KOROŠKI Q L A S I L Leto xiii. na Koroškem. 29. novembra 1963. štev. 11—12 V vztrajni aktivnosti poslanstva miru, pravic in sožitja med narodi je obiskal naš maršal vrsto dežela in središnji zbor narodov. Njegov ustvarjalni mednarodni delež je svetloba za nas in za vse. Prodor plemenitih jekel Ravenska žlahtna jekla temeljijo na stoletnih izkušnjah ter na vsestranski gospodarski rasti naše nove domovine 29. XI. 1943 ZASVETIL MM JE V HUDIH DNEH IN LUČ JE ZA NAPREJ II. zasedanje AVNOJ je odločilni državniški akt, porojen sredi borb za obstanek in bodočnost jugoslovanskih narodov. S svojimi sklepi je legenda, katere ustvarjanje doživljamo vsak dan. Je začetek nove dobe. V primerjavi s to dobo so vsa prejšnja stoletja naše zgodovine z vsemi cenitvami narodovih vrednosti tiho obstala. Bili smo zapovrstjo kolonija, kar hočemo pozabiti. Naš svet je nov. Danes nam pomeni naša država doma sinonim za: — svobodo, socializem, standard za ves svet pa pomeni sinonim za: — enakopravnost, aktivno miroljubno koeksistenco, boj za mir. Dvajset let je minilo od dne,'iko je bilo v Jajcu II. zasedanje AVNOJ in v tem času smo le še zemljepisno ostali v starih mejah. Naš dom in naš dan sta nova — rasti in napredku posvečena. Toda besed j'e premalo, da bi mogle zajeti vse globine in razsežnosti: našega napredka vse od svita' v tisti dobi do uresničenja v svobodnih dneh. Akt AVNOJ pred 20. leti bo trajno živel, kakor je trajno njegovo ostvairjenje. Zasvetil nam j'e v hudih dneh in luč jie za naprej. Ob 20. obletnici hotuljskega tabora (Iz govora Bena Kotnika na spominski seji) Dvajset let je do te dobe, ko je prva koroška četa zadnjo oktobrsko nedeljo leta 1943 sredi dopoldneva prišla v Kotlje. Istočasno je v pol ure oddaljenem Guštanju zborovalo okoli 300 vermanov. Nad 3 ure so se partizani zadržali v Kotljah. Partizanske zasede so pustile ljudi neovirano v Kotlje, dočim iz Kotelj ni smel nihče, dokler partizani niso odšli. Izpod dveh mogočnih vaških lip je množici govorilo šest govornikov. Njihovi govori so navdušili poslušalce. Marsikateri jo šele sedaj spoznal, da fašizem ne bo zmagal. Zmagali bodo »siroteji«, kot so nekateri v kraju imenovali partizane. Govori aktivistov so ganili tudi nekaj takih, ki so dotlej še bili za Hitlerja; utihnili so in se potuhnili. Na deželi jih ni bilo veliko, več jih je bilo v bližnjih trgih. Na deželi je bilo že od zgodnje spomladi 1943 opredeljeno. Ljudstvo je bilo politično tako prebujeno, da se ni več zmenilo za okupatorjeve zakone in navodila. Do majnika 1943. leta je bilo ustanovljenih v našem kraju 8 odborov Osvobodilne fronte in to pri Obretanu, Kožanku, Lubasu, Naccsniku, pri Volenovi bajti, pri Kuharjevih ter pri Pavšerju in Dularju. Čimbolj pa se je Osvobodilna fronta razmahnila, tem hujši je bil okupatorjev teror. Tako je bilo po hotuljskcm Šolski pevski zbor iz Slovenjcga Gradca na proslavi pri Kerfrovem mlinu 29. septembra 1963 mitingu aretiranih in v gestapovske zapore na Prevalje in v Celovec odpeljanih čez 50 ljudi samo iz Kotelj in okolice. Kljub ostrim zasliševanjem in pretepanjem ni bilo nobenih izdaj. Končno je prišla na Rimski vrelec še policija, ki je prizadejala našemu kraju veliko gorja in tudi mnogo žrtev. Sam Rimski vrelec se je spremenil v pravo gestapovsko trdnjavo. Ob robu gozda so gestapovci pokopavali žrtve, ki so od mučenja onemogle in izdihnile. Spominske plošče na Rimskem vrelcu, pri Jurčku, v Kuharjevem in v Lubasovcm gozdu opozarjajo mimoidoče samo na nekaj žrtev policije na Rimskem vrelcu. Čim hujši je bil teror, tem večja je bila zavest ljudi ne samo v Kotljah in njihovi bližnji okolici, ta zavest se je širila tudi v centre, posebno še med delavstvom. Če bi izvedli takrat v Mežiški dolini tajne volitve, bi glasovalo nad 90% za Osvobodilno fronto. Danes je naša dolina drugačna, kot jc bila za časa stare Jugoslavije. Belega kruha ima vsak dovolj, kdor le delati hoče. Mislim, da je za delavca največja pridobitev ta, da ima zagotovljeno stalno delo in s tem tudi eksistenco. Na to danes že marsikateri stari delavec pozablja, mlade pa premalo na to opominjamo, v kakšnih razmerah je naš delavec nekoč živel. Vsakdo mora pa danes priznati, da naše delovno ljudstvo že sedaj boljše živi kot prej. Do tega stanja pa ni prišlo samo od sebe. Za to je bilo potrebno ogromno žrtev, kajti naš narod se v osvobodilni vojni m boril samo za nacionalno osvoboditev, ampak tudi za socialno. Naše Kotlje -so dale k temu tudi časten delež. Prežihov Voranc-Lovro Kuhar jc posvetil svoj roman soseske »Jamnico« triinštiridesetim junakom iz Kotelj, padlim za domovino v osvobodilni borbi. Triinštirideset iz te razmeroma majhne vasi- Manj fluktuacije - vec realizacije Pregled dosežkov pred zaključkom leta VEC KOT LANI, VENDAR POD PLANOM Bežen pregled nad doseženimi rezultati letošnjega 9-mesečnega poslovanja nas v glavnem zadovoljuje. 15 °lo povečanje volumna proizvodnje in 13,5 °/o povečanje prodaje naših proizvodov ob istočasno komaj 3 °lo povečanju zaposlenih napram lanskim 9 mesecem, je brez dvoma rezultat prizadevanj celotnega kolektiva naše železarne. To tembolj ob dejstvu, da smo vse to dosegli le ob še popolnejšem izkoriščanju razpoložljivih kapacitet, s katerimi smo razpolagali že v primerjalnem obdobju, lani. Vključenje v obratovanje nove zmogljivosti v valjarni in kovačnici se bo namreč zavleklo na zadnje četrtletje iz že znanih razlogov, t. j. težav pri uvozu naročene opreme za srednjo progo nove valjarne in opreme za 1800 t stiskalnico v kovačnici. Tako smo v letošnjih 9 mesecih izdelali 100.083 t skupne proizvodnje, kar je napram lanskim 87.002 t 15 °/o več. Pri tem so posamezne proizvodne ekonomske enote dosegle — izraženo z indeksi — naslednje rezultate: — topilnica 117,9 — livarna 124,8 — valjarna 111,0 — težka kovačnica 104,0 — lahka kovačnica 125,8 — mehanična del. 121,7 — vzmetarna 100,8 Kljub takšnim rezultatom, pa smo napram planskim obveznostim v zaostanku za celih 8 °lo\ to pa predvsem kot že prej omenjeno zaradi zakasnelega vključevanja novih kapacitet v obratovanje. Rezultat bi bil lahko boljši, če se nam ne bi bilo treba boriti s težavami, ki so v glavnem objektivne narave: V topilnici je predstavljalo prvi problem že ozko grlo v livni jami zaradi dela z malim valjarskim formatom ingota, številne okvare na žerjavih, neizvežbanost in fluk-tuacija novega kadra, ki smo ga sprejeli ravno v najbolj vročih mesecih, da ne govorim še o težavah s hladilno vodo, pomanjkanjem kisika in neodgovarjajočega vložka. Ob tolikih objektivnih težavah je razumljivo, da tudi efekt uvedbe 4. izmene v okviru prvega poizkusa pri prehodu na skrajšani delovni tednik v naši železarni ni bil tak, kot smo pričakovali. Livarna je odlično delala in dosegla tudi v 3. kvartalu rekordno proizvodnjo. Vendar je na žalost ta ekonomska enota še v Zaostanku z dobavami svojih odlitkov tako za domači, kot za zunanji trg. Ob znatno Povečanem planu za prihodnje leto, bo **■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■! SLAVA JIM! Mi Hotuljci pa prištevamo tudi njega kot 44. junaka, ki je kot tukajšnji Prvoborec zaradi naporov, trpljenja po Ječah in taboriščih, za lepše življenje delovnih ljudi umrl 18. 2. 1950. Slava njegovemu spominu! treba v livarni izboljšati organizacijo dela predvsem s ciljem doslednejšega izvajanja tehnološke discipline in proizvodnega programa. V valjarni bi morala v začetku septembra že pričeti obratovati nova srednja proga. Ker to ni bil slučaj, je neizvršitev plana proizvodnje v podjetju pripisati ravno temu dejstvu. Sicer pa se je tudi stara valjarna borila s številnimi problemi. Najprej okvara na glavnem pogonu, zaradi katerega je trajal zastoj skoraj celih 6 dni. Nadalje pogosto menjanje programa valjanja zaradi pestrosti naročil. Ravno tako kot v topilnici je tudi tukaj obstojal problem fluktuacije novo sprejete delovne sile, ki se je v tem obratu priučevala za delo na novi srednji progi in to v poletnih mesecih, ki so za aklimatizacijo delavcev v teh vročih obratih ravno najbolj kritični. Težave zaradi pomanjkanja kadra so značilne tudi za oddelek jeklovleka, kar je vzrok, da ta obrat ni izpolnil svoje plansko naloge. Tudi v kovačnici je pripisati nedoseganje planskih obveznosti nizki proizvodnji v poletnih mesecih. Razen hude vročine, se je ta obrat boril še s pogostimi zastoji na stiskalnicah in kladivih ob stalnem pomanjkanju kisika in pare v času, ko so bili kotli v remontu. Delno pa je vzrok nizki proizvodnji tudi neugoden asortiman. Seveda je fluktuacija med kovači, ravno tako kot v topilnici in valjarni pustila svoje: v avgustu uvedena 4. izmena na 1200-t stiskalnici še ni dala pričakovanega efekta, vendar je omogočila boljšo koordinacijo dela s topilnico, ker ji je sedaj omogočeno stalno dobivanje kovaških ingotov v vročem stanju. Vzmetarna je dosegla, kot se iz prednjega prikaza vidi, minimalno povečanje obsega proizvodnje (0,8 °/o). Ta obrat se tudi letos bori s prostorom in ozkim grlom v svojih kapacitetah. Delno pa je temu kriv tudi neugoden asortiman, medtem ko smo lani delali več listov, delamo letos več kompletnih vzmeti, kjer je seveda produktivnost manjša, v ceni pa ni bistvene razlike. Mehanična delavnica pa je kljub težavam v začetku leta in ob spremenjenem asortimanu povečala produktivnost in s tem tudi proizvodnjo napram lanskemu 3/4-letju za 21,7"/«. Temu obratu povzročajo neenakomerne dobave materiala iz naših osnovnih obratov težave pri finalizaciji raznih proizvodov, kot so: trni, valji, rezilno orodje, pnevmatsko orodje, osmice ipd. In končno, tudi mehanična delavnica ima določene probleme z delovno silo, posebno še na velikih stružnicah, ki lahko obratujejo le v 2 izmenah, medtem ko imamo naročil toliko, da bi lahko obratovale v najmanj 3 izmenah. Na tej ekonomski enoti je, da ob pomanjkanju moške delovne sile, rešuje problem z žensko delovno silo. Naštete probleme, značilne za posamezne ekonomske enote navajam kot ilustracijo k doseganju proizvodnih rezultatov, ki so v skupnem večji od lanskih za 15 °/o in ki so se večali iz kvartala v kvartal. To povečanje pa je rezultat izboljšane organizacije dela, povezane z boljšim izkoriščanjem delovnega časa in kapacitet ter prizadevanj celotnega kolektiva. Medtem, ko smo v I. kvartalu dosegli za 12,4 "/» večjo proizvodnjo kot v enakem kvartalu lani, je ta v II. kvartalu večja od lanskega II. kvartala za 13,9 "/o in v III. kvartalu celo za 18,8 °/v. Podoben je tudi rezultat v blagovni proizvodnji, ki je večji za 12,7 "U in istočasno nižji od plana za 4,3 °/o, kar je logična posledica nedoseganja plana skupne proizvodnje. VEČJA REALIZACIJA LE PRI POVEČANI KVALITETI Paralelno s povečano proizvodnjo je tekla tudi prodaja. Tako smo v 9 mesecih SVETLOBA JE MOČNEJŠA Zmerom so naši ljudje radi pomagali prizadetemu sočloveku. Z njim so bili in so ob nesreči ter pomagajo iz toplih src, kolikor le morejo. Ta čut in zavest pomoči bližnjemu sta večinsko že oddavna (če le ni vmes hudobe in zlorab). V naši novi dobi pa je to občutje še svetlejše in močnejše, je organizirano podvzeto in zato namembna stvar toliko bolj učinkovita in smotrna. To je vzbudila in pokazala pri nas toliko bliže velika nesreča Skopja. Brez vsakih čakanj je kolektiv železarne nakazal okoli 9 milijonov dinarjev darilne pomoči. Preko nas je poslala pomoč 477.013 din tudi italijanska tvrdka Dolomitc-Franchi, Brescia. Ob razpisu posojila so se železarji odzvali s preko 20 milijonov dinarjev, podjetje pa je nakazalo iz skladov še 28 milijonov dinarjev. Vsebina odziva nase železarske skupnosti je predvsem odziv sodelavcev. Čeprav bi morda mogli posamezno tu in tam kaj reči, ne rečemo drugega kot priznanje čutu in dejanju. Nihče ni brezbrižno lahko dal in marsikdo je težje dal, a je dal, kajti to je v zavesti do sočloveka in do domovine, ki je skrbstvo za človeka izbrisala iz slučajnega in ga postavila s pogojem vrednosti in dela na prvo mesto. V Skopju pa že zdrto delajo za nastanitev in za proizvodnjo toliko bolj ob tej svetli zavesti in pomoči vseh Jugoslovanov. letošnjega leta prodali za 10,956.9 milj. din naših proizvodov, kar predstavlja 13,5 °/o več kot v enakem obdobju lanskega leta. Razveseljivo je pri tem dejstvo, da smo pri tej realizaciji prekoračili celo planska predvidevanja za 8,4 °lo oz. za 7,2 °/o po odbitku priznanih kassaskontov našim kupcem. Le-teh smo ob pravočasnem poravnavanju računov odobrili kupcem v višini 115,3 milj. din ali za 204,0 °/o več kot v enakem času lani. Posamezne ekonomske enote so s svojo proizvodnjo omogočile, da je podjetje v letošnjih 9 mesecih doseglo naslednjo realizacijo: (v °/o) Proizvod E g 3 ii £ a Napram lanskim 9 mes. Surovo jeklo — 242,7 Surovi ulitki 122,4 119,6 Valjano blago 105,2 130,0 Vlečeno in luščeno jeklo 62,2 137,3 Kovano blago 101,1 104,2 Proizvodi meh. del. 108,6 110,8 Vzmeti 97,8 97,3 Pomožna dejavnost — 113,5 Podjetje skupaj 108,4 113,5 Kassaskonto — 304,0 Čista realizacija podj. 107,2 112,4 ZAKAJ MANJŠI IZVOZ? Ugoden rezultat prodaje je tudi delna posledica visoke konjunkture: domači trg zahteva vedno več, povpraševanje je znatno večje, kot je naša ponudba oz. možnosti dobav pri razpoložljivih kapacitetah. To je bil tudi vzrok, da je delavski svet na pritisk domače industrije odobril rebalans plana izvoza za letošnje leto od prvotno planiranih 2,500.00 S na 1,750.000 $. Pri sedanji jugoslovanski produkciji jekla predstavljajo naši izdelki črne metalurgije zelo deficitaren artikel, zaradi česar ni misliti ob našem rapidnem večanju proizvodnje na večanje izvoza v enakem porastu. Tako bo v letošnjem letu pri doseženi realizaciji 14,5 milijard din znašal delež izvoza 12,5 °/o, medtem ko je isti že v lanskem letu znašal 15 °/o. Pri planirani proizvodnji jeklarske industrije v perspektivnem planu za obdobje 1964—1970 ob takšni domači konjunkturi ni misliti tudi na istočasno relativno večanje izvoza kljub dejstvu, da si je naša železarna že utrla pot k mednarodni delitvi dela. Recesija v jeklarski industriji zapada in obstoječi režim cen, carin in transportnih tarif je bil vzrok, da smo v regionalnem pogledu plasirali v države vzhodne Evrope, t. j. v države z nekonvertibilno valuto pretežni del, t. j. 87 °/o izvoznih količin. Ker pa obstoja v zadnjem času močna tendenca po niveliranju svetovnih cen na obeh področjih, bomo že v prihodnjem letu poizkušali povečati izvoz na tržišča držav s konvertibilno valuto. V IZMEČKU je rezerva osebnih DOHODKOV V produktivnosti, ki je tudi letos rasla iz kvartala v kvartal, smo dosegli 4,11 t proizvodnje na zaposlenega mesečno, kar je napram obdobju lani, ko je znašala 3,71 t (zaposlenega) mes. 10,8 °/o več. Produktivnost bi bila večja, če ne bi v septembru zaradi novo sprejete delovne sile padla. 4. izmena namreč še ni mogla dati na začetku efekt, ki se od nje pričakuje, saj je novo sprejeto delovno silo potrebno najprej priučiti. Posamezne proizvodne ekonomske enote so v primerjavi z lanskim 9-mesečnim obdobjem dosegle naslednjo produktivnost: Indeks 1962 = 100 — topilnica 108,9 — livarna 125,2 — valjarna 106,3 — kovačnica 101,0 — vzmetarna 97,8 — mehanična delavnica 122,0 — železarna skupaj 110,8 Porast produktivnosti se kaže tudi v vrednostnem pokazatelju dosežene realizacije na zaposlenega mesečno. Medtem, ko je lani ta znašal v 9 mesecih 410.000 din, znaša letos že 445.000 din ali 8,5"/« več. Produktivnost bi bila še večja, če ne bi pri našem obsegu proizvodnje tako vztrajno naraščal tudi izmeček. Medtem ko je le-ta znašal ob koncu I. kvartala 2,37 °lo skupne proizvodnje, je znašal ob koncu II. kvartala 2,63 °/o in sedaj na koncu III. kvartala že 3,36 °lo. V povprečju je torej narastel od lanskih 9 mesecev, ko je znašal 2,49 "lo proizvodnje na 2,79 °lo v letošnjem 3/i-letju ali za 12 °!o. In če v naši železarni ni več neizkoriščenih rezerv potem tega za izmeček ne moremo trditi. Na podlagi doseženih rezultatov so bili v posameznih ekonomskih enotah ugotov- Komisija za izdelavo statuta Železarne Ravne, ki jo je imenoval upravni odbor, je prvi predlog osnutka statuta pripravila in ga dala v razpravo članom kolektiva. Predlog naj služi kot osnova za razpravo, v kateri naj sodeluje sleherni član naše delovne skupnosti. V statutu, ki ga bomo sprejeli, mora biti izraženo naše današnje stanje, izražena pa mora biti tudi naša perspektiva. Statut mora zajemati vsa področja našega dela in življenja. Naše delo, naše pravice in naše dolžnosti bodo take, kakršne si bomo sami zapisali v statut. Pomembnost statuta je na področju samoupravljanja postavljena v 9. členu ustave, kjer je poudarjeno, da delovni ljudje uresničujejo samoupravljanje v enotnem družbeno-ekonomskem sistemu v skladu z zakoni, ustavo in statutom in da so za svoje delo odgovorni. Tako se statut v pogledu urejevanja samoupravljanja izenačuje z drugimi splošnimi pravnimi akti naše družbe. V podjetju bomo morali na temelju ustave urediti vse odnose samoupravljanja in pravice delovne organizacije, pravice delavskega sveta, upravnega odbora, direktorja, obratnih delavskih svetov, njihovo dolžnosti, medsebojne odnose, oblike neposrednega upravljanja v delovni organi- ljeni pripadajoči osebni dohodki za letošnje 3/j-letje, kot sledi: Ekonomska enota Povprečni OD Povečanje napram lani Topilnica 43.535 106,7 Livarna 41.530 109,6 Valjarna 40.626 112,9 Kovačnica 40.912 108,7 Termična obdelov. 40.596 109,0 Mehanska obdelov. 38.675 107,3 Vzmetarna 38.564 104,9 Energetski obrat 43.104 109,6 Strojni remont 42.743 110,2 Elektro remont 43.105 109,1 Gradbeni remont 38.400 112,6 Promet 37.459 106,2 OTKR 42.780 112,3 Uprava 40.970 111,3 Povprečje podjetja 40.814 109,5 (Ker je porastla tudi draginja, je ta dvig »krit.) KOLIKO ŠE? Pred nami je še zadnji kvartal, praktično smo zadnja dva meseca letošnjega poslovnega leta. Če bi z isto dinamiko šli tudi naprej, bomo pri povprečno 1.200 milij. din realizacije mesečno dosegli našo sprejeto obvezo v višini 14,5 milijard din realizacije, ki smo si jo postavili z družbenim planom podjetja za letošnje leto. Ker pa se nam že obeta redukcija električne energije v tako že kritičnih mesecih, skupaj £ problemom industrijske vode in plina, bo naloga težavna; rešili jo bomo le z vsestranskim prizadevanjem nas vseh. zaciji, vprašanja referenduma, vprašanje delitve dohodka, čistega dohodka in delitve osebnih dohodkov — skratka vsa vprašanja, ki zadevajo našo delovno skupnost. Po določilih ustave so nosilci upravljanja člani delovne skupnosti, ki bodo določene funkcije opravljali neposredno, določene funkcije pa v skladu s statutom poverili organom delavskega samoupravljanja. Zato bomo morali v statutu določiti, o katerih vprašanjih in na kakšen način bo odločala neposredno celotna delovna skupnost oziroma katere pristojnosti odločanja se bodo prenesle na samoupravne organe delovne organizacije na vseh nivojih. V predlogu statuta smo že napisali, o katerih vprašanjih naj hi odločala delovna skupnost neposredno z referendumom in katere pravice in dolžnosti odločanja bi bile prenesene na delavski svet podjetja in obratne delavske svete. Pri vprašanju organizacije in delovanja samoupravnih organov podjetja je komisija izhajala s stališča, da je shema samoupravljanja odvisna od organizacijske razčlenitve podjetja. Določene samoupravne pravice lahko damo le delovni skupnosti, ki vodi organizacijsko celoto, zato je potrebno, da se samoupravna enota krije z enako organizacijsko enoto v podjetju. V našem predlogu statuta so obdelana STATUT — dolžnost sodelovanja vseh Inž. Janko Gnamuš O STARANJU JEKEL Dimenzijske, trdotne in strukturne spremembe kaljenega jekla Slika št. 1 kaže odvisnost spremembe dolžine na kaljenem jeklu, ki vsebuje malo Cr od trajanja ležanja jekla v dnevih. Splošno o staranju kaljenega jekla Staranje v jeklu spremeni njegove lastnosti in se s časom začne samo od sebe brez zunanjega delovanja. To so nezaželeni pojavi, ki nastopijo v jeklih različnih vrst, in so navadno zelo zamotani. Kot je znano, lahko razdelimo jekla po namenu in uporabi v dve veliki Skupini: v gradbena in orodna jekla. V obeh skupinah se lahko pojavi staranje. Pri gradbenih jeklih, ki vsebujejo malo ogljika, lahko opazimo staranje predvsem pri mehkih, na ogljiku revnih gradbenih jeklih npr. pri pločevini za globoki vlek, pri ikotlovski pločevini in pri drugih. Staranje je tudi predvsem zvezano z nezaželenim zmanjšanjem sposobnosti spremembe oblike in zahteve do udarcev. Staranje največkrat pospeši malenkostno ogrevanje. V prvi vrsti gre torej za poslabšanje mehaničnih lastnosti, ki so bistveno znamenje staranja pri gradbenih jeklih. Pri orodnih jeklih, torej pri jeklih s povprečno višjo vsebino ogljika, nastopijo pojavi staranja kot posledica načina kaljenja. Privedejo do tega, da orodja čez nekaj časa niso več meroobstojna in med drugim tudi ne več točna po obliki. Za staranje orodnih jekel so torej predvsem značilne spremembe meroobstojnosti in oblike. Brez dvoma gre pri staranju gradbenih jeikel vzporedno s spremembo mehanskih lastnosti tudi sprememba volumna, ki vodi Ik merskim in oblikovnim odstopom. Podobno staranje orodnih jekel ni omejeno samo na spremembe volumna, mere in oblike, temveč ga spremljajo prav tako spremembe mehanskih vrednot. Poleg tega se istočasno v večji ali manjši meri spremenijo tudi druge fizikalne in kemične lastnosti. Vendar v praksi tem spremembam ne pripisujejo tako velikega pomena kot zgoraj omenjenim. Vzrok pojavom staranja so dogajanja v jeklu, ki imajo svoj vzrok v tem, da jeklo zaradi pred obdelave ni v ravnotežju, in da zdaj k temu ravnotežju stremi, kolikor to temperatura dopušča. To velja tako za gradbena kot za orodna jekla, v vsakem primeru gre za prikrite (potlačene) spremembe stanj. Povod za staranje gradbenih jekel bi lahko po dosedanjih spoznanjih iskali v 8. To so nezaželeni pojavi, ki se dogajajo pri navadni temperaturi, in jih imenujemo naravna staranja. To traja dneve, tedne in leta. -0,06 66 67 66 Čad vjiTadsjc&T/at r mejecob Slika 2. Spremembe dolžine in trdote pri vskladiščenju pri sobni temperaturi (Jakilo z 0,98 Vo C, kaljeno i'z 750° C) Slika št. 2 kaže spremembo pri kaljenju iz 750" C za ogljikovo jeklo z 0,98 °/o C. Po petih mesecih vskladiščenja se dimenzije zmanjšajo, nasprotno pa raste trdota, in sicer od začetka hitro, potem pa počasneje. Dimenzija se spremeni za 0,05 %>. Trdota pa za 3 Rc. Pomen naravnega staranja v praksi Kakšnega pomena je obnašanje kaljenega jekla pri naravnem staranju za prakso? Načelno predstavlja stalna sprememba v kaljenem jeklu negotov moment, ki ima lahko med drugim tudi neprijetne posledice. Trdnostne spremembe nas pri kaljenem jeklu na splošno ne motijo. Za marsikatere uporabne namene bi bila tudi sprememba mere znosna. Za orodja pa, pri katerih je važna velika točnost, predstavljajo tudi te majhne spremembe motnjo, če niso celo sploh nedopustne. To zadeva v prvi vrsti merilne instrumente, toda tudi orodja ali strojne dele, kakor na primer obročke za kroglične ležaje, ki jih proizvajamo z veliko natančnostjo, in ki morajo to natančnost tudi ohraniti. Za tako uporabo so te spremembe vsekakor važne. Slika 3. Območje nazivnih mar orodja z nevarnostjo staranja v različnih stopnjah kakovosti 1 ll li / do 3 n<3d 3 do 6 Obm nad 6 do W o C/, nad to do (3 e /rc nad •a do 3o LZlS nart 3o cLo 60 Oc/7 nad 60 do (30 m er nad 60 do 120 nad /20 do /60 nad <30 do 260 nad 260 do 3*5 »ate/ 3S do boo oaut Ooo do Soo bie- ran- če. r 1 1 n t 1 . _ 2 IT 2 , 1 | _ 3 IT J . — AJe*xr*os£ sčarc*yaL _ k IT k 1, | _ 5 IT S 1 n 1 e 'T 6 | , 1 Man /Se čodzrc toče to 7 IT 7 i | 1 /6 0 na i . ~| 1 n 1 26 9 IT 9 kO 10 IT 10 Uj >0*1 " 1 6k II IT II /e Tolerance 1 100 12 IT 13 I /60 O IT 13 | 250 ik iTIk Ooo IS ITIS 6*0 te trie tooo nč n n •600 16 IT 16 7SOO Strojne dele izdelujemo — po njihovi funkciji v stroju — z določeno točnostjo po ISA osnovnih tolerancah DIN 7151. Načelno lahko dejanska mera pri orodju zaradi spremembe mere pri naravnem staranju pade pod mejo, ki jo določa toleranca. Do tega lahko pride tudi pri velikih tolerancah, če je dejanska mera blizu spodnje meje. Če pa je toleranca manjša kot sprememba mere pri naravnem staranju, bomo morali vedno računati na padec pod mejo. Kateri primeri v posameznih razredih ISA so pri spremembi mere za 0,05 %> zaradi staranja najbolj prizadeti, prikazuje slika št. 3. Slika št. 3 odgovarja tabeli osnovnih toleranc po DIN 7151, le da so številke za tolerance izpuščene. Zato so včrtane linije. Te ločijo polja, v katerih so osnovne tolerance manjše kot 0,05 °/o nazivne mere oziroma prekoračijo njihov iznos. Drugi dve liniji sta narisani za 0,10 in 0,20 °/o. Vidimo, da so pri spremembi mere 0,05 v razredih ITI do IT4, ki pridejo v poštev za merilne instrumente, vsa območja nazivnih mer nad 3 oziroma 8 mm ogrožena zaradi staranja. Po določenem vskladišče-nju torej dejanska mera ni več v mejah s toleranco dopuščenega območja. V razredih IT5 do IT9, ki po navadi pridejo v poštev pri strojništvu, so ogrožene nazivne mere nad 16 oziroma 230 mm. S staranjem ogrožena področja se razširijo k manjšim območjem nazivne mere, če upoštevamo, da moramo računati s precejšnjimi motnjami že, če je toleranca manjša kot 0,1 %>. Dejansko bomo morali računati s tem tudi pri spremembi mere zaradi naravnega staranja od 0,05 %, kajti domnevali bomo lahko, da je dejanska mera na splošno nekje v sredini med najvišjo in naj nižjo mero, da je torej za polovično toleranco oddaljena od mejnih mer. S temi spremembami mer zaradi naravnega staranja so seveda prizadeta tudi prileganja. Neprijetno bi bilo to dejstvo predvsem pri prehodnem sozložju, ki jih najdemo predvsem pri gradnji orodnih strojev. Z naravnim staranjem bi npr. prstan, ki je bil izdelan z drsnim stikom, čez nekaj časa pristal na gred celo s spirjenim stikom. To seveda za mnoge strojne dele visoke vrednosti ne gre. Tudi spremembe notranjih napetosti med vskladiščenjem se včasih pokažejo kot zelo neprijetne. Čeprav je sprememba majhna, lahko vendarle zadošča, da preseže že tako visoke zahteve, ki imajo takšno višino, da med vskladiščenjem v utrjenem orodnem delu nastanejo razpoke in postane komad neraben. V takšnih primerih smo torej prisiljeni Skrbeti za to, da takšne motnje pri izgoto-vitvi in v uporabi ne nastopijo in posebno pri merilnih instrumentih moramo pazit1, da spremembe, navedene v velikosti, ne nastopijo, in da jih po možnosti popolnoma izključimo. Umetno staranje Mere, ki služijo za to, da bi preprečile vplive naravnega staranja, so postopki umetnega staranja. Usmerjene morajo biti tako, da čimprej povzročijo spremembe, ki bi nastale zaradi vskladiščenja pri navadni temperaturi pred dokončno izgotovitvijo izdelka, tako da jih je že mogoče upošte- vati, in da pozneje ne motijo več izgotovljenega komada pri izdelavi. Z umetnim staranjem naravno staranje kaljenih jekel pospešimo in ga po možnosti tudi izvedemo ter izpopolnimo. Najbolj znani postopek umetnega staranja je daljše ali krajše, včasih večurno, včasih tudi večdnevno ogrevanje materiala na temperaturi med 100 in 200" C. Tudi popuščanje kaljenih komadov lahko smatramo za umetno staranje. Poznamo pa še druge postopke, ki se od časa do časa