grad Jablje, ki ga je obno- vilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Njegova obnova je stala 700 milijonov takratnih tolarjev (Spletni vir 20). Od leta 2006 z njim upravlja Center za evropsko prihodnost (CEP), neodvisna in neprofitna usta- nova, ki jo je ustanovila Vlada Republike Slovenije in jo prvi dve leti tudi financirala. Njene osnovne dejavnosti so zagotavljanje usposabljanja, strokovne in tehnične pomoči različnim institucijam ter usklajevanje in finančna podpo- ra projektnim dejavnostim. V glavnem naj bi Center nudil 4 V povprečju je celovita prenova posameznega gradu doslej stala od tri (npr. grad Jablje) do sedem in pol milijonov evrov. Prenova vi- le Vipolže v Goriških Brdih je stala na primer 7.330.071,53 evrov (Spletni vir 1). 5 Očitno ta sredstva še zdaleč ne zadoščajo niti za najnujnejša vzdrže- valna dela na najpomembnejših gradovih, na kar opozarja strokovna javnost (prim. Baraga 2009). vsebinsko in tehnično pomoč državam Zahodnega Bal- kana z evropsko perspektivo. V zvezi s tem v povprečju organizira 20 dogodkov letno. Ob tem se ukvarja z organi- zacijami najrazličnejših dogodkov, od porok, viteških iger, koncertov, srečanj, seminarjev, kongresov in izobraževanj pa do protokolarnih dogodkov (Spletni vir 4). Črpanje evropskih nepovratnih sredstev za obnovo gradov je nato prevzelo Ministrstvo za kulturo, ki se je naprej lo- tilo obnov gradov Grad, Bizeljsko, Pišece, Ptuj, Otočec, Snežnik, Negova, Strmol in Brdo. Zadnja primera tovrstne obnove gradov z evropskimi sredstvi sta rezidenčna stav- ba Lanthierijeve graščine (2012) v Vipavi in vila Vipolže v Goriških Brdih, ki je bila za javnost odprta jeseni leta 2015. Rezultat vseh teh obnov so sicer obnovljeni kulturni spomeniki, vendar v več primerih brez ustreznih oziroma usposobljenih upravljavcev in kakovostnih vsebin, ki bi gradovom omogočali dolgoročno preživetje.6 Nekatere v celoti ali vsaj delno obnovljene gradove v dr- žavni lasti je želelo Ministrstvo za kulturo tudi prodati, žal neuspešno (Spletni vir 2).7 Zato jih zdaj ne prodaja več, temveč jih ponuja v lastništvo, najem ali upravljanje lokal- nim skupnostim, kjer se posamezni grad nahaja, npr. Blej- ski grad, Predjamski grad, Turnišče, Vipolže in Šrajbarjev turn (glej Zemljarič 2015). Ob prenovah gradov v občinski lasti zgodba ni dosti dru- gačna. Občine se sicer svoje gradove trudijo vzdrževati po najboljših močeh in jim zagotavljati primerne vsebine (npr. dvorec Rakičan), vendar pa dlje od vzdrževanja ne uspejo priti. Nekoliko bolj optimistični smo lahko za grad Brestanica, kulturni spomenik državnega pomena, ki ga je Občina Krško obnovila s pomočjo evropskih sredstev.8 Z njim upravlja Kulturni dom Krško oziroma enota Grad Brestanica, ki deluje v njegovem okviru. Zaposleni v ome- njenem javnem zavodu načrtujejo in organizirajo različne programe. Z njimi oživljajo objekt, s katerim se krajani Brestanice močno identificirajo (Spletni vir 12; prim. Ro- žman 2017). Gradov v zasebni lasti pred letom 1991, razen redkih iz- jem, pri nas ni bilo. Na Dolenjskem lahko izpostavimo 6 Revizijsko poročilo Računskega sodišča RS (2009) Ministrstvo za kulturo opozarja, da je bilo pri obnovah gradov, ki so bile sofinan- cirane s sredstvi Evropske unije, neuspešno, saj ni doseglo zastavl- jenih ciljev. Ugotavlja tudi, da Ministrstvo za kulturo ni pripravilo dokumentov, iz katerih bi bil razviden način upravljanja, zato tudi ni moglo zagotoviti delovanja obnovljenih kulturnih spomenikov. V poročilu je bilo med drugim izpostavljeno še, da »z načinom izbora ministrstvo ni zagotovilo trajnosti obnov, kar bi z vidika smotrne porabe proračunskih sredstev moralo« (Spletni vir 3: 63). 7 V določenih primerih tudi v nasprotju z željami lokalnih skupnosti, npr. pri Šrajbarskem turnu v Leskovcu pri Krškem, prodaji katerega je Občina Krško nasprotovala, saj želi vanj investirati in z njim upra- vljati (Spletni vir 10). 8 Obnova gradu, ki ga je Občina Krško s pomočjo sredstev Evropske unije obnovila v letih 2010–2012, je stala skoraj pet milijonov evrov (Spletni vir 7). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 68 Razglabljanja Dušan Štepec grad Mirna in dvorec Mala Loka. Mirnski grad je leta 1962 Marko Marin prejel v last za 99 let, dvorec Mala Loka je le- ta 1989 kupil Dušan Šparovec. Po letu 1991 pa več gradov na Slovenskem dobi zasebne lastnike. Nekaj jih je prišlo do gradov z denacionalizacijskim postopkom, z vračilom v naravi, drugi lastniki pa so gradove kupili, največkrat iz prestižnih razlogov. To so ljubiteljski kasteologi. Nekateri v gradu stanujejo, drugi pa v njem vidijo poslovno prilo- žnost. Med te novodobne graščake lahko štejemo tudi la- stnike gradov Črnelo pri Domžalah, Lemberg, Fala, Rav- barjev grad v Mengšu in Prestranek pri Postojni (Spletni vir 5). Za nekatere novodobne graščake velja, da njihova filozofija nima dosti skupnega s skrbno obnovo gradov. Ker so finančno dovolj močni, vodijo obnovo gradov po svojih merilih in željah, pri tem pa ne upoštevajo usmeri- tev varuhov dediščine (Pukl 2012: 19). Spet drugi so bolj odvisni od javnih sredstev, ki so na voljo za obnovo kultur- nih spomenikov. Ker je teh v državnem proračunu iz leta v leto manj, za obdobje 2017–2018 samo 1.400.000 evrov (Spletni vir 13), so zasebni lastniki bolj ali manj prepuščeni svojim finančnim zmožnostim in lastni iznajdljivosti.9 Ni obnove brez vsebine Pri nadaljevanju obnove mirnskega gradu se zastavljata dve ključni vprašanji. Prvo je povezano z njegovim pro- gramom oziroma vsebinami, ki bi se v njem lahko izva- jale, drugo pa s tem, kdo bo z njim upravljal. Ob prvem vprašanju se moramo najprej ustaviti pri analizi obstoječih vsebin v gradovih na Slovenskem. Ugotovimo lahko, da kakovostnih vsebin primanjkuje. Gradovi na Slovenskem imajo različne funkcije, nekateri tudi po več hkrati. V tem je na prvem mestu grad Rače, ki gosti občino, turistično agencijo, slikarski atelje, etnološko zbirko, poročno dvorano, tržnico in stanovanja (Pukl 2012: 22). Adela Pukl je pri preučevanju namembnosti gradov na Slovenskem ugotovila kar 12 različnih vsebin: muzeji, zbirke in razstave; izvajanje poročnih obredov; turistične in kulturne prireditve/vsebine; gostinska ponudba; poslov- na dejavnost in protokol; hoteli oziroma nočitve; bolnišni- ca; zdravstvene ustanove; stanovanja; domovi za ostarele; izobraževanje; drugo (npr. zapori) (Pukl 2012: 23). Raznolikost vsebin v gradovih kaže na dva bistvena pro- blema pri umeščanju novih vsebin: • vsebine niso kakovostne in se slabo dopolnjujejo, • upravljanje je neučinkovito. 9 Zadnji razpis Ministrstva za kulturo za sofinanciranje obnove kultur- nih spomenikov v lasti občin je bil objavljen leta 2013. Iz teh sred- stev sta bila obnovljena Lanthierijev dvorec v Vipavi in Plečnikova hiša v Ljubljani (Spletni vir 6). Zadnji razpis za zasebne lastnike pa je bil objavljen konec leta 2016 – Javni razpis za izbor kulturnih pro- jektov na področju nepremične kulturne dediščine, ki jih bo v letih 2017–2018 (so)financirala Republika Slovenija iz dela proračuna, namenjenega za kulturo, v nadaljevanju: spomeniško-varstveni pro- jektni razpisi, oznaka: JPR2-SVP-2017-18 (Spletni vir 13). Kakovost vsebin in njihovo dopolnjevanje je mogoče iz- boljšati s celovitim in celostnim pristopom k obravnavi gradov, graščin, dvorcev in pripadajočih gospodarskih stavb (prim. Hazler 2012).10 Eno od temeljnih spomeniškovarstvenih načel je, da se obnove spomenika ne smemo lotevati, ne da bi vedeli, ka- kšne bodo njegove nadaljnje programske vsebine (Hazler 2009: 70). Predvsem pa morajo biti jasni cilji prenove, saj so brezciljne prenove lahko nesmiselne in neuspešne (Hohnec 2013:12). Na primeru obnov gradov v državni la- sti po letu 1991 lahko ugotovimo, da se je Ministrstvo za kulturo sprva lotevalo obnov z namenom vzpostavitve go- stinskih in namestitvenih zmogljivosti za visoki turizem.11 Šlo je za modificiran in ponavljajoč se vsebinski koncept, ki pa ni bil prilagojen posebnostim posameznega gradu. Ta modelni pristop je bil pomanjkljiv, ker v njegovem ospred- ju ni bila predstavitev spomeniških vrednosti posameznih gradov in njihovih zgodb, povezanih z lastniki in prebi- valci oziroma uporabniki. Na to pomanjkljivost dosedanje prakse obnov gradov pri nas je opozoril tudi Frantz Scho- enstein, strokovnjak iz urada za zaščito kulturnih spomeni- kov pri francoskem ministrstvu za kulturo, ki je leta 2015 gostoval v Sloveniji.12 Doslej s ponudbo visokega turizma še ni zaživel noben od obnovljenih gradov v državni lasti. Prvi, ki je bil obno- vljen s takšnim namenom, je bil grad Pišece. Po prvotnih načrtih Ministrstva za kulturo naj bi v njem dobila sedež Akademija za varstvo narave, razvoj podeželja in regional- ni razvoj, z gradom pa naj bi upravljal Kozjanski regijski park (Spletni vir 3: 40–42). Grad Pišece že od leta 2008 sameva in čaka na primernega upravljavca. Zgodba s Pišec je bolj ali manj simptomatična tudi za ostale gradove, ki so bili prenovljeni po Pišecah, npr. za grad Negova. Nekoliko izstopajo gradovi Snežnik, Strmol, Lanthierijev dvorec v Vipavi in v letu 2015 prenovljena vila Vipolže v Goriških Brdih. Prva dva sta protokolarna objekta, v revitalizacijo zadnjih treh pa so se aktivno vključile tudi občine. Kljub začetnemu optimizmu se tudi tem gradovom dolgoročno 10 Hazler pri interpretaciji gradov opozarja, da je treba izpostaviti tudi senzorične lastnosti dediščine (Hazler 2012: 764–765). Z našimi ču- tili (za vid, sluh, vonj in tip; posredno tudi za okus) lahko dediščino gradov dojemamo na povsem drugačen in samosvoj način. 11 V ta namen je Ministrstvo za kulturo naročilo tudi Študijo možnosti ponudbe visokega turizma v objektih kulturne dediščine Slovenije (2006). Ana Božičnik, avtorica omenjene študije, se je v njej naslo- nila na izkušnje posameznih evropskih držav, ki so se odločile za prenovo gradov in podeželske dediščine v vrhunsko turistično name- stitveno ponudbo. 12 Francoski strokovnjak je v Sloveniji gostoval kot gost seminarja Malraux, ki so ga pod pokroviteljstvom francoskega in slovenskega ministrstva za kulturo in Francoskega inštituta v Ljubljani pripravili o zaščiti kulturnih spomenikov. Na seminarju je predstavil referat z naslovom 'Gospodarjenje s kulturnimi spomeniki v lasti države'. Intervju z njim je bil 14. novembra 2015 objavljen v Sobotni prilogi časopisa Delo. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 69 Razglabljanja Dušan Štepec ne piše prav dobro, in sicer zaradi pomanjkljivega (tj. ne- celovitega in necelostnega) načrtovanja njihove prenove. Vsi trije gradovi so namreč brez upravljavskih načrtov. Tudi sicer za vse doslej prenovljene gradove v lasti dr- žave velja, da Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za kulturo doslej nista poskrbela za njihove upravljavske načrte.13 Brez njih so tudi gradovi v lasti občin in posame- znikov, in to kljub znanemu upravljavcu. Upravljanje s kulturnim spomenikom in spomeniškim območjem Ob vprašanju nove namembnosti je, ko govorimo o nada- ljevanju obnove mirnskega gradu, pomembno tudi vpraša- nje upravljanja z njim. Razprave o upravljanju z dediščino so v mednarodnem prostoru postale aktualne že v 70. in 80. letih 20. stoletja, in sicer kot posledica široke definicije kulturne dediščine, vključitve zasebnih stavb, mestnih in podeželskih območij in območij kulturne dediščine pod zaščito in kot posledica sprememb družbeno-političnih sistemov, ki so tedaj vplivali na cel svet (prim. Delak Ko- želj 2009: 32). Naraščanje gospodarske vloge dediščine v sklopu t. i. de- diščinske industrije je na eni strani v lokalna okolja prina- šalo gospodarski, izobraževalni in zaposlitveni napredek, po drugi strani pa je imelo tudi negativne posledice, ki so se odražale v pretirani izrabi dediščine in njeni degradaci- ji. Zato je postalo upravljanje z dediščino14 v zadnjih dese- tletjih sestavni del varovanja in pomemben segment trže- nja kulturne dediščine (Plestenjak, Stokin in Zanier 2014: 163). To še posebej velja za tiste kulturne spomenike, ki so uvrščeni na seznam svetovne dediščine, saj je pogoj za uvrstitev na ta seznam upravljavski načrt. UNESCO v svojih dokumentih (npr. Operational Guidelines 2013) opredeljuje, da mora imeti kul- turna dediščina, sprejeta na seznam svetovne dedi- ščine, ustrezen načrt upravljanja, ki na celovit način določa cilje in ukrepe varovanja, ohranjanja, rabe in razvoja zaščitenih spomenikov ali območij. Pri tem ne moremo mimo prostorskega, gospodarskega in socialnega konteksta kulturne dediščine, zaradi česar mora načrt upravljanja poleg varovanja za- gotavljati tudi cilje in ukrepe, pomembne za razvoj celotnega območja in skupnosti ter usklajenost s planskimi in razvojnimi dokumenti območja. (Na- red 2014: 13) Pri nas smo se z izzivi upravljanja z dediščino resneje sre- čali šele po vstopu v Evropsko unijo leta 2004 in s po- 13 V prvi alineji 60. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (2008) je določeno, da je treba sprejeti načrt upravljanja za vse spomenike in spomeniška območja, ki imajo upravljavca. 14 Upravljanje z dediščino sta obravnavala Bernard M. Feilden in Jukka Jokilehto v Management Guidelines for World Cultural Heri- tage Sites (1993). stopno implementacijo mednarodnih dokumentov tega področja v našo varstveno zakonodajo. Tako lahko v ak- tualnem Zakonu o varstvu kulturne dediščine iz leta 2008 preberemo, da upravljanje s kulturnimi spomeniki in spo- meniškimi območji pomeni izvajanje nalog, ki so potrebne za izpolnitev name- na, zaradi katerega je bil kulturni spomenik ali spo- meniško območje razglašeno za kulturni spomenik, in obsega predvsem vodenje in organiziranje vzdr- ževanja, uporabe, dostopnosti, predstavitve javnosti in spremljanje stanja. (Zakon o varstvu … 2008) Bolj konkretno o upravljanju s kulturnimi spomeniki in spomeniškimi območji govorita 59. in 60. člen omenje- nega zakona, ki določata, da mora upravljanje s spome- nikom zagotavljati lastnik bodisi neposredno v skladu z aktom o razglasitvi ali pa tako, da ga poveri upravljavcu. Upravljanje spomenika ali spomeniškega območja se izva- ja na podlagi načrta upravljanja, tj. dokumenta, s katerim se določijo strateške in izvedbene usmeritve za celovito ohranjanje spomenika ali spomeniškega območja in način izvajanja njegovega varstva.15 Upravljanje s kulturno dediščino je zaradi kompleksno- sti varstva in vključevanja različnih deležnikov posebno zahtevno področje, kar se pri nas odraža v pomanjkanju upravljavskih načrtov za spomenike in spomeniška obmo- čja. Pred letom 2000 z upravljavskimi načrti sploh nismo imeli izkušenj, kar se je pokazalo tudi v primeru neuspe- šne nominacije Partizanske bolnišnice Franje na seznam svetovne dediščine leta 2002.16 Kljub nekaterim upravljavskim načrtom, ki so bili za po- samezne kulturne spomenike in spomeniška območja iz- delani pozneje (npr. Arheološki park Emona, Kobilarna Lipica, Sečoveljske soline, Črnomelj), lahko ugotovimo, da se izdelava upravljavskih načrtov kljub zakonskim do- ločbam in pripravljenimi teoretskimi izhodišči17 v praksi ni uveljavila. Zato večina kulturnih spomenikov in spo- 15 Načrt upravljanja mora obsegati: pregled kulturnih vrednosti spome- nika, vizijo varstva in razvoja, strateške in izvedbene cilje upravlja- nja, upravljavsko strukturo, ukrepe za varstvo pred naravnimi drugi- mi nesrečami, načrt dejavnosti s finančnim okvirom za zagotavljanje dostopnosti in upravljanje obiska, kazalnike, način spremljanja izva- janja, roke veljavnosti načrta ter način dopolnjevanja in spremljanja načrta. 16 Ob nominaciji Bolnišnice Franja za vpis na Unescov seznam svetov- ne kulturne dediščine je bil leta 2002 izdelan tudi načrt upravljanja za obdobje 2001–2011, ki pa je bil pomanjkljivo pripravljen (glej Grobovšek 2015). 17 Na podlagi izkušenj iz projekta PArSJAd – Arheološki parki sever- nega Jadrana, ki je bil v letih 2010–2013 sofinanciran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija–Italija, je Za- vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije pripravil tudi teoretska izhodišča za izdelavo načrta upravljanja kulturnih spomenikov. Na njihovi podlagi so bili izdelani načrti upravljanja arheoloških najdišč, obravnavanih v tem projektu (Plestenjak, Stokin in Zanier 2014). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 70 Razglabljanja Dušan Štepec meniških območij ostaja brez upravljavskih načrtov, kar vpliva na slabo upravljanje z dediščino na splošno. Poleg tega sta za to kriva tudi pomanjkanje študij izvedljivosti in upravičenosti predlaganih programov oziroma neustrezen poslovni načrt (prim. Baraga 2009). Ko govorimo o upravljanju z obnovljenimi gradovi na Slo- venskem v javni lasti, je treba opozoriti še na en pomem- ben vidik, in sicer na pomanjkljivo vključevanje lokalnih deležnikov iz zasebnega, javnega in civilnega sektorja v načrtovanje prenov, umeščanje novih vsebin in upravlja- nje.18 Zato so obnovljeni gradovi v lokalnih okoljih tudi po prenovi bolj ali manj tujki, ne pa pospeševalci razvoja lokalne skupnosti. »Izključevanje javnosti iz heritoloških procesov onemogoča pretoke znanj, vodi k enostranskemu interpretiranju, čemur sledi slabenje kolektivnega spomina in krnjenje kulturne identitete« (Perko 2014: 255). Tega se v zadnjem času vse bolj zavedajo tudi na Ministrstvu za kulturo, kjer že med obnovo gradov iščejo zainteresirane lokalne deležnike, ki bi jih prevzeli v upravljanje.19 Pri upravljanju s kulturnim spomenikom ali spomeniškim območjem ni v ospredju samo njegovo trženje, temveč zagotavljanje razmer za njegovo trajnostno rabo oziroma njegova vključitev v življenje lokalne skupnosti. Dejstvo je, da le redki kulturni spomeniki povrnejo sredstva, vlo- žena v njihovo obnovo (prim. Vodopivec, Šelih in Žarnić 2015: 2). Sicer pa ni cilj, da bi vsak kulturni spomenik pri- našal denar, dovolj je že, da obnovljen spomenik pritegne v turistični kraj pritegne čim več gostov, ki nato trošijo denar za druge turistične storitve (prim. Podkrižnik 2015: 26). Zelo pomembno pa je tudi, da lokalnemu prebivalstvu ves čas omogočamo takšne razmere, da bo kulturni spo- menik ohranjalo z načinom življenja in bo ta predstavljal odliko v njihovem okolju (prim. Perko 2014: 263). O možnih vsebinah in programih v mirnskem gradu O vsebinah in programih v mirnskem gradu je Marko Marin razmišljal hkrati z obnovo gradu. Ne nepomemben podatek pri tem je, da je bil Marin profesor zgodovine gledališča na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predstojnik Inštituta za zgodovino slo- venskega gledališča, režiser in umetnostni zgodovinar. Iz Marinovega profesionalnega gledališkega dela izvira tu- di njegova prvotna ideja, potem ko je leta 1962 razvali- ne nekdanjega gradu prejel v upravljanje,20 da razvaline očisti in ostanke gradu obnovi, tako da bi lahko služili kot 18 Sodobni pristopi k celostnemu varstvu stavbne in prostorske dedi- ščine zahtevajo vključevanje civilnodružbenih akterjev v procese načrtovanja in izvajanja varstvenih dejavnosti (prim. Višnar 2005). 19 Zadnji takšen primer je primer vile Vipolže v Goriških Brdih, ki ga je Ministrstvo za kulturo v letu 2015 predalo v upravljanje Občini Brdo oziroma njenemu Zavodu za turizem, kulturo in šport Brda. 20 Leta 1962 je od Skupščine občine Trebnje prejel 99-letno uporabno pravico do nekdanjega gradu (glej Sapač 2004: 17). kulisa in funkcionalni prostori za študijsko delo njegove igralske skupine,21 s katero je v 60. letih 20. stoletja delal v Kopru.22 Iz tega časa je tudi predlog za ureditev razvalin gradu Mirna, katerega avtor je kipar Janez Lenassi (prim. Sapač 2004: 18–19; Kapus 2016: 22–24). Po letu 1992, ko so se na gradu začeli intenzivnejši rekonstrukcijski posegi, pa si je Marko Marin že konkretneje predstavljal določene vsebine, ki bi bile lahko v gradu po obnovi. Poleg idej, da bi v kašči uredil gledališki atelje, osrednji del (palacij) na- menil stanovanjskim prostorom, v obeh stolpih pa bi ure- dil arhiv, knjižnico in druge prostore za shrambo (Kapus in Marin 2010; Kapus 2016: 43–48),23 si je v obnovljenem arkadnem hodniku zamislil pokrito razstavišče na pro- 21 Svoje prvotne namene z gradom je Marko Marin pojasnjeval v vlogi, ki jo je 30. avgusta 1969 za pridobitev soglasja k načrtom za re- konstrukcijo gradu naslovil na Medobčinski zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani: »Že pred leti sem se zanimal pri SOB Trebnje za ta objekt, ki bi bil s primerno adaptacijo uporaben za delo Ad Hoc igralske skupine, ki trenutno deluje na Koprskem pod imenom Mestnega odra in bi ji grad zlasti v izvensezonskem času služil kot študijski in ateljejski prostori. Generalni razpored prostorov bi bil ta: objekt 1 – kašča bi služil za gledališki atelje, objekt 2 – srednji del za stanovanjske prostore, objekt 3 in 4 pa za arhiv, knjižnico in druge shrambne namene. S primerno ureditvijo teras v dvoriščnem delu objekta bi se pridobil tudi na prostem igralni prostor.« Dokument je shranjen v dosjeju spomenika. Podoben načrt lahko zasledimo tudi v Poročilu o stanju ruševin po obnovitvi oglatega stolpa leta 1975. Njegov prvotni namen pa je razviden tudi iz odločbe, s katero mu je leta 1962 Občinski ljudski odbor Trebnje grad predal v upravljanje. Vse tri dokumente hrani novomeška območna enota ZVKDS v dos- jeju spomenika. 22 Marko Marin je bil vodja takrat novoustanovljenega eksperimental- nega gledališča v Kopru, ki se je imenoval Mestni oder Koper. V njem je kot režiser deloval od leta 1966 (Spletni vir 6). 23 Marko Marin je o vsebinah po obnovi razvalin podrobno pisal v pi- smu, ki ga je leta 1969 posredoval na Medobčinski zavod za spome- niško varstvo v Ljubljani (glej opombo 20). Vsebine so bile leta 1993 podprte še s programsko nalogo, ki jo je izdelal Borut Šajn. Dokumen- te hrani novomeška območna enota ZVKDS v dosjeju spomenika. Nastop španske skupine Orphénica Lyra v sklopu festivala Seviqc Brežice na mirnskem gradu. Foto: Jože Maček. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 71 Razglabljanja Dušan Štepec stem, v nadstropju oglatega stolpa grajski salon, okrogli stolp pa bi uredil v razgledišče (Sapač 2004: 31). V 90. letih 20. stoletja, ko je čiščenje razvalin gradu in konserviranje njegovih ostankov preraslo v rekonstrukci- jo nekdanje podobe gradu, je prvotno zamisel dopolnil in nadgradil z idejo o ustanovitvi inštituta vizualnih umetno- sti, ki bi imel svoj osrednji prostor na mirnskem gradu in bi povezoval dejavnost inštitutov za gledališko in druge avdiovizualne umetnosti (Kapus 2016: 43). Z določene razdalje lahko rečemo, da je njegova ideja o ustanovitvi raziskovalne institucije na področju gledali- ške in avdiovizualne dejavnosti na gradu lahko še vedno aktualna. Vprašanje pa je, ali je uresničljiva, saj njenega protagonista ni več. Tudi sicer je okolje na tem področju kadrovsko podhranjeno. V Mirnski dolini, pa tudi širše na Dolenjskem, trenutno ni posameznika ali institucije, ki bi bila to idejo sposobna razvijati na mirnskem gradu. Vse- kakor pa je lokalna skupnost dobro sprejela njegovo delo, vizijo in programske ideje. Marko Marin je bil zaradi svo- jega dela leta 2002 imenovan za častnega občana občine Trebnje, leta 2006 pa je postal tudi častni krajan Krajevne skupnosti Mirna. V obrazložitvi njegovega imenovanja za častnega mirnskega krajana so predlagatelji zapisali, da je začel grad Mirna po dolgih šestih desetletjih znova pove- zovati krajane Krajevne skupnosti Mirna, s tem pa je Ma- rin pomembno prispeval k samozavesti, enotnosti, ugledu in razvoju omenjene krajevne skupnosti (Kapus 2016: 32). Zato bo za grad treba poiskati nove vsebine, in sicer ta- kšne, ki bodo spodbujale nadaljnji razvoj Mirne in Mirn- ske doline, predvsem pa vključevale želje, načrte in priča- kovanja lokalnega prebivalstva. Prvi pogoj je seveda, da grad preide v javno last.24 Polstoletno delo Marka Marina na gradu Mirna se je močno zasidralo v zavest Mirnčanov. Z gradom se hote ali nehote poistovetijo. Postal je sestavni del njihove identitete. Zato bo zanj treba poiskati takšne vsebine, ki jih bo podprla stroka, ki bodo krajane Mirne in druge prebivalce Mirnske doline aktivno vključevale tako v načrtovanje nadaljnjih posegov kot v poznejše upravlja- nje z gradom in ki bodo podpirale strategijo razvoja trajno- stnega turizma v Mirnski dolini. O nadaljnji usodi gradu je razmišljal že Igor Sapač v knjigi Grad Mirna med včeraj, danes in jutri (2016). V njej je podal izhodišča za njegov nadaljnji razvoj. V mirnskem gradu vidi »transregionalno prepoznavno središče za prirejanje kulturnih prireditev in srečanj s štirimi različno velikimi prireditvenimi prostori, z muzejsko-galerijskimi razstavnimi površinami, manjšim 24 Podobnega razmišljanja je tudi kasteolog Igor Sapač: »Najmanj smi- selno bi bilo, če bi takšna investicija brez pravega epiloga izzvenela v prazno. V skladu z dosedanjo usmeritvijo bi bilo treba obnovlje- nemu mirnskemu gradu dokončno dati značaj javnega objekta s kul- turno namembnostjo, saj bi njegova preobrazba, denimo, v izključno gostinski objekt ali v kakšno javnosti nedostopno zasebno rezidenco po vzoru utrjene kašče pod gradom mogla njegov pomen precej raz- vrednotiti« (2016: 117–118). gostinskim lokalom in s spremljevalnimi prostori« (Sapač 2016: 118). Igor Sapač je zato razmišljal, da bi bilo v njem mogoče zasnovati šest samostojnih vsebinskih sklopov, ki bi bili med seboj vsebinsko in prostorsko dovolj dobro povezani. V kašči in vrhnjem nadstropju palacija je mogoče urediti različno velika zaprta prireditvena prostora, vzhodno in zahodno grajsko dvorišče v navezavi na arkadne hodnike pa uporabiti kot odprta prireditvena prostora. V pritličju in prvem nadstropju palacija je mogoče urediti muzejsko-ga- lerijske razstavne površine. V oglatem stolpu in z njim povezanim prizidkom ob severnem obzidju, ki še ni ponovno zgrajen, je mogoče urediti recepcijo, manjši gostinski lokal s kuhinjo, sanitarije za usluž- bence in obiskovalce, tehnične prostore in dvigalo do prvega nadstropja. V baročni grajski kapeli, ki še ni ponovno zgrajena, je znova mogoče urediti sakralni prostor. V okroglem stolpu je v pritličju mogoče urediti lapidarij – štajnkamro – s prezenti- ranimi kamnoseškimi obdelanimi elementi iz poru- šenih delov gradu, ki jih med obnovo niso ponovno vzidali. (Sapač 2016: 118–119) Iz zapisanega lahko sklenemo, da ima mirnski grad vse možnosti za umestitev sodobnih vsebin. Potrebne pose- ge, ki jih navaja Sapač (2016: 119–140), bo seveda treba uskladiti z zahtevami spomeniškovarstvene službe, saj je mirnski grad od leta 2003 kulturni spomenik lokalnega po- mena (Odlok 2003). Sapačevo izhodišče in usmeritve za nadaljnjo obnovo mirnskega gradu bi veljalo dopolnili še s predlogom doda- tnih vsebin oziroma s programi, ki se ne izključujejo in so za Mirnsko dolino zanimivi ali nujno potrebni: • interaktivni interpretacijski (visitor) center, v kate- rem bi se predstavilo zgodovinske, prostorske, na- ravne in kulturne danosti Mirnske doline, kulturno krajino s kozolci, gradbeno-razvojne značilnosti mirnskega gradu, njegovo obnovo in pomen v ra- zvoju grajske arhitekture na Slovenskem, predsta- vitev Marinove osebnosti (gledališčnik, pedagog, raziskovalec in umetnostni zgodovinar), • medgeneracijski center, ki bi domačinom omogo- čal srečevanja različnih generacij ter prenos znanj in izkušenj od starejših na mlajše rodove in obratno, • prireditveni in razstavni center, ki bi upravljavcu in domačinom omogočal organizacijo različnih kul- turnih in drugih prireditev na prostem, • mladinski hotel. Gre za vsebine in programe, ki bi osmislili nadaljnjo obno- vo gradu, saj bo ta povezana z velikimi finančnimi stroški. Zato je treba razmišljati tudi o takšnih programih, ki bodo prinašali prihodke, saj bo objekt finančno težko vzdrževati samo z javnimi sredstvi (prim. Kuševič 2016: 51–58). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 72 Razglabljanja Dušan Štepec V gradu bo treba načrtovati tudi vsebine, ki bodo ustre- zale potrebam lokalnega prebivalstva, zato je program in način upravljanja treba načrtovati skupaj z njim.25 Doslej na Občini Mirna za grad niso pripravili še nobenih konkre- tnih programov in načrtov. Županova vizija je, da se grad najprej odkupi od Marinovih dedičev in uredi projektna gradbena dokumentacija.26 Relativno dobra prometna lega, bližina občinskega sredi- šča, ne prevelika oddaljenost od glavnega mesta države in obstoječa železniška infrastruktura predstavljajo dobre osnove za umestitev zanimivih turističnih vsebin na grad. Zaradi pomanjkanja nastanitvenih možnosti na Mirni in širše v Mirnski dolini (prim. Florjančič 2010) je na gradu smiselno načrtovati tudi mladinski hotel, saj ima ta dolina vse potrebno za razvoj mladinskega turizma (prim. Štepec 2007). Grad je s svojimi prostorskimi zmožnostmi, ume- ščenostjo v izjemno krajino in zaradi bližine občinskega centra zelo primeren za razvoj tovrstnega turizma – a ta naj bi le dopolnjeval osnovne vsebine, vezane na interak- tivni interpretacijski in medgeneracijski center. Prva pogoja za uresničitev zgoraj navedenih programov sta seveda, da občina ali država najprej odkupita grad27 in da se uredi projektna gradbena dokumentacija o doseda- nji obnovi gradu. Pred nadaljevanjem posegov na gradu je treba izdelati programsko nalogo za dokončanje njegove celovite obnove, v kateri je treba interdisciplinarno in v sodelovanju z lokalnimi deležniki pripraviti bodoči pro- gram izrabe gradu in njegove varovane okolice. V njej je treba preveriti tudi prvotno Marinovo idejo o ustanovitvi inštituta za gledališko in druge avdiovizualne umetnosti. Vsekakor pa bodo morali biti novi programi privlačni in zanimivi za domačine in obiskovalce Mirnske doline. Programska naloga bo nato podlaga za izdelavo projektne gradbene dokumentacije za pridobitev gradbenega dovo- ljenja. Hkrati s tem pa bo treba izdelati tudi upravljavski načrt za celotno varovano območje kulturnega spomeni- ka in njegovega vplivnega območja. Slednje bi bilo tre- 25 Eno od pomembnih načel sodobnega upravljanja z dediščino je upo- števanje potreb lokalnega prebivalstva in njegovo vključevanje v upravljanje dediščine (Wijesuriya, Thompson in Young 2013: 16). Pomembno vlogo v upravljanju dediščine lokalnemu prebivalstvu namenja tudi 15. člen Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003 (Spletni vir 14). 26 Povzemam po pogovoru, ki sem ga imel z županom Dušanom Sker- bišem 3. aprila 2017. Po dedni pogodbi sta po Marinovi smrti la- stnika gradu postala Marija in Sergej Kerševan, ki grad prodajata za 1,65 milijona evrov (Spletni vir 15). Po županovi izjavi je omenjena vsota absolutno prevelik finančni zalogaj za občino, kljub temu pa bodo z lastniki še naprej iskali ustrezno rešitev, da bo grad prešel v javno last, saj sta občini Trebnje in Mirna v njegovo obnovo vložili del javnih sredstev. 27 Javna last gradu bo občini ali državi omogočala vlaganje javnih fi- nančnih sredstev v njegovo nadaljnjo obnovo ter odločanje o naj- primernejši statusno-pravni obliki upravljavca gradu. Poleg tega pa bo omogočala tudi sodelovanje lokalnega prebivalstva v oblikovanju vsebin v gradu in upravljanju z njim. ba razširiti proti jugovzhodu, vse do prve gradbene črte naselja. Spomeniškovarstvene izkušnje iz preteklosti, ko na Mirni prostor med kamnitim mostom čez Mirno in grajskim območjem ni bil zavarovan, so slabe.28 Varovano območje kulturnega spomenika namreč obsega območje reprezentančnega dela gradu s palacijem, stolpi, kapelo, kaščo in obzidjem, njegovo vplivno območje pa obsega lokacijo nekdanje romanske kapele in zgornje pristave ter sega proti jugu do roba prvotnega grajskega ribnika. Izven vplivnega območja zavarovanega gradu ostajajo ribnik in lokacije ostalih gospodarskih stavb, ki so do srede 19. sto- letja sodile še h gradu ali pa so bile sestavni del njegovega širšega okolja, npr. ledenica, mlin in žaga ter kamniti most. Izven varovanja ostaja tudi ravninski del ob reki Mirni ju- govzhodno od gradu, kjer so bile v preteklosti grajske ze- mljiške parcele. Ves ta nezavarovani del je v nevarnosti, da bi se z neustreznimi posegi degradiralo kakovostno okolje spomenika.29 Ustrezne vsebine za mirnski grad bi bilo dosti lažje najti, če bi bila za Mirnsko dolino izdelana strategija razvoja tu- rizma. Žal tega strateškega dokumenta dolina nima kljub že leta 2013 sprejetemu akcijskemu načrtu za vzpostavitev turistične destinacije Mirnska dolina (Žibert 2015: 41) in kljub številnim potencialom za razvoj Mirnske doline kot privlačnega cilja turistov (prim. Štepec 2007; Florjančič 2010; Ramovš 2011). Strategija turizma v Mirnski dolini bi bila v pomoč tudi pri iskanju ustreznih oblik upravljanja z najpomembnejšimi turističnimi proizvodi v dolini. Med njimi je Dežela kozol- cev v Šentrupertu trenutno med najbolj prepoznavnimi in obiskanimi turističnimi lokacijami v Mirnski dolini (prim. Žibert 2015: 41), pri kateri se Občina Šentrupert sooča z izzivi, kako zagotoviti strokovnost in trajnostno upravlja- nje z muzejem na prostem (prim. Štepec 2015). Raziskovalci turističnega destinacijskega upravljanja opozarjajo, da Mirnski dolini manjkata skupna blagovna znamka in organizacija za upravljanje destinacije, ki bi skrbela zanjo (prim. Žibert 2015: 41). Skupno blagovno 28 Leta 2003 je bila na občutljivem zahodnem delu naselja zgrajena nova telovadnica, ki je zaprla izjemen pogled na grad s kamnitega mostu (prim. Štepec 2003). 29 Parkirišče za avtodome ob grajskem ribniku pod gradom tik ob vplivnem območju spomenika (a že izven njega), ki ga ureja občina Mirna (Spletni vir 11), je že eden od teh posegov, ki bi ga morali zelo previdno načrtovati skupaj s spomeniškovarstveno službo. Pa ni tako, saj prostor, na katerem je načrtovano parkirišče, ni zavarovan. Podobno velja tudi za grajski ribnik, ki ga občina načrtuje preurediti v naravno kopališče (Spletni vir 26). Tudi ta ni varovan, zato so na njem ali ob njem dovoljeni vsi posegi, ki jih za to območje dovoljuje občinski prostorski načrt. Razlog, da je ves ta del ostal izven varova- nega območja, je v pomanjkljivih strokovnih podlagah za razglasitev gradu za kulturni spomenik (Mikuž 2003), ki jih je brez posveto- vanja s konservatorji novomeške območne enote ZVKDS pripravil konservatorski svetnik Janez Mikuž iz centralne enote ZVKDS. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 73 Razglabljanja Dušan Štepec znamko bi veljalo graditi na dediščini kozolcev,30 za or- ganizatorja destinacijskega upravljanja pa postaviti javni zavod, ki bi ga ustanovile in financirale vse tri občine v dolini, ali razvojno agencijo, ki bi jo skupaj ustanovili za- sebni, javni in civilni sektor. Zavodsko ali agencijsko obli- ko destinacijskega upravljanja bi bilo najprej treba združiti z upravljanjem Dežele kozolcev, ta pa bi naprej upravljala z mirnskim gradom in drugimi pomembnimi lokacijami v Mirnski dolini.31 Kako z nadaljevanjem obnove mirnskega gradu? Nadaljevanje njegove obnove bo mogoče načrtovati le v primeru, da bo ta podprta z razvojnimi dokumenti na ravni države in občine. Pa poglejmo, kaj o tem govorijo dokumenti, ki so trenutno na razpolago. Najprej državni dokumenti. Nacionalni program za kulturo 2014–2017 (glej Spletni vir 8) je bil osnovni strateški dokument, ki je določal tudi ukrepe na področju varstva kulturne dedišči- ne. V njem je navedeno, da bo država financirala obnovo kulturnih spomenikov, ki so v lasti države (Pišece – grad, Snežnik – pristava gradu, Idrija – topilnica rudnika živega srebra, Kras – Lipica in Škocjan, Negova – grad, Dornava – dvorec, Socerb – grad, Bled – grad, Ptuj – grad Turnišče in grajski park, Dvor pri Žužemberku – območje nekdanje Auerspergove železarne, Leskovec pri Krškem – območje gradu Šrajbarski turn (Spletni vir 8: 161). Nov predlog Na- cionalnega programa za kulturo 2018–2025 še ni sprejet, zato njegovih prioritet še ne moremo upoštevati. Med prioritetnimi nalogami je bilo v (starem) Nacional- nem programu za kulturo 2014–2017 načrtovano tudi fi- nanciranje obnov posameznih grajskih objektov v občin- ski lasti, in sicer: Ajdovščina – grajski park, Bled – grajska pristava, Brežice – grad, Celje – Knežji dvorec, Grad na Goričkem – grad, Jesenice – Ruard-Buccelinijeva grašči- na na Savi, Komen – grad Štanjel, Krško – spodnji grad Brestanica, Maribor – grad, Škofja Loka – grad, Vipava – Lanthierijeva graščina (Spletni vir 8: 162–163). Iz tega lahko sklepamo, da država obnove mirnskega gradu ne bo financirala, dokler bo v zasebni lasti. Zato bi lokalna sku- pnost morala načrtovati čimprejšnji odkup gradu. 30 Kozolcem podobne sušilne naprave sicer poznajo tudi drugod po svetu, vendar nikjer v tako raznolikih in bogatih izvedbah, zato so kozolci na Slovenskem posebnost v svetovnem merilu. So izjemna arhitekturna in tesarska mojstrovina, ki ji v svetu ni para. Kozol- ci v Mirnski dolini sodijo med doslej najbolj raziskane kozolce na Slovenskem. Na podlagi opravljenih raziskav je bil na južnem robu Šentruperta med letoma 2010 in 2013 postavljen muzej na prostem s kozolci. Eden od njegovih ciljev je, da postopoma preraste v središče za preučevanje in predstavitev značilnosti kozolcev na Slovenskem (glej Štepec 2015, 2016). 31 Podobne težnje po skupnem upravljanju z dediščino lahko zasledimo tudi pri pomurskih občinah v njihovem podpisu pisma o nameri za ustanovitev Mreže pomurskih gradov in dvorcev (Spletni vir 9). Ministrstvo za kulturo je v starem Nacionalnem programu zapisalo, da namerava omenjene projekte izvesti s pomo- čjo sredstev iz evropske kohezijske politike 2014–2020. Ta pa so bolj kot investicijskim namenjena projektom, ki prispevajo k dvigu konkurenčnosti, gospodarski rasti, po- večevanju števila zaposlenih in razvoju človeških virov (Spletni vir 8: 165). To pomeni, da v finančnem obdobju do 2020 iz Evropskega sklada za regionalni razvoj ne bo sredstev za obnovo gradov, zato je Ministrstvo za kulturo pripravilo rezervni načrt v obliki Predloga Zakona o zago- tavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi,32 s katerim bi zagotovilo dodatna investicijska sredstva za kulturno dediščino tudi iz državnega proračuna. Župani Mirnske doline bodo morali prepričati odgovorne na Mini- strstvu za kulturo, da dokončanje obnove mirnskega gradu uvrstijo med nujne programe v kulturi. Ena od prioritet starega Nacionalnega programa za kultu- ro je bilo tudi Oblikovanje destinacij, proizvodov in sto- ritev kulturnega turizma za večjo prepoznavnost kulturne dediščine in prispevek h gospodarskemu razvoju območij (Spletni vir 8: 82). Tu je mogoče iskati priložnost za finan- ciranje oblikovanja turistične destinacije Mirnska dolina in posredno modela upravljanja z najpomembnejšo dedi- ščino v Mirnski dolini. Lokalnih razvojnih dokumentov, ki bi opredeljevali razvoj Mirnske doline in območja Občine Mirna, pa praktično ni. Občina še nima izdelane strategije razvoja, tako da ne moremo razbrati, kakšne so njene prioritete na področju varstva kulturne dediščine. Lahko pa na podlagi predlo- ga za ustanovitev nove občine Mirna, ki ga je leta 2009 pripravila Krajevna skupnost Mirna, ugotovimo, da je ena od njenih pomembnih razvojnih prioritet povezova- nje s sosednjima občinama za razvoj Mirnske doline. Ta- ko je Občina Mirna s sosednjima občinama (Šentrupert in Mokronog - Trebelno) podpisala sporazum o interesnem povezovanju, integralnem konceptu urejanja prostora in sodelovanju na področjih, ki vzdržujejo skupno identiteto in so pomembna za izvajanje projektov na območju podpi- snikov sporazuma, ki vzpostavljajo in razvijajo optimalne razmere za kakovostno življenje in delo občanov v Mirn- ski dolini. V omenjenem sporazumu so se mirnska, šentru- pertska in mokronoška občina zavezale, da bodo skupaj načrtovale in izvajale nekatere skupne programe in projek- te, med drugim tudi skupno strategijo razvoja športa, kul- ture, turizma, ekologije in ohranjanja kulturne dediščine ter razvijale skupno blagovno znamko Mirnska dolina. Na žalost občinam v šestih letih še ni uspelo izdelati skupne strategije za ohranjanje kulturne dediščine in razvoj turiz- 32 Pred kratkim je šel predlog na pobudo poslancev Državnega zbora v parlamentarni postopek. Predlog predvideva 122.600.000 evrov do- datnih sredstev za najnujnejše ukrepe na področju kulture za obdobje 2020–2026, od tega 20,5 milijona za kulturne spomenike v državni lasti in 11,5 milijona za drugo kulturno dediščino v lasti drugih la- stnikov (Spletni vir 16). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 74 Razglabljanja Dušan Štepec ma. Zato bo treba v prihodnosti za celotno Mirnsko dolino nujno izdelati strategijo razvoja, katere sestavni del bosta tudi turizem ter varstvo in ohranjanje kulturne dediščine. Sklep Napovedi o možnosti nadaljevanja obnove mirnskega gradu niso optimistične. Kljub vsemu velja nadaljevati z aktivnostmi za odkup gradu, s katerimi je občina Mirna že začela. Šele z odkupom bo mirnska občina lahko – skupaj s sosednjimi občinami Trebnje, Šentrupert in Mokronog - Trebelno, strokovnjaki in zainteresirano javnostjo – izde- lala in uredila manjkajočo gradbeno dokumentacijo doslej opravljenih del na gradu, izdelala programsko nalogo in projektno gradbeno dokumentacijo za dokončanje obno- ve, pridobila gradbeno dovoljenje in izdelala upravljavski načrt, ki bo določil tudi upravljavca. Omenjena dokumentacija bi nato omogočila tudi za prija- vo na razpise za pridobitev evropskih sredstev iz programa meddržavnega sodelovanja, Evropskega sklada za regio- nalni razvoj ali Norveškega finančnega mehanizma. Nadaljevanje prenove mirnskega gradu ima prave mo- žnosti le v sklopu razvoja turistične destinacije Mirnska dolina. Od tega bo v največji meri odvisna tudi nadaljnja usoda mirnskega gradu. Občina Mirna brez sodelovanja s sosednjima občinama finančno in kadrovsko ne bo zmogla odkupiti gradu in pripeljati njegove obnove do konca. Občine bodo mora- le sodelovati in delati skupaj, pogoj za to pa bo določitev skupnih prioritet v dolini. Ena od teh bi morala biti tudi nepremična kulturna dediščina, saj je z njo Mirnska do- lina izredno bogata. Številčno in kakovostno sodi kultur- na dediščina na osrednjem območju Mirnske doline, med Mirno, Šentrupertom in Mokronogom, med najbogatejša območja v Sloveniji (prim. Štepec 2009). Tega se v Mirn- ski dolini zavedajo in zato dediščino v svojih strateških razvojnih dokumentih tudi zelo visoko vrednotijo (prim. B. n. a. 2010a; 2010b). Literatura BARAGA, Barbara: Slovenska arhitekturna grajska dediščina: Problematika ohranjanja. AR. Arhitektura, raziskave 9 (2), 2009, 60–63. BOŽIČNIK, Ana: Študija možnosti ponudbe visokega turizma v objektih kulturne dediščine Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, 2006. DELAK KOŽELJ, Zvezda: Etnologija in varstvo naravne in kulturne dediščine. (Vestnik, 21). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2009. DOBLEHAR, Andrej: Spomeniškovarstveni pristopi obnove gra- dov na Slovenskem. Varstvo spomenikov 42–43, 2007, 119–150. FLORJANČIČ, Petra: Destinacijski menedžment na primeru Mirnske doline. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljublja- ni, Ekonomska fakulteta, 2010. GROBOVŠEK, Jovo: Partizanska bolnišnica Franja na UNES- COVEM seznamu. V: Sanja Buble in Zoran Čiča (ur.), Zaštita i očuvanje tradicijske kulturne baštine / Varstvo nepremične kul- turne dediščine: Zbornik radova IV. Simpozija etnologa konzer- vatora Hrvatske i Slovenije, Stari Grad na Hvaru, 2010. Zagreb: Hrvatsko etnološko društvo, 2015, 23–38. HAFNER, Aleš: Prenova slovenskih gradov v novem tisočletju. V: Miha Preinfalk (ur.), Iz zgodovine slovenskih gradov. Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 60, 2012, 791–808. HAZLER, Vito: Ni obnove brez programa. Iz oči v oči z dr. Vi- tom Hazlerjem – Murkovim nagrajencem za leto 2007: Intervju- vala Adela Ramovš. Glasnik SED 49 (1–2), 2009, 67–71. HAZLER, Vito: Celovitost in celostnost obravnave gradov, gra- ščin, dvorcev in pripadajočih gospodarskih stavb v sodobni re- cepciji in percepciji kulturne dediščine. V: Miha Preinfalk (ur.), Iz zgodovine slovenskih gradov. Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 60, 2012, 761–790. HOHNEC, Tanja: Etnološki vidik metodologije upravljanja kul- turnih spomenikov in spomeniških območij. Doktorsko delo. Lju- bljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2013. KAPUS, Marko: Ogromno dela me čaka: Ni to veselo. V: Marko Kapus (ur.), Grad Mirna med včeraj, danes in jutri. Mirna: Stu- dio 5, 2016, 15–48. KUŠEVIČ, Alenka: Upravljanje s kulturnimi spomeniki v lasti Republike Slovenije. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2016. MARIN, Marko: Iz grajske kronike: Majnhard grof Mirneski. Revija Speča lepotica 1, 1993, 3. MIHALIČ, Tanja, Dušan Kramberger, Brigita Lipovšek, Irena Piciga, Maja Omahen, Jožko Rutar in Lučka Letič: Modeli finan- ciranja ekonomike varstva in upravljanje s kulturno dediščino: Slovenski gradovi – financiranje, ekonomika, upravljanje: In- terno letno poročilo o delu na projektu. Ljubljana: Raziskovalni center Ekonomske fakultete, 2000. MIKUŽ, Janez: Grad Mirna na Dolenjskem: Strokovne osnove za razglasitev za kulturni spomenik. