Zgodovina srednjega veka. Po Fr. M. Mayerjevi knjigi za nižje razrede srednjih šol priredil Anton IA;is j> ra» imenovan, ki je bil baje padel iz neba. Varovalo ga je pleme Korejševičev. Iz tega plemena je 571. bil Mohamed, ki se je bil 1. 571. porodil v Mekki. Rano osirote¬ lega dečka je vzgajal iz prva ded, potem pa stric, ki je mladenička namenil za trgovino. Ko je Mohamed dorasel, se je oženil s Kadidžo, vdovo bogatega trgovca. Potuje s svojimi karavanami po Siriji, Pa¬ lestini in Mezopotamiji, je spoznaval krščansko in židovsko vero, ki sta se bolj ujemali z njegovim čistim nazorom o božanstvu nego malikovavstvo. Toda pristopil ni niti krščanski niti židovski veri. Naposled se je umeknil ter je več mesecev živel v samotni jami pri Mekki, kjer je mirno premišljal o verskih rečeh. Dozdevalo se mu je, da se mu je prikazal arhangel Gabrijel in mu razodel, da ga je Bog izvolil za preroka in oznanjevavca nove vere. Prvi soverniki so bili njegovi najbližji sorodniki. Ko je javno učil svoje nauke, so mu verovali le malokateri, dasi je bil prav zgovoren. Korejševiči, 622. njegovi rojaki, so mu celo stregli po življenju, in zato je moral 1. 622. pobegniti v Medino. Od tega bega, Hedžre, štejejo mohamedanci leta, kakor kristjani od Vzveličarjevega rojstva. Medinjani so vzprejeli Mohameda kakor božjega poslanca, ka¬ terega je poslal Bog sam, in so na njegov poziv zgradili molilnico, prvo mošejo. Iz Medine je razširjal svoje nauke s pomočjo beduinskih plemen in z golim mečem po drugih krajih. Naposled se je zmago- vavcu udalo tudi rojstveno mesto. Sčasoma ga je priznala vsa Arabija 632. za preroka in vladarja. Mohamed je umrl 1. 632.; pokopali so ga v Medini, kjer še zdaj kažejo in pobožno časte njegovo krsto. Mohamedova vera se zove islam, t. j. udanost v voljo božjo, njegovi verniki se zovejo moslemi, t. j. Bogu udani, in knjiga njegovih naukov koran. Mohamedov najimenitnejši nauk je: «Samo eden Bog je, in Mohamed je njegov prerok«. Kdor moli, kdor se posti, daje 17 ubogajme in gre vsaj enkrat v življenju na božjo pot v Mekko, ta opravlja dobra dela. Največjo zaslugo pa ima tisti, ki z golim mečem razširja njegovo vero. Bog je vsakemu človeku odločil usodo. Zaradi te vere, « fatalizem* imenovane, so hodili mohamedanci v boj, ne da bi se bili strašili smrti. Kdor pade za vero, bode na onem svetu užival največje slasti in radosti. Mohamedovi nasledniki, kalifi imenovani, so stolovali v Medini ter so bili Arabom duhovni in posvetni oblastniki. Med njimi slovi najbolj Omar, ustanovitelj arabske svetovne vlade. Ta bogaboječi in nravni junak je živel tudi kot kalif tako preprosto kakor navaden Arab; toda z navdušenimi vojaki si je osvojil Fenicijo, Palestino, Sirijo in Perzijo ter razširil arabsko gospostvo in Mohamedovo vero preko Oksa in Jaksarta do Inda. Njegov vojskovodja Amru si je osvojil Egipet, ki je pripadal vzhodnorimskemu cesarstvu, in je na ta¬ borišču arabske vojske pri Memfidu (Memphis) zgradil mesto Kairo. Zoper četrtega Mohamedovega naslednika Alija (Ali) se je vzdignil Omajevič Moavija. Osvojil si je kalifstvo in preložil pre¬ stolnico v Damask (Damascus). Kalifi Omajeviči so vladali do 1. 750. 750. in podjarmili severnoafriško obrežje, otoke Rod, Ciper, Sardinijo in Korziko, toda Carigrada niso mogli vzeti, dasi so ga oblegali dvakrat. Grk Kalinik (Kallinikos) je namreč izumil grški ogenj (zmešane tvarine, gorljive celo v vodi), katerega so po ceveh na- vračali na sovražne brodove, da so jih zažigali. Leta 711. je vojskovodja Muza poslal podpoveljnika Tarika na 711. Špansko, da bi si osvojil zapadnogotsko kraljestvo. Tarik je posedel skalovito brdo in zgradil ondu na njega temenu, kjer je bilo arabsko taborišče, mesto, ki s svojim imenom (Džebel-al-Tarik, brdo Tarikovo) še dandanes priča o tedanjih dogodkih. Hudi prepiri med Goti so drznim sovražnikom olajšali zmago. Kralj Boderih je prihitel z vojsko in udaril na mohamedance pri Xeresu (Heres) de la Fronterra. Osem dni so se bili. Dasi je bilo Gotov več nego Arabov, so bili vendar potolčeni. Njih kralj je bežeč utonil v Guadalquiviru (Gvadalkivir). Nato je zasedel Muza skoro vso deželo; samo majhna četa Zapadnih Gotov se je umeknila v Astursko pogorje in se tako otela tujega jarma. Potem so pridrli Arabi preko Pirenej v Francijo, toda Karol Martel jih je 1. 732. potolkel pri Toursu in Poitiersu ter jih zavrnil 732. na pirenejski polotok. Leta 750. se je vnel upor zoper Omajeviče, in Abul Abas, po¬ tomec Mohamedovega strica, se je polastil kalifstva. Z njim je K a sp ret, Zgodovina srednjega veka. 2 18 zavladala nova vladarska rodovina Abasovičev. Krvoločni Abul Abas je pozval vse Omajeviče na gosti in jih ukazal zavratno umoriti. Edini Abderaman je s pomočjo zvestih Beduinov utekel na Špansko, kjer so ga oklicali za kalifa. Odsihdob je bilo na Španskem kalifstvo s stolnim mestom Cordovo (Kordova) nezavisno od Abasovičev; ti pa so preložili prestolnico iz Damaska v Bagdad. V. Karol Veliki (768—814). Frankovsko kraljestvo je doseglo za Karola Velikega, sina Pipina Malega, vrhunec svoje slave. Karol je bil prav tako krepak kakor moder vladar; namenil se je premagati vsa germanska plemena na evropski celini ter med njimi razširiti in utrditi krščanstvo. 1. Karolove vojne. Silno krvave in dolgotrajne boje je bil Karol s sirovimi Sasi, ki so domovali med Renom in Labo in še onostran te velike reke. Med vsemi germanskimi plemeni so bili samo oni ostali zvesti starim bogovom, katere so molili ali pod svetimi drevesi ali ob studencih in častili še s krvavimi darovi. Skupnega vladarja niso imeli, a kadar se je vnela obča vojna, so si izvolili vojvodo iz plemenite rodovine. Hrabri in slobodoljubui so često napadali in pustošili Francijo, zato jih je sklenil Karol spokoriti in pokristjaniti. Boji so se začeli 772. 1. 772. ter so trajali s kratkimi presledki do 1. 804. V prvi vojni je Karol ondu, kjer je bil Armin potolkel Vara, razdejal Irminsul, po¬ gansko svetišče, stoječe v svetem gaju. Preplašeni Sasi so naprosili Karola miru in mu dali talce. Ko pa je počil glas, da je Karol v Italiji, so zopet zgrabili za orožje. To se je večkrat ponovilo. Sasi so se udali, kadar je bil Karol v njih deželi; kadar pa je bil v dalj njih krajih, so, pozabivši krst in pokorščino, rušili novosezidane cerkve, izganjali svečenike in se pod drznim vojvodo Widukindom upirali frankovskim vojskam. Leta 782. so Sasi pod poveljstvom Widukindovim blizu Wesre (Weser) popolnoma potolkli frankovsko vojsko. Ko je nato prihitel Karol, je saški vojvoda sicer zbežal k Dancem in uporniki so se udali; vendar je Karol grozovito ravnal z nezvestneži: v enem dnevi je dal v Verdenu ob Alleri pomoriti 4500 upornikov. Vzpričo te grozne ostrosti se je novič vzdignil ves narod, in Karol je le težko zadušil upor. Ko so bili mnogi Sasi 19 obležali na krvavih bojiščih, je Widukind izprevidel ničevost svojih bogov in se je poklonil Karolu, ki ga je odgnal s sabo v Francijo. V kraljevski palači so krstili Widukinda, in Karol sam mu je bil kum. Odsihdob je Widukind zvesto služil krščanstvu in ohranil Karolu pokorščino. Sčasoma se je pokristjanil ves saški narod. Da bi se ohranila in utrdila krščanska vera, je ustanovil Karol osem škofij (med temi Bremen in Paderborn). Aistulfov naslednik na langobardskem prestolu je bil kralj Dezi- derij (Desiderius), ki je hudo preganjal rimskega papeža Hadrijana. Ta je naprosil frankovskega kralja pomoči. Karol je zbral pri Genfu veliko vojsko in jo odgnal v dveh krdelih preko Alp. Leta 774. si je osvojil 774. Pavijo, Deziderijevo prestolnico, in združil langobardsko kraljestvo s frankovskim. Odslej se je Karol nazival kralja Frankov in Langobardov. Ujetega Deziderija so odgnali v samostan, kjer je ostal do smrti. Leta 778. se je napotil Karol z vojsko na Špansko. Barselonski namestnik se ni hotel udati Omajeviču Abderamanu, ki je bil usta¬ novil kalifstvo v Cordovi, temveč je šel v Paderborn, kamor je bil ravno Karol sklical državni zbor. Ondu je frankovskega kralja na¬ prosil pomoči. Ta je šel z vojsko preko Pirenej in oplenil vso deželo do Ebra; toda utrjene Saragosse ni mogel vzeti. Ko se je vojska na povratku pomikala črez klanec Roncesvalles (Ronsesvaljes), so Baski, razbojniški gorjanci, napadli in ubili zadnje čete in uplenili pratež. Med ubitimi junaki je bil tudi hrabri grof Roland. Poznejše pri¬ povedke opisujejo smrt tega junaka kaj čudovito. Ko so mu bili pobiti vsi tovariši, je zaželel Roland, ranjen po meču in kamenju, tudi umreti in rajši uničiti svoj krasni meč «durandarte» nego ga prepustiti sovražnikom. Torej je na vso moč treščil z mečem ob marmor, ali kamen se je razklal, meč pa se ni zlomil. Nato je za¬ trobil na reABalduin, Robert Normandijski, tuluški (Toulouse, Tuluz) grof Rajmund, ta- rentski knez Boemund in njegov sinovec Tankred. Ena križarska vojska pod vodstvom Gotfrida Bouillona je udarila preko Ogerske, druga iz Italije po morju v Carigrad. S pomočjo bizantinskega cesarja sta se prepeljali v Malo Azijo; potem je šla skupna vojska po žareči in malovodni planoti tega polotoka, kjer so mnogi ali onemogli od žeje in gladu, ali pa so jih pobili seldžuški konjiki. Naposled so prišli križarji v Sirijo, kjer so oblegali dobro utrjeno Antiohijo. Toliko da so si osvojili to mesto, že je prihitel mosulski sultan z veliko vojsko ter obkolil mesto od vseh strani. Skoro je nastala lakota v mestu, in brezupnost je obšla križarje. Kar se je oglasil romar: »Sveti Andrej mi je razodel v sanjah, da je sulica, s katero so prebodli Kristusa na križu, zakopana v cerkvi antiohijski; ž njo bodete zmagali.« In res so našli ondu sulico, in križarji so bili iz nova vsi navdušeni. Daši jih je trla lakota, so vendar planili na oblegavce in jih razkropili. Odtod se je vojska pomikala po silno težavni poti proti Jeruzalemu, čim bolj se je bližala svetemu mestu, tem manj se je spominjala truda in prebitih nadlog. Ko so naposled 6. dne junija 1099. 1099. 1. križarji z brda ugledali krasne mestne kupole, so pokleknili, 43 Pod. 7. Stolnica v Bambergu. 