pojavljajo, ki jih priporočajo, potem pa spet zavržejo. Naj omenimo npr. samo večkratno izmenično potapljanje kaljenega komada v vročo vodo, pa tudi ohlajanje na temperaturo tekočega zraka. Za staranje merodajna osnovna dogajanja v kaljenem jeklu Pojavi staranja v kaljenem jeklu so posledica predhodne toplotne obdelave. S kaljenjem je otežkočeno vzpostavljanje ravnotežja po dejanskem stanju. Kaljeno jeklo je nestabilno in stremi k ravnotežju. Odvisno od višine temperature dosežemo vmesna stanja, ki bolj odgovarjajo ravnotežju. Ta vmesna stanja imajo določeno stabilnost, ki jim omogoča obstoj pri določenih temperaturah. Za ta stanja so značilne posebne lastnosti, ki so v mejah možnih temperatur lahko odvisne od temperature in časa. Že v sestavi kaljenega jekla imamo takšna vmesna stanja. S hitrim ohlajanjem od 'kalilne temperature do temperature prostora se prepreči vzpostavitev popolnega ravnotežja in ev-tektoidni razpad austenita v ferit in cementih Toda tudi austenit ne obstoji pri kaljenju, temveč v veliki meri preide v martenzit, preostali del tvori takoimeno-vani zaostali austenit. Ta v osnovi nestabilna struktura teži za tem, da bi se spremenila v stabilno, ki sestoji iz ferita in cementita. Dogajanja, ki potekajo v obeh strukturah — v martenzi-tu in v zaostalem austenitu, so vzrok pojavov staranja. Da doženemo vzrok staranja, moramo raziskati stabilnost vmesnih stanj. Treba je ugotoviti, v katerih temperaturnih območjih lahko ta vmesna stanja obstajajo, kako dolgo obdržijo pri določeni temperaturi možnosti za obstoj, in končno, v kakšna vmesna stanja lahko preidejo. Spremembe v sestavi zgradbe Iz mikroskopskih in rentgenskih raziskav sestave ogljikovih jekel je znano, da preide austenit neposredno po politju z mrzlo vodo pri temperaturi prostora v kaljeno jeklo, ki je tetragonalni martenzit. Ta je nasital bliskovito z zamotanimi postopki iz podhlajenega austenita. V njem je ogljik že raztopljen. Množina zaostalega austenita narašča z vsebino ogljika posebno pri nadeutektoid-nih jeklih. Pri segretju nad temperaturo prostora se spremeni sestava. Pri temperaturi med približno 100 in 200° C preide tetragonalni martenzit v vedno večji meri v taboimeno-vani kubični martenzit. Če izhaja pri tem ogljik iz tetragonalne mreže martenzita in tvori novo sestavino ali nastane znotraj martenzita napačno nalaganje, tako da lahko postane vedno bolj kubičen, še ni znano. Najnovejše objave o rentgenskem raziskovanju pri kristalizaciji jekla kažejo na to, da se vsebina ogljika tetragonalne-ga martenzita močno zmanjša in preide na temperaturo določene vrednosti. Mreža ostane pri tem vedno tetragonalna, četudi v razmerju osi, kar leži približno pri 1,01, torej odgovarja skoraj kubičnemu. Lahko rečemo, da se tvori bogatejša ogljikova spojina, da pa nastane cementit, preteče najmanj še vmesno stanje. Sprememba iz tetragonalnega v kubični martenzit nastane polagoma. Vrši se toliko hitreje, kolikor višja je temperatura. Na to spremembo gledamo kot na bistveni potek staranja. Zaostali austenit ostane do temperatur približno 2.00° C v bistvenem neizpremenjen. Šele med približno 220—270" C se razkroji. Jasno je, da preide neposredno v sestavine spoja, ki so podobne kubičnemu marten-zitu. Tudi ta potek zahteva čas. Ni pa imel tudi do sedaj za staranje nobenega večjega pomena, očitno zaradi sorazmerno visoke temperature in, kot je dalje prikazano, s tem ni imel škodljivega vpliva. Iz zaostalega austenita se lahko tvori v omenjeni meri tudi nov tetragonalni martenzit, če se jeklo začasno ogreje nad temperaturo prostora, npr. do približno 200° C in se nato zopet ohladi na temperaturo prostora. Tetragonalni martenzit nastane pri tem zopet naenkrat na lokalno različnih mestih v različnem času in se prične takoj spreminjati v kubični martenzit, v kolikor to dopušča vsakokratni razpoložljivi čas držanja na temperaturi. Ta potek igra pri staranju važno vlogo. Če je temperatura prostora konstantna, more po večkratnem opazovanju že zgoraj omenjena sprememba tetragonalnega martenzita v kubični martenzit uspevati, čeprav počasi in v daljših časovnih obdobjih (leta). Če nastane nova tvorba tetragonalnega martenzita pri konstantni temperaturi, do sedaj še ni bilo jasno raziskano; lahko pa nastaja pri nihanju temperature prostora, kot je to pri različnih dnevnih in letnih časih, tvorba tetragonalnega martenzita iz zaostalega austenita. Pri ohlajevanju na temperature, ki padejo pod temperaturo prostora npr. do temperatur tekočega zraka približno do — 180° C, se tudi spremeni sestava. Pri tem ostane razpoložljivi tetragonalni martenzit ohranjen. Ostali martenzit se nasprotno spremeni v tetragonalni martenzit. Ta tvorba nastane kot pri kaljenju naenkrat na lokalno različnih mestih in v različnih časih. Vendar pa preneha hitro na različnih mestih in tudi prezgodaj, tako da zaostali austenit nikoli ne izgine. Iz povzetega torej sledi (iz raziskave sestave), da se predvsem tetragonalni martenzit pri temperaturi prostora nahaja blizu zgornje meje njegovega področja eksistence; njegova stabilnost upada že pri zmernem ogrevanju v korist takoimenovanega kubičnega martenzita. Ta preide polagoma v kubičnega t. j. natančneje povedano, v še malo tetragonalni martenzit, ki je pri temperaturi prostora najstabilnejši sestavni del kaljenja. Zaostali austenit ima v primerih s tetragonal-nim martenzitom sorazmerno visoko stabilnost. Je pa proti ohlajevanju občutljiv in ne preide pri tem zlasti pri temperaturah, ki so pod temperaturo prostora,nikoli popolnoma v martenzit. Te za staranje veljavne spremembe v sestavi so potemtakem: 1. spremembe razpoložljivega tetrago-nalnega martenzita v kubični martenzit, 2. sprememba še razpoložljivega zaostalega austenita v tetragonalni in končno v kubični martenzit. 0.130 _ memba tetragonalnega martenzita v kubičnega. Za postopke umetnega staranja je še potrebno poznati temperaturo in časovno odvisnost sprememb lastnosti, ki so v zvezi z ustreznimi poteki za naravno sta- 0,126 0.126 0,120- 0,122 ~ 0,120 //, / / y/y / / /' / ■ / ■ / / /'j Slika 4. Specifični volumen jekla z 0,8 % C v različnih strukturnih stanjih /2ra£unano ul /oot^eno mrežne loonsict/tte A usLenU &xJ'eoo In /x^ouSceno 200’C6yi/, 7e2ragoncdnc ’ i:(/6ččni Tiarienzii Žarjeno Pertiž Spremembe lastnosti S temi spremembami v sestavi so zvezane spremembe lastnosti. Tukaj naj bi prišle v poštev spremembe specifične prostornine oz. teže ali spremembe, ki se dajo primerjati z dolžino in spremembo trdote. Slika št. 4 kaže za jeklo z 0,8 fl/o C pregled o specifičnih prostorninah različnih sestavin, ki morajo nastopiti v kaljenem jeklu. Za boljšo presojo je naveden tudi specifičen volumen mehko žarjenega jekla s per-litično strukturo. Vsi volumni se nanašajo na temperaturo Prostora. Deloma so merjeni neposredno, deloma izračunani z rentgenografskimi konstantnimi merjenji mrež. Vidimo, da ima austenit nasproti mehko Žarjenemu perlitu znatno manjši volumen, martenzit pa večjega. a) Spremembe lastnosti pri temperaturi Prostora. Po diagramu slike št. 1 in slike št. 2 ponovna merjenja pri temperaturi prostora kažejo polagoma krajše dolžine. To torej dokazuje v skladnosti z opazovanji sestave, da se teitragonalni martenzit 'spremeni v kubičnega. Tudi povečanje trdote po sliiki št. 10 se dobro kaže s prehodom tetragonalnega martenzita v kubični martenzit. Očitno gre za izločilni proces v zvezi s kaljenjem. Pri tem je vseeno, če vzamemo, da se pri prehodu iz kubičnega martenzita zgodi samo Napačno nallaganje'ogljika znotraj martenzita. Vedno imamo opravka z izločilnim kaljenjem, kot ga imamo pri kaljeni aluminijevi zlitini vrste Ali —• Cu — Mg npr. Pri duraluminiju. To razumevanje, ki je mio že prej omenjeno, ima tudi v novejših rentgenskih razlidkavah nadaljnjo oporo. S tem so spremembe lastnosti, ki nastopijo pri naravnem staranju, razložene. Bistvena za naravno staranje je počasna spre- ranje, da dobimo še globlji pogled v stabilnost medstanj. 70 too -c Trcganje /Zapuščanja. r urcc/i Slika 5. Spremembe trdote pri popuščanju pri različnih temperaturah (Jekla z 1,23% C) Spremembe lastnosti pri temperaturah, ki so višje od temperature prostora Iz mnogih raziskav (dilatometrške vulje) lahko povzamemo: kri- 1. Pri segretju na temperature nad temperaturo prostora nastopi s spremembo tetragonalnega v kubični martenzit kontrak-cija, katere velikost je odvisna od pogojev kaljenja in sestave jekla. 2. Bistvene spremembe in s tem kon-trakcija se izvršijo pri temperaturah med 90 in 150—200" C v kratkem času; prekinitev popuščanja otežkoči nadaljnjo spremembo in konstrukcijo. 3. Velikost kontrakcije pri tej spremembi je v tem območju temperature popuščanja; razumljivo pa zadostujejo manjši časi za dosego končne velikosti, če zvišamo temperaturo popuščanja. 4. Uravnavanje trdote ni enostavno pri temperaturah nad temperaturo prostora, ki pridejo v poštev za umetno staranje. Trdota se dvigne na naj višjo končno vrednost in potem zopet pada. Slika št. 5 kaže za kaljeno jeklo z 1,23 % ogljika, pri temperaturi prostora in tudi še pri 50" C ugotovimo v 100 urah zgolj naraščanje trdote. Pri 75° in 100" C se maksimum trdote doseže. Trdota ostane še po 100 urah večja kot končna trdota. Najvišja vrednost trdote se doseže najprej s temperaturo, potem pa zopet pade. Čaisd za dosego najvišje vrednosti so z naraščajočo temperaturo vedno krajši. Isti značaj kažejo meritve trdote pri kaljenem jeklu z 0,98 % C po sliki št. 6. Za primerjavo so tu poleg načrtane.tudi krivulje za dolžinske spremembe. Medtem ko kažejo te enotno potekajočo kontrakci-jo, doseže trdota najvišjo vrednost. Po 3-urni pustitvi pri 100° C je trdota še nad končno trdoto, pri 125° C je že nekaj padla pod končno vrednost. Po 72 urah je tudi pri 75° C popuščne temperature že minil trdotni maksimum; končna trdota pa še ni bila dosežena. Pri višjih temperaturah je izguba trdote nasproti končni vrednosti — upoštevanja vredna —do skoraj 3 Rc. Važna je tu ugotovitev, da trdota še doseže maksimum, preden doseže sprememba dolžine končno vrednost. Te zakonitosti se ujemajo s tistimi, ki so znane in ugotovljene pri izločevalnih procesih v jeklu. Vseskozi so združljive s prehodom tetragonalnega martenzita v kubični martenzit. Tako enostavna povezava s sliko strukture kot pri spremembah dolžin pa ni možna. Trdota je občutljivejša. Nanaša se še na razlike v sestavi, ki ne Slika 6. Spremembe dolžine in trdote prj popuščanju na različnih temperaturah (Jeklo z 0,98 % C, kaljeno iz 750° C) 2o •c •0,05 too 'C n ur 65 'Trajanje popuščanjci v uredi pridejo do izraza pri spremembi dolžin in največkrat tudi ne v sliki strukture. Za umetno staranje sledi iz teh ugotovitev naslednja konsekvenca: Pri spremembi tetragonalnega v kubični martenzit ne smemo izbrati ne previsoke ne prenizke temperature, če gre za to, da ne povzročimo samo najvišjo spremembo dolžin, ampak da se izognemo tudi padcu trdote. Spremembe lastnosti jekla pri temperaturah pod temperaturo prostora Pri ohladitvi na temperaturi pod temperaturo prostora se zaostali austenit spremeni v tetragonalni martenzit in to v zvezi s povečanjem prostornine. Spremembe se pričnejo pri ohladitvi šele po določeni podhladitvi pod poprej doseženo najnižjo temperaturo. Sprememba nastaja pri stalni ohladitvi, ki se stalno nadaljuje, medtem ko jo prekinitev otežkoči. Daljše držanje na določeni nizki temperaturi ne vodi k povečani spremembi. Volumen, ki je v zvezi s spremembo, se že po kratkem času več ne spreminja. O spremembi trdote z ohlajanjem na temperature pod temperaturo prostora je na razpolago le malo izsledkov. o 0« 3- 5 3 £ 'Ht- R R R R R 6« * Kc iljtno ui 0* J- - Hla/e 77 O * tek C) Slika št. 7 kaže rezultate merjenj kaljenega jekla z 1,23 %> C. Jeklo je bilo prvič samo kaljeno, drugič kaljeno in ohlajeno v tekočem zraku in zopet postavljeno na temperaturo prostora. Oba skuska se potem popušča na 75° C. Pri ohladitvi v tekočem zraku se je dvignila končna trdota od 65 Rc nad 66 Rc, torej okroglo za V2 enote Rc, odgovarjajoče večjemu delu nastalega tršega tetragonalnega martenzita, ki je nastal pri ohladitvi iz zaostalega austenita. Pri popuščanju na 75° C je potek kaljenja za oba poskusa enak, samo da je absolutna trdota skuska, ki je ohlajen na temperaturo tekočega zraka, za okroglo 2 Rc višja od trdote drugega. Torej je tudi dvig trdote pri popuščanju na 75° C po izvedenem ohlajanju v tekočem zraku za okoli '/2 Rc večji kot pri normalnem kaljenju. Tudi to odgovarja ugotovitvi strukture, da se poveča z ohladitvijo na nizke temperature množina tetragonalnega martenzita, ki je nastal iz austenita. Z ohladitvijo na temperature pod temperaturo prostora se trdota dvigne odgovarjajoče množini spremenjenega zaostalega auistenita. Tudi poznejša sprememba v kubični martenzit spremlja večji efekt kaljenja. Če se spremeni trdota pri daljšem držanju pa nižji temperaturi, še ni raziskano. Tudi s tem komaj lahko računamo, kajti tvorba tetragonalnega martenzita pri dr- žanju na nižji temperaturi kmalu preneha, kot je dokazano s spremembami volumna, in tudi spremembe v austenitu ali v tetra-gonalnem martenzitu so pri nižjih temperaturah vedno malo verjetne. Postopki umetnega staranja V dosedanjih izvajanjih je opisana končna struktura kaljenega jekla; razložena je bila stabilnost strukture; k temu smo pritegnili spremembe strukture in dvoje praktično razloženih količin, specifični volumen oz. izmeritev dolžine in trdote pri segrevanju na temperature nad temperaturo in pri ohladitvi na temperature pod temperaturo prostora. S tem so podane osnove, ki služijo za presojo umetnega staranja. Osnovna pravila Postopki umetnega staranja izhajajo potemtakem iz tega, da vsebuje struktura kaljenega jekla dva nestabilna sestavna dela: tetragonalni martenzit zaostali austenit Pojavi staranja se nanašajo na spremembe teh sestavnih delov strukture. Osnovni procesi obstajajo v tem, da tetragonalni martenzit preide v takoimenovanega kubičnega, in da tvori zaostali austenit nov tetragonalni martenzit. Z umetnim staranjem morata priti popolnoma v potek oba postopka ob primernem času in kolikor mogoče hitro. Za popolno stabiliziranje je potrebno, da se spremeni razpoložljivi tetragonalni martenzit v kubični martenzit; nadalje mora preiti tudi zaostali austenit v tetragonalni martenzit in ta naprej v kubični martenzit. Postopki umetnega staranja morajo težiti za tem, da se kar najbolj popolno odpravi zaostali austenit in kolikor mogoče spremeni ves tetragonalni martenzit v kubičnega. Če vsebuje struktura kaljenega jekla le tetragonalni martenzit, torej nič zaostalega austenita, dosežemo ta namen sorazmerno enostavno z ogretjem na temperaturo med približno 100 in 150 do 200° C. Primerna temperatura kaljenja in časa se določi z odvisnostjo od sprememb volumna in trdote. Če se hočemo izogniti izgubi trdote nasproti trdoti, ki smo jo dobili neposredno po kaljenju, je boljše dati prednost daljšemu popuščanju pri nižji temperaturi blizu 100° C kot krajšemu času pri višji temperaturi od 150° C ali celo 200° C. Če je pa navzoč zaostali austenit, je stabiliziranje povezano s težavami, ker se nikoli ne posreči doseči popolne spremembe zaostalega austenita v tetragonalni martenzit. Gre za to, da spremenimo z umetnim staranjem zaostali austenit tako' daleč v tetragonalni martenzit in naprej v kubičnega, da se s tem v zvezi izvršijo kar se da popolne spremembe določenih lastnosti, vendar druge lastnosti ne smejo preseči najvišjih dopustnih mer, in da so pri tem še možne spremembe lastnosti (lahko bi jih označili kot poznejše staranje), ki so važne za pamen uporabe. Možnost, spremeniti zaostali austenit kaljenega jekla s popuščanjem na temperaturi nad 200° C t. j. temperaturo marten-zi'ta neposredno v strukturo, ki je podobna kubičnemu martenzitu, se v praksi ne upo- rablja zato, ker je s tem izguba trdote prevelika. Trdota je sicer še vedno visoka, ne smemo pa spregledati tega, da je tudi s tem načelno možno odpraviti zaostali austenit in se s tem izogniti kasnejšemu staranju kaljenega jekla. Pri temperaturi čez 200° C izhajamo iz dejstva, da moremo doseči spremembo iz zaostalega austenita v tetragonalni martenzit v prvi vrsti z ohladitvijo. Pri tem stremimo za nepretrganim držanjem najvišje možne temperature. Daljše držanje jekla pod temperaturno mejo, ki mora ležati tudi pri temperaturah pod 0° C, za tvorbo tetragonalnega martenzita ni potrebno. Kako visoka sme biti temperatura, je odvisno od tega, do katere višine narastejo notranje napetosti. Pri tem je vedno koristno, da ne priključimo te ohladitve neposredno pri kaljenju, ampak da se pred to ohladitvijo pri kaljenju nastali tetragonalni martenzit spremeni z ogretjem v kubični martenzit. V zvezi s to ohladitvijo, ki služi za pretvorbo zaostalega austenita, vedno vodi zaključno ogrevanje na temperature med 100 in 150—200“ C za pretvorbo novo nastalega tetragonalnega martenzita v kubičnega. Ohlajevanje od temperature popuščanja naj bo kolikor mogoče počasno, da se spremeni eventualno tetragonalni martenzit v kubičnega. Presojanje dosedaj uporabljivih postopkov umetnega staranja in smotrnih sprememb Če poskusimo na osnovi teh poudarkov pretehtati učinkovitost praktično uporabljivih postopkov umetnega staranja, pridemo do zaključka, da je v nekaterih točkah potrebna dopolnitev oz. sprememba. Zadnja slika št. 8 nam prikaže temperaturno časovni diagram nekaterih postopkov umetnega staranja. Ti naj pokažejo, kako bi po teh razlagah smotrno izvajali postopke umetnega staranja. V praksi največkrat uporabljamo postopke po shemi 1 večurno ogrevanje na temperaturi okoli približno 120—160° C, ki služi v prvi vrsti za pretvorbo tetragonalnega martenzita v kubičnega. Če vsebuje struktura izdelka zaostali austenit, uporabljamo naj višjo možno počasno ohladitev od temperature popuščanja, da bi se pri tem novo nastali tetragonalni martenzit kolikor mogoče popolnoma spremenil v kubičnega. Pojavi se vprašanje, če zadostuje dosežena trdnost za namen uporabe. Med drugim morajo biti ustvarjene večje podhladitve za odpravo zaostalega austenita. Potopitev kaljenega jekla v tekoči zrak 1, približno po diagramu 4, pospešuje spremembo zaostalega austenita v tetragonalni martenzit. Koristno pa je to samo za dele, katerih struktura vsebuje veliko zaostalega austenita. To naredimo šele takrat, če je bilo prej izvršeno zadosti dolgo popuščanje na temperaturo med 100 in 150° C. Koristi pa le takrat, če na koncu še enkrat ogrejemo na odpravo tetragonalnega martenzita na 100 do 150° C. V začetku omenjena menjajoča obdelava potopitve v vroči in mrzli vodi ni učinkovita za namen prejšnjih poskusnih izdelkov. Služi naj samo spremembi tetragonalnega martenzita, kakor tudi odpravi zaostalega austenita. Izvedena je tako, da po- Q> 1--------------------2 h * /oo - 100 • 200 Čas Ccls - 100 or 200 4- -200 + 100 Cas čas L ooT Čaj Ča7 Slika 8. Primerni postopki umetnega staranja ogljikovih jekel topimo kaljeni izdelek (tudi 100-krat) vsaki dve minuti v vročo in mrzlo vodo. Potek časa je pri 100” C z naraščajočim številom temperaturne menjave mere zadosten. Da je menjajoča potopitvena obdelava učinkovita, mora tako postati po diagramu št. 2 pri isti temperaturi potopitve potek časa naraščajoče stopnjevan, ali moramo izbrati po diagramu št. 3 od menjave temperature do menjave temperature z gornjo mejo temperature višjo, pri čemer moramo poteke časa držati iste. Podobno velja tudi za spodnjo temperaturno mejo pri ohladitvi na temperature pod temperaturo prostora. Tukaj je, kot je prikazano v diagramu 5, samo namen znižati temperaturo meje od menjave do menjave temperature. Zaradi posebnega načina tvorbe te-tragonalnega martenzita nima pomena, da bi dosegli približno isto z daljšim držanjem pri enaki nižji temperaturi. Eno ali dvourno ogrevanje na temperature med 100 in 150" C s sledečim daljšim ohlajevanjem na temperaturo prostora, mora tvoriti umetno staranje. Tudi večkratno kratkotrajno potapljanje v tekoči zrak z daljšim medgret-jem na temperature nad 100° C po diagramu št. 6, bi moralo biti za kaljeno jeklo z večjo vsebnostjo zaostalega austenita učinkovit postopek staranja. Odločilna za smotrnost postopka umetnega staranja je kakovost končne sestave v jeklu po trdoti, t. j. kako veliki so deleži sestave tetragonalnega, v danem primeru kubičnega martenzita in zaostalega austenita. Nadalje gre za to, katera stopnja trdote naj se doseže in katera najnižja stopnja trdote najbolj odgovarja. Nikakor ni tako, da more biti izbran za določeni kaljeni komad kateri koli postopek staranja, če hočemo, da je zagotovljen popoln uspeh. V železarni Ravne se že dolgo pojavlja problem meroobstojnosti orodnih jekel. S tem v zvezi raziskujemo meroobstojnost v odvisnosti od termične obdelave in stopnje predelave kvalitete jekla merilo special in merilo. Pozneje smo vključili v to raziskavo še kvalitete jekel merilo extra, OCR 12, OCR 12 special in OCR 12 ex. Vzporedno pa še za teh 6 kvalitet raziskujemo naravno in umetno staranje. Raziskave so zelo zamudne in zahtevajo veliko natančnost merjenj, za to potrebnih aparatur in vestnost merilca. Rezultate o navedenih raziskavah ravenskih kvalitet upamo, da bomo dobili čez dve leti. Literatura: 1. Walter Stenzel, Uber die Alterung ge-harteten Stahles 1957. 2. Wanke-Schramm, Stahlhartung — Tiefkiihlen und Altern 1961. 3. Metallovedemie i termičeskaja obra-botka stali 1957. Opomba: Austenit smo zapisali pač po imenu znanstvenika-raziskovalea Austina (torej ne z v). STATUT PODJETJA — dokument največjega pomena Republiški svet sindikatov Slovenije je organiziral razgovor o aktivnosti tiska v pripravah za sprejem statutov delovnih organizacij. Referenti in diskutanti so ugotovili naslednje: 1. Statuti bodo za podjetja to, kar ustava za republiko — torej dokument največjega pomena. 2. Kakor je bila razprava o osnutku ustave široka in javna, tako naj bi bila široka tudi razprava o statutih v vsakem podjetju. 3. Dnevni in tovarniški tisk je pisal ve- liko več o skrajšanem delovnem času kot o statutih, pa še pri tistem, kar je napisal, se je večinoma omejeval bolj na beležke in informacije, skoraj nič pa ni pisal o problemih, ki se pri tem pojavljajo. Nič ni bilo poglobljenih študij, polemike celo ne. Ponekod so tovarniški listi natisnili osnutek statuta kot prilogo, da je tako postal dostopen vsem sodelavcem kolektiva, drugod pa so se (kar od republiških vrhov navzdol) raje držali pravila: »Dokler stvari še niso razčiščene, ne z njimi v javnost.« 4. Posebej je razprava poudarila, da je zdaj priložnost, da sc uredijo tudi pomen, način izhajanja tovarniškega tiska in položaj urednikov ter se to utrdi v statutih. SKLEP PA JE BIL: v razpravi okoli statutov je vloga tovarniškega tiska celo še pomembnejša od vloge dnevnega tiska in ne bo nič prehitro, če bi začeli o statutih pisati takoj. M K DOPOLNILO V iprejšnjii številki smo pod zanimivo sliko na strani 4 pozabili postaviti, da je posnetek nekako iz let 1893 do 1895. Ce kdo natančneje ve, inaj sporoči uredništvu. Vsem članom kolektiva V razvoju 'izumiteljstva in tehničnih izboljšav v primerjavi z drugimi industrijsko razvitimi državami močno zaostajamo'. Število izumov in tehničnih izpopolnitev je v teh državah sorazmerno visoko, medtem ko smo pri nas na tem področju še na precej nizki ravni. Ne samo to! Pregled prijavljenih izumov in tehničnih izboljšav nam kaže, da to število v železarni iz leta v leto pada. Če pri tej ugotovitvi upoštevamo še dejstvo, da se je tehnična inteligenca v zadnjih nekaj letih pri nas številčno precej okrepila, da so se v ustreznem razmerju povečale naše proizvodne zmogljivosti, tedaj je ta ugotovitev še toliko bolj zaskrbljujoča. Družbeni činitelji in naša delovna organizacija bi morali pospeševati ra-cionalizatorstvo z vsemi potrebnimi organizacijskimi ukrepi, ine le da zagotovimo minimalne gmotne pogoje za takšno dejavnost, temveč tudi, da se koristni izumi in izboljšave uporabijo in da izumitelji in avtorji tehničnih izboljšav za svoje ustvarjalno delo dobijo moralno in materialno priznanje. Pri nas so ustvarjeni vsi pogoji za razvoj racionalizatorske dejavnosti. Zato apeliramo na vse zaposlene, da s to dejavnostjo bolj kot doslej poživijo naš kolektiv in s tem pripomorejo k ostvaritvi ugodnejših delovnih pogojev, racionalnosti delovnih postopkov, cenejši proizvodnji in večji produktivnosti, kar bo v korist vsem zaposlenim v železarni. Komisija za racionalizacijo Hubert Vetter O NUJNOSTI IN PRIJEMIH RACIONALIZACIJE Uporaba REFA sistema v pripravi dela Živimo v času, ko se pred vsa naša gospodarska podjetja postavljata dva važna problema, in sicer: — kako doseči višjo produktivnost in — izpolnjevanje pogodbenih obvez. Na rešitev teh problemov ima priprava dela precejšen vpliv. Pri tej nalogi pa nam širše spoznavanje in delo po REFA sistemu lahko služi kot učinkovito pomožno sredstvo. Zato bi v sledečem sestavku podal kratek izvleček o delovanju in pomenu REFA ter poskušal nakazati njeno uporabnost v naših razmerah. I. Nemška industrijska dejavnost je izoblikovala svoj racionalizacijski sistem, znan pod imenom »REFA« (Reichsausschuss fiir die Arbeitsstudien). Ofioialno je bil osnovan leta 1924. Njen inštitut deluje v Darmstadtu. REFA je ena od mnogih ustanov, ki se sistematično, na znanstven način ukvarja s študijem dela ter predlaga boljše metode dela, uporabne predvsem v pripravi dela različnih industrijskih podjetij. Cilj tega sistema, kot tudi ostalih, ki se bavijo z organizacijo dela, je zvišanje produktivnosti, kar ima za posledico izboljšanje gospodarskega Stanja. Takoj bi opozoril, da se po REFA glediščih smatra indirektno povečanje produktivnosti tudi takrat, če bo delavcu delo, ki ga opravlja, olajšano. Vedno se torej izboljšave ne morejo takoj prikazati samo v finančnih pokazateljih. REFA je organiziran postopek, ki nas spontano privede do racionalizatorskih idej. Vsaka racionalizacija pa teži predvsem za zmanjšanjem stroškov, zmanjšanjem specifičnih izdatkov na enoto proizvoda. Racionalizacija ni stvar mode, ki je minljiva, in ne misli na začasno štednjo, temveč je to zahteva po razumnem ustvarjanju in stalno opozorilo za izboljšanje gospodarnosti. K temo pa stremi vsako napredno podjetje, iker je to prvi pogoj, da ostane sposobno konkurirati na tržišču. Iz tega razloga je nujno tudi pri nas načeti vprašanje kvalitete dela po funkciji in storilnosti. REFA šola velja za reprezentativno v Za-padmi Nemčiji ter uživa tudi drugod viden ugled. Pri njih npr. v organiziranih podjetjih ne more nihče postati mojster, če ni dokončal vsaj osnovni seminar REFA. Rav-nio tako so priprave diela zasedene samo z ljudmi, ki so absolvirali te seminarje in po možnosti tudi nadaljnje usmerjene specializacije. REFA med drugim tudi meni, da je za gospodarstvo neke države precejšnje važnosti, ako dela kader v PD vseh industrijskih podjetij po nekih enotnih uporabnih principih in metodah dela. Ravno temu dejstvu delno pripisujejo v Nemčiji visoko produktivnost, ki jo dosegajo. Tudi v naših industrijskih podjetjih so se v zadnjem desetletju pričele močnejše akcij e-za dviganje produktivnosti, toda pod