Nravnost pri mladini. (Spisal France Bajt.) (Dalje.) Učiteljeva dolžnost je dalje, da otročje igre ureduje in prav vodi. — Igre so otrokoni v razvedrilo potrebne; pa morajo biti spodobne. — Z vsemi dovoljenimi pripomo6ki pa mora učitelj delati proti igram za denar. Vsaka igra za denar je otrokom zelo nevarna, ker jih utegne napeljati k tatvini in strasti, ki uniči pozneje družinsko srečo iu požre premoženje, da pride vse imetje na dražbo. — Rekel sem, da igre za denar otroke napeljujejo k tatvini. To je naravno. Otrok dobi od očeta, matere ali katerega koli kak krajcar. — Priložnost in slab vzgled provzroči, da denar zaigra. Otrok bi še rad igral, a novcev nima ve6. Kaj stori? — K očetu gre ter prosi ,,novcev za pisanko." Oče slednjič zasledi to zvijačo, in noče dati več novcev in ga kaznjuje; ni mu pa mar, če vidi ali sliši, da otrok igra za novce. — Kaj pomaga osatu perje potrgati, če se ga s korenino ne izruje! —¦ Ako tak otrok doma vidi na mizi, na omari ali drugod novce, ki so jih stariši neprevidno pustili ležati, izmakne jih in zaigra. To počenja vedno na veejem in predno se stariši ovedo, je že iz tatiča postal tat. — Kaj bode iz takega človeka, si lehko vsak misli. Da mora učitelj izmikanje v šoli strogo kaznjevati, razume se samo ob sebi. — Vedeti pa mora, ali to prihaja iz hudobije; prigoditi se utegne, da otrok vzame nehote seboj kaj nesvojega, Ako si otrok ni prilastil iz hudobije katere reči, ampak nevede, ne sme se kaznjevati, ampak samo opominjati. — Poštenost je treba pri vsakej priložnosti poudarjati in povedati, kaj se zgodi slednjič z nepoštenimi ljudmi. — Grda lastnost je dalje tudi zapravljivost, ki se kaže na malem že pri otrocih. — Učiteljeva dolžnost je, da gleda, da otroci prosijo in dobe za šolske knjige in pisanke le toliko, kolikor potrebujejo. Ne sme se trpeti, da bi učenci v pisankah izpuščali prazne vrste in strani in kupovali več, kakor res potrebujejo. V boljših krogih imajo stariši navado, da vsakemu otroku dado neko vsotico na mesec, od katere mora otrok konec meseca kazati račun, kako je denar obračal in koliko mu je še ostalo. Ce se konec meseca pokaže, da je otrok slabo se svojim denarjem gospodaril, izgubi ali se mu skrči naslednja mesečnina. Tako se otroci vadijo že v mladosti varčiti. Pri nas imamo priložnost šolsko mladino naganjati, priporočati jej in jo napeljevati, da bode varčila in devala v poštno hranilnico. Učitelju je sicer sitno poleg drugih opravil še to prevzeti; a če pomisli, da mu bodo kedaj premožni gospodarji in posestniki za to hvaležni in ,da ravno po tej poti reši marsikaterega, da ne zapravlja, ga privadi na varčnost, ki je podstava družinski sreči, ne bode se branil tudi tega opravila. Ko govorim o napakah, ki spodrivajo nravnost, ne morem molče preiti še neke druge, ki se večkrat prezira in katerej se ne prilastuje take moči v slabej zmisli, kakor jo ima. Ta napaka je: pomanjkanje sramožljivosti. Nesramoost pelje otroka, če ne precej pa pozneje, v nesramno življenje. Učitelj mora biti glede te napake tem opreznejši, ker večina starišev v tem obziru mnogo opusti in mnogo prezre. — Šola ima nalogo, da skerbno gleda, da se pri mladini odstrani vsako vedenje, ki utegne kolikor toliko napeljevati k spolnej nenravnosti. — Da se to doseže, zahtevati in paziti mora učitelj, da otroci v šoli spodobno