Za poduk in kratek 6as. Popotna pisma iz Hercegovine. V Mostaru, avg. 1897. Nekoliko utrujen izstopim v Mostaru iz železniškega voza — kar zagledam na postaji znanca Štajarca — prijetno iznenadenje; zdaj sem se pa ludi že v Mostaru čutil domačega. Prva skrb za popotnika, ki pride proti večeru v kako mesto, je, kam pa bom nocoj položil svojo trudno glavo; mi otroci 19. stoletja smo bolj mehkužni in občutljivi, kakor je bil očak Jakob, ki je na begu pred svojim bratom zunaj v puščavi se ulegel tja na zemljo, si djal kamen pod glavo, pa pri tem tako sladko spaval, da so se ga celo angelji veselili. Prva pot v Mostaru je bila proti hotelu »Narenta«, največje poslopje v mestu ; dasiravno sem se že bil prejšnji dan brzojavno oglasil za prenočišče, bile so že vse sobe — gotovo 200 — s tujei prenapolnjene. Kam pa zdaj ? Tu v Mostaru ni, kakor pri nas doma, kjer se postreščeki na kolodvorih skoraj trgajo za popotnika, ter bi bilo komaj, ako bi hotel vsakemu ustreči, da bi vsako uro šel v drug hotel spat. •— Po dolgem tavanju. se nam posreči najti »Hotel kronprinc Rudolf« — tu bo menda kaj; res ena soba je še prazna,, dobra bo za par ur. Dohod je sicer zelo priprost, po lesenih stopnicali enkrat gor in zopet dol; je res euda, da še nimajo zavarovalnic, kakor sedaj pri nekaterih železnicah, pri katerih plačaš za en teden, pa ti dajo, ako se ponesrečiš, da si mrtev, ne vem že, koliko tisoč kron. Kaj pa z večerjo? Na tihem si boš mislil, to je pravi popotnik, vedno le vpraša: »Kaj z večerjo, kako vino itd.« Se pač vidi, da še nisi veliko potoval, sicer bi vedel, da je popotnik kakor mlin, vedno v njega vsipavljejo, pa nima nikdar dovolj. Morebiti si pa le radoveden zvedeti, kaj tujcu v Mostaru na večer najbolj ugaja. Hrana je, kakor pri nas, pa vino je malo drugačno, kakor rasle v najinih krajih, kjer bi bllo komaj, da bi se po noči vsako uro na drugo stran obrnil, da kapljice želpdca ne prejejo. 0 bosenski kavi sem že marsikaj slišal, ker me pa v Serajevu tudi niso povabili v svoj »kasino«, sem sklenil, preden se od teh krajev poslovirn, si jo sam kupiti; kar me gospodinja opozori, ali se ne bi hotel potruditi v turški »Cafe Luft«; čuden naslov! Ker pa nisem bil sam, ampak v družbi dveh prijateljev, se tudi turškega »kafelufta« nisem ustrašil. Ni bilo treba daleč hoditi, vendar koliko presenečenje! Predstavjal sem' si la »Cafe Luft< lepo, zračno kavarno, električno razsvetljeno, v vsakem kotu gibčnega natakarja s črnim frakora; si predstavljal, kako bodo mi priskočili, da mi odvzame eden klobuk, drug dežnik, tretji površnik, kakor se že tujcu godi, ako pride na potu v kako dolgočasno kavarno; pa motil sem se, pred sabo zagledam črno, zakajeno streho na štirih stebrih, nobenega zida, nobene preproge, par iz desek zbitih miz, okrog umazane klopi, na katerih so sedeli Turki, vidno srečni pri svoji kavi, v kotu je čepel slar Turek, ter pri majhnem ognjišču kuhal kavo. Goslje se nam spoštljivo umaknejo, oveseljeni, da se ne sramujemo njih družbe. Zdaj začne slari Turek tudi za nas pripravljati kavo, za 10 kr. meni, bo za vse dovolj. V eno posodo dene par grudic sladkorja, primeša malo zmlete kave, jo polije z vročo vodo, prelije celo zmes v drugo posodo, in naša kava je že bila pripravljena. Preden se pa ohladi, se še malo pomenimo, kakor stare »kafe sestre« pri svoji južini. Govoril je mož lepo bosenski, nam priznal, da ima premoženja kakih sto tisoč goldinarjev, katere sem mu iz srca privošil, ako mora vsako noč do pelih zjutraj čakati na svoje goste. Preden se poslovim, me še radovedno vpraša, ali nisem iz Češkega; namesto da bi mu bil dolgo razjasnjeval, od kod da sem, sem si mislil, imaš prav, če nisem jaz iz Češkega prišel, so pa moji pradedi. Tako sva se ločila, morda se nikoli več ne vidiva. Smešnica. V neki družbi je bil razgovor o močnem vinu. Neki možiček z rudečim nosom, ki se ga je včasi rad precej nasrkal, reče: »Kaj, to vino, pravite da je močno? Sinoči, ko sem se ga nekoliko napil, je z menoj vred v ceslni jarek padlo«.