44 poljubovali sveto zemljo in s solznimi očmi hvalili Boga za to milost. Toda od 400.000 križarjev jih je samo 20.000 srečno do¬ spelo semkaj. Jeruzalem je bil dobro utrjen, in branilo ga je 40.000 Turkov. Prvi naskok je križarjem izpodletel, ker niso imeli niti metalnih strojev, niti pristopnih lestev, zakaj Palestina je pusta in gola kakor kraški svet. Ko so pa vendar naleteli na gozd in so na genovskih ladjah dospeli graditelji z orodjem, so postavili dva lesena stolpa, višja od mestnega ozidja, in ju primeknili k zidu. Nato so napadli Jeruzalem od vseh strani, toda mohamedanci so se hrabro branili. Obešali so na ozidje vreče, natlačene s senom in slamo, da niso zidolomi izdali ničesar; metali so kamenje in strelice na naskako- vavce ter lučali goreče smolnice in žveplenice na stolpa. Dva dni je trajal grozni boj; kristjanom je že upadalo srce. Zdajci se je posrečilo Gotfridu Bouillonu, najrazsodnejšemu in najhrabrejšemu izmed vseh križarjev, da je izpustil dvigljiv most na zid. Vzkliknivši: «Bog hoče tako!« je neprestano prodiral dalje, dočim sta se tudi Tankred in Rajmund na drugih krajih drevila na Turke. Grozno krvava je bila osveta razljučenih kristjanov. Ko se je polegla maščevalnost, je šla vsa vojska belo oblečena in brez orožja v cerkev Svetega groba in se zahvalila Bogu. Sedaj so Gotfrida Bouillonskega oklicali za kralja. Ta pobožni in hrabri vitez je rad in vestno opravljal službo kraljevsko, toda kraljevske krone ni hotel vzprejeti. Ponižno je dejal: «Nikoli ne bodem nosil kraljevske krone ondu, kjer je nosil moj Vzveličar trnjevo krono«. Umrl je že naslednje leto. Njegov brat in naslednik Balduin si je že vzdel ime kralja, jeruzalemskega. Vedno so pretile nevarnosti novemu kraljestvu, zakaj Turkov je bilo mnogo več nego hrabrih bojevnikov, ki so služili kraljem. Da ni državica skoro raz¬ padla, to je bila zasluga viteških redov, ki so se osnovali v Sveti deželi. Razven tega, da so se redovniki zavezali z običnimi meni¬ škimi obljubami, so se morali tudi z mečem boriti proti sovražnikom. Leta 1118. so osnovali francoski vitezi red templjarjev, ki je imel redovno palačo poleg nekdanjega Salomonovega templja. Ob istem času je papež bratovščino Ivanovcev, ki so se imenovali po svojem zaščitniku sv. Ivanu in so bili doslej samo stregli bolnim romarjem, izpremenil v ivanovski red (Johanniter). Ivanovci so pozneje zbežali pred Turki na' otok Rod in naposled na Malto; zato so se tudi zvali rodski in maltski vitezi. Šele 1. 1190. se je osnoval red nemških 45 vitezov. Članovi teli redov, katerim so bili glavarji veliki mojstri (Hoclimeister), so se delili na viteze, ki so se bojevali z nejeverniki, na duhovnike, ki so opravljali službo božjo, in na služeče brate, ki so stregli bolnikom. XI. Nemška za prvih Staufovcev. 1. Konrad III. (1138—1152). a) Staufovci in Welfovci. Ko je 1.1125. s Henrikom V. izmrla frankovska rodovina, sta bila najmogočnejša velikaša nemška Staufovca Konrad in Friderik, katerih mati Neža se je bila drugikrat omožila z avstrijskim kra¬ jinskim grofom Leopoldom III. Toda nemški knezi niso hoteli izvoliti nobenega teh bratov, nego so posadili na kraljevski prestol Lotarja Saškega. Lotar III. (1125—1137) se je moral ves čas svojega vladanja bojevati s Staufovci, sosebno s Friderikom, vojvodo švabskim. Da bi se jih lože ubranil, je udal edino hčer Jero za Henrika Oholega, vojvodo bavarskega iz rodovine Welfovcev, in mu izročil svojo vojvodino saško in kraljevske svetinje. Zato je menil Henrik Oholi, da ima tudi pravico do prestola, toda nemški knezi so izvolili po Lotarjevi smrti Staufovca Konrada za kralja. Z njim je zavladala slavna in Babenbergovcem sorodna rodovina Staufovcev. Konrad III. je zahteval, naj mu vojvoda Henrik izroči Saško, zakaj nobeden nemški knez ni smel imeti zajedno dveh nemških vojvodin. Ker se mu Henrik ni udal, mu je vzel tudi vojvodino bavarsko ter jo podelil svojemu polbratu, avstrijskemu krajinskemu grofu Leopoldu IV. Zaradi tega se je vnela krvava vojna med Wel- fovci, ki so se nazivali po gradu «Waiblingen» pri Stuttgartu tudi «Waiblinger». Malo potem so v Italiji pristaše papeževe nazivali Guelfe t. j. Welfovce, cesarjeve prijatelje pa Ghibelline* t. j. Hohen- staufovce. Henrik Oholi je umrl 1. 1039. ter ostavil devetletnega sina, Henrika Leva, za katerega so se poganjali zvesti pristaši. Nekoč je kralj Konrad obsedal welfsko mesto Weinsberg, ki se je trdovratno branilo. To je Konrada toli razljutilo, da je sklenil pomoriti vse može, kadar jih ukloni. Osvojivši si mesto, je samo * Ghibellini (Gibelini) pomeni v arabščini «Hohenstaufi» (Visoke gore). 46 ženam dovolil prost odhod, toda smele so ponesti iz mesta, kar jim je bilo najljubše. Nato so si žene naprtile svoje može, očete in brate ter jih iznesle iz mesta. Kraljevi spremljevavci so jim na¬ sprotovali, češ, da ta zvijača ne sme obveljati, ali kralj jih je zavrnil, rekši: »Zavijati in oporekati svojo besedo ni moško ni kraljevsko> ter je pomilostil može. Nekoliko let potem sta se spravili stranki, in kralj je izročil mladoletnemu Henriku Saško, Bavarsko pa je 1. 1141. po smrti Leopolda IV. podelil njegovemu bratu in nasledniku v avstrijski krajinski grofiji, Henriku Jasomirgottu. b) Druga križarska vojna. Leta 1145. je počil strašni glas, da so mohamedanci vzeli kristjansko mesto Edesso in da preti ista nevarnost Jeruzalemu. Takrat je živel na Francoskem imeniten opat, Bernhard po imenu. Rodom plemenitnik, se je odrekel svetu ter vstopil v strogi samostan cistercitski. Tretje leto so ga izvolili za opata samostanu, uteme¬ ljenemu v Clairvauxu (Klervo). Zaradi svoje dobrodelnosti je skoro zaslul po svetu, in duhovski in posvetni knezi so ga vpraševali za svet. Trudil se je zapadne kneze in narode pridobiti za novo križarsko vojno. Medel od posta in trpljenja, je potoval od kraja do kraja in z živo besedo navduševal Francoze za križarsko vojno. Francoski kralj Ludovik VIL se je takrat bojeval z dvema upornima podložnikoma; pri tem so njegovi vojaki sežgali cerkev, v kateri je mnogobrojna množica iskala varnega zavetja. Da bi si vpokojil vest zaradi tega zločinstva, se je zaobljubil na križarsko vojno; opat Bernhard ga je utrdil v tej nameri. Malo potem se je opat napotil na Nemško; kamor je prišel, so se zbrale velike množice, da bi si ogledale čudovitega moža. V stolni cerkvi speierski je kralju Konradu z navdušeno besedo očital dobrote, katere je bil prejel od Boga, in ga je opominjal, naj si pripne sveti križ. Globoko ginjeni Konrad je vzkliknil: »Spoznavam božje dobrote, in volja me je vedno služiti Bogu». Nato ga je Bernhard označil s svetim križem in 1147. mu izročil zastavo. Leta 1147. je krenil Konrad z odlično vojsko ob Dunavu proti Carigradu; po isti poti, samo malo pozneje, se je napotil za njim Ludovik VIL s svojimi Francozi. Toda druga križarska vojna ni imela uspeha. Več tisoč vojščakov je umrlo na težavni poti po Mali Aziji; z ostalimi sta kralja oblegala Damask, in ker nista mogla premagati mesta, sta se z nekoliko spremljevavci vrnila domov. 47 2. Friderik Rdečebradec (1152 —1190). a) Sprava medWelfovci in Staufovoi. Naslednik Konradu III. je bil njegov sinovec Friderik, kateremu so Italijani zaradi rdeče brade vzdeli ime Barbarossa, t. j. Rdečebradec. Bil je krepak, hraber, pravičen in blagodušen vladar. Dve leti po izvolitvi se je odpravil v Italijo, kjer ga je papež Hadrijan ovenčal s cesarsko krono. Spotoma je videl, kako so se bogata lombardska mesta odtezala nemški oblasti. Preden pa bi dvignil cesarski ugled v Italiji, je bilo treba umiriti Nemčijo. Zato je 1. 1156. Henriku Levu vrnil 1156. vojvodino bavarsko in nagradil Henrika Jasomirgotta s tem, da je proglasil krajinsko grofijo avstrijsko za dedno vojvodino. Prvi avstrijski vojvoda je preložil prestolnico na Dunaj in tukaj ustanovil benediktinski samostan Škotov. Mesto se je jelo mogočno razvijati, in obrt in trgovina sta cvetela v njem. b) Boj z lombardskimi mesti in papežem Aleksandrom III. Preden je Friderik drugič krenil v Italijo, je češkemu vojvodi Vladislavu podelil kraljevsko krono kot osebno počastilo, a ta mu je zato obljubil pomoč v nastopni vojni. Leta 1158. se je Friderik napotil v Italijo. Vsa mesta Gorenje Italije so se mu poklonila, samo bogati in ponosni Milan ne. Meščani so se zanašali na visoke stolpe in trdne zidove in na mnogobrojno vojsko, dobro izurjeno v orožju. Cesar je obkolil mesto od vseh strani in uklonil Milančane, oslabele od gladu. Meščani so med razvrščenima oddelkoma nemške vojske korakali v tabor cesarjev; spredaj je šla duhovščina z gorečimi svečami v rokah; za njimi je stopalo svetovavstvo in plemstvo boso in z golim mečem na hrbtu, naposled so se pomikali ostali meščani, siromašno oblečeni in z vrvjo okolo vratu. Vsi so pokleknili pred cesarja in ga prosili milosti, rekši: . Najimenitnejša sta bila TFa/ier von der Vogelweide, ki se je najrajši mudil na dvoru Baben- bergovcev (Dunaj), in Ulrik Lichtensteinski, ki je opisal noše in obi¬ čaje slovenske ter Slovence pohvalil kot zmerno in delavno ljudstvo. Ko je Ulrik kot Venera preoblečen potoval po slovenskih zemljah, ga je koroški vojvoda Bernard pozdravil s slovenskimi besedami: »Bog vas sp rimi, kraljeva Ven us!» c) Turnirji. Turnirji ali viteške igre so imeli namen, da so vitezi vpričo mnogobrojnih gledavcev izkazovali svojo hrabrost. Ogradilo se je piano polje; za ograjo je stalo preprosto ljudstvo, dočim so imenit¬ niki z odra ali balkona gledali na viteze. Vitezi so prijezdili na oklopljenih konjih in opravljeni z jasno opremo. (Pod. 9.) Ker so jim naličniki zakrivali obraz, so jih spoznavali samo po podobah, naslikanih na ščitih, katere so nazivali grbe. Pri turnirjih je šlo za to, da so se konjiške čete pripravljale na boj; bili so tedaj iz prva nekako konjiške vaje. Dotični vitezi so se razvrstili na dve enoliki četi; pod vodstvom poveljnikov se je druga navaljevala na drugo in se trudila, da bi vrgla nasprotnike s konj in jih ujela. Ujetniki so se morali oprostiti z veliko odkupnino. Ko je sila težke konjiče v štirinajstem stoletju pojemala čimdalje bolj, so tudi turnirji izgubili prvotni namen, in naposled so se vitezi samo očitno gizdali. Ko je 58 glasnik zatrobil, se je zaprašil vitez z naperjenim kopjem na viteza; kdor je vrgel nasprotnika s konja ali zlomil kopje na njega prsnem oklopn, ta je zmagal. Marsikateri vitez je v enem dnevi zlomil nad petdeset kopij. Zmagovavcu so odlične gospe darovale različne darove, kakor zlate verižice, prstane, sleme, meče i. dr. Pod. 9. Vojna oprema iz srednjega veka. 3. Promet. Za križarskih vojen je bil promet med vzhodnimi in zapadnimi deželami živahnejši nego prej. Odkar so križarji hodili po cesti ob Dunavu v Carigrad, se je v Avstrijo in Nemčijo uvažalo mnogo dotlej neznanih sirovin in umetnih izdelkov. Dunaj in Regensburg sta bili bogati trgovinski mesti. Benečani in Genovčani so prevažali na ladjah razno blago v Italijo in odtod na Nemško, Francosko in Angleško. Po tej trgovini so obogatela mnoga mesta, poleg Dunaja in Regensburga Augsburg. Ulm, Norimberk (Niirnberg), Mainz in Kolin (Koln). Severonemška in nizozemska mesta so posredovala trgovino z Anglijo, renska mesta s Francijo, ki pa je dobivala blago tudi iz Marseille-a (Marsej). 