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2003. MRAK, Mojmir, Maja Gazvoda in Maruša Mrak: Projektno fi- nanciranje: Alternativna oblika financiranja infrastrukturnih objektov. Ljubljana: Služba vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiki, 2005. NARED, Janez: Trajnostno upravljanje območij s kulturno de- diščino. V: Janez Nared in Nika Razpotnik Visković (ur.), Upra- vljanje območij s kulturno dediščino. (CAPACities, 2). Ljublja- na: Založba ZRC SAZU, 2014, 11–15. PERKO, Verena: Muzeologija in arheologija za javnost: Mu- zej Krasa. Ljubljana: Kinetik, zavod za razvijanje vizualne kulture, 2014. PLESTENJAK, Ana, Marko Stokin in Katharina Zanieri: Teoret- ska izhodišča za izdelavo načrta upravljanja kulturnih spomeni- kov. Varstvo spomenikov 47–48, 2014, 162–185. POTOČNIK, Bernarda: Hmeljnik: Način življenja plemiške dru- žine Wamboldt von Umstadt med prvo in drugo svetovno vojno. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 75 Razglabljanja Dušan Štepec (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva, 22). Lju- bljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. PUKL, Adela: Etnološki vidik funkcionalne izrabe grajske de- diščine na Slovenskem. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2012. RAMOVŠ, Mojca: Prijazno letovališče: Identitete in turizem v Mirnski dolini s poudarkom na Občini Šentrupert. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Od- delek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2011. ROŽMAN, Helena: Kulturna dediščina občine Krško in lokalno okolje: Prenova in oživljanje kulturne dediščine v lasti lokalne skupnosti. V: Dušan Strgar, Ana Mlinar, Helena Rožman, Zoran Čiča, Dušan Štepec in Boris Mravlje (ur.), Povzetki VII. simpozi- ja etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške = Sažetci VII. simpozija etnologa konzervatora Hrvatske i Slovenije. Krško: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2017, 31. SAPAČ, Igor: Obnova mirnskega gradu. (Grad Mirna, 2). Mir- na: Studio 5, 2004. SAPAČ, Igor: Grad Mirna med včeraj, danes in jutri. V: Marko Kapus (ur.), Grad Mirna med včeraj, danes in jutri. Mirna: Stu- dio 5, 2016, 71–140. ŠTEPEC, Dušan: Kritično o podobi stare Mirne in novi šoli. Do- lenjski list 54 (25), 19. 6. 2003, 20. ŠTEPEC, Dušan: Grad Mirna in njegova obnova: Igor Sapač: Grad Mirna: Obnova mirnskega gradu. Rast 16 (3/4), 2005, 378–380. ŠTEPEC, Dušan: Identificiranje in vrednotenje kulturne dedišči- ne. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2009. ŠTEPEC, Dušan: Problematika (iz)rabe dediščine v turistični namen na primeru Dežele kozolcev v Šentrupertu na Dolenjskem – muzej na prostem, ekomuzej ali zgolj turistična atrakcija? V: Dušan Strgar (ur.), Varstvo nepremične kulturne dediščine = Za- štita i očuvanje tradicijske kulturne baštine: Zbornik V. simpozi- ja etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške, Triglavski na- rodni park, Log v Trenti 9. 10.–11. 10. 2013. Novo mesto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2015, 99–118. ŠTEPEC, Dušan: Kozolec na Slovenskem: Nedokončana raziskovalna zgodba. V: Jadranka Grbić Jakopović, Tanja Ko- vačič, Anita Matkovič, Saša Renčelj Škedelj in Luka Šešo (ur.), Srednjeevropsko povezovanje etnologov in kulturnih antropolo- gov kot izziv današnjemu času = Srednjoeuropsko povezivanje etnologa i kulturnih antropologa kao izazov današnjemu vreme- nu: 13. Vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo = 13. Hrvatsko-slovenske etnološke paralele. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2016, 88–99. ŠTEPEC, Matej: Razvojni potenciali podeželja občine Šentru- pert s poudarkom na razvoju mladinskega turizma. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Od- delek za geografijo, 2007. VODOPIVEC, Barbara, Jana Šelih in Roko Žarnić: Interdiscipli- narna opredelitev prioritet obnove stavbne dediščine na primeru gradov. Annales 25, 2015, 1, 1–18. ZUPAN, Gojko: Gradovi kot duhovna dediščina Slovenije v 20. stoletju. V: Miha Preinfalk (ur.), Iz zgodovine slovenskih gra- dov. Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 60, 2012, 809–824. ŽIGON, Tanja: Grad Haasberg in knezi Windischgraetz. Loga- tec: Mali, 1992. VIŠNAR, Katarina: Razvoj in pomen nevladnega sektorja v varstvu dediščine Slovenije. AR. Arhitektura, raziskave 2, 2005, 18–21. WIJESURYJA, Gamini, Jane Thompson in Christopher Young: Managing Cultural World Heritage. Paris: ICCROM, ICOMOS, IUCN, UNESCO World Heritage Centre, 2013. ZEMLJARIČ, Mojca: Številni slovenski gradovi v prihodnje le še ruševine?: Slovenija, Podravje: Po vojni graščake napodili, njihove posesti nacionalizirali, 70 let za tem gradovi propadajo. Štajerski tednik 68 (2), 9. 1. 2015, 4–5. Normativni, arhivski in drugi viri B. n. a.: Vizija in strategija občine Šentrupert: Projekt VIS Šen- trupert. Šentrupert: Občina Šentrupert, 2010a. B. n. a: Projekt VIS Mokronog - Trebelno: Vizija in strategija občine Mokronog - Trebelno. Šentrupert: Občina Šentrupert, 2010b. KAPUS, Marko in Marko Marin: Prihodnje vsebine mirnskega gradu. Neobjavljen tipkopis, ki ga hrani Marko Kapus. B. n. k.: 2010. Mirna: Grad Mirna. Dosje spomenika, ZVKDS OE Novo mesto. Odlok o razglasitvi gradu Mirna za kulturni spomenik lokalnega pomena. Uradni list RS, št. 127/2003, str. 17458. Predlog za ustanovitev nove občine Mirna. Neobjavljen tipko- pis, ki ga hrani Marko Kapus. [Mirna]: Krajevna skupnost Mir- na, 2009. Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini. Uradni list RS, št. 89/1999 in 107/1999-popravek. Zakon o varstvu kulturne dediščine. Uradni list RS, št. 16/2008. Spletni viri Spletni vir 1: Z obnovo vile Vipolže Slovenija dobiva pravo krajino dvorcev in gradov; http://www.mk.gov.si/nc/si/medij- sko_sredisce/novica/article/1328/6745/, 5. 11. 2015. Spletni vir 2: Gradovi na prodaj; http://www.vecer.com/cla- nek2014091406058804, 5. 11. 2015. Spletni vir 3: Revizijsko poročilo: Obnova gradov z evropskimi sredstvi; http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/K6749F5676AC2B2B 7C125765C0036ACD2/$file/MK_ESRR04-08.pdf, 5. 11. 2015. Spletni vir 4: Center za evropsko prihodnost; http://www.cep.si/ activities, 5. 11. 2015. Spletni vir 5: Novodobni graščaki; http://manager.finance. si/331732/Novodobni-gra%C5%A1%C4%8Daki, 5. 11. 2015. Spletni vir 6: »Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te lahko živega požre«; Primorske novice; http://www.primorske. si/Plus/7--Val/Gledalisce-je-nekaj-najlepsega-na-svetu-ceprav- -te-, 18. 1. 2016. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 76 Razglabljanja Dušan Štepec Spletni vir 7 Grad Rajhenburg obnovljen za nova stoletja, RTV SLO, MMC, 2. december 2012; http://www.rtvslo.si/lokalne-no- vice/foto-grad-rajhenburg-obnovljen-za-nova-stoletja/297125, 18. 1. 2016. Spletni vir 8: Nacionalni program za kulturo 2014–2017; http:// www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/ Drugo/novice/NET.NPK.pdf, 18. 1. 2016. Spletni vir 9: Podpisali pismo o nameri za ustanovitev Mreže pomurskih gradov in dvorcev, 18. marec 2014; http://www.pr- lekija-on.net/lokalno/7462/podpisali-pismo-o-nameri-za-usta- novitev-mreze-pomurskih-gradov-in-dvorcev.html, 18. 1. 2016. Spletni vir 10: Odprto pismo Občine Krško o nameravani držav- ni prodaji gradu Šrajbarski turn, Leskovec pri Krškem; http:// www.krsko.si/1097/odprto-pismo-obcine-krsko-o-nameravani- -drzavni-prodaji-gradu-srajbarski-turn-leskovec-pri-krskem, 18. 1. 2016. Spletni vir 11: Turizem na Mirni – poglejte načrte občine, 15. 7. 2017; http://www.nadlani.si/potovanja/turizem-na-mirni-poglej- te-nacrte-obcine/, 15. 8. 2017. Spletni vir 12: Strateški načrt javnega zavoda Kulturni dom Krško ter enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg za obdobje 2015–2019; http://www.kd-krsko.si/ upload/files/strateski-nacrt-javnega-zavoda-kulturni-dom-krsko- -ter-enot-2015-2019.pdf, 5. 2. 2018. Spletni vir 13: Javni razpis za izbor kulturnih projektov na po- dročju nepremične kulturne dediščine, ki jih bo v letih 2017– 2018 (so)financirala Republika Slovenija iz dela proračuna, namenjenega za kulturo (v nadaljevanju: spomeniško-varstve- ni projektni razpisi, oznaka: JPR2-SVP-2017-18); http://www. mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Raz- pisi/2016/razpisi/JPR2-SVP-2017-18/1_Besedilo_razpisa_ SVP_2017-2018, pdf, 5. 2. 2018. Spletni vir 14: Zakon o ratifikaciji Konvencije o varo- vanju nesnovne kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 2/2008; https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/ vsebina?urlmpid=20082, 5. 2. 2018. Spletni vir 15: Grad Mirna lahko kupite za 1,65 milijona evrov; http://www.nadlani.si/novice/mirnski-grad-lahko-kupite-za-165- -milijona-evrov-foto/, 5. 2. 2018. Spletni vir 16: Poslanci v parlamentarno proceduro vložili t. i. zakon o kulturnem evru; https://misli.sta.si/2478365/poslanci-v- -parlamentarno-proceduro-vlozili-t-i-zakon-o-kulturnem-evru, 5. 2. 2018. The Mirna Castle Renovation as an Opportunity for the Development of Cultural Tourism in the Mirna Valley After the death of Marko Marin, the Mirna Castle owner, who had been the main actor involved in the castle renovation, working alongside the Speča Lepotica Society, the locals are now faced with the question of what to do about the castle re- novation. Over the years of renovation, the Mirna Castle has become an important symbol, which the locals have come to identify with strongly. Equally concerned with this issue are the interested professionals and the public. The castle’s monu- mental value is exceptional and since 2003, it has enjoyed the status of a cultural monument of local significance. It boasts an exceptional landscape-related and spatial location. Its proximity to transport infrastructure is a strong argument in favour of the castle being used for suitable cultural and tourist purposes. However, the future planners of the castle’s development are faced with certain challenging circumstances. The castle is privately owned and its construction permits are not in order. Also, no public funds have been allocated for its renovation. The deliberations and plans for the incorporation of new contents are additionally hindered by the lack of tourism-development strategies at the local and regional levels. In the paper, the author analyses the situation and aims to find the arguments for the castle renovation to be continued and arguments in favour of the contents he believes could be incorporated in the castle. To start with, he presents the castle renovation-related experiences in Slovenia after 1991 and identifies the main problem with regard to this, i.e. in Slovenia, castle renovation projects has so far been undertaken without any suitable programmes. The author then presents Marko Marin’s initial plans for the Mirna Castle and all further deliberations on the possible contents and the programmes that could be offered in the castle. In the final part, he presents the views of the castleologist Igor Sapač and his own proposal of the contents defined on the basis of his work related to the protection of monuments in the Mirna Valley over the years. Tema Avtor* 77 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Saša Poljak Istenič (ur.): Stare tržiške jedi, novi okusi: Tržiška kulinarična dediščina. Ljudska univerza, Tržič 2017, 104 str. Priprava hrane in njeno uživanje sta od nekdaj povezovala ljudi. Ni lepše- ga trenutka, ko se družina zbere okoli mize in ob skupnih pogovorih zaužije dobrote, ki jih je skrbno pripravila do- mača gospodinja, v sodobnem času pa čedalje večkrat tudi domači gospodar. Hkrati priprava hrane po določenih receptih in načini njenega uživanja kažeta splošne družbeno-kulturne in gospodarske spremembe v določe- nem okolju in tudi širše. Če so nekdaj jedilniki vsebovali le sestavine iz do- mačega okolja in s tem kazali splošne geografske značilnosti pokrajine, so jedilniki po drugi svetovni vojni, ko se začne izboljševati splošni družbeni položaj slovenskega prebivalstva in povečevati možnost nakupov sesta- vin iz širšega sveta, postali bogatejši in raznovrstnejši, vendar splošnejši in brez lokalnih specifik. Danes pa so posledice globalizacije, modernizacije in izgubljanja lokalnih identitet na eni strani in boljše ozaveščenosti o potrebi uživanja sestavin s t. i. nič kilometri na drugi strani marsikje spodbudili vno- vično raziskovanje domače tradicio- nalne kulinarike, ki po sodobnih inter- pretacijah predstavlja pomemben del nesnovne kulturne dediščine. V tem kontekstu so se raziskave lotili tudi na Ljudski univerzi Tržič, kjer v sklopu študijskega krožka od septembra 2016 raziskujejo stare tržiške jedi z name- nom, kot pojasni nekdanja direktorica Ljudske univerze Tržič Metka Knific Zaletelj, »da bi kulinarično dediščino, iz katere se je razvila naša današnja prehrana, bolje spoznali in poiskali je- di, ki so jih radi in pogosto jedli naši predniki« (str. 7). Rezultat druženja pod strokovnim vodstvom etnologinje Saše Poljak Istenič je zanimiva knjiga Stare tržiške jedi, novi okusi, ki je iz- šla novembra 2017. Ker raziskovanje tržiške kulinarike za prebivalce Tržiča ni bila novost, saj so se tej tematiki v sklopu študijskih krožkov lotili že pred dvema desetletjema, svoj del pa so prispevali tudi otroci iz Osnovne šole Križe, so udeleženke ob odkrivanju tradicionalnih jedi te tudi nadgradile. Pod vplivom diskurzov, da nesnovna kulturna dediščina ni zamrznjena v ča- su in prostoru, temveč spreminjajoča se sestavina naše kulture, ki je moč- no odvisna od nosilcev in izvajalcev kulturnih praks, so udeleženke krožka iskale načine, kako stare jedi, ki jih je v sodobnih časih marsikdaj težko za- užiti, dodati sestavine ali jih pripraviti na drugačne načine, tako da bodo všeč tudi mlajšim generacijam. Kot pouda- ri vodja študijskega krožka in uredni- ca knjige Saša Poljak Istenič, »knjiga tako ob osnovnih receptih prinaša tudi predloge za drugačne različice jedi, ki so bolj po okusu sodobnega človeka« (str. 8). V knjigi tako najdemo različ- ne recepte za pripravo kruha, tržiške flike, trijeta, štrukljev, flancatov, ajdo- vega šmorna, ajdovih krapov, koruznih žgancev, močnikov (matuze in maslov- nika), prežganke, prosene kaše, alelu- je, krompirjevega golaža, govnača, grenadirmarša, tržiških bržol in jabolk v testu. Pod vsakim receptom je nave- dena njegova avtorica, kar pokaže po- membnost nosilcev nesnovne kulturne dediščine. Pomemben doprinos knjige je njen zgodovinski del, ki na kratko pojasni, kdaj so določeni pridelki, kot so ajda, koruza, proso, krompir idr. pri- šli v slovenski prostor, od kod izvira- jo določena imena jedi (prim. štruklji, močnik, grenadirmaš, cesarski praže- nec idr.) ter kakšno vlogo so imeli pri- delki ali jedi v zgodovini Slovencev. Za širšega bralca kot tudi etnološko stroko so izrednega pomena navedeni spomini sogovornic in sogovornikov o uživanju določene hrane, ki knjigi dajejo potrebno pristnost in verodo- stojnost. Tako lahko preberemo, kako so se v starih časih otroci znašli, da so lahko pri sosedi okusili flancate, kako cesarskega praženca ni mogoče nare- diti zgolj z enim jajcem, kako se lahko ponesreči priprava ajdovih krapov, pa ravno takrat, ko je na obisku tašča, kaj so v Tržiču in okolici jedle porodnice – in še mnogo zanimivih anekdot avtoric knjige. Pomemben del predstavljata še poglavji o zgodovinskih drobcih o pre- hranjevalnih navadah ter hrani in pijači Tržičanov, ki je delo kustosa Tržiškega muzeja Bojana Knifica, in poglavje ‘Še to in ono o Tržiški prehrani’, ki so ga napisali Nika Perko, Jožica Koder, Ka- tarina Tomc, Bojan Knific in Saša Po- ljak Istenič. V tem, drugem delu knjige tako izvemo, kje so Tržičani lahko ku- pili meso, da ribe niso bile pomembna sestavina kulinarične ponudbe, kako so si bogatejši ljudje ob večjih prazni- kih lahko privoščili gosi in purane, ki so jih vozili s Primorske, o kolinah, ki so še danes pomemben kulinarični praznik, o kuharskih tečajih, pekarnah Knjižne ocene in poročila Jasna Fakin Bajec * Jasna Fakin Bajec, dr. znanosti s področja etnologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije, Raziskovalna postaja Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica; jasna.fakin@zrc-sazu.si. 78 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Petra Kavrečič, dr. zgodovine, docentka, znanstvena sodelavka, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za zgodovino in Oddelek za antropologijo in kulturne študije, Titov trg 5, 6000 Koper; petra.kavrecic@fhs.upr.si. Knjižne ocene in poročila Jasna Fakin Bajec in drugih zanimivih dogodivščinah. Zadnje poglavje pa bralca seznani s starimi tržiškimi gostilnami in njihovi kulinarični ponudbi in prinaša nekaj zapisov lokalnega izročila v zvezi s prehrano. Knjiga tako na 104 straneh prinaša pomembno interpretacijo kulinarične dediščine med tradicijo in inovacijo v Tržiču in mirno lahko trdimo, da je nepogrešljiv vir za vsakogar, ki ga za- nimajo zgodovina, kulinarika ali nači- ni ustvarjalnega dela, temelječega na zgodovini in tradiciji določenega oko- lja. Ker kulinarične dediščine nikakor ne moremo razumeti zgolj kot simbola za opredeljevanje lokalne identitete in sestavine za obogatitev turistične po- nudbe, temveč tudi kot pomemben po- tencial za gospodarski razvoj, lahko le upamo, da bodo knjigo ustrezno prepo- znali, ovrednotili in uporabili lokalni kulinarični ponudniki, ko bodo skušali svoje jedilnike obogatiti s posebnostmi lokalnega okolja. Pri tem pa ne sme- jo prezreti in pozabiti opomniti svojih gostov, da so k njihovi ponudbi veliko pripomogli prav domačinke in doma- čin, ki so se v sklopu vseživljenjskih izobraževanj in dejavnosti lotili tako pomembne tematike. Pri tem pa uživa- li, se nasmejali in se marsičesa novega naučili. O tem priča tudi bogato slikov- no gradivo, ki ga je v celostno grafično podobo zaokrožila tudi domačinka, oblikovalka Andrejka Belhar Polanc. Knjižne ocene in poročila Petra Kavrečič* Tri priznane slovenske etnologinje, Saša Poljak Istenič, Mateja Habinc in Katja Hrobat Virloget, so v sklopu Knjižnice Glasnika Slovenskega etno- loškega društva 51 zbrale raziskave o manjšinah s pomenljivim naslovom Nemi spomini: Manjšine med obrob- jem in ospredjem. Urednice so v zbor- nik uvrstile paleto študij primera iz slovenskega prostora (in zamejstva) v različnih zgodovinskih okoliščinah in realnostih. Prispevek Katje Hrobat Virloget se osredinja na spomine Italijanov v Istri ter na odnose, ki so se po drugi svetov- ni vojni vzpostavili v prostoru, kjer sta se z zamenjavo političnega sistema in oblasti spremenila tudi vloga in odnos do nekdaj dominantne etnične skupine. Avtorici uspe problematiko odseljeva- nja kontekstualizirati s širšim evropski okvirom političnega dogajanja v Evro- pi po drugi svetovni vojni. Pri tem prek analize spominov pokaže, kako je (bila) oziroma ni (bila) slišana italijanska na- rodna skupnost v povojnem času svo- jega odhoda (odhajanja) iz Istre niti v času svojega (pre)oblikovanja v manj- šinsko skupnost. Obenem kritično opo- zori na slovenski nacionalni diskurz, ko Slovenci v tem prostoru pridobijo status dominantne skupnosti, ki pravi- co do tega položaja utemeljuje s krivdo drugega in lastno viktimizacijo. Tako spomine drugega ne samo ne slišimo, ampak tudi ni treba, da jih slišimo. Alenka Janko Spreizer se je lotila vprašanja Romov, ki imajo v Republi- ki Sloveniji status »posebne skupno- sti« (http://www.un.gov.si/manjsine/), so pa v javnem diskurzu in družbi ve- činoma označeni za marginalizirano etnično skupino. Pri tem je na podlagi izbranih reprezentacij romske kulture v Slovenskem etnografskem muzeju ter v romskih muzejih in naseljih (npr. Kamenci in Pušča) analizirala procese ustvarjanja romske kulturne dediščine (kateri elementi in primeri so izposta- vljeni). Sprašuje se, koliko so akterji s temi dejanji pripomogli k senzibiliza- ciji družbe do marginaliziranih glasov romske etnične skupnosti. Mirna Buić svojo raziskavo usmeri na status narodnih skupnosti narodov nek- danje SFRJ, ki so po razpadu države v Sloveniji ostali brez urejenega statusa in modela ohranjanja svoje kulturne dediščine. Avtorica jih označi kot ne- vidne družbene skupine, politično mar- ginalizirane, kar sicer ne velja zgolj za obravnavani primer – slovensko Istro, ampak za celotni slovenski pro- stor. Njena razprava predstavi razmere SAŠA POLJAK ISTENIČ, KATJA HROBAT VIRLOGET IN MATEJA HABINC (UR.): Nemi spomini: Manjšine med obrobjem in ospredjem. Slovensko etnološko društvo (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 51), Ljubljana 2017, 137 str. 79 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Petra Kavrečič obravnavanih skupnosti, ki kljub temu, da formalno nimajo urejenega statusa, na lastno pest organizirajo dejavnosti ter aktivno sodelujejo v javnosti in sku- pnosti v želji, da bi dosegli spremembo svojega položaja in razmer za ohranja- nje lastne identitete in dediščine. Jerneja Ferlež obravnava skupnost, ki jo zaradi »pripadnosti nemškemu je- zikovnemu, kulturnemu in politične- mu krogu« označujemo kot »Nemci« (str. 72). Gre za skupnost, ki je bila v Mariboru v 19. in 20. stoletju podvr- žena večkratnim spremembam svojega položaja in v prejšnjem stoletju posto- pnemu prehodu iz skupnosti z domi- nantnim statusom (tako v političnem, ekonomskem in družbenem smislu) v marginalno skupino, ki se danes so- oča s (skoraj) popolnim izbrisom in pozabo. Podobno kot italijanska na- rodna skupnost v Istri sta dominantna in marginalna etnična skupnost tudi v Mariboru zamenjali vlogo. To se je na Štajerskem sicer zgodilo po koncu prve svetovne vojne, ko je prišlo do hitre slovenizacije mesta (podjetja, šole, kulturne ustanove). Mariborski Nemci so tedaj postali manjšina, svoj dominantni položaj pa so večinoma uspeli ohraniti na gospodarskem po- dročju. Karte za politično prevlado nad mestom je premešala druga svetovna vojna, po vojni pa je nemška skupnost iz mesta skoraj popolnoma izginila. V prispevku avtorica pokaže, kako se z menjavo razmerij med političnimi sila- mi spremenijo tudi razmerja med sku- pnostmi, ki prehajajo iz dominantnih v marginalne, znova pridobijo moč in naposled skoraj izginejo. Vsakokratna večina, bodisi nemška ali slovenska, ki sta obravnavani v članku, uporabljata sorodne vzorce vedenja v odnosu do vsakokratne manjšine. Nadja Valentinčič Furlan pod drobno- gled vzame življenjsko zgodbo Mirka Mlakarja iz Porezna. Ta v delu, ki ga je objavil leta 2016 (gradivo za objavo pa je začel zbirati leta 2004), predstavi kroniko svoje družine, kmetije in spo- mine na svoje življenje. Znanstvena analiza spominov, dnevniških zapisov, (avto)biografij se kot raziskovalna me- toda uporablja v različnih znanstvenih disciplinah (npr. zgodovini), avtorico prispevka pa zanimajo Mirkovo doje- manje svoje identitete (kmet) in pri- padnosti narodni ali poklicni skupini ter njegovo doživljanje, spremljanje in kritično dojemanje sprememb na poli- tičnem in družbenem področju zlasti v prejšnjem stoletju. Iz Mirkovega dela Spomini: Mirko Mlakar (v kateri ima Valentinčič Furlanova spremno bese- do) avtorica tako črpa vire za »razkri- vanje prehajanj iz manjšine v večino ter iz dominante v marginalno skupi- no« (str. 89). Daša Ličen bralca s podeželja, ki ga prikazuje življenjska zgodba kmeta iz Porezna, preseli v mesto, nekdaj »koz- mopolitski« Trsti, ki je v svojem jedru združeval številne mestne »manjšine« in »večine«. Avtorica prikaže tri po- glede na preteklost tega mesta. Na eni strani sta slovenska in italijanska na- racija, vsaka trdno na svojih stališčih, na drugi strani pa tretja, kozmopolitska interpretacija tržaške preteklosti, ki se načeloma želi distancirati od nacional- nega determinizma. Avtorica sklene, da vse tri interpretacije oziroma pristo- pe združuje »ista podmena o obstoju etničnih skupin, ki nastopajo kot te- meljni gradniki mestnega družbenega tkiva« (str. 115). Ob tem pa opozori na pomanjkljivost etničnega interpretativ- nega izhodišča in spodbudi razmislek o raziskavah te tematike izven obstoje- čih prevladujočih diskurzov. Zadnji prispevek Martine Piko-Ru- stia poseže v jezik in njegovo vlogo v družini, in sicer na avstrijskem Koro- škem. V prostoru, kjer živi slovenska manjšina, jezik predstavlja »temelj za ohranitev in razvoj« slovenske manjši- ne (str. 124). Avtorica se sprašuje, ali je slovenščina še vedno pogovorni jezik ali pa postaja že tuji jezik. Ob tem ugo- tavlja, da se je v tem stoletju odnos do slovenščine v zamejstvu znatno izbolj- šal. Na položaj slovenščine nedvomno vplivajo tako uradne vzgojne instituci- je (vrtec, šola), uradi in uporaba jezika v javnosti kot tudi oz. predvsem ozave- ščenost posameznih družin, ki lahko k ohranjanju jezika največ pripomorejo. Pri tem je avtorica v prispevku izpo- stavila vlogo iniciativ, kot so Sloven- ščina v družini in Dvo- in večjezičnost v družini. Knjiga je ena redkih znanstvenih študij v slovenskem raziskovalnem prosto- ru, ki se vprašanja oziroma tematike manjšin(e) loteva z drugačne, lahko bi jo rekli s »sveže« interpretativne ravni. V ospredju prispevkov avtoric namreč ni obravnava posamezne manjšine sa- me po sebi in za sebe, s podajanjem enostranskih in nereflektiranih in- terpretacij, temveč problematizirajo odnose med večino in manjšino, med dominantnimi diskurzi in kolektivnimi spomini ter manjšinskimi in marginal- nimi, ki so pogosto nemi in neslišni. Knjiga se po eni strani loteva študije »tradicionalnih« in »uradnih« manjšin, a vselej z vidika lastnega dominantne- ga nacionalnega diskurza, po drugi pa ji uspe dobro kontekstualizirati pre- hod določene skupnosti iz dominantne v marginalno, iz družbe v ospredju v družbo v ozadju, obravnavati »nove« manjšine in spremenjene družbene okoliščine, ki so nastale kot posledi- ca političnih sprememb in sprememb sistema. Zbornik odlikuje že sam iz- bor analiziranih tematik, ki prikazujejo razmere in odnose med različnimi sku- pnostmi v različnih zgodovinskih ob- dobjih, kar prispeva k prikazu različnih stvarnosti v različnih zgodovinskih in družbenih okoliščinah. Prednost knjige je tudi v tem, da ne obravnava zgolj slovenske narodne manjšine izven nacionalnih meja (pri- spevek Piko-Rustia), temveč se zazre v lastne dominantne nacionalne diskurze in med njimi skuša dati glas tistim, ki so ravno zaradi položaja, v katerem so se znašli, marginalizirani in posledič- no neslišni (Hrobat Virloget, Ferlež). Manjšine niso obravnavane le v etnič- nem okviru – in predmet raziskav tudi niso zgolj danes obstoječe manjšine, temveč tudi (skoraj) izginule (Nemci) – ampak tudi v družbenem smislu, saj avtorice poskušajo dati glas kmetom, ki so bili v določenih obdobjih povsem prezrti (Valentinčič Furlan). Na ta na- čin storimo korak naprej pri obravnavi 80 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Veronika Zavratnik, mag. etnologije in kulturne antropologije, doktorska študentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in raziskovalka na Fakulteti za elektrotehniko, Laboratorij za telekomunikacije, Tržaška cesta 25, 1000 Ljubljana; veronika.zavratnik@fe.uni-lj.si, veronika. zavratnik@gmail.com. Knjižne ocene in poročila Petra Kavrečič samih sebe kot žrtev, saj se ogledalo postavlja nam samim – kolikšna je na- ša odgovornost za to, da ravno »drugi« med nami niso slišani. Knjiga torej preobrača tradicionalna etnološka gledišča ravno s tem, da se pripadniki nekega dominantnega di- skurza zazrejo sami vase in v razloge za to, da »drugim« ne »pustijo« do besede. Tako zbornik ponuja drugač- no perspektivo, ki je pripadnik neke dominantne večine v običajnih javnih diskurzih ni vajen. Pred bralkami in bralci je torej kakovostno znanstveno delo v obliki zbornika. Prinaša paleto različnih etnoloških/antropoloških raz- iskav, ki si prizadevajo, da ne bi zgolj vrednostno interpretirale preteklost, pač pa bi se, kot zapiše Jerneja Ferlež (str. 84), osredinile na »radovedno in odprto opazovanje«. Knjižne ocene in poročila Veronika Zavratnik* Kranjsko klobasanje: Slovenska zgo- dovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na časopisnem papirju, mo- nografija Jerneja Mlekuža, je rezultat na-kranjsko-klobaso-osredinjenega brskanja po »smetnjaku zgodovine«, kot (dnevno, tedensko) časopisje po- imenuje avtor. Z zamaščeno »damo slovenske posebnosti« v središču avtor interpretira, analizira in (širše družbe- no) kontekstualizira zgodovino sloven- ske narodotvornosti med letoma 1849 (ko je zaznati prvo omembo kranjske klobase) in 2006 (ko ta prvič poleti tu- di v vesolje). V za avtorja značilnem, nekoliko drznem slogu, ki je skorajda v celoti očiščen strogega teoretske- ga razpravljanja, je kranjska klobasa kontekstualno uokvirjena v časopisne oglase, razglase, reklame in razprtije, ki (so) si jo brezsramno, pa vendarle na različne (ideološko obarvane) načine prisvajali v vseh obravnavanih obdo- bjih. Kot vseprisotno entiteto medij- skega diskurza Jernej Mlekuž kranjsko klobaso obravnava ne le kot predmet, katerega bistvena naloga je potešiti la- koto narodovega želodca, temveč tudi na ravni njene, za slovenski narod kon- stitutivne vloge. Avtor s pomočjo mnogoterih časopi- snih (in literarnih) izrezkov, ki se – pa četudi le obrobno – dotikajo kranjske klobase, in s kronološko razporejeno strukturo monografije ponudi zanimiv vpogled v njeno trdovratno vsepriso- tnost ter hkrati pokaže, da je bolj kot kulinaričnim razpravam večkrat služi- la skorajda ideološkim prerekanjem. Z besedami avtorja samega: kranjska klobasa ni le nadvse okusen dosežek slovenske kulinarike. Ob nekoliko drugačni priložnosti, ki jo je prav ta- ko uredilo pero obravnavanega avtorja (Mlekuž 2015), je ta glavna akterka postavljena v kontekst, ki je pomem- ben tudi za razumevanje Kranjskega klobasanja; pri zamišljanju slovenske- ga naroda je odigrala pomembno vlo- go. Podobno kot tam tudi v obravnava- nem delu avtor dokazuje, da kranjska klobasa ni le pasiven odsev družbenih, kulturnih in političnih pojavov – »slav- na«, »imenitna«, »izborna« in »časti- ta« kranjska klobasa je stvar, ki je po- magala ustvarjati oz. graditi slovensko zgodovino. Ima(nentno) (ji je) torej to, kar lahko poimenujemo tvornost (ang. agency). Poglavja, ki si sicer sledijo kronolo- ško, niso strogo razmejena; ponekod se med njihove vrstice zavoljo bolj ilustrativnega opisa vrivajo drugače umeščeni zapisi. Obdobje, ki ga po- kriva izbrano in pregledano časopisno gradivo v začetnih poglavjih, se razte- za približno med letoma 1848, ko je v Evropi vrela pomlad narodov, in 1918, ko je razpadla dualistična monarhija Avstro-Ogrska, ki je bila Slovencem dolga leta institucionalna domovina. Še zlasti v začetnem obdobju naro- dnega prebujenja je kranjska klobasa priljubljena tako kot jed naroda kakor JERNEJ MLEKUŽ: Kranjsko klobasanje: Slovenska zgodovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na časopisnem papirju. Beletrina, Ljubljana 2017, 204 str. 81 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Veronika Zavratnik tudi kot predmet njegove prebujajoče se narodne zavesti, na kar se osredi- njata poglavji, ki sledita avtorjevemu kratkemu uvodnemu pojasnilu. Poglavje ‘Ostrupljenje s klobaso’ raz- kriva, kako močno slovenska je bila kranjska klobasa v obdobju, ko med Slovenci razlika med »narodnim« in »nerodnim« (str. 18–19) še ni bila prav dobro znana, »slovensko« pa je ven- darle postajalo vse bolj pomembno. Z usmeritvijo na družbeno in kultur- no raven življenja literarni in časopi- sni izrezki govorijo o kranjski klobasi predvsem v presežnikih, kot o glavni znanilki vsega dobrega, kar premore slovenski narod. Nadalje zato niti ne presenečajo razburjenja, ki so jih pov- zročale klobase, ko so se pod imenom kranjske oziroma Krainerwurst proda- jale v kolodvorski restavraciji v Gorici, pa ne po vsebini, ne po dolžini in ne po okusu »naši« kranjski klobasi niso se- gale niti do kolen. Konflikti z Nemci in Italijani, ki jim je povod dala kranjska klobasa, sploh niso bili tako redki in so prinesli celo poziv k bojkotu kranjskih klobas slovenskih proizvajalcev, ki je svoj odmev našel tudi v časopisju iz- seljenske skupnosti v ZDA. Umešče- nost kranjske klobase v obravnavanem časovnem obdobju je mogoče povzeti z oglasom v tržaški Edinosti: »Svoji k svojim!«, kot je leta 1898 tam nazna- njal slovenski gostinec (str. 27). V isto časovno obdobje umeščeno na- slednje poglavje, ‘Moja politika je kranjska klobasa’, se osredinja na poli- tično življenje kranjske klobase in veli- ko več pove o odnosih znotraj narodne entitete. Kot avtor zapiše že na začetku poglavja: »kranjsko klobaso so nate- govali tako klerikalci kot liberalci, ta- ko naprednjaki kot konservativci, tako mladoslovenci kot staroslovenci, tako, kot bi danes rekli, levi kot desni« (str. 39). Slovenec, Slovenski narod, Sloven- ka, Slovenski gospodar, Glas svobode (tj. slovenski časopis v ZDA) in nekate- ro drugo časopisje predstavijo dinami- ko politične dimenzije, v katero je bila ((ne)hote) vpletena kranjska klobasa in ki se tokrat prav tako razteza izven meja dežele Kranjske. Kljub slavi, ki se sicer tudi v tej dimenziji drži kranjske klobase, je med ostrejšimi liberalci ve- lo prepričanje, da ta – s svojimi častilci vred – pač ne more rešiti narodnostnega vprašanja na Kranjskem. Poglavje po- streže tudi z izrezki, ki sestavljajo v ce- lotni monografiji najverjetneje najdalj- šo pripoved, povezano z nemško damo Kamilo Theimer, ki so se je zaradi uživanja kranjskih klobas lotile »hude prebavne težave« in ji vrh vsega s tem priskrbele še obtožbo o »umobolnosti« (str. 55). Pripoved se nato v Slovencu in Slovenskem narodu razvija v nekaj za- porednih številkah in tudi v preostanku poglavja. Kamilina afera pa ni ekskurz v obskurne pripovedi nekega časa, pač pa dokaz, da se politična krajina ni zedinila niti pri tako vsakodnevnih re- čeh, kot je kranjska klobasa. Oziroma: kranjska klobasa ni nič manj pomemb- na kot politične razprtije tistega časa. S poglavjem ‘Za pol kranjske klobase prodam vse njegove pesmi s talentom vred’ avtor dogajanje premakne v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Kranjsko klobaso v drugačnem naro- dnostnem okolju predstavi tudi v novih kontekstih: na veseljaških, brezskrb- nih dogodkih, zabavnih (družabnih) igrah in vzporedno še v povezavi z literarnimi deli, literati in gledališkimi predstavami. Prvo skorajda izključuje kakovost drugega in tako se kranjska klobasa – vsaj na časopisnem papirju – velikokrat znajde »na drugi strani zidu visoke kulture« (str. 76). Hkrati pa je kranjska klobasa neustavljivo postajala del množične kulture in tako temu ob- dobju nista bila tuja niti ideja o tem, da bi tistemu, ki si je kranjsko klobaso iz- mislil, veljalo postaviti spomenik, niti prepričanje, da si klobasa zasluži celo po-sebi-imenovano ulico. A če osta- nemo iskreni in zvesti zapisanemu v Klobasanju, je poveličevanje kranjske klobase najbolj prisotno na ravni »ne- hlinjenih« kulinaričnih užitkov. V naslednjem poglavju, ‘Kranjske klo- base imajo seveda tudi svojo tujsko- -prometno vrednost’, bralec še vedno ostaja v obdobju kraljevine Jugosla- vije, se pa vztrajno pomika k njenemu koncu. Tokrat se avtor ustavi zgolj pri klobasah kot takih; brez večjega pre- tresanja narodnostnih konceptov in pomenov ostaja v polju kulinarike. Prek reklame za in svarila o Urbaso- vih kranjskih klobasah v Ljubljani se bralec seznani s (proti)propagandnimi kampanjami, ki so, kar se klobasarstva tiče, s preizpraševanjem vsebine in kakovosti precej razburile ljubljansko potrošniško sfero. Vsebina in poreklo kranjske klobase, tako se izkaže, sta postala neproblematična šele s prido- bitvijo evropskega simbola kakovosti Zaščitena geografska označba. V poglavju ‘Prelom s staro miselno- stjo, da je gost zadovoljen, če dobi kranjsko klobaso in liter vina’ avtor dogajanje zapelje v obdobje sociali- stične Jugoslavije (1945–1991). Tu je prvič podrobneje predstavljena neko- liko spremenjena pomenska vsebina kranjske klobase. Kot avtor znova do- kaže, ta ni neobčutljiva za spremembe, ki jih prinašajo nova (družbeno-poli- tična) obdobja. Čeprav je bila kranjska klobasa še naprej močno prisotna v časopisih, pa se je pojavljala predvsem na prireditvah, (športnih) tekmovanjih, izletih in drugih množičnih dogodkih. Še vedno so ji pripisovali vlogo naro- dnega označevalca, pa vendarle v veli- ko manjši meri; »nastopilo je obdobje zapovedanega napredka, ko je bilo tra- dicijam namenjeno predvsem, da se jih pozabi« (str. 124). Kranjska klobasa na nek način predstavlja antitezo prej za- povedanemu napredku in ravno zaradi povezave s preteklostjo se je v novih časih trdovratno drži prijetni pridih nostalgije. Obledelo slavo kranjskih klobas je mogoče spremljati tudi skozi pogled časopisja izseljenskih skupno- sti v Amerikah, kjer ji je odmerjeno ne- posredno povezovanje s partijskim re- žimom. Kot bi bilo mogoče sklepati iz pojavnosti kranjske klobase v tem ob- dobju, ta še zdaleč ni stopala v ospred- je političnih in drugih pomembnih raz- prav, pač pa je zakorakala v dobo, ko se je znašla v prodajalnah na ulicah in postala neke vrste fast food. V poglavju pred sklepnim (‘I feel kranjska klobasa’) se avtor prek besed o kranjski klobasi dotakne aktualnih 82 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Jelka Pšajd, univ. dipl. sociologinja kulture in etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, Pomurski muzej Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, 9000 Murska Sobota; jelka.psajd@pomurski-muzej.si. Knjižne ocene in poročila Veronika Zavratnik družbeno-političnih problematik v ob- dobju samostojne Slovenije – odnosa do prebežnikov, meddržavnih odnosov s Hrvaško (ki se dotikajo tudi zaščite imena kranjska klobasa) – (bolj kot ne) bistvena vloga pa je odmerjena t. i. kozmo(kranjski) klobasi. Sunita Wil- liams, »ameroslovenska astronavtka« (str. 160), je kranjsko klobaso decem- bra 2006 ponesla v vesolje, o čemer se je slovensko časopisje na široko razpisalo. Pomembno je, da pri tem ne gre za preprosto opisovanje potovanja v vesolje, pač pa v veliki meri (zno- va) za opevanje dosežkov slovenstva. Kranjska klobasa je za Slovence dose- gla največ, kar je lahko – ponesla jih je celo do vesolja. Sprehod skozi dobrih 150 let kranj- ske (oziroma slovenske) zgodovine s kranjsko klobaso pod pazduho je za- gotovo precej – kot prizna že Mlekuž – neresna oblika zgodovinopisja. Av- tor se, kakopak, zaveda, da celotnega zgodovinskega konteksta iz zbranih drobcev ne more izluščiti, a s primerja- vo sočasnega, (politično in ideološko) različno usmerjenega časopisja se kon- tekstualni umestitvi bistveno bolj pri- bliža. Namen Kranjskega klobasanja pa vendarle ni samo in zgolj analiza medijskega/časopisnega diskurza; v marsikaterem oziru gre za potrjevanje tega, kar Mlekuž utemeljuje že s svo- jimi predhodnimi deli (npr. Mlekuž 2008): hrana (kot del materialne kultu- re) ima zmožnost delovanja in vpliva- nja ter je aktivni tvorec (tudi) zgodovi- ne, pa naj se sliši še tako neresnično in nemogoče. Kranjsko klobasanje ni faktografska zgodovinska knjiga, ki uči o pomemb- nih dogodkih (pol)preteklosti; je bolj razlaga tega, da (slovenski) narod ni sestavljen le iz množice ljudi, ampak »iz zmešnjave vsega mogočega – ljudi in neljudi« (str. 16). Klobasanje je torej prikaz razumevanja materialne kulture izven prevladujočih, na ljudi osredinje- nih pripovedi, ki osrednjo vlogo odme- ri hrani in njeni aktivni, konstitutivni vlogi v ustroju vsakdanjega življenja. Literatura MLEKUŽ, Jernej: Burek.si?!: Koncep- ti, recepti. Ljubljana: Studia humanitatis, 2008. MLEKUŽ, Jernej (ur.): Venček domačih: Predmeti, Slovencem sveti. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2015. Knjižne ocene in poročila Jelka Pšajd* Leta 2017 je izšla knjiga Andreja Brenceta (tudi kot urednika) in Monike Simonič Roškar s pomenljivim naslo- vom Zgodba o goricah in vinu. Knjigo, ne prvo in ne zadnjo o tej tematiki, je vredno prebrati iz več razlogov. Kronološko in z arhivskimi viri (časo- pisi, dokumenti Zgodovinskega arhi- va Ptuj) na 57 straneh interpretirano je prvo besedilo Andreja Brenceta z naslovom ‘Ptuj in vinogradništvo na slovenskem Štajerskem od pojava trtne uši konec 80. let 19. stoletja do leta 1941’. Skrb vinogradnikov na slo- venskem Štajerskem (s poudarkom na ptujskem okolišu) je bila od 80. let 19. stoletja usmerjena v zatiranje trtne uši in drugih trtnih bolezni, posledično v uničevanje starih vinogradov in sajen- je novih. Pomembno vlogo pri tem so v tem obdobju imeli avstrijski državni organi, v začetku z nemško govorečimi strokovnjaki, pozneje pa že s sloven- skimi, ki so kmete in druge prideloval- ce izobraževali na terenu. Nova oblika pridelovanja in predelovanja vina je zahtevala več dela in strokovnega (no- vega) znanja pa tudi razvoj domačih trsnic. Pomembno vlogo pri razvoju in širjenju znanja o vinogradništvu je imela Deželna sadjarsko vinogradniš- ka šola v Mariboru (čeprav v začetku dosegljiva otrokom bogatih kmetov in lastnikov vinogradov). Na Ptuju je bilo več trgovcev in vi- nogradnikov, ki so uspešno trgovali z ANDREJ BRENCE, MONIKA SIMONIČ ROŠKAR: Zgodba o goricah in vinu: Vinogradništvo na slovenskem Štajerskem in način življenja v Halozah od pojava trtne uši konec 19. stoletja do let po drugi svetovni vojni. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Ptuj 2017, 191 str. 83 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Jelka Pšajd vinom, bili pa so tudi lastniki bogatih vinogradov v Slovenskih goricah in Halozah. Med trgatvijo so iz mest v gorice prihajali s kočijami in z vozovi, naloženimi s posteljno in drugo opre- mo, ki so jo potrebovali za bivanje v svojih gosposkih zidanicah. Velika ne- varnost za vinograde je bila toča in ob splošno znani obrambi s cerkvenimi zvonovi so na spodnjem Štajerskem proti njej streljali z velikimi možnarji, ki so stali v strelni hišici (rekonstrukci- jo takšnega imajo v ptujskem muzeju). Po propadu avstro-ogrske monarhije je začelo vinogradništvo nazadovati (tu- di zaradi izgube enotnega avstrijskega tržišča). Vino je bilo težko prodati po ugodnih cenah (konkurenca dalma- tinskih in banatskih vin, proizvodnja šmarnice). Pomembno vlogo za izbol- jševanje pridelka je imelo leta 1927 ustanovljeno Vinarsko društvo v Mari- boru, ki je skrbelo za razvoj vinograd- ništva. Ker je kletarstvo zaostajalo, so, tudi za boljšo prodajo in konkurenč- nost vina (z italijanskimi in madžarski- mi vini, ki so jih domači trgovci uvaža- li in poceni prodajali), prirejali vinske sejme. Med drugo svetovno vojno se je vinogradništvo podredilo vojnim raz- meram, po letu 1945 pa novemu socia- lističnemu sistemu, ki je z razlastitvijo trgovcev in velikih vinogradnikov po- stavil drugačne temelje. Monika Roškar Simonič je svoj 132 strani dolg prispevek naslovila ‘Na le- vo in desno so gorice – tam zori kri na- še zemlje’. V uvodu je literarno pred- stavila svet haloških goric in njenih prebivalcev, pojasnila vsebino, zapi- sala, da se je dotaknila na Slovenskem skoraj nepoznane etnopsihologije in poudarila osebno zanimanje za čuten- je, razmišljanje, odnos do lastnega ži- vljenja in okolice haloških viničarjev. Raziskava temelji na nekdanjih ustnih virih domačinov, rokopisih in tiskanih (tudi literarnih) virih. Avtorji, pogosto navajani med besedilom, so: Jože Kri- vec, Adi Žunec, Stanko Kociper, Anton Ingolič, Jože Križanič, Anton Gričnik. Vsebina in informacije, ki pojasnjujejo ali dodatno razlagajo etnopsihologijo haloškega človeka, so tudi iz del bolj znanih avtorjev, npr. Ignacija Kopriv- ca, Vinka Möderndorferja in Nika Ku- reta. V poglavju ‘Značaj Haložanov v starejših virih’ avtorica zapiše, da so na oblikovanje značaja močno vpliva- li valovita pokrajina, z njo pogojeno vinogradništvo oziroma delo v vino- gradu; starejši pisci pa se strinjajo, da je bil haloški človek iz prve polovice 20. stoletja revež – o vzrokih revšči- ne si niso enotni; nekateri so revnemu Haložanu očitali lenobo, drugi težke gospodarske razmere. Še po nečem je bil Haložan posebnež – po svojem prepoznavnem govoru, drugačnem od preostalih slovenskogoriških narečij na ptujskem območju (Zorko 1998: 13). Mlajša avtorica, ki piše o značaju halo- škega človeka leta 2001, pa ugotavlja, da so Haloze zaradi lahkomiselnosti, potratnosti ob veselih in prazničnih do- godkih zaslovele kot dežela pijancev; tak sloves imajo še danes. V obsežnem poglavju ‘Haloze – svet bogastva in pomanjkanja’ beremo o duhovni in socialni kulturi haloškega prebivalstva. Na eni strani gre za opise šeg prazničnega življenja, delovnih in šeg življenjskega ciklusa (poroka, roj- stvo), na drugi pa izrazitega socialnega elementa viničarjev – revščino. Opise zimskih praznikov, pusta in velike noči, delno romanja in trgatve sicer beremo že v Domačih jedeh in šegah v občini Podlehnik (Trafela, Brence in Simonič Roškar 2008), vendar so tu razširjeni in dopolnjeni z drugimi pisnimi viri. Ob doslednem sprotnem navajanju virov pogrešam navajanje ustnih virov tam, kjer so zapisani s poševno pisavo v na- rečju, čeprav avtorica v opombi pod št. 44 pojasni, da so imena informatorjev navedena v njenih prejšnjih že objavl- jenih člankih o Halozah. Šege haloškega in slovenskogoriškega prostora1 (oba sta vinorodna, gričevna- 1 Slovenske gorice so ena izmed pokrajinskih enot (poleg Haloz!) Panonske kotline in naj- večje gričevje v Sloveniji, sestavljeno iz niz- kih slemen in gričev. Ležijo med Dravo na zahodu in jugu, Muro na severu in vzhodu, reko Gomilico v Avstriji na severozahodu in mejo s Hrvaško na jugovzhodu, v dolžino ta in z enako viničarsko zgodovino2) so podobne, izstopajoči in vredni pozor- nosti pa so kolomeri. Še zlasti sprošče- ni in humorni so bili Haložani ob fure- žu. (Nepovabljeni) sosed je ves dan od daleč spremljal dogajanje na dvorišču, zvečer v temi pa je skrivoma pustil pa- pir, na katerem je bilo karikirano nari- sano in s smešnimi besedili komentira- no dogajanje okrog klanja svinje. Papir je šel med razposajeno družbo, ki se je na ta račun še bolj zabavala. Zanimivo bi bilo takšen izviren/skeniran kolomer videti v pričujoči knjigi, verjetno pa ga na terenu ni bilo več mogoče najti. Značilnost viničarskega življenja je bi- la velika revščina, zato mogoče ne bi bilo odveč poudariti, da gre pri opisu za šege haloškega prostora, v katerem so poleg siromašnih viničarjev živeli tudi bogatejši posamezniki oziroma lastniki kmetij. Raziskovalka prostor dobro pozna, bralca, ki ne pozna preteklos- ti haloške pokrajine, pa bi lahko šege (predvsem tiste, povezane s prehranje- vanjem) zmotno pripeljale do sklepa, da so siromašni viničarji bogato praz- novali. Vredni in slikoviti so socialni opisi revščine haloških viničarjev (la- kota starejših in otrok, pomanjkanje ob- lačil, nehuman odnos gospodarjev do viničarjev, viničarjevo hrepenenje po okušanju vina, ki ga je s trdim delom celo leto prideloval, večkratne selitve iz ene v drugo viničarijo, brezdomno življenje starega in bolehnega viničarja …), skromno, mizerno in težko življen- je na haloških gričih, ki je za današnje razumevanje skoraj bizarno. Zdi se, da se je avtorica zavestno odlo- čila, da o alkoholizmu kot družbenem problemu, ki je bil prisoten v življenju merijo okrog 80, v širino pa med 15 in 25 km. Narečje Slovenskih goric je slovenskogo- riško, njeni prebivalci pa so Slovenskogo- ričani, ne Slovenjegoričani (glej: Koletnik 2001; Spletni vir 1). 