98 Ode Johna Keatsa Prevedel in uvodne besede napisal Andrej Arko Imenitnost in plemenitost se \ umetnosti ne merita po stanovih »Pesnik lepote in dognane spevnosti« John Keats — od njegove smrti mineva letos 160 let — je bil namreč sin konjarja in gostilničarjeve hčere toda noben angleški pesnik ni bi imenitnejši poet in plemenitejši liri! v iskanju lepote pri človeku in v naravi, kakor je zapisal ameriški slovstveni zgodovinar Guy Smith. Pr Johnu Keatsu se je torej stara resni- Johnu Keatsu se je torej stara resnica, da se pesnik mora roditi, pokazala kar najbolj prepričljivo. Toliko bolj, ker tudi sicer ni mogel dobiti kake posebne vzgoje, saj je že petnajstleten osirotel, povrh tega pa je potem živel še komaj enajst let. Pesniti je torej mogel, če upoštevamo leto izida njegovih prvih pesmi, le kaka štiri leta. Kljub temu pa je v tako kratkem času ustvaril poezijo, ki do danes v svetu še ni pozabljena. Njegovo pesniško vodilo je bila neomajna vera v lepoto, zato tudi nikoli ni bil kak buren in hrupen romantik. Njegov stih ne zveni zagrenjeno, ampak se samo poigrava z melodijo v izbranem pesniškem izrazu. SODOBNA Ljubezen — kaj je to? Lutka lišpava, LJUBEZEN ki jo v brezdelju božaš in slaviš; tako božanska slika blagih zmot, da misli si mladost — norost, kako božanska bo, če bo ljubila, pa zato čez vse poletje koprni, da v krono ljube spremeni glavnik 99 Ode Johna Keatsa in wellingtonski škorenj v Romeov, da je vhod sedem dom Kleopatre, Antonijev naslov pa Brunsvvick Square. Bedaki! Če je strast razvnela svet, če je vojščake zmedla sla kraljic, ne vem, zakaj bi takšna srčna bol bila vsakdanjejša kot rast semen. Bedaki! Vendar, če mi združi kdo Kleopatrin stopljeni biser spet, bom rekel, da ljubezen je za vas. TI, KI TI BRIL JE Ti, ki ti bril je zimski piš v obraz, ZIMSKI PIŠ ki gledal si snežen oblak v megli, V OBRAZ in krošnje brestov pod zmrzaljo zvezd pomlad bo zate kakor žetve čas. Ti, ki edina knjiga ti bila je luč teme popolne in si z njo se hranil ob nočeh, pogreznjen v mrak Pomlad bo zate kakor trojni svit. Naj ne skrbi te znanje — nimam ga, pa vendar je moj spev kot topel dih. Naj ne skrbi te znanje — nimam ga, pa vendar me Večer posluša. Kogar brezdelje žalosti, ne, ta ni len in buden je, kdor misli, da že spi. O KOBILICI Spev zemlje se nikoli ne konča: IN CVRČKU ko vroče sonce ptice prepodi v drevesni hlad, tedaj se oglasi iz živih mej, iz svežega sena Kobilica, ki vneto crkuta v razkošen dan poletja — nikdar ni radosti sita; trudna od norčij k počitku med plevel v mir odskaklja. Res poezija zemlje nima meje: celo zvečer pozimi, ko zmrzal vse vklene v mir, si nad ognjiščem rad na toplem poje Cvrček vse glasneje — in kdo, ki v spanec tone, bo zaznal, kot da Kobilica cvrči iz trat. 100 Andrej Arko OB PRVEM SREČANJU S HOMERJEM V CHAPMANOVEM PREVODU Precej kraljestev zlatih sem obšel in mnogo krajev, kjer zvenči denar, bil med zahodnimi čermi čolnar, kjer pel mnog bard Apolonu je spev. Pogosto se mi svet je razodel, ki mu Homer naguban je vladar; a nikdar se mi ni razkril ves čar, vse dokler Chapman ni me zanj ogrel; bilo mi je, kot gledal bi v nebo, ko se na njem pojavi nov planet; bil sem kot Cortez, ki mu je oko orlovsko zrlo v tihomorski svet — ko skupaj z moštvom, ki je z njim prišlo, na Darienu stal je ves prevzet. ODA OTOZNOSTI Ne hodi k reki Leti in nikar ne vari iz omeja strupov več; naj čela ne poljubi ti nikdar razhudnik, grozd Persefonin rdeč, in venca si iz jagod tis ne vij, naj ti ne sedata grd hrošč in molj na mračno Dušo, tudi puhast čuk naj ti ne dela družbe v žalosti, saj bodo sence same bolj in bolj zastrle ti sledi duševnih muk. A ko otožnost legla bo z neba nenadoma kot jokajoč oblak, ki velim cvetkam narosi dežja in ki ovije grič v