Narodopisna češko-slovanska razstava v Pragi 1.1895. (Jakob Dimnik.) I. 3. Praga. (Dalje.) [erkev sv. Vida na Hradčanih je največja in najdragocenejša svetinja češkega naroda, in to po svojem gotskem slogu in pa po svojih dragocenostih, znamenitostih in zakladih. V sredini velikega kraljevega dvorca stoluje stolna cerkev nad pobrežjem veltavskim in stostolpo Prago. Češki vojvoda sv. Vaclav je bil začetnik cerkvi sv. Vida 1. 928. Tedaj je bila zidana v romanskem slogu. Boleslav II. je založil 1. 973. škofijstvo praško. S tera je postala sv. Vida cerkev stolnica. rruto, škof regensburški, ki jo je posvetil za sv. Vaclava, je položil na sv. Vida oltar rarne tega mučenca Vojvoda Bretislav I. 1. 1039. pa je dal semkaj prinesti telo sv. Vojteha (Adalbert). Veliko nesreč je prebila cerkev, katerih naštevati bi najbrž ne zanimalo bralcev, zato le povem, da je 1. 1341. Janez Luksemburški s svojirn sinom Karolom se odločil, da bode na mestu stare cerkve sezidal novo gotsko po vzgledu francoskih cerkva. In res 1. 1344. je bil položen temeljni kamen z veliko slovesnostjo in je pri tej priliki tudi praški škof od papeža Klementa VI. bil povišan za nadškofa. Počasi se .je zidanje nadaljevalo in še zdaj ni dozidana, bode pa v štirih letih. Irnela bode cerkev tri zvonike, dva sta že dozidana in skoro cisto dodelana, tretji bode pa na mestu zdajšnjega starega. In potem bo lepša in vecja cerkev in tudi glavni stolp bode višji, kakor sv. Štefana na Dunaju. Veliko je cerkev pretrpela za husitskih vojsk, po požaru 1541, in pa od kralja Friderika Falckega 1. 1619. in 1620. in pa 1. 1757. od Prusov. Pustirao to ter vstopirno v cerkev! Glej na desno je najznamenitiša kapela sv. Vaclava, katera je bila dodelana 1. 1366. V kapelo so železna vrata, na katerih se še vidi tisti bončni držek, za kateri se je prijel sv. Vaclav, ko ga je napadel njegov brat in ubil. Stene kapele so ozaljšane s češkim dragim kamenjem, kakor ametisti, jaspisi, hrisoprasi itd., kateri so kakor posejani v pozlačeni gips. V tej kapeli so ostanki sv. Vaclava v pisanem mramornem nagrobku. Karol IV. jih je bil dal položiti v zlato krsto, iz katerega zlata je pa Karolov sin dal denarje kovati. Za oltarjem je sv. Vaclava srajca iz drota, in na levi strani v steni mali železni koš. Po pripovedovanji so devali vanj roko zatožencev, kadar so jih skušali z ognjem, kar je pa na prošnjo nadškofovo odpravil Karol IV. Lepa je podoba, predočujoča, kako je bil sv. Vaclav umorjen. V tej kapeli so se tudi oblačili kralji in kraljice v kraljevsko obleko pred kronanjem in so od tukaj šli potem v sprevodu do velikega oltarja. Zadnje kronanje je bilo, ko se je cesar Ferdinand Dobrotljivi ovenčal s češko krono. Cehi zrairom pričakujejo in prosijo, naj si tudi zdajšnji cesar Franc Jožef I. dene na glavo krono češko. Ali se bo ta želja Cehora izpolnila — ne vemo, pa iz srca želimo. Razen kapele sv. Vaclava iraa cerkev še drugih 11 kapel z dragocenimi oltarji in pa slikami; ustavim se pri grobu sv. Janeza Nepomuckega. To je krsta iz srebra in je najdražja reč, kar se kovinske cene tiče, kar je v tej cerkvi. Tehta svojih 37 centov in iraa vrednost 210.000 gld., reci dvestodeset tisoč goldinarjev. V vojski 1. 1866. so Janeza Neporauckega odnesli na Dunaj, boječ se, da bi ga jim vzeli Prusi. Saj pa tudi lahko, to ni mala reč toliko srebra. In ker ravno govorira o sv. Janezu iz Neporauka, naj povem, da je Bog, kakor znano, na čudežni način ohranil njegov jezik; najsi je bil vtopljen že 1. 1393., torej pred 500 leti, vendar je njegov jezik, kakor bi bil živ. Hrani se v zlati kazalnici ali monštranci, ozaljšani s 1200 dijamanti in dragirn kamenjera. Pripovedovali so mi, da na praznik sv. Janeza N. t. j. 16. vel. travna na tisoče in tisoče ljudstva iz vseh, tudi oddaljenih krajev Ceške in Moravske pride semkaj na grob na božjo pot Boga molit in sv. Janeza častit. Lepo je to in gotovo narod, ki časti take može, kakor je bil kanonik BJan z Nepomuku", zdaj svetnik sv. Janez, ne more izginiti. Predaleč bi pa zašel, ako bi hotel opisovati vse druge znamenitosti praške, ker ima vsak kamen v stari Pragi svojo zgodovino. Podajmo se v bubenški parek — v narodopisno razstavo češko-slovansko. (Dalje prih.)