2 Viničarska razmerja so značilna za celot- ne Slovenske gorice (zahodne, osrednje in vzhodne), zato tudi vmesno citiranje Igna- cija Koprivca, ki je pisal o viničarskem in skromnem življenju človeka v Slovenskih goricah med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. 84 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 viničarjev (pa ne samo tam), ne bo pi- sala. Po mojem mnenju iz dveh razlo- gov. Želela se je izogniti stereotipu o Haložanih kot pijancih. Posamezniki so si z alkoholom lajšali težak in siro- mašen vsakdan, kar je vodilo v še bolj brezupno družinsko življenje. Ker pa je alkoholizem še vedno stigmatiziran in velja za nekaj manjvrednega, je uto- pično pričakovati, da bi posameznice raziskovalki/raziskovalcu na terenu o tem govorili brez zadržkov, povezanih s sramom. Bogastvo knjige so številne fotografi- je, ki jih hranijo Pokrajinski muzej Ptuj Ormož v svoji fototeki in posamezniki na terenu. So dodana vrednost in vizu- alne informacije za jasnejše razumeva- nje življenja v Halozah. Če so bile v preteklosti Haloze skrbno obdelane, danes postajajo zaraščene tudi zaradi neenakosti kmetijske dr- žavne politike, ki, kot se zdi, subvenci- je skrbno namenja ravninskim kmetom ter lastnikom velikih posesti, na hri- bovite kmetije pa pozablja. Ravninski kmetijski predeli postajajo prebogati (in zaradi preveč intenzivnega kme- tijstva zdravju škodljivi), hribovitim in manjšim posestim pa po razdelitvi sredstev in subvencij ostane bore malo za razvoj dejavnosti; kmetijske površi- ne se zaraščajo, depopulacija prostora je velika. Kako naj razumem lanski kmetijski ukrep (Spletni vir 2), ki man- jšim kmetijam dodeljuje takšno višino sredstev, da posamezniku ne zadošča niti za nakup kosilnice, primerne za gorsko ali hribovito košnjo (verjetno osnovno orodje, s katerim zmanjšuje- mo zaraščenost površin??)? Nič druga- če kot tako, da se zgodovina ponavlja; denar je na strani velikih in tistih, ki jim je malo mar za obstanek in pose- litev (kaj šele za razvoj) hribovitega podeželja. Po zaslugi3 muzejskih kolegov Monike Simonič Roškar in Andreja Brenceta Haloze ostajajo pomemben in prepo- znaven del slovenske dediščine – to si zaslužijo in tja tudi sodijo – zaradi ljudi in pokrajine. Predlagam, da ob branju Zgodbe o goricah in vinu pijete haloža- na. Naj poudarim, da Haložan ni samo prebivalec te pokrajine, ampak tudi iz njega izpeljana priimka Haložan, Halu- žan in polsuho vino haložan, ki je: zvrst skrbno odbranih belih sort žlahtne vinske trte, kjer vsaka prispeva svoj nepogrešljiv ka- menček v mozaiku harmonije tega izredno priljubljenega vi- na. Je visoko kakovostno vino, mladih, svežih trendovskih cu- vee-jev, s pridihom tradicije in porekla. Primeren je ob vsaki priložnosti, lepo se druži z vse- mi jedmi, v vonju pa spominja na sveže sadje in belo cvetje, ki se v okusu nadaljuje v prijetno sveže pitno vodo. (Spletni vir 3) Šaljivo parafraziram z retoričnim vpra- šanjem: imajo npr. Ljubljančani svoje vino? (Imajo ljubljansko: srajco, le- denko, zrezek, salamo, kongres in vin- ski sejem. Svojega vina pa ne.) Viri in literatura KOLETNIK, Mihaela: Slovenskogoriško narečje. Maribor: Slavistično društvo, 2001. TRAFELA, Bernarda, Andrej Brence in Monika Simonič Roškar: Domače jedi in šege v občini Podlehnik. Podlehnik: Dru- štvo podeželskih žena občine Podlehnik, 2008. ZORKO, Zinka: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor: Slavistično društvo, 1998. Spletni viri Spletni vir 1: Slovenski pravopis; http:// www.fran.si/iskanje, 7. 2. 2018. Spletni vir 2: Javni razpis za podukrep 6.3 Pomoč za zagon dejavnosti, namenjene ra- zvoju majhnih kmetij 13. 10. 2017–31. 1. 2018; http://www.mkgp.gov.si/si/javne_ob- jave/javni_razpisi/?tx_t3javnirazpis_ pi1%5Bshow_single%5D=1350, 7. 2. 2018. Spletni vir 3: Haložan; http://www.pullus.si/ pdf/?id=000024510, 7. 2. 2018. Knjižne ocene in poročila Jelka Pšajd 3 Veliko je posameznikov, ki so Haloze nare- dili (in jih še delajo) prepoznavne na svo- jem področju, npr. fotograf Stojan Kerbler z opusom fotografij Haložani iz 70. in 80. let 20. stoletja; Albin Lugarič, slikar haloške pokrajine in drugi posamezniki ter društva. 85 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Vito Hazler* * Vito Hazler, dr. etnologije, Na Vovčne 47, 1354 Horjul; vito.hazler@gmail.com. Ob koncu leta 2017 je etnolog in ume- tnostni zgodovinar Janez Bogataj jav- nosti na ogled postavil še eno svoje delo – monografijo o kulturi kolin na Slovenskem z naslovom Ni ga tiča čez prašiča! Vsem, ki že leta, desetletja, spremljamo Bogatajevo raziskoval- no delo, je bilo znano, da tokrat zao- krožuje večletno raziskovalno delo in za tisk pripravlja obsežno študijo o slovenskih kolinah, ki bo prispevala nova spoznanja o tem večinoma zim- skem obredju, v katerem se v različnih oblikah in razmerjih prepletata izroči- lo in vedno hiteči sodobni čas. Janez Bogataj je v monografiji zbral menda vse, kar je bilo znanega, in še več tega, kar ni bilo znanega o kolínah, klánju, fúrežu, koljeríji, mesaríji, zabádanju. Koline, ki so praviloma sopomenka za večinoma zimsko klanje enoletnih ali starejših prašičev in svinj, so tudi na Slovenskem in ponekod izven naših meja, kjer živijo Slovenci, še vedno dogodek izrazito družinskega in tudi družabnega značaja s pomembnim de- ležem bolj ali manj prikrite ritualnosti. Če zakol živali ne vsebuje teh ključnih vsebinskih sestavin, potem je govora le o zakolu, ki ga danes praviloma opra- vljajo vzrejna in mesarska podjetja in tudi nekateri kmetje, ki svojo vzrejno dejavnost govedi, svinj ali konj do- polnjujejo še z dejavnostjo predelave predvsem svinjskega mesa v krajevno ali regionalno prepoznavne suhomesne izdelke. Koline na kmečkem, delavskem ali še kakšnem drugem dvorišču in okolju so tudi še danes pomemben družabni in samooskrbni dogodek v krogu dru- žine, sorodnikov, prijateljev in znan- cev, ki niso enotnega družbenega ali poklicnega izvora; koline so pogosto naša družbena slika v malem. Ponekod so koline dogodek posebne, npr. izho- diščno gostinske skupnosti in njenih prijateljev, drugod dobivajo turistič- no-promocijski pomen z namenom ohranjanja lokalne tradicije in turistič- ne promocije različnih vsebin in oblik kulturne dediščine. Tak je »fürež« na Juneževi domačiji v Rogaški Slatini. Janez Bogataj nam je v branje tudi to- krat ponudil vsebinsko in likovno do- vršeno knjigo s poudarkom na krajevni in pokrajinski raznolikosti kolin. Poleg slogovno zglednih besedil knjiga pri- naša tudi podatkovno bogato vsebino, dopolnjeno z raznolikimi povednimi fotografijami, ki jih je avtor posnel v številnih krajih po Sloveniji, v zamej- stvu in drugod po svetu, kjer živijo Slovenci. Z njemu prepoznavno fo- tografijo je vizualno dopolnil vsebino zapisanega in pokazal, kakšna sta vlo- ga in pomen t. i. etnološke fotografije v znanstvenih in strokovnih besedilih. Njegove fotografije presegajo doku- mentarno suhoparnost, saj pogosto du- hovito dopolnjujejo osrednje besedilo, za kar pa je že po naravi treba imeti smisel za humor, ki ga pri Bogataju ni mogoče nikoli spregledati. V tej monografiji Bogatajeve fotografi- je pogosto prikazujejo smrt živali, ki ji ljudje vzamejo življenje zaradi lastne- ga življenja, v preteklosti pogosto ce- lo zaradi lastnega preživetja. Toda ob smrti živali so fotografsko prikazani in z besedami opisani tudi drugi utrinki iz obredja klanja živali, ki bo prehra- nila ljudi, prav tako pa tudi številne opazne in prikrite ritualne vsebine, ki so sicer del ustaljenih pravil ravnanj na kolinah, a jih je izostreno razisko- valčevo oko znalo v pravem trenutku in na najbolj prepričljiv način ujeti v fotografski posnetek in vključiti v stro- kovno neoporečno besedilo. Morda je prav Janezu Bogataju uspelo v svoja besedila najbolj učinkovito vstaviti dokumentarno in še zlasti t. i. dinamič- no fotografijo, ki bistveno odstopa od strogih etičnih pravil umetniške foto- grafije, saj prav zaradi takšne svojsko- sti vsebuje vse ključne prepoznavnosti t. i. etnološke fotografije. Tako kot povedne fotografije so vsebin- sko in slogovno zgovorna tudi njegova besedila, ki se morda komu zdijo polju- dna, celo premalo strokovna, saj jih av- tor ne obremenjuje s teoretičnim bala- stom in citiranjem virov za vsako ceno, ampak je v ospredju vedno slogovno tekoče besedilo, ki je zgovorno tudi v izmenjavi kratkih in po potrebi daljših stavkov ter z vsemi nujnimi ločili. Ja- nez Bogataj zna, podobno kot njegov stric, pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar, iz preprostih vsakdanjikov in tudi bolj zapletenih praznikov našega življenja izluščiti njihovo vsebinsko žlahtnost in jih z besedilom in fotogra- fijo predstaviti bralstvu in gledalstvu na način, kakršnega bi si želeli obvladati tudi sami, a mu za zdaj še niso kos. Slo- govna drugačnost znanstvenih in stro- kovnih besedil so ena od vrlin, celo pri- rojenih vrlin Janeza Bogataja, ki nam JANEZ BOGATAJ: Ni ga tiča čez prašiča!: Kultura kolin na Slovenskem. Založba Rokus Klett, Ljubljana 2017, 333 str. 86 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Vito Hazler jih je ustrezno predstavil tudi v svoji najnovejši raziskavi kolin. Jedro kar 333 strani obsegajoče mono- grafije sestavljajo tri temeljna poglavja, in sicer ‘S prašiči skozi čas’, ‘Klobas za celo vas’ in ‘Koline – obred družine in skupnosti’, v nadaljevanju pa sledijo še ‘Jedi in izdelki na kolinah v Slove- niji’, ‘Koline, zaščitene v Sloveniji in Evropski uniji’ ter viri in literatura. V prvem poglavju se avtor s »prašički« sprehodi skozi čas in predstavlja sreče- vanja in sobivanja človeka in prašiča na več kot 12.000 let dolgi poti socia- lizacije homo sapiensa. Janez Bogataj je že z obsežnim prvim podpoglav- jem ‘Razvoj prašičereje’, nato pa še z nadaljnjimi podpoglavji ‘Raziskave prašičereje, prašičev in kolin’, ‘Prašič in svinja – pozitivni in negativni ži- vali’, ‘Prašič, simbol sreče in še česa …’, ‘Sv. Anton puščavnik in krače’, ‘Prašič in koline v literaturi, pregovo- rih, šegah’, ‘Prašič in koline v likovni umetnosti, na razglednicah, grafitih, fotografiji in filmu’, ‘Prašič kot spo- minek, maskota, igrača’, ‘Prašič in ko- line na poštnih znamkah’, ‘Razstave, muzeji, prireditve in prašiči’, ter ‘Ko- mentarji in mnenja o kolinah’ dokazal, da se moramo tudi obravnave (zgolj) prašičev nujno lotevati predvsem s terenskim delom, pregledovanjem do- stopnih virov in literature, tudi takšnih izven etnoloških tematskih okvirov. Vseh teh obsežnih opravil pa avtor nikakor ni mogel postoriti v mesecu ali dveh, ampak so bila za to potreb- na leta, celo desetletja trdega dela. V dolgem raziskovalnem obdobju je Ja- nez Bogataj zbral in strokovno obdelal množico različnih pisnih in slikovnih virov, med drugim tudi takšne, ki so jih drugi raziskovalci spregledali ali v njih niso prepoznali vrednosti vira za inter- pretacijo zgodbe o prašičih. Izkazalo se je, da so prašiči vsestranska »doma- ča žival«, saj jih srečujemo tako na po- lju materialne, družbene kot duhovne kulture. Svinjo, živo, mesarsko prede- lano in nazadnje kot del mesnih spe- cialitet prikazano spremljevalko vsak- danjega in ritualnega življenja človeka, je Janezu Bogataju uspelo predstaviti v vseh bistvenih pojavnih oblikah sreče- vanj človeka in živali. V drugem obsežnem tematskem sklo- pu ‘Klobas za celo vas’ je Janez Bo- gataj predstavil tiste oblike etnološke interpretacije kulturnih pojavov, ki so metodološko in metodično izstopajoča prepoznavnost etnološkega raziskoval- nega dela in jih druge sorodne humani- stične in družboslovne vede večinoma spregledajo ali jih ne vključujejo v svo- je delo. S takim celovitim pristopom je znova dokazal pomen in specifičnosti etnološkega raziskovalnega dela, pred- vsem pa terenskega raziskovanja, brez katerega etnologija ne bi bila to, kar je. S t. i. dinamično fotografijo uspe ujeti najbolj sporočilne trenutke dogajanj, ki tudi zaradi avtorjevih veščin postane- jo nadvse pripovedne, zdi se, da celo premikajoče in zvočne. Tak je npr. tudi posnetek na str. 109, ki izžareva več- plastnost prizorišča, od neurejene sce- nografije do prezaposlenega mesarja in poetičnega glasbenika, ki se predaja zvočnosti svoje violine, kar pa bralca/ gledalca kaj lahko spravi v smeh, zgra- žanje ali celo jok. Podobno večpomen- sko in razpoloženjsko moč vsebuje tudi spodnja fotografija na str. 98, kjer se po zaključnem »smodenju« z gore- čo žitno slamo del udeležencev kolin posede na prašiča, prekritega s svežo slamo, da pospešijo omehčanje osmo- jene kože. In pri tem ni nepomembno, kje kdo sedi … V osrednjem tematskem sklopu z na- slovom ‘Klobas za celo vas’ avtor koline s spremljajočimi šegami in na- vadami predstavlja v slovenskem kul- turnem prostoru; zapovrstjo si sledijo predstavitve kolin v Prekmurju in Po- rabju, Slovenskih goricah, Prlekiji, Ha- lozah, na Štajerskem, v krajih med Ce- ljem in Laškim in v Spodnji in Zgornji Savinjski dolini, v Posavju in Zasavju, na Dolenjskem, v Beli krajini, v Lju- bljani in v osrednji Sloveniji, na Rib- niškem, Kočevskem in Kostelskem, na Gorenjskem, Notranjskem, Rovtar- skem, Idrijskem in Cerkljanskem, na Goriškem, v dolini Soče, v Furlaniji in Benečiji, v Brdih in Vipavski dolini, na Krasu, v Brkinih in v slovenski Istri. Avtor se je razgledal tudi med Sloven- ci po svetu in tradicijo kolin postavil tudi v ogledalo sodobnega časa. S temi podpoglavji je tematsko, geografsko, etnološko, jezikoslovno, kulinarično in še kako drugače zaobjel večino slo- venskega etničnega prostora in bral- stvu, predvsem pa kulinaričnim slado- kuscem predstavil izjemno dediščino kulture kolin in z njo povezanih šeg in navad, ki dajejo tej kulturi specifične značilnosti in lastnosti. V tretjem tematskem sklopu Janez Bogataj obravnava koline v socialnih razmerjih, v odnosih med družino in družbenim okoljem. Meni, da so bile koline nekdaj glavni družinski praznik, nekateri so jim pripisovali celo značaj največjega hišnega praznika, kar pa po Bogataju danes več ne drži, saj so se razmere spremenile. Koline vse bolj postajajo rutina, opravilo brez nekdaj prepoznavnih prazničnih vsebin in tudi delovnih veščin in znanj. Avtor ugota- vlja, da koline posameznih slovenskih pokrajin izkazujejo izjemno raznoli- kost, ki pa v današnjem času marsikje dobiva nove razsežnosti. Koline posta- jajo dogodki srečevanj znancev, prija- teljev, sorodnikov. Povabilo na koline in zaključno darilo, vrečka s kolinami, so izkaz medsebojnega spoštovanja ter užitkov ob mesnih jedeh in drugi neo- porečni »domači« hrani. Bogataj med drugim tudi ovrednoti po- ložaj prašiča v razmerju do drugih do- mačih živali, kar je še posebej očitno ob zakolu, ki ima praviloma obredni značaj, kar se npr. kaže z zbranostjo klavcev in tišino prisotnih tik pred za- kolom, pozneje pa tudi s poudarjeno osrednjo vlogo klavca oziroma mesar- ja in njegovih pomočnikov v vseh po- stopkih klanja in obdelave mesa. Janez Bogataj je nazorno predstavil postopek klanja in vsa spremljajoča opravila v času eno- ali večdnevnega trajanja kolin, saj so del ustaljenih delovnih in obrednih praks družine, pa tudi sorod- stvene, sosedske in prijateljske sku- pnosti, ki so tudi v različnih spolnih sestavah udeležene v dogajanju. S temi in drugimi analizami ter ugotavljanjem skupnih značilnosti in raznolikosti 87 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Monografija dr. Mirana Puconje Slo- venska kmečka kultura, formalno re- čeno, ni bila povsem prezrta. O njej je bilo po izidu pred sedmimi leti objavljenih nekaj predvsem krajših poročil,1 kar je, glede na temeljitost in 1 Večina objav je bila v medijih »na obrob- ju«, s čimer so mišljena malone vsa, zlasti strokovna in predvsem lokalna glasila, ki ne izhajajo v Ljubljani; Izjema je daljša ocena Jelke Pšajd v Etnologu (letn. 22 = 73 (2012), pomembnost knjige na področju razi- skovanja slovenske kmečke kulture, dokaj skromen odmev. V zadnjih desetletjih, odkar v etnologiji vedno bolj prevladujejo sodobne urba- ne pa tudi antropološke in sociološke teme v meddisciplinarnih povezavah z drugimi strokami, tako temeljitega, dobro poldrugo stoletje zajemajočega raziskovalnega dela s področja ruralne kulture in tradicije nismo dobili. Če- prav obravnava le razmeroma omejen prostor okolice Ljutomera z avtorjevo rodno vasjo Cven v središču, številne ugotovitve veljajo tudi za druge prede- le države (nekatere primerjave sproti opravlja tudi avtor), ki jih je, s krajevni- mi in z regionalnimi posebnostmi vred, v stoletjih sooblikovala kmečka kultu- ra. Ta vas – njeno zibelko, kot potrjuje cerkvena listina iz leta 1740, predsta- vlja sedemnajst kmetij s posestmi iz časov fevdalne delitve zemlje (»čiste« kmetije so danes samo še tri) – je, še pripominja pisec, večje pozornosti vre- dna tudi zato, ker »na Slovenskem ni tako tipično panonskega strnjenega ob- str. 383–386). Tudi v splošnih in strokovnih knjižnicah v prestolnici, vključenih v sistem COBISS, je zabeleženih le kak ducat izvodov. cestnega naselja, kot je Cven.« Miran Puconja se v uvodu sicer za- vzema za uporabo oznake ljudska na- mesto kmečka kultura, a v nadaljeva- nju vendarle ostaja pri besedni zvezi, ki jo uporablja tudi v naslovu. A šele po tem, ko navede, kako so pojem v svojem času opredeljevali etnologi Rajko Ložar, Boris Orel, Angelos Baš, Vilko Novak, Ingrid Slavec Gradišnik in Slavko Kremenšek ter ob njih še moralni teolog Josip Jeraj in filozofa France Veber in Ludvik Puš, pri čemer nekaterim pritrjuje, z drugimi pa po- lemizira. Na koncu avtor še pojasni, zakaj se mu je zdela odločitev za retrogradno me- todo pri analiziranju panonske kmečke kulture Cvena ravno pravšnja, ter nava- ja tudi vire, iz katerih je črpal. V prvo vrsto postavlja ustne vire, torej pogovo- re s še živečimi starejšimi Cvenčani. »O kmečkem življenju« dodaja: sem marsikaj slišal in doživel tudi v domači kmečki družini od staršev, v pogovorih in stikih s sorodniki, z osebnim sodelo- vanjem pri velikih poljedelskih opravilih, ko so pri delu, kosilu ali malici posamezni vaški dni- narji in kočarji ter prekmurski Knjižne ocene in poročila Vito Hazler kolin v našem kulturnem prostoru je Janez Bogataj dokazal svojo izjemno sposobnost analitičnega dela in inter- pretacije, kar je odlika tega izvrstnega etnologa in predvsem odličnega jezi- kovnega stilista, ki bralstvu predstavi koline kot vzorčni primer etnološkega terenskega in znanstvenega raziskova- nja kulturnih pojavov. Janez Bogataj svojo monografijo za- ključuje s seznamom narečnih poime- novanj jedi in izdelkov na kolinah v Sloveniji, ki so dragocena dopolnitev jedrnega dela besedila in obenem na- poved novih možnosti etnološkega raz- iskovalnega dela bodisi v obliki temat- skih monografij ali v obliki leksikona in etnološkega atlasa. Številna gesla so namreč opremljena s tako popolnimi in obsežnimi pojasnili, da avtorja in mo- rebitne sodelavce pozivajo k nadaljeva- nju in razširitvi raziskav na vsa druga polja etnološke sistematike. Etnologi na Slovenskem – prebudimo se! Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich* MIRAN PUCONJA: Slovenska kmečka kultura: Na Cvenu od zemljiške odveze do začetka tretjega tisočletja. Tiskarna Klar, Murska Sobota 2011, 448 str. * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik, Trebinjska 11, 1000 Ljubljana; iztok.ilich@amis.net. 88 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich sezonski dninarji povedali mar- sikatero resnico o kmečkem življenju. Ker so bili ustni viri kljub vsemu po- manjkljiv vir podatkov, je Miran Pu- conja svojo raziskavo utemeljeval tudi na zapisih v strokovni in časniški pe- riodiki. Za starejša obdobja je moral pritegniti še gradivo, ki ga je dobil v osrednjem slovenskem arhivu v Lju- bljani, v mariborskih pokrajinskem in škofijskem arhivu, pri ljutomerskem okrajnem sodišču in župnijskem uradu pa tudi čez mejo v Štajerskem dežel- nem arhivu v Gradcu. Izčrpnemu uvodu sledijo štirje časov- no zaokroženi razdelki, ki pa se ne ravnajo po kronološkem zaporedju. V prvem razdelku Puconja obravnava obdobje med svetovnima vojnama, drugi seže v čas pred prvo svetovno vojno, tretji prinaša avtorjeva razmi- šljanja o temeljih preživljanja v dana- šnjem času, četrti pa se spet vrne nazaj, v obdobje nemške okupacije oziroma oblasti v priključeni južni Štajerski ter k odnosom domačinov do Nemcev in njihovih zaveznikov, zlasti Kozakov, pa tudi do partizanov. Razdelki so razčlenjeni na številna po- glavja, ki sistematično prikazujejo vsa področja kmečkega gospodarjenja in analizirajo družbeno življenje na večjih in manjših kmetijah ter v vasi Cven in bližnjih naseljih spodnjega dela Mur- skega polja. Nekatera poglavja, kot na primer ‘Prehrana’ in ‘Oblačilni videz’, so vključena v vse štiri razdelke, kar bralcu omogoča neposredne primer- jave. Še nekaj več obravnav istih tem, včasih označenih s podobnimi, a smi- selno bližnjimi naslovi, kot so ‘Obrti’, ‘Družinsko-sorodstvene vezi’, ‘Ljud- sko godčevstvo in ljudski plesi’, ‘Bra- nje in ljudsko gledališče’ ter ‘Družbeno razlikovanje’, se pojavlja v prvih treh razdelkih. V vsakem je avtor posebno pozornost namenil tudi obravnavanemu obdobju oziroma družbenopolitični ure- ditvi – cesarstvu, kraljevini, socializmu, samostojnosti – in pomembnim razme- ram in dejavnostim. V najobsežnejši prvi razdelek, ‘Ob- dobje med svetovnima vojnama’, je Puconja vključil največ etnološkega gradiva. »V tem obdobju,« poudarja, »smo videli zadnjo kmetsko kulturno plast, ki sicer ob siceršnjem vdoru ele- mentov množične kulture ohranja še dovolj ostankov tradicionalne kmečke kulture.« Cvenske kmetije je v tem ča- su – v nasprotju z večino tedanjih va- ških socialnih slojev na Slovenskem, katerih položaj je bil ukrojen v meje golega preživetja – postavljala v speci- fičen ekonomski položaj zlasti »zmo- žnost celotne samooskrbe in povrhu še ustvarjanja tržnih presežkov. /…/ Do 20 in več hektarjev velike cvenske kmetije so bile pravi proizvodni obra- ti, na katerih je poleg kmečke družine dobila delo tudi številna kočarska in dninarska delovna sila.« Veliki kme- tje so svoj višji družbeni status kazali navzven tudi v razkošnejših bivalnih razmerah in z že kar aristokratskim oblačilnim videzom: »Moški so nosili klobuke in plašče, ženske tudi plašče. Vrhnja plast kmetov je nosila žepno uro. Kadili so cigaro.« Drugi, kronološko pa prvi razdelek avtor začne s katastrsko razdelitvijo občine Cven, ki najprej pokaže, »da je cvenska kmetija danes povprečno za tretjino manjša od one iz leta 1879«. Ta razvoj se je sicer začel že leta 1848 z zemljiško odvezo, ko so cvenski kme- tje postali lastniki zemlje, s čimer so se bistveno spremenili tako njihova go- spodarska substanca kot ustaljeni soci- alni odnosi v družinah. Med značilnost- mi zadnje četrtine 19. stoletja navaja še uvajanje železnih plugov namesto lesenih ter ročnih in parnih mlatilnic in žitnih sejalnic. Obenem povzema, da je »ta čas še v večji meri poljedelstvo na Murskem polju v primerjavi z dobo med svetovnima vojnama prednjačilo pred živinorejo, izvzemši konjerejo.« Vlogi in pomenu konj je Puconja na- menil posebno poglavje o delovanju le- ta 1909 ustanovljene Zadruge za vzrejo žrebet (ki ima nadaljevanje v prvem razdelku), edinstvene na celotnem oze- mlju monarhije. Za obdobje od 70. let 19. stoletja do konca prve svetovne vojne je bilo zna- čilno tudi narodno prebujanje na Mur- skem polju, ki ga je spremljalo rival- stvo z nemško usmerjenimi skupinami in posamezniki. Cvenčani so sodelo- vali že pri organiziranju prvega vseslo- venskega tabora leta 1868 v Ljutomeru in pozneje imeli veliko besede tako pri ustanovitvi Bralnega društva ter vaške posojilnice in kmetijske zadru- ge na Cvenu kot pri utrjevanju Kmeč- ke zveze, ne le telovadnega Sokola in drugih organizacij s (tudi) političnimi programi. V tretji razdelek – o temeljih preži- vljanja v našem času (kar pomeni predvsem zadnjih nekaj desetletij) – je Puconja po orisu agrarne reforme in »strahovito brutalne« nacionalizaci- je ter njenih bolečih posledic seveda vključil tudi poglavja o nastanku in de- lovanju krajevnih skupnosti, o razvoju turizma in opaznih spremembah v vre- dnotah kmečke miselnosti. »Kolektiv- na kmečka duša,« ugotavlja, »se umika novim družbenim oblikam skupnega reševanja problemov, ki so utemeljeni na interesih posameznikov,« uravnava pa ga »začarani krog moderne delitve dela.« Pri čemer se vsa »dosedanja vsestranska dejavnost kmeta reducira zgolj na materialno produkcijo.« Ob morda nekoliko presenetljivi ugotovitvi, da potrošniška miselnost prehrane kmečkega prebivalstva na Cvenu še ni načela, se je pa z uvedbo zamrzovanja opazno spremenil vsak- danji jedilnik, bolj bodejo v oči no- vi gradbeni materiali in postopki ter estetski kriteriji pri gradnji novih bi- vališč. Pod vplivom zahtev po sodobni bivalni kulturi z izvorom v mestnem okolju se namreč povsem izgublja svoj čas samoumevno hierarhično razliko- vanje med velikimi kmeti ter želarji in kočarji. Prvi so zidali z opeko, manj premožni pa so uporabljali les, cimper oziroma ilovico. Zlasti v predelu Go- mila »so danes nove hiše. Zgradili so jih otroci in nasledniki nekdanjih ko- čarjev, ki so se sredi 60. let 20. stoletja večinoma zaposlili, koče svojih staršev pa nadomestili z novimi hišami.« In če je avtor v prvem razdelku pisal o mate- rialnih vidikih kmečke duševnosti v le- tih med prvo in drugo svetovno vojno, 89 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich se je tukaj bolj posvetil ustvarjalnim vidikom kmečke duševnosti. V zadnjem razdelku, posvečenem dru- gi svetovni vojni, se Puconja zaradi posebnih okoliščin tega časa ukvarja predvsem z zanj značilnimi pojavi. Najprej oriše razmere, ki so sledile prihodu nemške vojske. Slovenskega župana v Ljutomeru so zamenjali z zvestim kulturbundovcem, slovenske učitelje so nadomestili nemški, ki jim je bilo zaupano utrjevanje nemške za- vesti, čemur sta bila namenjena glavna predmeta, petje in telovadba. Tečaji nemščine so bili obvezni tudi za vse odrasle do 50. leta starosti. Ukinjene organizacije in društva so Nemci na- domestili s svojimi … Jeseni 1944, ko je bil poraz Nemčije le še vprašanje časa, se je v Cvenu in okolici bolje organiziral tudi odpor. Še močneje pa je tisti čas zaznamo- val prihod kozakov s številnimi konji, med katerimi jih je kakšnih sto imelo neposreden stik s Cvenom. V Prleki- jo so jih poklicali, da bi onemogočili razmah oboroženega odpora in menda tudi zato, kot opozarja Puconja, da bi ljudje videli, kaj so Rusi. Nekaj mese- cev pred koncem vojne so se na Cvenu med umikom z Nemci ustavile tudi ne- katere madžarske in bolgarske enote. Avtor obširno poroča o različnih tra- gičnih pa tudi nekoliko komičnih do- godkih iz tega obdobja. Tak je bil na primer 8. maja 1945 pohod partizanske Prleške čete skozi vas: njeni pripadniki so spotoma po hišah ljudem na silo je- mali kolesa, »kot refren pa je občasno zadonela pesem ‚Marširala, marširala kralja Petra garda,‘ ki dovolj jasno iz pričuje stopnjo gotovosti njihove poli- tične orientacije …« V knjigi Mirana Puconje Slovenska kmečka kultura je še brez števila tem in ugotovitev, ki jih tukaj ni mogoče niti našteti. Za piko na i dodajmo eno, v kateri je razločno čutiti tudi avtorja, kmeta – filozofa: Kmečki človek je analitik. Iz premis, porojenih v naravno- -konkretnem svetu, razvija sklepanja, ki so odsev realnega gledanja na svet. Kmetov spo- znavni proces poteka od opazo- vanja konkretne danosti nepo- sredne predmetnosti, iz katere raste njegov realistični pogled na svet, vse do abstraktne to- talnosti doživljanja idealnega sveta, ki je le posvečena oblika njegovega realnega sveta. 90 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Mogočne in močne so belokranjske sle- di v slovenski ljudski kulturi. Te so že sorazmerno zgodaj odkrili raziskovalci, ki jih je Bela krajina vedno znova pri- tegovala zaradi dobro ohranjenega in raznovrstnega izročila, ki mu je od 16. stoletja dala svoj pečat tudi t. i. uskoška kulturna dediščina. Navkljub viharni zgodovini, kljub izseljevanju in gos- podarskim krizam in kljub sodobnim globalizacijskim spremembam so Be- lokranjci vse do danes živeli in ohran- jali svoje kulturno izročilo. Ohranjajo ga še vedno kulturno-prosvetna društva in številne belokranjske folklorne sku- pine. Med njimi je Folklorna skupina Dragatuš, ki letos praznuje svoj častitl- jivi jubilej – 60-letnico ustanovitve in neprekinjenega bogatega dela. Moder- na avdio-vizualna tehnika je skupini in vsem nam omogočila, da je delo sku- pine dokumentirano, s tem pa ohran- jeno glasbeno, pevsko in dediščinsko gradivo Bele krajine. Že ob 50-letnici FS Dragatuš je izšla zgoščenka, takrat s pretežno pevsko in plesno dediščino Obkolpja oz. južne Bele krajine. Za le- tošnjo obletnico pa je tu zgoščenka, ki zajema zvoke in sledi celotne pokraji- ne, ki se bodo ohranjale še naprej in ne bodo le muzejski spomin, ampak živa kulturna substanca s svojo specifično pokrajinsko, etnično in časovno dimen- zijo. Za to skrbi FS Dragatuš še s tem, da svojo dediščino prenaša na najmlaj- še, ti pa jo bodo nekoč spet prenašali na nove generacije. Izbor pesmi in inštrumentalnih melodij na tej zgoščenki raste iz izvajalske tra- dicije FS Dragatuš, po drugi strani pa so gradivo črpali iz starejših pisanih in tiskanih virov. Prijetno novost pa pred- stavlja dejstvo, da se je vodstvo sku- pine lotilo svojih terenskih snemanj in živega izročila Bele krajine od Semiča, Krupe, Talčjega Vrha, preko Doblič, Dragatuša, Adlešičev, Črnomlja vse do Vinice. Za ljudske pevke in pevce se- verne Bele krajine oz. semiške okolice pa je značilno, da v svoj pevski reper- toar zelo redko vključujejo t. i. usko- ške pesmi. Novejši terenski posnetki so narekovali izbor za zgoščenko, ki upošteva celotni pevski repertoar be- lokranjske ljudske pesmi. To pomeni, da zgoščenka poleg starejših ljudskih pesmi prinaša še nekatere nekoliko novejše, ki so se zasidrale v pevske repertoarje, ker so bile ljudem všeč in jih radi prepevajo. To so pesmi, ki so jih širile tudi različne pesmarice ali šo- la, zborovodje in ljudski godci. Ljud- je so te pesmi sprejeli za svoje ter jih prilagodili svojemu okusu in poetiki, zato so nastale različice, kar pomeni, da tako avtorske pesmi postajajo ljud- ske. Časovno in vsebinsko širok izbor gradiva na zgoščenki je namenski, saj so pripravljavci hoteli izstopiti iz več- nega ponavljanja starih in starejših in že velikokrat izvajanih pesmi. S tem so pokazali, koliko ljudskih pesmi je danes še živih, in da so žive tiste, ki so za pevce in poslušalce še vedno tu- di vsebinsko aktualne. Raziskave ka- žejo prav to, da se ljudsko pesemsko izročilo ohranja le, če zna nagovoriti poslušalce z vsebinsko aktualnostjo. Tak izbor je hkrati še vir in spodbuda drugim pevcem in skupinam pri širitvi svojega repertoarja in ohranjanju pe- semske dediščine. Bela krajina ima, kot preostala sloven- ska območja, nekaj specifičnih pesmi. Te predstavljajo kakšno tretjino celot- nega pevskega repertoarja, drugo od- pade na splošnoslovenski repertoar in še nekaj uskoškega ali hrvaškega. To ne pomeni, da pesmi »od drugod« niso belokranjske. So, saj so se tu ustalile, tu živijo in se spreminjajo v skladu z belokranjskimi jezikovnimi, poetični- mi in melodičnimi načeli. Seveda je tudi obratno, saj lahko marsikje drugod po Sloveniji srečamo specifične be- lokranjske pesmi. Tisto, kar je pevcem všeč, sprejmejo in si prisvojijo. Sčasoma pevci nekaterim pesmim lah- ko dajo drugačno namembnost. Vse je odvisno od trenutka, situacije in razu- mevanja pesemske govorice. Zaradi funkcije neka, tudi zelo lirična pesem postane delovna, različne pesmi, tudi daljše pripovedne, lahko v celoti ali le v odlomkih postanejo uspavanke. Vse- bina in funkcija ljudskih pesmi se ne ujemata vedno. Kratka ljubezenska pe- sem lahko postane plesna, če se je pela ob ali na plesu. Različno čustveno do- jemanje posamezne pesmi lahko spro- ži poetična govorica sama, ki je že po svojem bistvu prepuščena subjektivne- mu dojemanju. V življenjski splošnosti je tudi usoda vsakega med nami neko- liko drugačna ali vsaj drugače videna. In prav tako je tudi v pesništvu. Tudi v ljudskem. V novejšem času v repertoarjih ljud- skih pevcev prevladujejo lirske, predvsem ljubezenske pesmi, zato so najštevilčneje zastopane tudi na zgoščenki. Izbor obsega še pivske pes- * Marko Terseglav, dr. literarnih ved, upokojeni znanstveni svetnik, Rimska 25, 1000 Ljubljana; marko.terseglav@gmail.com. FOLKLORNA SKUPINA DRAGATUŠ: Belokranjske sledi1 Folklorna skupina Dragatuš, Dragatuš 2017, zgoščenka. 1 Besedilo je bilo napisano ob izidu zgoščen- ke (decembra 2017), a je bilo zaradi po- manjkanja prostora v knjižici ob zgoščenki objavljeno v zelo skrčeni obliki. Tokrat je objavljeno celotno besedilo. Knjižne ocene in poročila Marko Terseglav* 91 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Marko Terseglav mi in zdravičke, voščilnice, otroške, obredne in domoljubne pesmi, obsmrt- nice, uspavanke, šaljive ter stanovske pesmi. Vsebinski in melodični izbor torej presega specifično belokranjsko gradivo, saj je večinoma znan tudi drugod po Sloveniji. Precej vokalnih ljudskih pesmi se »skriva« v inštru- mentalnih priredbah za ples, kar je lo- gično za skupino, ki oživlja in ohranja predvsem plese in plesne pesmi. Za svojevrstno poživitev pa poskrbi še kombinacija petja z inštrumentalno spremljavo. Tudi za inštrumentalne melodije velja, da gre za izjemno urav- notežen izbor med belokranjsko god- čevsko tradicijo in uskoškim melosom. V preletu izbora, virov in izvajanja pesmi je na začetku plesna pesem Aj zelena je vsa gora, obredna pesem, ki so jo nekdaj Črnomaljci peli v kolu na velikonočni ponedeljek. Sama melodi- ja pa je danes že postala ena med naj- značilnejšimi »sledmi« Bele krajine. Za otroško ljudsko pesmijo Sijaj, sijaj, sončece otroci zapojejo Čuj, škrjančka, ki je po obliki in poetiki novejša umet- na pesem izpred 2. svetovne vojne, ki pa se je pevcem z Dobličke Gore tako priljubila, da je postala njihova stalnica in je zato pesem živa še danes. Različ- ne Jurjevske pesmi so znane po celotni Beli krajini, tukajšnja različica pa sle- di »domači« Župančičevi dopesnitvi, ki jo že dolgo prepevajo dragatuški otroci. S tem so različico vrnili med ljudske in v sklop belokranjskih jurjev- skih pesmi. Ples vil je splet znanih be- lokranjskih pesmi (Kresni Ivan, Ustal sam se u rano jutro, Pobelelo pole) v inštrumentalni priredbi za otroške go- dalke pri Mladinski FS Dragatuš. Pesem Kresnic je spet ena značilnih »sledi« Bele krajine. FS Dragatuš poje simpatično različico iz domačega kraja z novejšo melodijo, v kateri se pevke in pevci »ne lovijo« več, tako kot je to značilno za starejše adlešičke varian- te. Pastirče mlado na tej zgoščenki je dragatuška različica po vsej Beli kra- jini znane pesmi, ki se je »priselila« k nam z Balkana in se je v različnih je- zikovnih variantah udomačila v Beli krajini. Široko je Drenopolje je prva zvočno posneta pesem. Že leta 1913 jo je v Adlešičih na fonograf posnela ruska folkloristka Linjova, leto zatem pa še domačin Juro Adlešič. T. i. adle- šičko različico pojejo tudi Dragatušci. Pesem je ohranila starejši pripoved- no-ljubezenski oz. družinski poudarek, medtem ko različice iz Poljanske doli- ne poznajo bolj domoljubni poudarek. Različica hrvaškega izvora se je v Beli krajini spremenila tudi melodično, saj je prvotna, hrvaška različica še v tri- najsterskem verzu, tega pa slovenska pevska tradicija ne pozna, zato so ga Belokranjci prilagodili lastni glasbeni tradiciji – distihu osmerca in peterca in s tem pesem melodično »poslovenili.« Med inštrumentalnim spletom us- koške pesemske dediščine (Tamo na Balkanu, Pod onom gorom zelenom) je tudi vokalna Tihe noči. Po do se- daj znanih podatkih je pesem nastala v drugi polovici 19. stoletja, po vsej verjetnosti v Bosni. Tam (v Goraždu) je bila zapisana leta 1893, nekaj let po- zneje pa še na Hrvaškem (Sinj in otok Hvar). Iz Hrvaške je pesem prišla v belokranjski Predgrad, kjer je bila za- pisana leta 1982, v srbski Marindol in na Bojance pa naj bi jo domačini pred drugo vojno prinesli iz Bosne. Izrazito lirska, ljubezenska pesem preseneča z verzom. Ta je epski deseterec, ki je v južnoslovanskem ljudskem pesni- štvu »rezerviran« za junaške pesmi. Lirskost pesmi poudarja še rima. Pe- sem je umetnega izvora, a se je zara- di svoje liričnosti že kmalu priljubila ljudskim pevcem, ki so jo sprejeli v svoj pevski izbor. Pesem Plovila je galija je med Beneško republiko na- stala nekje v okolici Slunja na Hr- vaškem in poudarja tragiko na galejo obsojenega mladeniča, ki v dialogu z dekletom tragiko poudari kot vrhu- nec pesmi. Belokranjska različica se nekoliko razlikuje. Čeprav še ohran- ja nesrečo galjota, pa ne ohranja več homersko-pripovedne širine hrvaške različice, ampak se osredotoča na lirič- nost, ki prav v liričnem dialogu dosega svoj vrh. Hrvaški element pa različica ohranja v jeziku pa tudi v verzu – v ep- skem desetercu. V inštumentalni splet pesmi pod naslovom Zora puca so vkl- jučene pesmi iz Marindola in Žuničev: Zora puca, Što bečara u srce udara, Gledam bajnu zoru in Išla Anka po vodo. Slednja je belokranjska različica hrvaške pripovedne pesmi z družin- skim konfliktom. Prvotna pesem se je že na Hrvaškem, od koder je prišla v Žuniče, skrčila le na tragični motiv o bratu, ki umori svojo sestro. Splet pivskih pesmi Pivaj, uživaj in prepevaj sodi v železni repertoar dra- gatuške folklorne skupine, saj jih ta prepeva že od svoje ustanovitve. Na- slovna pesem ima zanimiva zgodovi- no in razvoj. Zbiralec in urednik Karel Štrekelj je domneval, da gre za umet- no, avtorsko stvaritev, a je bila pesem že v 19. stoletju tako priljubljena, da je prešla v ljudske pevske programe in se je tam ohranila vse do danes. V pivskih družbah se je začela pojavljati še kot del drugih pivskih pesmi, npr. v pove- zavi s pesmijo Nikol ne bom pozabil očeta (prijatla) svojega. Tako preplete- no različico je konec 19. stoletja zapi- sal Franc Praprotnik v Saleški dolini. Kako z igranjem na ljudske inštrumen- te (violina, glavnik, gudalo, drumlica oz. brundica in »ptiček«) zazvenijo stare melodije, slišimo v spletu En fir- klc ure ene tičce. Več kot stoletje sta- ra zapisa iz Treh far (1890) in Vinice (1909) je FS Dragatuš posredoval dr. Bruno Ravnikar. Pesem Rožmarin je zelo tipičen pri- mer, kako priljubljena avtorska pesem postane ljudska. Učiteljica in pesniš- ka sopotnica slovenske moderne Vida Jeraj je poleg drugih pesmi Rožmarin napisala v duhu ljudske poetike in ji dodala še melodijo. Na začetku 20. stoletja je pesem naučila svoje učence na Gorenjskem. Postala je zelo pril- jubljena in kmalu je postala del šolskih pesmaric in glasbene vzgoje. Učenci so jo prepevali še dolga leta po drugi svetovni vojni, sčasoma pa je prešla v ljudske pevske repertoarje, tudi med pevke in pevce z Dobličke Gore, ne da bi pevci sploh vedeli za njeno avtor- stvo, kar dokazuje, da so pesem spreje- li za svojo in je postala ljudska. 92 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Marko Terseglav Za pesem Lepa Kranjska si dežela ni mogoče točno ugotoviti, kdaj je na- stala, a iz rokopisnih in tiskanih virov se vidi, da je bila v 19. stoletju že zelo razširjena in priljubljena. Štrekljeva zbirka Slovenske narodne pesmi prina- ša lepo število različic od Koroške do Bele krajine, od Prekmurja do Primor- ske. Prvotno je bila vojaška pesem, pe- sem rekrutov, vpoklicanih v cesarsko vojsko. Vsebinske različice kažejo, da so spremljale slovenske vojake, ki so bili vpoklicani bodisi v vojno zoper Francoze, ob koncu 19. stoletja pa so jo peli kranjski Janezi ob odhodu v Bosno. Pesem se je ohranila in jo po- jejo še danes. Naša različica je bila po- sneta leta 2010 na Krupi pri Semiču. Zaradi sorazmerno dolgega življenja, različnih bojev in pokrajin je nastalo nešteto vsebinskih, jezikovnih, met- ričnih in melodičnih različic, v vseh pa je glavni poudarek na teži in bridkosti slovesa. Zaradi tega splošnega motiva so v začetku 20. stoletja pesem prepe- vali tudi naši izseljenci. Med ljudskimi napitnicami in voščilni- cami je tudi Godovna – voščilnica, ki jo je leta 1931 zapisal folklorist France Marolt v Vrtači nad Semičem. Pesem na novo oživlja FS Dragatuš. Godčevski štiklc je vzet iz repertoarja ljudskega godca Rudolfa Bukovca, priredba Primoža Štreklja pa je po- stavljena za »klasično« glasbeno za- sedbo belokranjskega (slovenskega) godčevstva. Šaljiva ljubezenska pesem Mati upra- šajo svojo hčer je verjetno nastala na Štajerskem, kjer jo je že v začetku 19. stoletja zapisal Stanko Vraz. Poznajo jo tudi v Medžimurju na Hrvaškem, le da tamkajšnje različice vsebinsko ne- koliko odstopajo od slovenskih. Razli- čica iz Doblič, ki jo poje FS Dragatuš, sledi slovenskim različicam. Prav tako so ljudski pevci z Doblič sledili sloven- skim različicam v pesmih Če boš sinka ti rodila in Mati ziblje lepo poje. Dolenj- sko različico obsmrtne ljudske pesmi Zadnja urca bo prišla so povzele tudi pevke s Krupe, a je bila različica zapisa- na že konec 19. stoletja v Gribljah. Ne le slovenske vinorodne pokrajine, ampak vse poznajo šaljivo-pivske pes- mi, ki jih na tej zgoščenki predstavljata različici Ko snoč sem se vračal iz krč- me domov in Ena štorija, kot jo poje- jo ljudski pevci z Doblič in okolice. V šaljivki pevci čutijo življenjsko aktual- nost besedila in zato ostaja živa. Zanimiv izbor predstavlja ljudska pe- sem Restantska, ki je bila leta 1957 po- sneta in zapisana v Ziljah. V ljudskem pesništvu le redko srečamo zaporniško pesem, še zlasti tako, ki je nastala v pre- teklosti, a je med pevci še danes živa. Ciganski splet – v katerem ne gre za splet avtentičnih romskih pesmi in melodij, ampak za besedila, ki so jih Slovenci peli o Romih. Največkrat gre za šaljive pesmi in posmehulje, kakrš- ne sta že ob koncu 19. stoletja zapisala Oton Župančič v Dragatušu in Janko Barle v Grmu. V repertoarjih sloven- skih ljudskih pevcev pa so tudi pre- tresljive socialne pesmi o Romih oz. Ciganih. Ljudske pesmi, ki so zajete v Ciganskem spletu, so posredovali ljud- ski pevci z Dobličke Gore (Če ravno sem ubog Cigan, Vesela sem Ciganka in Svi cigani svetca slave), z drugimi različicami pa jih združuje to, da pev- ci v slovensko besedilo hote vpletajo romske besede, ki jih bodisi zaradi ne- razumevanja ali pa zaradi onomatopoi- je prilagajajo svojemu znanju in okusu, pri čemer želijo vsaj nekoliko pričara- ti »barvo« romščine, na kar kaže tudi pesem Svi Cigani svetca slave. Hkrati pa vsak neroden in sprevržen jezikovni »vložek« že sam po sebi lahko učinku- je humorno, saj karikira nekaj, kar nam je tuje, ni naše in je zato zunaj spre- jemljivosti našega kulturnega obzorja. Vsebinski prerez belokranjskih sledi končujejo »umirjene« pesmi Svetlo sonce, Aja tutu in Angelček. Ljudski pevci so jih sprejeli in uporabljali kot uspavanke, saj so vsebinsko temu tudi namenjene. Za zadnjo velja, da se je kot uglasbena molitvica zelo priljubila slovenskim ljudskim pevkam in pev- cem in je vsaj od konca 19. stoletja del neštetih ljudskih pesemskih repertoar- jev po vsej Sloveniji, tako da sodi že kar v t. i. železni repertoar in jo pevci pojo ob različnih prilikah; zato je pe- sem dobila širšo funkcijo in je lahko tudi pesem slovesa ali meditacija. Raz- ličica tudi končuje širok in pretehtan izbor belokranjskih sledi na zgoščenki Folklorne skupine Dragatuš. Uravnoteženost in nekonvencionalen izbor sta bila glavno vodilo nosilke projekta, gospe Zdenke Pezdirc in nje- nih sodelavk, sodelavcev ter FS Draga- tuš, da pokažejo izročilo, ki je še danes živo in izstopa iz ukalupljenih pred- stav o ljudskem pesništvu in glasbi kot o zgolj zgodovinskem oz. muzejskem eksponatu. Zgoščenka dokazuje prav nasprotno, dokazuje vselej živo in vse- lej aktualno ljudsko ustvarjalnost. 