Ponavljalni pouk. (Konferenčna razprava pri okrajni učiteljski skupščiui v 2. dan avgusta v Logatcu. Poročal J. P i p a n, nadučitelj v Črnem Vrbu.) lzkušnja nas uči, da gre delo človeku najbolje in najhitreje spod rok, če je prepnčan o njcga koristi in pomenu, bodisi si za javnost, bodi si za posamičnega. Koliko truda iu uapora pa stane delo človcka, ako se peča ž njim prisiljen, ali pa če se zauj kaj ne zaniiuiva. Naposled je pa sad vsega tega truda površen in polovičarsk, mogoče celo ničev. Ako kaj tacega zapazimo pii rokotvorih, v koliko veči meri se nam pokaže še-le pri ] ouku, če učenci ne spoznajo k«*risti pouka, če se ne učijo za-s^, ainpak za učitelja, za šolo, ;iko je priučevanje tega ali onega predmeta le posledica strahu [ired kaznjijo. Res je, da se na ta način ta in oni kaj prisvojf, toda le za malo časa. Ko si bo otresel šolski prah, odpadlo niu bode ob enem tudi vse, kar je slišal v šoli. In ako še zajde izstopivši iz šole — kar je skoraj neizogibno — v surovo in vsemu lepemu in koristneniu se rogajočo družbo, odplavnjo ilu vsi lepi nauki, koje je kedaj slišal. V vsakdanji šoli se otrok večinoma mehanično priuči, kar šola tirja; treba je le, da si učitelj pridobi otroško ljubezen in da potem metodično postopa pri pouku. Pri 20* ponavljalnem pouku imamo pa pred seboj otroke uže dokaj razvitih duševnih močf; oni uže znajo razločevati koristno od nepotrebnega; izbuja se v njih hrepenenje po samostojnem delovanji; polagoma izprevidijo, da jim bode treba samostojno živeti in delovati. Zdaj je čas, da učitelj na nje vpliva na vse mogoče načine, da oni tudi uvidijo, da so šolski nauki potrebni za življenje, ne za šolo, da se oni učijo za-se, a ne za učitelja. V dosego tega naj jini živo naslika marljivega in zbog tega srečnega človeka; nasproti temu se jini postavi zanikernež in malomarnež; ter se pokaže, koliko je moral vsled U'ga trpeti in kako slabo se mu je godilo. Gradiva te vrste iniajo sicer šolska berila, a človeka navadno znane reči ne ganejo toliko, kolikor kaj neznanega; to otroci rajše poslušajo in se jih tudi bolje priuie. Povest ,,Čas je denar" bi utegnila prav dobro služiti. Kaže nam zapuščenega sirotka, koji se je z najnižje stopinje človeške družbe povzdignil se svojo lastno piidnostjo do najvišjih častnih služeb. S takiini in enakiini povestmi in opisi je v šolarjih Dajlože obuditi ljubezen do nauka in učenja, ta ljubezen pa je prvi pogoj uspešnemu delovanju osobito v ponavljalni šoli. Ko pa je učitelj enkrat to dosegel, uglajena rau je pot nadaljnemu raznovrstnemu pouku. Vse težave in premnogi trud sladil mu bode dober uspeh, dosegel bode svoj predpisan suioter. Toda žalibog, da se učitelju, koji je v svojih učencib ljubezen do nauka obudil, v ponavljalni šoli pokaže navadno druga, vsak uspeh ovirajoča zaprcka. Pričcnši redni pouk sprevidi, da nekaj, mogoče večina njegovih učencev, nima nikake podloge, na kojo bi se moglo dalje zidati; z eno besedo: učenci nimajo enakega izobraženja; treba bi bilo največkrat, kolikor učencev, toliko oddelkov. Prvi se ima z abc boriti, drugi ima komaj številke do 10 pisati, in tako naprej večini manjka najpotrebnišega, kar bi bili morali seboj v ponavljalno šolo prinesti. Ako jih naposled izraej 20 štiri ali pet dobiš, ki bi zadostovali postavnim tirjatvam, kaj