vplivom in po metodah ameriških, angleških, francoskih, nemških in sovjetskih ustanov. Posamezni člani priprave dela v naših podjetjih že uporabljajo moderne in učinkovite principe, vendar ne metodološko. Med najbolj znane sisteme lahko prištevamo: TWI, MTM, MTA, Work Factor, BTE, BIT, REFA itd. Po .svoji izobrazbi loči REFA šola 3 stopnje: 1. REFA — Mann (2 X 1 mesec tečaj) 2. REFA — Lehrer (2 X 1 mesec tečaj) + spec. tečaj po 5 in 6 mes. 3. REFA — Ingeniieur (2 X 1 mes. tečaj) + spec. tečaj po 4 in 6 mes. + 8 mes. tečaj (po 1 mesec v 5 letih) V Zapadni Nemčiji je npr. za REFA — Mann izobraženih že več kot 70.000 oseb. Analiza pa je pokazala, da potrebujejo še ca. trikrat toliko ljudi s to izobrazbo. Menim, da bi tudi v naših gospodarskih podjetjih bilo koristno, da prejme osnovno znanje REFA širši krog ljudi iz operativnega dela proizvodnje ali vsaj vodilni uslužbenci vsake priprave dela. Mi smo sicer začetniki, toda okoliščine nas bodo prisilile, da bomo pričeli razmišljati v tej smeri zaradi znižanja stroškov proizvodnje. Splošnega recepta za uporabo REFA metod nimamo. Treba je znati njihove prijeme prilagoditi okolju. Njena uporaba za-visi od načina in vrste proizvodnje oziroma' od delovnega mesta. Čim pa član PD v obratu prične misliti in delati po REFA metodi, se mu bo nudilo zadosti možnosti racionalizacij. Zopet pa se mora razumno presoditi, kdaj in kje racionalizirati. To, kar bi se npr. na nekem mestu pokazalo kot zel©' učinkovito, se lahko pokaže nekje neekonomično, če se uvedejo naprave z visokim učinkom. Elektronski računski stroj bo nipr. delal racionalno samo tam, kjer 'obstaja res zadostna količina dela, sicer bo ostal neizkoriščen. Problem pri racionalizaciji se namreč ne glasi: iskati področje za uporabo strojev z visokim učinkom. Nasprotno, po temeljiti študiji obstoječega delovnega poteka in opažanja pomanjkljivosti je treba izbrati ona pomožna sredstva, ki so v konkretnem primeru najprimernejša, da zagotovijo optimalno oblikovano delo. Kaj hoče REFA? Omenil bi le splošna načela, da bomo približno vedeli, kako naj v obratu po refovsko nastopamo. REFA prijemi so: 1. študirati, 2. spoznati, 3. obvladati, 4. presoditi, 5. najbolje urediti, 6. meriti. Ko študiramo neki delovni potek, se moramo vedno vprašati: Kaj? Koliko? Kdaj? Kam? S čim? itd. Poglavitna vprašanja so: I. S čim? — merilo raziskave, II. Kaj? — objekt raziskave, III. Kako? — uporaba merila oziroma tehnika raziskave. Vse delovne poteke v obratu je treba zaporedno pregledati, tako da so razčlenjeni do zadnjega elementa (prijema). Potem poizkušamo izločiti oziroma omejiti vse stranske in gospodarsko manj pomembne časovne faze, da bo delež glavnega časa v skupnem času izgotovitve čim večji. Pri tem pa mora biti zagotovljena najvišja tehnična storitev posebno v stopnji glavnih časov. Pri vseh ukrepih in novostih, ki se uvajajo v ta namen, pa je treba paziti, kako se obnašajo lastni stroški. Ti praviloma ne bi smeli nikdar naraščati. Posameznih metod in tehniko študija delovnih časov ne bom navajal. Vrstni red študija pa je vedno isti: — delovne študije, — najboljša ureditev dela, in ko si prepričan, da ne moreš nikakor bolje napraviti, šele: — časovne študije. II. V nadaljevanju bom poskušal opisati pomen in problematiko priprave dela, kot se je nekako obravnavala tudi v 14-dnev-nem informativnem seminarju REFA, ki sva ga absolvirala s tovarišem Alojzom Gologranoem. Vedno višja stopnja proizvajalnih sil zahteva sama po sebi bolj kakovostno pripravo materialov, bolj kakovostno analizo stanja, skratka boljše reševanje gospodarskih vprašanj. Sodoben način proizvodnje zahteva tudi sodoben način priprave in vodenja, kar se ne more zamisliti brez pravočasnih in točnih pokazateljev. Vodenje na osnovi ©cene in izkustev mora dati prednost vodenju na osnovi eksaktnih pokazateljev. Priprava je celo važnejša od kontrole. Če je program precizno postavljen in celotna dejavnost harmonično organizirana ter so obratovodje oz. preddelavci dovolj energični, bomo opazili, da kontrola samo še potrjuje predvidevanja PD. V PD se mora torej vse točno vnaprej predvideti — tudi način kontrole, ker je nato često že prepozno. REFA trdi, da poteka v PD osrednje dogajanje v vsaki gospodarski dejavnosti. Zaradi tega naj bi se ti oddelki, Sporočilo uredništva Tokrat smo vključili v list nekaj daljših razprav obče veljave, med temi tudi združen pregled železarstva v teh krajih. Obljubljali smo ga že vsa leta od ustanovitve lista. Več takih drobniilh, ampak zmerom važnih razgledov in raziskav našega direktnega dela je torej v tej številki morda izostalo. Zaradi prezaposlenosti poklicanih smo odložili tudi bližje poročilo o livarskem kongresu. Tudi nezgode se spet tako nemogoče širijo, da je potrebna ponovna vsestranska analiza in razgalitev vzrokov. Nered po tovarnli dviga glavo — in če ne bo razumevanja vseh ter ustreznih ukrepov, je nevarno, da se ustali itd. Vse tako bomo zajeli toliko bliže v naslednji — novoletni številki pa vabimo že-lezarje, da načnejo vse potrebno za večji red v cilju še večjega progresa dela in zadovoljstva. predvsem tehnološki, okrepil in zasedli z najboljšimi kadri podjetja. Teži se k temu, da se PD v podjetjih ne deli, temveč po možnosti usmerja v eno PD, ki naj zajema 4 osnovne službe: 1. tehnološko pripravo, 2. terminsko lansersko pripravo, 3. konstrukcijo orodja in priprav, 4. kalkulacije. Te službe se dalje delijo: 1. a) tehnologija izdelave, b) tehnologija materiala, c) tehnologija časa. 2. a) terminska služba, b) lanserska služba, c) dispečerska služba. 3. a) konstruiranje, b) tehnološka obdelava. 4. a) predkalkulacija, b) kalkulacija. Gornja razporeditev zajema le obvezne službe, ni pa konkretna shema za vsa podjetja. Vse proizvajanje v podjetju sloni na štirih glavnih potencialih: 1. ljudje, 2. čas, 3. material, 4. denar. Proizvodni ciklus veže te potenciale drugega z drugim kot neločljivo celoto. Shematsko prikazano (sl. 1) je ta vez linearna in diagonalna. — organizacijska povezava med materialom in časom nam daje potek dela, — organizacijska povezava med materialom in denarjem nam daje stroške, — organizacijska povezava med denarjem in ljudmi nam izkazuje zaslužke, — organizacijska povezava med časom in človekom pa narekuje delo. Od učinkovitosti priprave dela je odvisno, kakšna je organizacijska vez med posameznimi potenciali. Priprava dela ima direkten vpliv na celotno dogajanje linearne in diagonalne odvisnosti. III. Navedeni seminar je obravnaval snov iz tehnološke priprave dela v sledečih poglavjih: 1. oblikovanje dela, 2. predpisovanje časa, 3. ocenitev dela, 4. poučevanje dela. Gilj vseh, ki delajo pri oblikovanju dela, je zagotoviti največjo stopnjo učinka človeškega dela. To pa se ne da doseči samo z izoliranim opazovanjem delovnih gibov delavca, z obsežno študijo časa, intenzivnostjo dela ali boljšo 'Stimulacijo, temveč vse te komponente skupaj lahko poboljšajo delo. Kratko rečeno pripadajo tehniki oblikovanja dela analiza, sinteza, standardizacija in ugotavljanje potrebnih časov. S tem se poboljša tok dela, delovno mesto ali delovni prostor. V sodobnem projektiranju novih delovnih mest in postopkov ter urejevanju že obstoječih vedno bolj dobiva na veljavnosti načelo: Vsako delo se da opraviti še boljše! To pomeni, zaželjeni cilj doseči s prihranki na času, materialu, energiji itd. ter povečati kvaliteto in veselje do dela. Veliko pa je izvorov, ki temu hotenju nasprotujejo. Napačna bi bila trditev, da vodilni ljudje v industriji do sedaj niso upoštevali imenovanih načel. Veliko smo imeli do sedaj racionalizatorjev, ki so na lastno iniciativo dajali predloge za izboljšanje tehnoloških postopkov ali delovnih mest, toda celotno delo tega področja je preveč prepuščeno le slučajnosti in iniciativi posameznika. Zahteve sodobnega proizvajanja pa narekujejo sistematično poseganje na to področje s pomočjo vnaprej osvojene metodike. Za to delo moramo v podjetju predvideti ljudi, kajti neposredni: in posredni vodilni ljudje iz operative tej nalogi niso kos zaradi preobilice dela s področja in kontroliranja poteka dela. Študij dela in časa je najstarejši in najbolj metodičen študij, s pomočjo katerega določimo, kako dolgo traja neka operacija, faza, podfaza ali element dela. V času se da izraziti delo delavca, uporaba osnovnega sredstva in preoblikovanje materiala. Čas je torej skupni imenovalec, na katerega se lahko prenesejo vsa dogajanja v podjetju. Pri predpisovanju časa razlikujemo čas priprave, čas izdelave in čas počitka. Čas priprave in čas izdelave se delita na osnovni in dodatni čas. Za določanje teh časov se REFA poslužuje posebnih formularjev in snemalnih listov. Časovne postavke, ki jih poznamo iz izkušenj, nam morejo pri časovnem snemanju služiti samo v kritičnem smislu, nikakor pa ne zadostujejo kot vrednosti. Za primerjavo so uporabnejše tehnične norme kot izkustvene. Tovarniika organizacij Tehnika izdelave Psihologija zaslulek Finančno vprašanje Dohodki Denar Material Izdelek Izdatki LIN E APNA IM DIAGONALNA ODVISNOST Tarifna politika Osnovni' material Tehnična slulba Potek d e/a Priprava ^ delo Vplivno področje študija časa IV. Zaključek V podrobnosti, fei sicer niso najbolj važne, se v tem kratkem sestavku ni možno spuščati. Omenjeno je, kaj vse moramo upoštevati pri študiju in racionalizaciji dela z namenom, da bi tudi pri nas začeli misliti in ukrepati v tej smeri. Gre za to, da uvidimo koristnost ter da se čim več ljudi iz PD in iz obratovodstev izobražuje v tej smeri. Takšne možnosti danes obstajajo, ker imamo poklicne posredovalce, ki prenašajo to znanje v delovne procese in na delovna mesta. Nekateri metalurški obrati kot npr. topilnica in kovačnica imajo vsekakor težje stališče pri uporabi REFA kot mehanske obdelovalnice materiala, vendar bi se s poglobljenim študijem dale dobiti pozitivne ideje. Dalje je pri individualni proizvodnji v celoti REFA metode težje uporabiti. Menim, da bi v prihodnoti razvoj v naši pripravi lahko uporabil pozitivne prijeme obstoječega stanja v kombinaciji z nekaterimi metodami in elementi REFA. Poleg splošnih informativnih seminarjev, ki jih prireja »Zavod za izobraževanje kadrov in poučevanje organizacije dela« Kranj, bi bili zaželjeni tudi pri nas specialni REFA tečaji, ki bi konkretno obravnavali snov za določeno stroko, npr. za kovače ali za livarje itd. Na ta način bi se uvedba tega sistema v praksi olajšala in zanimanje sodelavcev, predvsem vodilnih, bi se za REFA sistem pri nas še hitreje razširilo. Literatura: — študij dela — sistem REFA — Hinko Okorn in Danilo Vene, Kranj 1963. — Racionalizacija — Avgust Kuhar — Založba Obzorja v Mariboru 1955. St. 2 Med snemanjem je treba obvezno opazovati tempo dela, to je stopnjo učinka, kar je gotovo najtežji element pri določanju izdelovalnih časov (normiranje). Potrebno je dobro poznavanje normal za posamezne delovne operacije, kar zahteva dolgotrajne praktične poizkuse. Omeniti moram, da REFA študije gibov (kot npr. ameriški MTA sistem) ne obravnava. Sicer je ne zanika, toda tudi ne zagovarja. Delavne operacije deli samo na faze, podfaze in elemente dela. Pri pravičnejši razdelitvi osebnega dohodka po učinku ima vrednotenje (ocenitev) dela važno vlogo. Le-to uravnava delo po obratih in delovnih mestih glede na njihovo težavnostno stopnjo in ga uvršča v pravičen vrstni red plačevanja. Vrednotenje dela je na eni strani potrebno za pravilno delitev osebnega dohodka, na drugi strani pa služi za sestavo različnih podatkov od planiranja, kalkulacije do potrebnih osnovnih sredstev in kadrov. Za vrednotenje dela razlikujemo več metod: a) sumarna metoda, b) katalogna metoda, c) analitična metoda. Sumarna metoda je najstarejša. Enostavno ocenjuje delavca po njegovi vrednosti in so pojavlja še danes v obrtništvu. Ta delitev nima znanstvene osnove. Odvisna je od lastnikov osnovnih in obratnih sredstev. Katalogno metodo zasledimo šele v II. svetovni vojni. Prvi katalog je izdan v Nemčiji, tako imenovani »Plavi katalog za železo in jeklo«, ki je veljal do 1950. leta. Razdelitev poklicev oziroma delovnih mest je izvedena v osmih skupinah. Vsako skupino so opisali in zanjo izdelali primere. Leta 1950 so se v okviru mednarodne organizacije v Ženevi zedinili za 4 osnovne pogoje, ki jih je treba upoštevati pri vrednotenju dela, kar je znano kot analitično ocenjevanje. Vsako delo je preiskano in ocenjeno po točkah. Upošteva se: — strokovnost, — odgovornost, — napor (fizični, duševni), — pogoji dela — okolje, v katerem se delo opravlja. Opomba: REFA je izdelala svojo vstav-ljalno tabelo za ocenitev delovnih mest, ki jo zagovarjajo tudi nemški sindikati. Metodo, kako poučevati, je REFA povzela po ameriški metodi TWI, ki je v Sloveniji znana pod imenom PIV — praktična izobrazba vodilnega kadra. Ta je domača na Ravnah, zato naj zadostuje omemba. Zadnje dni oktobra je Franc Fišer staknil na Dravi to trofejo — skoro 7 in pol kilogramov. Malokdaj gre na lov, ampak redno kaj dobi, medtem ko mnogi čepijo in čepijo po obrežju (največ seveda po gostilnah) — a nič. Verjetno pa bo imel zmagovalec lova še sitnosti, kajti riba je očividno pobegnila iz žvabeškib tolmunov Nepravični dohodU/ Slabi odnos/ Zastoji v procesu Prekoračevanje Monika strokovnih \ ah' pomožnih , \ delavcev / Zadelani obrati organizacijske \ težave / Plačevanje po . učinku Potrebe po delovni sili Delovno planiranje Prevelika dJi premajhna zasedba Premajhna zasedba Določanje kapacitete zasedba Strojev Dviganje režijskih Stroikov (nadure) , Neizrabljeni Stroji zaradi napačnih/ \ lasov / Potrebe materiala Predkal- Uu/atija / zakasnele dobave Poslabšanje \-odnosov s kupa \ odpovedi \ pogodb / časi čakanja Zarodi napačne dostave I materiala / / Napačne \ prodajne cene Zaradi napačnih) časov J O splavu in Dr. Rudi Krajnc Odločili smo se, da spregovorimo nekaj besed o splavu in njegovih številnih posledicah zaradi tega, ker ga srečujemo dnevno v naših ambulantah in posvetovalnicah. Kljub dolgoletnemu prizadevanju vendarle opažamo to veliko zlo še mnogo prepogosto, tako rekoč na vsakem koraku. Vzroki, da se ta žalostna slika ne spremeni, so kaj različni: od skrajno malomarnega odnosa žena do tega vprašanja do popolne nepoučenosti in nepoznavanja osnovnih pojmov o splavu. Kaj je splav? Če ženi v starosti nekako med 16. in 45. letom izostane mesečno perilo, je treba najprej ugotoviti, kaj je temu vzrok. Včasih pride do te motnje zaradi pravkar prebolele težje bolezni, npr. gripe. Tudi hujši duševni pretresi lahko povzročijo izostanek menstruacije in prav tako motnje v hormonskem delovanju jajčnikov. Vendarle običajno ugotavljamo, da gre v večini primerov za rano nosečnost. Noseča žena ima samo dve možnosti: porod ali splav. V primeru, če iz kakršnihkoli razlogov to stanje ni zaželjeno, ho žena skušala doseči prekinitev nosečnosti — z drugo hesedo: skušala bo splaviti. Splav je torej nasilna prekinitev nosečnosti, grob in povečini nepremišljen poseg v prirodno dogajanje, ki predstavlja osnovno biološko poslanstvo žene. Kakšne vrste splavov poznamo? Glede na način, kako pride do splava, lahko govorimo o kriminalnem, umetnem in bolezenskem splavu. Kriminalni splav predstavlja najbolj grobo in najnevarnejšo- obliko prekinitve nosečnosti. Sproži ga lahko žena sama — če je dovolj nepremišljena in predrzna — ali pa neodgovorni laiki, splavuhi odnosno splavuše, ki iz najbolj umazanih — materialnih nagibov opravljajo ta posel m stavljajo ne le zdravje temveč celo življenje mladih deklet in žena na kocko. Največja nesreča pri poizkusu kriminalnega splava je uporaba okuženih predmetov in Popolno nepoznavanje anatomske gradnje notranjih spolnih organov. O posledicah takšnega postopka nekoliko pozneje. Umetni splav je izhod iz zagate pri ženah, ki iz objektivnih razlogov zaprosijo komisijo za prekinitev nosečnosti. V večini Primerov gre za socialne razloge, včasih tudi za zdravstvene, le redkokdaj za druge, npr. če je nosečnost posledica kaznivega dejanja (posilstvo), kar je treba seveda dokazati. V vseh teh primerih odloča zdravniška komisija o usodi nosečnosti. Ce so razlogi dovolj tehtni, se odobri umetna Prekinitev nosečnosti, ki jo izvrši strokovnjak — ginekolog- na bolniškem oddelku. Vendar kljub takšnemu postopku tudi ta oblika splava le redkokdaj ostane brez posledic. Seveda so le-te bistveno manjše od težkih obolenj, ki jih zapušča kriminalni splav. Bolezenski splav je razmeroma redka oblika prekinitve nosečnosti, do katere pride večinoma zaradi slabo razvite Jbaternice, nepravilnega delovanja jajčnikov, splošne telesne šibkosti ali neujema- nja v krvni skupini obeh zakoncev, čeprav so takšni splavi redki, se pri ženah običajno trdovratno ponavljajo in le posebno skrbna zdravniška nega omogoči izpolnitev velike želje — donošenje in rojstvo otroka. Kakšne posledice zapušča splav? Posledice, ki jih zapušča zlasti kriminalni splav, so zelo številne in jih srečujemo dnevno v naših ordinacijah. Oglejmo si jih kar po vrsti! Najbolj tragična med njimi je smrt nosečnice, ki lahko nastopi takoj — zaradi izkrvavitve, ali nekaj dni po splavu zaradi okuženja z bacili mrtvičnega krča (tetanus), ki so tičali na predmetu, s katerim je nosečnica poskušala splaviti. Takšna žena umira v nepopisnih mukah in ji ni pomoči. Smrtno se konča splav tudi v primerih, ko vdro kužne klice v krvni obtok in povzročijo splošno okuženje organizma — sepso. Smrtni primeri se zdijo razmeroma redki, vendar je to varljiv videz. Dejstvo je, da o teh tragedijah govorijo le bolniške statistike, ki običajno ostanejo prikrite širši javnosti. Ob vsakem splavu izgubi žena večjo količino krvi, kar povzroča težko slabokrvnost, ki se popravlja zelo počasi in jo neredko zdravimo mesece in mesece. Zaradi številnih razburjenj in duševne napetosti, ki spremlja dogajanje pred splavom in med njim, postane žena močno živčna in praktično nesposobna za premagovanje vsakodnevnih skrbi in težav. Družina oz. delovno mesto zahtevata od nje polne moči, dejansko pa je taka žena še precej časa po splavu duševno in telesno invalidna. Med najpogostejše posledice splava, ki spremljajo ženo leta in leta, štejejo kronična vnetja notranjih ženskih spolovil, najčešče jajcevodov, jajčnikov in nežnega okolnega tkiva. Nadležne bolečine v spodnji polovici trebuha in v križu redno spremljajo ta obolenja. Žene iščejo pomoči v različnih zdravstvenih ustanovah — od domačih ambulant do zdravilišč (Dobrna) in klinik, vendar so uspehi zdravljenja po-gostoma dokaj pičli in do popolne ozdravitve pride le redkokdaj. Ena najusodnejših posledic splava je jalovost žene, do katere pride iz dveh razlogov: 1. Zaradi vnetja po splavu se v ozkih votlinah jajcevodov razrasejo nežne zarastline, ki popolnoma zapro jajcevod in tako onemogočijo potovanje ženske spolne celice od jajčnika proti maternici. Ker pri takšnem stanju ne more priti do združitve ženske in moške spolne celice, je torej zanositev nemogoča. Pri posebno veliki želji po otroku se poizkuša doseči izboljšanje z operacijo, ki je le včasih uspešna. 2. Posebno težke posledice ima splav pri dekletu, ki je prvič zanosilo. Prva nosečnost namreč zaradi obilja hormonov zelo ugodno vpliva na telesni razvoj nosečnice. Mnogo žena se popolnoma razvije šele med prvo nosečnostjo. Če pride do prekinitve te nosečnosti, ostane dekle telesno nerazvito za vse življenje. Notranji spolni organi zakrnijo in v večini primerov zanositev ni več možna. Nadalje onažamo pri ženah, ki so splavile, delno jalovost, odnosno primere i z -venmaternične nosečnosti. Tu gre za delno zaraščenje jajcevodov, po katerih sicer lahko potujejo mnogo manjši spermiji, medtem ko je za prehod jajčeca votlina preozka. Do združitve oheh spolnih ceMc pride izven maternice — običajno v jajcevodu ali celo prosto v trebušni votlini. Oplojeno jajčece se razvija na tem neprimernem mestu približno tri tedne, nato pa se nenadoma razpoči: pojavi se huda krvavitev v jajcevod ali v trebušno votlino, ki je povezana s krčevitimi bolečinami v trebuhu in težko splošno prizadetostjo žene. V tem primeru reši ženi življenje le takojšnja operacija. Tudi frigidnost — odsotnost pri-rodnega doživljanja spolnega akta — je dokaj pogostna posledica splavov in številnih neprijetnosti, ki so povezane z njimi. Nadalje naj omenimo še nepravilnosti »Urejeno družinsko okolje — zdrava rast otrok!« (Foto: dr. B. Celcer) menstruacije (močne, boleče in neredne) in motnje pri eventualnih poznejših porodih (priraščenost in nepravilna lega posteljice, močne krvavitve po porodu), ki jih prav tako pogostoma zapuščajo splavi. Oglejmo si še socialno ekonomske posledice splava. Poleg številnih obolenj, s katerimi smo se pravkar seznanili, povzroča splav naši družbi veliko gospodarsko škodo. Ginekološki oddelki po vsej republiki trošijo ogromne količine krvi, s katero rešujejo življenje žena, ki so jih pripeljali v zadnjem hipu v bolnišnico. Zaradi okuženja pri splavu pride v mnogih primerih do težkih vnetij na maternici in notranjih spolnih organih, ki jih je moč obvladati le z velikimi količinami penicilina in drugih podobnih zdravil. Mnogo premajhno število postelj na ginekoloških oddelkih nikakor ne more reševati vseh potreb. Žene s splavom zavzemajo velik del bolniških zmogljivosti, ki bi jih sicer lahko nudili ostalim ginekološko obolelim ženam. (Na mariborskem ginekološkem odd. zasedajo žene s splavom kar 52 °/o vseh kapacitet.) 1962. leta so znašali stroški za zdravljenje žena s splavom v SRS nekaj preko 118,000.000 dinarjev — vsota, ki je nedvomno ogromna in ki bi jo lahko izkoristili za nešteto drugih potreb. Toda to še ni vse. Žena, ki je zaposlena v proizvodnji, izostane s svojega delovnega Prizadevno, z ljubeznijo in najboljšo voljo prirejamo letos že VI. turistični teden. Z njim želimo gostom — obiskovalcem približati in na stežaj odpreti vrata našega planinskega sveta. Popeljati jih želimo v pnirodno zakladnico lepot, zanimivosti in miru, 'ki jih je pri nas — 'kakor redko 'kje — vsakomur na razpolago v obilni pa vendar nevsiljivi meri. Začudenim in prevzetim očem obisko- mesta zaradi splava 10 do 14 dni. Po povratku na delo je njena delovna sposobnost še dalj časa bistveno zmanjšana in rezultati dela temu primerni. Gospodarska škoda, ki tako nastaja, je ogromna in gre zopet v milijone. Tudi v družinskem krogu pride pri zakoncih, ki s splavom rešujejo vprašanje naraščaja, do postopnega razkroja harmoničnih odnosov. Strah pred neželjenim izostankom mesečnega perila povzroča kronično napetost med zakoncema. Povsem razumljivo je, da se otroci v takšnem nevrotičnem okolju ne morejo normalno razvijati. Primanjkuje jim zlasti sproščenosti in topline, ki sta bistveni za razvoj zdrave osebnosti. Za zaključek samo še tole: videli smo, da je splav veliko zdravstveno, socialno in gospodarsko zlo, ki načenja zdravje naših žena, ogroža vzgojo naših otrok in povzroča milijonsko škodo nam vsem. Zatorej je naša skupna dolžnost, da zastavimo vse sile in skušamo zaustaviti plaz, ki odnaša s seboj naše največje dobrine. Za danes naj le povemo, da predstavlja najuspešnejše sredstvo v borbi proti splavu masovna uporaba sodobne kontracepcije. O njej smo že pisali pa bo treba spet in spet. Da bi le kaj zaleglo in pomagalo! Na Ravnah, oktobra 1963. valca se razodene delček koroške pokrajine, ujet med Peco, Raduho, Olševo, Smrekovec in Uršljo goro: gozdovi, globače, hribi in gore. Na slednjem koraku se proži in ponuja nekaj novega, še lepšega. Kamorkoli krenemo: proti Smrekovcu, v partizansko Koprivno ali pa tja gor v Toplo — povsod je razlita prirodna opojnost in lepota. Črna se stiska v ozko kotlino pod Obisto- vimi pečmi. Obdana z visokimi hribi ustvarja občutek odrezanosti, veličastne samote in miru. Njeno vseskozi gorato okolje povezujejo sklenjeni gorski hribi, ki se nikjer ne znižajo pod 1000 m. Kljub vsemu je tu že iz davnine nepretrgano kipelo bogato življenje. Kraj je bil obljuden že v rimski dobi. Srednjeveška naselbina, imenovana po temnih gozdovih, se prvič omenja kot posest grofov Spanheimov. L. 1439 je tu razsajala kuga, 1472 in 1476 so vas izropali in razdejali Turki. Pozneje je Črna pripadala grofom Thurn-Valsassina vse do 1. 