93 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Novi tiski na kratko Iztok Ilich* * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik, Trebinjska 11, 1000 Ljubljana; iztok.ilich@amis.net. ANDREJA BRANCELJ BEDNARŠEK (ur.): Na rovaš!: Belokranjske soseske zidanice in Soseska Drašiči / Communal Wine Cellars of Bela Krajina and the Drašiči Village Community. Belokranjski muzej Metlika, Metlika 2017, 128 str. V Ganglovem razstavišču Belokranjskega muzeja Metlika je še do 8. maja 2018 na ogled raz- stava Na rovaš! (Rovaš je bil zapisno sredstvo svoj čas večinoma nepismenih ljudi – vsak član soseske je imel svojega – za označevanje količine izposojenega vina, ki ga je moral dolžnik jeseni vrniti s polovičnim pribitkom v moštu.) Predstavitev stare šege spremlja zgledno obli- kovan katalog, izdan kot 6. zvezek zbirke Belokranjska dediščina. Predgovoru urednice sle- di časovno prilagojen, leta 1964 napisan zgodovinski oris Jožeta Dularja 'Soseske zidanice v vzhodni Beli krajini'. Andrej Dular se v nadaljevanju posveča predvsem soseski Drašiči, edini od mnogih značilnih belokranjskih vinskih kleti, središč vaške samouprave, sodelovanja in vzajemnega pomoči, ki vse od ustanovitve nepretrgoma deluje še danes. Predstavlja na novo odkrite dokumente te soseske, leta 2012 vpisane v Register nesnovne kulturne dediščine Slove- nije, nato pa opiše še njeno delovanje po drugi svetovni vojni s temeljito obnovo, končano leta 2009, ki jo je spremljala tudi obnova vaške cerkve. Povzetke je v angleščino prevedla Nives Sulič Dular, bogato slikovno gradivo pa je iz muzejskega in drugih arhivov. JELKA PŠAJD: Čez prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči: Smrtne šege in pogrebna praksa Pomurja in Porabja. Pomurski muzej Murska Sobota, 2017, 302 str. Ob odprtju razstave o pogrebni praksi in šegah Pomurja in Porabja Čez prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči je bila decembra 2017 v murskosoboškem muzeju predstavljena tudi publika- cija z enakim naslovom, ki z obsegom in vsebino presega običajne razstavne kataloge. Etnolo- ginja Jelka Pšajd, avtorica obeh, je o težavnosti in zapletenosti petnajst let trajajoče raziskave v uvodu v monografijo duhovito zapisala: »Raziskovanje smrtne šege je vse prej kot lahka stvar …« V Pomurju in Porabju je celo »smrtno resna stvar, saj ima praktično vsaka vas kaj drugačnega, svojega, pa tudi primerljivega, istega: … pokopališče, če ne celo dve ali tri; gre za različna narečna poimenovanja; gre za verske razlike.« Izsledki, pridobljeni predvsem od infor- matorjev na terenu, so v knjigi strnjeni v16 poglavij. Opisujejo lok od odnosa do smrti in pripra- vljanja na smrt prek umiranja, priprave pokojnega in pogreba do pokopališč, prigod in povedk o smrti kot delu življenja ter razmišljanj o koncu, ki ne more biti zaključek – čeprav smrtne šege ob drugačnem odnosu do smrti in umiranja izginjajo. Slikovne priloge, ki ilustrirajo besedilo, na koncu dopolnjuje katalog z natančnimi opisi predmetov na razstavi. MARIJA STANONIK: Etnolingvistika po slovensko. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2017, 328 str. S to knjigo je avtorica, kot pravi, pravzaprav izstopila iz slovstvene folkloristike, saj se ta in etnolingvistika ne pokrivata, temveč dopolnjujeta. Etnolingvistika, rečeno folkloristično, se po- glablja zgolj na ravnino teksta, in ker je estetska funkcija zanjo nepomembna, ji pridejo prav tudi druga za etnologijo pomembna besedila. Razmišljanja o etnolingvistiki na splošno in zlasti na Slovenskem je avtorica razdelila v štiri sklope. V prvem z naslovom ‘Predzgodovina slovenske etnolingvistike’ obravnava nastavke, ki jih označuje kot iskanja in snovanja med rodoljubjem in znanostjo v 19. stoletju. Povezovalna tema drugega sklopa je vprašanje narodne identitete – povezanost jezika in oblačilne kulture v dozorevanju slovenske istovetnosti ter položaj sloven- ščine v zamejstvu in po svetu. V tretjem sklopu Stanonikova ugotavlja, da se lokalna identiteta na splošno goji bolj kot narodna, kar med drugim spodbuja nastajanje ljubiteljskih narečnih slovarčkov. Tukaj namenja pozornost še temi genius loci v prekmurskih folklornih pripovedih in preteklosti njenih rodnih Žirov v luči hišnih imen. Četrti sklop obravnava osebno identiteto in se problemsko, predmetno in metodološko najbolj ujema s poljsko etnolingvistično šolo. 94 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Novi tiski na kratko Iztok Ilich* VOJKO SLAVEC: Répəlce: Boljunec – življenje in jezik nekdaj in danes. Založništvo tržaškega tiska, Trst 2017, 352 str. Malo je krajev, ki bi imeli tako vztrajnega in zlasti v jezikovnih rečeh podkovanega kroni- sta, kot ga je z Vojkom Slavcem dobil Boljunec – še vedno večidel slovenska vas v občini Dolina pri Trstu! Avtor, dolga leta knjigar ter nato upravnik Primorskega dnevnika in No- vega Matajurja, je podatke o starih rekih ter izrazih za kmečka orodja, živali in rastline, ki so se jih spominjali le še starejši vaščani, začel zbirati že leta 1999 z željo, da ne bi utonili v pozabo. Sprva je nameraval sestaviti le slovar pristnih domačih poimenovanj za vse živo in neživo, nato je delo za nekaj časa opustil, v zadnjih letih pa se ga je z vso vnemo znova lotil in tudi končal. Gradivo je zaokrožil v osupljivo celoto, stkano iz narečnih besed, ki niso sestavljene zgolj iz črk in naglasnih znamenj, saj za skoraj vsako tiči zgodba ... Za pravilno branje jim je Slavec dodal navodila, za razumevanje pa skoraj 70 strani obsegajoč slovar, ki ga z ilustracijami dopolnjuje še 44 tematskih slovarčkov k posameznim poglavjem. Od časa do časa je med dokumente in pripovedovanja drugih vskočil tudi sam s kakšno svojo izkušnjo ali mislijo, kar še poudarja osebno noto knjige. NUŽEJ TOLMAJER (ur.): Tiha zemlja: Pesemsko izročilo z Radiš in okolice / Liedgut aus Radsberg und seiner Umghebung. Krščanska kulturna zveza, Celovec 2017, komplet: knjiga 620 str. in 3 zgoščenke. Za ohranjanje slovenske ljudske pesmi na Koroškem zelo zaslužni kulturni delavec in orga- nizator Nužej Tolmajer je svojim Radišam z okolico posvetil že več publikacij. Tiha zemlja je doslej najobsežnejše in, predvsem kar zadeva pesemsko dediščino, najbolj celovito delo, nastalo po več desetletjih zbiranja v besedilih in notnih zapisih ohranjenega tovrstnega gra- diva. Zbirko, urejeno v razdelka Radiše in okolica ‘Nekoč’ in ‘Danes’, sestavljajo pesmi pesmaric iz različnih obdobij ter neobjavljene pesmi iz arhivov in s terenskih raziskav. Pri zapisovanju, urejanju ter zbiranju podatkov o omenjenih virih pa tudi o ljudskih pevkah in pevcih sta Tolmajerju največ pomagali Milka Olip in Uši Serainig, notni del je urejeval Egi Gašperšič, za pravilnost zapisov pa je skrbel notograf in oblikovalec Tadej Lenarčič. Tudi v dobesednem pomenu besede – ne le zaradi sproti v nemščino prevedenih razlag in komentarjev – izjemno zgoščena izdaja prinaša toliko gradiva, da bi lahko napolnilo dve zajetni knjigi, natisnjeni v nekoliko večji, lažje berljivi tipografiji in z nekaj več prostora za dragoceno slikovno gradivo. Tudi na zgoščenkah je posnet le izbor, ki sta ga uredila Nužej Tolmajer in Milka Olip. SANDRO QUAGLIA GUKET: Rezijanski brusači/Ti rozajanski brüsarji. Zadruga Most, Odbor C. A. M. A., Kulturno društvo »Muzej rezijanskih ljudi«, Inštitut za slovensko kulturo, Solbica, 2017, 48 str. Skrivnostna in daljna, čeprav sploh ne tako oddaljena Rezija se ponaša s posebnostmi, ki pri- vabljajo vedno več obiskovalcev. Nekatere očarata tradicionalna glasba in ples, mnoge vzne- mirja jezik, družine pa se najraje napotijo v pred nedavnim odprti »muzej pravljic« v Plocovi hiši na Solbici. V drugem muzeju, malo naprej v opuščeni šoli, je poleg krošnjarstva pred- stavljena še ena samo za Rezijo značilna dejavnost – obrt potujočih brusačev. Cvetela je od konca 18. do srede 20. stoletja in Rezijani so bili po njej najbolj znani, čeprav so opravljali tudi druga sezonska dela. Kako domiselno so izpopolnjevali svoje premične delavnice – najprej na lesenih vozičkih, krësmah, nato pritrjene na kolesa in motorje – in kako jih je iskanje zaslužka zaneslo tudi več tisoč kilometrov daleč, je s predmeti, fotografijami in z drugimi dokumenti v muzeju zelo nazorno prikazano. Sandro Quaglia je v pričujoči brošuri, tudi muzejskem kata- logu, strnil še vrsto drugih podrobnosti z zgodovinskim pregledom razvoja brusaštva in zapisi življenjskih zgodb nekdanjih mojstrov, ki ob praznikih še vedno radi pokažejo svoje veščine. * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik, Trebinjska 11, 1000 Ljubljana; iztok.ilich@amis.net. 95 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Konservatorske strani Mojca Tercelj Otorepec* * Mojca Tercelj Otorepec, dr. etnoloških znanosti in univ. dipl. sociologinja kulture, predsednica DSEK ZVKDS, konservatorska svetovalka, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, Tomšičeva 7, 4000 Kranj; mojca.tercelj@zvkds.si. Leta 1982 ustanovljena Delovna skupina etnologov kon- servatorjev je sprva delovala v okviru Slovenskega etno- grafskega muzeja, od leta 2003 pa deluje v okviru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljevan- ju DSEK ZVKDS) (Tercelj Otorepec 2014: 161). Člani DSEK so: Dušan Strgar, mag. Dušan Štepec (OE Novo mesto), Božena Hostnik in Barbara Klanšek do decembra 2018 (OE Celje), dr. Mojca Tercelj Otorepec, Saša Roškar, Petra Gorenc do aprila 2017 (OE Kranj), Andreja Bahar Muršič, Damjana Pediček Terseglav, Saša Renčelj Ške- delj, Boris Mravlje (OE Ljubljana), Jelka Skalicky do leta 2016, Lilijana Medved, Suzana Vešligaj (OE Maribor), Andrejka Ščukovt, Eda Belingar (OE Nova Gorica), Eda Benčič Mohar (OE Piran) in mag. Zvezdana Koželj (SS SRI – skupne službe, služba za razvoj in informatiko). Delovna skupina etnologov konservatorjev se je leta 2016 sestala na osmih delovnih srečanjih, in sicer v območnih enotah Novo mesto (v nadaljevanju OE), Piran, Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Kranj, Celje in decembra v Ljubl- jani, na OE Ljubljana. Posebej omenjam delovni sestanek v OE Maribor, ki ga je še zadnjič pred upokojitvijo vodila kolegica Jelka Skalicky. Ob tej priložnosti smo obiska- li obnovljeno gotsko cerkev na Ptujski gori, kjer nam je predstavila rezultate svojega dolgoletnega dela pri obnovi trga pred cerkvijo, in si ogledali nekaj obnovljenih stavb v Prekmurju in Mariboru. Spomladi 2016 se je vodstvo DSEK z namenom priprave kriterijev in metod vrednotenja kulturne dediščine s poudar- kom na stavbni dediščini sestalo v Ljubljani pri generalnem konservatorju, doc. dr. Robertu Peskarju. Dogovori o poe- notenju vrednotenja kulturne dediščine niso imeli večjega učinka, saj je to naloga posameznih strok oziroma disciplin, katerih predstavniki so zaposleni na interdisciplinarno za- snovanem Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Namen tako zasnovanega dela je, da predstavniki posamez- nih strok (etnologije, arheologije, arhitekture, krajinske arhitekture, zgodovine, umetnostne zgodovine in drugih) sodelujemo pri skupnem in večdisciplinarnem delu. DSEK je leta 2016 vodstvu Zavoda predlagalo oživitev ne- kdanjega projekta Mreža muzejev na prostem, eko-muzejev in drugih možnih načinov varovanja kulturne dediščine na Slovenskem; pobuda ni bila realizirana. Kljub nekaterim obstoječim muzejem na prostem (MNP), kot so: Rogatec, Pleterje, kmečki dvor Žuniči, nastajajoča Rangusova do- mačija v Klenoviku, eko-muzej v Domžalah v navezavi na slamnikarsko dediščino, in situ ohranjene Sečovelj- ske soline, Šentrupert na Dolenjskem z Deželo kozolcev, nekateri zasebni ter manjši muzeji in podobno, država še vedno nima posluha za varovanje tovrstne dediščine. Ta način varovanja še do danes ni vključen ne v Nacionalni program kulture niti v Strategijo varstva kulturne dedišči- ne, ki ju pripravlja Ministrstvo za kulturo RS. DELOVNA SKUPINA ETNOLOGOV KONSERVATORJEV ZAVODA ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Poročilo o delu za leti 2016 in 2017 Od kolegice Jelke Skalicky smo se poslovili spomladi 2016, ko se je DSEK sestala v OE Maribor. Foto: Peter Skalar, 18. 5. 2016. Delovni sestanek DSEK na območju ZVKDS OE Nova Gorica z ogledom obnovljenih slamnatih streh v Dolenjih Novakih. Foto: Mojca Tercelj Otorepec, 20. 4. 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 96 Konservatorske strani Mojca Tercelj Otorepec V letu 2016 je DSEK obravnavala elaborat o Navodilih za enostavne objekte ter posege, leta 2015 pripravljenem v okviru prostorskih aktov in varstva kulturne dediščine, ki jih je v skupno besedilo strnila kolegica mag. Zvezdana Koželj. Vodstvo Zavoda se na elaborat do danes še ni odzvalo. Leta 2016 smo se v skupini lotili tudi popisa registriranih sušilnic za sadje, hmelj in der, in to na ob- močju celotne Slovenije oziroma vseh sedmih regijskih enot zavoda. Podlago za izvajanje popisa je kolegica Saša Roškar iz kranjske območne enote pripravila v skupnem »oblaku« (ang. Dropbox), kamor smo vpisovali posamezne registrirane sušilnice. Delo smo nadaljevali tudi leta 2017. Zavod je vzpostavil bazo podatkov, kamor je na skupni strežnik vključil tudi popisne liste. Do konca leta 2017 smo zbrali 426 enot registriranih sušilnic za sadje, med njimi prevladujejo vpisi iz ljubljanske in goriške enote Zavoda. Nekaj vpisov še manjka in bodo dopolnjeni v letu 2018. Skupina je vodstvu predlagala tudi knjižno izdajo Katalo- ga registriranih sušilnic za sadje, hmelj in der. S knjigo, ki bi izšla v evropskem letu kulturne dediščine in ne bi bila namenjena le strokovni javnosti, temveč predvsem širše- mu krogu ljudi, bi prebivalce Slovenije motivirali za večjo skrb za tovrstne stavbe. V zgodovinskem razvoju predela- ve sadja in hmelja so bile namreč pomemben del gospodar- jenja na agrarnih območjih. Obenem bi, tudi z namenom izboljšanja slovenskega gospodarstva, povečali znanje o vzgoji starih sadnih drevesnih sort in predelavi sadja. Med drugim je DSEK med 11. in 13. 10. 2017 v Krškem pripravila tudi mednarodni posvet slovenskih in hrvaških etnologov konservatorjev z naslovnima temama Upravl- janje s kulturno dediščino: Od vrednotenja do interpre- tacije / Upravljanje kulturnom baštinom: Od valorizacije do interpretacije. Posvet je na slovenski strani koordiniral mag. Dušan Štepec v sodelovanju z Mestnim muzejem Kr- ško, dr. Heleno Rožman in s hrvaškimi kolegi konservator- ji, predvsem z Ano Mlinar z Ministrstva za kulturo Repub- like Hrvaške. Z referati so se vključili tudi nekateri člani DSEK. V letu 2018, ki je leto evropske kulturne dediščine, bo izšel tudi zbornik na posvetu predstavljenih referatov. Na zadnjem sestanku, decembra 2016, je DSEK – ker smo prejeli vprašalnik o mnenju oziroma uporabi zakona v praksi – obravnavala tudi načrtovano spremembo Zako- na o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Ur. l. RS, št. 16/2008). DSEK meni, da bi moralo vodstvo ZVKDS kon- servatorjem-etnologom kot tudi drugim konservatorjem z ZVKDS in iz območnih enot prav tako omogočiti izdelo- vanje analitičnih delov konservatorskih načrtov (KN – za posamezne fizične obnove kulturnih spomenikov, pogosto tudi dediščine) in konservatorskih načrtov prenove (KNP – prostorski akti), saj regionalni in pristojni konservatorji najbolje poznamo dediščino in spomenike na območjih, kjer delamo. Omenjeno pobudo sem s predlogom, da se vključi v strategijo dela na Zavodu in v območnih enotah, posredovala generalnemu direktorju Zavoda. Poudarjena pereča vprašanja se nanašajo na veljavnost registra kultur- ne dediščine v prostorski zakonodaji in občinskih aktih, ki pa veljajo le za vpise do leta 2008. Za poznejše vpise je tako registrirana dediščina le priporočilo in je lokalnim skupnostim ni treba vključiti v svoje prostorske akte. Drugo vprašanje je povezano z izvajanjem 31. člena Za- kona o varstvu kulturne dediščine. Postopek »odstranitve dediščine ali spomenikov s kulturnovarstvenim soglasjem za raziskavo in odstranitvijo dediščine in/ali spomenikov« vodi izključno pristojno ministrstvo, ki pri odločanju za izdajo soglasja upošteva le gradbeno izvedeniško mnen- je oziroma trenutno gradbeno stanje, drugih meril, zaradi katerih je bila dediščina vpisana v register, pa ne. Nena- vadno je, da je konservator v tem primeru nadzorni organ, ki nadzoruje rušitev in ob tem lahko »rešuje« le morebitno vredno stavbno pohištvo ali posamezno premično kultur- no dediščino – predmete oziroma stavbno opremo. Glede na to, da so temeljne naloge konservatorjev evidentiranje, valorizacija, kategorizacija, izdelava različnih strokovnih podlag, tudi za pripravo odlokov o razglasitvi kulturnih spomenikov, vodenje konservatorskega nadzora pri obno- vah kulturne dediščine in spomenikov, je v primeru odstra- nitve dediščine potrebno le konservatorsko spremljanje odstranitve (?). Tak način dela konservatorjev ni usklajen s temeljnim poslanstvom konservatorjev Zavoda, ki je ohranjanje kulturne dediščine in spomenikov. Omenjeno ministrstvo pristojne službe za varstvo kulturne dediščine za strokovno mnenje niti ne zaprosi niti ga ne upošteva. V odločbi je sicer zapisana zahteva investitorju, da mora na pristojni zavod 30 dni pred odstranitvijo poslati arhitektur- ne izmere, kar investitorji pogosteje spregledajo, dedišči- no in/ali spomenik pa porušijo brez izpolnitve omenjene zahteve. Tako se na Slovenskem pogosto »rešuje« regis- trirano kulturno dediščino, ki se je arhivsko ne da varo- vati. Po drugi strani arhivsko varovanje ni varovanje. Je le varovanje podatkov in projektov arhitekturnih izmer o nekdanji dediščini slovenskega ozemlja (!). Leta 2017 je DSEK pet delovnih sestankov združila s terenskim delom, ki so jih vodili pristojni etnologi kon- servatorji, in teoretičnim delom, ki ga je vodila predsed- nica DSEK ZVKDS. Kot skupina smo podprli predlog ZVKDS, OE Maribor o podelitvi Steletove nagrade za življenjsko delo kolegici Jelki Skalicky; predlog je bil žal zavrnjen. Prvi sestanek, ki je bil na območju OE Piran, je na terenu vodila kolegica Eda Benčič Mohar. Z lastni- co, gospo Ondino Reja, smo si ogledali obnovljeno hi- šo Vrešje z okolico v Krkavčah; danes je to Živi muzej Krkavče, ki ga želi lastnica razglasiti za kulturni spome- nik. Obiskali smo domačijo z mlinom v Maršičih 11 in 12, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena. Z družino Pavlič, ki na domačiji skrbi za programe, smo pregledali stanje stavb. Spomenik ima obnovljeno zunanjost, notran- jost lastniki postopoma obnavljajo z lastnimi sredstvi in s sodelovanjem odgovorne konservatorke. Na območju G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 97 Konservatorske strani Mojca Tercelj Otorepec OE Ljubljana smo s kolegico Damjano Pediček Terseglav pregledali stanje nekaterih vodnih naprav na Notranjskem, v Žerovnici: Veselovo žago in mlin, Mekavčev mlin z ža- go, Krkotovo žago in mlin, v Lipsnju pa Žago na žagi. Na območju ZVKDS, OE Maribor nam je kolegica Liljana Medved predstavila zunanjščino domačije Renkovci 91, med letoma 2011 in 2014 obnovljeno v okviru ukrepa 323, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; doma- čijo družina Reuter iz Vizor pri Novi Cerkvi uporablja v počitniške namene. V Turniščah smo si ogledali domačijo Polanšček, ki je v lasti Občine in jo ta preureja v dnevni center starejših ob- čanov. Gotsko cerkev z romansko zasnovo nam je pred- stavila kolegica Jelka Skalicky. Z avtorjem obnove nam je predstavila poslikave v cerkvi in obnovo novejšega dela cerkve, zgrajenega v drugi polovici 19. stoletja. Z Lilijano Medved smo si ogledali še Horvatovo klet v Strehovcih in razgledni stolp Vinarium v Dolgovaških goricah. S kolegico Andrejko Ščukovt smo si v Spodnji Idriji in na Cerkljanskem ogledali nekatere novejše obnove z območja OE Nova Gorica. V okviru projekta Preticons – progra- ma čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo med letoma 2007 in 2013 so upravitelji domačije Šturmajce v Gorenji Kanomlji 43 s sodelovanjem odgovorne konser- vatorke v hiši izvedli nujna investicijsko vzdrževalna dela. Predstavili so nam izvedena vzdrževalna dela in prikaza- li eno od ponudb – peko kruha. Na domačiji v Dolenjih Novakih, ki stoji na območju Partizanske bolnice Franja, nad sotesko Pasice, je konservatorki uspelo z interventni- mi sredstvi Ministrstva za kulturo v petih letih zamenjati dotrajano slamnato kritino na vseh objektih domačije. S petim srečanjem na Radovljiškem smo končali teren- ske sestanke na območju OE Kranj. S Sašo Roškar si je skupina ogledala Mrakovo domačijo na Rečici ob Ble- du, ki je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in jo je Občina pred leti odkupila. V tako vzpo- stavljenem javnem objektu se načrtuje muzejska predsta- vitev blejskega načina življenja s predstavitvijo zgodovine Mrakove domačije. Na terenu je odgovorna konservatorka predstavila raziskovalne metode, ki jih je izvedla s sode- lovanjem konservatorke-restavratorke mag. Eve Tršar Andlovic, Bernarde Jesenko Filipič in mag. Petre Gorenc (takrat pripravnice za konservatorski poklic) z ZVKDS, OE Kranj. Pridružili so se nam tudi sodelavki kustosinji etnologinji iz Gorenjskega muzeja, mag. Tatjana Dolžan Eržen in dr. Ana Beno Vrtovec, ki sta uredili popis premič- ne kulturne dediščine Mrakove domačije, in župan Občine Bled, kolega Janez Fajfar, ki je spregovoril o sodelovanju z Občino Bled pri raziskovanju domačije in svoji vlogi pri obnovi. Kolegica Saša Roškar je predstavila tudi hišo v Bodeščah 12, rezultate raziskovalne naloge in konserva- torski načrt Gea consult d. o. o. iz Škofje Loke. V hiši živi- jo različni ljudje in še ni v postopkih obnove. Avtorica pričujočega prispevka sem kolege popeljala v Ovsiše pri Podnartu, kjer je v celoti ohranjena Golijeva do- mačija, kulturni spomenik iz leta 2010, enako na območju občine Radovljica. V okviru izdanih kulturnovarstvenih pogojev je bila leta 2017 izdelana arhitekturna izmera oboda stavbe z ostrešjem in s tlorisi. Izmere sta izdelala Irena Potočnik, konservatorska svetovalka, univ. dipl. in- ženirka arhitekture z Oddelka za arhitekturo Konservator- skega centra ZVKDS, in Jon Grobovšek, univ. dipl. inže- nir arhitekture, konservatorski svetovalec z ZVKDS, OE Kranj s sodelovanjem odgovorne konservatorke. Z name- nom nadaljnjih posegov med načrtovano celovito obnovo domačije je sodelavka dr. Renata Pamić z ZVKDS, OE Kranj poleti 2017 pregledala stanje lesenih delov stavbe in delno zidovja. Stavbo smo jeseni 2017 pregledali tudi z generalnim direktorjem Zavoda, Jernejem Hudolinom, in vodjem OE Kranj, Milošem Ekarjem. Lastnica lahko leta 2018 s projektom kandidira na javnem razpisu za obnovo kulturnih spomenikov v Občini Radovljica ali na drugih obnovi namenjenih razpisih. Treba je opraviti še posebne konservatorsko-restavratorske raziskave notranjih in zunanjih sten ter pregledati lesene dele zgornje hiše. Tik pred izdajo je tudi Zbornik referatov z mednarod- nega kolokvija Muzeji na prostem in ekomuzeji kot izziv sodobnemu varstvu in popularizaciji kulturne dediščine – Primer Dežele kozolcev v Šentrupertu. Zbornik bodo v zbirki Dediščina marca 2018 izdali Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ZVKDS in Zavod Dežela kozolcev. Glavni in odgovorni urednik zbirke Dediščina je doc. dr. Miha Kozorog, urednika omenjenega zbornika referatov pa sta mag. Dušan Štepec in dr. Vito Hazler. V njem bodo objavl- jeni zaključki posveta, osem prispevkov in transkripcija razgovora na okrogli mizi. Leta 2017 smo se odločali za nov projekt, ki naj bi bil z ozirom na DEKD 2017 popis vodnih virov. Projekta še nismo začeli izvajati, saj je DSEK predlagal generalnemu vodstvu Zavoda, naj v letu evropske kulturne dediščine naj- prej izide knjižni Katalog sušilnic za sadje in hmelj, ki bo namenjen širšemu krogu ljudi in ne le strokovni javnosti. Leta 2018 se bomo nekateri člani DSEK v okviru Dnevov evropske dediščine (kratica DEKD 2018 ZVKDS) vključili tudi v pripravo Priročnika o kulturni dediščini, in sicer za področje etnologije v konservatorski stroki. DSEK ZVKDS je na zadnjem sestanku uredila tudi medsebojna razmerja med delovno skupino etnologov konservatorjev pri Sloven- skem etnološkem društvu (SED), ki jo vodi Saša Roškar, in DSEK ZVDKS, ki opravlja povsem druge naloge. Nekaj članov z ZVKDS se je vključilo tudi v skupino pri SED. Omeniti želim še posebno nagrado, ki jo je leta 2017 pre- jela kolegica Andrejka Ščukovt iz goriške enote Zavoda. V sklopu osmega natečaja La Fabbrica nel Paesaggio 2017, v sestavi Evropskega in italijanskega združenja klubov Unesco, je 21. 10. 2017 v Folignu (Italija) Šmartno v Br- G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 98 Konservatorske strani Mojca Tercelj Otorepec dih prejelo mednarodno nagrado za celovito obnovo vasi. Kandidaturo Šmartnega je predlagal g. Adriano Chinni iz Unescovega kluba v Gorici. Pri pripravi predloga mu je pomagala konservatorka Andrejka Ščukovt, ki je nagrado v Folignu tudi prevzela. V obrazložitvi nagrade je zapi- sano, da je vas Šmartno zgleden primer konservatorske obnove, po kateri bi se morala zgledovati tudi obnova zgo- dovinskih jeder v Italiji, prizadetih v potresih leta 2016 in 2017. Vsi dosedanji prejemniki priznanj in nagrad La Fa- bbrica nel Paesaggio so predstavljeni tudi na spletni strani Atlas Landscapefor. Vir TERCELJ OTOREPEC, Mojca: Reorganizacija Zavoda RS za spomeniško varstvo z regionalnimi zavodi za spomeniško var- stvo (1981): Etnologija in varstvo kulturne dediščine. V: Nataša Gorenc (ur.), Sto let v dobro dediščine. Ljubljana: Zavod za var- stvo kulturne dediščine Slovenije, 2014, 153–165. 99 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Konservatorske strani Dušan Štepec* ∗ Dušan Štepec, mag. etnološkega konservatorstva, konservatorski svetovalec, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, Skalickega ulica 1, 8000 Novo mesto; dusan.stepec@zvkds.si. Mednarodni simpoziji etnologov-konservatorjev Slove- nije in Hrvaške, ki so namenjeni obravnavi problematike varstva in ohranjanja t. i. etnološke nepremične kulturne dediščine, že dvajset let potekajo izmenično, enkrat v Slo- veniji, drugič na Hrvaškem.1 Leta 2017 je med 11. in 13. oktobrom v konferenčni dvorani hotela City v Krškem potekal že VII. simpozij, tokrat z naslovom Upravljanje s kulturno dediščino: Od vrednotenja do interpretacije. Na njem je bilo predstavljenih 20 referatov, ki so bili raz- deljeni v dva tematska sklopa. Obema tematskima sklo- poma je sledila tudi daljša in vsebinsko polna diskusija. Organizatorji simpozija so bili Zavod za varstvo kultur- ne dediščine Slovenije, njegovi območni enoti v Novem 1 Simpoziji etnologov-konservatorjev Slovenije in Hrvaške so rezul- tat dvajsetletnega sodelovanja strokovnjakov, konservatorjev iz stro- kovnih služb za varovanje nepremične kulturne dediščine Slovenije in Hrvaške. Simpoziji so zasnovani interdisciplinarno in mednarod- no, saj na njih že od vsega začetka sodelujejo strokovnjaki različnih disciplin in držav, poleg Slovenije in Hrvaške še Srbija in Makedo- nija. Začetnika in pobudnika posvetov sta bila Ana Mlinar s konser- vatorskega oddelka v Zagrebu in Dušan Strgar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, ki sta do te ideje leta 1998 prišla zaradi potrebe po izmenjavi strokovnih pristopov, izkušenj, znanj in dobrih praks. Simpoziji etnologov-kon- servatorje Slovenije in Hrvaške so bili doslej v Metliki (2000), Sta- rigradu v Paklenici (2001), Brežicah (2003), Starem gradu na Hvaru (2010), Trenti (2013), Požegi (2015) in Krškem (2017). mestu in Ljubljani, Kulturni dom Krško in Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške, Konservatorski oddelek Za- greb. Izhodišča in program simpozija so pripravili člani organizacijskega odbora: Dušan Strgar in Dušan Štepec z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območ- ne enote Novo mesto, Boris Mravlje z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Ljubljana, Helena Rožman iz Kulturnega doma Krško, Ana Mlinar in Zoran Čiča s Konservatorskega oddelka v Zagrebu. Vzpo- redna dejavnost simpozija je bila tudi razstava z naslovom: Pilotni projekt lokalnog razvoja »Otok Cres«. Nova uloga lokalne zajednice: Preuzimanje odgovornosti za razvoj te- ritorije vrednovanjem baštine, ki jo je pripravila Otočna razvojna agencija d. o. o. za učuvanje otočja Cres-Lošinj s projektnimi partnerji. Razstavo, ki se je po simpoziju selila v Mestni muzej Krško, kjer je bila na ogled med 15. okto- brom in 15. novembrom, je simbolično odprla Tanja Lolić, načelnica konservatorskih oddelkov in inšpekcijske službe na Ministrstvu za kulturo Republike Hrvaške. Simpozij se je začel z uvodnimi pozdravnimi nagovori, v katerih so udeležence nagovorili: Ana Mlinar, stalna člani- ca organizacijskega odbora simpozijev etnologov-konser- vatorjev Slovenije in Hrvaške, Ana Nuša Somrak, podžu- panja občine Krško, Darja Planinc, direktorica Kulturnega doma Krško, Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Boris Vičič, vodja POROČILO IN ZAKLJUČKI VII. SIMPOZIJA ETNOLOGOV-KONSERVATORJEV SLOVENIJE IN HRVAŠKE 11.–13. oktober 2017, Krško Skupinska fotografija udeležencev posveta pred Kulturnim domom v Krškem. Foto: Zoran Čiča, Krško, oktober 2017. Utrinek s predavanj na posvetu v Hotelu City v Krškem. Foto: Zoran Čiča, Krško, oktober 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 100 Konservatorske strani Dušan Štepec ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne de- diščine Slovenije, Tomislav Petrinec, glavni konservator za nepremično kulturno dediščino na Ministrstvu za kultu- ro Republike Hrvaške, in Tanja Lolić, načelnica konserva- torskih oddelkov in inšpekcijske službe na Ministrstvu za kulturo Republike Hrvaške. V prvem tematskem sklopu z naslovom ‘Vrednotenje kulturne dediščine՚ so predstavljeni prispevki z različnih vidikov osvetljevali problematiko vrednotenja kulturne dediščine v konservatorski praksi. Prvi del sklopa sta mo- derirali Ana Mlinar in Andrejka Ščukovt, drugi del pa Sa- nja Lončar in Dušan Štepec. Dušan Štepec iz novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v uvodnem preda- vanju z naslovom ‘Problematika uveljavljanja enotnega sistema vrednotenja v konservatorski praksi՚ poudaril po- trebo po enotnem in jasnem interdisciplinarnem vrednote- nju kulturne dediščine, ki mora upoštevati tudi specifične vidike vrednotenja posameznih strok v varstveni službi. Na podlagi historičnega pregleda razvoja in uporabe me- ril vrednotenja v varstveni službi je opozoril na neenotno prakso vrednotenja. Enoten in jasen sistem vrednotenja, za katerega se zavzema, je prikazal na primeru Simonči- čevega toplarja na Bistrici pri Šentrupertu. Opisno ga je vrednotil s pomočjo 13 meril in točkovne matrike, s katero je dodatno numerično ovrednotil in utemeljil vrednost ko- zolca kot kulturnega spomenika državnega pomena. Jadran Kale s Sveučilišta v Zadru in kustos Mestnega muzeja Šibenik je v predavanju ‘Koliko je obvezujući čl. 15. Konvencije o zaštiti nematerijalne kulturne baštine?՚ (ʻKoliko je zavezujoč 15. člen Konvencije o varovanju ne- snovne dediščine՚) problematiziral določbo 15. člena Kon- vencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine (2003). Konvencija govori o pomenu in vlogi dediščinskih sku- pnosti pri varovanju in upravljanju s kulturno dediščino, predavatelj pa je poudaril večplastnost problematike pri implementaciji te določbe v hrvaški konservatorski praksi na primeru priprave nominacije dediščine gradnje v suhem zidu na Hrvaškem in v Sloveniji na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine. Saša Roškar iz kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v predavanju z naslovom ‘Katalog sušilnic – vaja v vrednotenju in tipologiji’ pred- stavila pilotni projekt popisa sušilnic za sadje, lan in hmelj na celotnem območju Slovenije, ki se ga je samostojno lo- tila delovna skupina etnologov-konservatorjev z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Na tem primeru je poudarila potrebo po izdelavi celovitih pregledov po- sameznih vrst podeželske nepremične kulturne dediščine. V pregledih vidi možnost za medsebojno primerjavo isto- vrstnih objektov, kar je nujno ob vrednotenju dediščine. Register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Mini- strstvo za kulturo, tega namreč ne omogoča. Sanja Lončar s Filozofske fakultete v Zagrebu je v pre- davanju z naslovom ‘Tradicijska drvena arhitektura i se- oska naselja u depopuliranim područjima Hrvatske. Pro- blemi i izazovi pri istraživanju, valorizaciji i očuvanju՚ (ʻTradicionalna lesena arhitektura in vaška naselja na izpraznjenih območjih Hrvaške. Problemi in izzivi razi- skovanja, vrednotenja in ohranjanja’) predstavila izkušnje večletnega raziskovanja lesene arhitekture in vaških nase- lij na izpraznjenih območjih Banovine v Sisačko-mosla- vački županiji v osrednji Hrvaški. Iz omenjene regije so se v 90. letih 20. stoletja zaradi vojne prebivalci množično izseljevali, za seboj pa pustili prazne domove in celotna naselja. Zapuščeni domovi in naselja so v zadnjih dvaj- setih letih močno propadli, novi posegi na tem območju pa ne upoštevajo tradicije, zato je območje močno degra- dirano. Stanje poslabšuje pomanjkanje pravne zaščite in dokumentacije dediščinskih objektov. Avtorica je zato pomembnost izdelave arhitekturne dokumentacije in stro- kovnih podlag za zaščito najpomembnejše lesene arhitek- ture in vaških naselij poudarila na primeru dokumentacije za pravno zaščito vaških naselij v občini Dvor in kulturne krajine Zrinska gora; dokumentacijo je pripravila skupaj s kolegi s Konservatorskega oddelka v Sisku. Estela Radonjić Živkov z Republiškega zavoda za var- stvo kulturnih spomenikov v Beogradu je v predavanju z naslovom ‘Sepulkralna arhitektura, višeslojnost valoriza- cije՚ (ʻNagrobna arhitektura, večplastnost vrednotenja’) opozorila na vrednotenje nagrobne arhitekture oziroma nagrobnikov, ki nosijo večplastne pomene. Po njenem je treba tovrstno arhitekturo vrednotiti na poseben način, kar je utemeljevala na primeru analize petih zavarova- nih pokopališč v Srbiji ter na primeru nekaj posamezno zavarovanih nagrobnikov. Njena analiza je pokazala, da nagrobniki ne pričajo samo o fizičnem prostoru, temveč tudi o socialnih in družbenih razmerah skupnosti, v katerih je bil nagrobnik postavljen. Z analiziranjem nagrobnikov je ugotovila, da ti sporočajo o socialnih odnosih v družbi, položaju žensk, odnosu do otrok, verski zavesti, pa tudi o razvoju jezika in pisave. Ugotavlja, da se ti pomeni v konservatorski praksi v Srbiji pri valorizaciji nagrobnih spomenikov premalo upoštevajo. Andreja Bahar Muršič iz ljubljanske območne enote Za- voda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je predstavi- la prispevek z naslovom ‘Merila vrednotenja in finančne spodbude’, v katerem je poudarila izkušnje sodelovanja z lastniki kmečkih objektov, ki so se prijavljali na občinski javni razpis, s katerim Mestna občina Ljubljana spodbuja razvoj in ohranjanje kmetijstva na primestnem območju. Razpis med drugim omogoča tudi obnovo starih kmečkih objektov, ki imajo dediščinsko vrednost in so vpisani v re- gister nepremične kulturne dediščine. Predavateljica je pou- darila problematiko vrednotenja objektov, ki niso vpisani v register, bi si pa lastniki to želeli, da bi lahko kandidirali na razpis. Predstavila je nekaj svojih izkušenj in predlogov po- G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 101 Konservatorske strani Dušan Štepec stopkov za obravnavo tudi tistih objektov, ki so dediščinsko manj vredni, so pa zaradi svoje številčnosti pomembni za ohranitev identitete prostora, saj ga ambientalno bogatijo. Viktorija Momeva Altiparmakovska iz Nacionalne ustano- ve – Zavoda za zaštita na spomenicite na kulturata i Muzeja Bitola iz Makedonije je v predavanju z naslovom ‘Valoriza- cija na manastirskata vodenica vo selo Žvan՚ (ʻVrednotenje samostanskega vodnega mlina v vasi Žvan’) predstavila primer izdelave elaborata valorizacije vodnega mlina v vasi Žvan v občini Demir Hisar v Makedoniji, ki so ga v varstve- ni službi izdelali za načrtovano gradnjo ribnika in turistič- nega kompleksa v njegovi bližini. Na podlagi revaloriza- cije mlina so v elaboratu pripravili izhodišča in usmeritve za izvedbo projekta tako, da ta ne bo negativno vplival na dediščino. Marvy Lah iz novogoriške območne enote Zavoda za var- stvo kulturne dediščine se je v predavanju z naslovom ‘Vre- dnotenje kulturne krajine v sistemu varstva kulturne dedi- ščine’ osredotočila na problematiko vrednotenja kulturne krajine. Ugotavlja, da se kulturna krajina spreminja zaradi vpliva narave in človeka. Ker se tako v podobi kot rabi spre- minjajo tudi njene žive sestavine, za vrednotenje kulturne krajine ne uporablja splošnih meril, temveč je za njeno vre- dnotenje razvila novo metodo. K temu jo je spodbudilo dej- stvo, da je v registru vpisanih že preko 300 kulturnih krajin, čeprav za njihov vpis ni bilo jasnih meril vrednotenja. Eno- tna metoda vrednotenja, ki jo je razvila na podlagi svojih konservatorskih izkušenj, omogoča ugotovitev dejanskega stanja dediščinskih kakovosti vpisanih kulturnih krajin, strokovno in boljše identificiranje novih dediščinskih kra- jin, argumentiranje vrednosti zavarovanih kulturnih krajin in utemeljevanje izbrisa posameznih krajin iz registra, ki dediščinskih vrednosti nimajo oz. so jih izgubile. Ana Mlinar s Konservatorskega oddelka v Zagrebu je v predavanju z naslovom ‘Pozitivni primjer vrednovanja i održivosti tradicijskog graditeljstva u suradnji s Gradom Velika Gorica՚ (ʻPozitiven primer vrednotenja in vzdržno- sti tradicionalnega stavbarstva v sodelovanju z mestom Velika Gorica’) predstavila pozitivne konservatorske iz- kušnje projekta obnove tradicionalne stavbne dediščine na Turopolju, ki so ga leta 2014 začeli v štirih turopolj- skih vaseh (Mraclin, Buševec, Okuje in Kuče). Značilnost tega projekta je bila, da so projektni partnerji delo na te- renu opravljali po posebni in vnaprej pripravljeni enotni metodologiji, ki je obsegala popis stanja in obnovitvenih posegov, izdelavo arhitekturnih posnetkov in foto doku- mentacije, celovito valorizacijo, izbor objektov za obnovo, izvedbo njihove obnove in promocijo obnovljenih objek- tov. Lastnikom, zainteresirani javnosti in vodstvu mesta Velika Gorica so z različnimi oblikami promocije posku- šali predstaviti kulturno vrednost obnovljenih stavb. Tako so posamezne lastnike uspeli navdušiti za obnovo njihovih hiš, lokalno oblast pa prepričati, da je obnovo objektov fi- nančno podprla z vsakoletnimi javnimi razpisi za sofinan- ciranje obnove tradicionalnih hiš na Turopolju. Andrejka Ščukovt iz novogoriške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v predavanju z naslovom ‘Vrednotenje naselbinskega spomenika na pri- meru naselja Goče’ predstavila metodo vrednotenja vasi Goče, eno najpomembnejših naselbinskih kulturnih spo- menikov na območju delovanja njihove območne enote. Vrednotenja vasi so se lotili na podlagi rezultata posve- tovalne ankete iz leta 2011, v kateri je lokalna skupnost domačine spraševala, ali želijo, da Goče ostanejo kulturni spomenik. Ker je bil rezultat ankete negativen, je občina Vipava na varstveno službo naslovila pobudo za umik var- stvenega statusa. Novogoriška območna enota je na pod- lagi te zahteve leta 2012 opravila ponovno, tokrat celo- vito, vrednotenje omenjene vasi, in sicer po metodologiji numeričnega vrednotenja naselbinske dediščine, ki velja za vpis tovrstne dediščine v register nepremične kulturne dediščine. Na podlagi vrednotenja je ugotovila, da Goče ne izpolnjujejo pogojev za umik varstvenega statusa, zato ostajajo kulturni spomenik. Vito Hazler,2 upokojeni redni profesor z Oddelka za etno- logijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, je predaval na temo ‘Wandelbahn-i – kulturna prepoznavnost evropskih termalnih zdravilišč – izziv za vprašanja konservatorskega vrednotenja, upra- vljanja in funkcije’. Z uporabo časovnih in funkcionalnih meril je ovrednotil dediščinske vrednosti pokritih spreha- jališč v termalnih zdraviliščih doma in po svetu. Predsta- vil je v konservatorski praksi spregledane objekte, ki so bili v zdraviliških krajih namenjeni zabavi in preživljanju prostega časa. K izboru teme ga je spodbudila nekritična porušitev pokritega sprehajališča v Rogaški Slatini leta 1982. Kot razlog za njegovo rušenje je navedel željo lo- kalne oblasti po modernizaciji zdravilišča in neustrezno vrednotenje zdraviliškega kompleksa s strani varstvene stroke, ki je spregledalo dediščinsko vrednost pokritega sprehajališča. S primerom analize in vrednotenja pokritih sprehajališč je nagovoril etnologe-konservatorje, naj se pri svojem delu čim prej iz kmečkih okolij podajo tudi v me- sta, trge ali fevdalne bivalne in gospodarske enote oziroma povsod tja, kamor doslej etnologova noga še ni stopila, saj si bodo po njegovem le tako v varstveni službi zagotovili ustrezen družbeni pomen. Drugi tematski sklop z naslovom ‘Interpretacija in upra- vljanje s kulturno dediščino’ je bil posvečen problematiki interpretacije in upravljanja s kulturno dediščino, ki sta ze- lo pomembna za ohranjanje oziroma vključevanje obno- 2 Ker se je profesor Vito Hazler na posvet prijavil v zadnjem trenutku, potem ko sta sodelovanje odpovedala Ivana Radovani Podrug in Hr- voje Vuletić s Konservatorskega oddelka v Splitu, povzetka njegove- ga predavanja ni v že pred začetkom posveta natisnjenem zborniku povzetkov. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 102 Konservatorske strani Dušan Štepec vljene nepremične kulturne dediščine v vsakdanje življe- nje. Tematski sklop sta v prvem delu moderirala Helena Rožman in Amelio Vekić, v drugem pa Eda Belingar in Estela Radonjić Živkov. Uvodno predavanje z naslovom ‘Kako očuvati manje zna- čajnu kulturnu baštinu: Prijedlog za uvođenje nove kate- gorije kulturnog dobra՚ (ʻKako ohraniti manj pomembno kulturno dediščino: Predlog za uvedbo nove kategorije kulturnega spomenika’) sta imela Ugo Toić iz Otočne ra- zvojne agencije d. o. o. za očuvanje otočja Cres-Lošinj, in Tatjana Lolić, načelnica sektorja za konservatorske oddel- ke in inšpekcijsko službo na Ministrstvu za kulturo Re- publike Hrvaške. Predstavila sta pilotni projekt lokalnega razvoja otoka Cres, ki so ga s participativnim pristopom tam izvedli v obdobju 2010–2015. V omenjenem projektu je bil poudarek na identifikaciji gospodarske in družbe- ne vrednosti dediščine na otoku ter njenem vključevanju v lokalni razvoj. Avtorja sta z določene časovne distan- ce problematizirala varovanje neinstitucionalne in manj pomembne kulturne dediščine na otoku Cres ter njenega upravljanja v luči Konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (Faro, 2005), ki prinaša širši pogled na dediščino kot nacionalna zakonodaja o varstvu kulturne dediščine na Hrvaškem. Eda Belingar iz novogoriške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je predstavila prispe- vek na temo ‘Upravljanje kulturnih spomenikov v Parku Škocjanske jame’. Svoje konservatorske izkušnje je pred- stavila na primeru upravljanja s kulturnimi spomeniki v Regijskem parku Škocjanske jame, ki so od leta 1986 uvr- ščeni na Unescovo listo svetovne dediščine, država Slo- venija pa je njihovo upravljanje leta 1996 institucionali- zirala z ustanovitvijo Regijskega parka Škocjanske jame. Z Regijskim parkom Škocjanske jame ves čas sodeluje novogoriška območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, saj je vključena v njegova varstvena prizadevanja, konservatorji pa so člani strokovnega sveta in komisije za razdeljevanje finančnih sredstev za sofinan- ciranje obnov kulturne dediščine. Varstvena služba je so- delovala tudi pri pripravi upravljavskega načrta, pripravlja pa tudi strokovne podlage ter študije za posege in interpre- tacijo kulturne dediščine ter izvaja konservatorske nadzore nad obnovami kulturne dediščine v parku. Ljubica Dimitrijević z Republiškega zavoda za varstvo kulturnih spomenikov iz Beograda je v predavanju z na- slovom ‘Kultna mesta – kulturne i duhovne vrednosti ju- goistočne Srbije՚ (ʻKultna mesta – kulturne in duhovne vrednosti jugovzhodne Srbije’) predstavila različne loka- cije, povezane z bogatim kulturnim in duhovnim izroči- lom kultnih mest v jugovzhodni Srbiji. Kot posebna kultna mesta je označila raznovrstna lesena znamenja, posvečena zavetnikom vasi, in kamnite nagrobnike (beleg), po ka- terih je ta del Srbije še zlasti znan. Ugotavlja pa, da jih varstvena služba v Srbiji doslej še ni dovolj raziskala in ovrednotila. Avtorica vrednost pripisuje predvsem njihovi nematerialni pričevalnosti, saj pripovedujejo o kulturno- zgodovinskem kontekstu in kulturni identiteti skupnosti, v kateri so nastali. Po njenem mnenju bi njihovo sistemsko raziskovanje, dokumentiranje in analiziranje bistveno pri- pomoglo k celoviti valorizaciji, ki bi omogočala pravilni interpretacijo in predstavitev tovrstne kulturne dediščine. Zoran Čiča s Konservatorskega oddelka v Zagrebu, ki je predaval na temo ‘Govor kao nematerialna kulturna bašti- na: Primjeri zaštite i prezentacije՚ (ʻGovor kot nesnovna kulturna dediščina: Primeri varstva in predstavitve’), je opozoril na problematiko zaščite in ohranjanja hrvaških dialektov kot nesnovne kulturne dediščine. Na hrvaškem seznamu nesnovne kulturne dediščine je namreč kar 16 lokalnih govorov oziroma dialektov. Na predavanju je posebej predstavil raziskave, publikacije, interpretacijske oblike in postopke zaščite treh dialektov v Zagrebški žu- paniji: govor iz vasi Dubravice, Kajkavski donjosutlanski (ikavski) dialekt in Turopoljski dialekt. Eda Benčič Mohar iz piranske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine je v predavanju z naslovom ‘Turistična namembnost kot aktiven način varovanja ne- premične kulturne dediščine’ spregovorila o problematiki umeščanja novih (turističnih) vsebin v obnovljeno stavbno in naselbinsko dediščino na podeželju, kar je na Primor- skem zelo razširjena praksa. Prednost vključevanja dedi- ščine v turistično ponudbo tovrstne dediščine vidi v njeni raznolikosti in unikatnosti. Opozarja pa na previdnost, saj je obnova objektov kulturne dediščine pogosto povezana s posegi in z zahtevami, ki niso vedno usklajeni z varstve- nim režimom. Investitorji z željami po obnovi, s katero bi se približali podobi in bivalnemu standardu, te posege po- gosto nekritično izvedejo. Dodatno jih k temu usmerja tudi zakonodaja o gradnji objektov, ki je na nekaterih področjih zelo toga, kot npr. pri zagotavljanju sanitarnih standardov. Meja med sprejemljivim in nesprejemljivim posegom je na objektih kulturne dediščine zelo tenka in hitro se lahko uničita njihova avtentičnost in izvirnost. Mirela Ravas s Konservatorskega oddelka v Osijeku je predstavila prispevek na temo ‘Revitalizacija ba- ranjskih pustara – samo još jedna priča ili mogućnost?