hočeš začeti ? Ali se boš na teh pet oziral in drugih 15 vnemar puščal? Ce se pa slabih lotiš in dobre vneraar puščaš, se bodo poslednji nekaj časa dolgočasili, naposled pa izostali, rekši: vsaj se nič nc učitno! Delaj kakor hočeš, posebnega uspeha pri takih razmerah nikakor ne moreš irueti! Utegnil bi rai kedo ugovarjati: vsaj ni raogoče, da bi se kje nahajala taka šola, ko postuva določuje, da se učenca čez 12. leto v vsakdanji šoli lehko pridrži, ako ni kos predpisani tvarini! Istina je to, prijatelj! če bi bil ti sam odgovoren za pravilno postopauje in redno obravnavanje pri zamudah, bilo bi obiskovanje gotovo bolj redno, uspeb boljši. Tako ti pa največkrat krajni šolski svet se svojo malomarnostjo, ker šol. zamud po pol leta niti ne obravnava, niti ne upošilja sl. c. kr. šolskemu svetu, nažene v ponavljalno šolo takih zanemarjenih in nevednih revežev. Jaz imam dosti takih šolarjev, ki zadnji kvartal leta redoo nič ne pogledajo šole zaradi paše. Izpolnivši pa 12. leto, pride v ponavljalno šolo. Ako mu razložira, da mora po postavi še v vsakdanjo šolo boditi, se mi kratko odreže: Ne bom hodil, saj sem 12 let star. Zdaj naj ga izkazujem, kolikor hočem, v vsakdanjo šolo ga le ni, in če ga še iz ponavljalne šole poženem, ga ni nikjer. Ker pa misliin, da je boljše nekaj kakor nič, ga nerad pustim, da hodi v ponavljalno šolo, ob enem mu pa zatrdim, da to ne velja in da se mu zamude v vsakdanji šoli štejejo. Zanmde pa spijo pri kraj. šol. svetu spanje pravičnega, zbude se konec leta, da roiuajo v prodajalnico za zavitke. Poznam kraj. šol. svet, kojega predsednik je voditelju šole nekekrati, ko iiiu je hotel šol. zamude vročiti, rekel, da jih ne potrebuje, naj jih lc voditelj šole hrani. In res jih je ta, boječ se, da jih ne zadene neobravnavane protiajaluičarjeva mastna roka, hranil od januvarija do 28. julija. Iz do sedaj navedenega lehko vsakdo sprevidi, da je sem in tja prav lehko inogoče, da pridejo otroci v ponavljalno šolo, koji niti brati ne znajo. — Nekatere šole iraajo pa tudi raznešen okraj in je mnogo otrok, koji vsakdanjo šolo, dokler so še majhni in niso za nobeno rabo, kolikor mogoče pridno obiskujejo, bolj odrasli pa le sem in tja v šolo dohajajo. Taki zaostanejo in prišedši v ponavljalno šolo prav malo znajo. Iz nje se tacib nikakor ne sine spoditi, ko imajo ravno tako pravico šolo obiskovati, kakor vsak bližnji; siliti se pa nikamor ne morejo. Učitelj, koji svojo nalogo in dolžnost prav zaume, jih ne bo zaneraarjal, nego jim bo iskušal pripomoči do tega ali onega znanja. V šolskih krajih s tako razstresenim okrožjem sploh ni in ga ne bo uspeha v postavnem smislu,- vender bi se pa dali vsaj bližnji toliko v šolo siliti, da bi zapustivši vsakdanjo šolo, bili vsaj ti na enaki stopinji izobraženja, da bi učitelj v ponavljalni šoli imel samo 2 oddelka. Pod tem pogojem imel bi vsaj pol uspeha. Pravi uspeh je pa le mogoč pri enakein naobraženji ponavljalnih šolarjev. 0 tem bi se dalo še mnogo govoriti in pisati, ker pa čas ne pripušča, dovoljujem si le še nekoliko o posameznih učnih predraetih omeniti ter pokazati, kako naj bi se ti poučevali, da bi se delovanje v ponavljalni šoli uspešno imenovalo. Jezikovni pouk je predmet posebne važnosti, a tudi jako težaven. Postava tirja, da ima ljudska šola otroka privesti do tega, da je zmožen izstopivši iz nje izraževati se v besedi in pismu pravilno. (§. 