$&&&& fMubl j ai\5ki9
fe EonnnnimiuinnnsbVhniuurahnniuiiiiisrcr                 **                                 **                     v                    ^—*
Štev. 6.
Leposloven in znanstver\ listT
V Ljubljani,  dne  i. rženega cveta  1896.        Leto XVI.
T/
Soneti.
Zložil Mihael  Mihajlov.
I.
Vijolica
krasni živela je nekdaj  poljani, Kjer v travah se srebrn potoček  vije, Metuljčki,  videti nje lepotije, In drugi ljubčeki krog nje so  zbrani.
Zato upre očesci  k nebu  vdani, Naj  reši jo nevarne tovaršije, Naj jo v samoto  tiho revo skrije, Da zdaj  v nevarnosti je neprestani.
Usliši Bog molitvico  naivno
In  presadi v samoto  cvetko  divno.
Tam  raste zdaj  duhteča in  vesela.
Le tu pa tam  obišče jo  na skrivno, Da bi jo poljubila in objela In šepetala par minut,  čebela.
II.
T
TTT
Xemn6 je danes,  ah,  tako temno ! Kaj  vas je treba žalostnih  oblakov ? Čuj! Tihih  bližajočih  se  korakov Kot lahka sanja   ona gre mimo.
Oj,  dober večer!  — Bog daj! — Kak ljubo Tresoč je glasek njen! Odgovor makov Na  sapice pozdrav sred cvetličnjakov, Da  še  trepeče mi sreč bolno.
22
Mihael Mihajlov:  Soneti.
Poslušam .  .  .  Nje stopinji vedno tisi  .  .  . Tak lahno, tiho ljubav,  sladka nada V srce" hiti, ne vidi se, ne sliši .  . .
Kak čudna v teh  deželah je navada, Da tujka še ne trka ne pri  hiši, Brez trkanja bi v moje srce rada.
III.
V/j, Emil,  Emil!  detece  veselo
Priteče k meni v srajčki in sezuto, Da bi objel je, da bi me objelo In mi voščilo:   »Tata, dobo lito I«
Oj, Emil, Emil! v čelce tvoje belo In v lice,  s cvetjem  dražestnim posuto, In v očki gledal bi življenje celo, A mislil bi,  da gledam le minuto.
Poljubil si, objel me? Res, lepo! Na tudi ti na čelce,  v ustni,  v lica. Prav taka tvoja jih ima sestrica.
Sestrica tvoja je dekle ljub6, Da radi nje mi je srce"  bolno, Ne bode menda prazna govorica.
IV.
J_/ejali so, da sem  pač tak  in tak,
Da sem metuljček,  ej,  da sem  čebela, Ki lep ji je in dober   cvetek  vsak  .   .  . O ljubica,  in  ti si jim verjela!
Prišla je siva starka v sivi mrak, Na suhe prste šteti ji začela Vse ljube, kamor sili  moj korak, O ljubica,  in ti si ji  verjela!
»Crez leta tri!«   tako sem ti dejal; A kakšno zdaj  te vidim  pred  seboj: Oči mračne,  medlč,  obraz upal!
In ta otrok, kaj ne, je sinček tvoj ? Kak lep! Res, žena,  tebe mi je žal .  .  . Ne joči!  .  .  .  Sinček, nič se me ne boj!