59 XIV. Rudolf Habsburški (1273 — 1291). 1. Medvladje. Po smrti Viljema Holandskega so 1. 1256. nemški knezi izvolili dva inozemska kneza za kralja: nekateri angleškega princa Riharda Cornwalliskega (Kornvals), brata angleškemu kralju Henriku III., drugi Alfonsa X., kralja kastiljskega. Obema je bilo malo do Nemške; država je bila tako kakor brez glavarja, in zato se zove ta doba medvladje. Povsod je vladala pestna pravica, t. j. sirova sila. Knezi so delali po svoji volji in širili svojo oblast na škodo in izgubo slabših, sosebno mest; vitezi so plenili trgovske ladje in tovorne vozove, ali pa so pobirali cestnino, zapirali trgovce in jim izvijali denar. Najmogočnejši knez v tem brezpravnem času je bil Premisi Otakar II., kralj češki. 2. Premisi Otakar. Poslednji Babenbergovec in vojvoda avstrijski in štajerski je bil Friderik Bojeviti, ki je padel 1. 1246. v bitki z Ogri, ne da bi 1246. bil zapustil potomca. Obe vojvodini so upravljali cesarski namest¬ niki, toda po smrti cesarja Friderika II. je izvolilo avstrijsko plemstvo za vojvodo Premisla Otakarja, sina češkega kralja Vaclava I. Ta je 1. 1251. pridrl z vojsko v Avstrijo in zasedel Dunaj. Potem se je poročil z Marjeto, sestro poslednjega Babenbergovca in vdovo Stau- fovca Henrika (VIL), ki si je prisvajala pravico do nasledstva po «privilegium Fridericianum minus*. Štajersko pa je posedel ogrski kralj Arpadovič Bela IV. Toda štajerskim plemičem ni bilo po volji madjarsko gospostvo, in zato so pozvali v deželo Premisla Otakarja. Ta je bil 1. 1253. po smrti svojega očeta zavladal na češkem in Moravskem in bil zategadelj jako mogočen. Razven tega se mu je posrečilo izgnati Madjare iz Štajerske in si osvojiti to deželo. Razljučeni Bela je udaril z vojsko v Dolenjo Avstrijo, toda bil je poražen pri Kresenbrunu (KroiBenbrunn) ter je moral prepustiti Štajersko Premislu Otakarju II. Skoro potem je doletela Premisla Otakarja nova sreča. Takrat je vladal na Koroškem in Kranjskem vojvoda Ulrik iz rodovine Sponheimske, čegar mati je bila premislidska princesinja. Ker ni imel otrok, je volil ob smrti obe deželi kralju Premislu Otakarju, ki ji je združil s svojimi deželami 1. 1269. 60 Otakar II. je bil sedaj najmogočnejši knez srednje Evrope, zakaj njegova oblast je sezala od Krkonošev do Jadranskega morja. Vladal je izvrstno; sosebno je cvetela češka, kamor je pozval mnogo na- selnikov, ki so utemeljevali mesta in trge. Njegovi dohodki so bili toliki in njegov dvor tako sijajen, da so ga sploh nazivali »zlatega kralja*. Bil je jako hraber, in njegova težka konjiča je bila nepre¬ magljiva, kadar se je ž njo pognal na sovražnika. Imenovali so ga pa tudi »železnega kralja*, ker je vladal jako strogo. 3. Rudolf Habsburški. 1273. Medvladje je prestalo 1. 1273., ko so najimenitnejši duhovni in posvetni knezi, ki so se odslej nazivali izborni knezi, izvolili švab- skega grofa Rudolfa Habsburškega za nemškega kralja. Še dandanes Pod. 10. Razpah grad Habsburg. stoji na brdu, ki se dviga v kantonu argavskem ob desnem bregu reke Are s planega polja, razpali grad Habichtsburg ali Habsburg (Pod. 10.), katerega je nekdaj sezidal škof Werner straGburški, Rudolfov pra¬ ded. Rudolf je imel v Švici, Alzaciji in na Švabskem velika posestva ter je slovel po daljnjih deželah za hrabrega, poštenega, pravičnega in pobožnega moža. Ko ga je došla kraljevska čast, je imel petin¬ petdeset let. Vsakdo ga je lahko spoznal po visoki rasti, ostrem pogledu in orlovskem nosu. Nekoč je srečal na lovu svečenika, ki je šel obhajat bolnika. Ko pride duhovnik do deročega in naraslega potoka, ki je podrl most, ga posadi Rudolf na svojega konja, da se bi ne zakesnil s svetim opravilom. Ko mu duhovnik drugi dan pri¬ vede konja, ga grof neče vzeti nazaj, češ: »Nikoli več ne zasedem 61 za lov in boj konja, ki je nosil mojega Vzveličarja.* Kakor mnoge druge romarje, tako je spremil nekoč tudi marnskega nadškofa Wernerja črez Alpe v Italijo, in ondaj je cerkveni knez do dobra spoznal vrlega moža. Priporočil ga je drugim knezom in pripomogel, da so ga izvolili za kralja. Ko je grof Rudolf z vojsko obsedal mesto Basel in pobijal ondotnega škofa, se je približala jasna četa vitezov, in njih poveljnik mu je poročil, da je izvoljen za kralja. Veselo je kralj zaklical vojščakom: »Mirujte in izpustite ujetnike!» Potem se je napotil v Frankfurt in odtod v Achen. Ko so ga okro¬ nali, je zaželel, da bi mu knezi po tedanjem običaju prisegli'zvestobo na državno žezlo; a tega ni bilo pri rokah. Urno je prijel Rudolf razpelo, je poljubil in dejal: «Sveti križ, ki je odrešil svet, pač lahko nadomesti žezlo*. In voljno so mu knezi prisegli zvestobo. 4. Boj Rudolfov z Otakarjem. Novoizvoljeni kralj je opustil namere svojih prednikov; za Italijo ni maral, temveč je posvečeval vse svoje moči Nemčiji. Pozval je kralja Pfemisla Otakarja, naj mu izroči dežele, katerih se je bil polastil za medvladja, in naj bode zadovoljen s češko in Moravsko. Otakar se je temu pozivu uprl. Nato se je Rudolf s krepko vojsko napotil ob Dunavu nizdolu proti Dunaju. Ker pa je avstrijsko in štajersko plemstvo potegnilo z novim kraljem, se je ponosni Otakar spokoril in prišel v Rudolfov tabor pred Dunajem; tu se je poklonil kralju, se odrekel novo pridobljenim deželam in prejel Češko in Moravsko kot fevd. A skoro se je skesal tolike prijenljivosti in je 1. 1278. zopet 1278. zgrabil za orožje. Otakar je udaril z veliko vojsko v Dolenjo Avstrijo, kjer se mu je Rudolf pri Suhih Krutih (Diirnkrut) postavil v bran. Zjutraj dne 26. velikega srpana se je vnela bitka. Bojni krik češki vojski je bil: »Praga*, Rudolfovi: »Kristus*. V metežu je vojščak iz Otakarjeve vojske Rudolfu prebodel konja; kralj je padel na tla, toda neki vitez ga je posadil na drugega. «Ne skrbite dalje samo zame, temveč planite v boj!« je vzkliknil Rudolf svojim vitezom. Polagoma se je nagibala zmaga na njegovo stran. Otakar se je bil junaško; ko se je pa konj zgrudil pod njim, je padel na tla in na¬ sprotni vitezi so ga prebodli s sulicami in meči. Do živega ganjen, je stal zmagavec ob truplu nasprotnikovem. Rudolf je ukazal mrliča odpeljati na Dunaj, ga pomaziliti in potem odpeljati v Prago. Otakar- jevega sina Vaclava je posadil na kraljevski prestol češki in mu dal svojo hčer Juto za ženo. Avstrijsko in Štajersko pa je 1. 1282. spo- 1282. 62 Pod. 11. Rudolfa Habsburškega nagrobni kamen. razumno z nemškimi knezi izročil svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu, toda že leto potem je podelil ime¬ novani deželi samo Albrehtu v last: Koroško pa je 1. 1286. izročil zvestemu zavezniku graivcMajnliardu Tirolskemu, kateremu je bil že prej pre¬ pustil Kranjsko. Tako je Rudolf utemeljil habsburško- avstrijsko vladarsko rodovino. 5. Rudolfova smrt. Potem se je Rudolf so- sebno trudil, da bi uredil in pomiril državo. Cesto je sodil sam, rušil razbojniške gradove in ukazal brezozirno usmrče- vati razbojniške viteze. Cesto je dejal: «Ta ni plemenit, kdor pleni sirote in prezira pravico«. Tolikanj se je trudil po državi uveljaviti zakone, da so ga nazivali »živi zakon«. Kakor ostro je kaznoval zlo¬ čince, tako milo je ravnal z dobro mislečimi podložniki. Ko so mu nekoč očitali, da je premilostiv, je rekel: «Cešče sem se kesal, da sem bil prestrog, a nikdar se ne bodem kesal, da sem bil pre¬ dober«. Oblačil se je vedno preprosto ter pil in jedel zelo zmerno. Nekoč je ob vojni pošel ves živež. Rudolf je izpulil repo iz njive in jo po¬ jedel, rekši: «Dokler imamo 63 še to, ne umremo od lakote . Ko se je postaral in čutil, da je po njem, si je želel v Speier, kjer so pokopavali cesarje. Toda na poti je umrl v Germersheimu. 1. 1291. Globoko in odkritosrčno so žalo¬ vali po pravičnem in ljudomilem vladarju, ki se res imenuje ob- novitelj države. Ljudstvo ga je imelo še dolgo v blagem spominu, in kadar se je komu očitalo, da ni mož beseda, so rekli: «Ta ni pošten kakor Rudolf«. (Pod. 11.) XV. Nemška pod vladarji iz raznih rodovin. 1. Albreht I. (1298 — 1308). Po Rudolfovi smrti so izvolili knezi izborniki grofa Adolfa Nassavskega za kralja, ali že 1. 1298. so ga zopet odstavili in po¬ sadili Rudolfovega sina Albrehta na kraljevski prestol. Pri Gbllheimu, zapadno od Wormsa, sta se udarili vojski; Adolf je bil premagan in ubit. Albreht I. je krepko in modro vladal ter prevzetne kneze uklonil kraljevski oblasti. Takrat sta izmrli vladarski rodovini v sosednji češki in Ogrski; 1. 1301. je umrl poslednji Arpadovič Andrej III., 1. 1306. poslednji Pfemislovič Vaclav III. Albreht bi bil rad pridobil češko in Ogrsko svoji rodovini, toda ta nakana se mu ni posrečila. Tako zvanim planinskim kantonom Schwyzu, Uriju in Unter- waldnu (Švic, Uri, Untervalden) ob južni in vzhodni obali Vierwald- stadtskega jezera so od davnih časov vladali Habsburgovci, toda kantoni so se vsekakor hoteli iznebiti habsburškega gospostva in samo cesarja priznavati za gospoda. Da bi se ubranili sovražnikov, so sklenili po Rudolfovi smrti zavezo. Ko pa je zavladal Albreht, so se morali zopet ukloniti habsburškemu gospodstvu. Poročila o Albrehtovem samosilnem gradniku Gefilerju in Viljemu Tellu, kateri je na Gefilerjev ukaz ustrelil sinu jabolko z glave in zato potem s pušico usmrtil Gefilerja ter pozval rojake na boj za slobodo, niso resnična. Žalostno je končal Albreht. Njegov sinovec Ivan se je, meneč, da se mu krate pravice, z nekaterimi vitezi zarotil zoper kralja. Ko je Albreht jezdil na svoj grad Habsburg, so ga zarotniki zavratno napadli in ga umorili. Ivan, zaradi tega zločina imenovan Paricida (morivec svojega sorodnika), je pobegnil v Italijo, kjer je umrl v samostanu v Piši. 64 Albrehtova soproga je bila Elisabeta, hči Majnharda, grofa tirolskega in vojvode koroškega. To krotko in milosrčno kneginjo so povsod visoko čislali. Albreht je zapustil pet sinov: Friderika Lepega, Leopolda Veličastnega, Albrehta Modrega, Henrika Milega in Otona Veselega. Toda izbornim knezom ni bil nobeden po volji, nego izvolili so Henrika Luxemburškega. 