sede. Posebno pri deklicah mu je na to gledati, da odpravi vsako nedostojno vedenje, stojo in sedenje. Tako se n. pr. ne sme trpeti pri ucencih, tem manj pri učenkah, da bi upirale kolena v klop, da bi se deklice nogovice podvezavale ali celo se ulegale na klop i. t. d. Kadar otroci mej šolskimi urami počivajo in gredo na prosto, naj bodo učenci vkup in učenke vkup. Skerbi naj se vselej 17* za to, da se otroci tudi zunaj šole shajajo le v družbe svojega spola in v ravno takej igrajo in se vesele, kadar so doveršili v šoli in na domu svojo dolžnost in jim vsak razumen človek veselje privošči. — Posedanja in valjanja po tleb mej prostim časom učitelj ne srae trpeti. Tudi ne sme dopustiti nobene igre, ki je le količkaj nespodobna. Prigoditi se zna kedaj, da je ta ali uni otrok zatožen radi kakih nespodobnosti. Učitelj naj bode v takem slučaji previden in naj ne misli več, kakor je res. Večkrat otrok kaj spregovori ali zapiše, kar je slišal doma ali zunaj doraa. On sicer ve, da je nekaj napačnega, a kaj pomeni to, mu je največkrat neznano. Zato učitelj na videz take reči prezre in reče: kaj tacega govore samo surovi, slabi in grdi ljudjc. Ako bi učitelj vsako tako stvar pri otrocih strogo preiskoval in kaznjeval, bi s tem vzbujal splošno radovednost; pa ne samo to; tudi doraa bi otroci o tem povedali in učitelj bi dajal nehote šolskej mladini pohujšanje, ker bi se vedno dobil starejši otrok ali kateri nespameten, človek, ki bi nepremišljeno otrokom marsikaj rekel in jim razjasnil, če tudi nehote, česar jim ni treba vedeti. Zadnje zlo bi bilo tedaj bujše od pervega. Ako učitelj pri kakem šolskem otroku zapazi velik pogrešek zoper spolno nravnost, ki bi žugal gojenčevo zdravje polagoma rušiti in druge na enako pot zapeljati, sporazumeti se mora o tem s katehetom in se stariši ter s temi določiti sredstva, po katerih se obvarujejo posamezni in vsi šolski otroci zlega. Da se mladina ohrani spolno - nravna, obvarovati se mora pohujšljivega berila posebno v onem času, ko se bliža spolnej zrelosti in se kakor duševno, tako tudi telesno najlepše razvija. — V tem času je doraišljija vzbujena in mladina z veliko slastjo prebira pravljice, dogodbe, povesti in razna popisovanja. Ueiteljeva dolžnost je, da jo po mogočnosti preskrbuje z dobrim in poučljivim berilom, ki v micnej obliki hrani zlate nauke in uterjuje ljubezen bo Boga, do naroda in domovine, ter nadaljuje in dopolnuje to, kar je učitelj pri vsakej priložnosti že poudarjal in priporočal. — Berilo ima ne samo do mladine, arapak tudi do odrašenih ljudij nepopisljivo moč. Naj le oraenim, kako velikega pomena so bili spisi enciklopedistov pred francosko revolucijo; kako važni so časopisi v političnem živenji, ker mnogokrat prestroje javno mnenje in je s tako silo na se potegnejo, da ga ne more nihče več na drugo pot spraviti. — Ker je berilo toliko važno, skrbeti mora šola za pravo, dobro berilo, za mične in ob enera poučljive knjige, ker te so zakladi, po katerih se dalje vzgojuje v udanosti, ljubezni in zvestobi do Boga, naroda in domovine; iz katerih izprevidi mladina, veljavo vseh kreposti, kakor tudi ničvrednost in nasledke napak proti nravnosti. Vestno moramo skrbeti, da šolske knjižnice na mično-poučljivih in koristnih knjigah bogate in učiteljevo prizadevanje pri vzgoji uterjujejo in nadaljujejo. (Konec prih.)