1782, ko je bilo odpravljeno dedno kmetsko podložništvo. L. 1603 so se na kmetiji pri Rezmanu naselili jezuiti. Morda je spomin nanje d'o danes ohranjena plošča, vzidana nad vrati Rešerjeve domačije z vklesanim starogrškim napisom (glej sliko spodaj): kar slovensko pomeni — danes meni, jutri tebi. Ljudje našega kraja so bili do začetka preteklega stoletja zgolj prikrita, toda neugnana življenjska sila, brez vodilne plasti, ki bi usmerjala njihovo usodo. Ohranjali so domačo govorico in v njej ustvarjali veselo in žalostno pesem. Zgodbe o Turkih, grofih in biričih. Svojo ustvarjalno moč so izživljali v rezbanstvu, v gradnjah ponosnih domačij in svojskih kašč, v narodni ornamentiki, poslikavanju stekla in panjskih končnic. S trdim delom in življenjsko usodo so potrjevali vse tradicionalne vrednote, ki jim pravimo: delavnost, ljubezen in sožitje med ljudmi, sovraštvo do zahrbtnosti in naravna povezava pozitivnih sil v boju proti pogoltnosti, razkroj e vanju in sebičnosti. Poleg naravnih sil in osebnih človeških vrlin so jim krojili usodo tudi tokovi in boji, ki so pljuskali v dolino iz zunanjega sveta. V tradiciji in elementarnosti, podedovanih z izročilom rodov, so postali neizčrpna zakladnica slovenske narodne, življenjske moči in del temelja, na katerega je bilo mogoče graditi moderno nacionalnost, ki jo je na demokratičnih osnovah uresničil v najtežjih dneh naše zgodovine narodnoosvobodilni boj. Zato se je lahko v času okupacije tudi pri nas razživelo uporniško gibanje z vso življenjsko silo in doseglo vrhunec v partizanski, svobodni Koprivni. Veliki, zgodovinsko pomembni dogodki so se takrat odigravali v našem karavanškem svetu. Hribovški zaselki, obdani od neizmernosti gozdov, so vso dobo minulih, težkih dni nudili domovanje borcem narodnoosvobodilne vojske. Koprivna, Topla, Bistra, Ludranski vrh, Javorje in Jazbina so postali prava svobodna vozlišča in mostišča, ki so povezovala Koroške Slovence tu in onstran Karavank. Edinstveno in brez primere je bilo gibanje, ki je v enotni in uporni odločnosti združilo borce — partizane in naše delovne ljudi. Ko vpijamo gorsko lepoto pokrajine, ko se seznanjamo z njenimi zgodovinskimi znamenitostmi, z lepo klimo, z bogato rastjo, cvetjem in sadom, z našo ljubo divjadjo, z delom in domom naših ljudi, mi prihaja v spomin stara pesem, ki pripoveduje in poje o grlici — ptički hrepenenja. Ona, ki je samo drobceno hrepenenje — se nikoli ne more napiti čiste studenčnice, ker si jo vedno poprej skali s svojimi nožicami. Naš svet, obdarjen z vsemi prirodnimi lepotami je brez dvoma osnova turističnih zahtev ter tudi njihovo uresničenje, ki ga Plošča oziroma napis na Rešerjevi hiši TURISTIČNI TEDEN V ČRNI Bogata beseda ob otvoritvi moramo uresničiti z zagotovilom solidnih uslug, zavedajoč se, da je gostišče — prijetno in domače — prvi pogoj za zadovoljitev gostov letne in zimske sezone. V našo izrazito obrobno alpsko kotlino navali pozimi snega in mraz se vleže vanjo, da v srezu in ivju zacvete drevje in slednji grm. Potoki zakipe in voda v strugah se dviga od mraza. Tedaj obsežne snežne poljane, odete s pršičem, nudijo prelepa smučišča, ki vabijo, da vabila odkloniti ni mogoče. Ko pa zabuči po gorah jug — tedaj pravijo — se tepeta gornik in zdovc in ko sonce nadvlada zimško silo, narasto potoki in hudourniki. Potem Obišče pomlad ta gorski svet. V gorah praznuje svatovščino ruševec. Poje in se pretepa po sneženih zaplatah, da kri kaplja na bela tla. S krvavorde-čimi rožami, z vztrajnim gruljenjem in bojevitim prhanjem vabi, zmaguje in odganja, da pozneje lahko vzbira. Čudovita je pri nas pomlad, ko lesovi cveto in v vetru šume. Drevo se pripogiba drevesu, rdeči cvet macesna ise sramežljivo dotakne visečega pajčolana ostarele smreke. In ko še močneje zapiha veter — takrat Dr. Davorin Flis Čelo pogreba se je ustavilo' pred pokopališčem, ko so se zadnji pogrebci uvrščali vanj pred domom »Partizana«. Pogreb dolg dva kilometra. Sprevod, ki je zaprl cesto, da so se nabrali avtomobili v začudeno kolono. Nihče ni pošiljal vabil... Bil je mehek jesenski dan. Mehke modrikaste sence v lesovih in rumeneče listje — otožna žalost dozorelega leta. Star je bil 68 let in 40 let zdravnik. Dolga doba, ko v miru odložiš bel plašč in na sprehodih srečuješ tiste, ki so se ti v roke porajali in odraščali v varni zdravniški se iz širne, cvetoče, temno zelene prostranosti dvignejo zlato-rumeni oblaki, ki zakrijejo razgled; — oblaki cvetnega prahu z milijoni življenje bedečih klic so vsakomur, ikri jih uzre, silno doživetje. Takrat človek začuti, kako močno in neuklonljivo živi narava. Zave se, da to življenjsko kipenje opaja in plemeniti naše koroške ljudi in jim daje njihovo samorastniško svojskost. Težko je dojeti, ali to neizmerno zakladnico lepote ustvarja priroda sama, ali pa iskrenost njenih ljudi, ki te, obiskovalca, pozdravljajo in prijazno nagovarjajo. Ukoreninjeni v zemljo teh naših globač, v bogastvo neskončnih gozdov, v temne rove rudnikov, so vsekakor s svojimi značaji vtisnili kraju neizbrisen pečat. Kdor doživi to čudovito lepoto, miren, vesel in prevzet ostane v našem planinskem svetu ter kakor začaran obiskuje hribe in gore. Prijetna in domača naša koroška zemlja ga priveže nase in prepriča, da se tod tudi grlica — ptica hrepenenja — lahko napije naj čistejše in neskaljene studenčnice. A. M. skrbi. Pa ni odložil belega plašča. Sam je verjel in mi smo verjeli, da je bolj mlad in čil, kot je bil. Bil je zdravnik in družbeni delavec. Vrasel v kraj in ljudi, ki so se z njimi pletle neštete tople vezi, ko so bili v stiskah. Mladega zdravniškega rodu ni imel prilike učiti in voditi. Takrat ko so se mladi učili medicine in drugi rasli v stroki, se je tolkel v prvi bojni črti. Za zdravje in življenje. Mladih ni učil in vodil, toda bil je in ostal bo vzgled: česar laboratoriji ne nauče in aparature — sijajnih humanih načel, ki medicinca narede zdravnika. Ko ga je zrušila smrt, je zrl dubrovniško sonce in Lokrurn, zeleni otok ljubezni in 'kamnito lepoto starega mesta. Radi bi i»r. Davorin Flis je bil domačin iz Štor pri Celju. Kot zdravnik je deloval od leta 1924 v Polju pri Ljubljani in v Mariboru, od leta 1928 — torej 35 let pa na Prevaljah, kjer je opravil pomembno delo tudi pri telesnovzgoj-nih organizacijah verjeli, da je smrt zapustila lesk te lepote v njegovih očeh in mu prizanesla z mrtvo grozo. Na pogrebu nismo veliko govorili. Govorilo je tri tisoč molčečih ljudi, ki so korakali od enega konca Prevalj do drugega. Dr. J. S. KLIC TABORNIKOV Iz leta v leto si utiramo pot v bodočnost, vsako leto se sestajamo, si zadajamo nove naloge, da jih izvršujemo. Tudi letos se je naš odred udeležil več akcij, ki smo jih priredili sami ali pa smo bili povabljeni iz drugih odredov. Povsod smo dosegli kar lepe uspehe. Prva naša akcija so bile sankaške tekme. Udeležilo se jih je precej pionirjev in članov odreda. Dobili smo tudi vabilo za pohod v Jajce, ki se ga žal nismo mogli udeležiti zaradi finančnih težav in ker imajo člani že izrabljene dopuste. Tudi posamezni vodi so izvedli taborjenja. Vod Apačev je teden dni taboril v Retečah, drugi vod je taboril v Mislinjski dolini, Malgajev vod pa bo odšel na taborjenje v Pulo. Naš odred je pomagal pri gradnji planinskega doma. Udeležili smo se pohodov po partizanskih poteh, o katerih smo napravili zapiske. Spomenike iz NOB smo fotografirali in tudi opisali njihovo zgodovino. V programu imamo še več pohodov. Organizirali bomo tudi vodniški tečaj, težave imamo le s šotori in finančnimi sredstvi. Ce bo odred vsestransko marljivo delal, bomo tudi prepreke preskočili in odred z marljivimi člani bo prišel na zeleno vejo. Želim, da odred ne bi nikoli zamrl, da bi pomagal mlademu človeku spoznavati naravo in ustvarjati socialističnega človeka, ki bi pomagal drugim in tako naprej koristil naši socialistični Jugoslaviji. Naprej bi pa še naj svetilo naše taborniško' geslo: S prirodo k novemu človeku! Karel Krevh, Črna na Koroškem. Spredaj nastanitveni del hotela (restavracijski prostori itd. so v posebnem traktu levo). Ustanova je velika pridobitev za tujski promet v eni najlepših pokrajin te dežele. Ampak domačini smo zgradbo že po svoje krstili za — čebelnjak. Da bi le bil! Mežiška vas pred sedemdesetimi leti Cela vas je tedaj štela samo 24 hišnih številk. Danes jih šteje že okoli 200. Število prebivalstva v vsej občini je bilo okoli 700 do 800. Fužimarjev z družinami okoli 100, rudarjev tudi ne več, nekaj drvarjev, vse drugo pa posestniki in par obrtnikov. Gostiln je bilo pet, ena trgovina, ena pekarna, en čevljar, 2 krojača, lončar, tka-, lec in ročni kovač. Od državnih uradov so bili v Mežici: občina, pošta in žandarmerija. Osnovna šola je bila zgrajena leta 1877 — 2 razreda in 4 oddelki; en razred je imel 2 oddelka. Tajniške posle na občini je opravljal učitelj. Pošta je uradovala zjutraj od 8. do 12. ure in popoldne od 3. do 6. ure. Ker tedaj še nismo poznali avtomobilov, je prevažal pošto vsak dan s črno plahto pokrit državni poštni voz s parom konj zjutraj iz Črne do Mežice. V Mežico je pripeljal okoli 8. ure voznik Stoparjev Franc. Gredoč je že trobil proti vasi s trobento: »Trara, trara se že pošta pelja!« da so se ljudje pripravili za pot v Pliberk na vlak ali pa v mesto po opravkih, ker glavni uradi so bili tedaj v Pliberku: sodnija, notar in vse drugo. Peljal je iz Mežice proti Rehtu in čez Bleke po hudem klancu do Blekarja pod Klancem, potem pa skozi po ravnem do cilja. Popoldne proti 5. uri pa je že trobil od Rehta dol do Mežice in potem naprej do Črne, kjer je izpregel. Poštni voz je imel za 6 oseb prostora. Na zunanji strani plahte pa je bil naslikan avstrijski grb z napisom Kaiserlich-konigliche Osterreiohische Post. Na eno stran do Pliberka je stala vožnja 60 krajcarjev za osebo. Drugega cenejšega prevoznega sredstva tedaj ni bilo. Če si pa fijakarja najel, si plačal na eno stran 2 goldinarja v Pliberk, na Prevalje pa 1 goldinar in pol. Prvo kolo, ki sem ga videl, je imel kaj-žar, Italijan, v drvarnici med staro ropotijo. Prvo kolo je bilo visoko do enega metra, drugo pa majhno zadaj do 1U metra. Pri hiši se je reklo pri Tomazziju, danes pri Kasniku. Prvo kolo današnje oblike je kupil nekje v mestu Anton Hribar, čevljar v Mežici, potem pa jih je bilo kmalu več. Kdaj pa je prvi avtomobil peljal Skozi vas, mi ni znano. Danes imajo pa kmetje motorje in avtomobile. Skozi vas se jih vsak dan pelje približno 200. Aeroplane sem videl prvič leta 1918, ko je bil splošen umik avstro-ogrske armade na italijanski fronti, ko so bežali z zapada preko Koroške nad nami proti gornji Štajerski. Danes ne mine dan, da bi ne peljal kateri na tej progi visoko nad nami proti Celovcu. Še ponoči ga čuješ skoraj vsako noč. Nekaj smo pa imeli še tedaj, česar danes pri nas skoraj ni več — ljudsko petje. Vsako nedeljo ali praznik so bile gostilne polne. Po maši so se zbrali »gvišni« pevci in zapeli do južine par lepih slovenskih pesmi. Zabave je bilo dosti tudi na kegljiščih Na vasi je bilo dvojno, Stoparjevo in Obe-narjevo. Fužinarji pa so imeli tudi svoje izven vasi, Ob sobotah zvečer pa so se zbrali pevci na Komarjevem hribu. Komarjevi in Kompanovi so bili posebno dobri pevci, tudi ženske so pomagale. Peli so lepe narodne pesmi: Nocoj je an lep večer, Meglice dol po padajo, Moj fantič je na Tirolsko vandrov, Plenice je prala na frišnem studenc in še koliko drugih več. Danes kaj takega ne slišiš več, kvečjemu kake pijane razgrajače v gostilni. Saj imajo tudi pevski zbor skupno z žer-javsfeimi in črnjanskimi pevci, ki ga vodi izšolan zborovodja, tega pa čuješ samo pri nastopih, igrah, raznih prireditvah in pogrebih. Preprostega petja med ljudstvom brez not pa ni več slišati. Stari pevci so pomrli, mladina se pa ukvarja danes s športom, telovadbo in drugimi igrami, kar je za mlade koristno, za bolj stare pa nima pomena. Dandanašnji je pač vse bolj moderno, kakor zdajšnje razmere zahtevajo, in ljudje se morajo tudi s tem zadovoljiti in se privaditi. Zopet še nekaj o stari mežiški vasi. V Fužinarju od 20. II 1955 je slika stare vasi, pač pa odpadejo od leve strani, koder gre cesta na vas, še 2 vili in 6 hiš za delavska stanovanja, ki so bila pozneje zgrajena. »Koroški Fužinar« od 29. XI. 1955 piše nekaj o prevozu pošte Črna—Mežica s konjsko vprego, da je prenehala, ko je stekla železnica Maribor—Celovec. To pa ne drži, ker železnica je stekla leta 1863, poštni voz pa je še vozil v letu 1897, ko sem se še jaz peljal z njim iz Mežice na pliberški kolodvor. Rudolf Jasser DOMAČA krajevna imena Ob sestavi bližnjega zemljevida za ta predel, iki ga ima v nameniu in sestavi naša TURISTIČNA ZVEZA, smo pri poimenovanju krajev prisluhnili vrednim pripombam. Tudi pri nas je namreč s tem svoja težava in je zato toliko bolj prav, da izdatelj posveti pozornost 'tudi takim domačim kulturnim vrednotam, kakor so domača krajevna imena. Marsikaj so pisarne izmaličile. Naj tu ponovimo oziroma navedemo nekaj takih zadev: Mislinje — tisto vasico tam dioli nazivamo sedaj uradno »Mislinja«, ljudsko pa je »Mislinja«, »Mislinje« le vtoda — potolk, kraj pa je Mislinje, v Mislinjo itd. In kljub tej jasnosti vzdržujemo uradino napako naprej. Topla — je strahoviti glomast istočasno najbolj lirične prirode. Čim pa to stvarstvo napovemo »Dolina Tople«, skazimo vse skupaj. To je Topla, ki ne potrebuje nobenih drugih, nedoseženih 'poimenovanj. Na Kiseli vodi — Reklamni instinkt prvih podjetnejših lastnikov vrelca je postavil tedaj naziv »Romerquelie«. Reklamni trik Schutzov je vseeno uspel in še nekam dišal je po objektivnosti, ker je tam istoozi šla rimska cesta. Domačini pa pravijo od ipamtiveka: na Kiseli vodi. 1 ■ ' I 1 n 11 Šentanel — rta biser na soncu, ki ga označujejo na zemljevidih s prebito izgovarjavo Sit. Danijel, je pri nas že davno Šentanel itd. To so take stvari. In koliko je še tega, vmes pa tudi primeri, ko ne veš kam bi 'dal... Posebno naše ljudstvo v teh imenitnih odjekih ter ob zdravi utragamosti včasih strahovito zaokroži, po svoje zapoje oziroma krajša vse •skupaj. (Četrti primer je že iz tega poglavja.) Ampak povsod na svatu je 'tako: Naša Prlekija, Tirolarija, ali ipa tam, kjer eno pišejo, dlruigo pa izgovarjajo. Kdo bi mogel ljudstvu oporekati. Nazadnje pa neki red le mora biti — in gre le za najhujše — za nesmisle. Pozdrav od vojakov pošilja naš sodelavec Herman H r g a. Domovini služi v sončna Dalmaciji in se spominja sodelavcev, prijateljev in — prijateljic. Posredujemo' pozdrav vojaka z odzivom tovariških želja za vse pridobitve v naši častni armadi. Zmerom se radi oglasijo naši sodelavci — vojaki, vendar vse te pošte ne objavljamo, ker naš list tako naredko izhaja, vselej pa smo lepega spomina. NOVA MEŽIŠKA VAS Na sliki manjka samo zgornja vas od cerkve proti zahodu — torej samo osem delavskih hiš pa bi imeli pred seboj celo Mežico Slikarska razstava V likovnem salonu v študijski knjižnici na Ravnah smo 6. novembra 1963 odprli razstavo del dveh naših umetnikov iz Maribora. Akademska slikarja Lajčd P a n d u r in Janez Vidic sta razstavila vsak po 19 del. Razstava, ki je bila pod pokroviteljstvom sindikalne organizacije železarne ter DPD Svoboda Ravne, je bila vredna prireditev ter v celotnem pojavu zares spodbudna misel na likovni salon s čestejšimi takimi prikazi. Ker bo razstava odprta še mimo datuma zaključka našega lista, bomo o prireditvi več napisali v prihodnji številki. —_ m -tm 'mm Marjan Kolar Zgodovinski pregled koroškega železarstva Od vsega začetka je »Koroški Fužinar« posvečal toesedo 'tudi zgodovini železarstva, kajti svojo tradicijo okvirja in mas v razvoju opozarja na vrednosti in napake, na napredek pa tudi na propad ipasameznih pokrajinskih vej železarske delavnosti. Tako smo imeli tudi namen in smo že nekajkrat obljubili nekoliko bolj zbrano prikazati vsaj železarstvo bližnjega vzh od n o-k o rošk ega predela, ki je eno najstarejših na svetu. Zmerom pa je prišlo kaj vmes, da smo to reč odložiti in jo končno zbrali šele po 12 letih izhajanja našega lista. Leta 1954 je Ivan -Mohorič v svoji knjigi Industrializacija Mežiške doline zajel tudi zgodovino domačih železarn. Kakor avtor sam pave, je vsaj glede roka njegovih vrednih popisov in izdaj ustregel najprej -naši prošnji. To nas je naprej opogumilo za še širše zajetje tako zanimive zgodovine ene najstarejših železarskih delavnosti prav na tem področju. Medtem se je v vseh .letnikih »Koroškega fu-ži-narja«, pa celo v 'maturitetnih raziskavah, ki jih je predvsem spodbudila omenjena knjiga, vseeno nabralo nekaj dopolnilnega gradiva. Povezati oziroma -Vključiti vse to v skupni kratki popis je bila ena 'izmed nalog te razprave. Istočasno smo torej nameniti razširiti ta železarski razgled po fužinah dn kopiščih okoli predzgodovinskega huttenberškega- rudnika, kjer železarstvo te nekdanje baze sploh začenja. In ker celotnega bogatega gradiva, ki se peča 'Z železarsko zgodovino teh krajev, noben sestavek ne more nadomestiti, so tu vključena tudi vsa taka opozorila na temeljno literaturo za še bližje zasledovanje in spoznavanje koroškega železarskega sveta, na kar avtor še posebej -spominja. Predvsem gre tu za knjige dr. Wiassnerja in I. Mohoriča ter za razprave prof. Baša, dr. Fr. Sušnika oziroma za članke posameznih sodelavcev našega tista. Da je namen do te mere uspel, je najprej zasluga železarne, ki je omogočila tudi potrebni ogled železarskih pušč oziroma spomenikov nekoč tako živahnega 'koroškega železarstva. Zahvala gre tudi direktorju Tehniškega muzeja Slovenije, Marjanu Vidmarju, za pomoč pri raziskavi ter za slikovni material. In končno se -z zadovoljstvom zahvaljujemo -še avtorju skrbnega zbira dn sestave te koroške železarske povesti. Posebej pa se tudi z naše strani zahvalimo celovškim muzejskim krogom, zlasti še zgodovinarju, deželnemu svetniku dr. H. Wiessner-ju za vso pomoč, kakor tudi tolmačem po fužinah. Uredništvo Predzgodovina in antika Začetki železarstva segajo nekako v 4. tisočletje pr. n. e. in so zaviti v bajke. Železo so pošiljali bogovi z neba — meteorsko železo — ali pa so ga pridobivali palčki v zemlji. Zato so imeli železarji že zelo zgodaj svojega boga — H-efajst, Vulkan, germanski Thor s kladivom —, kovače pa prištevamo med najstarejše obrtnike, ki veljajo pri primitivnih ljudstvih še dandanes za čarovnike — saj se je bajeslovni kovač Wieland iz nemških saig naučil svoje umetnosti pri palčkih. • Sprva je bilo železo redko, zato je bilo dragoceno in so ga uporabljali za nakit. Potem sta skozi stoletja živela železo in bron drug ob drugem in šele od 1. 700 pr. n. e. so začeli uporabljati železo tudi za orodje in orožje. Pridobivanje železa pa je prineslo tudi nov način obdelave. Bron so prej le topili in ulivali, železo pa so kovali, Ulivati so se ga naučili razmeroma pozno. Zelo zgodaj pa so ga znali tudi kaliti vsaj na površini, saj govori o kaljenju že Homerjeva Odiseja v prizoru, ko Odisej iztakne Polifemu oko. Ne da bi bili ti prazgodovinski železarji kaj dosti vedeli o metalurgiji, so jih izkušnje naučile, da je kaljenje uspešnejše, če pride železo pri tem v dotik z določenimi organskimi snovmi. Tako iso ga v Egiptu in Arabiji kalili v kameljih odpadkih, Wie-land pa je železne drobce zamesil v gosjo pičo in potem kalil svoje slavne meče v gosjih odpadkih. Da to ni le pripovedka, dokazujejo podobni postopki v stari Indiji. Na našem ozemlju in dalje na severu so takrat živeli Iliri. Iz tistega časa je veliko grobišče, ki so ga v drugi polovici prejšnjega stoletja odkrili v salzburškem Hall-stattu, po katerem ®o tudi starejšo železno dobo (od 1100 do 700 pr. n. e.) imenovali hallstatska doba. V več kot 1000 grobovih bogatih balista tskih Solarjev so našli železne meče in sulice, posodo, orodje )in nakit. Avstrijski zgodovinarji trdijo, da je to orodje in orožje skovano tudi iz Ikoroškega železa, ki naj bi ga bili huttenberški rudarji nosili v Hallstatt kot zameno za sol. To pa pomeni, da je koroško železarstvo staro nad 2500 let. V mlajši železni ali latenski dobi so prišli v naše kraje Kelti. Njihova država No-ricum je bila že slavna po svojem železu, ki je bilo izredno trdo in prožno. Rimljani, ki sami niso imeli železa, so ga pa veliko potrebovali, niso mogli prehvaliti kvalitet noriškega železa. L. 15 pr. n. e. je postal Noriouim rimska provinca, v kateri je železarstvo cvetelo. Ugasnilo je šele ob preseljevanju narodov, ko je zamrlo siko ra j za 500 let. Pomembna najdišča liz tiste dobe so: Bal-densdorf, kjer so odkrili zidano keltsko talilno peč, kladivo in nakovalo, Breg pri Rožefcu, Zvabek, Guttaring, Feldkirohen, Magdalensberg. Na Knappenbengu so rudarji našli človeške kosti in rudarsko orodje iz 1. stol. po n. e. To so očitni sledovi obratne nesreče v rimskem rudniku, ki jasno dokazujejo, da so takrat tam že kopali železo. Najstarejiše železarstvo je bilo večinoma plod naključij. Neredko so naleteli na železo tudi pri iSkanju dragih kovin. Odkrili Jekleno orodje iz 1. stol. pr. n. c., ki so Ra našli v razvalinah keltskega mesta na Magdalens-bergu pri Celovcu. Narejeno je iz slavnega antičnega noriškega železa, ki je bilo po kvaliteti skoraj enako našemu današnjemu nelegiranemu orodnemu jeklu. V"".: so rudo na površini zemlje, z dnevnim 'kopom morda prodirali v globino in šele nazadnje začeli riti v zemljo. Prvotno so pridobivali železo v tako imenovanih talilnih jamah-talnicah, jjci so jih izkopali v pobočja hribov. Premer takšne jame, ki so jo odkrili pri Hiittenibengu, je bil ca. 120 cm, globina 1 meter. S kamni obložen rov je vodoravno dovajal zrak v ognjišče. To jamo so napolnili s-plastmi rude in oglja. Produkt je bil žlindrasta železna kepa, primerna za kovanje. Iz 50—60 “/o rud so na ta način dobivali ca. 15—20®/» železa. V Mosinzu pri Hiitten-bergu so kmetje še pred 80 leti pridobivali železo na ta način. Talilnim jamam so sledile vetrne peči. Sledovi so še ohranjeni v Huttenbergu, Lobnu pri St. Leonhardu, Waldensteinu in Baldersdorfu. Te peči sodaste oblike so merile 90 do 12i0 om v širino, 150—180 cm v višino in so predstavljale jašek, čigar notranja stran je bila obložena z ilovico ali z ognjeobstojni-mi kamni. Postavljali so jiih na vetrovnih krajih, da so s prepihom pospeševali gorenje, pozneje pa so dovajali zralk v peči z mehovi na ročni ali nožni pogon. V takšno peč so naložili plast oglja, plast rude pa spet oglje itn. Ko se je med taljenjem kup sesedal, so znova dodajali oglje in rudo. Talili so 10—12 ur, rezultat pa je bila 100—150 kg težka kepa testastega železa na dnu. Železo so predelovali delno v Noriku, delno pa v Brescii, Veroni in Mantovi. Napisi na nagrobnikih iz rimske dobe omenjajo najemnike in upravnike rudnikov in fužin, ikar dokazuje, da je bilo takrat železarstvo v državni upravi. Repači in plavži Železovo rudo je ibilo na Koroškem najti v dveh velikih pasovih: na severu največ okoli Hiitteniberga in na jugu v Karavankah. Severna rudišča so bila dosti bogatejša od južnih. Prvi železarji na Koroškem so bili kmetje, ki so na svojih posestvih našli rudo. Železo so plavili ob kmečkih delih. Če pa je bilo rudišče bogato, so najemali delavce, da so delali zanje. Za takšna večja podjetja vetrne peči niso več zadostovale, posebno sitno pa je 'bilo na roko po dvanajst ur poganjati meh. Voda naj bi nadomestila človeka tudi pri tem delu, zato so preselili peči s hribov v jarke in globeli ik potokom. Zdaj jim je vodno kolo .gnalo meh. Za zaščito so postavili kočo in zgradili skladišča za oglje. Peči, ki so sicer delovale po istem principu kot vetrne, so se povečale in delno spremenile. Takšna peč »na volka« je bila 180 do 250 om visoka, pravokotna, pozneje pa okrogla in še višja. Sprednja ali »prsna« stran je imela ca. 60 om široko odprtino — »prsi«, ki so jo med taljenjem zamazali z ilovico, vanjo pa vtaknili ustja mehov. Na nasprotni — »vodni« strani, ki je bila obrnjena k potoku, je bila špranjasta odprtina, prav tako zadelana z ilovico. Skoznjo je odtekala žlindra. Taljenje je trajalo približno 20 ur, pridobljenega železa pa je bilo ca. 750 kg. To železno kepo ali »volka« so jemali iz peči skozi prsi. Nekatere peči so imele tudi repače — kladiva na vodni pogon — s katerimi so prekovali železo v palice, težke do 9 kg. Peči na volka so delale od marca do septembra; v ostalih mesecih je voda navadno zmrznila. Takšna peč je dala na leto 130 do 140 ton železa. Zadnja je ugasnila v hutteniberškem revirju 1. 1775 — davno potem, ko so glavno besedo v železarstvu že prevzeli mali plavži. Od peči na volka do plavža je šel razvoj na ta način, da so dodajali vedno več mehov in zidali vedno večje peči. Tako so tudi iznašli lito železo. Ko so namreč začeli uporabljati vodno silo za pogon mehov v talilnih pečeh, se je zaradi pomanjkanja izkušenj pogosto zgodilo, da so dovajali v peč preveč zraka. Posledica je bila tako visoka temperatura, da so dobili iz peči namesto kovnega železa surovo železo — grodelj, ki ga ni bilo mogoče kovati. To je bilo takratnim talilcem sprva nezaželeno in so produkt imenovali »svinje«. Kasneje so ugotovili, da je z žilavi jenjem, to je s taljenjem v oksidacij ski atmosferi, mogoče iz surovega železa dobiti kovno jeklo. Ta izdelava v dveh fazah je omogočila povečanje kapacitet in je v bistvu postopek še danes ohranjen. Uspeh je bil tem večji, čim močnejši so bili mehovi in čim višje so bile peči. Talko so se iz starih peči na volka razvili plavži. Kako je potekalo delo pri takšnem plavžu v 16. stoletju, je podrobno popisal francoski pesnik, dvorjan in fužinarjev sin Ni-colas (Miklavž) Bourbon starejši (1503 do 1550) v pesnitvi Ferraria. Najprej so šli možje podirat drevje — bulkve, jesene in borovce. Izogibali so se macesnom in hrastom, ker njihov les ni bil primeren za oglje. Les so spravili k oglarjem, ki so na visokem, suhem kraju sedem dni žgali kopo, oglje pa potem pripeljali k fužinam. Medtem so rudarji nakopali rudo. Iskali so jo povsod tam, kjer je bila zemlja rdeča. Rudo so najprej očistili, oprali, jo pražili, zdrobili in jo zvozili k plavžu, ki je stal otb potoku. Zunaj je bil plavž iz navadnega kamenja, znotraj pa iz ognj©stalnega kremenovca. Vodno kolo je gnalo dva velika mehova iz volovske kože. Ko so naložili plavž z ogljem in rudo, je topilec pazil na enakomerno dovajanje zraka v peč, z dolgim kavljem pa je ločeval žlindro od železa. Pomagal mu je nosač, ki je prinašal rudo in oglje, da je zalagal, kadar ise je goreča masa v peči znižala. V bližini so obrtniki iz ilovice izdelovali modele, v katere so potem ulivali železo. Surovo železo iz plavža je bilo zaradi primesi oglja in fosfora krhko. Te primesi so odstranili s presnanjem ali žilavi j en jem v posebnih pečeh — presnovkah, ki so jih kurili z ogljem, nato pa so ga pod repači kovali, izbili iz njega žlindro in ga zavarili. Koroški rudarski red iz 1. 1759 je opredelil repaško dejavnost in jo klasificiral v laška, valoška, breščanska, jeklarska in pločevinanška kladiva. Laška kladiva so na Koroškem drobila in cepila surovo železo in pripravljala ravne in upognjene težke in osmerostranske palice. Valoška kladiva so cajmala ali vlekla pod manjšimi repači železno pločevino. Breščanska kladiva so pregrevala tolčeno in široko železo, talila listno železo in grodelj, ne pa tudi volka. Jeklarska kladiva iso pripravljala pres-nano železo v orodjarsko in kosarsko jeklo v debelih drogih. Pločevinarska kladiva so proizvajala temno pločevino. »Kladivo« je bil naziv za celotno fužino, torej za peč in repača. Ker pa so ise vodni pogoni in kovačnice razširile iz južne Koroške pod italijanskim vplivom, in ker je koroško železarstvo precej dolgo usmerjalo svojo proizvodnjo po željah italijanskih potrošnikov, italijanski železarji iz Brescie, Mantove in Verone pa so se priselili na Koroško ter prinesli v deželo nove načine pridobivanja in predelo- Delo pri starih fužinah (vinjeta iz Ferrarie) HtlTTENBERG — zibelka in skozi stoletja središče koroškega železarstva vanja železa, so se v takratnem železarstvu udomačili tudi mnogi italijanski strokovni izrazi tako za naprave kot za izdelke. Huttenberg — središče koroškega železarstva L. 1266 se je prvič pojavilo zapisano ime Huttenberg. Prastari rudnik je spet oživel in ostal do našega stoletja središče koroškega železarstva, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je bil tudi usodno povezan s prevaljsko železarno. Po zapuščenih keltskih rudnikih so sicer že okoli 1. 1000 iskali srebro, železarstvo pa ise je začelo razvijati vzporedno z nastankom obrti in srednjeveških mest ter se je po vsem Koroškem razmahnilo posebno v 14. in 15. stoletju. V huttenberškem revirju, ki je obsegal v glavnem Huttenberg, Iieft, Mosiniz in Lol-iing — vsi ti kraji so vsak s svoje strani rili v Erzberg — je bilo 1. 1563 že 22 fužin in 9 kladiv, ki so skupno dajale na leto ca. 2.500 ton železa, porabile pa so za to ca. 125.000 m'1 oglja. Lastniki so bili takrat domači kmetje, salzburška škofija in bližnji mesti Altho-fen ter Št. Vid ob Glini, ki je bil sedež deželne vlade do 1. 