՚ (ʻRevitalizacija baranjskih naselij »pustar« – samo še ena zgodba ali možnost?’). Spregovorila je o načrtno zgrajenih kmečkih zaselkih iz druge polovice 19. stoletja – pustarah, ki so se do danes ohranile sredi baranjske ravnine v se- verovzhodnem delu Hrvaške. Tovrstne obsežne ohranjene kmečke komplekse, na Hrvaškem jih je še 15, sestavljajo večinoma prazne in propadajoče upravne, bivalne in go- spodarske stavbe. Kot primer dobre prakse njihove obnove je avtorica predstavila obnovo upravne stavbe v pustari Zlatna Greda v Eko center s hostlom in z restavracijo ter adrenalinskim parkom. Poudarila je težave varovanja, ohranjanja in upravljanja tovrstnih zaselkov, saj v njih niso urejena lastniška vprašanja, njihov razvoj pa ni opredeljen G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 103 Konservatorske strani Dušan Štepec v prostorskih aktih. Prebivalstvo se iz njih izseljuje zaradi neurejene komunalne infrastrukture. Leda Šiling z Medobčinskega zavoda za zaščito spomeni- kov iz Subotice je v svojem prispevku ‘Stanje i mogućno- sti sačuvanja sunčanih zabata u Vojvodini u 21. stoljeću՚ (ʻStanje in možnosti ohranjanja zatrepov s sončnimi moti- vi v Vojvodini v 21. stoletju’) spregovorila o problematiki varovanja in ohranjanja lesenih zatrepov z motivi sonca, ki so se na starih vojvodinskih hišah razširili konec 19. stoletja. Njihovi zadnji ostanki so v zadnjih letih izjemno ogroženi, saj lastniki njihovih izvirnikov pri nadomestnih gradnjah ne ohranjajo. V varstveni službi trenutno ne po- znajo nobene konservatorske metode, s katero bi tovrstne zatrepe ohranjali in situ. Edino možno rešitev vidijo v vzpostavitvi državnega depoja, kjer bi lahko shranjevali s starih hiš odstranjene zatrepe. Žal je do te rešitve v njihovi državi še daleč. Amelio Vekić s Konservatorskega oddelka v Zagrebu je v predavanju z naslovom ‘Utvrda Turen Svetojanski՚ (ʻUtrdba Turen Svetojanski’) predstavil obnovo protitur- ške utrdbe Turen Svetojanski pri Jastrebarskem s preloma 15. in 16. stoletja. Utrdba je po svoji zasnovi tipološko po- dobna bolj znani utrdbi Furjan pri Slunju. Predavatelj je predstavil raziskave, s katerimi so ugotovili, da utrdba ne izvira iz zgodnjega srednjega, temveč iz novega veka. Na novih spoznanjih so izvedli doslej opravljena dela, ki so obsegala statično sanacijo ostankov utrdbe in delno kon- servacijo njenih izvirnih zidov, ter pripravili načrte za na- daljevanje obnove, raziskave in prezentacijo. Helena Rožman iz Mestnega muzeja Krško je drugi te- matski sklop končala s predavanjem z naslovom ‘Kulturna dediščina občine Krško in lokalno okolje. Prenova in oži- vljanje kulturne dediščine v lasti lokalne skupnosti’. Pred- stavila je tri primere dobre prakse, in sicer prenove kul- turnih spomenikov – Valvasorjevega kompleksa (2010), gradu Rajhenburg (2012) in Mencingerjeve hiše (2013), ki so jih v zadnjem desetletju v Krškem realizirali s pomočjo občine in države. Poudarila je vlogo različnih akterjev v lokalni skupnosti, razmerja s strokovnjaki pri prenovi in oživljanju omenjenih kulturnih spomenikov ter prednosti in slabosti njihovega pristopa. Zadnji dan posveta sta Mestni muzej Krško in ljubljan- ska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije organizirala strokovno ekskurzijo. Udeleženci so si ogledali Valvasorjev kompleks, Mencingerjevo hišo in grad Rajhenburg v Krškem, v Kostanjevici na Krki pa prenovo mestnega jedra. Simpozij se je kot vedno končal s pozitivno energijo, z zahvalo vsem udeležencem in mislimi, usmerjenimi k no- vemu posvetu. Zaključki3 1. Simpozij je bil ocenjen pozitivno, saj je kakovo- sten prispevek h konservatorski teoriji in praksi. Z njim naj se nadaljuje in naj se razširi še na sose- dnje države. 2. Vrednotenje je pomembna strokovna naloga kon- servatorjev, zato je treba v varstveni službi merila vrednotenja oblikovati kot strokovni standard, ki bo upošteval multidisciplinarnost konservatorske stroke. Vodstvu službe za varstvo dediščine pre- dlagamo, da je vrednotenje v obliki strokovnega standarda objavljeno oz. dostopno javnosti. 3. Izhodišče za oblikovanje sistema vrednotenja naj bo vrednostni sistem, ki velja za vrednotenje in upravljanje s svetovno kulturno dediščino, ob njem naj se upoštevajo tudi specifična merila vre- dnotenja posameznih strok, zastopanih v varstveni službi. 4. Kot pomoč pri objektivizaciji vrednotenja naj se poleg opisnega vrednotenja uporablja tudi nume- rično vrednotenje v obliki numerične matrike, to je vrednotenje s pomočjo točk, ki omogoča med- sebojno primerjavo vrednotene dediščine. 5. Pri načrtovanju upravljanja s kulturno dediščine je treba spodbujati vključevanje lokalnih in dediščin- skih skupnosti, ki ohranjajo lastno dediščino, saj z njo dejansko živijo in so pomemben povezovalec stroke in lastnikov dediščine. Varstvo in ohranja- nje kulturne dediščine je namreč skrb vseh, ne sa- mo javne službe za varstvo kulturne dediščine. 6. Topografski pregledi posameznih zvrsti dedišči- ne, objavljeni v obliki katalogov in zahtevnejših topografij, so nujni pripomočki za kakovostno vrednotenje kulturne dediščine, zato apeliramo na Ministrstvi za kulturo in vodstvi varstvene služ- be v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, da v letnih načrtih dela namenijo več finančnih sredstev za izdelavo tovrstnih raziskav in njihovo publiciranje. Na Hrvaškem je treba v ta namen za- gotovi uvedbo in uporabo GIS sistema. 7. Ocenjujemo, da so za ohranitev kulturnih spome- nikov nujni upravljavski načrti, katerih obvezni sestavni del je celostna in celovita obravnava kul- turnega spomenika, zato je treba spodbujati njiho- vo izdelavo. 8. Depopulacija perifernih območij povzroča opu- ščanje objektov kulturne dediščine in degradaci- jo kulturne krajine, zato naj resorna ministrstva v svojih strateških in akcijskih dokumentih za ra- 3 Zaključke VII. simpozija etnologov-konservatorjev Slovenije in Hrvaške so na podlagi predlogov udeležencev pripravili člani orga- nizacijskega odbora: Dušan Štepec, Dušan Strgar, Ana Mlinar, Zoran Čiča, Helena Rožman in Boris Mravlje. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 104 Konservatorske strani Dušan Štepec zvoj podeželja vzpostavijo takšno politiko poseli- tve, gospodarskega razvoja in kmetijske politike, ki bo spodbujala ponovno poselitev izpraznjenih območij ob vključevanju izhodišč varstva kultur- ne dediščine za revitalizacijo. 9. Ugotavljamo, da bi konservatorji z večjo prisotnostjo na terenu bolj motivirali lastnike de- diščine k njenemu vzdrževanju in njeni strokovni obnovi. Pri motiviranju in ozaveščanju lastnikov kulturne dediščine in zainteresiranih javnosti bi potrebovali finančno, strokovno in kadrovsko po- moč za pedagoško in promocijsko dejavnost, zato apeliramo na Ministrstvi za kulturo in vodstvi var- stvene službe v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, da v letnih načrtih dela namenijo več finančnih sredstev za promocijo obnov kulturne dediščine ter konservatorskega in konservatorsko- -restavratorskega dela na terenu. 10. Ministrstvu za kulturo predlagamo, da z javnimi razpisi, ki so namenjeni sofinanciranju kulturnih programov in projektov na področju varstva in ohranjanja kulturne dediščine, v večji meri kot doslej spodbuja takšne programe in projekte, ki vključujejo tudi medinstitucionalno sodelovanje in sodelovanje z lokalnimi ter dediščinskimi sku- pnostmi. 105 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia* OB 15-LETNICI ETNOLOŠKEGA MUZEJA NA KOSTANJAH Materialna kulturna dediščina pri Slovencih na avstrijskem Koroškem in njena zaščita * Martina Piko-Rustia, mag. filozofije, znanstvena vodja inštituta, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, Avstrija; piko@ethno.at. Uvod Petnajstletnica muzeja na Kostanjah leta 2017 je bila pri- ložnost za pogled na prehojeno pot v prizadevanjih za ohranjanje materialne dediščine na avstrijskem Koroškem v preteklih desetletjih, hkrati pa je bila to tudi priložnosti pogledati današnje stanje in prihodnji razvoj. Ob koncu leta 2016 je pred praznovanjem petnajstletni- ce muzeja pravočasno izšel Katalog muzejske zbirke na Kostanjah (Sereinig in Sketelj 2016). Izdaja kataloga je bila načrtovana že ob odprtju muzeja, 21. oktobra 2002, kar pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev takrat ni bilo mogoče. Leta 2016 je izšla publikacija, ki poleg opisov predmetov in fotografij vsebuje tudi besedila vseh osemin- tridesetih tematskih sklopov, ki na razstavi seznanjajo obi- skovalke in obiskovalce s poglavitnimi dejavnosti v kme- tijstvu, rokodelstvu in hišnem gospodarstvu v 20. stoletju na Kostanjah in v okolici. Katalog je bil med drugim 7. ok- tobra 2017 predstavljen ob praznovanju 15-letnice muzeja na Kostanjah, 19. aprila 2017 pa v Etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer so pripravili okroglo mizo o razvoju tovr- stnih zasebnih zbirk in muzejev na prostem v prihodnosti, s pogledom na že pridobljene izkušnje. Pogled nazaj – etnološke zbirke brez muzeja Skrb za etnološke predmete na dvojezičnem območju se je začela že kmalu po drugi svetovni vojni, ko so takratni koroški in ljubljanski dijaki in študentje na predlog in pod vodstvom študenta etnologije in filozofije Jerneja Šušter- šiča med letoma 1951 in 1953 zbirali etnološke predmete na celotnem dvojezičnem območju južne Koroške. Zbir- ko, ki obsega 539 predmetov, hrani Slovenska prosvetna zveza, strokovno jo je uredila in jo na občasnih razstavah predstavlja etnologinja Irena Destovnik, zgodovino zbirke pa je predstavila v člankih, obširneje v članku ‘Narodopi- sne zbirke Slovenske prosvetne zveze’ (Destovnik 2001, 2004a, 2004b: 81–88). Z ustanovitvijo etnološkega oddelka pri Krščanski kultur- ni zvezi leta 1983 in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik leta 1992 se je ob terenskem delu proti koncu 90. let vedno bolj kazala nujnost, da se področju material- ne dediščine posveti večja pozornost, saj so izginjali tako predmeti kot tudi znanje o njih. To je bil čas, ko je umirala starejša generacija, ki je etnološke predmete uporabljala v vsakdanjem življenju in poznala njihov način uporabe in (narečna) poimenovanja zanje, mlajša generacija tega znanja ni imela več. V raznih etnoloških raziskavah (pri dokumentacijah noš in oblačilne kulture, pri krajevnih monografijah, življenjskih zgodbah ipd.) je etnologinja Marija Makarovič v svojih raziskavah dokumentirala (z opisi in s fotografijami) mate- rialno dediščino in etnološke predmete in tako v številnih etnoloških publikacijah ohranila vedenje o njih (npr. Kont- schitsch idr. 1995: 113–169). Vprašanje njihove hrambe je ostalo odprto. Leta 2004 je Marija Makarovič v prispevku z naslovom ‘Etnološke zbirke brez muzeja’ opozorila na popise zaseb- nih zbirk, ki so nastajale od začetka 80. let 20. stoletja, pri katerih je bila arhivska dokumentacija prva rešitev za njihovo ohranitev (Makarovič 2004: 129–132). To so bile zelo različne zbirke – od posameznih predmetov do speci- fično tematskih ali splošnih večjih zbirk (500 predmetov in več) pri zasebnikih, od posameznih predmetov do temat- skih zbirk pri krajevnih društvih in osrednjih ustanovah koroških Slovencev (Slovenska prosvetna zveza, Krščan- ska kulturna zveza, Inštitut Urban Jarnik). Pomemben korak v dokumentaciji materialne kulturne de- diščine na Koroškem je bilo odprtje Etnološkega muzeja na Kostanjah leta 2002. Muzej nudi prostor za okoli šest- sto predmetov na stalni, javno dostopni razstavi in jih tako trajno ohranja. Hkrati je odprtje muzeja spodbudilo tudi širšo razpravo o pomenu ohranjanja materialne kulturne dediščine na Koroškem. Prav tako pomembna je bila raz- prava o ohranjanju znanja in vedenja o rabi predmetov in poimenovanjih zanje, znanja o rokodelskih dejavnostih in izginjajočih poklicih ipd., torej tudi o nesnovni dediščini. Etnološka zbirka v muzeju Prva prizadevanja za postavitev muzeja na Kostanjah se- gaj v leto 1996. Decembra 1996 so Nužej Tolmajer, ta- kratni tajnik Krščanske kulturne zveze v Celovcu, Marija Makarovič, takratna znanstvena vodja Slovenskega naro- dopisnega inštituta Urban Jarnik, Vito Hazler z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in takratni predsednik Slovenske- ga prosvetnega društva Drabosnjak, Hanzi Dragaschnig, na Kostanjah zasnovali prve smernice za obnovo Drabo- snjakovega doma. Društveni člani SPD Drabosnjak so k sodelovanju povabili Krščansko kulturno zvezo (KKZ), Slovensko prosvetno zvezo (SPZ) in inštitut Urban Jarnik. KKZ je kot podpornika pridobila Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, ki je finančno omogočilo obnovo Drabosnjakovega doma in postavitev muzejske zbirke, G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 106 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia projekt sta podprla tudi Občina Vrba in avstrijsko ministr- stvo za kulturo. Zbirka ima svoj dom v obnovljenem župnijskem gospo- darskem poslopju v Zgornji vasi, ki ga je društvo na po- budo župnika Stanka Trapa in predsednika Janeza Lesjaka odkupilo in po posredovanju KKZ in SPZ ter s finančno pomočjo matične Slovenije leta 1975 tudi prenovilo. Muzejski zbirki je temelj postavil pokojni gospod Janez Lesjak, dolgoletni predsednik društva in duša kulturne- ga delovanja na Kostanjah, ki je dolga leta skrbno zbiral predmete. Po njegovi nenadni smrti so zamisli o nastanku muzeju dali novega zagona mladi društveni člani. Bogata zbirka predmetov je po nepričakovani smrti Janeza Lesjaka ostala popolnoma brez sledu o izvoru, izročite- ljih, uporabnikih, času in namenu uporabe. Na Kostanjah in v različnih krajih Roža, predvsem v Bilčovsu in Šen- tjakobu, sta avtorici razstave, etnologinji Polona Sketelj in Uši Sereinig, v pogovoru s pripovedovalci zbrali po- datke o razširjenosti in funkciji predmetov, času uporabe, poimenovanju predmetov in njihovih sestavnih delih. Ob strokovnih sta zapisovali tudi narečne izraze, ki jih upora- bljajo na Kostanjah, v Šentjakobu in Bilčovsu. V 90. letih 20. stoletja so zbirko dopolnili novi, podarjeni predmeti iz družinske hiše Micke Miškulnik iz Šentjakoba v Rožu. Pozneje, da je zbirka dobila zaokrožene tematske sklope, so bili pridobljeni še nekateri načrtno odbrani predmeti. Zbirka šteje zdaj približno šesto predmetov iz obdobja od zadnje četrtine 19. do druge polovice 20. stoletja. Obnovitvena dela Drabosnjakovega doma so potekala vse od leta 1998. Celotni projekt obnove in postavitve muzejska zbirke je vodil Vito Hazler. Glede na strukturo predmetov in zmožnosti razstavnih prostorov so predmeti razvrščeni v tri osrednje vsebinske sklope. V prvem delu razstave, na gumnu, so predstavljene poglavitne dejavnosti kmečkega gospodarstva, ki so do srede 20. stoletja zagota- vljale preživetje samooskrbnim podeželskim družinam. V prvem razstavnem prostoru nad gumnom so na ogled pred- meti domačih obrtnih dejavnosti (tako izdelki kot orodje) in gozdarstva, ki je bila glavna gospodarska dejavnost za pridobivanje obrtniških surovin. V zadnjem razstavnem prostoru so na ogled predmeti, povezani z delom in ži- vljenjem v hiši. Med različnimi (ob)hišnimi dejavnostmi izstopa trenje lanu kot pomembnejše žensko opravilo; vse- binsko se navezuje na druga ženska hišna opravila. Raz- stava se sklene za hišnimi vrati, v najbolj zasebnih prosto- rih vsakdanjega družinskega življenja. Muzej je bil slavnostno odprt septembra leta 2002. Takrat so nosilci projekta izdali vodnik po zbirki v slovenskem in nemškem jeziku (Hazler in Piko 2002). Dvojezični ka- talog je izšel leta 2016, izdali so ga Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, inštitut Urban Jarnik in KKZ, založila ga je Znanstvena založba Filozofske fakultete (Sereinig in Ske- telj 2016). Muzej je odprt v poletnem času ob koncih tedna in po dogovoru.1 Za šole in otroške skupine društvo ponuja vodstva na teme: Od setve do žetve, Od zrna do kruha, Delo v gozdu, Podeželska obrt. Društveno življenje na Kostanjah ima bogato zgodovi- no. Domačini so že leta 1903 ustanovili Slovensko izo- braževalno društvo za Gozdanje in okolico z namenom, da izobražuje slovensko kmečko prebivalstvo in ohranja slovenski jezik in kulturo. Med drugo svetovno vojno je bilo delovanje društva prepovedano. Leta 1973 je na po- budo Janeza Lesjaka delo ponovno zaživelo, društvo je po znanem bukovniku Andreju Schusterju-Drabosnjaku, ki je v letih 1768–1825 živel v Zgornjih Jezercah nad Vrbo, do- bilo ime Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak. Kultur- na dejavnost društva se je razvijala predvsem na področju petja in uprizarjanja gledaliških iger. K poživitvi kulturne- ga življenja na Kostanjah je prispevala zlasti uprizoritev Drabosnjakovega Pasijona v letih 1982 in 1983, nato pa še druge uspešne kulturne prireditve. Ohranjeni so tudi gle- dališki kostumi za pasijonske igre, ko bodo razstavljeni v kletnih prostorih, kjer je predvidena stalna razstava o dru- štveni dejavnosti ter Drabosnjaku in njegovih delih. Etnološke zbirke pri osrednjih ustanovah Slovenska prosvetna zbirka je skrbnik najstarejše etnološke zbirke, ki je nastala kmalu po drugi svetovni vojni. Zbirka se trenutno nahaja v Kulturnem domu na Radišah, pred- stavljena je bila na občasnih razstavah. SPZ se trudi, da bi zanjo (npr. v gospodarskem poslopju Kulturnega doma pri Cingelcu na Trati v Borovljah) pridobila ustrezne prostore. Inštitut Urban Jarnik je leta 1998 prejel v dar 61 oblačil- nih predmetov iz Podjune v lasti družine Sattman, ki je 1 Zbirka je na ogled julija in avgusta ob sobotah in nedeljah med 13. in 17. uro v Drabosnjakovem domu (Pfarrleitenweg 2, 9231 Kostanje) ali po dogovoru na telefonski številki predsednika društva SPD Dra- bosnjak, Ernsta Dragaschniga: 00 43 (0)664 2131841. Pogled v muzej na Kostanjah. Foto: Milka Olip, 17. 10. 2011 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 107 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia predmete posodila v študijske namene in za razstavo o oblačilni kulturi v Podjuni. V naslednjih letih se je zbirka oblačilnih kosov dopolnjevala in narasla na več kot 200 predmetov (večina je iz prve polovice 20. stoletja, redki so iz 19. stoletja), ki jih inštitut hrani v omarah (Makarovič 2004: 129–132). Inštitut je prejel v dar tudi dva kompleta ziljskih noš: prvi je komplet noše Jaka Špicarja in njego- ve žene iz zasebne lastnine Špicarjeve vnukinje Mirjane Vevar, vnukinje Jaka Špicarja, drugi je iz zasebne lastnine Damjana Ovsca, ki je nošo prejel od svoje tete. Etnološke predmete inštitut posoja za razstavno dejavnost. V Železarskem muzeju v Ruardovi graščini na Stari Savi je bila leta 2017 na razstavi Jeseničani, od kod in kam? med drugim na ogled tudi že omenjena izvirna moška ziljska no- ša Jake Špicarja. Ob 47. Dnevih noš in oblačilne dediščine v Kamniku je bila v prostorih občine Kamnik na ogled raz- stava Oblačilna dediščina v upodobitvah Jane Dolenc, ki je prikazovala risbe in skice noš in oblačilnih delov iz Roža. Originalne slike in skice hrani inštitut Urban Jarnik. Druga nastajajoča zbirka, ki se nahaja v prostorih inštituta, so starejši rokopisi in 18. in 19. stoletja. Inštitut Urban Jar- nik je prejel v dar izvirne rokopisne dokumente, med njimi tudi izvirnike rokopisnih cerkvenih pesmaric iz 19. stole- tja.2 Zanimivost so rokopisni zvezki s prepisi Lesičjakovih pesmi s konca 19. stoletja. Poleg pesmaric in ljudskih iger so pomembne še kuharske in ljudskomedicinske knjige. Inštitut med drugim hrani izvod (nedatirane) rokopisne ljudskomedicinske knjige in rokopisni zvezek o ljudski medicini. Marca 2017 je inštitut Urban Jarnik prejel v dar izvirni izvod Kapelskega pasijona, ki sta ga v znanstve- ni monografiji predstavila Erich Prunč in Matija Ogrin (Prunč in Ogrin 2016). Pasijonska igra iz Železne Kaple je eno največjih odkritij starejšega slovenskega slovstva in slovenske dramatike zadnjih let. Rokopis, zapisan ob koncu 18. stoletja, ki vsebuje besedilo starejših verzij pasi- jona, je prvič izpričan v poročilih jezuitske province v Do- brli vasi za leto 1616. Rokopis je našel Erich Prunč v 80. letih 20. stoletja. Razpadajočo knjige je na svoje stroške obnovil, izvirni izvod pa je 27. 3. 2017 v Celovcu predal v čuvanje inštitutu Urban Jarnik. V zadnjih letih sta KKZ in inštitut Urban Jarnik prejela šte- vilne zapuščine koroških duhovnikov in kulturnih delav- cev, med njimi so deli zapuščin narodopisca Pavleta Zabla- tnika, duhovnikov in kulturnih delavcev Vinka Zaletela, p. Bertranda Kotnika in Tomaža Holmarja, etnomuzikologa Lajka Milisavljeviča in številne druge pomembne zbirke, ki vsebujejo osebno korespondenco, slikovno gradivo (fo- tografije in diapozitive), knjige, etnološke predmete, notno 2 Evidentiranja, zbiranja in analize ohranjenih rokopisnih pesemskih dokumentov na Koroškem od prvih zapisov vse tja do srede 20. sto- letja se je sistematično lotil etnomuzikolog Engelbert Logar, ki je se- stavil pregledni seznam ohranjenih zapisov in rokopisov pesemske- ga gradiva za cerkveno in posvetno petje, del seznama je objavljen v zborniku o loški pesmarici (Logar 2012: 231–260). gradivo idr. Zapuščine so deloma urejene, deloma pa neu- rejene shranjene v škatlah. Pri urejanju zapuščin pomagajo tudi študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropolo- gijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v sklopu ob- veznih študijskih praks. Gradivo iz zapuščin je bilo deloma že objavljeno (npr. notno gradivo Lajka Milisavljeviča), deloma je v pripravi za tisk. Urejeno gradivo je dostopno za študijske namene, npr. prepisi imen iz Jožefinskega ka- tastra v zapuščini p. Bertranda Kotnika, ki jih uporabljajo predvsem raziskovalci hišnih in ledinskih imen. Etnološki predmeti pri zasebnikih Zasebniki na svojih domovih, v svojih hišah in gospodar- skih poslopjih hranijo pomembno kulturno materialno de- diščino, ki so jo sodelavci inštituta v zadnjih letih opiso- vali in skušali pri lastnikih zgraditi odnos do te dediščine. Leta 1993, ob 800-letnici prve omembe Vogrč (1193), so Vogrjani pripravili odmevno narodopisno razstavo in pred- stavili 300 različnih predmetov, ki so bili v kmečkem oko- lju v rabi vsaj še po drugi svetovni vojni. Predmeti so bili strokovno opisani in predstavljeni v knjigi Osem stoletij Vogrč (Kontschitsch idr. 1995: 113–169). Po koncu razsta- ve so bili predmeti vrnjeni lastnikom. Leta 2004 je inštitut Urban Jarnik izvajal projekt CRP na temo Varovanje in inventarizacija kulturne dediščine Slovencev v zamejstvu. Projekt je potekal v sodelovanju Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani in inštituta Urban Jarnik (Zupančič 2004). V sklopu projekta sta etno- loginji Uši Sereinig in Polona Sketelj evidentirali etnolo- ške predmete pri zasebnikih na Zilji (osem gospodinjstev), v Rožu (ena etnološka zbirka) in Podjuni (eno gospodinj- stvo). V Podjuni je bilo pri družini Lajmiš v Vidri vasi pri Pliberku popisanih nad 400 predmetov. V nad 100 let stari hiši so ohranjeni predmeti za kmečke, obrtne in hi- šne dejavnosti, in sicer od gradnje hiše pa vse do danes. Kljub obsežnemu številu predmetov v tem primeru ne gre za etnološko zbirko, temveč za v gospodinjstvu ohranjene predmete, v prostorih hiše in gospodarskega poslopja shra- njene tam, kjer so se nahajali tudi prvotno. Etnološke zbirke zasebnikov V sklopu projekta Varovanje in inventarizacija kulturne de- diščine Slovencev v zamejstvu sta etnologinji Uši Sereinig in Polona Sketelj dokumentirali zasebno zbirko pokojnega Hanzija Lutschouniga na Golšovem pri Žihpoljah. Popis hrani tudi inštitut Urban Jarnik. Ker danes za zbirko skrbita sestri pokojnega, je zbirka ostala ohranjena in tudi dostopna (Ilich 2016). V zasebni zbirki pokojnega Hanzija Lutscho- uniga na Golšovem pri Žihpoljah je shranjenih več kot 500 etnoloških predmetov, ki jih je zbral pokojni gospodar. Teodor Domej in Marjeta Domej v zasebni knjižnici hra- nita predvsem stare tiskovine, ki jih je Teodor Domej pri- dobil na boljših trgih. Med rokopisi je zanimiva pridiga iz prve polovice 19. stoletja, ki jo je dobil v starinarni. Slo- G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 108 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia venist Lojze Dolinar pa hrani rokopis evangelija s konca 17. stoletja, ki mu ga je izročil nemški profesor, ker ni znal slovensko (Piko-Rustia 2012: 261–271). V tematski zbirki Adija Branza z Bistrice v Rožu je foto- grafsko in dokumentacijsko gradivo kraja, v katerem živi (Branz 2004: 136–137). Tudi v zasebni zbirki pokojnega Wilhelma Krajgerja na Metlovi so se nahajali dragoceni (zgodovinski) dokumenti, fotografsko gradivo, knjige in etnološki predmeti. Zbirka ni bila podrobneje popisana, v članku jo je okvirno predstavila Maja Logar (1996). Po- sebnost Krajgerjeve zbirke so dokumenti in fotografije o vasi Breza, ki so jo leta 1961 potopili ob gradnji elektrarne na Dravi in zajezitvenega jezera pri Velikovcu.3 Pogled v prihodnost – ko etnološki predmeti in zbirke izgubijo dom Ker so lastniki hiše, v kateri se je nahajala zapuščina Lajka Milisavljeviča, potrebovali prostore hiše za svoje namene, sta KKZ in inštitut Urban Jarnik julija 2016 prejela drugi del zapuščine, ki obsega diapozitive iz Koroške, Slovenije in s celega sveta,4 maske in inštrumente s celega sveta ter fil- me in gramofonske plošče. Zapuščino sta podarila Vladimir Škof (stric Lajka Milisavljeviča) in njegova žena, obsežno gradivo je prevzel in osnovno uredil Nužej Tolmajer. Zapuščina Pavleta Zablatnika se je prvotno nahajala v pro- storih njegove hiše, za katero je skrbela njegova gospodi- nja in dedinja Metka Končič. Lastnica hiše je v preteklih letih pomemben del zapuščine, npr. Zablatnikovo kore- spondenco, že prepustila inštitutu Urban Jarnik in KKZ. Leta 2017 je Krščanska kulturna zveza kupila arhivske škatle za urejanje dragocenih dokumentov v Zablatnikovi in drugih zapuščinah. Ker gospa Končič od leta 2017 ne živi več v hiši, sta Peter in Majda Fister, ki zbirko urejata, v sodelovanju z Nužejem Tolmajerjem in dedinjo, novo la- stnico hiše, v inštitutski arhiv prenesla še dodatno gradivo, pomembno za kulturno zgodovino koroških Slovencev. V začetku leta 2018 se je dedinja odločila, da celotno Zabla- tnikovo zapuščino preda inštitutu Urban Jarnik in Krščan- ski kulturni zvezi. Ker obsežni fond presega prostorske zmogljivosti obeh ustanov, bosta inštitut in KKZ v dogo- voru z dedinjo del knjižnega fonda ponudila slovenskim knjižnicam na Koroškem. Septembra 2017 je inštitut Urban Jarnik dokumentiral ohranjeno kolarsko delavnico v rojstni hiši Lenčke Kupper na Bistrici pri Pliberku. Ker je lastnica svojo rojstno hišo 3 Več o dokumentarnem gradivu pri KKZ in inštitutu Urban Jarnik glej prispevek Martine Piko-Rustia (2014: 86–93). 4 Po prvem pregledu zbirka obsega okoli 900 diapozitivov iz Koroške, okoli 1.000 iz Slovenije in okoli 22.000 s celega sveta in z vseh kon- tinentov (Evropa, Azija, Avstralija, Afrika, Južna in Severna Ame- rika, Rusija …). Urejanje diapozitivov strokovno spremlja zunanji sodelavec inštituta Urban Jarnik, Naško Križnar, nekdanji vodja Avdiovizualnega laboratorija pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. prodala, je bilo treba odbrati in ohraniti pomembne etnolo- ške predmete in jih tudi odpeljati. Dokumentiranih je bilo okoli 300 predmetov s področij kolarstva in gospodinjstva. Predmete iz kolarske delavnice je opisal brat lastnice, ki pozna poklic kolarja. Lastnica predmete začasno hrani na svojem domu. Večje predmete iz delavnice so prevzeli zasebniki, ki jih bodo ohranili v prvotnih ali drugih funkcijah (npr. skobeljnik kot etnološki predmet v mizarski delavnici ali pa sko- beljnik, pokrit s steklom, kot uporabna miza v gostišču). Dokumentacija v hiši Lenčke Kupper, kjer je bilo treba izbirati med vsemi v gospodinjstvu in delavnici ohranjeni- mi predmeti, je načela tudi vprašanje, kako danes defini- ramo etnološki predmet. Ali so npr. plastični gospodinjski predmeti iz 60. in 80. let 20. stoletja etnološki predmeti? Medtem ko smo v zadnjih letih ustvarili odnos do klasič- nih etnoloških predmetov, plastični izdelki kot »kulturna dediščina« oz. priča časa še niso v zavesti. Vsekakor so ti predmeti pomembni za prikaz razvoja gospodinjskih pred- metov vse do današnjih dni, zato so bili odbrani in izbrani za nadaljnjo hrambo. Primer dobre prakse: Kovačija Petra Dolinška – oživljena etnološka zbirka Peter Dolinšek, letnik 1953, in njegova prijateljica sta po smrti nekdanjega lastnika in njegove hčerke kupila sta- ro kovačijo v središču Železne Kaple. Peter Dolinšek po mojstrskem izpitu ni delal kot kovač in je bil do upokoji- tve trideset let zaposlen kot šofer avtobusa. Oprema hiše, posodje, fotografije in razglednice so žal končale pri pre- prodajalcih starin, uspelo pa mu je ohraniti vso opremo in orodja v stari kovačnici, v kateri ureja muzej. Izdelke – ograje in druge manjše okrasne predmete – najraje izde- luje ročno s starim orodjem v muzejskem delu kovačnice; sodobne izdelke namerava z novimi stroji in orodji izde- lovati v drugem prostoru. V muzejskem delu od leta 1930 Etnološki predmet. Foto: Verena Smrtnik, 2. 10. 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 109 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia deluje tudi elektrarna na vodni pogon. V stari kovačnici izvaja delavnice za otroke, na dvorišču, ki ga še ureja, sre- čanja kovačev, na vrtu pa kmečki zeliščni vrt (Spletni vir 1). Ogledi so možni ob delavnikih (Spletni vir 2). Sklep Januarja 2017 je Živa Pahor v televizijski oddaji Mikser v slovenskem televizijskem sporedu RAI – Radio Trst A vabila predstavnike iz slovenskega zamejstva v Italiji in na Koroškem ter predstavnico Slovenskega etnografske- ga muzeja v Ljubljani k okrogli mizi o stanju zasebnih in muzejskih zbirk v zamejstvu včeraj in danes. Zaključka televizijske diskusije in razprave na okrogli mizi ob pred- stavitvi Kataloga muzejske zbirke na Kostanjah v Etno- grafskem muzeju aprila 2017 sta bila podobna. Danes je namreč v vseh zamejstvih popolnoma drugačen položaj kot ob začetku prizadevanj za ohranitev muzejskih zbirk. Težava ni le v tem, da informantk in informantov danes skoraj ni več, tudi institucije, ki skrbijo za to dediščino, delujejo v popolnoma drugih razmerah, razpete med razi- skovalnimi in evropskimi projekti, ki večjih projektov, kot je npr. postavitev muzejske zbirke na Kostanjah, ne omo- gočajo več. Hkrati pa je dediščine, ki izgublja svoj dom, vedno več. Lastniki hiše predajajo mlajšim rodovom ali pa jih prodajajo, kulturna dediščina pa ostaja brez strehe nad glavo. Zato vprašanje primernih prostorov oz. primernega skla- dišča za materialno dediščino, ki jo želimo ohraniti še za naslednje rodove, postaja vse večji izziv tudi za osrednje ustanove, društva in tudi posameznike. Vse, kar ne bo do- bilo strehe nad glavo ali našlo novega doma, bo izgubljeno za vedno. O tem (so)odločamo tudi mi. Literatura BRANZ, Adi: Zgodbe vsakdana – iskanje sledov – arhiviranje. V: Katalin Munda Hirnök in Polona Sketelj (ur.), Odstrta dedi- ščina: Etnološko delo in muzejske zbirke Slovencev v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji: Zbornik s treh posvetov. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2004, 136–137. DESTOVNIK, Irena: Odstiranja: Predstavitev Narodopisne zbirke Slovenske prosvetne zveze v Celovcu / Enthüllungen: Aus der ethnographischen Sammlung des Slowenischen Kulturver- bandes aus Klagenfurt. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, k & k Šentjanž v Rožu in Založba Drava, 2001. DESTOVNIK, Irena: Narodopisna zbirka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu / Die volkskundliche Sammlung des Sloweni- schen Kulturverbandes in Klagenfurt. Celovec: Slovenska pro- svetna zveza in Založba Drava; Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2004a. DESTOVNIK, Irena: Predstavitev »Narodopisne zbirke Sloven- ske prosvetne zveze«. V: Katalin Munda Hirnök in Polona Sketelj (ur.), Odstrta dediščina: Etnološko delo in muzejske zbirke Sloven- cev v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji: Zbornik s treh posvetov. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2004b, 81–88. HAZLER, Vito in Martina Piko-Rustia (ur.): Kraj spomina in učenja – Etnološki muzej Kostanje / Ein Ort der Erinnerung und des Lernens – Museum für Alltagsgeschichte Köstenberg. Ko- stanje: Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak; Celovec: Kr- ščanska kulturna zveza, Slovenska prosvetna zveza in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, 2002. ILICH, Iztok: Čari majhnih zbirk: Rob (ne več) našega sveta: Domačija Lutschounig/Lučounik, Zabrda, Avstrija. Turistična tribuna, 3. 11. 2016, 16–17. KONTSCHITSCH, Rudolf idr.: Vogrška gmotna kulturna dedi- ščina. V: Marija Makarovič (ur.), Osem stoletij Vogrč. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba, 1995, 113–169. LOGAR, Maja: Zbiratelj Wilhelm Kraiger. V: Marija Makarovič (ur.), Dobrla vas in okolica: Iz preteklosti v sedanjost. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba, 1996, 561–576. LOGAR, Engelbert: Melodije na besedila rokopisne pesmarice iz Loč iz leta 1825. V: Simon Trieβnig in Peter Svetina (ur.), Loška cerkvena pesmarica iz leta 1825: Komentirana izdaja rokopisne pesmarice iz Loč ob Baškem jezeru / Latschacher Kirchenliedbuch aus dem Jahr 1852: Kommentierte Ausgabe des handschriftlichen Liedbuches aus Latschach ober dem Faa- kersee. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba, 2012, 231–260. SEREINIG, Uši in Polona Sketelj: Etnološka zbirka Kostanje – kraj spomina in učenja: Katalog muzejske zbirke na Kostanjah / Volkskundliche Schausammlung Köstenberg – ein Ort der Erin- nerung und des Lernens: Museumskatalog der volkskundlichen Schausammlung in Köstenberg. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. MAKAROVIČ, Marija: Etnološke zbirke »brez muzeja«. V: Ka- talin Munda Hirnök in Polona Sketelj (ur.), Odstrta dediščina: Etnološko delo in muzejske zbirke Slovencev v Italiji, na Ma- džarskem in v Avstriji: Zbornik s treh posvetov. Ljubljana: Slo- vensko etnološko društvo, 2004, 129–132. Kovačija Petra Dolinška. Foto: Gorazd Živkovič, 24. 9. 2015. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 110 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia PIKO-RUSTIA, Martina: Kamenček v mozaiku kulturne podo- be koroške zgodovine. V: Simon Trießnig in Peter Svetina (ur.), Loška cerkvena pesmarica iz leta 1825: Komentirana izdaja rokopisne pesmarice iz Loč ob Baškem jezeru / Latschacher Kirchenliedbuch aus dem Jahr 1825: Kommentierte Ausgabe des handschriftlichen Liedbuches aus Latschach ober dem Faa- kersee. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba, 2012, 261–271. PIKO-RUSTIA, Martina: Dokumentarno gradivo na Koroškem – pregled stanja in načina urejanja arhiva v Slovenskem naro- dopisnem inštitutu Urban Jarnik in Krščanski kulturni zvezi v Celovcu. Glasnik SED 54 (1–2), 2014, 86–93. PRUNČ, Erich in Matija Ogrin: Kapelski pasijon: Komedija od Kristusoviga trplinja, katiro so nekidej na te veliki četrtek inu na te velikonočni pondelek v Kapli špilali: Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2016. ZUPANČIČ, Jernej idr.: Varovanje in evidentiranje kulturne dediščine Slovencev v zamejstvu: Ciljni raziskovalni program »Konkurenčnost Slovenije 2001–2006«: Zaključno poročilo. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja: Oddelek za geo- grafijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Celovec: Slo- venski narodopisni inštitut Urban Jarnik, 2004. Spletni viri Spletni vir 1: Čezmejni projekt DUO-Kunsthandwerk – Roko- delska kulturna dediščina v čezmejnem prostoru včeraj, danes in jutri, avtorica prispevka Irena Destovnik; http://www.duo-kun- sthandwerk.eu/kaernten_sl/detail/13, 1. 2. 2017. Spletni vir 2: Bad Eisenkappel/Železna Kapla; občinska sple- tna stran, turistična ponudba: http://www.bad-eisenkappel.info/ tourismus/themen/erleben-natur-brauchtum-und-kultur/schau- schmiede.html, 1. 2. 2017. 111 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Marjeta Trkman Kravar, učiteljica razrednega pouka, turistična vodnica in članica uredništva Novega odmeva, glasila Kulturno prosvetnega društva Slovenski dom, Masarykova 13/I, 10000 Zagreb, Hrvaška; tkmarjeta@gmail.com. V soboto, 7. oktobra 2017, smo v Zagrebu v hotelu Pa- norama obeležili 25. obletnico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, obenem pa smo organizirali tudi 14. vse- slovensko srečanje, na katerem se nas je zbralo nekaj sto Slovencev iz vseh koncev Hrvaške. Po razpadu Jugoslavije smo Slovenci na Hrvaškem začu- tili močno potrebo po povezovanju, zato so leta 1992 tri slovenska društva (iz Zagreba, Splita in z Reke) obliko- vala Zvezo. Sedež Zveze na čelu s prvim predsednikom Vinkom Žibertom je bil najprej na Reki, po nekaj letih, ko je vodenje organizacije prevzel Darko Šonc, ki je na čelu Zveze še danes, pa se je preselil v Zagreb. Najprej smo se zbrali na ploščadi pred hotelom Panorama, kjer smo se fotografirali, nato pa smo slovesnost nadaljevali v hotelu, v dvorani Kaptol. Slovesnosti so se udeležili tudi številni pomembni gostje: Aleksander Tolnauer, predsednik Sve- ta za narodne manjšine Vlade Republike Hrvaške, dr. sc. Smiljana Knez, veleposlanica Republike Slovenije na Hr- vaškem, Milan Bandić, župan mesta Zagreb, Boštjan Že- kš, odposlanec predsednika Republike Slovenije, in Gora- zd Žmavc, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Povezovalka programa je bila odlična Eva Ciglar. Prvi je vsem prisotnim zelo čustveno spregovoril Darko Šonc, dolgoletni predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Poudaril je močno povezanost Slovencev in Hrvatov in kako pomembno je, da politična elita prisluhne težavam, ki jih imamo kot pripadniki manjšine. Tudi drugi govorniki so poudarjali pomen dobrih odnosov med Slo- venijo in Hrvaško, prizadevanja, da bi bil položaj sloven- ske narodne skupnosti na Hrvaškem še boljši, potrebo, da bi ta imela več možnosti za učenje slovenskega jezika in še o mnogočem, kar tare Slovence v t. i. zamejstvu. Zelo smo bili ganjeni, ko je Aleksander Tolnauer, predsednik Sveta za narodne manjšine Vlade Republike Hrvaške, Zvezi in njenemu dolgoletnemu predsedniku, gospodu Darku Šon- cu, podelil priznanje za izjemen prispevek pri spodbujanju manjšinske kulture in nacionalne dediščine. Uradni del prireditve so s petjem in z igranjem popestrili Anja Žabkar, sopran, in Miha Bole, bas, s pesmijo Dan ljubezni; Sandro Vešligaj, klaviature, Alen Bellulo, kitara, Tomo Divić, kitara, s pesmijo Med iskrenimi ljudmi;Marijo Krnić, tenor, Tamara Povrh, sopran, s pesmijo Kje so tiste stezice, vrhunec pa je prireditev doživela, ko je Daniel Šimek ob igranju na pianino zapel pesem Slovenija, od kod lepote tvoje ... V tistem trenutku so vsi prisotni kot ob petju državne himne vstali in zanosno nadaljevali: »Poz- dravljamo te iz srca in srečni tu smo doma ...« Težko je z besedami opisati, kaj je vsakdo od nas v tistem trenutku doživel, čutil ... Dvorana je bila polna emocij ... Po koncu uradne slovesnosti ob 25. obletnici Zveze slo- venskih društev na Hrvaškem smo ob večerji, klepetu, sklepanju novih poznanstev in veseli glasbi nadaljevali s 14. vseslovenskim srečanjem. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Marjeta Trkman Kravar* 25. OBLETNICA ZVEZE SLOVENSKIH DRUŠTEV NA HRVAŠKEM IN 14. VSESLOVENSKO SREČANJE Skupno fotografiranje na ploščadi pred hotelom Panorama. Foto: Antun Bukovec, Zagreb, 7. 10. 2017. Slovesnost v dvorani Kaptol. Foto: Antun Bukovec, Zagreb, 7. 10. 2017. 112 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Društvene strani Tatjana Dolžan Eržen* V upravni hiši Gorenjskega muzeja, ki je prijazno dal na razpolago svojo Vojnomirovo dvorano na Tomšičevi 42 v Kranju, se je v torek, 6. junija 2017, zbralo 20 etnologov in kulturnih antropologov z Gorenjskega. Predstavila sta se nam novi Izvršni odbor SED in predsednica Alenka Černe- lič Krošelj, ki bosta društvo vodila do leta 2019. Urednica Glasnika SED je spregovorila o uredniškem delu v letih 2017 in 2018. Razveselili smo se srečanja z našima sta- rejšima upokojenima kolegoma, Anko Novak, kustosinjo etnologinjo Gorenjskega muzeja, in rednim profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Novo vodstvo SED se je v zaključ- nem delu srečanja odlično izkazalo z blagoglasnim cvičk- om in odličnimi piškoti. REGIONALNO SREČANJE ČLANOV SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA Z GORENJSKEGA, PODPORNIKOV SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA IN PRIVRŽENCEV ETNOLOGIJE IN KULTURNE ANTROPOLOGIJE Srečanje kolegov iz različnih delov Slovenije, Ljubljane in Gorenjske. Foto: Tatjana Dolžan Eržen, 6. 6. 2017. Nekateri udeleženci 1. regionalnega srečanja SED. Foto: Fototeka Gorenjskega muzeja, 6. 6. 2017. 113 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Društvene strani Mirko Ramovš* * Mirko Ramovš, upokojeni sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta, ZRC SAZU, Novi trg 2,1000 Ljubljana; mirko.ramovs@gmail.com. Na začetku večernega pogovora je vse navzoče pozdravila Alenka Černelič Krošelj, predsednica Slovenskega etnolo- škega društva, organizatorja okrogle mize. Nato je prosila za nagovor Tanjo Roženberger, direktorico Slovenskega etnografskega muzeja, hiše, ki že mnogo let daje društvu dom in mu tako v veliki meri omogoča delovanje. Ta je pozdravila navzoče v imenu vseh kolegic in kolegov iz Slovenskega etnografskega muzeja, saj so počaščeni, da se ta žlahtni dogodek odvija pri njih. Ob tem je poudarila, da je etnologija zaznamovala njihovo osebno rast, življenjski nazor in poglede na svet, hkrati pa izpostavila vlogo jubi- lantov v tem oblikovanju in jim ob jubileju čestitala. Vsem je zaželela prijeten in navdihujoč večer. Pogovor je spretno vodila predstojnica Inštituta za sloven- sko narodopisje ZRC SAZU Ingrid Slavec Gradišnik, ki je bila po svojih besedah v zadregi, kako nepristransko pred- staviti strokovno, poklicno in življenjsko pot jubilantov, s katerimi jo veže več kot štiridesetletno poznanstvo. Občin- stvo je najprej seznanila s svojimi prvimi srečanji z njimi. Vsi štirje so bili njeni učitelji, zahvalila se jim je za sku- pne poti in vse, kar je začetkom sledilo, in poudarila, da so vsi štirje v zadnjih desetletjih pomembno zaznamovali tako razvejitev kot poglobitev slovenske etnologije. Vsi so vstopili vanjo v obdobju 2. polovice 60. let prejšnjega stoletja, ki so ga ob začetkih raziskav načina življenja in vsakdanjosti spremljali številni samopremisleki o tem, kaj in kako raziskovati in s kakšnimi nameni. Prvo vprašanje jubilantom je bilo zato namenjeno nagibom, ki so jih pri- peljali v etnologijo, in dogodkom v študentskih letih, ki so izoblikovali njihovo prihodnjo pot. Marko Terseglav je začetek svoje poti postavil že v gimna- zijo, ko sta s sošolcem Janezom Bogatajem urejala šolski časopis Pričakovanje in se prepirala, ali naj v njem prevla- duje literatura ali naj bo fizikalni priročnik. Resno srečanje s folkloristiko pa so prinesla predavanja Borisa Merharja na fakulteti, ko je študente slavistike uvajal v ljudsko slo- vstvo, in nato zaposlitev v Glasbenonarodopisnem inštitu- tu. Njegovo zanimanje se je poglobilo s študijem etnologi- je in kulturne antropologije v Berlinu v času strokovnega izpopolnjevanja, ko je lahko poslušal predavanja na Hum- boldtovi univerzi v vzhodnem delu in na Freie Universität v zahodnem delu tedaj še razdeljenega mesta. Doma je znanje etnologije širil kot poslušalec razprav na srečanjih Slovenskega etnografskega in pozneje Slovenskega etno- loškega društva ter seveda z raziskovanjem slovenskega ljudskega pesništva. Mojco Ravnik je na začetku študija etnologije skrbelo, ali bo sposobna za terensko delo, ali bo zmogla obvladati gradivo, ga analizirati in razumeti. Po zaslugi Slavka Kre- menška je s praktičnim delom še med študijem te zadrege premagala. V etnologiji jo je takrat navdušilo veliko pa- metnih ljudi, od katerih se je ogromno naučila, v njihovih razpravah so se kresala mnenja, v njih pa je spoznavala probleme, ki jih je želela reševati. OKROGLA MIZA 4x70 = 47 – ETNOLOŠKA DESETLETJA IN DELO ŠTIRIH Slovenski etnografski muzej, 14. september 2017 Udeleženci okrogle mize. Foto: Zora Slivnik, Ljubljana, 14. 