2. Henrik VIL Luxemburški (1308—1313). Henrik VIL je bil viteški knez, ki se je trudil razširiti oblast svoje rodovine in v Italiji obnoviti nemško gospostvo. Na Češkem so bile po smrti Vaclava III. zmede zaradi nasledstva. Češki veli- kaši so izprosili od cesarja njegovega sina Ivana za kralja, in ta se je 1. 1310. poročil z Elizabeto, sestro poslednjega Premisloviča. Tako so Čehom zavladali Luxemburgovci. Nato se je Henrik na¬ potil v Italijo, kjer so se še vedno borili Welfi in Ghibellini. Daši je bil v Rimu ovenčan s cesarsko krono, ga vendar niso vsi Italijani priznali za cesarja. Ko se je pripravljal na boj z Welfi, je nagloma umrl v Toscani. 3. Friderik Lepi Avstrijski (1314—1330) in Ludovik IV. Bavarec (1314 —1347). a) Boj za kraljevski prestol. Po Henrikovi smrti so izvolili nekateri izborniki Friderika Lepega avstrijskega vojvoda, drugi pa Ludovika Bavarca za kralja. Oba sta si bila stričnika in prijatelja izza mladih let; a sedaj sta še borila za kraljevsko krono. Friderika je podpiral njegov krepki brat Leopold, z Ludovikom pa so potegnili češki kralj Ivan in Švicarji. 1315. Leopold je šel 1. 1315. z viteško vojsko na nezveste Švicarje, a ti so ga nenadoma napadli pri Morgartnu, v ozki soteski med strmo goro in globokim jezerom. Dočim so nekateri Švicarji valili z gore skale in hlode na stisnjene viteze, so jih drugi napadli od spredaj in jih večinoma pobili. Na Nemškem je trajala vojna do 1. 1322.; pri Muhldorfu ob Innu na Bavarskem je bila odločilna bitka. Kralj Friderik je udaril na nasprotnika, ne da bi bil počakal brata, ki je prihajal s švabskimi vitezi. Na čelu svojih vojščakov se je Friderik junaško bil za krono; menil je, da je zmaga že njegova, zlasti ko se je četa vitezov, prihajajoča iz zarasle doline, bližala njegovemu levemu krilu. A ta vojska ni bila Leopoldova, kakor je menil Friderik, ampak oddelek bavarske vojske, ki je 65 hitro planil v boj in naklonil zmago Ludoviku. Friderik se je boril, dokler se ni zgrudil konj pod njim; nato se je udal. Tudi njegov brat Henrik je bil ujet. Friderika so odgnali v grad Trausnitz ob vznožju Češkega lesa, Henrika pa je češki kralj Ivan zaprl v ječo v Ptirglitzu pri Pragi. Toda skoro po tej bitki je prestalo prijateljstvo med češkim kraljem Ivanom in Ludovikom Bavarcem. Pod. 12. Ustanavljanje koroških vojvod. Od 1. 1309. do 1. 1377. so stolovali papeži po želji francoskih kraljev v Avingnonu (Avinjon) ob dolenjem Rodanu. V tem času so se morali popolnoma pokoriti francoskim kraljem. Papež Ivan XXII. je trdil, da ima samo papež pravico razsojati nezložne volitve kraljevske na Nemškem, in je proklel Ludovika, ki se mu ni hotel udati. Ker je tudi avstrijski vojvoda Leopold nadaljeval vojno, je zabredel Ludovik v veliko stisko. Zato se je napotil v trausniški Kaspret, Zgodovina srednjega veka. 5 66 grad in izpustil svojega ujetnika proti temu, da bi se odpovedal cesarstvu in pregovoril brate, naj sklenejo ž njim mir. Friderik, ves potrt od poltretjeletnega zapora, je prihitel na Dunaj, kjer so ga njegovi podložniki pozdravili jako veselo. Toda slobode se ni mogel prav veseliti ob nesreči, katera je bila zadela njegovo ženo Elizabeto. Ta je namreč toli žalovala in jokala po svojem možu, da je napo¬ sled oslepela. Ker se je Leopold branil priznati Ludovika za kralja, se je Friderik vrnil v Monakovo k nasprotniku. Ludovika je taka Pod. 13. Vojvodski stol na Gosposvetskem polju. zvestoba toli genila, da ni ravnal ž njim kakor z ujetnikom, ampak je hotel ž njim deliti vladarske pravice. A Friderik se je skoro po 1330. smrti zvestega brata Leopolda vrnil v Avstrijo, kjer je umrl 1. 1330. na svojem gradu Guttensteinu. b) Albreht II., avstrijski vojvoda. Po smrti Friderika Lepega je v Avstriji zavladal njegov brat Albreht II. Modrijan ali Hromeč. Ta knez je bil 28 let hrom, in nosili so ga na stolu, kamor je bilo treba. Vendar je vestno opravljal vladarske dolžnosti. Cesto je 'potoval po svojih deželah, 67 prijazno zaslišaval vsakega podložnika, preprostega kmeta kakor imenitnega plemenitaša, in sodil pravično. Pridobil je svoji rodovini deželo Koroško. Leta 1335. je umrl v gradu Tirolah Majnhardov sin, Henrik 1335. Tirolski in Koroški. Ostavil je hčer Marjeto «Maultasch», ki je bila Pod. 14. Karlov Tin. poročena s sinom češkega kralja Ivana. Obdržala je samo Tirole, zakaj Koroško in Kranjsko je bil cesar Ludovik podelil Habsburgovcem. Korošci so se Albrehtovemu bratu Otonu Veselemu po stari slovenski šegi poklonili na Gosposvetskem polju, kjer je stal kamenit vojvodski stol. Na tega je sedel sloboden kmet iz rodu Edlingerjev, ki je imel to pravico od starodavnih časov po dednem pravu. Z eno roko je držal bika marogca, z drugo šarasto kobilo. Vojvoda, 5* 68 v sivo raševino oblečen in s pastirsko palico v roki, se je s sijajnim spremstvom približal kmetu ter mu obljubil, da bode pravičen sodnik, prijatelj in zaščitnik pravi veri. (Pod. 12.) Nato je kmet vojvodi pre¬ pustil svoj sedež ter odgnal bika in kobilo. Po slovesnosti so mu izročili vojvodsko kmetiško obleko in šestdeset beličev. Nato se je postavil knez, oblečen kakor je bil, na kamen, potegnil svetli meč in ga zavihtil na vse štiri vetrove, češ, da bode vselej pravično sodil in ščitil deželo. Potem se je napotil umeščeni vojvoda v starodavno in veličastno Gosposvetsko cerkev, kjer ga je blagoslovil najvišji deželni duhovnik. Po končani božji službi se je preoblekel in sedel s sprem¬ stvom za mizo k slovesnemu obedu, pri katerem so najimenitnejši deželni dostojanstveniki opravljali svoje službe. Po slovesnem obedu se je knez z vsem spremstvom odpravil na polje pod Gospo sveto k vojvodskemu stolu, (Pod. 13.) kjer je javno sodil pravico in podeljeval vojvodske fevde. c) Poslednja leta Ludovikovega vladanja. Kralj Ludovik IV. je goreče želel pridobiti Tirole svoji rodo¬ vini. Pregovoril je Marjeto «Maultasch», da se je ločila od svojega moža in se poročila z njegovim sinom Ludovikom, kateremu je bil že 1. 1320. prepustil krajino Braniborsko. Zaradi te pohlepnosti po deželah se je cesar zameril nemškim knezom, in papež Klement VI. ga je izobčil iz cerkve. Zato so izvolili knezi 1. 1346. Karola, kralje¬ viča češkega, sina Ivanovega za kralja. Preden se je vnela vojna med obema, je Ludovik umrl 1. 1347. XVI. Luxemburgovci na nemškem prestolu. 1. Karol IV. (1347 — 1378). Ivan, prvi Luxemburgovec na češkem prestolu, je bil viteški kralj; ljubil je boje in turnirje ter se je kaj rad mudil na Franco¬ skem, v deželi dvornih šeg. Sina Karola je dal vzgojiti na francoskem dvoru. Na Francoskem je Ivan, ki je naposled oslepel, tudi umrl. a) Karolovo vladanje na Češkem in Nemškem. Karol IV., Ivanov sin, se je pogajal tako oprezno, da je po¬ množil rodovinska posestva. Ko so mu Wittelsbachovci prepustili Braniborsko, je obsezala njegova oblast češko, Moravsko, Šlesko, Lužice in krajino Braniborsko. Po očetovsko je skrbel za češko; 69 pospeševal je poljedeljstvo, vinarstvo, hmeljarstvo, obrt in trgovino. Dočim so cvetele v drugih deželah sloveče velike šole, kakor na Francoskem vseučilišče v Parizu in velike šole v Salernu in Bologni na Italijanskem, ni imela njegova država nobenega takega zavoda. Zato je 1. 1348. ustanovil vseučilišče v Pragi, ki je 1. 1373. štelo okolo 10.000 slušateljev. Za njega se je preosnovala praška škofija v nadškofijo; okrasil je tudi svojo prestolnico z lepo gotsko cerkvijo /SV. Vida in zgradil črez Veltavo zidan most, ki stoji še dandanes; blizu Beruna (Beraun) je sezidal grad Karlov Tin (Pod. 14), kjer so se hranile državne svetinje. Za Nemško je izdal nov izborni zakon, zlato bulo, po katerem je bilo sedmorici izbornih knezov voliti nemškega kralja. Izborni knezi so bili: nadškofje v Mainzu, Trieru in Kolinu, kralj češki, palatinski grof ob Renu, vojvoda saški in krajinski grof braniborški. V Frankfurtu ob Menu so volili kralje, in ti so bili potem v Achnu okronani. Poleg tega je podelil izbornim knezom toliko pravic, da so bili skoro popolnoma nezavisni od cesarja. Karol je šel dvakrat v Italijo; na prvi poti ga je papežev legat okronal za cesarja, toda Karol se je le malo vtikal v italijanske boje. b) Avstrijski vojvoda Rudolf IV. Karol je svojo hčer Katarino poročil z avstrijskim vojvodom, Rudolfom IV. Utemeljiteljem, ki je bil sin in naslednik Albrehta II. ter je vladal od 1358. — 1365. leta. Vzpričo tega zakona so se spo¬ prijateljili Habsburgovci in Luxemburgovci, ki so se bili doslej sovražili. Rudolf je bil knez visokoletečih misli ter je v marsičem posnemal svojega tasta. Tudi on je pospeševal razvoj mest ter je začel ondu, kjer je stala stara cerkev Sv. Stefana na Dunaju, graditi novo cerkev, s katero se še dandanes ponaša naša prestolnica. Takisto je ustanovil 1. 1365. dunajsko vseučilišče. Tudi se mu je posrečilo 1365. pomnožiti rodovinsko oblast. Tirolska grofica Marjeta je svojega sina Majnharda poročila z Rudolfovo sestro in postavila avstrijskega vojvodo Rudolfa za pra¬ vega dediča, ko bi njen sin umrl brez potomcev. A tudi Wittels- bachovci so hrepeneli po tej lepi deželi. Ko je vojvoda Rudolf zvedel meseca prosinca 1. 1363., da je Majnhard obolel, je pohitel v nad- 1363. škofijo salzburško in odtod črez Visoke Ture v Tirole. Zašel je v velike nevarnosti; cesto je plezal po vseh štirih, a dospel je vendar na vrh prelaza in odtod v Pusto dolino (Pusterthal). Tu mu je došel glas, da je že umrl njegov zet Majnhard. Marjeta se je preselila na 70 Dunaj, kjer je ostala do smrti. Rudolf je umrl L 1365. na poti v Italijo, šele v 26. letu svoje dobe. Od patrijarha oglejskega je bil pridobil več posestev na Notranjskem. c) Ludovik Veliki, kralj ogrski. Ob tem času je bila ogrska država najobsežnejša. Nekoliko let potem, ko so izumrli Arpadoviči, so izvolili Ogri za kralja Anjouvinca in napoljskega princa Karola Roberta. Njegov sin in naslednik Ludovik Veliki je vladal od 1. 1342 — 1382. Ta kralj je ustanovil vseučilišče v Pečuhu ter zgradil za svoj sijajni dom v Budimu krasno kraljevsko palačo in v Košicah (Kaschau) lepo pre¬ stolno cerkev. Posrečilo se mu je tudi razširiti oblast po Multanski, Valaški in Bolgarski. Ko je 1. 1370. umrl poslednji Piastovič, so Ludovika izvolili za poljskega kralja. Toda ostavil je samo dve hčeri: Marijo in Jadvigo; prva je podedovala Ogrsko, druga Poljsko. 