1518. Pri proizvodnji železa je šlo 70 °/» stroškov za gorivo — oglje, za rudo 25"/«, 5 °/o pa za mezdo, prevoz in ostalo. Pri tem je bilo kovano železo za 50 °/o dražje od surovega zaradi večje porabe goriva. Huttenberški rudarji in fužinarji so kmalu postali odvisni od althofenskih in šentviških meščanov, ki so pridobili predkupne pravice za nakopano rudo. železa rudarji niso smeli voziti drugam kot rhimo Althofna, tam pa se je trg posluževal tako imenovane skladalne pravice; 'to je bila posebna pravica mest, po kateri so morali določeno robo, ki so jo vozili skozi mesto, tam stehtati in jo ponuditi meščanom v odkup. Tako so morali železo voziti v hrib na tehtnico, potem pa spet nazaj v dolino, če jim tržani niso odkupili vse robe. Seveda je potem naslednje mesto spet imelo takšno pravico in tako naprej. Ker je bil Althofen bližji Huttenbergu in je imel tudi nekaj starejše pravice, Št. Vid pa je bil deželno središče, je za ves takratni čas značilna neskončna pravda med obema mestoma za hiittenberško železo. Seveda pa so eni in drugi na debelo izkoriščali rudarje in fužinarje, ki so bili mnogokrat prezadolženi in so delali tudi z izgubo. Zato je ta čas tudi čas pritožb rudarjev in fužinarjev. Trgovci so fužinarjem ikomaj plačali toliko, kolikor so znašali proizvodni stroški, sami pa so imeli pri vsakih desetih centih približno 4—5 goldinarjev dobička. Hiittenberško železo so vozili na jug bodisi preko Velikovca, Slovenj ega Gradca v Ljubljano in Trst, čez Št. Vid in Beljak v Italijo, ali pa čez Ljubelj na Kranjsko. Že takrat pa železa niso smeli prodajati »za hrbet« po avstrijskih deželah, kjer je vladalo štajersko železo, medtem ko so Štajerci večkrat konkurirali Korošcem na italijanskem tržišču. Razen skladalne pravice mest sta še dve stvari ovirali trgovino. Prva je bila prisilna uporaba cest. Iznajdljivi trgovec npr. ni smel obiti mesta, ki je imelo skladalno pravico, temveč je moral voziti skozenj. Druga stvar pa so bile mitnine, ki so jih med proizvajalcem in končnim kupcem pobirali tolikokrat, da je cena železa med potjo narasla tudi za 50 %. Talko je bilo npr. treba med potjo od Hiittcnbcrga do Trsta plačati mitnino v Št. Vidu, Celovcu, na Dravi, na Ljubelju, v Kranju, Ljubljani in v Trstu. Tu pa še ni všteta cena za prevoz, ki tudi ni bil poceni, saj takratne ceste niso bile kaj prida in je cesta, na kateri se je lahko, kot so rekli, »poročna kočija umaknila mrtvaškemu vozu«, veljala že za zelo imenitno. Še v poznem srednjem veku pa prometne nesreče — tudi smrtne! — zaradi slabih cest niso bile nobena redkost. Naposled sta si Althofen in Št. Vid razdelila interesni področji tako, da je Althofen obdržal pravice na hiittenberško železo, Št. Vid pa je prevzel bližnji Waitschach in postavil plavž v Urtlu. V Huttenlbergu je bilo v 17. stoletju okoli 1000 delavcev — rudarjev, oglarjev, voznikov in fužinarjev. Ce prištejemo še njihove družine in dodamo, da so tisti kraji v glavnem nerodovitni, potem je razumljivo, da je (bilo posebno v vojnih časih v revirju hudo za hrano. Fužine v 16. stoletju (vinjeta iz Ferrarie) Althofcn — nekoč sedež železarske trgovine ■Hi Poleg tega pozimi niso delali i'*'*■ densteinu že od 1. 1352. Znani fužinarji so bili baroni Ungnadi, ki so proizvajali žeblje, pločevino, žico, topove in muinicijo. Volšperk in St. Gertraud sta začela delati v 16{ stoletju1. Rudo so dobivali v Wol-chu, severozahodno od Volšperka. Lastnik je bil Melhior Puc, ki ga pozneje srečamo v Črni. Labodko železo so vozili večinoma preko Velikovca in Skozi Mislinjsko dolino na Kranjsko. Izumi in industrializacija Dobo do konca 18. stoletja bi skorajda lahko imenovali tudi »lesena doba«, saj so takrat porabili velike množine lesa: večina hiš je bila lesenih, leseni so bili mostovi, vozovi in ladje ter celo prvi parni stroji. Velikanske množine lesa so porabili plavži in grozilo je popolno iztrebljenje gozdov. Zato so v 80. letih 18. stoletja začeli omejevati sečnjo, kjer se je le dalo. Edini izhod iz kritičnega položaja je bil v tem, da bi premog nadomestil les. Premogovništvo pa je bilo še v povojih. Tako so npr. v Franciji do sredine 18. stol. kopali premog samo kmetje in rokodelci za lastne potrebe. Prav tdko je Francija v železarstvu še do polovice 19. stol. uporabljala večinoma oglje. Premog je slavil dokončno zmago šele v drugi polovici 19. stol. Podobno je bilo na Koroškem, le da je bilo tu pomanjkanje dobrega premoga, in je preskrba z gorivom predstavljala največji, in kakor se je pozneje izkazalo, nerešljivi problem koroškega železarstva. Prav tako se je dolgo zdelo, da premog za železarstvo ni primeren. Ko je v plavžih premog nadomestil oglje, je v direktnem stiku z železom oddal žveplo in s tem železo kvalitetno slabšal. Rešitev je našel 1. 1784 Henry Cort. Zgradil je peč, v kateri je železo sicer prihajalo v stik z ognjem, ne pa tudi z gorivom. To je bila pudlovka (to puddle — mešati), ki je pomenila prehod v moderno železarstvo. Od presnovke se je ločila pudlovka po gorivu in po delovnem postopku. V pudlov-kah so s kavlji mešali tekoče železo in ga na ta način spravljali v zvezo z očiščujočimi, močno ikisikastimi gorilnimi plini. Na ta način so se fosfor, mangan, silicij in ogljik presnavljali v Okside, železo pa je postajalo vedno bolj čisto in testasto — pud-lano — na koncu pa je otrdelo v grude. Te grude so še vsebovale ostanke žlindre, ki pa so jih odstranili s kovanjem ali valjanjem v ustrezne profile. Nekoliko prej (1. 1740) so odkrili, kako pridobivati kovno litino iz krhkega livnega železa. Izumitelj je bil Benjamin Hunts-man, odkritje pa je bilo v spoznanju, da je treba železo dalj časa segrevati ali tem-perirati v loncih iz posebne snovi. S tem so dobili jeklo enakomerne sestave. .Sicer pa je bil zgodovinski pomen pud-lovke v tem, da je jeklarstvo osvobodila od oglja in ga nadomestila s premogom. S tem je bila dosežena desetkrat večja proizvodnja jekla ob istem številu delavcev. Nekako istočasno so uvedli tudi valjanje namesto kovanja. Valjali so sicer že v srednjem veku, vendar predvsem mehkejše kovine — svinec. Prve primitivne valjarne datirajo iz 15. stol. v Franciji in Nemčiji, prva valjarna na parni pogon pa je stekla 1. 1786 v Angliji. L. 1820 so An- Plavž v Mosinzu. Zdaj zajčji hlev, garaža in kapela ' ~ ' ' ,>'< A'V s i ' '-v v ■. I mm mm I gleži patentirali izdelavo železniških tirnic z valjanjem. Pudlanje surovega in temperiranje livnega železa sta rodila sedanjo železarsko industrijo, ki so ji proizvajalne načine izpopolnili v prejšnjem stoletju predvsem Bessemer, Siemens, Martin, Thomas in Gil-dhrist. V Bessemerjevih napravah (1. 1855) so v 20 minutah pridobili enako količino jekla kot prej v pudlovkah v 24 urah. Seveda pa ta postopek še ni odstranil iz železa fos-fora. To je uspelo šele Thomasu in Gil-christu 1. 1878. Siemens in Martin pa sta omogočila pridobivanje jekla iz mešanice surovega in starega železa v plamenih pečeh. (1. 1865). Kakor je merkantilizem spremenil interese posameznih mest v državne interese — ustanavljal je večja podjetja in sproščal trgovino, tako se je z uvedbo novega goriva spremenila tudi lokacija železarn in še bolj kot dotlej je postala važna njihova prometna lega in ugodne zveze s surovinskimi bazami. Z uvedbo pudlovlk je bilo konec majhnih obratov in napočil je čas velikih podjetij. V poročilu iz 1. 1873 je Karl Hillinger zapisal: »V 15 dolinah so prej pela kladiva, zdaj jih v mnogih ni več, drugje pa samo životarijo. L. 1782 je bilo na Koroškem še 267 kladiv, 1. 1851 samo še 48. Izpodrinile so jih valjarne in pudlovike, posebno po letu 1830.« Majhni fužinarji so propadli, veliki so doživeli dobo vzpona. Vzpon in propad Po vojnah z Napoleonom je bilo stanje v koroškem železarstvu kritično: koroške fužine so še 1. 1808 dale 233.190 centov surovega železa, 1. 1814 pa le še 77.693 centov. Dve leti pozneje so celo ugasnili vsi plavži, le nekaj manjših fužin je delalo, med njimi tudi Thurnove v Črni in na Ravnah. Razmere so se le počasi urejale in šele v tridesetih letih si je železarstvo spet opomoglo. Iz Anglije so prinesli pudlanje in postavili prvo tovarno pločevine v nemških deželah. Vendar pa je bilo od 1. 1835 koroško železarstvo vse bolj odvisno od celotnega evropskega železarstva in je vse bolj čutilo hudo konkurenco na inozemskem tržišču. Izkazalo se je, da so se drugje znali z novimi izumi okoristiti vse drugače kot na Koroškem. Anglija, ki je npr. še 1. 1781 uvozila 50.000 ton železa, ga je petindvajset let pozneje sama proizvedla 244.000 ton, 1. 1823 že 455.000 ton, 1. 1840 pa ga je celo že izvozila 50.000 ton. Francija je imela 1. 1830 408 plavžev. V Šleziji so proti koncu 18. stol. zrasle velike železarne in tudi porenski plavži so se uspešno kosali z angleškimi. Ker je avstrijsko železo pri cenah še nekako držalo korak z ruskim, z angleškim pa se ni moglo meriti, so strokovnjaki opozarjali na to, naj ne bi usmerjali domačega železarstva v proizvodnjo na veliko, temveč naj bi predvsem izdelovali samo prvovrstno robo, s katero bi na inozemskem tržišču vedno lahko uspevali, saj je bilo angleško železo kvalitetno precej slabše od koroškega. Toda kljub temu, da je primerjava cen iz 1. 1843 porazna za domače železarstvo, je naletel nasvet menda povsod, razen na Ravnah na gluha ušesa. (Tega leta je bilo namreč stanje naslednje: 1 cent surovega železa — angleškega — je veljal 48 krajcarjev, 1 cent surovega železa — koroškega — je veljal 3 goldinarje, 1 cent železa v palicah — angleškega — je veljal 2 goldinarja, 1 cent železa v palicah — koroškega — je veljal 8 goldinarjev, 1 cent črne pločevine — angleške — je veljal 3,20 gol- Mi *-7*&r~ ! : v. sggge ■ ■ dinarja, 1 cent črne pločevine — koroške — je veljal 11,30 goldinarja). Doba parnega stroja in intenzivne gradnje železnic pa je 'kljub temu za nekaj desetletij razmahnila domače železarstvo. Zaščitne carine na tuje železo so varovale domačo proizvodnjo, železnice pa so potrebovale toliko železa, da so morali Korošci uvažati celo štajerskega. Veliki železarji so se že proti koncu 18. stol. začeli združevati. Hiittenberška zveza je združevala Rauscherje, lastnike Hefta in Mosinza, Dickmanna, lastnika Lollinga, Kristalnika, lastnika Mostiča (Briickla) in Železne Kaple ter Šentvidčane. Egger, lastnik velike železarne v Treibaohu in valjarne v Lipici, je najdlje obdržal samostojnost, čeprav je moral les za svoja dva plavža plaviti po Dravi do Flasohenberga in ga nato s 400 vpregami voziti do svoje železarne. Ko je dobila Koroška 1. 1851 svojo trgovsko in obrtno zbornico, so imeli v njej rudarji ip fužinarji večino. To pa je še vedno napredovalo, saj je Bessemerjev postopek, ki je zahteval železo brez fosfora — tega pa je imela Koroška dovolj — še dvignil proizvodnjo. Ko je Heft 1. 1863 uvedel Bassemerjevo napravo in se Okoristil še s švedsko izpopolnitvijo, je ibil še vodilna železarna v državi, od takrat naprej pa je šlo vedno bolj navzdol. Z izgubljenimi vojskami v Italiji je Avstrija izgubljala tamkajšnja tržišča. Carine je bilo treba večkrat korigirati, ker domača proizvodnja ni vedno krila domačih potreb. Ko sta Thomas in Gildhrist iznašla postopek za odstranjevanje fosfora, je s tem naenkrat mnogo slabša češka ruda zaradi možnosti očiščevanja postala enakovredna čistejši koroški. Poleg tega je bilo na Češkem dobrega premoga dovolj, medtem ko na Koroškem črnega premoga nikdar ni bilo veliko, rjavi pa se v plavžih ni posebno obnesel. Zavlačevanje gradnje železnic je prispevalo svoje, k temu pa je prišla še nezdrava konkurenca med avstrijskimi železarnami — Štajerci so zaradi ugodnejših pogojev proizvajali dosti ceneje od Korošcev. V kakšni krizi je bilo domače železarstvo glede goriva, kaže primer železarne Buchsoheiden pri Feldkirchnu, ki je uporabljala celo nizkokalorično šoto. Propad je pravzaprav že ves čas tekel vzporedno z napredkom, saj so mnoge manjše fužine ugašale druga za drugo. Lep primer in vzorec za kasnejšo usodo Prevalj pa predstavlja Frantschach v Laboški dolini, ki je v svoji kladivarni in valjarni proizvajal železniške tirnice in ladijsko pločevino ter zaposloval 100 delavcev, pa so ga v 50. letih demontirali in preselili v štajerski Judenburg in Zeltweg. Ko so 1. 1869 ustanovili Hiittenberško železarsko družbo, se je zdelo, da je nevarnost odstranjena. Družba je obsegala: — železove rudnike Hiittenberg, Zossen-berg, Waitsohadh, Sonntagberg in Lom pri Mežici, Ostanki plavža v Hirtu pri Friesachu Leta 1858 je na Koroškem gorelo 20 plavžev: Ldlling 3 Treibach 2 Heft 1 Mosinz 1 Eberstein 2 Šentjanž pri Mostiču 1 Hirt 1 St. Salvator 1 Olsa 1 St. Gertraud 1 Waldenstein 1 St. Leonhard 1 Bajtiše 1 Radenthein 1 Gmiind 1 Ragga 1 Rudniška uprava v Knappenbergu. Levo vhod v 400 let stari rov Od 300.000 prebivalcev, kolikor jih je imela Koroška ob polovici 19. stoletja, jih je 80.000 živelo neposredno ali posredno od rudarstva, ki je takrat dajalo letno 600.000 centov rude v vrednosti nad 4 milijone goldinarjev. Ker je imela Koroška v tistem času samo V, obdelovalne zemlje, s/8 gozda, vse ostalo pa je bilo nerodovitno, je tembolj razumljivo, da je bilo prebivalstvo močno odvisno od rudarstva oziroma železarstva. ' ■ ■ JJ:" Heft — razvaline nekdaj najbolj mogočne koroške železarne Se enkrat Heft — posnetek iz davnine — premogovnike Leše, Sele, Philippen in 6 šotišč, — 12 plavžev (od teh je bil samo prevaljski na koks), — železarni v Mostiču in na Prevaljah ter razen jeklarne v Heftu še 5 manjših obratov. Program družbe je bil: — pridobivati in predelovati železo in jeklo, — uporabljati za to obstoječe železarne in pridobivati nove, — graditi nove plavže in kupovati nove rudnike, — graditi železnice in druge transportne naprave. Načrt je predvideval koroško rešitev avstrijskega železarskega vprašanja, kakor je pozneje OAMG reševala isto vprašanje s štajerskega stališča. Družba se je skraja res močno zagnala: investirala je gradnjo železnice do Hutten-berga, zgradila transportno napravo na Erzbergu in pražilne peči pri hiittenberški postaji. Prižgala je ugasle plavže v Mosin-zu, St. Salvatorju in Hirtu ter kupila Trei-bach. Družba je sicer 1. 1872 res pridobila 150.926 ton surovega železa, vendar je kmalu sledila kriza. To so bila leta, ko sta propadla Pater-nion in Krerns pa ziljske in krške fužine ter skoraj vsi ostali obrati »gozdnega« železarstva. Lastniki Hiittenberške družbe so bili boljši železarji kot ekonomisti in leta 1881 je družba pristopila k OAMG (Avstrijska alpinska montanska družba), da bi rešila, kar se je še rešiti dalo. Program te štajerske — kakor prej ko-, roške — družbe je bil: podrediti koristi in interese posameznika družbi ali pa propasti. Akcijski kapital je znašal 30 milijonov goldinarjev in od začetka je teklo vse po starem. V Heftu in na Prevaljah so zgradili celo dva nova plavža. L. 1885 pa se je stanje naglo poslabšalo. Tega leta je ugasnil plavž v Ebersteinu, 1. 1887 je sledil Treibadh, 1. 1896 so ugasnili prevaljski plavži, 1. 1899 pa Lolling. Ker se je vmešal Celovec, Hiittenberga sicer niiso opustili in tudi Heft je še delal, vendar se je število rudarjev znižalo od 1600 v 1. 1873 na 137 v 1. 1904. Kaj je to pomenilo za ljudi, ni treba posebej poudarjati. Zaradi interesov OAMG je prišlo celo tako daleč, da so nekaj časa prodajali hiit-tenberško rudo v Šlezijo, kar bi se reklo, da so krulh prodajali pekom. Naposled je v Heftu ugasnil 15. novembra 1908 še zadnji plavž na Koroškem. Turistični intermezzo Danes je le malo ostankov nekdanje dejavnosti: — v Htittenbergu kopljejo rudo za Do-nawitz, — v Waldensteinu pridobivajo hematit kot antikorozijsko sredstvo, — v Volšperku je tovarna kos, — v Mostiču tovarna verig, — v Himmelbergu izdelujejo motike, nože in žagne liste, — v Borovljah so puškarne in manjša jeklarna. V skritih, tihih dolinah so razvaline mogočnih plavžev. V Urtlu ga imajo za drvarnico, dvanajstletni dečko pa vam na hitro pove vse o njegovi preteklosti. Ni se učil v šoli o tem, ne. Tam je doma, pa ve. Dvojčka v Heftu sta kot starodavna trdnjava, veliki plavž v Mosinzu je zadaj zajčnica, spredaj pa kapela. Poleg tega je garaža in imeniten hladilnik. Stari Hiittenberg spominja na našo Črno in kot ona vabi turiste. Onstran visoke Svinje pa je v Laboški dolini krasotec med ohranjenimi plavži — rdečkasti plavž v St. Gertraudu, kot odrezan od angleškega gradu in postavljen ob Labotnico. Z manj romantičnimi plavži v Olsi in Hirtu je to domala vse, kar je ostalo od 258 dokumentiranih fužin v 141 krajih, ki so delale od 14. do 20. stoletja. Namesto njih ima Koroška danes nad 1000 žag in močno lesno predelovalno industrijo, pa v turizmu išče svojo prihodnost. Turistični priročnik vabi v Lolling na ogled razvalin, obenem pa hvali gozdni zrak in tolaži: plavži ne delajo več! Prevalje Čeprav dvesto let mlajše od prvih fužin v Mežiški dolini, so Prevalje veliko tesneje povezane z usodo koroškega železarstva v preteklem stoletju kot Ravne. Da bi iskoro vigred b’la, da bi hribci prekopneli... V prejšnji številki smo o našem slikarju Francu Golobu več povedali (glej prof. Sušnikov literarno-zgodovinski prispevek). Danes dopolnjujemo 'ta 'spomlin s posnetki treh lesorezov in njegove zbirke »Nmav eriez izaro«, ki je (iizšla leta 1938. Osnove za železarno so bile ustvarjene, ko je Dunajčan Blaž Mayer 1. 1818 odkril na Lešah premog. Angleži Rosthorni so 1. 1822 kupili od Mayerja rudarske pravice in leto dni pozneje začeli graditi na Prevaljah cinkarno, ki pa so jo čez pet let opustili, ker ni nesla. Medtem so bili 1. 1826 kupili fužine v Volšperku, St. Gertraudu, Frantschachu in Kollintzu. Ker pa so raziskave v leškem premogovniku pokazale, da znašajo zaloge okoli 2,8 milijona ton, in ker je bil večni problem koroškega železarstva — preskrba z gorivom — posebno v Laboški dolini takrat zelo hud, so videli Rosthorni na Prevaljah idealen kraj za železarno. L. 1832 so ustanovili Volšperško železarsko družbo, ki naj bi predvsem modernizirala fužinarstvo v Laboški dolini. Ta družba za Prevalje ni ibila preveč navdušena. Posebno še zato, ker je Rosthorn Prevalje vztrajno vezal na rjavi premog, dolgotrajni poskusi s tem 'gorivom >pa do takrat niso dali pozitivnih rezultatov. Tako je Rosthorn prodal svoje delnice in 1. 1835 je bila prevaljska železarna končno postavljena. PoSkusi z rjavim premogom so se nadaljevali im končno uspeli — odkrili so možnost uporabe rjavega premoga pri pudla-nju in valjanju, uspelo jim je racionalizirati uporabo goriva od 1000 funtov za 1 cent tirnic na 363 funtov, s konstrukcijo stopničastih rešetk pa iso mogli uporabljati tudi odpadni premog. Zdaj so seveda tudi druge železarne segle po izumu in ga s pridom uporabljale. L. 1838 so Prevalje začele proizvajati železniške tirnice. Za začetek le 20.440 centov, vendar se je proizvodnja dvignila do 1. 1855 na 190.506 centov. Poleg tega so izdelovali še obroče za kolesa in osi. Do leta 1855 so dobavili tirnice: Ferdinandovi severni železnici, avstrijski državni železnici, lombardsko-beneški železnici, progi Dunaj—Gloggnitz, železnici Milan—Monza, ogrski centralni železnici, progi Mohač—Pečuh, železnici Monza—Como, semmerinški železnici in hrastniškemu premogovniku. Rosthorni, ki so bili že od vsega začetka bolj črnogledi in bi bili že v 30. letih najraje prodali Prevalje Eggerju, so se 1. 1844 povezali z baronom Dickmann-Secherauom iz Lollinga, ki je dobil polovico prevaljskih delnic in glavno besedo. S tem je bilo rešeno vprašanje dobave surovega železa, saj je bil Dičkmann lastnik lollinških plavžev. Železarna pa se je še naprej izpopolnjevala. Rosthorni so bili drugi v Avstriji, ki so uvedli pudlanje (prve iso bile Witkovice 1. 1826). Do 1. 1853 je stala železarna samo na desnem bregu Meže, potem pa se je razširila tudi na levi breg, kjer so zgradili livarno. Ker je uvedba parnih strojev v industriji pomenila neodvisnost od dostikrat muhaste vodne sile, so jih nabavili tudi na Prevaljah. Nova železarna je bila dograjena 1. 1855 in je obsegala: 7 pudlovfc (v stari še 8), 7 varilnih peči, 2 valjčni progi, 2 parni kladivi, 3 kladiva za ravnanje vročih osi in dvojno krožno žago. Takrat je bilo zaposlenih v tovarni itd 613 delavcev in 12 uradnikov. Povprečni dnevni dohodek je znašal 1.20 goldinarja, najnižja dnina pa 36 krajcarjev. V bolniško in podporno blagajno so delavci plačevali 5 % zaslužka. Delovni čas je bil od 6. ure zjutraj do 7. ure izvečer. Vmes je bilo prosto 1 uro in 45 minut za malice in za kosilo. Uredbe o delu so bile zelo stroge: kdor je zamudil 5 minut na delo ali po malici, temu so odtegnili prvič 1U šihta, drugič ves šiht, tretjič pa je bil lahko tudi odpuščen. Če je kdo med delom kadil, so mu odtegnili ‘/2 šihta, če je kdo med delom govoril o čem drugem kot o delu, so mu tudi odtegnili pol šihta. Plače so bile še kar lepe, le »časa za srečo«, kakor je rekel nemški pesnik Dehmel, delavec ni imel. Po veliki železniški nesreči 1. 1842i pri Parizu so dobile Prevalje posebno priznanje. Komisija, ki je preizkušala kvaliteto osi, je priznala Prevaljam prvo mesto. Enak uspeh so dosegli tudi deset let pozneje na Dunaju, ko se je na mednarodni preizkušnji prevaljska os prelomila šele, ko so jo prepilil do ene tretjine. Razumljivo je bilo, da jim kupcev ni manjkalo. Posebne težave pa je Prevaljam povzročal transport do 1. 1863, ko je bila zgrajena železnica Maribor—Celovec. Če so bile namreč Leše še blizu, je bil Lolling skoraj 100 km daleč. 150 konj je bilo nenehno na cesti, pa še ni bilo dovolj. Izdelke so vozili ipreko Dravograda v Maribor, redkeje preko Celja. Do Dravograda je vsak dan vozilo 22 dvovprežnih voz. Poleti so uporabljali tudi splave na Dravi. Voznine so bile visoke in so neprenehoma rasle. V že omenjeni splošni krizi so bile Prevalje posebno prizadete, ker je Južna želez- nica začela graditi lastno valjarno za tirnice v Grazu in dosegla pri vladi ugoden uvoz železniškega materiala iz tujine. L. 1869, ko so se Prevalje pridružile Hiit-teniberški železarski družbi, je bil prvič omenjen tudi železov rudnik na Lomu pri Mežici. Poročilo pravi, da ruda na Lomu vsebuje 49—70 °/o železa, debelina plasti znaša % čevlje — nekaj več kot 1 m —, obsega pa ca. 600 klafter. Od tega rudnika so si morali veliko obetati, saj ga omenjajo med poglavitnimi vzroki, zaradi katerih so na Prevaljah zgradili plavž na kdks. (Ponovno so iga raziskovali v letih 1937 do 1939. Raziškovalna dela je vodil Preval jean Karel Sedej. Odkrili so dve žili he-matita in magnetita pri Hamunu in Adamu. Kopala je delniška družba iz Zagreba, ki jo je vodil veletrgovec Milinov. Izkopali so za 52 vagonov rude [520 tj, ki so jo prodali na Madžarsko. Teren so po osvoboditvi raziskovali mežiški geologi in analizirali vzorce. Odstotek železa je na Lomu sicer visok [hematit 36,9%, magnetit 53,5%], vendar pa je rude verjetno premalo, da bi se pridobivanje izplačalo.) Prevaljski plavž na koks je bil prvi v alpskih deželah. Stal je pri železniški postaji — še danes pravijo starejši domačini nogometnemu igrišču »na hohofnu« —; bil je 16 m visok. Obratovati je začel 11. julija 1870. Pri plavžu je bilo zaposlenih 100 delavcev. Kurili pa so ga s pečujskim koksom. Novi prevaljški izumi so bili: topilna peč na plin, ki so jo kurili z žagovino — 1. 1873. Leto dni pozneje jim je uspelo nadomestiti eno tretjino koksa v plavžu z rjavim pre- mogom, ne da bi bila pri tem tnpela kvaliteta. Bessemerjeva naprava je začela obratovati 1. 1877. L. 1878 je dal prevaljski plavž 52.058 centov, črnski pa 2.011 centov surovega železa, kar je znašalo 7» koroške proizvodnje. V teh letih so izdelovali na Prevaljah tudi osi, grede in ladijske verige. Pečujski koks zaradi slabe kakovosti naposled ni več ustrezal, zato so se morali usmeriti na Moravsko Ostravo. Takrat pa se je začel tudi vedno bolj zapletati problem prometa na velike razdalje, saj so železovo rudo dovažali iz Huttenberga 100 kilometrov daleč, pečujski koks prej nad 300 km, moravškega pa celo 600 km daleč. • Prevalje so samo za železniško tovornino plačevale letno ca. 290.000 goldinarjev, z vsem ostalim transportom vred pa nad 300.000 goldinarjev letno. Nemške jeklarne so npr. za prevoz 100 kilogramov izdelkov plačale 185,17 krajcarjev, Prevalje pa 291,16. Izvažale so v Trst, Sisak, na Tirolsko, v balkanske dežele, Italijo, Nemčijo, Švico, Španijo in celo v Anglijo. Ko so Prevalje 1. 1881 skupaj s Hiitten-berško železarsko družbo pristopile k Al-piriki, in jih je le-ta v letih 1884 in 1885 poskusila preurediti, da bi bile sposobne za boj v novi konkurenci, je vse kazalo dobro. Zgradili so dva nova plavža, preuredili železarno za izdelavo pločevine, postavili turbinski pogon v valjarni in tako v kratkem času ter razmeroma poceni usposobili obrate za nove naloge. V 90. letih je imela prevaljska železarna naslednje naprave: 13 parnih strojev, 4 turbine, vodno kolo, žarilno peč, 2 kupolni peči, 2 fconverterja, 4 ognjišča, 2 vodni kladivi, 1 parno kladivo, 2 valjarni s 4 progami in 6 žerjavi. Zaposlenih je bilo 317 delavcev, 16 mojstrov in 7 uradnikov, izdelovali pa so: železne nosilce, težke pogonske grede ter železniške in tramvajske tirnice vseh vrst. L. 1897 se je Alpinka omejila na proizvodnjo železa in jekla in določila, naj se njeni obrati specializirajo glede na pogoje, v katerih delajo — prometna lega, obratne naprave, energetski viri. To je bil prelom s tradicijo pod geslom: obdržati se v konkurenci vedno močnejših nemških in ameriških železarn. Sredstev pri tem niso izbirali. Eisenerz in Donawitz sta postala veliki industrijski središči. V Eisenerzu je zagorel plavž, ki je lahko dnevno izdelal za 44 vagonov surovega železa, v Donawitzu pa je zrasla naj večja martinarna v Evropi. V svojem pismu z dne 19. decembra 1887 je zadnji ravnatelj prevaljske železarne Hauptfeld, strokovnjak za metalurgijo, med drugim napisal, da je prav dobro vedel, kako bi -bila Prevaljam potrebna mar-tinama, 'vendar pa je po podrobnem študiju takšno namero opustil. Kajti kakor niso mogle Prevalje več konkurirati štajerskim železarnam s pudlanim materialom, z varjenim železom in Bessemerjevim jeklom, tako tudi z martinarno ne bi bili dosti opravili. Po eni strani leški premog za to ni bil primeren, po drugi strani pa bi bili sploh stroški preveliki in tako tudi martinarna ne bi bila ;za daljšo dobo pomagala pre- valjski železarni, ki je bila že takrat obsojena na propad. Naročil je bilo vedno manj. Samo proizvodnja tirnic je v 10 letih padla za 97 °/o. Število delavcev, ki se je prej gibalo med 480 in 830, se je znižalo na 250. Previsoki proizvodni stroški, prevelika oddaljenost od surovinskih baz, visoke tovornine, in ne nazadnje popolna brezobzirnost lastnikov do kraja in ljudi — vse to je zakrivilo propad. Najprej je 1. 1896 ugasnil plavž, ustavili so Bessemerjevo napravo in valjarno, 1. 1899 pa še preostale obrate. Okrog 300 kvalificiranih delavcev (z družinami nad 1500 ljudi) je ostalo brez dela. Alpinka jim je sicer nudila delo v Donavvitzu, kamor so prepeljali demontirane prevaljske naprave, toda slovo od domačih krajev ni bilo lahko, in odšli so le nekateri. Seveda je bil odmev v javnosti velik, bilo je veliko pritožb in prahu, pomagalo pa vse Skupaj ni niti toliko, da bi bili na Prevaljah ustanovili kakšno drugo industrijo, kakor so to sicer precej pogosto naredili drugje na Koroškem (v Treibachu je železarno nasledila kemijska industrija., pri Beljaku tovarna emajlirane posode, v Frantschachu tovarna celuloze itn.). Tako so Prevalje, ki so dolgo vodile v novatorstvu, postale žrtev avstrijske industrijske politike v drugi polovici 19. stol., ki je po eni strani dopuščala razvoj novih železarn, po drugi strani pa spet dovoljevala velik uvoz konkurenčnim inozemskim podjetjem, ki so s tem izpodjedala domača. Zdravilni ukrepi pa so prišli za Prevalje prepozno. Črna in Mežica Če primerjamo usodo Prevalj z zgodovino ostalih fužin v Mežiški dolini, se nehote vsiljuje misel, da je bilo na Prevaljah samo delo in trpljenje domače, vsa veličina in rast pa tuj hazard, ki je tričetrt stoletja kartal s prirodnimi bogastvi Mežiške doline in s pridnostjo domačih ljudi, dobival in izgubljal ter naposled propadel in izginil, za seboj pa pustil nesrečo. Ostale fužine so živele dosti bolj tiho in skromno Skozi stoletja, umirale, kadar je prišla njihova ura, za seboj pa vedno puščale naslednike, od katerih je najkrepkejši današnja ravenska železarna. Kdaj se začenja drobna fužinarska dejavnost v Črni, Mušeniku, Mežici in na Ravnah — nekateri dodajajo še Javornik in Brančurnikov jarek — ni nikjer zapisano. Guštanj je bil trg že 1. 