9. 2017. Skupinska fotografija z obiskovalci. Foto: Jure Rus, iz dokumentacije Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana, 14. 9. 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 114 Marija Stanonik je pot po končani srednji ekonomski šoli začela v tovarni Alpina, v kateri se je zaposlila kot njena štipendistka. A neusahljiva želja po nadaljnjem študiju jo je po dveh letih pripeljala na univerzo, kjer se je po uspe- šno opravljenih sprejemnih izpitih pri Vilku Novaku, Slav- ku Kremenšku, Bredi Pogorelec in Helgi Glušič posveti- la slovenistiki in etnologiji. Med študijem so jo nekoliko motila drobnjakarska predavanja Vilka Novaka, očarala pa predavanja Slavka Kremenška, vendar so ji pozneje Nova- kovi napotki zelo pomagali pri znanstvenem delu. Janezu Bogataju je glede na njegova široka zanimanja štu- dij etnologije in umetnostne zgodovine svetovala Majda Rojko, učiteljica na viški gimnaziji. Podobno kot Marija Stanonik je tudi on cenil profesorja Novaka in Kremenška. Pri slednjem se mu je zdelo pomembno, da je mladim ta- koj na začetku dal priložnost predavati, kar danes skoraj ni mogoče. Po njegovem mora mlad človek že zgodaj dobiti zahtevne naloge, ne da samo skrbi, kot se je slikovito izra- zil, »za vodovod in kanalizacijo«. Ob tem je navedel dva nazorna primera, raziskavo Galjevice in sodelovanje na po- svetovanju etnologov v Kruševcu, kjer beograjski profesor Petar Vlahović ni mogel razumeti sproščenosti ljubljanskih študentov po uspešno predstavljenih referatih. Voditeljica pogovora je v nadaljevanju razgrnila začetek po- klicnega dela vseh štirih jubilantov v etnoloških ustanovah, na eni strani njihov trud, da postavijo trdnejše in sodobne temelje folkloristike, na drugi strani pa spoprijem z izzi- vom, kako prenesti zelo ambiciozen in širok koncept načina življenja, vsakdanjega življenja v konkretne raziskave. Tu je za zgled navedla Bogatajeve raziskave materialne kulture oziroma materialnega sveta, kakor so se pokazale v njegovi magistrski nalogi o mlinarjih in žagarjih ob Krki, ter razi- skave Ravnikove, ki so se lotile širokega področja, nekdaj imenovanega socialna kultura. Nato je jubilante vprašala, kako bi komentirali svoje poklicne začetke. Prvi jih je opisal Janez Bogataj, tudi z zgodbami o direk- torju in delovnih razmerah v Dolenjskem muzeju, kjer je našel prvo zaposlitev. Takrat je veliko delal na terenu, si pridobil izkušnje in zbral ogromno gradiva, tako za mu- zej kot tudi zase. Po dveh letih ga je delo za slovensko etnološko bibliografijo za eno leto pripeljalo v Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, po služenju vojaškega roka pa se je začel z raziskovalnim delom ukvarjati na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete. Po njegovem mnenju ima etnološka stroka veliko srečo, da je tako široka; če se raziskav lotimo temeljito, lahko odlično delamo, saj so za to lepe možnosti, čeprav vedno zmanjkuje denarja. V njegovih prvih poklicnih letih je bilo največ stroškov s fo- tografijo, filme si je kupoval z zaslužkom od pisanja član- kov, pogosto na poti, ko se je z avtobusom vozil iz Novega mesta. Filme je za raziskave pač nujno potreboval. Njegov arhiv danes obsega 25.000 diapozitivov. Marija Stanonik se je v Inštitutu za slovensko narodopisje znašla »med velikimi škarjami«, kot je rekla: na eni stra- ni med klasično folkloristiko, kot jo je takrat še imenoval Milko Matičetov, a se je izrazu pozneje pod vtisom soo- čenj s Slavkom Kremenškom odpovedal, in Kremenškovo šolo. To je bilo zanjo zelo naporno usklajevati, dokler se ni v Zagrebu v takratnem Zavodu za istraživanje folklo- ra (zdaj Inštitut za etnologijo in folkloristiko) seznanila z Majo Bošković-Stulli, ki ji je dala lep kupček separatov svojih znanstvenih razprav in člankov. Ko jih je prebrala, se ji je razširilo obzorje, začutila je, da je to smer, ki jo mora ubrati – in jo še danes zagovarja. Mojca Ravnik se je po začetku na fakulteti, kjer je bila naj- prej bibliotekarka in nato vodja seminarja za izseljenstvo, zaposlila v Zavodu za naravno in kulturno dediščino v Pi- ranu. Kot konservatorka je bila zadolžena tudi za zaledje slovenske Istre in bi reševanja različnih problemov ne zmo- gla, če ne bi imela odličnih sodelavcev in podpore v Sloven- skem etnološkem društvu in njegovi skupini konservatorjev. Za zgled je navedla nasprotovanje zazidavi Strunjana in pri- pravo gradiva za predmet konservatorstva. Poudarila je, da je biti konservator najtežji etnološki poklic, saj mora ta znati reševati probleme na različnih ravneh, biti vešč v zakonoda- ji in nasploh nekakšen terapevt za podeželje. Pozneje se je usmerila v raziskavo družine in sorodstva v istrskih vaseh, kjer je, kot že v raziskavi ljubljanskega naselja Galjevica, odkrivala povezanost družinskih oblik in stavbarstva. Marko Terseglav je prve začetke v Glasbenonarodopisnem inštitutu navezal na novo izdajo Slovenskih ljudskih pe- smi, za katero je kot »vajenec« zbiral gradivo v Narodni in univerzitetni knjižnici, in na razprave s sodelavci v inšti- tutu o tem, kaj raziskovati v ljudski pesmi in kako, o ljud- ski glasbi in tudi širše o antropologiji. Pri tem je posebej omenil tedanjega predstojnika inštituta Valensa Voduška, izredno razgledanega raziskovalca, tudi po ameriški antro- pologiji, ki jo še danes vsi citirajo. Usmerjal ga je v teorijo in mu svetoval, naj svoje znanje poglobi v tujini. Bil je njegov duhovni mentor, čeprav je bila uradna mentorica Zmaga Kumer. Posebej se je spomnil društvenih sestan- kov v inštitutu, kjer so se srečevali etnografi in etnologi in razpravljali o različnih temah. Kalili so ga simpoziji, ki jih je spodbudil Slavko Kremenšek in na katerih so se obrav- navala razmerja med etnologijo in drugimi vedami, kot so slavistika, zgodovina in arhitektura. Na mnoga vprašanja so dobili odgovore, postavljala pa so se vedno nova. Mno- ga od njih je ob primerjavi vzhodne in zahodne antropolo- ške šole osebno rešil med študijem v Berlinu. Janez Bogataj je svojo pripoved dopolnil z opozorilom, kako pomembno je bilo za njihovo raziskovalno pot, da sta imela profesorja Novak in Kremenšek odlične stike s tujimi etnologi, pri čemer je še posebej poudaril mednaro- dno poletno šolo Seminarium ethnologicum, ki jo je orga- niziral Ján Podolák iz Bratislave in na kateri so sodelovali najodličnejši evropski etnologi. Sam se je na tem seminar- ju ogromno naučil, saj so celodnevnemu terenskemu delu zvečer vedno sledile odlične razprave s profesorji. Društvene strani Mirko Ramovš G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 115 Društvene strani Mirko Ramovš Voditeljica Ingrid Slavec Gradišnik je ob poudarjanju po- mena Slovenskega etnografskega in pozneje Slovenskega etnološkega društva za vse jubilante dodala kratek pregled društvene dejavnosti, od sekcij, na primer konservatorske in filmske, do različnih prireditev in kolektivne priprave vprašalnic za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja v drugi polovici 70. let. Društvo je bilo prostor, ki je močno prispeval k razvoju oziroma utrjevanju etnologi- je v takratnem času. Zato je jubilante prosila za morebitna dopolnila k povedanemu. Marko Terseglav je obžaloval pomanjkanje demokratične debate, ki je bila nekdaj v stroki zelo živa in je potekala v sklopu društva, ki je bilo srce vsega dogajanja. Društvo je poleg spodbujanja stanovske razvijalo tudi znanstveno zavest o etnologiji in njenih ciljih. Mlajša generacija je razpravo začela razumeti kot kritiko, ne več kot dialog, in se je umaknila sama vase. Mojca Ravnik je opozorila, kako se danes vsaka ustanova zapira vase, vsi današnji raziskovalci pa so pod pritiskom samodokazovanja v velikih projektih, ki so lahko daleč od prioritet stroke. Muzeji so tako po njenem mnenju še zadnje najbolj nedotaknjene ustanove, kjer se strokovno dela. To bi bila odlična tema za razprave v društvu, ki je bilo nekdaj povezava med ustanovami, povezava, ki ni bi- la obremenjena z znanstvenimi naslovi in v kateri ustanovi delaš, ampak so bili pomembni strokovni interesi. Pri tem je kot primer navedla delovno skupino za Slovence v za- mejstvu in po svetu, ki ni samo povezovala, ampak je za- radi znanstvene sfere, ki se za to ni dovolj zanimala, dajala tudi pobude. Društvo je organiziralo posvetovanja, izdaja- lo publikacije, postavilo mrežo stikov, društvo je mislilo na Slovenijo kot skupni prostor od Monoštra do Devina. Bilo je zelo širok posrednik, to ni bilo samo povezovanje, ampak tudi zapolnjevanje tistega, česar stroka ni delala, pa bi morala. Kot je še dejala, so zdaj, ko so meje padle, vse poti do manjšine, zamejstva odprte, zato bi bilo dobro, da bi društvo vztrajalo pri omenjenih aktivnostih. Problemov je ogromno, zato upa, da bo društvo še naprej živa pobuda in prostor za njihovo spoznavanje. Marija Stanonik se je v »predzgodovino« vrnila s spomi- nom na Raziskovalno skupnost slovenskih etnologov, ki je bila takrat pomembnejša od društva, o pripravi vprašalnic za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja pa dodala, da so bile ob njihovem oblikovanju razprave zelo ostre, kresala so se različna mnenja, pa tudi pozneje, ko so se določala razmerja med inštitutom in fakulteto. Janez Bogataj je omenil še eno pomembno zaslugo dru- štva za stroko. Z organizacijo simpozijev o razmerjih z drugimi vedami in prisotnosti etnoloških vsebin v šolskih programih je utrjevalo položaj in ugled etnologije v druž- bi, čeprav ni šlo brez nasprotovanj. Kot primer je navedel učbenik za predmet Družba (naslov Z družbo v družbi), ki sta ga napisala skupaj s kolegom Vitom Hazlerjem, a ga je založba slabo prodajala, ker ga geografi in nekaj malega tudi zgodovinarji niso podprli. Ne sicer odkrito, ampak z lobiranjem med učitelji, kar je bila njihova velika pred- nost. Največ zaslug za organizacijo omenjenih simpozijev je imel Slavko Kremenšek, »ki je imel nos, kje je treba zakuriti ogenj.« Voditeljica je, kot je povedala, srečna, da je poklicno odra- ščala s to generacijo. Občinstvo je spomnila na priporočilo društva iz druge polovice 70. let, da mora biti na vsakem za- vodu, v vsakem muzeju zaposlen etnolog, danes pa nas lah- ko skrbi, kaj bo z mladimi diplomantkami in diplomanti. To je kazalo na sistematično in načrtno skrb ne samo za znan- stveni razvoj, ampak tudi za reprodukcijo same discipline. Janez Bogataj je opozoril še na dejstvo, kako si je moralo društvo izboriti tudi financiranje društvene revije Glasnik. V primerjavi z drugimi strokami, ki so imele svoje revije, je bilo glasilo tedaj še Slovenskega etnografskega društva skromno in so ga razmnoževali na ciklostil, urednica Zma- ga Kumer pa ga je celo sama plačevala. Ko je sam postal urednik, je prosil za podporo pri tedanji Kulturni skupno- sti, kjer so mu rekli, da mora društvo izkazati družbeni in- teres. Potrebnega je bilo veliko truda in iznajdljivosti (z Mojco Ravnik sta npr. skovala morda prvi oglaševalski verz na Slovenskem: »Si potno čelo briše ob predpasnik, a roka, glej, že sega po nov Glasnik« – a ena od etnologinj se je takoj spotaknila ob nepravilni uporabi sklona!). Kul- turno skupnost je zanimala tudi mednarodna odmevnost. Zato so Andreju Mrevljetu dali izvod Glasnika, da se je fotografiral z njim, ko je obiskal Kitajski zid. Dokazov družbene in mednarodne odmevnosti in »interesov« je bilo dovolj in od leta 1976 je bil Glasnik na seznamu revij, ki so dobivale finančno podporo. Za sklep je voditeljica jubilante prosila, naj kaj sporočijo mlajšim kolegicam in kolegom, ki so tako ali drugače na- daljevalci njihovega dela. Marija Stanonik je obžalovala, da se ni nadaljeval načrt raziskav, za katere so bile pripravljene vprašalnice, saj bi bile odlično nadaljevanje Narodopisja Slovencev, seveda z novimi izhodišči. Predvsem pa si je želela, da bi bolj gledali nase, da bi raziskovali to, kar je naše, slovensko, dokler še lahko, dokler še govorimo slovensko. Žal mladi rod izbira teme, ki so vsesplošne, ki bi jih lahko kdo drug raziskal celo boljše, medtem ko nam teme, za katere smo sami odgovorni in smo jih dolžni sami obravnavati, uha- jajo iz rok, z njimi pa tudi informatorji, gradivo in smisel za obdelavo. Mojci Ravnik je bilo težko dajati napotke mladim, ki ni- majo možnosti zaposlitve. Spotaknila pa se je ob neute- meljene, ideološke kritike že omenjenih vprašalnic za raz- iskave načina življenja Slovencev v 20. stoletju. Zato je bila vesela, da se je na večeru o njih spregovorilo kot o ne- čem kakovostnem. Mlajšim je svetovala, naj iščejo izvirne probleme, za katere se ve, da so pomembni in etnološki, v svojih obdelavah pa naj se izogibajo takšni znanstvenosti, ki je podprta s preštevilnimi citati, saj ti zameglijo avtor- G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 116 jeve misli. V tem smislu bi morali mlade usmerjati tudi pedagogi. Podobnih misli je bil Marko Terseglav in pri tem navedel misel mednarodno uveljavljenega slovenskega raziskoval- ca v Srednji Ameriki: »Da dobro raziskujem v Mehiki, se imam zahvaliti temu, da sem dobro raziskoval slovenski teren.« Terseglav je z grenkobo opozoril, da jih doma takoj označijo z nacionalisti, če govorijo o slovenskem terenu, in še dodal, da je antropologijo pretirano prekrila sociologija. Janez Bogataj je pritrdil povedanemu s pomembno mislijo, da se mora etnologija aktivno vključevati v reševanje aktu- alnih družbenih vprašanj in zavzemati do njih svoja stališča. Kot je poudaril, je ponosen, da opozarja na elemente, ki od drugod vdirajo v slovenski kulturni prostor in ga poneu- mljajo, pa čeprav ga nekateri označujejo z nacionalističnim etnologom. Menil je, da je inovativne rešitve vedno treba iskati v lastnem gradivu, ob dobrem poznavanju lastnega terena in njegovih življenjskih slogov. V moderni, sodobno orientirani stroki je dobre uspehe mogoče doseči le ob pri- mernem stališču do zgodovinskega razvoja vede od njenih nezavednih začetkov vse do današnjega časa. Mojca Ravnik je opozorila na pomanjkljivost sedanjega društvenega življenja, saj se mladi skoraj ne udeležujejo društvenih sestankov in ni več tistega stika med generaci- jami, kakršen je bil v preteklosti. Janez Bogataj je pripomnil, da mu je bilo od prvega dne dela na fakulteti jasno, da se pedagoški rezultati ne delajo na hrbtih študentov. Voditeljica pogovora je ob koncu pogovora zaprosila za vprašanja občinstva. Oglasila se je le Alenka Ložar Podlo- gar, ki je dopolnila sliko o sestankih nekdanjega Sloven- skega etnografskega društva in se nostalgično spominjala zanimivih razprav; te so se pogosto nadaljevale še pozno v večer v gostilni Maček. Voditeljica je pogovor zaključila s spoštljivim spominom na razvoj etnološke stroke in ge- neracije njenih nosilcev ter se zahvalila vsem štirim jubi- lantom za prijazno sodelovanje, občinstvu pa za pozorno poslušanje. Društvene strani Mirko Ramovš 117 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Društvene strani Inga Miklavčič Brezigar* * Inga Miklavčič Brezigar, dipl. etn. in mag. sociologije kulture, kustodinja-etnologinja, muzejska svetnica v pokoju, Ulica Rada Simonitija 19, 5000 Nova Gorica; brezigar.inga@gmail.com. Strokovno popotovanje Slovenskega etnološkega društva, t. i. rajža, na katero se člani društva že tradicionalno po- dajo ob podelitvi Murkovih nagrad, priznanj in listin, je kot po navadi potekalo po delovnem območju prejšnje Murkove nagrajenke. Člani SED so torej na Martinovo, 11. novembra 2017, pred prireditvijo na gradu Kromberk obiskali Novo Gorico in okoliške kraje ter tako spoznali delček moje Goriške, kjer sem delovala od prve zaposlitve na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica ob začetku svojega etnološkega dela, od leta 1983 do upoko- jitve leta 2016 pa kot muzealka v Goriškem muzeju. Zgodovina Goriške sega daleč v preteklost, kraj Gorica pa je bil leta 1001 prvič omenjen v pisnih virih, v darovnici cesarja Otona II, kot vas, ki se ji v slovenskem oziroma slovanskem jeziku reče Gorica. Od 12. stoletja so usodo Goriške krojili Goriški grofje, ki so si ime nadeli po kraju, dokončno pa se je Goriška v avstrijski monarhiji iz nek- danje grofije goriških grofov izoblikovala kot poknežena grofija Goriško-Gradiščanska; obstajala je do razpada av- stro-ogrske monarhije leta 1918. Zgodovinska Goriška je v kulturnozgodovinskem in geografskem smislu zajemala različne pokrajinske in upravne enote Posočja, Vipavske doline in Krasa ter združevala alpski in mediteranski kul- turni prostor na stičišču slovanskega in romanskega sveta, ki je povezovalo in še vedno povezuje na skupnem prosto- ru naseljene Slovence, Italijane in Furlane. Mešanica raz- ličnih narodov in kultur je bila ena od značilnosti Goriške pred prvo svetovno vojno, ko so v mestu Gorica živeli še manjša skupnost Avstrijcev in Nemcev, židovska skupnost in posamezniki različnih evropskih narodnosti. Po prvi svetovni vojni je Goriška skupaj s Primorsko pri- padla Italiji, doživela prepoved uporabe slovenskega jezi- ka, slovenskih društev in podjetij, italijanizacijo osebnih in krajevnih imen in seveda upor proti poitalijančevanju. Po drugi svetovni vojni, določitvi meje z Italijo in priključitvi Primorske Sloveniji v okviru tedanje Jugoslavije leta 1947 je tudi večji del Goriške postal slovenski; zahodni del Go- riške z mestom Gorica in delom okolice pa je ostal v Italiji. Slovenski del je z gradnjo novega mesta Nova Gorica dobil novo upravno, kulturno in gospodarsko središče. V etnološkem smislu je tradicionalna ljudska kultura raz- peta od alpske kulture s prevladujočo uporabo lesa na severu, do mediteransko-kraške kulture, ki jo označuje uporaba kamna, na jugu. Do druge svetovne vojne je veči- noma kmečko gospodarstvo v alpskih predelih dopolnje- vala reja drobnice in govedi, v mediteranskih pa vinogra- dništvo. Že pred prvo svetovno vojno je bilo za Goriško značilno ekonomsko izseljevanje, moški so si delo iskali kot gozdarji in zidarji, ženske so se zaposlovale kot dojilje, varuške otrok in v drugih gospodinjskih poklicih, pose- ben fenomen pa je ekonomska migracija žena in deklet v Egipt. Po Aleksandriji, kjer je bilo največ tovrstnih zapo- slitev, so jih poimenovali »aleksandrinke«. Industrija se je po drugi svetovni vojni napajala iz tradicionalnih obrti, ki so se od srede 19. stoletja razvile po trgih in vaseh v oko- lici Gorice – tako pohištvena industrija iz mizarske obr- V Mizarskem muzeju v Solkanu. Foto: Ivanka Počkar, Solkan, 11. 11. 2017. Na grobu Andreja Malniča. Foto: Ivanka Počkar, Šempeter, 11. 11. 2017. STROKOVNA EKSKURZIJA NA GORIŠKO – MURKOVANJE 2017 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 118 Društvene strani Inga Miklavčič Brezigar ti, razvite v Solkanu, železarska industrija iz kovaštva v Lokovcu, čevljarska industrija iz usnjarstva in čevljarstva v Mirnu itd. Že v 19. stoletju je bil v Gorici pomemben tudi turizem; Gorico so imenovali »avstrijska Nica«, v 20. stoletju pa je v Novi Gorici turizem povezan predvsem z igralništvom. Na tokratni rajži po Goriškem smo predstavili nekaj po- sebnosti te dežele ob zahodni meji slovenskega ozemlja. Člani SED so se najprej ustavili na kavi in pecivu v novo- zgrajenih sodobnih prostorih kustodiata Goriškega muzeja ob Vili Bartolomei v Solkanu, kjer bo v prihodnje, upaj- mo, zrasel nov muzejski center. Z ogledom razstave o sta- rovercih in zbirke Pavla Medveščka v razstavnih prostorih vile Bartolomei, ki ju je predstavila kolegica, etnologinja Darja Skrt, avtorica razstave, so se seznanili s tem skoraj pozabljenim delčkom naše duhovne kulture. Nato smo se odpeljali do Mizarske zbirke v Solkanu, ki ohranja materi- alno dediščino solkanskih mizarjev. Zgodovino solkanskih mizarjev je prvi raziskoval nekdanji direktor Goriškega muzeja, zgodovinar dr. Branko Marušič, sicer tudi Solka- nec, z diplomsko nalogo na to tematiko je diplomirala Ka- tja Kogej, sama pa sem kot prvo nalogo ob nastopu službe v Goriškem muzeju zasnovala in pripravila prvo muzej- sko razstavo o solkanskih mizarjih. Tedaj smo v Goriškem muzeju zbrali zbirko mizarskega orodja in predmetov, na katerih temelji današnja Mizarska zbirka. Dolga leta smo si nato v Solkanu prizadevali za njeno postavitev, vendar nismo uspeli, vse dokler se ni v lokalni skupnosti zasidrala zavest o njenem pomenu. Tako je zbirka nastala ob pomoči Krajevne skupnosti Solkan in Mestne občine Nova Gori- ca, ki sta zagotovili prostore, in s prizadevanjem društva RIRDS (Rezbarsko, intarzijsko in restavratorsko društvo Solkan), ki je pod vodstvom ing. Jožka Markiča, potomca solkanskega mizarja, postavila zbirko v obliki solkanske mizarske delavnice. Društvo jo vodi in z vrsto dejavnosti ohranja tudi znanje in obrtniško spretnost nekdanjih moj- strov, ki so po drugi vojni ustvarili uspešno pohištveno industrijo. Jožko Markič nam je predstavil zbirko in dejav- nost društva, v podhodu ob solkanski muzejski hiši smo si ogledali tudi novo pridobljeno fresko v spomin na srečanje tolminskih puntarjev v Solkanu. Nato smo se zapeljali vzdolž nekdanje meje med Italijo in Slovenijo (še prej Jugoslavijo) po poti vrste muzejskih zbirk, ki po zamisli pokojnega Andreja Malniča, etnologa in nekdanjega direktorja Goriškega muzeja, nastajajo kot svo- jevrsten Muzej ob meji. Na Trgu Evrope ob Železniški po- staji Bohinjske železnice – Transalpine iz leta 1906 je Mu- zej meje, na Rafutu etnolog Rok Bavčar v nekdanji mejni carinarnici pripravlja Muzejček kontrabanta – tihotapstva, na Vrtojbenskem polju je muzejček v Stražnem stolpu, vo- jaški opazovalnici ob meji, ki je tukaj tekla čez polja. Usta- vili smo se na pokopališču v Šempetru in položili venec na grob Andreja Malniča, nato pa pot nadaljevali v Miren, kjer smo si ogledali še en muzejček iz zbirke Muzejev ob meji – muzejsko zbirko v vežici v spomin na begunce in pokopali- šče v Mirnu, ki ga je po drugi svetovni vojni meja razdelila kar počez – čez grobove in pokopališke poti. Zbirka Spomni se name, ki jo je ob sodelovanju Andreja Malniča zasnoval zgodovinar Jakob Marušič in oblikoval sodelavec Goriškega muzeja Boris Blažko, odprli pa smo jo tik po Andrejevi smrti, je sicer majhna – vendar ob šte- vilnih podatkih in ogledu pokopališča z opečnato začrtano mejo, ki je grobove delila do uveljavitve Osimskih spo- razumov leta 1975, vzbuja čustveni odziv obiskovalcev. Število beguncev in omembe nekaterih ključnih svetovnih političnih beguncev, kot so npr. Albert Einstein, Marlene Dietrich in Dalajlama, pa ob številnih domačih vzbujajo zavedanje pogoste nesmiselnosti birokratskih političnih odločitev, ki nato ključno vplivajo na življenja ljudi. S ko- silom v domači gostilni Bric v Mirnu smo končali našo rajžo in se odpravili na grad Kromberk, sedež Goriškega muzeja. Med pripravami na slavnostno prireditev ob po- delitvi Murkovih nagrad, priznanj in listin za leto 2017 so si člani SED lahko ogledali razstavo Slovenski begunci s Soške fronte, po kateri je vodil avtor dr. Marko Klavora, zgodovinar in kustos Goriškega muzeja, in razstavo ume- tniških del goriških avtorjev Na začetku je bila črta – 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu ob 70-letnici Nove Gori- ce, ki jo je predstavila umetnostna zgodovinarka in kusto- sinja Goriškega muzeja Katarina Brešan. Mislim, da bodo udeleženci tako rajžo po Goriškem kot pri- reditev na gradu Kromberk ohranili v lepem spominu in ta- ko našo Goriško spet malo bolj približali osrednji Sloveniji. 119 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Društvene strani Inga Miklavčič Brezigar* GOVOR NA SLOVESNI PODELITVI MURKOVE NAGRADE, MURKOVEGA PRIZNANJA IN MURKOVIH LISTIN ZA LETO 2017 Grad Kromberk, 11. november 2017 Na slavnostni prireditvi ob letošnjem dnevu reformacije je igralka Milena Dravić izrekla pomenljivo trditev, ki jo povzemam po spominu: »Ob prodoru sodobne globaliza- cije je vedno bolj jasno, da je le še kulturna identiteta te- melj narodove samobitnosti.« Po zaslugi reformacije smo dobili besedo v parlamentu narodov sveta – in govor, ki mu Slovenci tako lepo reče- mo »materni jezik«, je v zapisani besedi postal temelj naše identitete. Slovenci smo se trdo borili za priznanje svoje- ga jezika, tudi umirali smo zaradi jezika, in na Goriškem in Primorskem bo v večnem spominu ostal Lojze Bratuž, ki je kot nedolžna žrtev fašističnega nasilja moral umreti zaradi slovenskih pesmi in takrat v naših krajih prepoveda- nega jezika. Le malo več kot ena življenjska doba je tega – drugo leto bo sto let, ko je po koncu prve svetovne vojne Primorska pripadla Italiji, vendar boj za slovenski jezik ni in ne sme biti pozabljen. Prehitro se lahko zgodi, da ga izgubimo – še leta 1991 pred osamosvojitveno vojno se mi je zgodilo, da so mi na slovenskih tleh, na mejnem preho- du z Italijo, srbski tovornjakarji oporekali slovenski jezik – in v moji duši zbudili prvobiten strah, da se spet vračajo časi, ko se bomo morali boriti za svoj jezik. Vesela sem, da imamo danes svojo državo in svoj jezik. Vendar se nismo borili le za slovensko besedo, pač pa tudi za slovensko kulturo – za pesmi, plese, pripovedke, obi- čaje, jedi in nenazadnje za nošo, ki je sicer kot »narodna noša«, nekoč pomemben element izražanja pripadnosti, danes predvsem v pristojnosti folklornih skupin, ki pa jo prav tako uporabljajo za izražanje svoje narodne in lokalne samobitnosti. In tu sem dolžna pojasnilo ob moji tokratni podobi – ko sem razmišljala o obleki za to svečano prilo- žnost, mi je ob srečanju s sosedom folkloristom in šivi- ljo, ki je sešila oblačila za pevce iz Lokovca in folklorno skupino Kal nad Kanalom, pravzaprav naproti prišla ideja o noši, izdelani po vzoru pražnje, nedeljske, »zakmašne« ženske noše goriških žena in deklet iz časa, ko se je obli- kovala narodna zavest goriških Slovencev in je taka, do- polnjena z značilno pečo in ovratno ruto ter s predpasni- kom, pomenila tudi odločitev za slovenstvo. Ko sem tako tehtala, ali naj grem obleko kupiti v Max-Ma- ra, Vögele, ali naj kupim Desigual ali obleko Tanje Zorn, sem se odločila za vzorec goriške noše – v poklon vsem ženam in dekletom, ki so možem ob boku gojile sloven- sko besedo v čitalnicah in na taborih pred prvo svetovno vojno, v poklon goriškim možem, kot so bili Karel Lavrič, Andrej Winkler, Henrik Tuma, ki so se borili za priznanje slovenskega jezika ne le v čitalnicah, pač pa tudi za rabo v uradnih dokumentih in politiki. Poklon možem, kot je bil Andrej Gabršček, ki je s tiskano besedo na Goriško pripe- ljal ne le časopisje, pač pa tudi svetovno publicistiko, mo- žem in ženam iz goriške družine Šantel, ko so se, čeprav rojeni in vzgojeni v nemškem okolju, ob prihodu v Gorico zavestno odločili za slovenski jezik. Moje današnje obla- čilo je torej poklon vsem ženam in možem, tako meščan- skega razreda kot podeželskega prebivalstva na Goriškem, ki so se povezali v skupni želji po razvoju slovenskega naroda. Pred prvo svetovno vojno smo Slovenci v Gori- ci imeli močan meščanski razred, razgibano družabno in društveno življenje, burno politično dogajanje, Fabianijev narodni dom, ki so ga pod imenom Trgovski dom zgradili slovenski podjetniki in opremili solkanski mizarji, imeli smo prvo državno gimnazijo s slovenskim učnim jezikom, imeli smo celo muzejsko društvo, ki je že začelo zbirati gradivo za ustanovitev »narodnega muzeja«. Leta 1910 so v obširnem članku na naslovnici časopisa Soča objavili poziv za zbiranje predmetov in napovedali skorajšnjo usta- novitev muzeja. Poudarek na pomenu zbiranja in muzeja za »narodno zavest« je bil povezan s poudarkom na izo- braževalni vlogi muzeja. Dovolite mi, da preberem delček tega poziva: Kako velikega pomena so muzeji sploh in narodni še posebno, o tem skoro ni treba izgubljati dosti besed. Vsak količkaj izobražen človek je že bil v mestu, kjer si je ogledal to ali ono stvar, kar ga je ravno zanimalo. Nekateri z dežele so bili tudi že v raznih muzejih, kot n. pr. v Gorici (kjer so Italijani ustanovili muzej že le- ta 1861), v Ljubljani itd. Tam so videli veliko zbirko raznih stvari in reči, večkrat iz tujih krajev, kjer žive nam neznani ljudje, neznane živali. Ampak, navajajo v Soči: Poleg splošnih muzejev imamo tudi posebne za po- samezne stroke. Med temi so zelo važni ravno na- rodni muzeji, kjer se hrani vse, kar se tiče kakega naroda: n. pr. narodne noše, stare posode, orodja in orožja, stare skrinje, slike in knjige itd. Pomen takih muzejev za vsak narod je zelo velik. Vsak, ki bi n. pr. rad študiral in pisal o naših narodnih nošah, ven- * Inga Miklavčič Brezigar, dipl. etn. in mag. sociologije kulture, kustodinja-etnologinja, muzejska svetnica v pokoju, Ulica Rada Simonitija 19, 5000 Nova Gorica; brezigar.inga@gmail.com. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 120 Društvene strani Inga Miklavčič Brezigar dar ne more hoditi po celi deželi okoli, ker bi bilo to izguba časa in denarja in vkljub temu še morda ne bo vsega dobil. Če pa imamo vse to že lepo zbrano, po- tem si delo olajšamo in o izgubi časa skoro ni govora. In tako vidimo, da so razni kulturni narodi zbrali ogromne zbirke svojih narodnih stvari. Tako n. pr. Angleži, Francozi, Rusi, Lahi, Nemci, pri nas na Avstrijskem pa posebno Čehi. Slovenci imamo v Ljubljani že precej lepo zbirko, ki pa še ni popolna. Potreba je, da se zganemo tudi mi na jezikovnih me- jah, kot so to storili ravno pred kratkim Slovenci na Štajerskem (ustanovitev Muzeja v Mariboru 1903). Uvideli so potrebo lastnega narodnega muzeja, ker sicer jim tujci poberejo njih najlepše stvari. Tako je tudi pri nas na Goriškem. Že več časa sem se opazu- je med Lahi neko gibanje in nabiranje, ki se vrši v korist bodočemu laškemu narodnemu muzeju v Go- rici. Sicer imamo tu že deželni muzej, a kakor ho- čejo Lahi dati svojemu pristno italijansko lice, tako moramo dati mi naši zbirki pristno slovensko. Naj- važnejše pri tem je, da Lahi sedaj pridno nabirajo po naših slovenskih [poudarek avtorja članka] vaseh in selih. Družba mož, ki imajo smisel za to stvar, je sedaj sklenila temu na vsak način odpomoči. Naše slovenske stvari spadajo v naš narodni muzej, kateri se vstanovi v kratkem v Gorici. Obračamo se torej na naše duhovnike in učitelje, zavednike in izobražence, sploh na vsakega prave- ga narodnjaka brez ozira na politično mišljenje, da delujejo vsi v tem smislu med ljudstvom. Paziti je treba na to – posebno v goriški okolici – da ne pride nobena stvar več našim nasprotnikom v roke, kate- ri se potem ponašajo z našo narodno imenitnostjo, češ, to je laško, Slovenci nimajo nič. Skrbno je treba hraniti stare majolike, krožnike, posode itd. Paziti je treba na stare slike, okvirje, na stare obleke, narodne klobuke, kožuhe in drugo. Važne so ženske vezane rute, avbe, peče in podobno. Razen tega je treba hra- niti vsa naša orodja, skrinje, omare in take stvari. Etnologi so bili vedno del tega narodnostnega gibanja – le da so sprva nastopali kot domoznanci in ob zgodovinskem orisu navajali tudi etnološke značilnosti, kot Štefan Koci- ančič v Drobtinicah ali Simon Rutar v svojih zgodovinah Goriško-Gradiščanske, Tolminske in Beneške Slovenije. Saša Šantel iz že omenjene goriške družine, ki je ob štu- diju na Dunaju deloval v narodnostnem društvu Vesna, je svoj slikarski dar uporabil tudi za upodobitev vrste etnoloških značilnosti, med katerimi je najbolj znan cikel akvarelov primorskih narodnih noš, ki ga hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani. V dnevniku njegove matere Avguste Šantel starejše in sestre Avguste Šantel mlajše pa najdemo vrsto etnoloških podrobnosti iz življenja goriških meščanskih družin. Prva svetovna vojna je ustanavljanje slovenskih muzejev ali vsaj muzeja ustavila, dogajanje po njej pa je zbiranje slovenskega narodnega blaga potisnilo tako rekoč v ile- galo. Slovenska skupnost v Gorici je bila skoraj povsem uničena, mnogi so se umaknili v tedanjo Jugoslavijo, na- rodni dom so zavzeli Italijani, ljudje in kraji so dobivali nova, italijanska imena, po gostilnah je visela parola: »Qui si parla solo italiano«. Po drugi svetovni vojni so ljudje na Primorskem zače- li svoja življenja graditi na novo. In spet so se etnologi vključili v družbena dogajanja. Prvi šolani primorski etno- log, Milko Ukmar, Matičetov iz Koprive na Krasu, je etno- loško izobrazbo pridobil na univerzi v Padovi na študiju »belle lettere« s poudarkom na slavistiki, kjer je intelek- tualno ozračje visoke italijanske kulture omililo fašistič- no ideologijo. Po lastnih besedah je že kot srednješolec v Gorici začel po Primorski zbirati pravljice in pesmice, za informatorje pa je uporabil kar sošolce. V goriški škofijski gimnaziji so se zbirali dijaki z vseh koncev Primorske in Milku ni bilo težko dobiti primerke ljudskega slovstva iz marsikaterega kraja. Govor na slovesnosti. Foto: Ivanka Počkar, Kromberk, 11. 11. 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 121 Društvene strani Inga Miklavčič Brezigar Danes pravzaprav težko razumemo, kaj je Primorcem pod Italijo pomenila slovenska beseda, vsak najmanjši drobec, vsaka besedica. V lovu za besedami je Milko Matičetov peš in s kolesom prevandral celo Primorsko. Kot dijak je objavljal prozo in verze v dijaških skrivnih listinah, etno- loške prispevke pa je začel objavljati že kot študent, od leta 1937 tudi že v javnih občilih. Takoj po drugi svetovni vojni se je vključil v boj za priključitev Primorske Jugo- slaviji in pripravil etnološko gradivo za komisijo, ki se je o tem pogajala z zavezniki. Po podpisu Pariške mirovne po- godbe leta 1947 je sicer dobršen del našega ljudstva ostal v Italiji, in zanje boj za jezik in svojo kulturo še ni končan. Dela Milka Matičetova, predvsem prispevka O etnografi- ji in folklori zapadnih Slovencev iz leta 1948 in Duhovna kultura v zgornjem Posočju, ki je sicer izšlo pozneje, leta 1973, pa tudi druga so prva kompleksna strokovna etno- loška dela o ljudski kulturi slovenske etnije na stičišču z romanskimi narodi in kulturo. Humanistična izobrazba in znanje italijanskega jezika so Milku Matičetovu pomagali, da je kljub slabim izkušnjam z italijansko kulturo pred in med drugo svetovno vojno po koncu vojne zmogel prese- gati nasprotja med narodi in kot urednik Alpes Orientales povezovati srednjeevropski kulturni krog prek jezikovnih in političnih meja. Z urejanjem življenja po vojni je prišel tudi čas ustana- vljanja muzejev – etnologija je bila prisotna že na samem začetku tako pri ustanovitvi Goriškega kot Tolminskega muzeja. Goriški muzej je kot referent za kulturo že od leta 1949 pripravljal Ludvik Zorzut, briški domoznanski pesnik in publicist, ki je humanistično izobrazbo, podob- no kot Matičetov, pridobil na goriški škofijski gimnaziji, kot muzealec se je kalil v pregnanstvu v Mariboru, leta 1952 pa z uradno ustanovitvijo muzeja postal njegov prvi ravnatelj. Svoje prostore je muzej dobil v osnovni šoli v Solkanu, kamor se je vselil skupaj s študijsko knjižnico. Leta 1953 je Goriški muzej javnosti predstavil svojo prvo zbirko, ki je obsegala »nekaj kamenin, arheološke pred- mete, zbirko denarja, nekaj etnografskih predmetov in predmetov, ki so izvirali iz srednjega veka«, naslednje leto pa se je preselil v napol porušene prostore Kromberškega gradu. Tolminski muzej pa je nastal iz Etnološke zbirke, ki so jo zbrali muzejski navdušenci v Tolminu, leta 1950 so že postavili planinsko razstavo in leta 1951 ustanovili Muzej za Tolminsko, ki ga je nato dolga leta vodila Marija Rutar – učiteljica po izobrazbi, vendar etnologinja po duši. Etnološka zbirka z razstave pa je postala tudi jedro Tren- tarskega muzeja. Prvi šolani etnolog v Goriškem muzeju je bil od leta 1955 njegov ravnatelj Karel Plestenjak, ki je etnološko izobraz- bo pridobil ob delu v muzeju, leta 1961 je vzpostavil sa- mostojni etnološki oddelek in ga nato vodil do smrti leta 1963. Po njegovi tragični smrti – umrl je v prometni ne- sreči – je ravnatelj Goriškega muzeja postal zgodovinar Branko Marušič. Nekaj časa v muzeju ni bilo etnologa, nato pa je kot etnolog in arheolog nastopil Drago Svoljšak, ki je sicer postavil prvo etnološko razstavo v gradu Krom- berk, vendar je kar hitro delo z živimi ljudmi raje zame- njal za delo z mrtvimi in se usmeril v arheologijo. Nato je raziskovalno etnologijo v Goriškem muzeju na noge spet postavil Naško Križnar, njegovo delo sem nadaljevala jaz, moje zdaj nadaljuje Rok Bavčar. Na etnološkem oddelku sta krajši čas delovala tudi Katja Kogej in Andrej Malnič, v muzeju pa sta zaposlena še etnologinja Darja Skrt za vi- zualno dokumentacijo in etnolog Borut Koloini v knjižni- ci. Vsak zase je v etnologiji iskal svoj izraz, vendar smo vsi bili in smo še etnologi po duši. Etnološkega dela ne zmanjka, pravzaprav ga je vedno več, in mislim, da mi bo Rok pritrdil … Seveda je delo drugačno in se ga opravlja drugače kot nekoč, ko je bila etnologija pravzaprav v služ- bi narodnega buditeljstva in obrambe. Vendar je etnologija še vedno v službi iskanja narodne ali lokalne identitete, posebnosti, osebnosti vsakega kraja in vseh skupaj, tistega torej, kar nas dela posebne v mozaiku človeške družbe. In če rečemo, da mora vsak Slovenec ali vsaka Sloven- ka vsaj enkrat na Triglav, če se strinjamo, da mora vsak Slovenec ali Slovenka poleg slovenskega znati vsaj en tuj jezik, bi sama svoj govor končala z mislijo, da bi bilo lepo, če bi imela vsak Slovenec ali Slovenka v omari »narodno nošo« svojega kraja, vasi ali mesta, za posebne priložnosti in za vsak primer, če bi bilo treba spet pokazati, da smo Slovenci. Hvala za vašo udeležbo, kolegi etnologi, in čestitke vsem nagrajencem! 122 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Društvene strani Ivanka Počkar* POGOVOR Z MURKOVO NAGRAJENKO 2017, KUSTOSINJO IN MUZEJSKO SVETNICO JANO MLAKAR ADAMIČ Etnološki večer, Slovenski etnografski muzej, 7. december 2017 * Ivanka Počkar, dr. znanosti s področja etnologije, muzejska svetnica, Posavski muzej Brežice, Cesta prvih borcev 1, 8250 Brežice; ivanka.pockar@pmb.si. Letošnja Murkova nagrajenka je bila 7. decembra 2017 na Etnološkem večeru v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani predstavljena pred zglednim številom poslu- šalcev. Pogovor, kot so ga nato nekateri komentirali med prednovoletnim druženjem in pozneje v elektronskih spo- ročilih, je bil zanimiv in, kot so ga ocenili posamezniki, bi lahko trajal »še dvakrat dlje«. Slovensko etnološko društvo je 11. novembra 2017 naj- višje stanovsko priznanje, Murkovo nagrado za življenj- sko delo na področju etnologije in etnološke muzeologije podelilo muzejski svetnici Jani Mlakar Adamič. Univer- zitetna diplomirana etnologinja in sociologinja kulture Jana Mlakar Adamič je že tri desetletja zvesta Zasavske- mu muzeju Trbovlje, kjer se je posvetila pedagoškemu in znanstvenemu delu ter iskanju novih oblik predstavitve kulturne dediščine Zasavja, ki jo popularizira z inovativ- nimi razstavami, s članki in z razpravami ter živim stikom z okolico in ljudmi. S temeljitim vpogledom v knapovsko preteklost je zasavski kulturni dediščini predana z vsem svojim bistvom in je z njo tudi zaznamovana. Odlikujejo jo izvirnost in njen dobro uravnani muzejski radar, iskanje vedno novih vsebin ter inovativnih in ustvarjalnih načinov predstavitve dediščine, saj uspeh, kot sama pravi, »pride le, če drzno skrenemo z uhojene poti«. S toplim in svetlim odnosom do ljudi uspeva, da zasavska kulturna dediščina ne ostaja zapuščena in spregledana. Še več, z vsakim novim dejanjem Jana Mlakar Adamič doka- zuje, kar se ji zdi »edino prav, da muzealci vidimo dlje od svojih zidov in posegamo v prostor okoli nas. Iz tega pros- tora smo pobrali, kar imamo (spravljenega za muzejskimi zidovi), prav je, da vanj tudi vrnemo, kar lahko. Da pokaže- mo, iz katerih in kakšnih korenin je zrasla sedanjost.« Kako to naredimo, pa je nadvse uspešno dokazala na sodoben mu- zejski način z nadgradnjo – umestitvijo predmetov, védenj in znanj v istoveten prostor in v vsepovezujoči čas. Pogovor z nagrajenko je usmerjala predlagateljica Ivan- ka Počkar, s katero imata stike več desetletij in obe pre- cej spremljata delo dveh muzejev ob Savi, Zasavskega in Posavskega. Jana Mlakar Adamič je ob podelitvi nagrade povedala, da je to nagrada, o kateri etnološka duša »iz provin- ce« ne razmišlja prav pogosto. Običajno nima časa. Ko pa jo preseneti klic predsednice društva in ko si opomore od šoka, potem razmišlja o tej nagradi, predvsem o tem, kdo so predhodniki, Murkovi nag- rajenci. Ob velikem spoštovanju, ki ga čuti do njih in v njihovi družbi, se nagrada še bolj zablešči. Za svoje delo je bila že večkrat nagrajena. Leta 2007 je prejela priznanje Turističnega društva Trbovlje, leto po- zneje Prvojunijsko nagrado Občine Trbovlje, leta 2010 za monografijo Kaj pa vi sploh delate Murkovo prizna- Dr. Ivanka Počkar v pogovoru z Murkovo nagrajenko Jano Mlakar Adamič. Foto: Stanka Glogovič, Ljubljana, 7. 12. 2017. Letošnja prejemnica Murkove nagrade Jana Mlakar Adamič. Foto: Stanka Glogovič, Ljubljana, 7. 12. 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 123 Društvene strani Ivanka Počkar nje ter leta 2017 najvišje stanovsko priznanje – Murko- vo nagrado, ki ju podeljuje Slovensko etnološko društvo. Upravičeno je ponosna na svoje delo, ki je tesno povezano z Zasavjem, s Trbovljami in z rudarstvom na drugačen, ponotranjen in človeški način. O odločitvi za študij prav etnologije in ne arheologije ali zgodovine, o katerih je tudi razmišljala, ter o zaposlitvi v Zasavskem muzeju je pojasnila, da tisto leto ni bilo vpisov na arheologijo, zgodovina se je zdela nekoliko suhopar- na, in tako »jo je ujela etnologija«. Zaposlitev pa se ji je ponudila, ker je v Zasavskem muzeju nadomestila zgodo- vinarja, ki je leta 1986 sprejel mesto občinskega tajnika ali partijskega sekretarja v občini Zagorje. Ravno takrat so se muzeji NOB in delavskega gibanja, kakršen je bil tudi trboveljski, masovno transformirali v muzeje novejše zgodovine. Takrat je bilo videti precej napredno, če so za- poslili še kak drug kader, ne le zgodovinarjev. Spremenile so se sistemizacije, prav tako tudi strateške usmeritve oz. delokrogi, in tako je postala kustosinja-etnologinja Zasav- skega muzeja Trbovlje. Kot muzejski etnolog si človek za vse hkrati, za zbiranje, dokumentiranje, terensko delo, raziskave, razstave, peda- goško delo, delo z obiskovalci, ustvarjanje dobrih stikov z zbiralci in s pričevalci, delo z javnostjo, pisanje član- kov, razprav, publikacij, monografij in drugih publikacij. Ob tem in še o sto drugih opravilih obenem so v skrom- nih razmerah nastajale razstave brez arhitektov in obli- kovalcev, ki si jih provincialni muzej ni mogel privoščiti. Česar ne zmoreš v službenem času, delaš doma. Vse, kar je bilo etnološko narejenega, je rezultat njenih prizadevanj in trdega dela, nič ni bilo podarjenega, prej prigaranega. Tako je vprašana tudi pojasnila antitezo, ali ji ni z zapo- slitvijo v Zasavskem muzeju morebiti »sekirica padla v med«. Iskreno je govorila o delovnih razmerah v muzeju in majhnih možnostih specializacije ter o tem, da je nje- na muzejska pisarna občasno še spovednica ali avtobusna postaja. In še: če se zavedaš dosežkov še koga razen sebe, boš skupnost bogatil, ne siromašil, kot to počenjajo vase zaverovani. Na vprašanje o glavnem in naglavnem grehu v etnološki muzejski stroki je navedla še pozabljanje in spregled informatorjev oziroma pričevalcev življenja, ki jih »po uporabi« vse prepogosto zavržemo, kar je popol- noma skregano tako z empatijo kot etiko etnološkega dela. Iz pogovora smo lahko izvedeli, da je tudi Jana Mlakar Adamič ena tistih slovenskih etnologinj, ki si ozke specia- lizacije spričo narave dela v regionalnem muzeju ne mo- rejo, zaradi svoje predanosti stroki pa nočejo privoščiti. Nadalje smo s sogovornico razkrivali, ali in za koga so (bile) Trbovlje tudi obljubljena dežela, kako celovito ji muzejsko delo v majhnem perifernem muzeju omogoča razumeti in interpretirati načine življenja Zasavcev ter s kakšno mero strasti ga opravlja. Svoje poslanstvo razume tudi kot vztrajno nagovarjanje javnosti in prizadevanje za boljše razumevanje pomena rudarskih kolonij, ohran- janje in spoštovanje rudarske stavbne dediščine v srčiki rudarskega okolja, ki je dajalo kruh večini prebivalstva, ga zaznamovalo in oblikovalo poseben način življenja. S posebnim žarom je nagrajenka spregovorila tudi o neka- terih drugih etnoloških raziskovalnih temah, o lutkarstvu, higieni, obrteh in praznovanju prvega maja, po snovi raz- ličnih, med sooblikovalci zasavskega kulturnega življenja, knapov in njihovih potomcev ter prebivalci na splošno pa z odprtimi rokami sprejetih zgodovin v obliki razstav, mo- nografij, učenja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, večerov Muzejskega kluba, predavanj in še marsičesa. Za- upala nam je tudi svojo povsem svežo raziskovalno temo o s Trbovljami pobratenih krajih Lazarevac, Valandovo, Jesenice in Sallaumines, francoskem rudarskem kraju, po katerem so poimenovali tudi ulico v Trbovljah. Nagrajenka je na etnološkem večeru pokazala, da se ji je v osrčju etnološkega terena tudi kot etnološki raziskovalki v tridesetih letih dela posrečilo vsrkati košček revolucio- narnosti zasavskih knapov in v težkem rudarskem okolju ohranjati pokončno držo, ravnovesje, vedrino in humornost. 