51, šol. uč. reda od 20. avg. 1870.) To pa je naloga, koja se da pod najugodnišimi pogoji le izjemno izvršiti; kajti premnogobrojni so slučaji v življenji, da bi se niogli učenci na vse pripraviti. Da si pa ve človek v vseh razmerah sam pomagati, treba mu je temeljitega jezikovnega znanja, kakoršnega pa v ljudski šoli ne bo inogoče nikoli doseči. Učitelj naj torej gleda le na to, da se bo pri jezikovnem pouku bavil le s tako tvarino, katera more po izkušnji učencu v vsakdanjem življenji splošno koristiti. Iz življenja pa mi je znano, da največkrat navadni ljudje niti naslova na pismo ne znajo [iravilno narediti. Današnji svet pa sodi človeka največkrat po vnanjem, in če tedaj človek takih zunanjosti ne pozna, ga ljudstvo ne ceni. Ponavljalne šole naloga je torej, da obrača svojo pozornost na pravilno sestavo naslovov ter učence opozori na vse zahteve naslovov. Kakor pa lepa obleka še ne naredf človekn, tako naslov ne stori pisma, ampak mora biti tudi pismo samo dobro, pravilno v formalnem in slovniškem oziru. Tu pa je ravno prelaz, čez katerega bo ljudska šola težko kedaj prikoračila. V formalnem oziru se da že še kaj doseči, a v slovniškem se pa iie morejo učenci toliko usposobiti, da bi mogli različna pisma v življenji pravilno spisovati. Učitelj se sine uže z uspehom ponašati, ako je privedel šolarje do tega, da so zmožni priprosta, kratka pisma raznih vrst sestavljati. Poleg tega naj jih še seznani z nračuni", z gospodarskim in gospodinjskim zapiskom, s pobotoicami za izplačila od izvršenih del, za najemščino, za obresti in poplačan neuknjižen dolg. Ako sestavi ž njiini kak nprejemni list" in sklepno »poslednje sporočilo", se mu mora priznati, da je uspešno deloval v jezikovnem pouku. Pouku v računstvu piipada dandanes ena najpoglavitniših aalog. V vsakdanji šuli treba je šolarje navaditi, da izvršujejo posamezne operacije združene s praktičniini nalogami. V ponavljalni šoli se mora pa le praktična stran računskega pouka v poštev jemati, ker drugače znanje vseh štirih rač. špecij odraslemu prav malo koristi; on si ne ve pri rešitvi najuavadniše praktične zadače pomagati, ako se jih v šoli ni uril. Računske naloge naj se tedaj naslanjajo na vsakdanje ljudske potrebe. Kaj koristi kmetskemu otroku, če zna vse najbolj zvite naloge iz računice rešiti, ako pa ne raore očetu izračuniti, koliko žita sme ta prodati, če se ga vsak teden toliko in toliko za doinačo porabo potrebuje ? Ali pa, kakšne vrednosti bo znanje oštirjevega sinka ali hčere, koja ali koji zna v šoli vse ualoge iz računice izdclati, če pa ne zna očetu proračuniti, po čem ga stane liter vina, ako ga je 2 hl k 14, 1 hl a 17 io ya hl a 10 gld. stočil? Učitelju je treba poznati okoliščiue posauiezuib šolarjev, in po teh kakor po splošnih potrebab se morajo naloge uravnavati. Vsled tega rau pa računica nikakor ne sme biti edini zaklad za praktične naloge, ampak mora inieti tako posebno zalogo v glavi, da s priraernimi nalogami postreže svojim šolarjem. Od takih iineli bodo oni v bodočem življenji obilo koristi, učitelj pa zavest uspešnega delovanja. Odkar uže jaz paraetujein, so se v krajih, koje poznain, vraže in prazna vera prav zelo poizgubile, in če rečetn, da ima za