1361 in zapiski iz tiste dobe omenjajo poleg drugih obrtnikov tudi žebljarje in kovače. Vsekakor je imela Mežiška dolina enake pogoje za razvoj fužinarstva kot ostala Koroška: dosti gozdov, vodno silo Meže in potokov ter pridne ljudi, ki jih zemlja ni mogla preživljati vseh. Za uradni začetek železarstva v Mežiški dolini in za ustanovitveno leto ravenske železarne velja leto 1620. Tega leta je Mel-hior Puc mlajši, rudarski špekulant in fu-žinar iz Laboške doline prodal svoje rudnike in fužine v Wolchu in St. Gertraudu in se naselil v Črni, kamor je dal prenesti tudi svoje koncesije za dve talilni peči. Ne vemo, ali ga je privabil v Črno samo les ali pa so tam že prej odkrili takšna ru-dišča, da so mogla privabiti kupca iz kra- jev, ki so bili še stoletja pozneje pomembni v železarstvu. Vsekakor je Puc v Črni prepočasi bogatel, zato je že 29. aprila 1624 prodal črnski rudnik in fužine grofu Hansu Ludviku Thurnu za 16.000 goldinarjev. Omenili smo že, da so na zahtevo Hiit-tenberžanov v 17. stol. med drugimi opustili tudi rudnik v Črni. Ker pa se pozneje v zvezi s Thurni še večkrat omenja ne samo predelovanje temveč tudi pridobivanje železa, je ena možnost takšna, da je bil takrat črnski rudnik že izčrpan, druga pa, da ga sploh niso opustili, saj takrat takšnih prepovedi niso jemali preveč zares. Posebno bogati pa ti domači železovi rudniki niso bili, saj so Thurni vseskozi dovažali železo iz svoje topilnice v Olsi, pozneje pa iz Hefta in Mosinza. Posel je v Črni oz. Mušeniku gotovo uspeval, saj so Thurni 20. januarja 1775 zaprosili za dovoljenje, da smejo postaviti v Črni peč na volka in dve laški kladivi. Tako je Črna v presnovki žilavila železo, ga pod repačem kovala, razvila kosarno, 1. 1780 pa je Thurn prenesel tja iz Velikovca še svoje žebljarske naprave in postavil 4 vleke za žico. Črna je še v drugi polovici 19. stol. imela valjarno z grobo in fino progo, žičarno, čistilnico in brusilnico, ki jih je gnalo 5 vodnih koles, dobili pa so še plavž, v katerem so pretapljali sinter in žlindro od pudlanja. Še 1. 1878 je znašala proizvodnja črnske valjarne 2385 metrskih centov, zaposlenih pa je bilo 24 delavcev. Premog so dobivali iz majhnega Thurno-vega premogovnika v Mežici pod Gorno, ki je začel obratovati 1. 1802 in je dajal do 1. 1885, ko so ga opustili, ca. 18.000 do 24.000 centov premoga letno. Premogovnik je imel dva jaška in vodno kolo 'za odvod-njavanje. Mežiški premog je bil boljši od leškega, saj je dal samo 2% pepela (leški 11 %). Razen v Mežici je imel Thurn premogovnik še na Holmcu, ki je dajal premog za Ravne. Splošna kriza ni šla brez sledov mimo, in tako poročila iz 90. let črnske žičarne ne omenjajo več. Tudi drugi obrati so bili povsem skrčeni in so zamrli, čeprav so bili še po prvi svetovni vojni opremljeni z vsem kovaškim orodjem. Nekoliko dlje — do 1. 1916 — so se obdržale fužine v Mežici. Datum njihovega nastanka sicer ni znan, vendar so bile vseskozi povezane s Črno in Ravnami, imele so istega lastnika in 1. 1856 so jih skupaj s črnskimi oz. mušeniškimi prištevali med najpomembnejša železarska podjetja na Koroškem. Ob Šumcu je po vrsti stalo šest fužin. Od zgoraj navzdol je bila prva pri Melku, druga Logareva, tretja Čorejeva, četrta Abnar-jeva, peta Kivova, šesta Pungartnikova, nazadnje, že čisto na vasi pa »pokerca«, v kateri so čistili izdelke s peskom in apnom in jih polivali z vodo, da je kovina »dobila rožo« — plavkast, jeklen sijaj. V Mežici so bile presnovka s težkim kladivom in vleke za žico. Letna proizvodnja je znašala ob polovici 19. stol. ca. 140 ton. Glavni izdelek je bila žica, za njo žeblji. V 70. letih so v Mežici izdelovali talilni-ško jeklo, ki so ga kovali pod kladivi. V poročilih je Mežica do prve svetovne vojne Železarji z Mute ob Dravi Slika iz leta 1885 k omenjena v najtesnejši zvezi iz Ravnami. Po vojni pa se je še ta železarska proizvodnja koncentrirala na Ravnah. Ravne Zaradi potrebe po močnem vodnem padcu je razumljivo, da so prve večje fužine v Mežiški dolini nastale v Črni, kjer ima Meža naj večji padec, medtem ko se je ravensko železarstvo ob umirjenem toku spodnje Meže povzpelo nad raven ročnih obrtnih delavnic šele potem, ko je para nadomestila vodni pogon, rjavi premog z Leš in Holmca pa oglje. V prvi polovici 18. stol. so postali ravenski žebljarski obrati last barona Schlan-genberga, Thurni pa so jih kupili 1. 1807 in jih priključili svojim fužinam v Mežici in Črni ter jih preuredili v jeklarno. L. 1853 in 1854 so obrat razširili v pudramo in valjarno. Ravenske fužine so takrat že imele dve dvojni pudlovki, tri varilne peči, štiri peči za sušenje drv in dve presnovki. Poleg valjarne so imele še dve težki kladivi, dve kladivi za izkovanje in pihalno napravo. Valjarna je imela dve progi. Surovo železo so dobivali iz Hefta in Mosinza, drva iz grofovskih gozdov, premog pa z Leš. Izdelovali so fine vrste kovanega železa, večinoma trakasto železo, ki so ga izvažali v Italijo, cajnasto železo pa na Ogrsko. Fužinarske izdelke so iz Mežiške doline vozili bodisi preko Libuč in Podjune čez Jezersko na Kranjsko, po Dravi, ali pa čez Slovenj Gradec, Vitanje in Celja na Hrvaško. ' L. 1855 so Ravne izdelale 3570 centov kovanega in 6481 centov pudlanega železa. Proizvodnja jekla je znašala okoli 3000 centov ali 168 ton letno. Črna, Mežica in Ravne so tedaj zaposlovale Skupno okoli 200 delavcev. Na celovški razstavi 1. 1838 so dobili izdelki Thurnovih železarn posebno priznanje in pohvalo. Razstavili so vzorce vala-škega železa za izdelavo žebljev in žice, fino kovano železo in razne vrste jekla. Posebno se je odlikovalo Thurnovo palično in vlečeno železo po gostoti in mehkosti. 2e takrat so Skrbeli za ipožlahtnjevanje jekla in za izpopolnjevanje proizvodnje, tako da so bili prav zaradi kvalitete kos vedno hujši inozemski konkurenci, saj so npr. francoski naročniki dajali prednost dražjemu ravenskemu jeklu pred švedskim, na Ravne pa so prihajala naročila iz Španije, Portugalske, Švice in Nemčije. Izdelavo talilnega jekla so vpeljali 1. 1870. Zaradi krize, ki je izbruhnila 1. 1873, so padle cene in tudi proizvodnja se je znižala. L. 1878 so na Ravnah in v Mežici zaposlovali le 86 delavcev in 2 delavki. Da so Ravne prestale krizo, se imajo zahvaliti predvsem 'dejstvom: usmerile so se na izdelavo kvalitetnih jekel, železarno so modernizirale in 1. 1881 postavile marti-novko. Obratno kot Prevalje, ki so bile takoj od začetka velika tovarna in so proizvajale na veliko samo nekaj proizvodov, pa še to večinoma za izvoz, so Ravne le počasi preraščale iz žebljarne v železarno, delale najrazličnejše stvari predvsem za domače potrebe, potem šele za izvoz, in se tako tudi obdržale v kritičnih letih, ko je propadla večina koroških železarn. Zaradi tega jim seveda tudi ni bilo treba v nobeno družbo, samostojnost pa se je v tistem času pokazala kot najdragocenejši kapital. Ob koncu stoletja so imeli na Ravnah in v Mežici naslednje naprave: 3 parne stroje, 4 turbine, 7 vodnih koles. Jeklarna je imela 4 Siemensove peči, 4 pu-dlovke poleg stare žarilne in navadne peči in 10 ognjišč, parno kladivo in 7 kladiv na vodni pogon. Valjarna je imela grobo, srednjo in dve fini progi. L. 1892 so Ravne dosegle Prevalje po številu zaposlenih, saj so imele 8 uradnikov, 6 obratovodij in 304 delavce in so tik pred prvo svetovno vojno dosegle višek. Ko je prevaljski plavž ugasnil, so dobivali surovo železo iz Donavvitza, premog pa z Leš in Holmca. Med vojno se je ravenska železarna usmerila predvsem v izdelovanje granat za avstrijsko mornarico. Po vojni je bila nekaj časa pod jugoslovansko državno upravo. Razmere so se le počasi urejevale in državno nadzorstvo je bilo ukinjeno šele 30. junija 1922, tovarna pa je ibila v mariborski trgovski register prvič vpisana po slovensko kot »Jurija grofa Thurnskega jeklarna na Ravnah«. Takrat je imela 2 martinovki, 3 pudlov-ke in 3 topilne peči. Skupna dnevna proizvodnja je znašala 60 ton. Pred prvo svetovno vojno so dosegle Ravne najvišjo proizvodnjo 1. 1913 z 10.354 tonami, 1. 1920 pa so padle na 3.614 ton. Železarna je bila zadolžena — avstrijska vojska pač ni več utegnila poravnati dolgov — zastarele obrate bi bilo treba modernizirati, vendar Thurn ni imel denarja. Začel je iskati družabnike in jih našel v Bohlerjevi družbi na Dunaju. 24. junija 1927 je bil občni zbor nove delniške družbe v Mariboru. Thurn je prejel za vsa svoja podjetja na Ravnah 4,9 milijona dinarjev ali 35 % delniške glav- Ur^idmMho pošlopj Tudi v Mislinju je bila svoje dni pomembna železarna. Imeli so lastni plavž ter vreden sortiment izdelkov nice, ki je znašala 14 milijonov, dejanski lastnik pa je postal velepodjetnik Bohler. S tem je bilo konec Thurnove samostojnosti, ravenska železarna pa je prišla v najtesnejšo zvezo z avstrijsko in nemško industrijo. Bratje Bohler & Co. so bili lastniki Kapfenberga in drugih železarn v Avstriji in Nemčiji, svoje podružnice pa so imeli po vsem svetu. Kakor pa so Ravne po prvi svetovni vojni gospodarsko hirale, tako so politično rasle, in ne bo pretirano mnenje, da se prav takrat naloženi ideološki kapital pri ravenskih železarjih obrestuje še danes. Že 1. maja 1920 1. so na Ravnah ustanovili prvo celico Komunistične partije. Prežihov Voranc, Ditinger in Ivan Kokalj so najbolj znana imena partijskih delavcev iz tistih let. Tega gibanja ni moglo ustaviti nobeno preganjanje. Obdržalo se je in se razraščalo do osvoboditve, potem pa skupaj s stoletnimi izkušnjami pri izdelavi jekla dvignilo ravensko železarno med največja podjetja v državi. Ravne pa tudi pod novo firmo niso kaj prida uspevale in je bilanca izkazala prvi dobiček šele 1. 1935. Sredi dvajsetih let je načelnik industrijskega oddelka Milivoj Savič v knjigi »Naša industrija i zanati« razložil potrebo, da se ravenska jeklarna demontira in z vsemi delavci vred preseli v bližino Prijedora, vendar je načrt ostal samo na papirju. Surovine in polizdelke so takrat še vedno uvažali, delno iz Donawitza, delno iz Kapfenberga in z Jesenic. Ko je usahnil leški premogovnik, so dobivali premog iz Trbovelj, koks pa iz Porurja in iz Moravske Ostrave. L. 1925 so začeli izdelovati podkve, leto dni pozneje pa vzmeti. Ravne po prvi svetovni vojni ne samo, da niso mogle več prodreti na inozemski trg, tudi na domačem so inozemske družbe korikurirale vedno huje. Da bi se zavarovale pred konkurenco, so domače železarne (Zenica, Jesenice in Store) ustanovile 1. 1927 lasten kartel, ki je zbiral naročila in jih razdeljeval med svoje članice. Ravne so se pridružile kartelu šele leta 1930, vendar pa so obdržale pri večini izdelkov proste roke in se vezale le za valjano železo. Bolj in bolj so Ravne prihajale pod Bohlerjev vpliv in po letu 1930 razen pu-dlanega jekla niso izdelovale Skoraj nobenega jekla več, zato pa so prodajale predelano pa tudi nepredelano Bbhlerjevo jeklo, ki so ga tudi v svojih cenikih začele označevati kot Thurn-Bohlerjevo jeklo. Neovrgljiv dokaz za to, da je bilo ravenske samostojnosti konec. V zadnjem predvojnem letu 1940 je izkazovala železarna naslednjo proizvodnjo: kg vozne osi 354.414 vpuše in tuljci 84.937 konjske podkve 556.407 vzmeti za vozove in avtomobile 136.253 vagonske vzmeti 24.522 valjano jeklo 892.215 krogle in kovano jeklo 1,036.292 jeklena litina 136.559 lito železo 25.758 valjano železo 3,450.974 pudlano jeklo 116.050 razno 4.667 Istega leta je imela jeklarna 1200 KS parne, 1500 KS motorne in 700 KS električne motorne sile. Poleg martinarne in bessemerke je bilo v obratu 21 specialnih peči, 13 parnih kladiv, 2 težki stiskalnici, 31 brusilnih in 21 specialnih strojev ter 17 vrtalnih strojev. Takrat Bohler, (ki je bil prej še delno zakamufliran, ni več prikrival lastništva, po okupaciji pa je postal celo 94 °/o lastnik železarne. V jeklarni so 1. 1942 porušili zadnjo pu-dlovko in spet začeli delati za vojsko, tokrat dele za letala, tanke in topove. Pravi vzpon se je začel za Ravne šele po osvoboditvi, ko je postala lastnica tovarne najprej država, pet let pozneje pa delavci. Če je namreč znašala 1. 1939 proizvodnja še 21.847 ton, se je dvignila 1. 1949 na 51.187 ton, deset let pozneje pa je prvič prekoračila 100.000 ton in raste iz leta v leto. Železarna je dobila moderno jeklarno, kovačnico, mehanično delavnico, modelno mizarno, čistilnico, špedicijo, energetske obrate, v izgradnji pa so valjarna, vzme-tarna in laboratoriji. Železarna je zgradila novo mesto na Čečovju, kulturne in športne objekte in še gradi vsako leto nove. Tako so Ravne med redkimi podjetji, ki so ostala od stoletnega koroškega železarstva, dosegle najvišji vzpon in so danes ne samo največja koroška železarna, temveč spadajo med največje v državi. Sosede Mislinje, Troblje, Muta Železarna v Mislinju in kosarna v Trobljah sta poganjka koroškega železarstva, medtem ko je Muta sicer nastala samostojno, vendar je bila marsikdaj tudi odvisna od koroškega železa, zato vse tri sodijo v naš pregled. Zaradi pomanjkanja oglja so od 16. stol. naprej lastniki radi selili fužine, saj so vodne sile in oglarski gozdovi v bližini v večji meri povzročali nastajanje fužin kot bližina rudišč. Tako je fužinar Jožef Hanžič iz Tratsch-wega pri Št. Vidu ob Glini preselil svoje kovačije v Mislinje pod Pohorje. L. 1723 je dobil dovoljenje za 4 kladiva, ki jih je postavil ob zgornjem toku Mislinje. Zagotovil si je tudi potrebni les za kuhanje oglja. Surovo železo je Hanžič dobival s Koroškega, izdelke pa je izvažal večinoma v Italijo. Po pogodbi je smel prodati po Mislinjski dolini in do Konjic letno le 60 do 80 centov izdelkov. Izdeloval je plužnike, le-meže, sekire, motike in podobno. Hanžiče ve fužine je kupil grof Schrot-tenbach, ki je bil podoben špekulant kot Puc. L. 1752 je postavil peč na volka, že dve leti pozneje pa je prodal vse naprave Michelangelu Zoisu, za katerim jih je podedoval baron Žiga Zois, znani fužinar in mecen slovenske prosvetljenske književnosti. Zois je kopal magnezit na Kopnikovem-Maroltovem pod Malo Kopo in železovo rudo pri Vitanju. L. 1763 je postavil plavž. S tem se je mislinjsko železarstvo popolnoma osamosvojilo. Železarna je obsegala šest fužin, kovačnico in plavž. Prvi obrat — od spadaj navzgor — je stal pri sedanji spodnji žagi, drugi pri današnji sodarni. Tam, kjer je danes trgovina, je stal plavž. Sedanja kovačija je še iz tistih časov. Najbolj ohranjene so takoimenovane Dekmianove fužine pri današnji pomožni centrali. Pri poznejši tovarni lepenke so bile srednje, pri kamnolomu in še 300 m više pa zgornje fužine. Zois je izvozil letno nad 1000 centov železnih izdelkov v Italijo, poleg tega pa je še po Štajerskem prodal okoli 5000 centov poljedelskega orodja in kolesnic. Zaradi te konkurence so koroški železar-ji 1. 1774 dosegli, da je Dunaj prepovedal izvažati mislinjsko orodje v Italijo, v zameno pa so Zoisu ponudili izvoz v Francijo. Vendar ta prepoved ni obveljala za dolgo. Nadaljnji razvoj so prekinile vojne z Napoleonom, poleg tega pa je velika poplava Mislinje 1. 1814 uničila precej naprav. L. 1817 je Zois prodal mislinjsko železarno nečgku Bonnazzu, ki je odprl nova rudišča. Oglje so mu vozili iz Fale s težkimi volovskimi vpregami preko Pohorja. Za gorivo pa so uporabljali tudi velenjski premog. V prvi polovici 19. stol. je postala pud-lovka v Štorah glavni potrošnik mislinjskega železa. Takrat je mislinjski plavž, ki je bil visok 11 m, dvignil proizvodnjo na 80—100 centov surovega železa v 24 urah. Ko je začelo domačega železa zmanjkovati, so ga začeli uvažati spet s Koroškega, posebno iz Lollinga. Je pa v tem času tudi z mislinjsko železarno šlo vedno bolj navzdol. Pogosto je menjavala lastnike: Lo-ninger, Poglajen, Spitzer. Končno jo je 1. 1900 kupil Perger. Že ves čas so železar-niško veleposestvo uporabljali tudi kot gozdarski obrat in uvajali lesno industrijo, dokler ni Perger dokončno opustil železarstva in je tako tudi v Mislinju kot na Koroškem les nasledil železo. Zadnje fužine naj bi bile ugasnile 1. 1905. Tovarna kos v Trobljah pri Slovenjem Gradcu je nastala 1. 1773. Pred tem naj bi bila tam žebljarna grofa Thurna, ki jo je neki priseljenec preuredil v tovarno kos. Od slovenjegraškega trgovca Felermayerja jo je kupil Pavel Hauser, Diokmannov nadzornik v Lollingu, z družabnikom Hoff-mannom. Železo so takrat dobivali iz Št. Vida ob Glini. L. 1912 je postal lastnik sudetski Nemec Karel Kollner, dotlej vodja tovarne kos v Volšperku. Takrat so tovarno modernizirali. Zaposlovali so okoli 40 delavcev, dnevno pa so izdelali 350—400 kos, ki so jih pošiljali v Bolgarijo, Turčijo, Madžarsko, Hrvaško in Srbijo. Na Muti, ki jo omenjajo zapiški že v 11. stol., je bila železarna že v 16. stol., saj je zabeležena v neki davčni listini že 1. 1581. Muta je imela vse pogoje za razvoj fu-žinarstva, saj je dajala Bistrica 2,8 m3/sek. Pevski zbor društva upokojencev na Prevaljah vode, lesa za oglje je bilo v okolici dovolj, Drava je bila dobro transportno sredstvo, železo pa so v Sv. Primožu na Pohorju pridobivali že v davnih časih in ga plavili v dolini Plavžnice. Železova ruda je menda vsebovala komaj 25 % železa, vseeno pa je dajal ta pohorski rudnik letno 3.000—4.000 centov livarskega in sivega grodlja — večinoma za mučko železarno. Prva znana lastnika sta bila Ludvik von Bernuth in Anton Winkelseth. Bistrica je bila v začetku dvakrat zajezena. Poganjala je štiri repače zgornjih fužin in vetrovnik za peči. Ob spodnjem jezu pa sta bila dva repača in transmisija za mehanično delavnico. Takrat so izdelovali lopate, motike, krampe, kladiva, mlinske tečaje, možnarje, lomilke, zagozde za les in kamen, 'klešče, sekire, lemeže, osi in zavore za vozove, vijake in zobe za Ibrane itn. Izdelke so prodajali ipo Štajerski, Hrvaški, Madžarski in v Srbijo. Menda so izdelovali celo orožje za prvo srbsko vstajo 1. 1804 in ga nato s čolni tihotapili v Srbijo. L. 1833 so na Pohorju nehali s plavžar-stvom, zato je začela Muta uvažati koroško surovo železo. Največji razvoj v prejšnjem stoletju je podjetje doseglo med gradnjo železnice Maribor—Celovec v letih 1855—1863. Takrat je bilo na Muti zaposlenih 300 delavcev. Potem je proizvodnja spet padla. L. 1881 je tovarno prevzela družba Erber in Stricker. Do 1. 1885 so nato obrate obnavljali in uredili lastno livarno in modelno mizarno, ki Stojita še danes. Razen strojne litine so proizvajali takrat še raznovrstne rešetke, dkvire za štedilnike, vratca za-peči, yalje za vodne mline, likalno železo, uteži za palične tehtnice, plužna kolesa, tolkače za železo in beton, kompletne opreme za žage itn. V mehanični delavnici so obdelovali razne odlitke in odkovke. Od 1. 1889 do 1902 je bila lastnica tovarne družba Erber in Ungar. Takrat so začeli izvažati izdelke po Balkanu, v Italijo in Švico. L. 1892 so zgradili prvi most čez Dravo, 1. 1896 pa so v Bistriškem jarku, 3 km od Mute postavili kovačijo »Gustl-hammer«, Ibrusilnico in stanovanjsko zgradbo. Tu so izdelovali v glavnem motike. Po 17. letih so delo opustili, ker se zaradi oddaljenosti ni izplačalo. Z novimi lastniki Erber in sin so 1. 1902 nabavili nove stroje, število zaposlenih pa se je dvignilo celo na 321 delavcev. Ob začetku prve svetovne vojne je podjetje zabredlo v finančne težave, 1. 1918 pa ga je kupila graška družba Otta Erberja. Tovarna je dobila novo lakirnico, brusil-nico in novo elektrarno. Proizvodnja se je v letih 1925—1927 dvignila od 450 na 650 ton. Delavcev je bilo okoli 140. V tridesetih l.etih so na Muti delali samo še lopate in motike, v splošni krizi 1. 1934 pa so — delno tudi zaradi slabega gospodarjenja — tovarno ustavili. Mučki delavci so se zaposlili na Ravnah in v Zrečah, le ndkaj jih je ostalo. Končno je tovarno kupila železarna v Zrečah za 20.000 dinarjev. Potem je v letih 1938—1939 naraslo število zaposlenih na 160, proizvodnja Pa je znašala 5,5 milijona dinarjev. Po osvoboditvi so obrate modernizirali, !• 1958 je začela obratovati tudi nova livar- Pred tremi leti so se zbrali, da skupaj zapoj o — največ zares upokojenci, nekaj pa bodočih. Povečini vsi so že v cvetju in so se že srečali z Abrahamom. Zamisel in pobudo za ustanovitev zbora je dal Martin Sekavčnik, ki je od prvega dne tudi predsednik zbora. Pred te častitljive orgle pa je stopil pevovodja, ki je sicer stoodstotni vojni invalid, ampak obenem tudi stoodstotni pevski mojster, Ivan Lebič, kateremu so vsi od kraja iskreno hvaležni za trud in požrtvovalnost. Ze priznani pevski zbor prireja svoje na v Vuzenici, najlepši mučki repač pa stoji pri našem muzeju za spomin na starodavno fužinarSko preteklost naših krajev. Uporabljena literatura Hermann Wiessner, Geschichte des Karntner Bergbaues III. Klagenfurt 1953. Baš-Rekar, Slovenska peč. V Ljubljani (1954). Nicolas Bourbon,, Fenraria. Duisburg. Karntens gewenbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart. (Klagenfurt cop. 1953.) Rudolf Egger, Fiihrer durch die Aus-grabungen auf dem Magdalensberg. Klagenfurt 1958. Ivan Mohorič, Industrializacija Mežiške doline. Maribor 1954. Bogo Grafenauer, Zgodovina slov. naroda I. V Ljubljani 1954. Josif Kulišer, Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka I., II. Ljubljana 1959. Fritz Toussaint, Der Weg des Eisens. Dusseldorf 1962. Sienčnik-Grafenauer, Slovenska Koroška, seznam krajev in politično-upravna razdelitev. Ljubljana 1954. Avgust Kuhar, Splošni historiat železarne Ravne (tipkopis). Aleksander Dirntiš, Pridobivanje železa na Lomu. Ravne 1960. (Mat. naloga.) Oto Vončina, Gospodarski razvoj Mislinja. Ravne 1961. (Maturitetna naloga.) Marta Pintarič, Tovarna poljedelskega orodja in livarna Muta. Ravne 1961. (Maturitetna naloga.) koncerte po vsej Mežiški dolini (do sedaj na Prevaljah, na Ravnah, v Žerjavu, na Lokovici in na Lešah). Ob priliki izleta pa je pevSki zbor zapel tudi upokojencem po njihovih domovih v Poljčanah in v Šaleku pri Velenju. Namen so nastopi v krajih, kjer so upokojenci, da se skupno razveseie ob lepi slovenski pesmi. Zmerom pa se poslovi zbor tudi od svojih članov s pesmijo na zadnji poti. Da, zamisel je bila taka, pogoj ob sprejemu na glas in vedro srce, zato so njihove pesmi zmerom lepe, za prireditev in slovo. Franjo Baš, O železarni v Mislinju. Kor. fužinar IX/l-3. Franjo Baš, Tehn. spominiki in njihov pomen. Kor. fužinar VIl/lO-12. F. S. Tovarna kos v Trobljah. Kor. fužinar II/7-9. Rudolf Jasser, Spomin na mežiške fužine. Kor. fužinar V/10-12. Rudolf Jasser, V Mežici ije bil nekoč tudi premogovnik. Kor. fužinar VI/1-3. Ivan Mohorič, Zakaj na Prevaljah niso postavili martinarne. Kor. Fužinar IV/3-4. Franc Sušnik, Prevaljska štorija. Kor. fužinar II/4-6. Franc Sušnik, Od šesteh z j utr a do sed-meh zvečer. Kor. fužinar III/1-3. Šanclov Zepi, Iz mušeniških fužin. Kor. fužinar IX/10-12. Josip Sašel, Puškarske Borovlje. Kor. fužinar IV/5-6. Tovariš šef, končno smo dobili sekretarko s primerno kvalifikacijo... Film o Hudabelih iz belanskih globač Vorančevi »Samorastniki« so torej končno na platnu Pred' nekako desetimi leti je šla na platno Vorančeva črtica »Vodnjak«. Triglav-film jo je posnel kot kr atkometražni prikaz pod naslovom »Koplji pod brezo«. Celo reč so pripravljali in največ snemali pri nas pa je zato vse Skupaj v toliko globljem spominu. O tem prvem fiiiknSkem prikazu domačinske bairve in vsebine smo zato tudi v našem lističu svoje povedali. Čez kak čas pa bodo morda že »Samorastniki« ta najbolj zasuikana, prizadeta, slikovita in (trmasta pripovest iz naše dežele ... Tako so menili neki. Toda do srečanja s »filmskimi« Samorastniki je prišlo precej prej — tedaj, ko sta se Triglav-film in avtor, ki je presenetil s prvim scenarijem, menda prvič spo-reikla. Nič hudega pa ni pomenil' tisti prvi spopad, kajti denarja za film talko še nikjer ni bilo. Vsaj šest let bo že od tega. Kar v pisarno so prišli — Micka in še dva taka (spremljevalca, za katera takoj veš; da nekaj hočeta. »Samorastnike ti bosta prebrala — scenarij ...«, je rekla Micka vsa prizadeta. Mislil sem, da ji je kdo kaj ukradel, preden so mi flilsto dopovedali, da jie tu Vojko Duletič, del, na gradbišču pa samo 40 odstotkov. V zadnjem času posvečajo vedno več pozornosti zunanjim in notranjim arhitektonskim rešitvam zgradb in urejanju celih naselij. Pri tem gre za nove, docela urejene in popolne mestne rajone, v katerih gradijo istočasno s stanovanji tudi vse druge objekte, ki so neogibno potrebni za normalno in udobno življenje. V takih rajonih živi in dela ponekod nekaj desettisoč pa tudi do 100.000 prebivalcev, kakor je npr. četrt Galjanov v Moskvi, ki je prav sedaj v gradnji in kjer bo 120.000 prebivalcev. Kljub tako progresivni gradnji stanovanj ugotavljajo, da gre ta še vedno prepočasi. Zato v zadnjem času razmišljajo, kako angažirati osebna sredstva in s tem še pospešiti rešitev tega problema. Imajo že predlog o vlaganju delnih finančnih sredstev posameznih državljanov in pripravljajo zadružno stanovanjsko izgradnjo. Tisti ki želi po tej poti dobiti takoj stanovanje, mora vložiti v gotovini 40 odstotkov od Skupne cene stanovanja, za ostalih 60 °/o pa dobi od države kredit za dobo od 10 do 15 let. Pravijo, da bo imela ta oblika reše- Otvoritev nove zgradbe KZSZ Nagovor dir. Janka Sušnika Govorim v imenu zdravstva, ki ga zastor pam v upravnem odboru Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje na Ravnah. V tem imenu voščim srečo: ljudem, delu in hiši. Ko odpirajo to hišo in so na začetku tega dela. Ki so med samostojnimi zavodi inajmlajši, hkrati pa dediči loške bratovske skladnice, najstarejše v deželi. Kraj, kjer hiša stoji, ima svoj pomen. Stoji na ravnici ob reševalni postaji lekarni in zdravstvenem domu. In že slutimo trate in drevje, ki ga bomo skupaj sadili. Vmes ne bo plotu. Se ceste smo se branili. Zvit prodajalec in kupec se ne spravita skupaj, da bi si v sklede gledala, se varala in kupčala dobičke. Saj ne moremo biti prodajalci in kupci. Zdravje, življenje in smrt. bi prodajali in kupovali. Kraj, kjer hiša stoji, ima svoj pomen. Se bliže kot hiše, so blizu dolžnosti: skrb, da ljudje ne bi zboleli, da bi bolni ozdraveli iin onemogli bili zaščiteni; da bi skupaj preudarno razdeljevali denarna sredstva, ki nam jih je družba zaupala. V tem je moje voščilo. Da bi za to mizo govorili skupen jezik: preudaren, trezen jezik, jezik brez laži in sebičnosti, jezik humanizma. Da bi si lahko zaupali možje in žene skupščine, delavci administracije socialnega zavarovanja. To zaupanje in pa zanesljive ekonomsko zdravstvene študije morajo pognati korenine mogočne rasti. vanja stanovanjske krize v prihodnje precejšnjo vlogo. Gotovo je tudi zanimivo, kako razdeljujejo stanovanja. Pri tem sodelujejo posebne posvetovalne komisije, ki so sestavljene iz predstavnikov družbeno političnih organizacij, večjih podjetij in posameznih državljanov, ki ugotavljajo točnost podatkov v stanovanjskih prošnjah. Nato sestavijo rang listo in jo obesijo na vidno mesto. Vsi krajani lahko dajo pripombe in dopolnila, nakar rajonski izvršni sovjet izda dokončno odločitev. Mesto smo si ogledali z avtobusom, ki nas je popeljal po številnih kijevskih ulicah. Med vojno je bilo precej porušeno, toda sedaj kaže videz evropskega velemesta, 60 %> mestnih površin ima zelenje in mislim, da je to eno naj lepših ruskih mest. Tudi ljudje so nekako bolj živi, nasmejani, radi se pogovarjajo in tudi oblečeni so bolj okusno kot v MoSkvi. Peljali smo se mimo Palače športa, ki je center športnih prireditev in športnega izobraževanja, državne univerze Ševčenko, zlatih vrat, ki so bila v mestnem obzidju, spomenika Slave junaku in si ogledali vrsto kijevskih znamenitosti. Po reki Dnjeper smo se vozili z motorno ladjo in šli preko jeklenega mostu, ki je bil prvi na svetu v celoti električno zvarjen. Tudi metro je kot v Moskvi in Leningradu nekaj izredno lepega. Po treh dneh smo zapustili »Zlati kolos«, hotel, v katerem smo stanovali, in se z avtobusom odpeljali na železniško postajo, odkoder smo po že znani poti odbrzeli po ukrajinski ravnini proti Madžarski. V šestnajsturni vožnji do Čopa sem razmišljal o deželi, ljudeh, Običajih, disciplini in o ogromnih dosežkih sovjetskih ljudi v njihovi prostrani domovini. Taki dosežki, ki jih je mogoče videti v Sovjetski zvezi, potrjujejo, da je linija, zavzeta že na XX. kongresu partije, pravilna, in ki jo je prvi sekretar sovjetske partije tov. Nikita Ser-gejevič Hruščov označil takole: »Ne z vojno z drugimi deželami, marveč z zgledom popolnejše organizacije družbe, razcvetom proizvajalnih sil in ustvarjanjem vseh pogojev za srečo in blaginjo človeka — lahko ideje komunizma osvoje duh in srca ljudskih množic.