2. Vaclav (1378—1400). Karol IV. je prepustil Moravsko bratu Ivanu in njegovim sinovom. Pred smrtjo je podelil najstarejšemu sinu Vaclavu Češko in Šlesko, drugemu sinu Sigmundu Branibor in tretjemu sinu Ivanu Lužice. Vaclav je bil tudi njegov naslednik na nemškem prestolu. Ta vladar ni zadobil pri Nemcih nič veljave, zakaj državna mesta so bila premogočna. a) Mesta in meščani. Po križarskih vojnah so mnoga mesta obogatela in se okrepila. Globoki jarki in trdni zidovi so bili okolo njih, in visoki stolpi (Pod. 15) so ščitili mestna vrata. Kadar je pretila nevarnost, so napolnili jarke z vodo, in težko se je bilo sovražniku približati mest¬ nemu obzidju. Ob gorenjem zidovju so narejali na strani lesene hodnike, kjer so stali branivci, ki so skozi line streljali na oblegovavce. Velika in trdno okovana vrata so na večer zapirali tudi v mirnih časih. Ulice so bile ozke, in gorenja nadstropja visokih hiš so molela črez spodnja, da se je iz teh jedva videlo nebo. A bili so tudi pro¬ storni trgi z lepimi javnimi poslopji, kakor mestne zbornice, proda- jalnice in cerkve. V trinajstem stoletju so gradili v naših in drugih evropskih deželah cerkve v gotskem zlogu. Lepe gotske cerkve na Kranjskem so v Pletarjih, v Loki, v Črngrobu pri Loki (Pod. 16), v Kranju, v Kranjski gori in v Novem Mestu (cerkev Sv. Nikolaja z gotskim presbiterijem in s kripto), na Dunaju (stolna cerkev Pod. 15. Srednjeveški mestni stolp. 72 Sv. Štefana, pod. 17, 18 in 19), v Kolinu na Nemškem in v Parizu (Pod. 20 in 21). Na trgih so bili studenci ali vodnjaki, katere so umetno krasili kiparji, medarji in kovači. Bogati meščani, patriciji imenovani, so stanovali v lepih prostornih hišah, ki so imeli pomole in pobožne napise. Krasne podobe so lepotile sobne stene; okna Pod. 16. Kor v Crngrobu pri Loki. so bila živo pobarvana, in spretni zlatarji so izdelavali zlato in srebrno pomizje. V mestih so prebivali tudi pridni rokodelci, ki so osnovali razne cehe ali bratovščine. Rokodelski učenci so se strogo vzgajali, pomočniki pa so navadno več let potovali po svetu, da so spoznavali Pod. 17. Cerkev sv. Štefana na Dunaji. 74 tuje dežele in tuja ljudstva. Kot samostojni mojstri so se ustanovili šele potem, ko so izdelali mojstersko delo. Taka izvrstna dela se hranijo še dandanes in se postavljajo kot vzori na ogled, često so stanovali istovrstni rokodelci v ulicah, ki so se nazivale po njih, n. pr. ključaničarske, črevljarske ulice. Tudi hišam so se nadevala Pod. 18. Notranjost cerkve sv. Štefana. imena. Tako se je zvala hiša «Pri zajcu«, druga «Pri škrjancu«, tretja «Pri orehu«. Ta imena so sčasoma vzdeli lastnikom, in tako so nastala rodovinska imena. Druga rodovinska imena so izvajali od plemena, kakor Lah, Nemec i. dr., ali od ohrta, kakor Mesar, Kovač, Škarjevec, in naposled od nekaterih svojstev, kakor Črne, Malič i. dr. 75 Pod. 19. Tloris cerkve sv. Štefana na Dunaji. ; Pod. 20. Tloris cerkve Notre dame v Parizu. 76 Pod. 21. Cerkev Notre dame v Parizu. 77 Meščani so se razveseljevali s plesom, petjem in godbo. Odkar se niso vitezi več bavili s pesništvom, so ga v petnajstem in šestnajstem stoletju gojili meščani, nazivali so se pevski mojstri (Meistersanger). Meščani pa so bili tudi dobro izvežbani v orožju, in kadar je šlo za njih domovino in slobodo, so bili vselej pripravljeni zgrabiti za meč, kopje in samostrel, često so udarili z nabranimi najemniki na razbojniškega viteza, ki je plenil trgovce, potujoče na letni semenj, ter ga pobili in mu razrušili grad. Bogati meščani so imeli samo¬ svoje orožje, za ubožne meščane pa se je orožje hranilo v mestni orožarnici. Mnoga mesta so bila samoupravna in podložna le cesarju; ker pa jih cesar ni mogel vselej braniti, so sklepala zaveze, da so si ohranila slobodo. Najglasovitejša zaveza mest je bila Hanza (Zadruga), ki je v štirinajstem in petnajstem stoletju obsezala nad sto pomorskih notranjezemskih mest. Načelovalo ji je mesto Liibeck (Bukovec). Hanzaška mesta so skrbela za varnost kopnih in po¬ morskih cest; imela so velika skladišča in imenitne prodajalnice v važnih mestih ter so tržila z vsemi deželami med Rusijo in Anglijo. V Londonu so imeli zavezniki svojo naselbino (Stahlhof), v Bergnu (Bergen) so stanovali v posebnem mestnem okraju, in v Rusiji je bil slavni Novgorod (ob Iljmenskem jezeru) njih glavno skladišče. Hanza je imela veliko brodovje, krepko vojsko ter se je bojevala s kralji in knezi. b) Habsburgovci za kralja Vaclava. Za kralja Vaclava so Habsburgove! še enkrat poskusili ukloniti švicarsko zavezo. Po smrti Rudolfa IV. sta zavladala njegova brata Albreht III. in Leopold III.* Leta 1379. sta razdelila svoje dežele: 1379. * Rodovnik Habsburgovcev. Rudolf I. (1273—1291) _ Albreht I. (1298-1308) Rudolf Rudolf, Friderik Lepi, Leopold Albreht II., Henrik, Oton, Ivan(Paricida) f 1307 1314—1330 Veličastni, Modri f 1358, Prijazni, Veseli Leopold III. j- 1386 (utemeljitelj Leopoldinske vrste) Ernest Železni Friderik f 1424 s praznim žepom -- + 1439 Friderik V. (III.) ' i 1440 — 1493 Maksimilijan L Sigmund t 1496. Rudolf IV. Albreht III. f 1365 (utemeljitelj Albertinske vrste) Albreht IV. t 1404. I Albreht V. (kot cesar Albreht II. 1438—1439) Ladislav Posmrtnih (Posthumus) t 1457 78 Albrehtu je pripadla Avstrijska, Leopoldu Štajerska, Koroška, Kranjska, Tirolska in tako zvane Prednje avstrijske dežele, t. j. habsburška posestva na Švabskem, v Alzaciji in v Švici. Tako se je razcepila rodovina na dve vrsti: na albertinsko in leopoldinsko. Albreht III. je bil miroljuben vladar. Hrup mestnega življenja mu ni bil všeč, zato se je umeknil v Laxenburg (Laksenburg), kjer si je dal sezidati grad in napraviti zverinjak in ribnik. Leopold III. pa je bil bojevit in jako podjeten in srečen, kadar je šlo za to, da bi pridobil svoji rodovini novo deželo. Nakupil je več graščin na Predarlskem, podedoval 1. 1374. mlajšo vrsto goriških grofov ter pridobil grofijo istrsko, Kras, Pivko in Slovensko marko z Metliko; vse to so pridružili Kranjskemu. Tudi Trst se mu je udal rado- 1386. voljno (1382). Ko je pa 1. 1386. s krepko viteško vojsko udaril na švicarske zaveznike, so ga ti potolkli pri Sempachu. Ko se je zmaga že nagibala na švicarsko stran, so ga spremljevavci pre¬ govarjali kaj živo, naj pobegne in se otme. A Leopold je dejal: «Vaša usoda bodi moja; marsikateri grof in vitez je junaško umrl zaradi mene; zato hočem tudi jaz častno umreti z vami*. Nato je planil v bojni metež in padel. Od tega časa so Habsburgovci izgubljali v Švici posest za posestjo. Za mladoletne sinove nesreč¬ nega Leopolda je vladal njih stric Albreht III. Ko so pa dorasli, so razdelili svoje dežele: Ernest Železni, krepak in duhovit knez, je dobil Štajersko, Koroško, Kranjsko in Istrsko, njegov brat Friderik pa Tirolsko in deželo pred Arlbergom. 3. Sigmund (1410—1437). Kralju Vaclavu je bilo kaj malo do nemške države, kjer so bili ljute notranje boje; zato so ga izborni knezi odstavili 1. 1400. in posadili Ruprehta Palatinskega na kraljevski prestol. Ko je pa 1. 1410. umrl, so izvolili Vaclavovega brata Sigmunda, kralja ogrskega. a) Sigmund in Osmanliji. • Sigmund se je 1. 1385. poročil z Marijo, najstarejšo hčerjo umrlega ogrskega kralja Ludovika Velikega, toda šele po dolgo¬ trajnih krvavih bojih so ga Ogri priznali za kralja. Poljaki pa so izvolili mlajšo sestro Marijino, po imenu Jadvigo. Ta se je udala poganu Jagelu, velikemu knezu litavskemu, ki se je pokristjanil in je svojo deželo združil s poljskim kraljestvom. Pod. 22. Cesar Sigmund. 80 Takrat je že razpadalo ostarelo in trhlo bizantinsko ce¬ sarstvo in težko se je branilo napadov sirovega naroda. Ob koncu trinajstega stoletja so se turške nomadske tolpe izselile iz dežel na vzhodu Kaspijskega morja ter, porazivši Seldžuke, pod vod¬ stvom Osmanovim ustanovile novo državo v Mali Aziji. Osmanovi nasledniki so preselili Turke tudi v Evropo. Osvojili so si Gali- polj (ključ do Evrope) in Drinopolje, Trnovo in Sredec v Bol- 1389. garski in Niš v Srbski. Leta 1389. je udarila turška vojska na Kosovem polju (severna stran Šare - planine) na srbske čete ter jih popolnoma potolkla. K zmagam osmanlijskih sultanov so največ pomagali pešci janičarji. Turki so ugrabljali kristjanom naj¬ čvrstejše in najsposobnejše dečke, jih poturčevali in izurjevali za vojake, ki so bili kot janičarji cvet turške vojske. Ko je enaka 1396. usoda pretila ogrski državi, je kralj Sigmund 1. 1396. zbral veliko križarsko vojsko, v kateri je bilo tudi mnogo francoskih, angleških in nemških vitezov, ter jo je odgnal k trdnjavi Nikopolju ob desnem bregu dolenjega Dunava. Turški sultan Bajazit je prihitel z močnejšo vojsko, in vnela se je silno krvava bitka. Krščanska vojska je bila potolčena, in Sigmund sam je jedva utekel v čolnu v Carigrad ter se po Dalmaciji vrnil na Ogrsko. b) Cerkveni zbor v Kostnicah. Friderik s praznim žepom. Sigmund je kot glavar nemške države neumorno delal nato, da bi uredil državo in katoliško cerkev. Takrat so bile v katoliški cerkvi velike zmede. Leta 1377. se je papež Gregor XI. preselil iz Avignona v Rim, in tudi njegov naslednik je stoloval v tem mestu. Ali francoski kardinali so izvolili drugega papeža, ki se je nastanil v Avignonu. Ta cerkveni razkol je silno vznemirjal krščane, in vsi so želeli, da se zopet združi katoliška cerkev. Leta 1409. se je sešel v Piši cerkveni zbor, ki je odstavil oba papeža in izvolil novega. Ker pa se prejšnja papeža nista hotela odreči dostojanstvu, je imelo katoličanstvo tri glavarje. Se večje so bile zmešnjave, ko je Ivan Hus širil novo krivo vero. Hus se je bil porodil v Husincu na Češkem. Kot učitelj praškega vse¬ učilišča, propovednik iz nova sezidane betlehemske cerkve in pisatelj je širil nauke, ki se niso ujemali z verskimi resnicami. Praški nad¬ škof ga je sicer izobčil iz cerkve in Hus je moral iz Prage, a vendar je hodil prepoveduje po deželi, kjer se mu je pridružilo mnogo sovernikov. 