to šola mnogo zaslug, meniiu, da nisem preveč trdil. Nahajajo se pa še vender tu in tam. Pobij iti in zatirati te , se nam učiteljem ponuja najlepša prilika pri prirodopisji in prirodoznanstvu. Proč s čarovnicami, ki neki točo delajo; razni ,,zagovori" naj se izgubijo niej staro šaro; spreobrnimo sovo, tisto morilko floveško, v prijateljico in dobrotnico kinetovalcu! Razne naturne moči naj pridejo na dan, da jih ve ljudstvo izkoristiti iu uporabljati! Takemu pouku uspeh ne izostane. Zemljepisje je tudi predpisano v ljudski šoli. Ako se otrok nauči spoznavati domači kraj, materino deželo z ozirora na najvažniše reči, in če zna zemljevid svoje doinoviiu; Avstrije in deloma Evrope ter drugih dclov sveta v glavnih poiezah brati, zadostil ,jc učitelj svojej nalogi. Število prebivalcev in visokost gora je postranska reč, ki se izkadi, kakor jutranja rosa. Od zgodovine naj se nauči šolar vsaj toliko, da bo vcdel, koliko je njegov presvitli vladar star in kedaj je začel vladati, zadosti mu je. Pač se še lehko privadi otroke, kednj je bila Amerika, približno pred koliko leti tiskarstvo, smodnik, papir in kompas iznajden. V pisanji se bode največ uspcba v ponavljalni šoli doseglo, ako učitelj strogo tirja snažno pisavo pri vseh pismenih izdelkih. če bi svojo pozornost ua to obračal le takrat, kadar je ura za pisanje odločena, mu ni posebnih uspebov pričakovati. Telovadba je za tiste kmečke fante, ki postanejo vojaki, velikega poiuena. Ako ponavljalni šoli pičlo odmerjeni čas pripušča, naj se dečki kolikor mogoče urijo v rednih in prostih vajah. Mi, ki službujemo na kmetih, imamo dostikrat slišati tiste umazane popevke, ki žalijo nravni čut vsacega odraslega in pametno mislečega človeka, še bolj pa pohujšujejo otroke. Tej grdi in ukoreninjeni navadi bi se dalo v ponavljalni šoli z uspehom nasproti delovati, ako bi se gojilo lepo ubrano narodno petje. Dečkom, zapustivšim ponavljalno šolo, bi se s časom priljubilo tako petje, posebno pa, ko bi jih še ljudje radi poslušali; tisto grdo petje pa bi polagoma izginjevalo. K sklepu mi je še omeniti predmeta, koji more v ponavljalni šoli racijonalno obravnavan prebivalstvu v gmotnem oziru še največ koristiti, in to je pouk v sadjarstvu. Ta predmet je pa pri večini ijudskih šol le na papirji, akoravno bi se mu v ponavljalni šoli spodobilo prvo raesto. Uzroki tej prikazni so vsakemu dobro znani in jih zatorej ne bom razpravljal. Opozoriti vas le hočem, kako bi se dalo temu v okom priti. Po mojem mnenji bi tu imel glavno nalogo gosp. kmetijski potovalni učitelj, kateri naj bi se dobro poučil v stanji sadjerejskega pouka pri vsaki šoli ter na višjein mestu na to deloval, da bi se vsakojake zapreke v tej zadevi odstranile. Vsakemu učitelju bi pa pripadalo potem, ko je preskrbljen s potrebnimi sredstvi za sadjerejo, da bi ta pouk največ praktično izvrševal. Naj bi potem ob času ponavljalne šole v četrtkih pri ugodnem vremenu, mesto da bi v šoli prazno slanio mlatil, šel se svojimi učenci po vaseh, kjer žele, da bi se kaj presajalo, cepilo ali kakor si bodi drevesa vzrejala ter bi jim dejansko kazal, kako se to ali ono izvršuje. Od tega načina poučevanja v sadjereji se je nadjati največib uspehov; sploh se pa more uspešno le takrat delovati, ako tudi krajni šolski sveti svojo dolžnost izpolnujejo.