« Zahvaljujem se samoupravnim organom našega kolektiva in tovarniškemu komiteju ZMS, da so mi omogočili obisk v Sovjetski zvezi in Madžarski. S tem opisom sem skušal posredovati sodelavcem našega kolektiva vsaj nekaj teh doživetij. Na otvoritvi 12. 10. 19G3 so se zbrali vsi spodbudni in odgovorni funkcionarji tega skrbstva naših treh dolin. V sredini dr. Bojan Spicar, direktor — inž. Ignac Nagode, predsednik UO republiškega zavoda za socialno zavarovanje, ki sta toliko raje obiskala in pozdravila pomemben napredek tega kraja. (Nagovor direktorja našega zavoda, Toneta Sulerja ob začetni slovesnosti bomo zaradi stisnjenega prostora objavili v prihodnji številki) Nova hiša komunalnega zavoda za socialno zavarovanje v Suhi. Zavod bo služil prebivalstvu vseh štirih občin tega področja. Odprli smo jo takorekoč v rojstnem kraju prve rudarske bratovske skladnice na Slovenskem (ustanovljena pred 105 leti na Lešah) Premogovnik v Mežici Da je bil nekdaj v Mežici tudi premogovnik, je današnji generaciji seveda neznano. O tem pa vedo bliže pripovedovati le še najstarejši ljudje. Da bi to ne prišlo v popolno pozabo, je narisal Ivan Travnekar pričujočo skico po pripovedovanju Leopolda Ozimica, 84 let starega, ki je otroška leta preživel v neposredni bližini tega premogovnika. Na mestu, kjer je nekoč stal ta šaht, so se zbrali poleg že zgoraj omenjenih še nad 80 let stari Martin Komar in drugi. Ozimic in Komar sta pripovedovala, a Travnekar je skiciral in tako je nastala slika nekdanjega mežiškega premogovnika ob potoku Šumcu, ki je sedaj že zaraščen z drevjem in gozdom. Ozimic je še vedel povedati naslednje: Da je bil jašek pod lesenim stolpom globok 60 m in nad njim napis »Vinzenz Schacht«. Na dnu jaška je bilo več rovov. Rov v smeri proti Ručniku je bil zaradi vročine neuporaben. Rov v smeri proti »ekonomiji« je imel še en varnostni izhod Skozi jašek, imenovan »Georg Schacht« zaradi prezra-čenja in zaradi nevarnosti, ki stalno grozijo rudarjem pod zemljo. Ta jašek je bil blizu nekdanjega ekonomskega ribnika. Danes je zasut, a vendar toliko viden, da se lahko ugotovi njegovo mesto. V tem premogovniku je delalo 42 do 50 delavcev. Komar in Ozimic se spominjata sledečih: Stani Rihard, Anton Kajzer, Simon Maklin, Blaž Ozimic, Jurij Praper I., Juri Praper II., Franc Praper, Gregor Praper ter ženske: Ozimic Marija, Apolonija Maklin, Neža Grauf, Jerčka Travnekar in Marija Travnekar. Premog iz šahta ali jaška so izvažali še na vodni pogon (kakor kaže skica). Omenjeni premogovnik je bil last grofov Thur-nov in je obratoval od 1802. do 1884. leta. Za spremembo nevarnosti in tegob, ki jih je nudilo knapovsko življenje v rovu, so ob nedeljah in dela prostih dnevih skrbeli godbeniki: Stani Rihard, Blaž Ozimic, Juri Praper in Praper Gregor s svojimi goslimi, fciltair© in mehi. Tuldii ob opustu dela v omenjenih šah tih in njihovem odpustu od dela so ti godbeniki še za slovo zaigrali — žalostinko. Besedilo: Ivan Travnekar in Šanclov Z epi. Pripovedovala: Leopold Ozimic in Martin Komar. DOPOLNILO V stolpu — znotraj pri vrhu je bilo kolo z žično vrvjo, na kateri je bilo privezano vedro za izvažanje izkopnine. Vodno kolo se je vrtelo na obe Strani, zato je bil pod rafeami nad kolesom žleb (ki se na sliki slabo vidi). Nad tem žlebom v rakah se je dno odpiralo in zapiralo. S tem se je polno vedro dvigalo in po izpraznjenju spet spuščalo navzdol. Na levi strani slike se vidi pralnica (uta), v kateri so ženske prale iln čistile premog. Kako je pritekla voda v pralnico, se tovariš Ozimic ni mogel več spomniti. Premogovnik je stal na Mervovem zemljišču ob Surncu. Tu sta vidni še danes dve do dva metra globoki jami. V nižji je bilo vodno kolo, v drugi je bil vhod v jašek s stolpom, kakor je vidno na sliki. Na desni strani Mervoveg.a zemljišča vidimo nekaj Bučnikovega gozda. Za tem gozdom je lepo Vidna piramidasta »Gorna« (desno). Na levi pa vidimo tudi piramidast »Kivov vrh«. Med obema v daljavi je vrh »sive« Pece. Premog so od tu vozili v Mušenik — v baločke fužine. Prevažal ga je Steržov voznik pač s konjsko vprego. Po opustitvi premogovnika so tod napeljali cesto proiti Tomeljnu ali Encijevemu mlinu. Prej v tem grabnu ni bilo ceste, speljana je bila povsem drugod. Jožef Gradišnik Ivan Travnekar Železni rod iz Belih vod — To so Štriglovi p. d. Zagorevčnikovi iz St. Florijana pri Šoštanju. Taka hribovska kmetija na obronkih Belih vod. Oče Ivan (80 let) in mati Antonija (78 let) sta obhajala zlato poroko pa se je zbralo »svatov« kar za skupinsko sliko. Da, sedem hčera in sedem sinov — 14 otrok. Kje na Slovenskem je še tako?! Vsi od kraja so skromni in zdrti na delo, kakor jih je naučil dom in vsi razen še ledične Ivanke že domujejo na svojem. Sest otrok se je ustalilo na Ravnah, od teh so trije železarji. Štirje od otrok so bili v partizanih. Striglovi lepo in zmerom skup držijo. Vsako leto se snidejo vsi na Zagorcvč nikovem domu za materin god HUDO PREVEČ JE NESREČ. VSAJ 90% BI JIH LAHKO PREPREČILA VEČJA PAŽNJA PRI DELU NAPREDEK IZOBRAŽEVALNE DEJAVNOSTI Poročilo naše Delavske univerze o delu v sezoni 1962/63 ter pogledi naprej Hiter tempo življenja in nenehne spremembe v našem gospodarstvu in družbi zahtevajo od nas vedno več znanja, drugih sposobnosti in razgledanosti'. Delavska univerza nudi družbeno ekonomsko izobraževanje delovnim kolektivom ter organom delavskega in družbenega upravljanja, organizira politično ideološko izobraževanje v sodelovanju s političnimi in družbenimi organizacijami, nudi dopolnilno splošno in strokovno izobraževanje občanov in organizira poljudno znanstvena predavanja v krajevnih Skupnostih. V sezoni 1962/63 je Delavska univerza Ravne na Koroškem organizirala: — 25 intenzivnih oblik izobraževanja, kar je za 9 %> več kot prejšnje leto, — v intenzivne oblike izobraževanja smo zajeli 668 slušateljev. V primerjavi s 315 slušatelji v prejšnjem letu je to za 113 °/o več. Intenzivne oblike izobraževanja so bile: — 2 oddelka večerne politične šole, in sicer na Ravnah din v Mežici. —• 3 družbeno ekonomski seminarji, in sicer v tovarni lepenke na Prevaljah, v Inštalaterju na Prevaljah in seminar za mlade člane delavske samouprave manjših podjetij, — 9 šol za življenje, — tečaj prve pomoči v met. ind. šoili, organiziran v sodelovanju z občinskim odborom RK, ki je tečaj tudi financiral; — ekonomsko politični seminar za prosvetne delavce. — ideološko politični seminar za aktiviste ZMS; — seminar za vodstva šolskih aktivov ZMS ter razrednih Skupnosti, — seminar za učitelje — mentorje mladinskih organizacij na šolah, — 6 tečajev za izredne slušatelje višje tehnične šole. Delovanje večerne politične šole je usmerjal občinski komite ZMS Ravne. Upravnik šole je ibil Jože Deflalut. Solo je uspešno zaključilo 45 tovarišev, in sicer: na Ravnah: Buhvald Pavel, Oifer Ivan, Dobrun Franc, Fijavž Milan, Janežič Pavel, Jelen »Pokarca« v Mežici je torej šla. Podrli so jo jetos zaradi regulacije potoka Šumca, z obratovanjem pa so nehali seveda istočasno s fužinami že leta 1916. Zgradba je bila stara okoli *90 let in je služila za čiščenje in zavijanje oziroma pakiranje izdelkov tamkajšnjih fužin. Zadnji posnetek je napravil ter nam ohranil *animiv spomin Matevž Nagernik iz Mežice Dominik, Kac Jože, Katič Milan, Kočnik Stanlko, Kopušar Danijel, Krautberger Andjelko, Leskovšek Rudolf, Lesjak Herman, Lipovšek Ivan, Logar Jakob, Mlakar Ivo, Ošlovnik Peter, Paradiž Jakob, Potočnik Franc III, Polanc Anton, Rataj Vid, Stiegel Ivan, Škrobar Mirko, Velunšek Alojz, Zdovc Damjan, Zdovc Marjan; v Mežici: Bezjak Stanko, Brdnik Stanko, Brumec Štefan, Hribernik Karel, Kordež Franc, Kramberger Franc, Kremžar Alojz, Mave Ivan, Petrič Hinko, Piletič Jože, Prislan Vili, Ramšak Avgust, Robnik Franc, Seidl Julijan, Selišnik Ivan, Sojč Ivan, Šumečnik Jurij, Vranič Raijikoi, Vrbančič Drago. Slušatelji, katerih imena so krepko tiskana, so pri zaključnem izpitu pokazali najboljše znanje. Večerna politična šola je delala po 80-urnem programu. V bodoče moramo nivo šole dvigniti in njeno vsebino še bolj aktualizirati. Slušatelji bodo morali pisati samostojne individualne ali skupinske seminarske naloge z aktualnimi ekonomsko političnimi ali družbeno političnimi temami. Vanjo moramo Vključiti perspektivne kadre naših organizacij in društev, delavskega in družbenega upravljanja. Podjetja še vse bolj zanimajo za družbeno ekonomske seminarje, v katere Vključujejo člane delavskih svetov, upravnih odborov, sindikalnih funkcionarjev, pa tudi ostale člane kolektiva. O izvedenih seminarjih so se kolektivi ugodno izrazili. Za jesensko sezono že imamo 5 naročilnic za 42i-urne seminarje v naših industrijskih, obrtnih, trgovskih in gostinskih podjetjih. Iniciatorji družbeno-ekonomskega izobraževanja so naše sindikalne podružnice in občinški sindikalni svet. Pričakujemo, da bodo tudi preostale sindikalne podružnice pobudniki tega izobraževanja, kjer k temu še niso pristopili, pa naj gre za vzgojo upravljalcev v industriji, obrti, gostinstvu, družbenih službah (v prosveti, zdravstvu, javni upravi), za samoupravljanje ali družbeno upravljanje (šolski odbori, zdravstveni sveti, hišni sveti, sveti pri občinski skupščini itd.). Delavska univerza lahko posreduje kolektivom tudi posamezna aktualna predavanja. Šole za življenje so letos uspešno delovale. Vanje smo vključili 295 mladincev in mladink. Mladina se je o šolah pohvalno izrazila. S šolami želimo usmerjati mladino v doibi dozorevanja mladega človeka v osebnost, kakršno zahteva socialistična družba, Iniciator šol so bili občinski komite ZMS Ravne in mladinski aktivi. Program šol je obsegal nasledhja poglavja: oblikovanje osebnosti, odnosi med spoloma, oblikovanje svetovnega in življenjskega nazora, proizvaijalci-upravljalcd v delovni organizaciji, občani v komuni in širši družbeni Skupnosti in svet, v katerem živimo. Na Ravnah, Prevaljah, Lokovici, Lešah in Žerjavu so delovale šole po 80-urnem programu, V teh šolah je bilo: 65 % mladine iz ind. delovnih organizacij, 10 fl/o mladine iz trg. delovnih organizacij, 10 % mladine iz gimnazije, 7 %> mladine iz 8. razredov osnovne šole, 5 % mladine iz kmetijstva, 3 °/o mladine iz obrti. Starih je bilo: do 17 let 10 % vpisane mladine 17—18 let 55 %> vpisane mladine nad 18 let 35 °/o vpisane mladine Nekatera predavanja so bila le za sta- rejšo mladino. Poleg tega smo nekaj izbranih predavanj posredovali rudarski šoli Mežica, gimnaziji Ravne, delavski univerzi Dravograd ter mladinski delovni brigadi. Tudi naslednjo sezono bi bilo prav, da s šolami za življenje nadaljujemo tako na vasi ikot v centrih, jih organiziramo pri občinskem komiteju ZMS, pri tovarniških in šolskih komitejih ZMS ali celo v mladinskih aktivih večjih podjetij. Z združenimi močmi bomo tudi ilažje zbrali finančna sredstva, potrebna za delovanje šol. Pripravljeni smo tudi organizirati mladinske politične šole in druge seminarje za potrdbe ZMS. Mladinski aktivi, klubi mlat-dih proizvajalcev dn klubi OZN lahko naročajo pri delavski univerzi tudi posamezna aktualna predavanja. Naslednje leto bi kazalo organizirati tudi šole za starše. Mnogi starši si jih želijo. Take šole bi lahko pomenile zarodek kasnejše posvetovalnice za starše, kjer bi se lahko roditelji pogovorili o problemih, na katere naletijo pri vzgoji svojih otrok. Izredni slušatelji VTŠ so se preko tečajev pripravljali na opravljanje izpitov. Njihovo delovanje je povezovalo društvo inženirjev in tehnikov. Vodja tečaja je bil izredni slušatelj Lesjak Herman. Kolikor bi bil letos večji vpis na VTŠ Maribor, je delavska univerza pripravljena organizirati nove tečaje, ki bi jih financirali slušatelji oziroma podjetja. Tudi za izredne slušatelje dopisne šole smo voljni organizirati dodatno pomoč pri učenju. Ostalo strokovno in splošno izobraževanje (učenje tujih jezikov in podobno) preko delavske univerze je odvisno od naročil zainteresiranih. Prav gotovo so potrebe po takem izobraževanju v gostinski in turistični dejavnosti, a tudi v drugih. V naših krajevnih in vaških skupnostih je bilo 221 predavanj in kino predstav ali za 19 «/<> več kot liani. Na teh predavanjih je bilo 16.925 ljudi. Na vsakem' predavanju je bilo povprečno 77 poslušalcev. Ljudje na vasi čutijo še posebno potrebo po poljudnoznanstvenem izobraževanju. V dolinskih centrih pa bi bilo potrebno čim prej ustanoviti klube, v katerih bi delavska univerza s predavanji in diskusijskimi večeri popestrila program klubov. Letošnja pre-davanjia so bila is področja zgodovine NOB, notranje in zunanje politike SFRJ, vzgoje, posebej obrambne vzgoje prebivalstva, zdravstva, znanosti in tehnike, kmetijstva, kulture in umetnosti, književnosti, praktičnega življenja in ekonomike gospodinjstva. Med drugim so bila tudi naslednja predavanja: Razgovor o predosnutku ustave, Gospodarski razvoj SFRJ, Z IX. divizijo na Štajersko, Človek v vesolju, Zastrupitve s svincem, Rak in sodobna medicina, Vtisi iz Moskve, Izbiram si poklic, Moderno kmetijstvo, Obrambna sposobnost .Jugosla- vije, Razgovor o književnosti, Razvoj slikarstva na Slovenskem. Mnogo predavanj je -bilo opremljenih s filmom, diafilmom ali slikami. Pri kino predstavah smo prikazovali filme -s tematiko NOB, zabavne filme in otroške filme ob Novoletni jelki. Naj-lepši obisik predavanj je bil na Lokovici, Koprivni in Lešah. Redna predavanj-a so bila tudi v Jamnici, Kotljah, Podpeci, Žerjavu, Crni, Mežici, Prevaljah in na Ravnah. Eno do dve predavanji -sta bili v D-o-brijah, Zele-nbregu Tolstem vrhu, Jazbini, Javorju, Bistri, pri Šrnelcu in v Dravogradu. Predavanja -smo izvajali predvsem preko izobraževalnih centrov SZDL. Občinski odbor SZDL je usmerjal tovrstno izobraževa- Smo ipolbči Podjune med hribi doma, slovenskega duha, slovenskih srca ... (-glej str. 25) Fletno je živeti, kamor -pridem, sem vesev ino začnem peti .. . (glej -str. 25) nje. V bodoče bo moralo priti -bolj do izraza programiranje predavanj preko- krajevnih organizacij SZDL. Na delavski, uni-verzi -delata dva stalno zaposlena uslužbenca. Honorarnih sodelavcev pa je bilo 60, prejšnje leto 34. Bili so prosvetni in zdravstveni delavci, inženirji in tehniki, -ekonomisti, družbeno-politični delavci in drugi. Težimo za tem, da krog predavateljev še razširimo in pridobimo nove predavatelje. Predavatelji so bili u-apešni, uporabljali so pri predavanjih A V sredstva in nekateri tudi sami izdelovali nazorila. Morda bi v naslednji -sezoni organizirali krajši seminar iz andragogik-e za maše predavatelje, ki izobražujejo odrasle. Delavsko univerzo upravlja -upravni odbor, ki ga imenuje občinska skupščina Ravne. Upravni odbor je z na-sveti in svojimi -sklepi uspešno u-smerj-al del-o ustanove. Upravni odbor so -sestavljali: predsednik: MEDL Ferd-o, dipl. inž., člani: GARB Franc, profesor, LEDNIK Mojca, učiteljica, LETONJA A-nto-n, dipl. inž., LOGAR Ernest, vodja izobr. centra rudnika Mežica, MRDAVŠIČ Janez, profesor, JANKO Ivan, upravnik -del. univerze Osebje delavske univerze: upravnik: GOLMAJER Pavle do 1. XI. 1962 JANKO Iva-n o-d 1. XI. 1962 tajnik: GORENŠEK Milka do 1. V. 1963 BERTAPELLE Libuša od 1. V. 1963 Honorarni -sodelavci: upravnik večerne -politične šole: DELALUT Jože, upravnik šol za življenje: BATIČ: Lojze. V sezoni 1962/63 -so -pri izobraževalni dejavnosti delavske univerze pomagali naslednji honorarni predavatelji: Breznikar Lojze, Celcer Bogomir, -zdravnik, Cigler Adi, Černec Adolf, Čretnik Rudi, živinozdravnik, Dolenc Bogdan, zdravnik, Faletov Miroslav, Fel-din Boris, Gajšek Broni-slav, Garb Franc, -profesor, Germ Lojze, Golčer Ton-e, prof., Haramija Dju-ro, Herman Jožko, Homan J-ože, Hriberš-ek Tine, Ikovic Rafael, Jakopič Tone, Kadiš Franc, Kert Jo-že, Kert Zlata, profesor, Kodela Rudolf, profesor, Kodrin Mihael, profesor, Kogelnik Roman, Kohlenbrand Ivo, Kolar Marjan, Kolmančič Jože, Kon-ečnik Franc, Kop Ivan, dipl. inž., Kotnik Dominik, Kutnik Franc, Lep J-ože, profesor, Ma-rold Franc, Maz-ej Gorazd, MrdaVšič Janez, profesor, Oderlap Jože, Pejovnik Jelka, Pevec Alojz, Pistotnik Drago, Pogačar Milka, Potrč Stane, -dipl. inž., Razb-oršek Metka -dipl. eko-n., Rodič J-ože, dipl. i-nž., Rozman Ksenija, profesor, Ru-dl Tone, Senica Stane, dipl. pravnik, Strah Janez, Strmčnik Anica, Strmčnik Slavko, Suhodolčan Leopold, Sušnik Janko, zdravnik, Sefer Urška, Š-prager Branko, Uranšek Mira, Uršič Ivo, -dipl', inž., Veber Avgust, Večko- Maks. Predsedniki izobraževalnih centrov, ki so organizirali predavanja na področju krajevnih organizacij SZDL, so naslednji: v Črni Germ Lojze, v Jamnici Vauh Franc, v Koprivni Hartmer Emil, v Kotljah Kačič Jožica, na Lešah Raško Alojz, na Lokovici Milenkovič Milenko, v Mežici Struga Franc, v Podpeci Permanšek Milan, na Prevaljah Stiegl Ivan, na Ravnah Zunec Jože, dipl. inž., v Žerjavu Pungartnik G., dipl. inž. Delavska univerza na Ravnah želi tudi v bodoče organizirati izobraževalno dejavnost, potrebno našemu delovnemu človeku. Zato pozivamo delovne organizacije in družbeno politične organizacije, da se poslužujejo njenih uslug. V sezoni 1963/64 bo poizkušala delavska univerza: — organizirati mnogo več seminarjev družbeno ekonomske vzgoje za kolektive in samoupravne organe delovnih organizacij kot lani, saj je to njena osnovna naloga: — organizirati večerne politične šole in seminarje za potrebe organizacij ZKJ, SZDL, ZSJ in ZMS; — vključiti se v akcijo izdelave občinskega statuta in statutov del. organizacij s predavanji, ciklusi predavanj in seminarji; — organizirati v krajevnih skupnostih, vaseh ter delovnih organizacijah predavanja politične, tehnične, kulturno estetske, turistične, obrambne, komunalne in druge vzgoje; prodreti s tem tudi v najbolj oddaljene vasi in težiti, da izolirana predavanja prerasejo v cikluse predavanj, seminarje ali šole; — organizirati šole za življenje in šole za starše; — pričeti s strokovnim izobraževanjem za potrebe delovnih organizacij in organizirati pomoč izrednim študentom srednjih in višjih šol in Aleksander Gracijansky Torej sem potoval tja. Karto sem imel plačano od tam za tja in nazaj. Turistično društvo v Ameriki, kjer je bila karta plačana, je zelo ustrežljivo. Takoj me je obvestilo z dopisom v hrvaščini in mi zaželelo srečno potovanje. Tudi podružnica tega društva v Beogradu me je obvestila in zahtevala, da določim dan odhoda. Ureditev potnih dokumentov sem prepustil našemu »Izletniku« in sem v treh tednih že imel od naših oblasti potni list, ameriški konzul v Zagrebu pa me je obvestil z ljubeznivim pismom, da se moram zaradi vizuma zglasiti osebno. Razgovor na konzulatu je potekel v hrvaščini in ni trajal več kakor 25 minut. Odločil sem se za potovanje na dan 30. maja, moral pa sem še pred tem oskrbeti potrdilo o cepljenju proti kozam, kar sem tudi pravočasno storil, vendar sem moral zaradi tega potovati v Ljub-ljano ali Maribor na zdravstveni zavod. Torej 30. maja 1963 sem se zglasil v Zagrebu na letalskem turističnem uradu, poravnal sem takso za rezervacijo sedeža v letalu, predal prtljago (20 kg brezplačno) in se odpravil z avtobusom na letališče. Carinske formalnosti so opravili hitro, brez pretresa prtljage, in sem že bil pripravljen za vstop v letalo. Maršruta poteka: Zagreb—Ziirich z našim JAT, lod tam do New Yorka z — letalom Jet švicarske letalske družbe in od New Yorka do mojega cilja Clevelanda z ameriškim letalom Jet ali motornim, kakor nanese. Ker sem potoval z letalom prvič, sem z nekim strahom gledal na 4-motornega or- — organizirati1 druge izobraževalne oblike po naročilu. Delavska univerza bo težila k večji kvaliteti izobraževalne dejavnosti, zato bo skrbela za andragoško rast predavateljev in bo skušala dobiti honorarne sodelavce — organizatorje, dokler nima dovolj lastnih kadrov. Sodelovala bo z delavskimi univerzami sosednjih občin in z Zvezo delavskih in ljudških univerz Slovenije. Delavska univerza na Ravnah bo morala postopoma prerasti v močnejšo ustanovo za izobraževanje 'odraslih, kakršne že imajo nekatere močnejše občine v Sloveniji, za kar pa je potrebno: — več finančnih sredstev, — več strokovno sposobnih kadrov v ustanovi, —■ bolj kvalitetno delo ustanove, — odvajanje več denarnih sredstev delovnih organizacij za potrebe družb, ekonom., strokovnega in splošnega izobraževanja svojih sodelavcev. Delavska univerza se želi tudi aktivno Vključiti v izdelavo 7-letnega programa izobraževanja občanov ravenske komune. Ivan Janko [Pregled je bil napisan za prejšnjo številko lista, a smo ga morali zaradi tolikega gradiva ■odložiti za zaključno letno izdajo. jaka, v glavi so mi rojile razne misli, kako se bom počutil v letalu, v zračnih jamah itd. Vkrcal sem se in ob 9. uri je letalo star-talo. Motorji so zabrenčali z velikanskim hrupom, počasi smo se odpeljali na določeno pisto, kjer smo čakali na signal dežurnega za začetek leta. Končno je bil tudi ta signal dan in letalo je začelo nabirati hitrost. Pri ca. 300 kilometrih na uro se je odtrgalo od tal in začelo lesti v nebesa. Dan je bil krasen, zrak prozoren in sem mogel tudi z neoboroženim očesom opazovati pokrajino, nad katero smo leteli. Moram priznati, da se mi je zdela zemlja z višine nekaj tisoč metrov mnogo lepša kakor sicer. Razdaljo do Zuricha, ca. 800 km, smo preleteli v dveh urah. Med tem časom so nam brhke stewardese postregle z bonboni in dobrim prigrizkom. Parkrat smo padali v zračne jame, ampak ta občutek ni tako strašen in ne izzove nobenih napadov morske bolezni. Ob pristanku v Zurichu nas je sprejelo več uslužbencev letališča, nas takoj razbilo po seznamu na posamezne skupine in odpeljalo vsako skupino na svoj prostor v čakalnico. Vsakih 10 minut je prišel nekdo pogledat, če še sedimo tam, in je zagotovil, da nas bo pravočasno obvestil in napotil v pravo letalo. Do sedaj ni bilo ni-kakih težav z jezikom; povsod se je našel nekdo, ki je govoril naš domači jezik ali vsaj nemški. Nekaj minut po 12. uri so nas prišli iskat, preverili po seznamu navzočnost in nas odpeljali k letalskemu orjaku švicar- ske letalske družbe »Jet« (izg. »žet«). Na prvi pogled napravi letalo čuden vtis — ogromen trup na desetih kolesih, razmeroma zelo majhna površina kril, pod katerimi so štirje pogonski stroji brez propelerjev — reaktivni na turbinski pogon. Po stopnicah, kakor bi lezli v prvo nadstropje boljše hiše, se vkrcamo in zasedemo svoja mesta. Nas, ki letimo v New York, je 105 ljudi, sedežev pa za 120. Sedimo v udobnih naslanjačih po tri in tri ob vsaki strani hodnika. Moje mesto je bilo ob oknu tik za krili, tako sem mogel opazovati vse, kar se je dogajalo zunaj. Vsak naslanjač je zase gibljiv, opremljen z lučjo za branje, z mizico tudi s posebno lučjo in s pepelnikom za kadilce. Pri startu se moramo privezati z varnostnimi pasovi in ne smemo kaditi. Motorji strašansko hrumijo, kar se pa v letalu skoro ne čuje. Brez truda se pogovarjamo s sopotniki ali poslušamo zvočnik. Par minut pred 13. uro startamo na določeni pisti, čez nekaj minut smo že v zraku in hitro lezemo navzgor. Nato se smemo odvezati in prižgati cigareto. Potnikom delijo prospekte in navodila, kako je treba ravnati v primeru prisilnega pristanka. Stewardesa izvaja praktično uporabo1 reševalnih naprav za primer pristanka na morju. Vse je prav, si mislim, kako pa se ubranim morskega psa, tega ne pove. V zvočniku pomirjevalni glas opozarja, da je to le varnostni ukrep in da ni treba misliti, da se kaj takega lahko pripeti. Dvignemo se na višino 10.000 m in letimo z brzino 900 km na uro. Spodaj se vidijo Alpe, mesta in jezera Svioe, lepa polja Francije in končno smo nad oceanom. Dan je čudovito lep, zrak prozoren, morje je mirno, tu pa tam vidiš majhen bel greben-ček na vodi in dim kakega parnika. Ste-wardese servirajo kosilo, pijače, sadje in vse to se ponavlja skoro vsaki dve uri, da ti ponudijo1 kakšno jed ali osvežilo. Končno si sit do kraja in moraš odklanjati. Za pre-objestneže je poskrbljeno z 'zelo lepimi toaletami z napisom »izplakniti«, a papir vrzi v poseben koš. Seveda, vse drugo se razprši, pride v oblake in pade na zemljo kot prijeten dež, če pa dobiš umazan papir, boš takoj vedel, da se ti je nekdo pokakal na glavo. Čez osem in piol ur letenja se prikaže spet kopno, smo nad Ameriko. Vidimo velika naselja, polja, ceste, parnike obalne plovbe. Ura kaže 21.30, a sonce sije kakor ob polnem dnevu; ure še nisem prestavil, in živim še po jugoslovanskem času. Še nekaj minut in smo nad letališčem New Yorka. Letalo hitro zgublja na višini, v ušesih čutiš močan pritisk od znotraj, ampak se da temu nekoliko pomagati s tem, da odpreš usta in požiraš zrak. Končno smo srečno pristali in počasi se pomikamo proti poslopju letališča. Sprejme nas cela truma uradnikov. Začnem nekaj govoriti v slabi angleščini, nekdo pa mi odgovarja rusko. Rojak je, ki že 23 let živi v Ameriki in je zaposlen na carini. Carinske formalnosti so hitro opravljene brez posebnega pretresovanja kovčka. Sicer sem videl tudi, da je nekdo moral plačati carino, in to za stvari v več kosih, (ki ne spadajo v osebno garderobo potnika. Vkrcamo se v avtobus in se vozimo k drugemu letališču, od koder poletim v Cleveland. Velikanski parkirni prostori, kjer parkira skoro 2,0.000 avtomobilov, velikanske zgradbe, ogromen promet na cesti, stolpnice s kupolo — si Z OBISKA V AMERIKI mislim »državna upravna zgradba«, ampak rojak, ki me uslužno spremlja, pojasnjuje, da to še ni New York in da je ta stolpnica upravno poslopje vseh newyorških letališč. Čez kakih 20 minut vožnje prispemo na lokalno ameriško letališče. Moram čakati poldrugo uro. Moj spremljevalec me pripelje v primerno čakalnico, pokaže vrata, skozi katera