81 Pod. 23. Jan Žižka. (Constanz) ob Bo- katerega je prišel je trajal štiri leta Tirolah potoval v Cesar Sigmund (Pod. 22) je iskreno želel zopet združiti kato¬ liško cerkev. Prisilil je Ivana XXIII., enega izmed treh papežev, da je sklical obči cerkveni zbor v Kostnice denskem jezeru. Ta sijajni cerkveni zbor, na cesar sam z mnogimi posvetnimi knezi vred, (1414 —1418). Ko je papež Ivan XXIII. po Kostnice, se je spoprijateljil s tirolskim vojvodo Friderikom. Papež se je po volji občega zbora odrekel svoji časti, toda skoro se je skesal odpovedi ter sklenil pobegniti iz mesta. Njegov zaščitnik, vojvoda Friderik, je pri¬ redil pred mestom si¬ jajen turnir in dočim se je boril s celjskim grofom in so vsi upirali oči na borivca, je papež pobegnil, in vojvoda se je napotil za njim. To je cesarja toli razsrdilo, da je odrekel vojvodi vse dežele ter pozval sosednje kneze in švi¬ carske zaveznike, naj se jih polaste. Od tega nesrečnega dne se je Friderika prijel priimek «s praznim žep o m » . Popolnoma zapuščen je pobegnil v svojo tirolsko deželo. Nepoznan je vpraševal, kako misli in sodi ljudstvo o njem. Nekoč je stopil po romarsko oblečen med kmete, ki so bili prišli v mestece Landeck k opasilu, in je zapel pesem o nesrečnem knezu, ki je izgubil vse dežele. Kmetje so se spomnili svojega vojvode, kateremu so bili zvesto udani, in so mu rekli, da mu hočejo pomagati, ako se vrne v deželo. Nato je Friderik razgrnil romarsko obleko in jim povedal, kdo je. Veseli kmetje so obkolili vojvodo, in hitro se je po vsi deželi raznesla novica, da se je knez vrnil. Meščani in kmetje so Kas p ret, Zgodovina srednjega veka. 6 82 zgrabili za orožje, da bi mu priborili vzete pravice. Pozneje se je Friderik spravil s cesarjem in je vladal obče spoštovan in čislan do leta 1439. Za njim je zavladal sin Sigmund. Tudi Hus, kateremu je bil cesar pismeno zatrdil, da se mu ne zgodi nič hudega, se je napotil v Kostnice. Zbor ga je po¬ zval, naj prekliče svoje nauke, in ker tega ni hotel, so ga raz- Pod. 24. Husitska vozovna ograja. glasili za krivoverca in ga izročili posvetnemu oblastvu, da ga kaznuje. Ker so pa tedanji zakoni določevali krivovercem smrt na 1415. grmadi, so ga 1. 1415. živega sežgali. Takisto je končal njegov učenec Hijeronim Praški. Cerkveni razkol je prestal, ko so zložno izvolili papeža Martina V. Ob tem zborovanju je podelil cesar Sigmund Frideriku Niirnberškemu iz dinastije Hohenzollerske za velike zasluge marko Braniborsko v fevd; s to podelitvijo se je utemeljila poznejša oblast Hohenzollercev. 83 c) Husitski boji. Glas o Husovi smrti je silno razburil husite, t. j. Husove sovernike. Husiti so se nazivali tudi utr ak v isti ali kalikstinci, ker so prejemali sveto obhajilo v obeh podobah (sub utraque specie). Izmed husitov so bili najbolj goreči Taboričani, ki so plenili cerkve in samostane, razbijali umotvore in hoteli prevrniti pravico in postavo. To razsajanje je tako razvnelo kralja Vaclava, da je umrl za kapjo (1419). Njegovega brata husiti niso hoteli priznati za kralja. Zato jih je sklenil Sigmund šiloma spokoriti. Sporazumno s papežem, je oborožil dve križarski vojski, kateri so pa husiti potolkli. Njih poveljnik Ivan Žižka iz Trocnova (Pod. 23) je bil izvrsten vojsko¬ vodja, dasi je bil enook in, odkar mu je pušica ranila zdravo oko, slep. Po njega smrti je gnal Prokop Veliki, nekdanji menih, husite popolnoma črez deželno mejo v Šlesko, Moravsko, Avstrijo, Bavarsko in Saško ter je dobro oplenil te dežele. K njegovim zmagam so največ pomogle verska navdušenost in pa vozovne ograje (Pod. 24), katere so služile Žižki v bitkah. Vozove, ki so bili pokriti z hranilnimi strehami in oboroženi s topovi, so pred bitvijo zvezali z verigami, tako da so stali kakor trdnjava. Leta 1426. so husiti zopet potolkli križarsko vojsko pri Ustji (Aussig), malo potem dve drugi pri Srebru (Tachau) in Domož- licah (Taus). Marsikdaj je obšel križarske čete tolik strah in trepet, da so se že zagnale v beg, ko so začule, da škrtajo vozovi, buče trompete in se razlega ljuto bojno petje Taboričanov. Leta 1431. se je sešel v Baslu nov cerkveni zbor, ki je privolil 1431. husitom obhajilo v obeh podobah. Ker pa Taboričani še niso bili zadovoljni, so jih utrakvisti popolnoma potolkli pri Lipanu blizu Prage. Tako so prestali husitski boji. Šele sedaj so priznali Cehi Sigmunda za kralja, toda umrl je že naslednjega leta (1437). Ostavil je hčer Elizabeto, ki je bila poročena z Albrehtom V., vojvodo avstrijskim. XVII. Kralji iz rodovine habsburške. 1. Albreht II. (1438—1439). Po smrti Sigmunda, poslednjega vladarja iz luxemburške rodo¬ vine, sta pripadli Češka in Ogrska njegovemu zetu Albrehtu V. Tega so tudi nemški izborni knezi izvolili za kralja. Od tega časa je ostalo cesarsko dostojanstvo do svojega prestanka (1806) pri rodovini 6* 84 habsburški. Ogrom so takrat s pogubo pretili Turki, ki so tudi napadali Kranjsko, Koroško in Štajersko. Zato je šel Albreht nanje toda njegovo vojsko so premagali, sam pa je umrl na povratku. Šele po njegovi smrti mu je žena Elizabeta povila sina Ladislava Posmrtnika (Posthumus). Nemški izborni knezi pa so izvolili za kralja njegovega stričnika Friderika, sina Ernesta Železnega. 2. Friderik III. (1440— 1493). Novi kralj je bil pobožen, omikan, štedljiv, a malo odločen. Bil je varuh mladoletnemu Ladislavu Posmrtniku, katerega so Cehi in Ogri priznali za svojega kralja; a tema deželama sta vladala do prinčeve polnoletnosti kraljevska upravitelja: na Ogrskem Ivan Hunjadi (Sibinjanin Janko), na češkem Jurij Podjebradski. Friderik se je 1. 1452. napotil v Italijo, kjer se je poročil s princezinjo Eleonoro Portugalsko; papež ga je ondu ovenčal s cesarsko krono. a) Bizantinsko cesarstvo razpade. Turki oblegajo Belgrad. 1453. Za Friderika III. je razpadlo bizantinsko cesarstvo. Leta 1453. je sultan Mohamed II. z ogromno vojsko obsedel Carigrad, stolno mesto tega cesarstva. Cesar Konstantin IX. iz rodovine Paleogov je bil hraber in blag mož, toda z neznatno vojsko se ni mogel dolgo braniti grozovitemu sovražniku. Štirinajst dni je ščitil mesto ; toda ko so se ob poslednjem naskoku janičarji vzpeli na mestno obzidje, je cesar, boreč se kakor lev, planil v najhujši metež in je junaško padel. Osmanliji so meščane ali pomorili ali jih odgnali v sužnost ter na zvonik cerkve Sofijine posadili namesto krščanskega križa mohamedanski polmesec. Sultan Mohamed je preložil turško pre¬ stolnico v Carigrad in si v naslednjih letih osvojil ves balkanski polotok. Groza in strah sta izpreletela zapadne dežele, ko je počil glas, da so si Turki osvojili Carigrad. Papež je pozval krščane na novo križarsko vojno. Kakor nekdaj Peter Amijenski, tako je sedaj mali in medli menih Ivan Kapistran potoval po zapadnih deželah in z gorečimi besedami pozival kristjane na boj zoper Turke. Mnogi so slušali njegov poziv; s temi je šel Kapistran v Belgrad, katerega so 1456. Turki obsedli 1. 1456. Križarji, pod vodstvom navdušenega Kapistrana in hrabrega državnega upravitelja ogrskega, Ivana Hunjada, so junaško branili stiskano mesto. Ko so Turki prestrelili trdnjavsko obzidje, so naskočili mesto. Turška zastava s polmesecem je že plapolala na 85 razvalinah; kar so se zadrevili Kapistran in drugi križarji na Osmanlije ter jih potolkli. Srčnost kristjanov je sultana toli pre¬ strašila, da se je umeknil. Belgrad je bil otet. b) Friderik izgubi češko in Ogrsko, a pridobi Burgundijo. Skoro po tej zmagi sta umrla hrabra junaka Hunjadi in Kapistran. Istega leta (1456) so ubili tudi zadnjega celjskega grofa Ulrika II. Njegova vdova Katarina Brankovičeva je hotela braniti zelo bogato zapuščino in je v ta namen najela češkega vojskovodjo Vitovca («der Behamb», odtod «Pegam»), a kranjsko plemstvo (Lambergar) se je zmagovito bojevalo za cesarja. Tako se je ta polastil obširnih posestev celjskih po spodnjem Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Ladislav Posmrtnik je hotel sam vladati češki in Ogrski; zato se je napotil 1. 1457. v Prago, kjer se je mislil zaročiti s francosko princezinjo. Ali tu je jedva osemnajstletni kralj umrl. Nato so izvolili Čehi za kralja dotedanjega državnega upravitelja, Jurija Podjebradskega, Ogri pa Hunjadovega sina, Matijo Korvina. Tako sta zopet odpadli deželi, kateri je bil Albreht II. pridobil habsburški rodovini. Posrečilo pa se je cesarju Frideriku pridobiti bogate dežele ob zapadni meji nemške države. Med Francijo in Nemčijo se je raztezala vojvodina Burgundska kateri je pripadala tudi Slobodna grofija burgundska (Franche Comte, Franškomte) z vsemi deželami vred, katere obsezata današnja Belgija in Holandija. Ta država se je torej raztezala od Severnega morja do Jure. Tem cvetočim deželam je vladal Karol Smeli, hraber in slavohlepen knez, ki je prigovarjal cesarju, naj mu podeli kraljevsko čast. Osvojil si je tudi Lotaringijo in je hotel ukloniti celo Švicarje. Dvakrat je udaril črez Jurine prelaze v Švico, toda obakrat je bil pobit, in ko je 1. 1477. obsedal Nancy (Nansi), prestolno mesto 1477. lotarinško, ga je zadela smrt. Edino hčer Marijo je bil zaročil z Maksimilijanom, sinom cesarja Friderika. A tudi francoski kralj Ludovik XI. je hlepel po bogati dedovini ter je silil dedinjo Marijo, da bi se poročila z njegovim sinom. Toda Marija je, popolnoma zapuščena, ostala zvesta svojemu ženinu. Maksimilijan je prihitel v Bruselj (Briissel) in se je tu še 1. 1477. poročil z Marijo. Vojvodino Burgonjsko (Bourgogne) je moral prepustiti francoskemu kralju, ostale burgundske pokrajine, Slobodno grofijo in Nizozemsko pa je obdržal sam. 86 c) Friderik III. in Matija Korvin. Daši je bil Friderik III. miroljuben vladar, vendar niso imele za njegovega vladanja miru niti avstrijske, niti češke in ogrske dežele, častihlepni in bojeviti kralj Matija Korvin je najprej pobijal češkega kralja Jurija Podjebradskega in napadal njegove dežele. Ko je Jurij umrl 1. 1471., so izvolili Čehi poljskega princa Vladislava Jageloviča za kralja. Tudi tega je stiskal Matija Korvin; pozneje je šel na cesarja samega. Pridrl je v Dolenjo Avstrijo ter obsedel Dunaj. Dunaj je bilo že takrat imenitno mesto; premožni meščani so stanovali v prostornih in lepo okrašenih hišah. Vinogradi so pokrivali brda mestne okolice, in tolike vinice so se razprostirale pod zemljo, da so rekali: «Dunaj je prav tolik pod zemljo kakor nad zemljo«. Ogrska vojska je obkolila mesto od vseh strani in je celo dunavski rokav prepela s silno trdnimi verigami. Hrabro so se meščani bra¬ nili dve leti; ko pa ni bilo več upa, da bi jim prišel cesar na pomoč, so odprli vrata in se udali Matiji Korvinu. Dne 1. junija 1. 1485. je prišel Korvin s sijajnim izprevodom v mesto, kjer se je stalno naselil. Razven Dolenje Avstrije so posedli Ogri tudi nekaj Gorenje Avstrije, Štajerske in Koroške. d) Cesarja Friderika III. poslednja leta. Izgnan iz dednih dežel, se je cesar Friderik napotil v Nemčijo in pripravil izborne kneze, da so izvolili njegovega sina Maksimilijana za kralja. Vzlic nezgodi, katera je zadela Friderika, je trdno upal, da napoči Avstriji lepša bodočnost. Uverjen je bil, da skoro zasluje Avstrija in habsburška rodovina, in to nadejo je izražal s črkami AEIOU, katere je vpisaval v svoj dnevnik ali pa pribijal na svoje palače. To so začetne črke izreku: »Austria erit in orbe ultima«. Ta nadeja cesarja ni ukanila. Matija Korvin je umrl 1. 