124 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Društvene strani Inga Miklavčič Brezigar* Pustovanja v občini Kanal ob Soči sodijo med kulturne in etnološke zanimivosti, ki tako kot povsod oznanjajo odhod zime in čarajo prihod pomladi, novega življenja, sončnih žarkov, ki ogrejejo zemljo in srce. S svojo posebnostjo pri- pomorejo k večji prepoznavnosti območja Liga in kanal- ske občine, z gostovanji in s prireditvami pa prispevajo k promociji teh krajev. In tako se vsako leto znova kot davni spomin, kot duhovi iz davnine, ob pustnem času pojavijo Liški pustjè, »ta grdi« in »ta lepi«, in nas s svojo magič- no močjo povežejo z naravnimi in nadnaravnimi silami nekdanjih časov in krajev Kanalskega Kolovrata. Naličja iz tolčene bakrene ali aluminijaste pločevine so posebnost Liških pustov ali »maškaronov«. Nekoč jih je menda delal kotlar iz Velendola. Posamezne maske so se ohranile do 70. let 20. stoletja, ko je bilo območje že tako izseljeno, da je maskiranje skoraj izumrlo. V ustnem izročilu starejših pa je med mnogimi spomini na nekdanje šege in običaje ljudske kulture ostal živ tudi spomin na raznolike šemske like, ki jih je v 50. in 60. letih 20. stoletja opisal slikar in narodopisec, domačin Pavel Medvešček. V 70. letih pa je etnolog Naško Križnar dobil le še dve starinski maski iz tolčene pločevine vojaških aluminijastih menažk, ki ju zdaj hrani Goriški muzej. Liški pustjè so ponovno oživeli po le- tu 1983, ko se je Branko Žnidarčič, domačin iz Markičev, prvič spet oblekel v »maškarona« in s prijateljem odšel na pustovanje v Portorož – doživela sta navdušen sprejem in Branko se je Liškim pustom zapisal za vse življenje. Člani tokratne pustne rajže smo se zbrali v Kanalu, pred Brankovo hišo, kjer je v kleti muzejska zbirka Liških pu- stov – Branko je sicer iz zdravstvenih razlogov moral v bolnišnico, vendar je njegov sin Dejan prav tako navdušen član pustne druščine in je tokrat prevzel njegovo vlogo. Nazorno nam je razložil potek izdelave mask iz alumini- jaste in bakrene pločevine, predstavil nam je stare izvirne maske, ena je celo iz bakrenega kotla, pokazal prve maske in naličja Brankove izdelave, način izdelave »ta grdega«, z rogovi in s kožo opremljenega pusta v pisani, s trakovi pošiti obleki, z zvonci okrog pasu in lesenimi škarjami v rokah ter opisal delo Etnološkega društva Liški pustjè. Brankova klet, kjer nastajajo umetniške interpretacije nek- danjih pustnih likov, je premajhna za obsežno opremo, ki jo potrebuje okrog 30-članska pustna druščina – zato smo se zapeljali do Gasilskega doma, kjer so se pustarji oblekli, si nataknili maske in se pripravili na pohod. Iz Kanala smo se nato zapeljali na tradicionalni pohod po vaseh in k po- sameznim družinam. Pravzaprav se tudi v tradicionalnem pohodu kažejo velike spremembe, ki so te kraje doletele v načinu življenja in upadu prebivalstva, saj je veliko hiš opuščenih, celo nekateri zaselki. Ponekod pustarji niso do- brodošli, zato se pustna druščina po dogovoru ustavi pri hi- šah, kjer so gostoljubno in z veseljem sprejeti. Z njimi smo šli v Ukanje, k družini Brankove sestre in k sosedom, nato se je pustni sprevod odpravil še k družinam v Bajte, Britof, Strmec, Lovišče in Melinki, kjer smo obiskali 92-letnega PO POTEH LIŠKIH PUSTOV »Pustna rajža« Slovenskega etnološkega društva, 4. februar 2018 Pustovanje v Kanalu ob Soči. Foto: Primož Hieng, Kanal ob Soči, 4. 2. 2018. Udeleženci »pustne rajže«. Foto: Primož Hieng, Kanal ob Soči, 4. 2. 2018. * Inga Miklavčič Brezigar, dipl. etn. in mag. sociologije kulture, kustodinja-etnologinja, muzejska svetnica v pokoju, Ulica Rada Simonitija 19, 5000 Nova Gorica; brezigar.inga@gmail.com. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 125 Društvene strani Inga Miklavčič Brezigar Franca Jerončiča, ki živi sam v skoraj opuščeni vasi. Raz- veselil se je obiska in nam pokazal muzejsko zbirko svojih rezbarij in etnoloških ter vojaških predmetov. Pustni sprevod je slikovit: spredaj gredo pari »ta lep in ta lepa« – pustna ženin in nevesta, ki oznanjajo začetek nove- ga življenja in ob harmoniki »muzikanta« pred hišo zaple- šejo. Spremljajo jih »ta grdi pusti« z masko iz ovčje kože in rogov, ki ob trušču zvoncev tekajo po vasi, s kleščami lovijo dekleta in otroke in uganjajo norčije. »Pustica z me- tlo« pometa po hiši, »pustica z vrečo« pa potresa in nabira orehe, ki simbolizirajo bogato letino. Poleg so še »pustica z dojenčkom« ali »ciganka«, ki v hiši milo prosi mleka za bolno dete, pa »žena, ki nosi moža« kot simbol zakonske sreče ali nesreče. »Daj-dam« je kot potujoči vaški krošnjar uvrščen v sprevod, »berač« v koš nabira darove, medtem ko »žandar« skrbi, da vse poteka po določenem pustnem redu. Branko in člani pustne druščine skušajo po opisih Pavla Medveščka rekonstruirati tudi nekdanje like. V Brankovem muzeju nekdanjih pustnih likov tega območja smo lahko občudovali tudi rekonstruirane like »ramašto- na«, »ramauša«, »bajerja« in »braje«, ki pa tokrat niso šli s pustnim sprevodom. Planotasti svet Kanalskega Kolovrata s številnimi zaselki, nanizanimi okrog centra v Ligu na desni strani ter vse do doline Idrije z Britofom, je del občine Kanal. Hribovit gre- ben povezuje še mediteransko območje Goriških brd z že alpskim območjem Matajurja. Liško in Kambreško s svo- jimi zaselki so bili nekoč naravna vez med Soško dolino na eni strani in Beneško Slovenijo na drugi strani pogorja, prek doline reke Idrije na meji z Benečijo. Liško obsega razpršene zaselke na zahodnem pobočju Kanalskega Ko- lovrata na 600 do 700 m nadmorske višine – na najvišji vzpetini 677 metrov nadmorske višine je postavljena ro- marska cerkev Marijino Celje. Vključena je v povezoval- no tematsko pot, ki povezuje tri Marijina svetišča: Sveto Goro pri Gorici, Marijino Celje na Ligu in Staro Goro v Beneški Sloveniji. Z Liga vodita poti v dolino, na eni stra- ni proti reki Idriji in Britofu, kjer je bil nekdaj mejni pre- hod, na drugi strani je Lig povezan s Kanalom, Kambreško pa z Ročinjem. Lig, danes središče Liškega, je osrednjo vlogo središča pridobil po drugi svetovni vojni, predvsem po odprtju to- varniškega obrata industrije avtomobilskih delov ISKRA iz Šempetra pri Gorici, kjer so zaposlitev in zaslužek do- bili domačini iz Liga in okoliških vasi. Kot središče je na- domestil nekdaj pomembnejši Britof, ki je z vzpostavitvijo meje po drugi svetovni vojni izgubil nekdaj pomembno vlogo povezovalnega kraja na prehodu v Benečijo. Lig in njemu pripadajoči zaselki so bili do srede 20. stoletja kme- tijsko območje, pomembne panoge so bile sadjarstvo in živinoreja pa tudi prodaja kostanja in lesa v bližnja mesta predvsem na beneški strani. Po drugi svetovni vojni se je z vzpostavitvijo meje in s spremembo političnega ter gospo- darskega sistema spremenil tudi način življenja. Ob kme- tijstvu so si ljudje zaslužek iskali v industriji, predvsem v tovarni cementa Anhovo, pa tudi v industriji v Novi Gorici in Kanalu; sprva so se zaposlovali predvsem moški, po- zneje tudi ženske. Povečala se je dnevna migracija, prav tako pa se je močno povečalo izseljevanje, zato je vrsta zaselkov na Liškem v 70. in 80. letih 20. stoletja opustela. Lig je obdržal funkcijo osrednjega naselja, kjer še vedno občasno pripravijo osrednjo družabno prireditev »praznik kostanja«, ki je v socialističnih časih nadomestila in do- polnila tradicionalne cerkvene shode in sejme – »šagre«. Naša pustna rajža se je ustavila v Britofu, v dolini ob reki Idriji, kjer je po drugi svetovni vojni od priključitve Pri- morske tedanji Jugoslaviji leta 1947 tekla sprva povsem zaprta in strogo zastražena meja med Jugoslavijo in Italijo. Meja je presekala in preusmerila družbene in gospodar- ske povezave, zarezala v najbližje sorodstvene in sosedske vezi, kraji na obeh straneh meje so gospodarsko nazado- vali. Pred priključitvijo k Jugoslaviji leta 1954 in pozneje so mnogi ljudje čez mejo pobegnili iz Jugoslavije, zaradi množičnega izseljevanja v Belgijo in druge zahodnoevrop- ske države pa so se praznile tudi vasi na italijanski strani doline. Nekdanji pomen Britofa smo člani naše rajže za- slutili tudi ob ogledu poznogotske cerkvice sv. Kancijana v središču vasi iz 16. stoletja, s prizidki in poslikavo iz 17. stoletja, s kopijo poznogotskega krilnega oltarja sv. Kanci- jana, ki je eden redkih srednjeveških krilnih oltarjev v Slo- veniji, restavrirani izvirnik pa hrani Narodna galerija v Lju- bljani. Prvotno je bil glavni oltar, nato so ga okoli leta 1690 nadomestili s čudovitim velikim zlatim baročnim oltarjem. Britof je bil tudi končna postaja za okrepčilo, ki smo ga užili v restavraciji v nekdanji karavli ob prav tako nek- danji italijansko-jugoslovanski in nato slovenski meji. Po letu 2004 in odprtju meje je restavracija zaživela, nato za nekaj časa usahnila, od leta 2016 pa je spet odprta in v teh krajih ena od pozitivnih točk, kjer so domačini in obisko- valci iz slovenske ali italijanske strani gostoljudno sprejeti z domačo hrano – posebnost sta divjačinski golaž z belo polento in klobasa v kisu. Za konec pa so se nekateri člani naše rajže ustavili še pri Liških pusteh na družabnem sre- čanju v prostorih Gasilskega doma v Kanalu – in čeprav mogoče Liški pustje na 4. februar še niso povsem pregnali zime, so nam pripravili čudovito doživetje ob koncu zime in prehodu v pomlad. 126 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Marec 2017, po zboru članov Na zboru članov 23. marca 2017 v Posavskem muzeju Brežice smo se zahvalili vsem, ki so vodili društvo od leta 2015 do 2017, in izvolili naslednje člane v organe upra- vljanja Slovenskega etnološkega društva za obdobje od 2017 do 2019. Izvršni odbor: Alenka Černelič Krošelj, predsednica dr. Saša Poljak Istenič, podpredsednica dr. Rebeka Kunej, glavna urednica Glasnika SED dr. Helena Rožman, glavna urednica Knjižnice GSED mag. Marko Smole Anita Matkovič dr. Miha Kozorog Saša Roškar dr. Ana Beno Vrtovec dr. Anja Moric Barbara Sosič mag. Tadej Pungartnik Glasnik SED: dr. Rebeka Kunej (glavna urednica) Anita Matkovič (odgovorna urednica) dr. Miha Kozorog (član) mag. Martina Piko-Rustia (članica) Alenka Černelič Krošelj, predsednica SED (članica) Knjižnica GSED: dr. Helena Rožman (glavna urednica) mag. Anja Serec Hodžar dr. Marija Klobčar dr. Mojca Tercelj Otorepec dr. Mirjam Mencej Nadzorni odbor: dr. Ivanka Počkar dr. Katalin Munda Hirnök mag. Tatjana Dolžan Eržen Častno razsodišče: zasl. prof. dr. Janez Bogataj dr. Monika Kropej Telban mag. Tita Porenta April 2017 V torek 18. aprila 2017 se je na svoji prvi seji sestal novi IO SED, in sicer v pedagoški sobi Slovenskega etnograf- skega muzeja. Skupaj s Slovenskim etnografskim muzejem smo se med 19. in 22. aprilom 2017 predstavili na vseslovenskem festivalu Slovenski dnevi knjige na Stritarjevi ulici v Ljubljani, kjer smo prodajali publikacije Slovenskega et- nološkega društva in Slovenskega etnografskega muzeja. Mimoidočih je bilo veliko, stroškov pa glede na slabo prodajo in šibke promocijske učinke preveč, zato se v letu 2018 na tem sejmu ne bomo več predstavljali. Med 21. in 24. aprilom smo izvajali tudi program Urejan- je etnografske zbirke pri Hostovih v Dolenjih Poljanah nad Loško dolino. Pri tem sta sodelovala še Javni zavod Snežnik in Društvo ljubiteljev gradu Snežnik, mentorja pa sta bila Marko Smole in Magda Peršič. V sklopu aktivnosti delovne skupine za ljubitelje etnologije pri Slovenskem et- nološkem društvu smo na podlagi nekaj prejšnjih obiskov in posvetovanj z lastnikom etnografske zbirke v nastajan- ju Juretom Kordišem iz Viševka dva tedna pred delavnico izvedli zadnje posvetovanje in pomoč na terenu, in sicer o pripravi prostora in predmetov (groba izbira sklopov, arhi- tekturna ureditev razstave …). Lastnik je nato dokončno pripravil prostor na skednju in tja pripeljal vse predmete. Ob petka zvečer do nedelje smo uspeli očistiti nekaj sto predmetov, jih zaščititi z osnovnimi zaščitnimi sredstvi, delno popraviti ter razmestiti v pregledno zbirko, ki pri- poveduje o življenju v naselju in Loški dolini. Delavnico smo izvedli s podporo Magde Peršič, etnologinje iz No- tranjskega muzeja Postojna. Zbirko smo po dveh intenzivnih delovnih dneh, začinje- nih s kulinaričnimi dobrotami domačink in njihovimi pri- povedmi, za javnost slovesno odprli v nedeljo, 23. aprila 2017. Članek o delavnici je bil objavljen maja v lokalnem glasilu Obrh, dejavnosti pa je bilo mogoče spremljati tudi na družabnih omrežjih in po lokalnem radiu. Na delavnici je sodelovalo 50 udeležencev. Maj 2017 Maj sta zaznamovala dva dogodka: mednarodna ekskurzi- ja in etnološki večer. V soboto 20. maja smo se odpravili na mednarodno stro- kovno ekskurzijo: Koroška: Celovec–Kostanje–Rož. Izvedli smo jo s Slovenskim narodopisnim inštitutom Ur- POROČILO O DELU SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA1 Marec–december 2017 * Alenka Černelič Krošelj, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, prof. umet. zgod., v. d. direktorice, Posavski muzej Brežice, Cesta prvih borcev 1, 8250 Brežice, predsednica SED; alenka.cernelic.kroselj@pmb.si. Društvene strani Alenka Černelič Krošelj* 1 Poročilo je pripravljeno v sodelovanju z nosilci programov in pro- jektov. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 127 ban Jarnik, ki ga vodi Martina Piko-Rustia. Ekskurzijo z 42 udeleženci so sooblikovali tudi sodelavca inštituta Uši Sereinig in Nužej Tolmajer, Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak (Ernst Dragaschnig) ter Marija Inzko, Bernar- da Inzko Fink in k&k – Kulturno komunikacijski center Rož (Janko Malle). Obiskali smo Slovenski narodopisni inštitut Urban Jar- nik v Celovcu, kjer delujejo naše kolegice Martina Piko- -Rustia, Milka Olip in Uši Sereinig. Ob tem smo se želeli srečati še z nekaterimi vidnejšimi koroškimi kulturnimi delavci, ki delujejo med Slovenci. Ti so po plebiscitni od- ločitvi 20. oktobra 1920 ostali v zdajšnji Avstriji in se vsa leta bolj ali manj uspešno spopadajo s političnimi in drugi- mi odločitvami, ki krojijo njihova življenja. V torek 30. maja smo izvedli etnološki večer z naslovom Bratva iz Pišec, predstavitev igrano-dokumentarnega filma. Večer je potekal v dvorani Zemljepisnega muzeja ZRC SAZU v Ljubljani, pripravila pa sta ga Naško Kri- žnar in Miha Peče. Pri izvedbi so sodelovali še Tanja Ko- vačič, vodja delovne skupine za etnološke večere, ter go- sta Davor Lipej in Ivanka Zupančič. Zbrane je nagovorila predsednica Alenka Černelič Krošelj, etnološki večer pa je privabil 35 obiskovalcev. Bratva iz Pišec je igrano-dokumentarni film, ki je leta 2016 nastal v produkciji Videokoma in Vinogradniškega društva Pišece. Scenarij za film je napisala Ivanka Zupan- čič iz gledališke skupine Smeh ni greh iz Pišec. Na etnolo- škem večeru je s kratkim skečem v lokalni govorici razlo- žila, kako je nastala ideja za film. Sledil je ogled filma, po njem pa razprava. Pogovor z avtorjema Davorjem Lipejem in Ivanko Zupančič je vodil Naško Križnar Junij 2017 IO SED se je na 2. redni seji sestal 6. junija v Gorenjskem muzeju Kranj in tako uvedel novost – regionalna sreča- nja. Po sestanku smo skupaj s kolegi z Gorenjske prežive- li zanimiv večer. Najprej smo predstavili delo IO SED in ključne programske aktivnosti, potem pa v razpravi osve- tlili nekaj tem iz preteklosti ter se zavezali k aktivnemu delu naprej. Avgust 2017 Po počitniškem juliju je med 12. in 19. avgustom v Ple- šcah potekala Mednarodna poletna delavnica SED in Etnološke zbirke Palčava šiša z naslovom Plešce, de- diščina na starih tovorniških poteh v prostoru doline zgornje Kolpe in Čabranke od Brod Moravic do Loške doline. Soorganizatorji so z različnimi aktivnostmi prite- gnili 287 udeležencev. Delovna skupina za ljubitelje etnologije pri Slovenskem etnološkem društvu, ki jo vodi Marko Smole, vodja Et- nološke zbirke Palčava šiša, je s sodelovanjem Pokrajin- skega muzeja Kočevje, Pomorskog i povijesnog muzeja Hrvatskog primorja Rijeka, Udruge Turanj iz Brod Mora- vic, Društva Osilniška dolina iz Osilnice, vaške skupnosti iz Padova nad Osilnico, Slovenskega kulturnega društva Gorski Kotar, Narodnega parka Risnjak, Društva ljubite- ljev gradu Snežnik iz Kozarišča v Loški dolini, Zavoda Rihtarjeva domačija iz Babnega Polja, etnografske zbirke Hostovih iz Gorenjih Poljan ter številnih domačinov in informatorjev z območja med nekdaj pomembnima žitnima trgoma Brod Moravice in Lož organizirala razis- kovalno delavnico. Udeleženci so večino časa posvetili raziskovanju stavbne dediščine v povezavi z načinom ži- vljenja tamkajšnjih prebivalcev. Delavnica je bila poveza- na z različnimi dogodki in predavanji za javnost v Brod Moravicah in v Plešcih na Hrvaškem ter v vasi Padovo na slovenski strani doline. V tem programu so tesno sodelo- vali lokalna društva in prebivalci (informatorji). Delavnica se je, kot že vsa leta prej, zaključila z dnevom odprtih vrat kulturne dediščine v Plešcih in Zamostu, s pohodom na Sveto Goro z mašo ter z obveznima plesom in popoldan- skim sejmom na pleškem trgu. September 2017 September se je začel s strokovno ekskurzijo 25 udeležen- cev v Prlekijo in Slovenske gorice, ki je bila 2. septem- bra 2017. Vodili so jo Janez Bogataj, Vito Hazler in Miran Puconja. Tokratna strokovna ekskurzija je bila posvečena kolegu etnologu in slovenistu Miranu Puconji, ki je bil le- ta 2011 prejemnik Murkovega priznanja. Kot etnolog je v tem delu Slovenije temeljito raziskal etnološko problema- tiko ter življenje in delo znanih Slovencev, ki so od tod izšli in so delovali tudi izven meja svoje rodne Prlekije. Odmeven in dobro obiskan septembrski dogodek (75 ude- ležencev) pa je bila okrogla miza 4 x 7 = 47, Etnološka desetletja in delo štirih: zasl. prof. dr. Janez Bogataj, dr. Mojca Ravnik, akad. prof. ddr. Marija Stanonik, izr. prof. dr. Marko Terseglav. Okrogla miza, ki jo v Slo- venskem etnografskem muzeju 14. septembra 2017 vodila Ingrid Slavec Gradišnik, je osvežila poglede na etnološko vedo v preteklih desetletjih in na njen današnji položaj. Sogovornici in sogovornika so s svojim razvejanim razis- kovalnim, pedagoškim in strokovnim delom postavili te- melje etnološke vede. Pred okroglo mizo so se člani IO SED sestali tudi na 3. redni seji. Oktober 2017 V torek 10. oktobra 2017 so člani IO SED svojo sejo zno- va združili z regionalnim srečanjem, katerega gostitelj je bil tokrat Koroški pokrajinski muzej v Slovenj Gradcu. Po sestanku je sledilo živahno srečanje s kolegi s Koroške, zaznamovano z izmenjavo mnenj in novimi idejami za na- daljnje delo. Na gradu Rajhenburg sta Saša Renčelj Škedelj in Helena Rožman 21. oktobra izvedli Malo šolo etnologije, na ka- teri sta udeležencem predstavili etnologijo in kulturno an- Društvene strani Alenka Černelič Krošelj G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 128 tropologijo. Program smo izvedli v sodelovanju s Kultur- nim domom Krško, enoto Grad Rajhenburg, in z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana. Na gradu Rajhenburg, kulturnem spomeniku državnega po- mena, ki se ponaša z izjemnimi arhitekturnimi elementi – ti pričajo o njegovi dolgi in bogati zgodovini – sta mentorici izvedli delavnico z naslovom Grajski detektiv. Njen namen je bil otrokom na zanimiv način približati značilne elemente iz različnih časovnih obdobij grajske arhitekturne zgodovi- ne, od romanike in gotike do renesanse in baroka. November 2017 November je mesec etnološke odličnosti, saj je namenjen slovesni podelitvi stanovskih nagrad, ki je že nekaj let, če je le mogoče, združena s strokovno ekskurzijo pod vodstvom Murkovega nagrajenca ali nagrajenke preteklega leta. Martinova sobota (11. november 2017) se je tako začela s strokovno ekskurzijo Goriška: Solkan, Nova Gorica, Miren in na grad Kromberk pod vodstvom Inge Miklav- čič Brezigar in sodelavcev Goriškega muzeja, ki je bil so- organizator celotnega dogodka. Strokovna pot je 35 udeležencev vodila v Novo Gorico in okoliške kraje, kjer so spoznali samo delček prizadevanj naše kolegice Inge. Na tem območju je dobila že prvo za- poslitev, in sicer na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica, kot muzealka pa je začela delati leta 1983 s službo v Goriškem muzeju. Podelitev Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine za leto 2017 je bila 11. novembra 2017, ob 17. uri, na gradu Kromberk v Novi Gorici. Kot vsako leto je bila podelitev organizirana v kraju, od koder prihaja Murkov nagrajenec za preteklo leto. Za leto 2016 je bila to Inga Miklavčič Brezigar, upokojena sode- lavka Goriškega muzeja. Podelitev je bila pripravljena v sodelovanju z Goriškim muzejem, pri organizaciji in iz- vedbi je poleg Murkove nagrajenke aktivno sodeloval Rok Bavčar, kustos za etnologijo. Ob slavnostnem nagovoru nagrajenke so zbrane pozdravili tudi Vladimir Peruničič, direktor Goriškega muzeja, Ana Zavrtanik Ugrin, podž- upanja mestne občine Nova Gorica, in Damjana Pečnik, državna sekretarka Ministrstva za kulturo RS. Prejemniki priznanj za leto 2017 so: Murkova nagrada: Jana Mlakar Adamič Murkovo priznanje: Božidar Premrl Murkovi listini: Nužej Tolmajer in Kulturno društvo Kapele. Na podelitvi je bila prvič predstavljena promocijska zlo- ženka SED, in sicer v digitalni obliki (v tiskani obliki je izšla 7. novembra 2017). O podelitvi z več kot 100 udeleženci so poročali tudi me- diji, po zaslugi KD Kapele in Davorja Lipeja pa je celot- na prireditev objavljena na kanalu Youtube (https://www. youtube.com/watch?v=F62f7AJzf-E&t=7487s). December 2017 Tudi december se je začel s sejo IO SED, peto po vrsti (7. december 2017). Tudi ta e je nadaljevala z dogodkom za javnost, in sicer z etnološkim večerom. Še zadnji etnološki večer, Pogovor z Murkovo nagrajen- ko Jano Mlakar Adamič, smo pripravili v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Sooblikovali sta ga na- grajenka in Ivanka Počkar, 35 udeležencev pa je prisluhni- lo iskrivemu pogovoru, ki mu je sledilo še prednovoletno druženje članov SED z zdravico prihajajočemu letu 2018. Program SED za leto 2017 smo sklenili z izdajama Glas- nika SED (letnik 57, št. 3–4) in Knjižnice Glasnika SED ter z obiskom Slovenske skupnosti v Samoborju. Kot del mednarodne dejavnosti smo se 20. decembra sre- čali s člani slovenske skupnosti v Samoborju na Hrva- škem. Gostil nas je Goran Gorše, predstavnik slovenske manjšine mesta Samobor, o SED pa je zbranim udeležen- cem (teh je bilo kar 60) spregovorila predsednica društva Alenka Černelič Krošelj. Člani SED smo se udeležili tudi skupne proslave ob 26. obletnici samostojnosti Slovenije in Hrvaške ter hkrati srečanja ob zaključku starega leta – z željo, da tam žive- či Slovenci izvedo nekaj o delovanju društva in njegove delovne skupine za Slovence zunaj meja RS, ki jo od leta 2017 vodi Ana Vrtovec Beno. Srečanje je bilo v Centru mladih Bunker, ki je pred kratkim odprl na novo preureje- ne prostore za samoborsko mladino in jim tako omogočil društvene, razstavne in koncertne dejavnosti. Iz Slovenije se je srečanja v Samoborju udeležilo sedem članov SED, česar so bili Slovenci, ki so se udeležili pri- jetnega predbožičnega druženja, še posebej veseli. Razde- lili smo precej promocijskega gradiva – zloženke, ki so društvena novost, in več novejših publikacij iz Knjižnice GSED, ki so hitro pošle. Izdajanje publikacij Glasnik Slovenskega etnološkega društva, letnik 57 (2017) Glasnik Slovenskega etnološkega društva, letnik 57 (2017), je izšel v dveh dvojnih številkah; v juniju (20. juni- ja 2017) je izšla številka 1–2 na 136 straneh, v decembru pa številka 3–4 na 152 straneh. V obeh dvojnih številkah je svoje prispevke objavilo 55 avtorjev – etnologov, kulturnih antropologov in ljubiteljev etnologije. Tako je bilo v letniku 57 objavljenih 22 znan- stvenih člankov ter 30 strokovnih in poljudnih prispevkov in različnih poročil, knjižnih novosti in prispevkov o de- lovanju društva. Prva dvojna številka je vsebovala še tematski sklop z na- slovom »Meandri medicinske antropologije«, druga pa tematski blok »Ontološki obrat v antropologiji«; poleg njih pa so bili prispevki objavljeni še v ustaljenih rubrikah revije, kot so Razglabljanja, Odmevi, Knjižne ocene in poročila, Slovenci zunaj meja RS, Konservatorske strani, Društvene strani Alenka Černelič Krošelj G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 129 Razstave, Društvene strani, Poročila, Etnologija je povsod, Nekrolog ter Vabila, razpisi in obvestila. Revija je dostop- na v tiskani in elektronski obliki. Urednici Glasnika SED sta Rebeka Kunej in Anita Matkovič. Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 51 Nemi spomini: Manjšine med obrobjem in ospredjem, december 2017 Narodne oziroma etnične manjšine so v slovenski etnologiji in kulturni antropologiji pogosta tema raziskav, monografija Nemi spomini: Manjšine med obrobjem in ospredjem pa pri- naša nove, problemsko naravnane analize odnosov med raz- ličnimi družbenimi skupinami. Namen knjige je spodbuditi nadaljnje razprave o manjšinah in marginalnih skupinah ter njihovem vplivu na sožitje v etnično in socialno raznolikih okoljih, identificirati prakse sožitja med marginalnimi in do- minantnimi skupinami ter povezati nacionalne manjšine in druge marginalne skupine v prizadevanjih za pre- in pripo- znanje dediščin. Urednice in sedem avtoric poglavij opozar- jajo na neme glasove, utišane spomine in skrite dediščine, s tem pa skušajo marginalnim skupinam tudi v vsakdanjem življenju dati glas in jih enakopravno vključiti v dominantni dediščinski diskurz. Knjigo so uredile Mateja Habinc, Katja Hrobat Virloget in Saša Poljak Istenič, urednica zbirke pa je Helena Rožman. Druga promocijska dejavnost Načrtovana oblikovna in tehnična prenova spletne strani je bila zaključena decembra 2017, se pa stran še vedno do- polnjuje. Na začetku novembra smo izdali predstavitveno zložen- ko v slovenskem in angleškem jeziku. Zloženka vsebuje bistvene podatke o društvu vključno s predstavitvijo glav- nih dejavnosti in programov. Ob tem je sodobno grafično oblikovana in privlačna. Dostopna je tudi na spletni strani SED. Prav tako smo izdelali nove vrečke z logotipom za splošno promocijo SED. Delo IO SED in srečanja s člani SED Na zboru članov SED 23. marca 2017 v Brežicah je bilo izvoljeno novo vodstvo SED. Nova predsednica Alenka Černelič Krošelj se je predsednici Anji Serec Hodžar, ki je to delo opravljala dva mandata, torej med letoma 2013 in 2017, zahvalila za predano in odlično vodenje društva. Članice in člani IO SED smo leta 207 imeli pet rednih sej. Tri smo izvedli v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja, ki prijazno soomogoča delovanje SED, dve pa izven Ljubljane Po zaključenih sejah smo ob sodelovanju tamkajšnjih muzejev organizirali še t. i. regionalna srečan- ja, in sicer 6. junija 2017 v Gorenjskem muzeju v Kranju in 10. oktobra 2017 v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu. Tako smo še bolj povezali člane, jim predstavili delo ter skupaj načrtovali nove aktivnosti in dopolnitve programa dela društva. To je pomemben del prepoznavnosti in promocije SED v različnih okoljih. Skladno z zahtevami pogodb o sofinanciranju smo o na- šem delu poročali Ministrstvu za kulturo RS, ARRS, Na- cionalni komisiji za UNESCO, na zboru članov marca 2018 pa tudi vsem članom in članicam. Društvene strani Alenka Černelič Krošelj 130 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Razstave Jelka Pšajd* * Jelka Pšajd, univ. dipl. sociologinja kulture in etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, Pomurski muzej Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, 9000 Murska Sobota; jelka.psajd@pomurski-muzej.si. Raziskovati smrtne šege je vse prej kot lahko opravilo, čeprav ne gre za njihovo morbidnost, ljudje so namreč o smrtnih šegah in pogledih na lastno smrt govorili brez za- držkov. Spopasti se s smrtnimi šegami v Pomurju in Po- rabju je smrtno resna stvar, saj ima praktično vsaka vas kaj drugačnega, svojega, pa tudi primerljivega in istega: vsaka vas v Prekmurju ima pokopališče, če ne celo dve ali tri; gre za različna narečna pojmovanja; za verske razlike (evan- geličanske, katoliške, kalvinske in binkoštne vere) in tri narodnosti (slovensko, madžarsko in romsko). Nemogoče je končati raziskavo, ne da bi še kaj ostalo. S pomočjo šeg in verovanj, ki so bili pomemben del smrtnega obredja, je človek tudi v 20. stoletju dojemal smrt in jo sprejemal. Ve- rovanja so oblikovala posameznikovo, družinsko in druž- beno obnašanje na podeželju. Smrt je bila pri posamezniku in v skupnosti prisotna vse leto. Z njo povezane šege so določale stike med člani skupnosti, družinsko disciplino, moralno obnašanje in dogovore znotraj doma. Prostorsko sem se omejila na Pomurje s Porabjem; po- segla pa sem tudi v notranjost osrednjih Slovenskih goric (Podravje), saj je to prostor, ki ga raziskovalno poznam in je blizu pomurskemu. Čas šeg in dejanj, ki sem jih zbirala s pomočjo ustnih virov, se v 40 letih ni spremenil. To je obdobje med letoma 1940 in 1985, čas, ki se ga ljudje naj- bolj spominjajo. Odnos do smrti se je začel korenito spre- minjati s pojavom mrliških vežic v 90. letih 20. stoletja, ko smrt ni več samo družinsko-vaški obred, ampak obred s pogrebnimi zavodi. To je čas, ko smrt izrinemo z domov in jo preselimo v bolnice, domove za ostarele in mrliške ve- žice. Da je bila v preteklosti na slovenskogoriškem pode- želju lastna minljivost prisotna v vsakodnevnem življenju, nam sporočata dva hišna napisa, ki sta visela na vhodu (na vidnem mestu), večno opominjajoč stanovalce in obisko- valce: »Ta hiša meni sliši, pa vendar moja ni, / Saj kdor za menoj pride, tud‘ tist‘ njo zapusti / In tretnjega do nesli mrliča ven iz žnje / Prijatelj! Vprašam te – čegava hiša je?« (Grabe pri Ljutomeru, 1914) in »Čez ta prag me bodo nesli / ko zatisnil bom oči / prazno mesto drugim pustil / njim ravno se tako zgodi!« (Sovjak, prva polovica 20. stoletja). Naslov razstave ima dvojen pomen. Govori o tem, da sta praksa nošenja pokojnih čez domači prag (tuzemski dom) na pokopališče (»večni dom«, onostranstvo) in z njo pove- zana šega trikratnega dvigovanja krste s pokojnim izginili predvsem zaradi spremenjenega načina življenja, posle- dičnega tabuiziranja smrti in njene medikalizacije. Hkrati pa nas napis oziroma naslov, ki je na vhodu na razstavo na kopiji lesenih, bogato izrezljanih vrat bogate kmečke hiše, opominja, da smo vsi (če parafriziram: mladi, stari, bogati, revni, pametni, neumni, črni, beli …), ki vstopamo na razstavo in z nje izstopamo, smrtni in minljivi – tako kot naši predniki. Razstava je razdeljena na tri prostore: čas pred smrtjo in umiranje, čas smrti in čas po smrti. Glavni nosilci infor- OBČASNA RAZSTAVA ČEZ TA PRAG ME BODO NESLI, KO ZATISNIL BOM OČI V POMURSKEM MUZEJU MURSKA SOBOTA Smrt s koso – črni humor. Foto: Tomislav Vrečič, Pomurski muzej Murska Sobota, 1. 12. 2017. Odprtje razstave, obiskovalci v tretjem prostoru. Foto: Tomislav Vrečič, Pomurski muzej Murska Sobota, 1. 12. 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 131 Razstave Jelka Pšajd macij so izvirni predmeti (sposojeni iz zasebnih lokalnih zbirk in zbirk Pomurskega muzeja), stenski napisi (naslovi prostorov, vsebinski napisi, vezani na prostor, podnapisi k predmetom), osvetljene povečane fotografije, avdio-po- snetki (evangeličansko zvonjenje, molitev tridelnega rožnega venca v prekmurščini, petje mrtvaških pesmi ša- lovskih »dijakov« in gornjeseniških ljudskih pevcev) in video-posnetki (izjave oseb različnih starostnih skupin – od vrtčevskih otrok, osnovnošolcev, srednješolcev in odraslih oseb, kopanje groba za skeletni pokop in pripoved grobarke o svojem delu). Prostori so barvno ločeni; z »bar- vitostjo« smo se želeli izogniti morbidnosti, ki je navzven povezana s črnino. Vsak prostor je naslovljen in neposred- no aplicira na čase smrti. Prvi prostor v azurno modri bar- vi z naslovom ʻSmrt ga že prdiše՚ (ʻSmrt ga že ovohava՚) predstavlja odnos do smrti (evfemistične narečne besede za smrt, medicinska razlaga smrti, izjave posameznikov o smrti, »ljudska« razlaga smrti), pripravljanje na smrt (mo- litev za srečno smrt), napoved smrti (zvonjenje) in umi- ranje (zadnje maziljenje, polaganje blagoslovljene sveče v roke umirajočemu). V drugem prostoru, pobarvanem v fluorescentno oranžni barvi in z naslovom ʻV iži se je čütila mrtveča saga՚ (ʻV hiši se je čutil mrtvaški vonj՚) se obiskovalec s pomočjo predmetov, povečanih fotografij in avdio-posnetkov sooča z nastopom smrti in z z njo pove- zanimi šegami, dejanji in obredjem (priprava pokojnika, pokojnik doma, odhod od doma, pogreb, vloga cehov- skega in gasilskega društva, po pogrebu). Tretji prostor v umirjeno fluorescentni zeleni barvi z naslovoma ʻLesen kaput kot večni dom՚ (ʻKrsta kot večni dom՚) in ʻSmrt je del življenja՚ prikazuje pokopališča v Pomurju in Porabju (leseni in litoželezni križi/nagrobniki, detajli porabskih in pomurskih kamnitih nagrobnikov, epitafi v prekmuršči- ni, madžarščini in nemščini, zračni posnetki pokopališč v Prekmurju, kopanje groba), spominjanje na pokojne (mrtvaške slike) in smrt kot del življenja z umetniškimi upodobitvami živečih in pokojnih pomurskih umetnikov (Ladislava Danča, Zdenka Huzjana, Gregorja Purgaja, Franca Mesariča, Franca Košarja in Ladislava Kondorja). Ker je glavni moto razstave, da je smrt del življenja (tudi zaradi tega sva se avtorica in oblikovalec razstave Gre- gor Purgaj odločila za barvitost), na koncu obiskovalca s prazgodovinskima žarama, s pomanjšanimi krstami in z na zidu izpisanimi za in proti argumenti »prisilimo« v razmis- lek, ne samo o lastni minljivosti, ampak o načinu pokopa. Da pa obiskovalec z razstave ne odide preveč žalosten, smo pri izhodu iz tretjega prostora kot primer »črnega hu- morja« obesili karikature Aljane Primožič Fridau, ki skozi svoje oči »življenjsko«, tudi humorno, interpretira smrt oziroma razmišlja o (aktualni) smrti. Prav tako na izhodu z razstave petelin na pragu kopije lesenih, bogato izrezljanih vrat obiskovalca sprašuje o lastni minljivosti in ga nanjo opominja; posameznik pa ima možnost svoje vtise vpisati še v »žalno« knjigo. Zakaj razstava o smrti? Ker smrt v sodobnem svetu in na- činu življenja postaja vedno bolj tabuizirana. Hkrati me je gnal tisti »primarni etnološki strah«, ki žene raziskovalca na teren in poskrbi za dokumentiranje ustne dediščine do- ločenega prostora. Zato snemanje tukaj živečih prebivalk in prebivalcev (kar se najbolj odraža v publikaciji in nje- nih na novo pridobljenih informacijah ter zapisih trenut- nega stanja tovrstne etnološke dediščine). Hkrati sta nas kot muzealce gnala radovednost, kako se bodo obisko- valci odzvali na temo, in izziv, kako izginjajočo duhov- no zapuščino s predmeti, z vizualijami in s strokovnimi vodstvi »drugače« (čim manj morbidno) interpretirati. Če smo pred odprtjem razstave upali in verjeli, da obiskovalci nimajo prastrahu pred tovrstno temo, je rezultat dogodka ob odprtju razveseljiv: okrog 160 obiskovalcev, ne samo iz Pomurja, ampak tudi od drugod! Tudi odprtje razstave je bilo premišljeno in domišljeno. Na začetku je Pogrebni cerkveni pevski zbor iz Križevcev zapel dve stari pogrebni prekmurski pesmi, ki sta se pe- li ob grobu in na domačem dvorišču: Vremen tečé bistro in Vêlka žalost je pri hiši. Posebnost in pomembnost obeh pesmi je, da se ne pojeta več in so jih pevci zapeli tako, kot so jih peli nekoč oziroma kot je slišala voditeljica zbora peti starejše pevce: enoglasno, kot so rekli, »da so vlekli«. Refren in kitica imata isto melodijo, spreminja se samo tempo petja. Zaradi nepriljubljenosti so tak način ljudske- ga petja opustili. Danes se v glasbi in petju izvaja populis- tični melos, dopadljiv sodobnim ušesom. Tudi v urbanem okolju postaja trend, da svojci plačujejo estradnim pevcem ali glasbenikom za izvajanje glasbe ali petja na pogrebu. Cerkveni pevski zbor iz Križevcev danes večglasno poje na pogrebih v vaseh cerkvene križevske gmajne. Ni nakl- jučje, da so na odprtju razstave peli stare pogrebne pesmi; saj so del razstave. Petje mrliških pesmi oziroma žalostink je bil pomemben element smrtnih šeg in pogrebnih praks Pomurja in Porabja. V evangeličanskih vaseh so bili pre- poznavni moški pevci, imenovani »dijaki«, ki so peli ob različnih dogodkih ob smrti. Do danes se je ohranilo samo še petje na pokopališčih, čeprav se je v preteklosti pelo tudi doma: ob mrliču, odhodu od doma in med potjo. Za potre- be petja mrtvaških pesmi je bilo natisnjenih in ponatisn- jenih mnogo krščanskih pesmaric, ki so jih pevci/verniki redno uporabljali. Omenim naj samo Mrtvečne pesmi pu- conskega učitelja Štefana Sijarta iz leta 1786. Pesmi z mr- liško tematiko se niso pele samo ob smrti, ampak ob različ- nih priložnostih. V rokopisnih pesmaricah – nekaj jih hrani tudi Pomurski muzej – so med drugimi ljudskimi pesmimi prepisane tudi pesmi s smrtno vsebino. Dve so nam zapeli Ljudski pevci Trta, KUD Maks Furjan iz Zavrča. Sedem članov iz Haloz ohranja štiriglasno ljudsko petje: prvi, dru- gi glas, prvi in drugi bas, občasno pa tudi petje na tretko ali »prek petje«. Prva pesem se je imenovala Zakaj nocoj tak‘ žalostno, druga Pomladi vse se veseli. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 132 Razstave Jelka Pšajd Med ohranjanje naše skupne dediščine, ki je pomembno poslanstvo, uvrščamo tudi pokopališko dediščino. Ohran- jamo tiste stare kamnite nagrobnike, na katerih so napisi v prekmurščini, ki so posebnost slovenskega prostora. To, da starih nagrobnikov lastniki ne odstranjujejo, je najboljši način ohranitve nagrobnikov in primer dobre prakse. Zara- di materialnih in socialnih vzrokov tega vsi ne zmorejo, še zlasti kadar morajo skrbeti za več grobov in je to povezano s prevelikimi stroški. Zato v dobrem sodelovanju z Obči- no Moravske Toplice in z Javnim komunalnim podjetjem Čista narava poskušamo te nagrobnike ohraniti tako, da Občina nagrobnikov z dediščinsko vrednostjo ne odstran- juje, lastnike pa oprosti plačevanja. Rezultat večletnega dela in evidentiranja pokopališč je uspešno sodelovanje z eno izmed 27 občin v regiji, ki poskrbi, da dediščinski na- grobniki ne izginejo in ostanejo in situ na pokopališču. V znak hvaležnosti za dobro sodelovanje je tako Alojz Gla- vač, župan Moravskih Toplic, slavnostno prerezal »žalni« trak in s tem odprl razstavo. V času trajanja razstave bomo poskrbeli za različna preda- vanja, pogovore o smrti in poskušali razbijati tabuje. Raz- stavo spremlja publikacija z istim naslovom in s podnaslo- vom Smrtne šege in pogrebne prakse Pomurja in Porabja. Oblikovalec razstave, publikacije, plakatov in sožalnic je pomurski umetnik mlajše generacije, Gregor Purgaj. Raz- stavo si je mogoče ogledati do jeseni 2018. Vir PŠAJD, Jelka: Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči: Smrtne šege in pogrebne prakse Pomurja in Porabja. Murska Sobota: Pomurski muzej Murska Sobota, 2017. 133 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Razstave Mojca Račič* * Mojca Račič, univ. dipl. etnologinja in sociologinja, bibliotekarska specialistka, Slovenski etnografski muzej, Metelkova ulica 2, 1000 Ljubljana; mojca.racic@etno-muzej.si. Razstava je nastala na pobudo Krajinskega parka Kolpa, ki je zagotovil večino sredstev, za njeno izvedbo pa smo poskrbeli v Slovenskem etnografskem muzeju. V Krajinskem parku Kolpa že od njegove razglasitve le- ta 1998 nenehno in zavzeto skrbijo tudi za ohranjanje in promocijo lokalne kulturne dediščine, čeprav je osnov- ni namen ustanovitve KPK ohranitev naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti ter izvajanje ukrepov za zagotavljanje ohranitve območij Natura 2000 in ekološko pomembnih območij. Park se razteza ob mej- ni reki Kolpi v občini Črnomelj, njegov namen pa je tudi povezovanje gospodarskega in družbenega razvoja na ob- močju parka in čezmejno sodelovanje. Pomemben element parka je bogata kulturna dediščina zavarovanega območja. Kljub odsotnosti strokovnjaka za to področje jo v parku z veliko mero posluha vključujejo v svoje programe in po- nudbo ter na ta način skrbijo za bolj celostno predstavitev območja. V tem oziru negujejo tudi spomin na nekdanjega adlešiškega učitelja in ljubiteljskega etnografa Boža Rači- ča. Svoj odnos do kulturne dediščine pa izkazujejo tudi s tesnim sodelovanjem s KUD Božo Račič iz Adlešičev. Za- to ne preseneča, da je pobudo za razstavo dal prav direktor parka Boris Grabrijan. Krajinski park Kolpa je imel do nedavnega svoj sedež v prostorih podružnične osnovne šole v Adlešičih. V tej stavbi je leta 1919 prevzel mesto nadučitelja Božo Račič. Čeprav je tam ostal le pet let, se je na Belo krajino in Be- lokranjce tako navezal, da se je še do svojih poznih let vra- čal mednje. Številnim belokranjskim otrokom je bil krstni boter ali nastrižni kum, rad pa je pomagal tudi odraslim. Zato se ga je med Belokranjci prijelo ime Kume. Razstava je bila namenjena Adlešičanom oziroma Be- lokranjcem, ki se ga še spominjajo, pa tudi v spodbudo vsem drugim, predvsem mlajšim, da bi še naprej ohranjali zgodovinski spomin in lokalno identiteto. Zasnovana je bi- la kronološko in je prikazovala različna življenjska obdob- ja Boža Račiča (1887–1980) s poudarkom na petletnem obdobju v Adlešičih. Po uvodnem panoju je bila na kratko predstavljena Račiče- va primarna družina, ki je nedvomno močno zaznamovala njegovo življenjsko pot, saj so mu bili vedoželjnost, ustvar- jalnost in veselje do poučevanja položeni že v zibelko. Po končani nižji gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani je leta 1909 dobil službo učitelja na Kalu nad Šentjanžem na Do- lenjskem, v bližini Boštanja pri Sevnici, kjer je odraščal. Kot mlad učitelj se je zanimal za zgodovino kraja in šole ter lokalne etnografske posebnosti, si prizadeval izbolj- šati gospodarske razmere kraja in vodil sokolsko društvo v Šentjanžu. Ukvarjal se je tudi s fotografijo in kljub od- maknjenosti kraja imel bogato družabno življenje. Po dru- gi strani pa je bilo življenje večine njegovih učencev zara- di pomanjkanja v družini, potreb po delovni sili ali bolezni precej težje. Zato je bilo to obdobje njegovega življenja na razstavi orisano le z redkimi ohranjenimi šolskimi opravi- BOŽO RAČIČ – KUME Spominska razstava ob 130. obletnici rojstva Odprtje razstave v Domu krajanov v Adlešičih. Foto: Tončka Jankovič, Adlešiči, 22. 12. 2017. Pogled na razstavo v Pastoralnem centru v Črnomlju. Foto: Miha Špiček, Črnomelj, 18. 1. 2018. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 134 Razstave Mojca Račič čili iz tega obdobja, ki pričajo o tem, v kakšnih razmerah so živeli otroci. Račičevo naslednje življenjsko obdobje je zaznamovala prva svetovna vojna. Kot avstro-ogrski vojak je imel sre- čo, da je véliko vojno preživel večinoma v zaledju, nekaj časa tudi kot vojaški kuhar. Zaradi spremenjenih prehran- jevalnih navad je napisal priročnik Sušenje v gospodinj- stvu, ki naj bi ljudem pomagal prebroditi vsesplošno pre- hranjevalno krizo. Pred začetkom vojne se je poročil in med vojno se mu je rodila prva hčerka. Konec vojne pa je preživel kot avstrijski vojak v Srbiji, kjer se je njegovo za- nimanje za ljudsko kulturo še poglobilo, saj je v Šabcu in okolici naletel na pravo zakladnico etnografskega gradiva. Na podobno bogat »teren« pa je naletel tudi v Beli kraji- ni. Kot učitelj v Adlešičih je začel službovati 1. decembra 1919. Enako kot na Kalu je bil tudi tu poleg poučevanja otrok dejaven pri pospeševanju in razvoju sadjarstva, vi- nogradništva, ovčereje in čebelarstva. Vse te dejavnosti so bile usmerjene predvsem v izboljšanje življenja ljudi na gospodarsko nerazvitem podeželju. Podobno kot pred njim že drugi zbiralci in zapisovalci belokranjskega ljud- skega izročila se je tudi sam navdušil nad bogatim etno- grafskim izročilom Belokranjcev. Najbolj sta ga prevzeli tkanje domačega platna in pisanje pisanic. Obe spretnosti, ki sta tedaj že zamirali, si je prizadeval obuditi in ohraniti. V rokodelski dediščini je prepoznaval bogastvo lepote in znanja, pa tudi izražanje »narodove duše« in navsezadnje možnost dodatnega zaslužka, zlasti za dekleta in žene. Za- to je že leta 1920 v Ljubljani, v prostorih založbe Umetniš- ka propaganda, organiziral prvo prodajno razstavo »adle- šičkih« pisanic. Belokranjsko domačo obrt je predstavljal tudi na Ljubljanskih velesejmih. Najodmevnejša je bila predstavitev leta 1921 na prvem velesejmu, kjer je pripra- vil belokranjski paviljon. Z zbiranjem motivov s pisanic je sodeloval pri pripravi mape risb Narodni okraski na pirhih in kožuhih, ki jo leta 1922 izdal Albert Sič. Tudi po selitvi v Ljubljano je Belo krajino, njene ljudi in obrti popularizi- ral s poljudnimi objavami v domačem in tudi izseljenskem časopisju ter skrbel za oglaševanje in prodajo pisanic in drugih rokodelskih izdelkov. Belokranjsko obdobje je bilo na razstavi predstavljeno z oblačilnimi kosi lokalne noše, ki si jih je Račič izposojal za kostumiranje svojih družinskih članov ob fotografiran- ju. Pozneje je poskrbel za njihov prenos v tedaj ustanovlje- ni Etnografski muzej, še pozneje pa v Belokranjski muzej. Tam je shranjena tudi mapa Belokranjske pisanice, kjer so zbrane risbe učitelja in učencev z motivi pisanic. Poleg družinskih fotografij in povečave fotografije učencev adle- šiške šole so bile na razstavi še fotografije Frana Vesela, ki jih je posnel na Ljubljanskem velesejmu leta 1921. Leta 1925 se je Račič z družino preselil v Ljubljano, saj je bil imenovan za ravnatelja Državnega osrednjega za- voda za žensko domačo obrt. Zavod je organiziral šolan- je zlasti za čipkarstvo in vezenje. Izučenim čipkaricam je dostavljal material ter skrbel za prodajo njihovih izdelkov doma in v tujini, največ v Nemčiji, Franciji, Angliji, na Švedskem in Finskem, posamezna naročila pa so prihajala tudi z drugih celin. V ta namen je zavod leta 1933 izdal prodajni katalog v petih jezikih Jugoslovanske čipke s 600 vzorci. Ravnatelj je skrbel tudi za promocijo izdelkov svo- jih gojenk in na splošno ženskih ročnih del. V Ljubljani in tudi drugod je organiziral razstave in predavanja, objavljal poljudne prispevke in pripravljal radijske oddaje. Udele- ževal se je mednarodnih razstav in sejmov (Pariz, Praga, Berlin, Frankfurt, London, München, Köbenhavn, Haag, Helsinki, Milano, Bari, Solun), na katerih je zavod prejel več priznanj in nagrad. V tujini je predstavljal tudi umet- noobrtne izdelke drugih jugoslovanskih narodov. Državni osrednji zavod za žensko domačo obrt je želel povzdigni- ti izdelke domače obrti na višjo, umetnoobrtno raven ter jih prilagoditi uporabi in okusu sodobnega meščana. Pri ustvarjanju slovenskega narodnega sloga na osnovi orna- mentov in motivov ljudske likovne dediščine je bil idejno blizu zasebni umetniški šoli Probuda. Profesorji te šole, Saša Šantel, Maksim Gaspari in Mirko Šubic ter nekateri njihovi učenci, so za zavod risali načrte za čipke, prapore, oblačila in okrasne predmete za dom. V zadnjih dvajset letih delovanja zavoda se je tam izšolalo več kot 10.000 gojenk. Pridobljeno znanje jim je omogočalo samostojni ali dodatni zaslužek. Čeprav je na delovnem mestu ravnatelja Državnega osred- njega zavoda za žensko domačo obrt Račič preživel naj- večji del svoje delovne dobe, je bilo to obdobje na razstavi predstavljeno sorazmerno skromno. Razloga sta bila po- manjkanje prostora na razstavi in poudarek na belokranj- skem obdobju. Delovanje zavoda je bilo tako predstavl- jeno zgolj v eni vitrini s fotografijami gojenk, tečajev, domačih in mednarodnih razstav ter različnimi tiski in osebnimi predmeti. Enako skromno je bilo predstavljeno tudi obdobje po upo- kojitvi, čeprav je bil Račič v tem obdobju dejaven na šte- vilnih področjih: bil je strokovni sodelavec podjetja Dom, ki je skrbelo za prodajo spominkov in izdelkov domačih obrti, na področju spominkarstva je sodeloval s Turistično zvezo Slovenije, na področju keramike s tovarno Svit iz Kamnika, na področju tekstila s Tekstilno šolo v Kranju in Tehniškim muzejem Slovenije, bil je med ustanovnimi člani Belokranjskega muzeja, na področju nesnovne kul- turne dediščine pa je sodeloval z Glasbenonarodopisnim inštitutom in dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik SAZU. Posvetil se je tudi lastni ustvarjalnosti in publicistiki, saj je še naprej objavljal številne poljudne prispevke o domačih obrteh in Beli krajini. Monografske publikacije in strokovni prispevki so bili predstavljeni v posebni vitrini. Že med učiteljevanjem v Adlešičih je izdal kuharsko knjižico in zbirko otroških belokranjskih pesmi. Obe publikaciji sta po obsegu sicer skromni, vendar sta doživeli več ponatisov, otroške pesmi pa so uglasbili kar G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 135 Razstave Mojca Račič trije slovenski skladatelji. Tudi prispevek ‘Domače tkal- stvo v Beli krajini’, objavljen leta 1951 v reviji Slovenski etnograf, ostaja zaradi nazornih opisov in slikovnega gra- diva temeljno čtivo za to področje. Razstavljeno gradivo je bilo iz zbirk Slovenskega etno- grafskega muzeja in Belokranjskega muzeja ter iz družin- skega arhiva Boža Račiča in zasebne zbirke Borisa Grabri- jana. Razstavo je obogatilo tudi filmsko gradivo, in sicer pred kratkim najdeni posnetki v dokumentaciji Televizije Slovenija ter izjave nekaterih domačinov, ki jih je posnel in vse skupaj prijazno zmontiral Vinko Papež iz Črnomlja. Odprtje razstave 22. decembra 2017 je bilo del predpra- znične prireditve Dirin dirin duka1 v Domu krajanov v Adlešičih. Naslednji dan so razstavo prenesli v Pastoralni center v Črnomlju, kjer so bili boljši razstavni pogoji in boljša dostopnost, tudi po zaslugi črnomaljske izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Razstava je bila na ogled do 18. februarja 2018. 1 To je naslov ene od izštevank iz zbirke Belokranjske otroške pesmi, ki jo je leta 1920 izdal Božo Račič. 136 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Etnologija je povsod Drago Šabec* * Drago Šabec, dr. veterine, red. prof., upokojenec, Soška 48, 1000 Ljubljana; drago.sabec@telemach.net. Uvod Vzdevki vaščanov so šaljive, zbadljive, posmehljive in podobne označitve prebivalcev sosednjih vasi; nastali so večinoma v daljni, nedoločeni ali nedoločljivi preteklosti in sodijo med folklorne posebnosti. Razlogi za nastanek vzdevkov se nanašajo večinoma na raznovrstne, večkrat tudi spotakljive navade in dejavnosti prebivalcev. Včasih so tudi neznani ali nerazumljivi, pa kljub temu žaljivi. Ohranjajo se večinoma z ustnim izročilom, v novejšem času pa tudi s pomočjo medijev. Nekoč je nagovarjanje z vzdevkom med odraslimi lahko zanetilo prepire ali celo pretepe (Magajna 1952; Tschinkel 1931), med otroki pa so bili vzdevki priročno pomagalo za zmerjanje vrstnikov sosednjih vasi (Ustni vir 5; Šabec 2017). Danes imajo dru- gačen pomen, uporabo, le redki jih jemljejo resno ali napol resno, nikakor pa ne kot žalitev, ki bi »zahtevala takojšnje izbijanje podočnikov« (Spletni vir 1). Prvi je pri nas najbrž objavil vzdevke vaščanov Koče- var, ki je zbral nekaj desetin vzdevkov rojakov in razlo- ge za njihov nastanek (Tschinkel 1931). V Sloveniji so poleg navedenega dela objavljeni tudi vzdevki vaščanov in razlogi za njihov nastanek v Vremski dolini (Magajna 1952), Prekmurju (Rešek 1990: 63–65) in na Spodnji Piv- ki (Šabec 2017). Vzdevek prebivalcev Postojne je objavl- jen v ilustrirani knjižici (Fatur in Šajn 1991). Vzdevke o prebivalcih posameznih slovenskih vasi najdemo tudi na spletu (npr. Spletni viri 1, 5, 6, 9, 10, 11 in 12). Vzdevke vaščanov in meščanov poznajo tudi v drugih državah, npr. v Nemčiji (glej Spletna vira 2 in 3) in Ita- liji (Spletni vir 4). V Nemčiji jih organizirano zbirajo in zbiralcem nudijo formularje (Spletni vir 5). V nadaljevanju so prikazani vzdevki vaščanov in razlogi za njihov nastanek v nekaterih vaseh na nekdanjem Kranj- skem in Goriškem. Dolenjska Podbočje ob Krki in Kostanjevica Podbóčani Kostanjevčane obmetavajo s Flókarji, ti pa jih, le z varne razdalje, pozdravljajo s Pəzdovárji. Pri tem iz- govarjajo polglasnik, eni in drugi pa dobro vedo, da imajo v mislih samoglasnik. Kostanjevci trdijo, da si Podbočani tak vzdevek zaslužijo, »ker taki pač so« (Ustni vir 1). Ribniška dolina V Ribniški dolini so vaščani dobili »različne vzdevke, kot recimo Križmeki, Polžarji, Piščalkarji …«. Vzroki niso navedeni (Spletni vir 6). Sodražica Sodražani so dobili vzdevek Psoglavci. Zakaj, do sedaj še ni popolnoma pojasnjeno. Od leta 2004 pa domačini vsako leto prirejajo še kulturni dogodek, imenovan Psoglavski dnevi (Spletni vir 6). Kočevsko Kočevar je v maternem, nemškem jeziku objavil več dese- tin vzdevkov vaščanov, večino z znanim pomenom, nekaj pa tudi brez: Muhojedci, Fižolarji, Blatojedci, Drvojedci, Sestradanci, Ovni, Podgane, Žrebci, Blatarji, Golšarji, Purgarske cote (Kočevje), Drekokopači, Hlačedrekači, Otrobarji itd. (Tschinkel 1931). Vzdevki vaščanov so imeli enak pomen kakor v njihovi nekdanji domovini in v slo- venskih pokrajinah (Spletna vira 2 in 3). Dobrepoljska dolina, Dobrepolje Dobrepoljci so Foucki. Vzrok za nastanek vzdevka ni znan (Ustni vir 3). Ljubljana Ljubljana je naša najdaljša vas, o tem priča pesem Stoji, stoji Ljubljanca, Ljubljanca, dolga vas, ki ima skorajda pridih himničnosti. Ljubljančane so »provincialci« počas- tili z vsaj štirimi vzdevki: so Ljubljanske srajce, Žabarji, Morostarji in Močvirniki. Zadnji trije so nedvomno vezani na njihovo okolje. Če na Googlu vtipkamo poleg Ljubl- jana še posamezne vzdevke, izvemo marsikatero podrob- nost tudi o vzrokih njihovega nastanka. Prepričljiva je npr. njihova telesna danost kot utemeljitev za Žabarje: plavalna kožica, ki jim je zrasla med prsti kot posledica uspešne evolucije. Odnos Ljubljančanov do vzdevkov se je v toku zgodovin- skih dogodkov in vojn spreminjal. Pred drugo svetovno so imeli vzdevke za zbadljivke in žaljivke in so bili ogorčeni nad tistimi, ki so se z njimi še vedno ponašali, po njej se je tako gledanje omililo, po zadnji pa z njimi kitijo svoja društva in prireditve. Gorenjska in okolica Ljubljane Trzin Trzinci so Skirci. Znano je, da so Skirci možje akcije, za- to je, če se jih tako ogovori – ne glede na to, da nihče ne ve, kaj ta vzdevek pravzaprav pomeni – najboljše, da se to izreče le od daleč (Ustni vir 11). Okolica Škofje loke (Ustni vir 4) Mavčiče Mavčičani so muharji, ker ob žegnanju (nedelja po 15. av- gustu) v juho pade muha. VZDEVKI VAŠČANOV NA KRANJSKEM IN GORIŠKEM G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 137 Etnologija je povsod Drago Šabec Stražišče Stražiščani so Mačkarji. Mačkar je po SSKJ »kdor goji ali prodaja mačke«, kar se Gorenjcu menda ne spodobi. Pirniče Pirničanom pravijo, da so Na Telečjem. Ime izvira iz le- gende o beraču, obešencu in teletu. V spomin nanjo Tu- ristično društvo Pirniče na semanji dan organizira šaljivo dirko telet (Spletni vir 7). Štepanja vas in Kašelj (Ustni vir 2) Štepanjci so Kolerabarji. Ti nikomur in za nobeno ceno ne zaupajo, s kakšnimi vzgojnimi prijemi jim uspe prisiliti otroke, da zmorejo pospraviti enolončnico, šaro iz kolera- be, vsaj petkrat na dan. Iz kuhinjskih receptov izvemo, da je šara ena od pravih, avtohtonih slovenskih jedi, da gredo k njej najbolje prekajena rebra in da to ni dietna jed. Kašelj Kašljarjem v Spodnjem in Gornjem Kašlju sosedi pravijo Zéljarji. Ogovorjeni se še hudovati ne upajo, še manj pa ukrepati, sicer zanesljivo ne bi prodali zeljnega semena, ki ga ponujajo od hiše do hiše in ga odmerjajo z žlico. Drob- nega semena je že v eni žlici dovolj za ves zelnik. Borovnica, Črna vas in Iška vas Borovničani so Coklarji. Pri nastanku vzdevka so ime- le prste vmes višje sile: »Tako so Borovničani postali Coklarji, vendar povsem brez svoje krivde. Kriva naj bi bila sveta Marjeta …« (Spletni vir 8). Črnovašci so Morostarji, Iškavaščani pa Šotarji, za kar gre pri obojih pripisati pedološkim značilnostim njihovega barjanskega sveta. Drug drugega so obkladali z žaljivimi imeni, s katerimi je bilo mogoče z eno napačno besedo veselico v hipu preobraziti v surov obračun med recimo Morostarji iz Črne vasi, Coklarji iz Borovnice ali Šotarji iz Iške vasi. Njihovi vzdevki so še živi, a jih nihče več ne vzame za žalitev. Sodobno komuniciranje med navedeni- mi vaščani v zvezi z njihovimi vzdevki je slikovito opisa- no in upodobljeno. Bloke (Ustni vir 10) Hudi vrh Hudovrharji imajo edinstven vzdevek, so Urnpavharji! Kaj to pomeni, ne ve živ krst, sosedi pa vedo le, da so ču- daki in svojeglavi in si to zaslužijo. Studenec Studenci so za sosede Psički, za starejše, če so zelo jezni, pa Psi, ker veljajo za zajedljive in hude, kakor so njihovi psi, ki jih imajo skoraj pri vsaki hiši. Topol Topolci so, tako kot prebivalci prestolnice, Žabarji. Toda izvor vzdevka je v njihovem primeru drugačen – dobili so ga zaradi žab v mlaki ob vasi. Metulje Metuljci so Junci: redili so junce in jih prodajali, še predno so zrasli v vole. Sosedi so jim v rimi nagajali: »Eden je le bil vol, pa še ta je v Topol pribezlov.« Ravne Ravenčani so Cigani. Bili so vedno malo po svoje oblečeni in so se le poredkoma brili. Nova vas »Novovaščani so Novci s kolci. Vse grede so imeli ograje- ne z kolci, da so jih imeli ob sporih in spopadih pri roki« (Ustni vir 5). Vzrok za nastanek vzdevka je podoben tiste- mu za vzdevek Radohovcev, ker se oba tudi rimata. Veliki vrh Velikovrharji so Latvice. So posebneži: pitno vodo zaje- majo iz čebrov v vežah kar z lesenimi latvicami, ki jih v sosednjih vaseh uporabljajo samo za kislo mleko. Tolminsko (Ustni vir 6) Tolmin Tolmince sosedi nagovarjajo s Gástmarji. Vzdevek naj bi imel korenine v nemškem »gajstig«. Izraz lahko pome- ni dvoje: 1: »sposoben, delaven, uspešen, dejaven, zag- nan, delavoljen, z vnemo oz. duhom-dušo za stvar (Geist (nem.) = duh) in 2: »(Po)hoten, hotljiv, z velikim spolnim nagonom« (Spletni vir 9). Žabče Žabčani so Ujeki, razlog za vzdevek ni znan, za vaščane pa kljub temu žaljiv, na jeziku sosedov ob navzočnosti na- govorjenih pa nevaren. Dolje Doljani so Búbljarji. Vzdevek je čvrsto utemeljen kot le malokateri: iz enostavnih sestavin, sirkove (koruzne) mo- ke in ocvirkov znajo njihove gospodinje umetelno obliko- vati kepaste buble, ki teknejo tudi sitemu. Ljubin Ljubinci so Gnide. Zakaj, vedo Podljubinci, vendar o tem razpravljajo samo v domačem krogu. Podljubin Podljubinci, po ljudsko Paljbinci (ne Podljubinci!) so Pal- jbinska lakota, to pa zato, ker so nekoč lačni lakomnemu grofu prodali svoja najlepša polja za skromno večerjo. Volarje Vólarji imajo kar dva vzdevka, kar je redkost: so Kosparji in Gučoni. Na Tolminskem so kospari lesene cokle. V njih Volarji štorkljajo naokoli in žanjejo občudovanje sosedov, tako da so jih nagradili še z Gučoni. Razlago za ta vzdevek najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: gučáti pomeni hrumeti ali bučati. Hrumeti slovar opredeljuje kot »močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora«, bučati pa »dajati močne zamolkle gla- sove«. Oboje podpira mnenje volarskih sosedov za upra- vičenost vzdevka. Banjska planota Lokovec Lokovci so Foučkarji. »V tem kraju so kovači zasloveli s kovanjem žebljev, svedrov in raznih rezil, od katerih je bil najbolj znan t. i. fouč« (Spletni vir 10). Ta zložljivi nož ce- G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 138 Etnologija je povsod Drago Šabec nijo v Brdih in na Vipavskem. Kot suvenir pa je odpotoval na vse strani sveta (Spletni vir 11). Po prvi svetovni vojni je zašel tudi v Rakitnik, kjer ga je kupil moj rajnki oče in je še pri hiši. Gornja Pivka (Ustni vir 5) Radohova vas Radohovci so Kolci (izg. kouci), tako so jih zmerjali otroci sosednjih vasi, ko so skupaj hodili v šolo. Zakaj tako, se ne ve, morda zaradi rime. Knežak Knežačani so Fižolarji. Vzdevek so si zaslužili zato, ker so se preveč bahali, da znajo pridelati najboljši fižol. Rovte in Črni vrh (Ustni vir 7) Godoviči Godovičani so Muharji. Razlog ni znan. Hotedršica Hotevci so Mačkojedci. Zakaj so dobili ta ljubeznivi vzde- vek, ki ga sicer pripisujemo Italijanom, ni znano. Črni vrh Črnovhrci so Bikažajfarji. Imeli so umazanega črnega bi- ka, ki so ga umivali z milom. Sosedi so to videli in trdili, da so jih zasačili pri prizadevanju, da bi napravili belega (Ustni vir 7). Planina pri Postojni in okolica Planinci in prebivalci bližnjih vasi so Čufarji, pokrajina pa je po njih dobila vzdevek Čufarija. Vzdevka sta nasta- la v zvezi z nekdanjim furanjem skozi Planino. Glede te- ga, kako je vzdevek nastal, v katerih vaseh so prebivalci »upravičeni« do vzdevka in kje se razprostira Čufarija, so mnenja deljena. V ustnem izročilu se ohranja razlaga, da izvira iz nemških besed »fahren«, ki pomeni voziti, ali zufahren s sorodnim pomenom. Vzdevek je bržkone iz- peljan iz nemškega samostalnika »Zufuhr«. V starih časih je ta samostalnik pomenil »privoz, dovoz, dovažanje, do- peljevanje« (Wolf 1860: 1825). Kaže, da so ljudje pomen samostalnika nekoliko »prilagodili« in nastala je drugače naglašena in podobno zveneča beseda Čufar. Kdaj so slo- venski »forajtarji« samo v opisani pokrajini postali Čuf- arji, ni znano, zakaj sta obravnavana vzdevka še manj kot nepriljubljena, se prav tako ne ve.1 Pivška dolina V Spodnji Pivški dolini so za deset vasi opisani vzdevki za vaščane in razlogi za njihov nastanek (Šabec 2017). Postojna Postojnci so Torbarji. Vzdevek je star, nastal je že v pravl- jičnih časih, ko jih je vznemirjal jamski zmaj, ki so ga morali krotiti z domačimi devicami. Nadloge jih je rešil premeteni pastir iz okolice. Ugonobljeno pošast so odrli na meh in iz kože naredili torbe. Postojnci, kdo ve zakaj, se z vzdevkom ponašajo. Prestranek Prestranci so Ritobrisci. Tam je grad, kjer so nekoč vašča- ni graščake in graščakinje skrbno negovali. Prestranci se z vzdevkom ne ponašajo. Matenja vas Matenci so Batarji. Razlog za nastanek je opisan, razpravl- jati o tem v navzočnosti Batarjev pa je dokaz za pomanj- kanje takta. Slavina Slavinci so Kuretna. Zakaj, ne ve nihče. Imenovanje te be- sedice v njihovi navzočnost pa ima lahko podobne posle- dice kot Krota pri Fameljcih v Vremski dolini. Orehek Orehovci so Korenjevci. Korenjevc nastanek vzdevka humorno razloži s tem, da so vaščani nekoč pridelovali ogromne količine korenja, da korenje pri njih jedo trikrat na dan, pri boljših hišah pa petkrat (večkrat še po večerji), njihovi otroci ga zelo »obrajtajo«, ker vedo, da se bodo tako hitro naučili žvižgati. Vremska dolina (Magajna 1952) Hkrati z opisom vzdevkov je pisatelj vsestransko opisal naravo, ljudi in njihove vrline, zabavno, vendar neprizane- sljivo pa tudi njihove slabosti, vse v slogu vaškega humo- rista. Obširno je opisal zlasti genezo vzdevka prebivalcev svoje rodne vasi, Gornje vreme. Vremski Britof Središče Doline je Vremski britof. Avtor pa morda iz ob- zirnosti ni zapisal niti kako pravijo prebivalcem niti nji- hovega vzdevka, čeprav je opisal kup vaških posebnosti, 1 Zanimiv prispevek k opisani razpravi nudi citat iz Bleiweisovih No- vic, objavljen v knjigi o furmanih: »Priprege so kljub temu ostale za klance preko kačjih rid v Planini, kjer so forajtali kmetje iz Planine, Unca, Rakeka in Ivanjega sela« (Trobič 2003: 172, op. 9). Starinski lokovški fouč. Foto: Drago Šabec. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 139 Etnologija je povsod Drago Šabec na primer: »Ob praznikih se vas imenuje Komorn«, ima ulico, ki se imenuje »Via poprdin« itd., ki so jih morda sosedi s pridom izkoristili in jih »počastili«. Gornje Vreme Gornjevremčani so Žaklarji. Pisatelj, sovaščan, pove, da so rokovnjači nekoč imeli »agilne zastopnike tudi Vremah« in da so Vremci njihove navade morda podedovali. Podjet- ni sovaščani »so bili vedno pobožni in so se le ravnali po besedah, ki so zapisane v svetih knjigah. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!« V trdih življenjskih razmerah so prakticirali preizkušeno preživitveno strategijo – rabutanje. Ponoči so na njivah sosednjih vasi s plenom polnili žaklje in jih praznili pred vzhičenimi domačimi. V sosednjih va- seh so bili nad tako samopomočjo manj navdušeni in so jih »počastili« z »viteškim« vzdevkom, ki jih »še vedno diči«. Spodnje Vreme »Imenujemo jih ‚Spodnje‘, zaradi tega, ker so nekaj met- rov višje od Gornjih Vrem«. Vzdevek ni zapisan, zabele- ženih pa je več okoliščin, ki bi jih sosedi lahko izkoristili in jih »počastili« s primernim vzdevkom. Famlje Glavna vaška »atrakcija sta dve veliki luži, kjer se v polet- nem času vršijo krasni žabji koncerti«. Fameljci bi kmalu postali Krote, za kar so si sosedi pošteno prizadevali, a se jim ni srečno izteklo. »Tudi besedice ‚krota‘ ne smete izgovoriti v njihovi navzočnosti. Iz krajevnega zgodovin- skega arhiva je razvidno, da so zelo malo časa živeli tisti, ki so prekršili to nenapisano pravilo.« Fameljci so jih naj- prej pošteno obdelali, nazadnje pa so jih »še nekolikokrat prekopicnili čez glavo, dobili so zamotanje črev, kar jih je ugonobilo«, in to so potrdila tudi »zdravniška spričevala«. Gornje Ležeče Gornjeležečani so Jajčarji zato, ker »tako strašno ‚ojajo‘, in ‚ujajo‘ in ‚jajajo‘, da bi se celo Aškerc prestrašil«, kar je sosedom pomagalo, da so pogruntali ustrezen vzdevek. »Ležeška narodna himna se glasi: Štirje fantje pojejuaj …« Vipavska dolina in Kras Budanje in Vrhpolje Budanjci imajo kar dva vzdevka, ki so si ju prislužili s svojo dejavnostjo: so Škatlarji in Metličarji. Prvi se jih je oprijel že na začetku 19. stoletja, ko so svoje znamenite budanjske marelice in drugo sadje, ki so ga odkupovali po vsej Vipavski dolini, na mulah in oslih tovorili v Ljublja- no. Pozneje so ga zlagali v posebne škatle ovalne oblike, ki so jih izdelovali Ribničani. Drugega so si zaslužili z izdelovanjem sirkovih metlic, ki so jih prodajali po različ- nih krajih po Sloveniji.2 Danes je metlica budanjski sim- 2 Ta vsestransko uporaben pripomoček je bil nekoč cenjen tudi na Piv- ki. Pred kakimi osemdesetimi leti sem neko poletje na sosednjem dvorišču v Rakitniku zaslišal otroško vreščanje. Zagledal sem mami- co, ki je držala razgaljeno, sklonjeno otročè z zadnjo platjo obrnjeno k lavorju z vodo. Podolgovato sirkovo metlico je pomakala v lavor bol. Mlajša generacija se druži pri spretnosti izdelovanja metlic in Zgodba o Metličarjih živi naprej (Spletni viri 12, 13 in 14). Vrhpolje Vrhpoljci so Falavci. Fala je manjša lesena posoda, pri ka- teri je ena doga podaljšana in rabi kot ročaj. Vinarji jo upo- rabljajo za pretakanje v vinskih kleteh; podobna je leseni golidi, iz katere vodo na požar zliva sv. Florjan, upodobljen na nekaterih gasilskih domovih. Podobno kot so Budanjci ponosni na svoje metlice, so tudi Vrhpoljci na falo, in »na- darjen domačin jo je upodobil na vasi« (Ustni vir 9). Vrhovlje Vrhovci so Uokarji. Namesto o izgovarjajo namreč dvoglasnik uo, vendar ne dosledno. Rečejo na primer: uon in uona sta uba ena mona.3 Če hočejo biti razumljeni, se torej potrudijo in jasno izgovorijo mono-glasnik o. Vzdevek za sosednje Tomajce ni znan, so pa dosledno »mono-glasniški« in razločno izgovarjajo: on in na sta oba ena mona (Ustni vir 8). SklepIz napisanega sklepam, da usoda vzdevkov vaščanov pri nas v zadnjem času doživlja preporod, k čemur prispe- va tudi splet. Nekateri vzdevki, npr. tisti, ki temeljijo na mitih in pravljicah ter na nekdanji rokodelski dejavnos- in z vodo spirala pokakano ritko. V spominu imam tudi videz takrat uporabljene metlice, ki je povsem tak kot na sliki. 3 Narečni pojem v italijanski pokrajini Veneto, poznan pa v vsej Italiji. Ima ločena pomena, navadno pomeni butast, neumen, redkeje pa se uporablja za žensko spolovilo (Spletni vir 15). Pri nas se uporablja za osebe z nesimpatičnimi značajskimi lastnostmi, večinoma v kra- jih zahodno od nekdanje rapalske meje. Med klepetom v sproščeni družbi pa navedeni pojem uporabljajo tudi za šaljiv nagovor bližnje- ga. Naš znani goriški kantavtor je upesnil srečanje dveh znancev, kjer Franc Frančeskin prijateljsko lopne sobesednika po rami in mu zaupa, da ima god. Ta pa ga izzove: »Sem reku, posluš me dobro, Franc Frančeskin, te gleda danes tisti, če ne daš za en kvartin (nareč- no četrtinka vina). – En kvartin? Kej govoriš, ma dej ma sej si mona …,« in ga odpelje na gostijo v svojo vinsko klet (Spletni vir 16). Metlici – »budanjski simbol«. Foto: Valter Kranjc, Budanje. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 140 Etnologija je povsod Drago Šabec ti vaščanov, so popularizirani s fotografijami in z videi, izkoriščajo jih pa tudi za turistično promocijo, družabna srečanja in kulturne dogodke (Spletni viri 1, 8, 10, 13, 14). Literatura FATUR, Silvo in Srečko Šajn: Zmaj v Postojnski jami. Postojna: Samozaložba, 1991. MAGAJNA, France: Vremska dolina. V: Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih. Koper: Samozaložba, 1952, 34–105. REŠEK, Dušan: Strijc so strino: Kratke šaljive oznake krajanov. Murska Sobota: Pomurska založba, 1990. ŠABEC, Drago: Vzdevki vaščanov na Pivki. Glasnik SED 57 (1–2), 2017, 128–130. TROBIČ, Milan: Furmani: Po cesarskih cestah skozi postojnska vrata. Logatec: Občina Logatec, 2003. TSCHINKEL, Wilhelm: Pregovori in šaljive zbadljivke. V: Gottscheer Volkstum, Ljudska izročila Kočevske, Koroška, ob Veliki noči, 1931. Slovenski prevod, Kočevje, 1995, http://www. gottschee.net/Frames/Mainframe/Slowenisch/Pripovedke%20 Erzaehlungen.htm, 24. 1. 2017. WOLF, Anton Alois: Deutsch-Slowenisches Wörterbuch, 2. del. Ljubljana: J. Blaznik, 1860. Ustni viri Ustni vir 1: BANIČ, Janez, pripovedovanje, Ljubljana, 2012. Ustni vir 2: ČERNE, Franc, pripovedovanje, Ljubljana, 2012. Ustni vir 3: JAVORNIK, Franc, pripovedovanje, Ljubljana, 2018. Ustni vir 4: JUVANČIČ, Jože, po telefonu, Mavčiče, 2018. Ustni vir 5: KOVAČIČ, Anton, pripovedovanje, Ljubljana, 2014. Ustni vir 6: LIPUŠČEK, Miha, pripovedovanje, Ljubljana, 2010. Ustni vir 7: MOHORČIČ, Franc, pripovedovanje, Babiči, 2013. Ustni vir 8: ŠKABAR, Miro, pripovedovanje, Babiči, 2013. Ustni vir 9: ŠTEFANČIČ, Janko, pripovedovanje, Postojna, 2018. Ustni vir 10: USENIK, Janez, elektronska pošta, Bloke, 2018. Ustni vir 11: VESELKO, Štefan, pripovedovanje, Ljubljana, 2012. Spletni viri Spletni vir 1: VOGEL, Voranc, Maja Čakarić in Klara Škrinjar: Morostarji in coklarji si le še redko skočijo v lase. Delo, 3. 6. 2017, http://www.delo.si/sobotna/morostarji-in-coklarji-si-le-se- -redko-skocijo-v-lase.html, 24. 1. 2017. Spletni vir 2: Ortsnecknamen, Wikipedia, https://de.wikipedia. org/wiki/Ortsneckname, 24. 1. 2018. Spletni vir 3: Thüringer Spitznamen, https://www.mdr.de/ mdr-thueringen/service/geotagging-thueringer-spitznamen-100. html, 24. 1. 2018. Spletni vir 4: Soprannomi di paesani e famiglie cervaresi, https:// gaiena.jimdo.com/soprannomi-cervaresi/, 24. 1. 2018. Spletni vir 5: Ortsnecknamen.de, http://ortsnecknamen.de/, 24. 1. 2018. Spletni vir 6: Pravljica o Sodražici (in o psoglavcih), http://www. sodrazica.si/obcina-sodrazica/pravljica-o-sodrazici/, 24. 1. 2018. Spletni vir 7: ROŽMAN, Andraž: Semanji dan na Telečjem: Ja- kob Aljaž je videl tek ljudi, našemljenih v teleta. Dnevnik, 5. 9. 2016, https://www.dnevnik.si/1042750432, 1. 3. 2018. Spletni vir 8: Borovnica: Coklarji: Pripovedi, miti in legende iz krajev Osrednjeslovenske regije, https://issuu.com/visitljublja- na/docs/pripovedi, 24. 1. 2018. Spletni vir 9: Razvezani jeziki: Prosti slovar žive slovenščine, http://razvezanijezik.org/?page=gajsten, 24. 1. 2018. Spletni vir 10: Lokovec: fouč, Wikipedia, https://sl.wikipedia. org/wiki/Lokovec, 24. 1. 2018. Spletni vir 11: Lokovec, najdaljša vas?, Gore-ljudje, http://www. gore-ljudje.net/novosti/63133/, 24. 1. 2018. Spletni vir 12: Budanje: Škatlarji, TIC Ajdovščina, http://www. tic-ajdovscina.si/?vie=cnt&id=2005091509570292&lng=slo, 24. 1. 2018. Spletni vir 13: Budanje: Metličarji, Wikipedia, https:// sl.wikipedia.org/wiki/Budanje, 24. 1. 2018. Spletni vir 14: Podružnica Budanje: Izdelovanje metlic, http:// pos-budanje.splet.arnes.si/2015/04/16/izdelovanje-metlic/, 24. 1. 2018. Spletni vir 15: Mona, https://www.google.si/search?q=mona+ve neto+che+significa&oq=mona+veneto&aqs:monaCosa vuol dire essere un mona, 24. 1. 2018. Spletni vir 15: Iztok Mlakar: Od Franca Frančeskina god, http:// lyric.si/stran/lyrics/avtor/iztok-mlakar/pesem/od-franca-france- skina-god, 24. 1. 2018. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 141 Razpisi, vabila, obvestila RAZPIS ZA PODELITEV MURKOVE NAGRADE, MURKOVEGA PRIZNANJA IN MURKOVE LISTINE ZA DOSEŽKE V ETNOLOGIJI NA SLOVENSKEM ZA LETO 2017/18 Na podlagi Pravilnika o podeljevanju Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine (objavljen je v Glasniku Slovenskega etnološkega društva 54 (1–2), 2014, in na spletni strani Slovenskega etnološkega društva) Slovensko etnološko društvo objavlja razpis za podelitev Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine. Pri predlogih se upoštevajo 3., 5. in 11. člen Pravilnika o podeljevanju Murkove nagrade, Murkovega priznanja ter Murkove listine, in sicer: za podelitev Murkove nagrade: - izjemni etnološki raziskovalni dosežki posameznikov, skupin ali ustanov, - etnološki znanstveni ali strokovni dosežki, zaokroženi v življenjskem delu posameznikov; za podelitev Murkovega priznanja: - znanstveni ali strokovni dosežki v etnološki vedi v zadnjem letu; za podelitev Murkove listine: - kontinuirane dejavnosti, ljubiteljska prizadevanja ali dosežki drugih ved, ki bogatijo, ohranjajo in popularizirajo etnološko vedo. Skladno z 8. členom Pravilnika lahko kandidatke in kandidate za nagrado, priznanje in listino predlagajo članice in člani Slovenskega etnološkega društva, družbene organizacije, ustanove in posamezniki iz Republike Slovenije in tujine, lahko pa tudi Komisija za podelje- vanje Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine oziroma njeni člani. Podpisane predloge s podatki o kandidatkah in kandidatih ter vsebinsko utemeljitvijo pošljite do 7. septembra 2018 (velja le poštni žig) na naslov: Slovensko etnološko društvo Komisija za Murkova priznanja Metelkova 2 1000 Ljubljana Prijave na razpis za Murkovo nagrado, Murkovo priznanje in Murkovo listino nam s podatki o predlagatelju posredujte v tiskani obliki in na zgoščenki. Murkova nagrada, priznanje in listina bodo podeljeni na slovesnosti v mesecu novembru 2018. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 142 Razpisi, vabila, obvestila NAVODILA ZA PISANJE, OBLIKOVANJE IN ODDAJO PRISPEVKOV Glasnik SED je znanstveno-strokovna revija, ki objavlja izvirne znanstvene, strokovne in poljudne prispevke s področja etnologije, kulturne in socialne antropologije, muzeologije in sorodnih ved ter prispevke ljubiteljev etnološke vede. Uredništvo prosi vse avtorje, da pri pisanju, oblikovanju in oddaji svojih prispevkov upoštevajo naslednja navodila. Uredništvo sprejema izvirne prispevke (prva objava). Besedila v elektronski obliki pošiljajte na naslova urednikov: Rebeka Kunej (rebeka.kunej@zrc-sazu.si) in Anita Matkovič (anita.matkovic@siol.net). Dolžina besedila je odvisna od dogovora z urednikoma, praviloma pa naj bi znanstveni članki obsegali med 40.000 in 50.000 znaki s presledki. V ta obseg so vštete tudi naslednje sestavine besedila: izvleček (do 600 znakov s presledki) v slovenščini in angleščini – na začetku besedila; ključne besede (do šest) v slovenščini in angleščini – za izvlečkom; vsebinske opombe (tekoče, pod črto); literatura in viri (glej natančna navodila spodaj); povzetek v angleškem jeziku (do 2.500 znakov s presledki) – na koncu razprave; ilustrativno gradivo oziroma priloge, opremljene s potrebnimi podatki – v podnapisu naj bodo navedeni osnovni podatki (opis, lokacija, datacija, morebitni avtor ilustracije, ©, kraj in datum nastanka fotografije, podatki o njenem lastništvu itd.). Na koncu prispevka navedite podatke o avtorju (ime in priimek, izobrazba, strokovni oziroma znanstveni naziv oziroma poklic, službeni ali domači naslov; e-naslov) ter predlagajte tipologijo članka in rubriko v Glasniku SED. Strokovni članki praviloma nimajo izvlečka, povzetka in ključnih besed in naj ne presegajo 30.000 znakov s presledki. Opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka, z navedbo uporabljene literature in virov ter s slikovnim gradivom. Poljudni članki, poročila, knjižna poročila in ocene razstav ali filmov naj ne presegajo 15.000 znakov s presledki, opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka in morebitnim slikovnim gradivom. Prispevki so načeloma objavljeni v slovenskem jeziku. Za lektoriranje slovenskega in angleškega besedila poskrbi uredništvo. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Prispevki v rubriki Razglabljanja so razvrščeni po veljavni Tipologiji dokumentov/del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS; tipologija se določi po predlogu avtorja, recenzentov in uredništva. Vse prispevke anonimno recenzirajo uredniški odbor in zunanji recenzenti; recenzije se hranijo v arhivu SED. Avtorice in avtorje prosimo, da pri objavi gradiva upoštevajo avtorske pravice drugih avtorjev in z objavo v Glasniku SED ne kršijo avtorskih pravic. Za objavo kakršnegakoli gradiva iz drugih publikacij in arhivov je avtor prispevka dolžan sam zagotoviti dovoljenje za objavo v Glasniku SED. Uredništvo ima pravico, da prispevkov, ki ne ustrezajo uredniškemu programu in navodilom, ne objavi. OBLIKOVANJE BESEDILA: Prispevki naj bodo napisani z urejevalnikom besedil MS Word ali Open Office, z enojnim razmikom vrstic, v naboru znakov Times New Roman in v velikosti 12 pik. Besedilo: 12 pt, obojestranska poravnava, enojni razmik, brez odmikov prve vrstice odstavka, rob 2,5 cm. Naslov prispevka: 14 pt, normalno, velike črke, sredinska poravnava. Podnaslov prispevka: 14pt, normalno, male črke, sredinska poravnava. Naslov poglavja (naslov 1): 14 pt, normalno, male črke, leva poravnava. Naslov podpoglavja (naslov 2): 12 pt, poudarjeno, male črke, leva poravnava. Citati, krajši od treh vrstic, naj bodo postavljeni tekoče v besedilu med »dvojna narekovaja«; ko gre za navedbo znotraj citata, uporabite 'enojni narekovaj'. Citati, daljši od treh vrstic, naj bodo oblikovani v novem odstavku, z izpuščeno vrstico pred in po navedku, 11pt, brez narekovajev in z dodatnim obojestranskim zamikom 1 cm. Če gre za izjavo sogovornika, besedilo postavite ležeče; kadar je del izjave ali citata izpuščen, to označite z […], če pa citat dopolnjujete s svojimi besedami, te postavite v oglati oklepaj: [etnologijo]. Citati naj ohranjajo morebitne izvirne poudarke (krepko, ležeče ali podčrtano), če pa je del citata naknadno poudarjen, naj bo to označeno. Podnapisi k slikam: 11 pt, normalno, leva poravnava. Seznami literature oziroma virov: 11 pt, normalno, obojestranska poravnava. Opombe: 10 pt, normalno, obojestranska poravnava. DRUGI NAPOTKI: Besed praviloma ne krajšamo: oziroma, glej. Krajšave uporabljamo le v naslednjih primerih: npr., prim., t. i., tj., ipd., itn., idr. Stoletja pišemo s številkami: 19. stoletje. Števila do deset praviloma izpisujemo z besedo, sicer uporabljamo številke. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 143 Razpisi, vabila, obvestila V besedilu pišemo ležeče naslove publikacij, filmov, razstav, predstav in drugih avtorskih oziroma ljudskih del, naslove projektov, zakone, pravne akte, tujke ter kratke (ne grafično ločene) dobesedne navedke sogovornikov; normalno pa imena glasbenih, gledaliških, plesnih in drugih skupin, političnih strank, inštitutov, organizacij in naslove knjižnih zbirk; naslove člankov, referatov in poglavij v knjigah pišemo normalno med zgornjimi enojnimi narekovaji. Avtorji se pri oblikovanju prispevkov lahko zgledujejo po že objavljenih besedilih v zadnjih izdanih številkah Glasnika SED (gl. http://www.sed-drustvo.si/publikacije/glasnik-sed/ glasniki/2016). SLIKOVNO GRADIVO: Fotografije, skice, risbe, grafi ipd. naj imajo ločljivost najmanj 300 dpi oziroma naj bodo skenirani v razmerju 1:1; format je .jpg ali .tif; njihova širina je 8,5 cm, izjemoma 18,4 cm; v besedilu morajo biti mesta postavitve označena z ustreznimi podnapisi: Slika 1: Med izdelovanjem … Slikovnih gradiv avtorji ne vstavljajo med besedilo, temveč jih pošljejo ločeno kot priloge; vsako od naštetih prilog opremite z naslednjimi podatki: avtor članka_Slika 1, 2, 3 … NAVAJANE VIROV IN LITERATURE: Pri pisanju uporabljamo oklepajski način navajanja virov in literature: priimek avtorja, leto publikacije in strani znotraj okroglih oklepajev: (Klobčar 2014: 22). Ko v oklepaju navajamo več zaporednih strani, uporabimo stični pomišljaj: (Knific 2013: 96–97, 100–101). Ko navajamo več avtorjev, reference razvrstimo po abecedi in jih ločimo s podpičjem: (Ahlin 2013; Ditrich 2013; Junge 2013). Dela istega avtorja so razporejena naraščajoče po letnicah publikacije, dela istega avtorja z istim letom publikacije označite s črkami a, b, c: (Šmitek 1998: 54, 2013a, 2013b: 58). Ob več kot treh avtorjih navajamo le prvega: (Križnar idr. 2014), pri treh ali dveh pa navedemo vse: (Strle in Marolt 2014; Smole, Beno in Pungartnik 2013). Delo brez avtorja: (B. n. a. 2015: 22); delo brez letnice: (Priimek b. n. l.: 22); delo brez strani: (Priimek 2015: b. n. s.). Oklepajske reference lahko dopolnimo z dodatnimi navodili: glej, več glej, glej tudi, primerjaj; pri tem uporabimo oznaki glej ali prim.: (glej Debevec 2011; prim. Čebulj Sajko 2011). Pri neposrednem citiranju vira v besedilu oklepajski navedek vedno vstavimo pred piko. Le pri daljših, izdvojenih citatih oklepajski navedek postavimo za piko. Kadar navajamo delo enega avtorja po drugem – (Fink po Simettinger 2014) – v seznamu literature navedemo le vir, ki smo ga dejansko uporabili, torej v zgornjem primeru Simetingerjevo delo. Na koncu besedila je obvezen seznam vseh uporabljenih virov in literature, naslovljen Literatura, Viri, Ustni viri, Arhivski viri, Spletni viri itd. Literaturo, ki je dostopna v elektronski obliki (spletne znanstvene revije ipd.), navajamo kot literaturo, pri čemer navedemo tudi spletni vir in datum dostopa – glej primer spodaj; med spletnimi viri navajamo predvsem različne spletne strani, ki jih med besedilom citiramo kot (Spletni vir 1). Seznam citiranih del je razporejen po abecednem vrstnem redu po priimkih avtorjev. Kadar je delo soavtorsko, ga razvrščamo po prvem navedenem avtorju. Navedemo le reference, na katere smo se sklicevali v besedilu. Prvo besedo naslova in podnaslova navedenega besedila zapišemo z veliko začetnico, ostale po pravopisu. Med stranmi in drugimi števili vselej postavljamo stične pomišljaje: 1–2 (in ne 1-2). Tuje kraje izdaj, kadar je to mogoče, poslovenite: Wien – Dunaj, Klagenfurt – Celovec ipd. PRIMERI NAVAJANJA LITERATURE: Monografija: PRIIMEK, Ime: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. Primer: HAGE, Ghassan: Against Paranoid Nationalism: Searching for Hope in a Shrinking Society. Sydney: Pluto Press, 2003. PRIIMEK, Ime, Ime Priimek in Ime Priimek: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. Primer: MATURANA, Humberto R. in Francisco J. Varela: Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2005. Zbornik kot celota: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. Primer: REPIČ, Jaka in Jože Hudales (ur.): Antropološki vidiki načinov življenja v mestih. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012. Poglavje iz zbornika: PRIIMEK, Ime: Naslov poglavja: Podnaslov poglavja. V: Ime Priimek in Ime Priimek (ur.), Naslov zbornika: Podnaslov zbornika. Kraj izida: Založba, leto izida, strani. Primer: PRINČIČ, Jože: Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva. V: Jurij Fikfak in Jože Prinčič (ur.), Biti direktor v času socializma: Med idejami in praksami. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, 21–46. Periodične publikacije: PRIIMEK, Ime: Naslov članka: Podnaslov članka. Ime publikacije letnik (številka), leto izida, strani. Primer: KUNEJ, Drago: Med kodami skrita zvočna dediščina Slovencev. Glasnik SED 54 (1–2), 2014, 22–28. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 144 Primer: LAMBEK, Michael: The Value of (Performative) Acts. Hau, Journal of Ethnographic Theory 3 (2), 2013, 141–160, http://www.haujournal.org/index.php/hau/article/view/ hau3.2.009, 10. 5. 2015. Tematska številka periodične publikacije: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov tematske številke: Podnaslov tematske številke. Ime publikacije letnik (številka), leto izida. Primer: SIMONIČ, Peter (ur.): Solidarnost in vzajemnost v času recesije: Razumevanje starih in novih vrednosti in vrednot v poznem kapitalizmu. Ars & Humanitas 8 (1), 2014. Članek iz tematske številke periodične publikacije: PRIIMEK, Ime: Naslov članka: Podnaslov članka. V: Ime Priimek (ur.), Naslov tematske številke: Podnaslov tematske številke. Ime publikacije letnik (številka), leto izida, strani. Primer: VODOPIVEC, Nina: Družbene solidarnosti v času socialističnih tovarn in individualizacije družbe. V: Peter Simonič (ur.), Solidarnost in vzajemnost v času recesije: Razumevanje starih in novih vrednosti in vrednot v poznem kapitalizmu. Ars & Humanitas 8 (1), 2014, 136–150. Doktorske disertacije, diplomska dela in druge neobjavljene študije: PRIIMEK, Ime: Naslov disertacije: Podnaslov disertacije. Doktorska disertacija. Kraj: Naziv študijske ustanove, leto. Primer: KUŽNIK, Lea: Interaktivno učno okolje in muzeji za otroke: Teoretski model in zasnova. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2006. Primer navajanja časopisnih virov: PRIIMEK, Ime: Naslov članka: Podnaslov članka. Ime časopisa, datum, stran(i). Primer: ŽIBRET, Andreja: Za prireditve na podeželju od občine manj denarja. Delo, 30. 4. 2015, 10. Primer navajanja ustnih virov: PRIIMEK, Ime, naslov, intervju, datum. NOVAK, Janez, intervju, Ljubljana, 15. 5. 2015. Primeri navajanja arhivskih virov: Ime in signatura arhivskega fonda – Ime arhiva, arhivska enota, ime in/ali signatura ali paginacija dokumenta. AS 730 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Gospostvo Dol, fasc. 43, pg. 1332. GNI DAT 32 – Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih posnetkov, DAT 32, Orešje, 20. 3. 1997. Primeri navajanja spletnih virov: Spletni vir zaporedna številka: Ime podstrani ali prispevka oziroma opis spletne strani in, če je relevanten, datum objave; naslov spletne strani, datum pregleda spletne strani. Primer: Spletni vir 1: Arhiv Glasnikov SED; http://www.sed-drustvo.si/ publikacije/glasnik-sed/glasniki, 7. 5. 2015. Spletni vir 2: MURŠIČ, Rajko: Drugačnost bogati, 30. 9. 2014; https://transyuformator.wordpress.com/2014/09/30/rajko- mursic-drugacnost-bogati/, 8. 5. 2015. Za avtorsko delo, objavljeno v Glasniku SED, vse moralne avtorske pravice pripadajo avtorju, materialne avtorske pravice reproduciranja in distribuiranja v Sloveniji in drugih državah pa avtor brezplačno, enkrat za vselej, za vse primere, za neomejene naklade in za vse medije neizključno prenese na izdajatelja. Razpisi, vabila, obvestila G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 145 Razpisi, vabila, obvestila Urednice Saša Poljak Istenič, Mateja Habinc in Katja Hrobat Virloget so v 51. številki Knjižnice Glasnika Slovenskega etno- loškega društva zbrale raziskave o manjšinah v slovenskem prostoru in zamejstvu s pomenljivim naslovom Nemi spomini: Manjšine med obrobjem in ospredjem. Knjiga prinaša študije sedmih avtoric, ki kritično osvetljujejo nove vidike (ne)slišanosti etničnih manjšin in ene marginalne družbene skupine v različ- nih zgodovinskih okoliščinah in realnostih. Dr. Helena Rožman, urednica zbirke Knjižnica Glasnika SED Saša Poljak Istenič, Katja Hrobat Virloget in Mateja Habinc (ur.): Nemi spomini: Manjšine med obrobjem in ospredjem ISBN: 978-961-6775-21-2 Mehka vezava, 137 strani Leto izida: 2017 Zbirka: Knjižica Glasnika Slovenskega etnološkega društva; 51 Založilo: Slovensko etnološko društvo Monografija je naprodaj na sedežu društva: info@sed-drustvo.si in v knjigotrški mreži www.buca.si. SAŠA POLJAK ISTENIČ, KATJA HROBAT VIRLOGET IN MATEJA HABINC (UR.) Nemi spomini: Manjšine med obrobjem in ospredjem G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 146 Cena posamezne številke | Price per Issue: 5 EUR Letna naročnina | Yearly Subscription: 20 EUR Transakcijski račun SED | SED Transaction Account Number: 02083-0016028646 NLB, d. d. Distributer | Distribution: BUČA d. o. o. Glasnik SED je indeksiran v bazah podatkov | Glasnik SED is entered into the following data bases: Anthropological Index Online (AIO RAI) http://aio.anthropology.org.uk Anthropological Literature http://hcl.harvard.edu/tozzer/al.html ULRICH‘s International Periodical Directory (I.P.D.) http://www.ovod.com RILM Abstract of Music Literature http://www.rilm.org/prime-jt.htm1#G International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) http://www.lse.ac.uk/collections/IBSS/about/journalsG.htm CAB Abstract http://www.cabi.org ProQuest http://www.proquest.co.uk/en-UK/ Scopus http://www.scopus.com/ Ebsco http://www.ebsco.com/ Revijo subvencionirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kulturo RS. Revija je vpisana v evidenco javnih glasil, ki jo vodi Ministrstvo za kulturo RS pod zaporedno št. 550. | The Bulletin is subsidized by the Slovenian Research Agency and the Slovene Ministry of Culture. The Bulletin has been entered in the record of public printed media at the Slovene Ministry of Culture under the number 550. Fotografija na naslovnici | Cover Photo: Detajl gospodarskega poslopja v Škocjanskih hribih. Foto: Anita Matkovič, november 2013 A detail from an outbuilding in the highlands of Škocjan. Photo: Anita Matkovič, November 2013 Izšlo | Published: Ljubljana, april 2018 | April 2018 TISKOVINA Metelkova 2, 1000 Ljubljana UDK 39(497.4)(05) ISSN 0351-2908 (Tiskana izd.) ISSN 2535-4324 (Spletna izd.) Ljubljana, april 2018 SLOVENSKO t no loško DRUŠTVO S L O V E N E t h n o l o g i c a l S O C I E T Y