moram izstopiti k letalu, pojasni vse znake, na katere moram paziti, kadar bo čas vkrcavanja, mi zaželi srečno vožnjo in se poslovi. Opazujem potnike, hočem poslušati, kaj govorijo, ampak ne morem razumeti niti besedice. Končno se okoli 2i3. ure vkrcam na ameriškega orjaka — 4-motorno letalo s propelerji. Nas je 45, mest pa za 80 ljudi. Zopet start, zopet postrežba z jedili in sadjem; tako sem sit, da odklanjam. Sonce sije še naprej. Letalo leti nekako nad 4000 m visoko. Vidim zemljo, mesta, polja, ampak zdi se mi, da se vozim nekako kakor s tovornim vlakom. Razdaljo ca. 800 km pre- Razveseljlv napredek gostinstva Naše igastdnske postojanke — restavracije, gostilne, bifeje in druge take lokale radi kritizirajo. Bliže iso v očeh pa tudi svoj vzrok je ibiiil vsaj ponekod posebej še v našem kraju. Stopnjo za stopnjo pa so se te stvari gradbeno, inštalacijsko, opremno in tudi1 strežno v zadnjih letih lepo popravljale in veliko izboljšale. Na primer na Ravnah (da ne vključujemo razglede po dolini, ipo počitniških in planinskih domovih), ikjer imamo že deset let enega najlepših gostinskih domov v deželi, so napravile tudi druge gostinske postojanke svoj korak naprej. Vse je bolj dzgledno, praktično in v hitrejšem toku. Čeprav se zadnje čase gostinske kuhinje izolirajo in je neka domačnost šla, je treba to v večji .gostoti prometa in za večjo higieno razumeti. Tudi pevskih zborov po lokalih j,e vedno manj (žal pa tudi zunaj), ampak to so taka likanja zahtev, ki na javnih lokalih ne morejo viseti. Vse priznanje torej za pravo Skrb (ter za paralelni napredek tudi in predvsem v teh tako (zahtevnih postojankah svoje preskrbe in predstave. Seveda pa bomo dalje vreli glede porcij in cen. Tu so mas predniki prekašali v večje zadovoljstvo gostov. Same iminiature in tudi pijača (je že kar pravi strah: vseh trideset »originalov« ima večidel isti Okus oziroma neokus. Vsako zadovoljstvo s tem bi kazilo standard in značaj slovenskih gostišč, zato bomo naprej opravljali, čeprav /temu niso več toliko krivi gostinci, temveč bolj tisti, ki jim »pomagamo«. VABILO UREDNIŠTVA Na Ravnah in po vsej (dolini zares vsestransko .napredujemo. V mislih imamo tu še posebej /kulturno in drugo tako vsestransko napredno izživljanje po organizacijah itd. Sedaj so torej ta bodo po vrsti občni zbori oziroma skupščine različnih teh koristnih pobud. Prikazano in tehtano bo delo za nazaj in s programi za naprej. Toliko ta največ lepega, čeprav morda kje tudi kakšno mrtvilo. Kakor vsak list, (budi »Fužinar« najraje pobere novice iz dejstev sproti. To je bolj živo in to je nazadnje tudi vse. Ampak, kjer takega toliko ni ta je le (treba seči tudi po obdobnih poročilih, ostaja tudi naš listič veliko praznih rok. Zlepa kdo ali sploh ne javi take prireditve, ali pa celo misli, da mora uredništvo vse vedeti — in že čaka na objavo. To je navzkriž, ker je .namen .ustreči. Vabimo torej, da prireditelji takih zadev le povedo tudi uredništvu oziroma, da kdo prizadetih 'sam kaj napiše, .kadar je kaj takega, ne pa da morda še jezen kje čaka, zakaj piscev od nikoder ni... Vsega iz obsega za arhiv seveda tudi ni treba objavljati, veliko naš redki listič tudi ne doseže, ampak, kar .mora biti, naj tudi je po namenu izdate! j a. letimo v dveh in pol urah in pristanemo v Clevelandu ob dnevni svetlobi ob 1.30 po našem času. Nadaljujem pot z avtom. Sonce se spušča k zatonu, cesta se razsvetli s svetilkami, avtomobilskimi žarometi. Vozimo se z blazno hitrostjo. Kazalec kaže večkrat 110 do 120 milj, a to je 160 do 180 kilometrov na uro. Avtomobili prehitevajo drug drugega z leve in desne strani. Delam se hrabrega, kakor da sem že vse življenje vajen takih hitrosti, mislim pa s skrbjo, če pridemo srečno do cilja. Šlo je vse po sreči. Kako sem bil sprejet pri domačih, ne bom opisoval, to si vsak lahko predstavlja. Drugi dan sem naravnal svojo uro na ameriški čas in začel živeti ameriško življenje. Najprej sem si ogledal hišo in bližnjo okolico. Hiša, kakor večina ameriških enodružinskih hiš; pritličje zidano iz betonskih ali opečnih kamnov, nadstropje leseno, zbito iz desk in obloženo znotraj in zunaj z izolirnimi ploščami, zunaj še povrh obito z aluminijastimi ploščami, krito s plastičnimi ploščami, zelo dobro gorljivimi, zato ni čudno, da je v Hollywoodu v dveh urah požar uničil skoraj 500 hiš. Okna in vrata navadno dvižna, prekrita .s plastično mrežo proti komarjem in moskitom, tla parketna ali pokrita s ploščami. Stene od znotraj tapecirane z nekimi tapetami iz najlona, in se dajo umivati z vodo, ampak so nekoliko porozne in propuščajo zrak. Vsaka hiša je opremljena z garažo za dva avtomobila, s pralnico in kurilnico za centralno kurjavo, zračnimi klimatskimi napravami. Nobenih radiatorjev ne vidiš, vse je položeno v tleh alii stropih, spodaj pri tleh vidiš majhne rešetke z g/umbom. Po njih prihaja po potrebi topli in hladni zrak. Grejejo z zemeljskim plinom, ki gori v nekem aparatu na pritisk gumba. Vsaka hiša ima svojo lastno vodo, ki jo avtomatično po potrebi podaja električna črpalka iz artezijskega vodnjaka. Vsaka hiša je opremljena s tremi toaletami in najmanj dvema kopalnicama. Kuhinje so z vgrajenimi električnimi štedilniki in omarami za umivanje in sušenje posode. V vseh hišah, ki sem jih videl, je čisto, kakor polizano. So pa zelo akustične: če kihneš, te cela hiša čuje. Hiše so obdane s travniki, drevjem ali grmičevjem, oddaljene so od prometne ceste 10 do 20 min, ceste in dohodi k hišam so asfaltirani. Življenje zjutraj se začenja v vsaki hiši drugače, ampak ne pred 7. uro, ko ti pripelje avto mle- IGRIŠCE ZA NAJMLAJŠE Pri otroškem vrtcu na Ravnah smo v okviru tedna otroka (11. oktobra 1963) odprli novo, sodobno urejeno otroško igrišče. Pravzaprav niti ne moremo reči »novo«, ker tega tam do sedaj sploh ni bilo. Je pa zato sedaj ta reč toliko lepša. Gugalnice so najprej tam, potem kar primeren »vlak«, da se lahko pošteno usedeš, čeprav še ne gre nikamor, dalje taki bazenčki z vodo in mivko, položne rogovile za plezanje, cele vrste nasadov, sonce, sence in klopi in pa — imenitna hišica Janka in Metke. Prav taka hišica, v kateri se porajajo pravljice. Zelo lepa reč in gre skrbnikom ter občini vsa zahvala za ta zares prostor na soncu. In ker je sedaj tam vse skupaj tako lepo, bodo naši vrtičkarji toliko bolj zadovoljni ter še bolj pridni. Škoda le, da se je na vse te lepe ureditve najprej usedla zima. Bo pa minila. ko* in različne sadne sokove. Delo v tovarnah se začenja ob 8. uri, v uradih in trgovinah ob 9. ali 10. uri. Trgovine so odprte skozi ves dan; mnoge delajo do 22. ure. Vse trgovine so privatne in imajo vsaka svoj delavni čas in proste dneve v tednu. Npr. brivnice in zdravniki ne delajo ob sredah, uradi ob sobotah in nedeljah itd. Ameri-kanci jedo strašno mnogo, ne morem pa reči, da bi bilte vse jedi okusne. Prvi jutranji zajtrk je še najboljši, sestoji iz obveznega kozarca džina, kave ali čaja, k temu razne vitaminske tablete, ‘kruh, maslo, hladni narezek in sadje. Kruh v Ameriki ni tako dober, normalno se je kot prepečenec, iki se drži v posebnem pražilniku, ali pa se je evropski kruh, iki se dlobi v židovski ali nemški pekami, vendar sta pa le dve /v vsej državi Ohio. Od 12. do 14. ure sledi lunch, ki se sestoji včasih iz enega ali dveh obrokov. Redko se kuha juha in je umetelna, sama brez vsakega1 okusa, na mizi pa so na razpolago steklenice z raznovrstnimi začimbami, počenši od maggija. Nato sledi ali mesni obroik ali kuhan krompir, makaroni ali kakšna druga kuhana povrtnina. Vse se zalije s pivom, sadnim sokom, cocca-oolo ali s kakšno drugo pijačo. Ob 19. uri je pravo kosilo, ki se sestoji iz mesnega obroka s prikuhami — krompir ali stročji fižol, kuhana turščica, zopet razne začimbe v steklenicah, pijače — pivo, vino ali sadni sokovi. Med temi obroki si visakdo privošči po želji sladoled, kako ribjo 'konservo, ako je lačen, in ogromno pijače, ker je bila v juniju in juliju vročina neznosna. Parkrat sem jedel v srbski družini prav okusno — nadevano papriko in odojek s prikuho. Hrana se kupuje enkrat ali dvakrat na teden večinoma v zamraže-nem stanju, shranjuje se v hladilnikih. Kuhanje traja V* do 1 uro, večinoma v avtomatiziranih električnih štedilnikih, skoraj brez nadzorstva gospodinje; budillka zazvoni, ko je kuha gotova, Štedilnik se avtomatično izklopi. V hiši in Okoli je vse polizano čisto, prav tako na cestah. Nikjer ne vidiš kakšne cigaretne ali šibične škatle. Za vsak tak odvržek je predpisana kazen, če te dobi miličnik. Teh pa vidiš tudi zelo malo, skoraj samo tedaj, ko drvijo policijski avti na kraj kakšne nesreče. Ameriška mesta, ki sem jih videl' — Cleveland, Kanton, Akron, Barberton, niso nič podobna evropskim mestom. Vsa so nastala okoli dveh treh tovarn, ki so jih zgradili najprej. Nato so prišle bolnice, par trgovin, restavracija, šola itd., nekaj hiš za delavce, ostalo ®e je vse zgradilo kot enostanovanj-ske družinske hišice. 100 in 100 km se voziš skozi taka naselja, hišioe ibrez vrtov, brez sadovnjakov, sami travniki okoli hiš, drevja in grmovja je dosti. Pokrajina je podobna naši Štajerski, valovita, samo ni visokih gora. Vsaka ustanova, bodisi tovarna, bolnišnica ali trgovina, skrbi, da ima dovolj prostora za parkiranje avtomobilov. Tramvajev ali trolejbusov ni, avtobusi so večinoma šolski in prevažajo otroke. Vsaka družina ima vsaj en avto, povečini dva; delavci prihajajo na delo vsak s svojim avtom, vozijo se s prijateljem ali sosedom. Skoro vsak Amerikanec stanuje v lastni hiši in to iz enostavnega računa — stanovanje moraš vsak mesec plačati, na koncu pa nimaš nič, lastno hišo pa si zgradiš na kredit, v 25 letih jo odplačaš in jo imaš, obroki pa niso nič večji, kakor najemnina za stanovanje. Videl sem več stanovanjskih hiš ljudi različnih družbenih položajev. Hiše v bližnji okolici1 mesta oz. v samem mestu so stale 11—16.000 S. Lastnik jo je že skoraj izplačal banki v mesečnih obrokih po 90 S. Ce pa bi hotel tako stanovanje vzeti v najem, bi moral plačati najmanj 250 $ na mesec. Videl sem tudi stanovanja, katerih najemnina je znašala 300 $ na mesec. V Ameriki ne poznajo stanovanjske stiske, na vsakem koraku vidiš tablo z napisom: »na prodaj, realitetna pisarna ta in ta«. Gradbena podjetja pa še naprej gradijo, gradijo po naročilu in tudi za svoj rizik na prodaj. Danes je v Ameriki problem dobiti primerno zaposlitev, imajo namreč skoro 5 milijonov brezposelnih in vlada ne izdaja dovoljenj za zaposlitev novih doseljencev. Ti najdejo le priložnostno zaposlitev kot snažilke stanovanj, kuhinj sike dekle v gostilnah, moški pa kot gozdni delavci, pomožni delavci v kakšni majhni tovarni ali večji trgovini. Plačani so delavci razmeroma dobro, kvalificirani gradbeni delavec od 2,5 do 4 $ na uro kvalificirani tapetnik 2,5 $ na uro, rudar v premogovniku zasluži 600 $ na mesec, njegov mojster oz. nadzornik 800 $, a obratovodja inženir 1000 dolarjev na mesec. Seveda rudar živi boljše kot inženir, ker so njegovi družabni izdatki manjši. Videl sem življenje doseljenca, kvalificiranega tapetarja. Pred 10 leti je začel delati pri nekem podjetniku kot pomožni delavec, danes je spreten kvalificiran delavec in zastopnik lastnika, dobi 20 dolarjev na dan, dela 5 dni na teden, ob sobotah in nedeljah dela privatno na domu in si pridela še 100 do 150 dolarjev na teden. Ima lastno hišo, avto, hiša je opremljena za naše pojme več kakor luksuzno. Ima televizor, vse električne kuhinjske naprave; torej mesečno pride na 800 do 900 dolarjev in živi bogovsko. Mislite: čas je denar, tako so nas vsaj učili glede Amerike. Pa ni tako hudo; v resnici ima mož čas za klepet s prijatelji, za ifzlet v Kanado na Niagaro in druge zabave, spi redno 8 ur na dan. Opazoval sem gradnjo nove hiše na sosednji parceli. Z buldožerjem je bil prostor v eni uri izravnan, drevje s korenina- Največja podjetja v Evropi Podjetje je tako iin takč vellifco, s toliko in toliko sodelavci... To še zmerom nekaj pomeni. In tak pregled za 50 naj večjih podjetij v Evropi je nastavil tovarniški list nam že znane VVESTFALEN-HUTTE v Dontmuinldu (povzeto iz ameriškega Usta »Fortune«), Podjetje Hjoeseh z železarno Westfalenhutte je torej po številu zaposlenih — okoli 50 tisoč sodelavcev — šele na 45 mestu. Naj.večje evropsko podjetje je po tej navedbi anglešiko-nizozemski koncern UNILEVER z 292.700 sodelavci. Bavi se is trgovino življenjskih potrebščin, kozmetičnimi artikli itd. Torej velika hiša. Drugo največje podjetje po tej razpredelnici' je SIEMENS, katerega elektro-zadeve poznamo seveda tudi pri nas. Siemens zaposluje 239.700 sodelavcev. Nizozemski električni aittd. trnast PHILIPS je takoj za njim z okoli 233.000 sodelavci. Sledijo AEG, Daiimler-Benz, Fiat itd. še zmerom z nad 100.000 sodelavci. Med 'temi največjimd koncerni z nad 50 tisoč sodelavci ima Zap. Nemčija 20 podjetij', Anglija 14, Italija 6, Francija 3, Švica 2, Nizozemska 2, Švedi 1 itd. Škoda, da ni primerjav še iz drugega sveta. mi porušeno in porinjeno v ozadje. Drugo uro je prišel stroj za izkop temeljev. Tudi to delo je bilo opravljeno skoro v eni uri in dodatno je bil izkopan rov, ca. 25 m dolg, za priključek k plinovodu. V prvem dnevu jie bil položen fundament in zakopan prinesen gotov rezervoar za greznico. Drugi dan so tovornjaki dovažali potrebne betonske kamne in opeko. Tovornjak za prevoz opeke je bil opremljen z žerjavom in je iztovarjal opeko kar po en kubik naenkrat, ročno delo je opravljal le en delavec — šofer. Fundamente so mešali in betonirali na roko — 5 delavcev je opravilo delo v enem dnevu. Čez par dni so prišli 3 kvalificirani zidarji s štirimi pomagači in so začeli graditi; v dveh dneh je bilo pritličje sezidano. Nato ipa je nastala evropska zmešnjava. Podjetnik je opazil, da so pripeljali in že vgradili napačno opeko. Gradnja je bila ustavljena, en dan so podirali, kar so prej sezidali, in čistili opeko. Drugi dan so tovornjaki odvažali napačno opeko in dovažali novo. Čez par dni so začeli zidati na novo, medtem pa so drugi tovornjaki dovažali deške in plošče za gradnjo nadstropja. Delo na gradbišču se je začenjalo ob 8. uri in je trajalo do 16. ure s prekinitvijo l/-2 ure za kosilo. Zidali so na cementnem raztvoru in zelo skrbno. Odprtine med opekami so takoj zamazali, tako da je bil zid do kraja gotov in je bil ličen na pogled. Običajno ostanejo take hiše neometane. Nato so prišli 4 mizarji s potrebnimi električnimi ročnimi žagami in drugim orodjem. Začela se je gradnja nadstropja. V nekaj dneh je bila hiša postavljena, obita od zunaj' s posebnimi ploščami iz kvarče-vega peska in neke lesene ali steklene vate, prepojene z umetnimi smolami. Vgrajena so bila okna, večinama iz aluminijeve fazonske pločevine in že zastekiena, streha iz desk, obita z elastičnimi plastičnimi ploščicami. Notranje stene so sestavljene iz plošč iz steklene vate, strop se obija tudi s stekleno vato v papirnatih paketih. Nato pridejo obrtniki —dva električarja v enem dnevu položita in zvežeta celo notranje električno omrežje, ki ©e polaga med deske ogrodja kar v posebnih kablih s plastično izolacijo. Voddinstalaterji kleparji prihajajo na delo z lahkimi tovornjaki s celo svojo delavnico in materialom. V nekaj urah opravijo svoj posel in se odpeljejo na drugo gradbišče. Ne morem reči, da bi bilo vsako delo brezhibno opravljeno, npr. v naši hiši ni zvonil zvonec, in to nekaj mesecev, v drugi hiši so pozabili električarji priklopiti stikalno dozo1. Ampak to mmogo ne moti. Po telefonu se prijavi reklamacija, nekega dne pride monter, preišče omrežje in odstrani napako. Taka usluga je vkallku-lirana v ceno hiše in lastnika ne stane nič. V 60 dneh je bila hiša skoraj gotova, ostala so še neka dela inštalaterjev — polaganje parketa, montaža kopalnic in kuhinje, pleskanje itd. Še 14 dni in hiša je bila vseljiva. Betonska tla v garaži in pralnici so •bila položena v eni uri. Pripravljen beton je bil pripeljan v velikanskem mešalniku in izpuščen po zložljivih koritih direktno na določena mesta, zidar pa ga je zagladil. Tovarne so vse mehanizirane do skrajnosti. Videl sem tovarno gume — oddelek za avtomobilske gume. Vse teče po tekočem traku, tukaj delavec ne more med delom zaspati. Urno mora prekladati dospele komade v peči, v stiskalnico, odpirati in zapirati matrice itd. Gume proizvajajo iz mešanice prave surove z umetno surovo gumo. Proces poteka neprekinjeno od osnovnih peči, skozi valjarno, stiskalnico, vulkanizatorje do gotovih plaščev vseh mogočih dimenzij od najmanjših do naj-večjiih za traktorje in tanke. Vzporedno delajo tudi koničaste in ploščate pogonske jermene raznih velikosti. Delo v tej tovarni ni lahko, delavci so plačani slabše kot v rudnikih. Socialno zavarovanje se uvaja, ampak kako daleč je s tem, mi ni znano. Navadno se delavci zavarujejo sami pri društvih, kakršno je bilo nekoč pri nas — »Merkur«. Višina prispevkov mi ni znana. Amerikanci se s politiko mnogo ne ba-vijio. Časopisi so po obsegu zelo veliki, vsebujejo na prvih straneh lokalne novice, poročila o prometnih nesrečah, umorih, ropih in filmskih novicah, ostalo pa so v glavnem oglasi trgovskih tvrdk. Povprečni Američan bežno pogleda po slikah na prvi in drugi strani in časopis odvrže. Za duševno razvedrilo Skrbita kino in televizija. Filmi so ameriškega tipa: revije, kavbojke ali drame, skoraj vsak z obveznim pretepom in boksanjem. Televizijski programi niso nič boljši. Ni bilo dneva, da ne bi bil videl najmanj dvakrat kakih slik s pretepom in boksanjem; najboljši so bili programi s slikami iz pretekle vojne, vse pa do skrajnosti prepojeno z reklamami vseh mogočih trgovskih podjetij počenši od cigaret, pivskih steklenic do različnih sokov, začimb in podobnega, kar je zelo motilo pri gledanju programov. Družinsko življenje je zelo razburkano. Skoraj nisem videl družine, kjer se ne bi ločevali, ponovno ženili in podobno. Otroci so na splošno baje bolj leni, radoprepirlji-vi in zelo glasni. Šole so večinoma privatne ali last verskih skupnosti. Šolanje otrok je po izjavah staršev zelo drago. Šolski programi in metode ipouka se zelo razlikujejo od naših in se še med1 seboj razlikujejo po posameznih šolah. Univerz je mnogo •— skoraj vsako večje mesto ima vsaj eno. Študij na njih je drag. Tako so v neki družini računali, da bo stal visokošolec do 1000 dolarjev na mesec. Plače intelektualcev so razmeroma nizke — ženska pisarniška moč povprečna zasluži na mesec do 250 I, moška moč do 400 dolarjev, zdrav-nik-stažist v bolnišnioi 380 I. Samostojni zdravnik z licenco zasluži seveda mnogo več, ampak je vse odvisno od tega, koliko dobi bolnikov in v kateri stroki je specialist. Režija lastne ambulante znaša povprečno 1500 $ mesečno in več, davek je tudi zelo visok. Ambulanta prinaša smešno malo (300 do 400 $ na mesec) imeti pa jo je treba. Glavni zaslužek zdravnikov so operacije in konsultaoije po bolnišnicah, kamor jih kličejo po potrebi. Taka potreba še zdaleč ni vsak dan, mimo tega mora biti zdravnik na dobrem glasu in znan. Okoli ene bolnišnice v razmeroma majhnem kraju je 60—70 zdravnikov. Redki bolniki plačajo zdravniške usluge takoj, večina zavlačuje odplačila tudi po šest in več mesecev. Zdravnik ne sme sodnijsko tožiti bolnika za odplačilo, bolnik pa lahko toži zdravnika za kako ponesrečeno operacijo. Zato so zdravniki zelo napetih živcev in kolnejo svoj poklic. Trenutno je v Ameriki precej napeto črnsko vprašanje. Belci vsaj neuradno še zmerom zapostavljajo črnce na vseh pod- Iz zgodovine livarstva Da bi prav poimenovali Predsednik krajevnega turističnega društva, podpredsednik Koroške turistične zveze itd., inž. Dušan Dretnik se je oglasil tudi v našem uredništvu: Sedaj pa javno- vprašajte in povejte, da ne bo kaj narobe... Izdali bodo namreč turistično brošuro z zemljevidom in hočejo, da bo vse enkratno in prav poimenovano. Tako- tudi mora biti pa smo sestavljaloem za to skrb toliko bolj hvaležni. Med drugim gre za naziv tiste mlakuže na Ivarti. »Ivarčki tajht« smo r-ekali tisti zajezitvi, čeprav smo že dolgo in do nedavna že čez in čez kosili. Cisto »divje« za ta kraj in prirodo pa smo zadnja leta hoteli vtakniti za to reč naziv »Bobrovo jezero« -oziroma »Borovo jezero«. Oboje je hudo umetna tvorba in nič ne diši po domači' zemlji. Tako nepri-rodno oziroma protivno-prirodno te stvari tam vendar ne smemo poimenovati. Domačini izpod gore, ki ste že literarno znani za imenitna in prava poimenovanja vseh mogočih reči, povejte svoje. To je iskreno in nujno vabilo. Mislimo, -da mkn-o Ivartnika ni treba iti, jezero pa tista mlakuža -spet ni. Ce bo res kdaj bolj upostavljeno, bi naziv »I var ek a mlaka«, ali nazadnje »Ivarčko jezerce« morda bar ustrezal. H-otuljci, znani talenti vsakršnega poimenovanja, povejte pravi, predvsem domači naziv. ročjiih-, črnci pa zato belcev ne ljubijo preveč in že pričenjajo nastopati proti njim tudi z orožj-em za svoje pravice. Bil je- primer, da so belci vrgli bombo v veleblagovnico, -ker je prodajala črnce-m. Vlada sicer priznava črncem vse državljanske pravice na papirju, nima pa moči, uveljaviti jih povsod v -vsakdanjem življenju. Težko j e napovedati, da bi prišlo v Ameriki do socialistične revolucije. Ni pa tako daleč čas, ko bo črncev v Ameriki vsaj toliko, kolikor belcev, ker se množijo veliko hitreje od belcev, in ni izključeno še večje trzanje med obema- rasama. Mi Evropejci vs-i hrepenimo po dolarjih in gledamo na Am-eriko kot na obljubljeno deželo. To bi bilo prav, če bi se dalo dolarje služiti v Ameriki, živeti pa in trošiti jih v Evropi. Dejansko pa je v Ameriki Naš nekdanji sodelavec — livarski veteran Franc Torkar je tedaj namenil ludi tak popis iz zgodovine livarstva. Začetek je povzel po znanj češki knjigi, potem pa je nameraval nadaljevati livarski razgled po naši deželi. Je že tako prišlo — prej ga je vzelo, a to prvo nastavo vseeno objavljamo. Ulitke so uporabljali že v davnih ča-si-h in so se nekateri ohranili do današnjih dni. V arheološkem muzeju v Torontu .v Kanadi so kitajske litine, predmeti, ki izhajajo iz leta 206 pr. n. št. V kitajskem mestu Tsiang Čžon se je ohranila soha leva, ki je 5,5 m dolg i-n 6,1 m visok. Na tem odlitku je letnica 074 po n. št. Stari Kitajci -so uporabljali legure za umetne in tenke ulitke. Indija, Grčija in druge dežele niso mogle doseči izkušenosti Kitajcev, ker niso imele primernih surovin. Pomanjkanje surovin je zadržalo razvoj litin tudi v Evropi; v srednjem veku pa se je livarstvo le začelo razvijati. V chicaskem muzeju je razstavljenih mnogo predmetov za domačo uporabo, ki so jih izdelali v srednjem veku. Rusija je začela uporabljati litino v 16. stol., v 17. stol. pa -se je začel načrtni razvoj livarstva. Tutsko-kašmirska oblast zelo oster boj za dolarje in delo, življenje pa je tam najmanj štirikrat dražje kot pri nas. Konjun-kturna povojna leta so minila, delo najti j-e več kakor težko, vlada ne izdaja več -dovoljenj za zaposlite-v doseljencev in videl sem takšne, ki so se že vrnili nazaj, ali pa preklinjajo čas, ko so zapustili svoje domove in prišli tja. Naši izseljenci živijo- precej strnjeno v svojih narodnostnih -skupinah. — Tisti, ki so prišli takoj po vojnii-, so- našli primerno zaposlitev, živijo dokaj dobro, morajo pa pridno delati, prihrankov nimajo, ker vse sproti potrošijo. Za vsako specializacijo se morajo ponovno u-čiti in polagati izpite, kar ni tako enostavno že -zaradi jezika-. Neki pa se morajo zadovoljiti tudi s pomivanjem posode po gostilnah ali s čiščenjem parketov po javnih ustanovah in stanovanjih. Preživel sem v Ameriki 10 tednov med svojimi -dragimi. Dobro mi je bilo, videl sem veliko lepega ter srečal mnogo simpatičnih ljudi, ampak z veseljem sem se vrnil domov in toplo mi je postalo pri srcu, ko sem v Zagrebu zagledal svoje p-rijatelje, ki so mi prišli naproti. je bila zibelka ruskega livarstva. Temelji so nastali na Uralu za časa Petra I., ko je -delalo tam že 11 livarn. Vojne so razvoj pospeševale, ker so potrebovale vedno več granat itd. V 18. stoletju -so zrasle livarne okoli Petrograda. Prvi kalupi so bili enostavni, odprti navzgor, brez zgornjega -dela. Kaluparski material je bila ilovica. Kalupe so žgali, okvire pa so začeli uip-orabljati šele, ko so začeli izdelovati cevi. V začetku 18. stol. sc je začelo širiti v Angliji formanje v posek — mokro litje. V srednjem veku pa so izdelovali forme na Sledeči način: Model so napravili iz celega hloda. Kar pa je bilo še -potrebnega, so naprav-ili na hlod vse iz voska, nato pa napolnili z ilovico in potegnili gladek model iz forme. Vosek je ostal v ilovici, ki so jo žgali, in je potem vosek iztekel. To so bile forme, ki jih ni bilo mogoče odpreti, brez okvirov in jeder. Brončeno litino so uporabljali predvsem za lepotičje in domače potrebe. O spretnosti ruskih livarjev je znana naslednja zgodba: Car Aleksander Mihajlovič je poklical avstrijske livarske mojstre, da bi mu ul-ili 120 ton težak zvon. Mojstri so mu Tekli, da bodo za to delo potrebovali 5 let. Tedaj pa -se je neznani ruski mojster prijavil, da bo opravil delo v enem letu, in ga je res. Veliki zvon, ki telila 200 ton, pa to zgodbo menda potrjuje ... jeklo v loncih se je pojavilo v Angliji 1. 1824. Leta 1854 je napravil Bernard takšno ponev, da žlindra ni mogla v formo, 1. 1867 pa je Francoz Martin izumil postopek, ki ga še danes uporabljamo v martinovkah. Tako je doseglo livarstvo moderno stopnjo i-n se začelo še bolj izpopolnjevati. Precej nakajen se vrača Jaka pozno ponoči domov. Preko ceste gleda svojo hišo in modruje: »Trideset let že stanujem v tej hiši pa nisem vedel, da teče mimo reka. Bomo pa plavali ...« Jaka sleče suknjič in se požene z glavo naprej na cesto ... »Kaj, pa še zmrznjena je?!« — Kako ste se drznili poljubiti mojo hčer sredi noči...? — Da, zdaj ko je dan, se tudi jaz temu čudim. Izdaja upravni odbor Železarne Ravne — Urejuje uredniški odbor — Tiska: CP Mariborski tisk v Mariboru — Odgovorni urednik: Avgust Kuhar Redakciju te številke je bila zaključena 13. novembra 1963. »KOROŠKI FUŽINAR« Ob ureditvi arhiva podjetja smo končno prečistili tudi odložitve našega glasila. Vse -prek-o arhivskega minimuma bo izločeno. Sporočamo vsem, ki se zanimajo za izpopolnitev letnikov, da morejo dobiti pri arhivarju oenitralnega arhiva Ivanu Verš-ni-ku morebitne manjlkaj-oče številke še za več let nazaj. Javite se torej čim-prej in povejte tu-di drugim interesentom, ker bo ob zaključku letošnjega leta izločena vsa stara naklada in lista za nazaj ne bo mogoče več dobiti. Uredništvo STROŠEK za »koroški fuZinar« Po zakonu -o -tisku Objavljamo (-menda edini v državi) stroške za prejšnjo številko našega lista, in -sicer: OP »Mariborski -tisk« — ti-sk..................................................... 542.500 din OP »Mariborski -ti-sk« — -k-lišeji................................................. 101.200 din OP »Mariborski ti-sk« — odiprema.................................................... 4.215 din Honorarji za tekstni in slikovni material.............................. . ■ ■ ■ ■____43.900 din Skupaj 691.815 din To se ipravi, da je bilo zadnjič nekaj dražje, a številka je bila toliko obsežnejša in izdelali smo nekaj več klišejev. Ponovne podražitve natiska namreč še ni bilo.