1490. na Dunaju. Viteški kralj Maksimilijan si je osvojil Dolenjo Avstrijo in zmagovito pridrl na Ogrsko. Ogri so nato izvolili češkega vladarja Vladislava tudi za svojega kralja, tako da sta imeli Češka in Ogrska skupnega vladarja. S tem kraljem je sklenil Maksimilijan 1. 1491. v Požunu dedno pogodbo, v kateri si je zagotovil vse dedinske pravice svoje rodovine do Češke in Ogrske. Ob tem času je prepustil Sigmund Tirolski svoje dežele Maksimilijanu. Ob smrti cesarjevi 1493. (1493) niso bile združene samo vse avstrijske dežele, ampak habs¬ burška oblast je bila tudi dokaj imenitnejša nego prej. Maksimilijan, ki je sedaj zasedel cesarski prestol, je tudi upal, da pridobi svoji rodovini Špansko. 87 XVIII. Angleška in Francoska. 1. Viljem Osvojitelj. Sredi enajstega stoletja je vladal Normandiji vojvoda Viljem, hraber in srčen knez, ki se je drzno upiral vsem sovražnikom, ne da bi se bal nevarnosti. Ko je 1. 1066. izmrla rodovina Alfreda Velikega, je sklenil Viljem osvojiti angleško kraljestvo. Z dobro izbrano in oboroženo vojsko je prebredel francoski kanal in stopil pri Hastingsu (Hestings) na kopno zemljo. Smeli vojvoda* je prvi skočil na kopno, toda spoteknil se je in padel. Okolo stoječi vitezi so dejali, da to pomeni nesrečo, a vojvoda je vzkliknil: «Z rokami sem se polastil dežele, in nihče mi je ne more vzeti’. Angleška vojska je prihitela in se razpostavila na nizkem brdu. Tu se je vnela silno krvava bitka. Normanom se je posrečilo izpodriniti Anglo- sase od trdnega stališča. Zdajci je ukazal Viljem svojim vojakom, naj na videz pobegnejo, in ko so Anglosasi, razvrščeni na več oddelkov, pohiteli nizdolu, da bi potisnili za njimi, so se Normani obrnili, udarili na zasledovavce in jih zagnali v beg. S to edino bitko si je Viljem osvojil Angleško, in zato so mu vzdeli priimek «Osvojitelj ». V Londonu so ga ovenčali s kraljevo krono. Sicer so se mu Anglosasi še večkrat uprli, toda kralj jih je uklonil in je posestva angleškega plemstva razdelil med svoje zveste viteze. Za njegovih naslednikov sta se spojila oba naroda, in iz anglosaščine, jezika podložnikov, in francoščine, jezika zmagovavcev, se je razvila angleščina. 2. Bitka pri Crecyju. Med poznejšimi angleškimi kralji slovita najbolj hrabri Rihard Levosrčni in Edvard III. Prvi je bil pesnik in prijatelj pevcev ter se je udeležil tretje križarske vojne. Drugi si je hotel osvojiti Francosko. Leta 1328. je izmrla na Francoskem rodovina Kapetovičev, in Filip VI. iz sorodne rodovine Valois (Valoa) je zasedel kraljevski prestol. Zoper njega se je vzdignil Edvard III., češ, da ima kot najbližji sorodnik izmrle rodovine večjo pravico do francoske krone nego Filip VI. Zato se je vnela (1339) med Anglijo in Francijo vojna, ki je trajala nad sto let. Pri Crecyju (Kresi) je angleška vojska trčila ob francosko pod vodstvom Filipa VI. (1346). Med francoske vojake 1346. sta se uvrstila tudi češki kralj Ivan in njegov sin Karol, ki so ga bili ravnokar izvolili za nemškega kralja. Francozi so bili popolnoma 88 pobiti. Slepi češki kralj je zaklical svojim vitezom: »Vzemite me s seboj v bitko, da tudi jaz zamahnem po sovražniku«. Nato so vitezi zvezali svoje konje s konjem kraljevim, dvignili kraljevsko zastavo in ga odvedli v bojni metež. Bil se je junaško. Ko se je zmaga nagibala Angležem, so ga spremljevavci opozorili, naj se otme. Toda zavrnil jih je: «Tega nikar, kralj češki ne beži z bojišča«. Bojeval se je, dokler ni smrtno ranjen padel raz konja. . 3. Devica Orleanska. Sreča ni bila Angležem vselej mila, toda od 1. 1415. so toli napredovali, da je mlademu francoskemu kralju, Karolu VIL, ki še ni bil okronan, pretila velika nevarnost. Ne samo njegov podložnik, vojvoda burgundski, ampak tudi njegova mati, kraljica Elizabeta, sta se pridružila Angležem, ki so si osvojili vso severno Francijo in od jeseni 1. 1428. obsedali utrjeno mesto Orleans (Orlean). Posadka in meščani so se hrabro branili, naposled pa so vendar onemogli. Kralj Karol je bival takrat v Chinonu (Sinon), ne da bi bil mogel pomagati zvestemu mestu. Iz te stiske je rešila državo in kralja devica Orleanska. Ivana Dark (Jeanne d’Arc) se je porodila kot kmetiška hči v vasici Dom Remiju (Dom Remi) ob gorenji Mozi. Globoka žalost je navdajala srce krepostni deklici, kadar so ji pravili, v kakšni stiski in nadlogi, sta kralj in domovina. Kadar je pasla v samotni dolini očetovo čredo, je menila, da čuje glas velikega Mihaela, ki jo pozivlje na boj, da otme kralja in ga spremi na kronanje v Rheims (Rem). Ko je nekoč prihrula burgundska vojna četa v njeno vas in jo požgala, je sklenila pobožna devica, slušati poziv. Napotila se je k poveljniku v mestece Vaucoleur (Vokuler), in ta jo je uslišal ter vzel s seboj h kralju v Chinon. Kralj ji iz prva ni zaupal. Ko jo je vzprejel, je stal preprosto oblečen sredi mnogo- brojnega spremstva v dvorani. Daši ga ni bila nikdar videla, ga je vendar spoznala in je srčno stopila predenj, rekoč: »Bog me je poslal, da te spremim na kronanje v Rheims«. Od tega časa ni nihče več dvojil, da jo je poslal Bog sam. Oklepljena in opasana z mečem, katerega so po njeni napovedi našli v neki cerkvi, in vihteča belo zastavo, na kateri je bila podoba svete device Marije, je jezdila na čelu neznatni četici Francozov ter jo skozi angleško vojno srečno pri¬ vedla v Orleans. Iz tega mesta je zmagovito napadala Angleže, katere je izpreletavala groza, dočim je navdajal Francoze pogum; zakaj bili so 89 trdno uverjeni, da jih ne premaga nihče, dokler jih vodi junaška devica. Naposled so Angleži odrinili, in po nekaterih srečnih bojih je privedla »Devica Orleanska« Karola VII. v Rheims, kjer so ga slovesno okronali. Sedaj bi se bila Ivana rada vrnila domov, toda kralj jo je pregovoril, da se je bojevala še dalje. Z majhno četo je udarila na mesto Compiegne (Kompjen), katero so oblegali Burgundci in Angleži, ter je naravnost skozi sovražnike pridrla vanje. Ko je naslednjega dne planila iz mesta na sovražnike, so jo Burgundci ujeli in jo izročili Angležem, ki so jo odgnali v Rouen (Ruan). Kolikor so se veselili Angleži, toliko so Francozi žalovali po nesrečni devici. Mirno in dostojno se je zagovarjala pred sodniki in vedno trdila, da je ravnala po višjem razodetju. Sodniki so jo spoznali za krivo ter jo kot čarovnico obsodili na smrt. Ta grozovita sodba se je zvršila dne 30. maja 1. 1431. na velikem trgu v Rouenu, kjer so 1431. jo živo sežgali na grmadi; njen pepel pa so stresli v Seino (Sena), da bi je ne bilo ne sledu ne glasu. 4. Angleška in Francoska ob koncu srednjega veka. Vojaški duh junaške device, ki je bil navdihnil Francoze, ni ugasnil po smrti Ivanini, in tudi bojna sreča se ni več vrnila k Angležem. Ko se je burgundski vojvoda Filip pridružil Karolu VIL, so Angleži pod kraljem Henrikom VI. iz rodovine Lancaster (Len- kestr) zavojevali vsa posestva na Francoskem razven Calaisa (Kale). Tega kralja je zadela nesreča v dedni deželi. Zoper njega se je vzdignila rodovina York (Jork), da bi mu izvila kraljevsko krono. Zato se je vnela vojna, ki se zove vojna med rdečo in belo rožo, zakaj Lancastrovci so imeli v grbu rdečo, Yorkovci pa belo rožo. Trajala je od 1. 1455—1485. V teh bojih je bil ubit ves lancasterski rod razven princa Henrika Tudora (Tjuder). Ta je pobegnil na Francosko; odtod se je povrnil na Angleško, kjer je krutega kralja Riharda III. iz rodovine York 1. 1485. potolkel v krvavi bitki. Nato 1485. je Henrik Tudor kot Henrik VIL zasedel angleški prestol, in nje¬ govi potomci so vladali Angleški do 1. 1603. Po smrti kralja Karola VIL (1461) je zavladal Francoski njegov sin Ludovik XI. Ta je po smrti Karola Smelega Mariji Bur¬ gundski in njenemu možu Maksimilijanu izvil vojvodino Burgundsko. Ludovik XI. in njegov sin naslednik, Karol VIII. (1483 — 1498), sta toli okrepila Francosko, da je bila ob koncu srednjega veka poleg Španske najmogočnejša država evropska. 90 XIX. Henrik Brodar. Krištof Kolumb. Vasco de Gama. Ko so si Osmanliji osvojili dežele bizantinskega cesarstva, so Benečanom in Genovčanom utesnili trgovino v prednji Aziji. Ker pa Evropci niso mogli utrpeti pridelkov vzhodnih dežel, sosebno ne pridelkov indijskih, so od leta do leta živeje čutili potrebo, da bi neposredno tržili z Indijo. Odkar, so evropski narodi po Arabih spoznali kompas, katerega so bili baje izumili Kitajci, so brodili tudi po širokem morju. Toda minilo je mnogo let, preden so se drznili jadrati po oddaljenem morju. Prvi so se upali na daljnje vožnje Portugalci, ki so odkrili nekatere dežele; zato se je povzdignila mala portugalska dežela v prvo trgovinsko državo evropsko. Med vsemi Portugalci si je pridobil največjo zaslugo za odkritje tujih dežel infant Henrik Brodar, najmlajši sin kralja Ivana I. Ta princ se je marljivo bavil z matematiškimi, zvezdoslovnimi in zemlje¬ pisnimi nauki; zgolj iz ljubezni do domovine je hotel okrepiti in osrečiti Portugalsko s tem, da bi se razširila trgovina po novo- odkritih deželah. Bil je trdno uverjen, da je moči okolo Afrike priti v čudovito Indijo, kjer je toliko raznovrstnih pridelkov. Ali mornarji so bili boječi, kar je umevno, zakaj takrat so mnogi kvasili, da pod ravnikom solnčni žarki vse popalijo, da zverine napadajo mimo ploveče mornarje in da jih pokončajo žareči valovi. Naposled so se vendar oglasili spretni in pogumni mornarji, ki so rekli, da hočejo po njegovi volji odpluti na široko, neznano morje. Ti so dospeli 1. 1419. do otoka Madeire (Madeira). Zažgali so gozd, ki je pokrival otok; gorel je baje sedem let. Prvi naselniki so zasadili vinsko trto in sladorno trstiko ki sta izvrstno uspevali v zemlji, pognojeni s pepelom. Ta prvi uspeh je toli navdušil infanta, da je leto za letom pošiljal mornarje v južne kraje. Odkrili so Kanarske otoke in malo potem odljudno Azorsko otočje in naposled so dospeli do Zelenega rta in obale Guinejske (Guinea), kjer so nabrali mnogo zlata, slo¬ nove kosti in drugih dragocenosti. 1460. Tudi po smrti infantovi (1460) Portugalci niso prenehali jadrati po širokem morju. Za kralja Ivana II. je prispel Jernej Diaz (Dias) 1. 1487. do južnega rta afriškega, kjer je razsajala silna burja. Nazval ga je zato « Burni rt», a kralja Ivana je novica o uspešni vožnji toli razveselila, da je vzkliknil: «Ne, imenuj se rt ,Dobre nade‘, zakaj sedaj smo odkrili pravo pot v Indijo!» 91 Pod. 23. Krištof Kolumb. 