Sfrahotfe današnje zračne vojne Morala in odpornost naroda Pazljivo oko že v ozračju zapazi bombe, ki padajo na zemljo. Te bombe imajo več razdiralne moči, kot so jih imele vse vojne, ki jih je vodil Aleksander Veliki. Niti en vojak noče pomisliti na posledice strahotne eksplozije. Bolj redko zadene bomba kako tvornico ali zalogo streliva. Kakšna je torej korist takega bombardiranja ? Napadalci trdijo, da takšno bombardiranje uničuje moralo, manjša odpornost naroda in prepreči sleherni odločni protinapad. Propast vojne in človeka! Vojna propada. Zdaj to ni nobena vojna več, ampak je ubijanje, odkrita in premišljena morija. Dandanašnji se ne bori več človek proti človeku in narod proti narodu. Vojne napovedi ne izzivajo več spoštovanja. Zarea, zdaj je vojna propadla. Tudi človek je propadel. Ko je Napoleon obkolil s svojimi četami kak kraj, ni bilo na bojišču niti enega otroka. Tudi Džingiskan ni napadal neoboroženega ljudstva. Dandanes niti obrambno orožje ne more nikogar zaščititi spričo nenadnega napada. To, kar je bilo nekoč bojno polje, je zdaj prostor, kjer so ženske in otroci. Ožjega bojišča dveh nasprotujočih se vojsk, kjer je polno smrtne nevarnosti, dandanes sploh ni. Dandanašnji rovi so mnogoštevilne jame v zemlji. Niti nekoliko kilometrov obsežen prostor kopne zemlje ali vode ni spričo letalstva nikakršna ovira. Dve ali tri take ptice morejo leteti tako visoko, da jim ne preti nobena nevarnost. Bombniki letijo v višini 4000 in Še več metrov, tako da je ponoči slišati samo brnenje njihovih motorjev. S seboj imajo najmodernejše pripomočke za uničevanje, ki se odlikuje s svojo silo in točnostjo zadetkov. Prenašajo kar na tone materiala z velikansko silo ubijanja. Čim so ti neznanski jastrebi nad kakim mestom, pa v hipu stresejo iz sebe. vse svoje bombe. Spodaj pod njimi živijo ženske in otroci. Tisto, kar te ženske prav tedaj delajo, ali kupujejo, ali spijo, ali se jokajo, ali smejejo, prav nič ne predrugači smeri bomb, ki padajo izpod neba. To je dobrota sodobnega človeštva. Uboge roke, ki se dvigajo v nebo, so brez moči in ne morejo ničesar obvarovati, ko se zaslišijo eksplozije bomb. Podirajo se hiše, pokajo kanalizacijske cevi, razpadajo ceste na kose in iz velikih državnih poslopij se vali dim v obraz meščanom, ki kot brez uma begajo sem ter tja. Za onega, ki vse to opazuje iz ozračja, pomeni to, da je dobro zadel. Klicev na pomagaj ne sliši tako visoko. Od tistih časov, ko so ameriške Indijance na debelo morili, niso bili nedolžni Ijudje nikdar več tako izpostavljeni vsem strahotam, kot so v sedanji vojni. Letalski napadi v ozadju fronte so zato, da se prestraši vojak, ki se bori na bojišču, pa se na to zave, da so njegova žena, mati, otroci, sestre in bratje v smrtni nevarnosti, navzlic temu, če se on še tako iunaško bori na fronti. Ne več vojska proti vojski, ampak ves narod proti vsemu narodu Dandanašnji ni vojna nič več borba med dvema vojskama, ali človeka s človekom. Zdaj je to borba med dvema narodoma, ki sta — kakor kaže — najbolj zadovoljna, če drug drugemu pokončata vsa mesta in bivališča z moškimi, ženskami in otroki vred. Ranjence smatrajo za nekakšne bodoče vojake. Bolnišnice, Rdeči križ, usmiljenke in bolničarke — vse to se jim dozdeva kot pomožne vojne edinice. Danes se bije ves narod z drugim narodom in ni več nobenega nevojaka. Zato je treba uničiti tudi ženske, otroke, usmiljenke, bolničarke in bolnišnice. S tega gledišča je pač dovoljeno vse, kar je potrebno, da se pospeši popolno uničenje naroda. Kdor bo v tem hi- trejši, bo prej zmagal. Odtod tudi neusmiljeno bombardiranje žensk in otrok. In kako bi drugače mogli do njih, če ne iz ozračja?! Bombe so najboljša sredstva, da se zloml udejstvovalni ali nemi odpor v zaledju. Drugo, tudi jako prilično sredstvo, je razdelitev živeža in letakov med prebivalce, ki trpijo lakoto. To manj smrtonosno orožje ima ta smoter, da oslabi moralo ali uniči samozavest. Po vsem tem niso muke in trpljenje sedanje žene in matere le v tem, da pričakuje vesti od moža ali sina. Dandanašnje ženske in matere so prav tako soudeležene pri obrambi domovine in so prav tako ogrožene po napadih, kakor vojaki sami. Mimo tega pa živimo v tako viteški dobi, ko celo ženske nastopajo kot vojaki z granatami in puškami!