92 1. Kolumb odkrije Ameriko. Za Ivana II. je živel na Portugalskem mož po imeni Krištof Kolumb (Christobal Colon, Pod. 25.). Porodil se je bil v Genovi okolo 1. 1446. kot sin bogatega suknarja. Že v mladih letih je imel posebno veselje do matematiškega nauka in mornarstva. Dovršivši v Paviji matematiške nauke, je šel k mornarjem in potoval na por¬ tugalski ladji v nekatere pomorske dežele. Pokazal je v vseh nevar¬ nostih, da je zveden in srčen mornar. Njegovi nauki so ga uverili, da je moči tudi po zapadnem morju priti v Indijo; zato je naprosil kralja Ivana, naj mu izroči nekoliko ladij, da bi izvedel svoj naklep. Toda kralj mu ni zaupal in je odklonil njegovo ponudbo. Nato je Kolumb odpotoval na Špansko. Ko so se kristjani na pirenejskem polotoku bojevali z moha¬ medanskimi Mavri, so osnovali več državic; največji in najimenitnejši 1479. sta bili Aragonija in Kastilija. Leta 1479. se je Ferdinand, kralj aragonski, poročil z Izabelo, kraljico kastilijsko, in vzpričo tega zakona sta se deželi združili v eno državo, po imenu Špansko. Samo na jugu polotokovem je bila še majhna maverska država s stolnim mestom Granado. Ferdinand in Izabela sta sklenila popolnoma uničiti maversko gospostvo na Španskem. Najprej sta si osvojila bogato in dobro utrjeno mesto Malago, in 1. 1492. jima je Boabdil, poslednji kralj maverski, izročil svojo prestolnico in se z nekaterimi soverniki umeknil v Afriko. Tako je prenehalo mohamedansko gospostvo na Španskem, ki je bilo trajalo skoro 800 let. Dokler se je kraljica Izabela bojevala z nejeverniki, ni mogla uslišati Kolumba; ko se je pa poslavila s sijajnim vhodom v mesto Granado, mu je obljubila izdatno podporo. Naročila je oborožiti tri ladje, imenovala Kolumba za admirala in mu obljubila, da mu podeli podkraljevsko dostojanstvo v vseh deželah, ki bi jih odkril. 1492. Ko so meseca avgusta 1. 1492. ladje odplule iz pristanišča paloškega (Palos), je stalo na bregu mnogo ljudi, ki so klicali Kolumbu in njegovim smelim mornarjem srečen pot. Kolumb je pristal na kanarskih otokih, da bi nekoliko popravil ladje. Potem je odjadral na široko morsko puščo, kjer dotlej še ni bila plula nobena ladja. Od dne do dne so bili dalje od evropske obale; mnogo dni so videli samo nebo in vodo, in krepek veter jih je gnal proti zapadu, ne da bi bili vedeli, kam. Strah in skrb sta izpreletavala mornarje, toda admiral jim je zopet navdihnil pogum in zaupnost. Naposled 93 so se prikazala nekatera znamenja, da se bližajo kopni zemlji. Zelene rastline so plavale po morju, in iz vode so potegnili cev, majhno desko in umetno izrezljano palico. Dne 12. oktobra zjutraj ob dveh je ugledal mornar suho zemljo, in ko je napočil dan, se je razpro¬ stiral pred njimi prijazen zelen otok. Preveseli mornarji so pristali, in Kolumb je stopil v pražnji obleki in s kastilijsko zastavo v roki prvi na suho. Na bregu so stali goli otočani bakrene polti; mislili so, da so Španci višja bitja. Nazivali so svoj otok «Guanahani», ali Kolumb ga je imenoval »San Salvador». Dandanes se zove otok Watling (Vatlink). Odtod je krenil Kolumb proti jugozapadu in odkril otoka Kubo in Haiti-, poslednji otok je imenoval Hispanijolo, t. j. Malo Španijo. Bujne rastline so pokrivale vse te otoke, toda zlata in biserov niso našli toliko, kolikor so si želeli. Na otoku Haiti je zgradil Kolumb trdnjavico in pustil v nji četo svojih mornarjev za posadko. Nato se je napotil domov. Na poti je nastal silen vihar, ki mu je pretil s pogubo. Kolumb je poročilo o svojem odkritju napisal na pergamen, ga dejal v prazen sodček, tega zamašil in vrgel v razburjeno morje, češ, da ga morda valovi zaneso k španski obali. Toda vihar se je polegel, in ko je Kolumb dne 15. marca 1. 1493. srečno prijadral v pristanišče paloško, so zagrmeli topovi in zapeli zvonovi, in mnogobrojna možica je pozdravljala slavnega moža. Vzemši nekaj pridelkov z odkritih otokov, je šel z nekaterimi Indi- jani h kralju in kraljici v Barcelono, kjer so mu priredili sijajen vhod. Že 1. 1493. se je napotil drzni Kolumb drugič v zapadne dežele ter odkril otoka Portorico (Portoriko) in Jamaico (Jamajka). Nasel¬ bina na otoku je bila v tem prepala, otočani so razrušili trdnjavo in pobili špansko posadko, ker je bila kruto ravnala ž njimi, četrto leto se je Kolumb vrnil na Špansko. 2. Portugalci v Indiji. Poslednja potovanja Kolumbova. Portugalci so Špancem zavidali toli sijajne uspehe in so iz nova iskali poti v čudno in slavljeno deželo Indijo. Kralj Emanuel je 1. 1497. oborožil štiri ladje in izročil poveljstvo pogumnemu Vascu da Gama (Vaško da Gama). Ta je srečno oplul rt Dobre nade in po desetmesečnem potovanju dospel do Malabarske obale, kjer je v Calicutu (Kalikut) stopil na kopno zemljo. Portugalci, ki so bili doslej v odkritih deželah nahajali samo sirove divjake, se niso mogli načuditi, kako bogata in cvetoča je Indija. Premožni deželani so kmetovali, obrtovali in tržili, 'stanovali pa so v velikih mestih. 94 Tisto leto, ko so dospeli Portugalci v Indijo, se je Kolumb tretjič napotil v novi svet in je odkril Trinidad in celino ob ustju orinoškem (Orinoko). Tedaj so ga zavidni sovražniki očrnili pri dvoru, da kruto ravna z naselniki. Kralj Ferdinand je odposlal Frančiška Bobadillo (Bobadilja) ter mu naročil, naj preišče razmere v novoodkritih deželah. Bobadilla je dal Kolumba in njegova brata Diega in Jerneja ukleniti ter odpeljati na Špansko. Ko se je ladja približala španski obali, je ukazal poveljnik razkleniti verige, toda Kolumb tega ni dovolil, zakaj hotel je kakor zločinec stopiti na špansko zemljo. Žalostna usoda slavnega moža je razljutila vse poštene in blagomisleče Špance, kralj in kraljica pa sta se kaj skoro prepričala, da se mu je bila zgodila krivica. Zato sta ga takoj oslobodila, Bobadillo pa sta pozvala domov. 1502. Leta 1502. je odplul Kolumb četrtič in odkril vzhodno obalo Srednje Amerike. Tudi to potovanje je bilo silno nevarno; bolan in 1506. ves potrt se je vrnil na Špansko, kjer je 1. 1506. umrl v Valladolidu (Valjadolid). Slavni mož ni vedel, da je odkril nov svet, temveč je umrl, meneč, da je dospel do vzhodne obale azijske. Ne le, da ni vžival sadu svojega truda, še nazvali niso novega sveta po njegovem imenu. Florentinec Amerigo Vespucci (Vespuči), spreten zemljepisec, se je pridružil Alfonzu de Ojeda in drugim, ki so odpotovali 1. 1499., da odkrijejo še druge dežele. Njih malo brodovje je dospelo do obale Južne Amerike, in Vespucci jo je opisal tako živo, da so odslej nazivali novi svet deželo Amerikovo ali Ameriko. Ko so Španci odkrili novi svet, so jako pomnožili svojo oblast. Kralj Ferdinand je delal nato, da bi bila po vsi državi ena vera. Zato je zahteval, da bi se pokristjanili ostali Mavri in Židje. Mnogi so se udali, drugi pa so se preselili v Afriko. Za Ferdinanda in Izabele je bila Španska najmogočnejša država evropska. XX. Izumki srednjega veka. Humanizem. 1. Strelni prah. Imenitne nasledke je imelo to, da so rabili strelni prah in strelila. Strelni prah so poznali Kitajci že v prejšnjih stoletjih; iz česa in kako se izdeluje, to skrivnost pa so Arabi razodeli evropskim narodom. Pravljica pravi, da je frančiškan Bertold Schwarz v Frei- burgu na Badenskem izumil strelni prah. Živel je okolo 1. 1350. in 95 se je kaj rad bavil z alkemijo. Nekoč je stolkel žvepla, solitra in oglja v možnarju ter je zmes pokril s kamenom. Slučajno je padla iskra vanjo in pognala kamen v zrak. To svojstvo strelnega prahu si je izkoristilo vojaštvo. Streljali so iz možnarjev, potem iz debelili topov, takozvanih kartaven (Kartaune) okrogle kamene; pozneje so vlivali tanjše topove in iz njih streljali železne krogle na sovražnike. Pod. 26. Ivan Gutenberg. Prve strelne cevke so bile tolike in tako okorne, da so jih strelci polagali na rogovile, zasajene v zemljo. Strelni prah v cevi so iz prva prižigali s tlečim stenjem, pozneje so vdelovali v puške kresala, ki so vžigala strelni prah. Ker so zvali kresilnih «flint», so dobile puške ime Sili teh novih strelil se ni ubranilo nobeno obzidje, noben oklop; zato je izgubilo viteštvo svojo imenitnost in pehota je zopet zadobila veljavo. Knezi so navadno najemali za dobro plačilo kine- tiške sinovo in hlapce, da so jim služili kot pešci. Sosebno često in radi so jemali v vojaško službo Švicarje. 96 2. Tiskarstvo. Še imenitnejše nasledke je imelo tiskarstvo, ki se je razvilo iz lesotiska. Že v 14. stoletju so izrezavali iz lesenih plošč vzbokle slike svetnikov in kvarte ter jih barvali in natiskavali. Pozneje so izrezavali pod podobami imena in molitve in s takimi lesenimi ploščami so natiskavali cele strani. Za celotno knjigo je bilo treba toliko lesenih plošč, kolikor je imela knjiga strani. — Naposled je meščan v Mainzu, Ivan Gutenberg (Pod. 26) iz roda Gensfleisch izumil pre¬ mične črke, katere je izrezal vsako posebe, in iz njih je sestavljal besede. Njemu sta se pridružila Ivan Fust in P eter Schoffer. Z združenimi močmi so okolo 1. 1455. natisnili prvo veliko knjigo, latinsko biblijo. Tiskarstvo se je hitro razširilo po Italiji, Francoski in Angleški. Prej so bili pisali na pergamen, katerega so izdelavah iz živalskih kož, in sicer najprej v maloazijskem mestu Pergamu. Ker je bil pergamen zelo drag in je prepisovanje stalo mnogo truda, so si omišljevali knjige samo imoviti ljudje. V srednjem veku je bil le malokdo vešč pisanju in čitanju. Večje knjižnice so imeli samo¬ stani, kjer so menihi prepisavali knjige. Nekoliko so se pocenile knjige, odkar so izdelovali popir iz cunj. Ta cenejši popir se je uporabljal tudi za tiskane knjige, ki so se prodajale po nižji ceni nego pergamentni rokopisi. V prvih letih so se tiskale samo nabožne knjige ter dela rimskih pesnikov in pisateljev. 3. Humanizem. Ob koncu srednjega veka so se italijanski pesniki in učenjaki marljivo bavili s starorimskimi pisatelji. Ko so Osmanliji podjarmili Grško, so mnogi omikani Grki pobegnili v Italijo, kjer so učili grščino in vnemali mladino za nauke starogrških pisateljev. Navdušenost za vzorna dela klasiških narodov je rasla od leta do leta in se je širila po Francoski, Nizozemski in Nemški. Učenjaki, ki so s staroklasiškimi uki gojili prosveto, so se nazivali humanisti. Tudi stavbinstvo se je ob tem času razcvitalo po vplivu ostalih starorimskih staveb. Ta doba, v kateri se je po starodavnih znanstvenih proizvodih in umenitnah preosnovala znanost in umetnost, se imenuje preporodna doba ali renesansa (renaissance). ■< ......