aprilski mrak, zaglej se v rožo in ne boš potrt in v mavrico, ki iz sipin se pne, in v cvet potonike, ki ves žari, dn če popade tvojo ljubo srd, za roko zgrabi jo, če se upre, in pij, pij iz globokih ji oči! Saj je v Lepoti — ki jo čaka smrt; v Veselju, ki pošilja nam poljub Ode Johna Keatsa v slovo; v Užitku, ki je v bol zazrt in ki na ustih se sprevrže v strup. Zares, prav v tem svetišču vse Slasti oltar Otožnosti je skrit, samo izbrancu znan, ki bi z jezikom prej znal streti grozd Veselja ob nebo; ta pil bo žalost njene oblasti in visel sredi njenih bo trofej. ODA O GRŠKI ŽARI Sladak je spev, ki slišiš ga, a spev neslišen je še slajši; še zapoj zato, rog tihi, brez glasu napev — ne čutnemu ušesu, duhu poj; ti, fant pod drevjem, vedno boš igral, in drevje se nikdar ne obleti; čeprav zreš k njej, Ljubimec, si ji tuj in ji nikdar poljuba ne boš dal; a ker ne more proč, glej, ne žaluj: ob tebi lepa stala bo vse dni. Ah, srečne, srečne veje, ki vam čas ne bo nikdar zelenih listov vzel; in srečen ti, ki frula na ves glas ti večno bo igrala nov napev; Še srečnejša ljubezen, ki vse dni vsa mlada, vroča boš delila slast in sanje, ki ne ostariš nikdar in boš vse dni nad zemskimi strastmi, ki v srcu puščajo sled trpkih brazd, na čelu pot in na jeziku žar. Neskrunjena družabnica miru, rejenka Tihosti in davnih Let, ki mi s podobo cvetno, brez glasu vse slaje bajaš zgodbo kot poet: kaj pravi z lovorjem obrobljen lik teh boštev ali smrtnikov, ta spev iz Tempa in arkadijskih dolin? Kdo so, kaj so? Čemu te kretnje dev? Kak blazen lov je to? Kak beg in vik? In kak zanos? Kak rog in tamburin? 101 102 Andrej Arko Kdo so vsi ti, ki žrtvovat gredo? Skrivnostni svečenik, na kak oltar telico vodiš, ki ječi v nebo, odeta v cvetnih kit zeleni čar? Kje si, o mestece, kje je ta kraj, kjer v breg nad morje v citadelo pne se v rosnem jutru cesta brez ljudi? O, mestece, glej, s cest na vekomaj je zginil hrup, ne vrne se nihče povedat več, zakaj nikogar ni. Lik atiški! Prelepa slika! Rod iz marmorja sklesanih mož, žena, gozd razkošaten in med travo pot! Podoba nema! Vnemaš nam duha kot večnost: hladne pastorale žar! Ko bo ta rod izničila starost, boš ti ostala, sredi stisk, težav človeku blizu, in s teboj modrost: »Lepota je resnica — le to stvar spoznal si in le to naj bi spoznal.« POJASNILA Sodobna ljubezen: pesnikov posmeh nestalnih ljubezni mladih, in wellingtonski škorenj v Romeov — zaljubljenemu dekletu se zdijo celo obaltni vvellingtonski škornji (nekdaj modni visoki škornji, ki so prekrivali koleno, zadaj pa so bili prirezani, imenovani po vvellingtonskem vojvodu) taki, kot jih je nosil slavni ljubimec Romeo, namreč nizki škornji iz mehkega usnja. Amonijev naslov pa Brunswick Square — zaljubljenemu dekletu se zdi, kot da bi živel njen Antonij (Mark, rimski vojskovodja, Cezarjev prijatelj, Kleopatrin ljubimec) kje na londonskem trgu Brunsvvick. Kleopatrin stopljeni biser spet — egipčanska kraljica znana tudi po tem, da je spila raztopljeni biser. O Kobilici in Cvrčku: spesnjeno za stavo z Leighom Huntom; stavo je dobil Keats, ker je napisal ta sonet v manj kot četrt ure; velike začetnice pri nekaterih samostalnikih v tej in še drugih pesmih so ostanek klasicistične poetike. in kdo, ki v spanec tone, bo zaznal — tistemu, ki se mu že dremlje, se bo zazdelo. Ob prvem srečanju s Homerjem v Chapmanovem prevodu: Keats opisuje svoje navdušenje nad Homerjevimi spevi, ki jih je prevedel George Chapman, z bogatimi primerami, kakor jih naj naslikajo daljna potovanja, pogumna odkritja, vznemirljive nove pokrajine. kjer pel mnog bard Apolonu je spev — Apolon je grški in rimski bog svetlobe, lepote, glasbe, pesništva itd. bil sem kot Cortez, ki mu je oko — Keatsova pomota, ki pa ne zmanjšuje vrednosti mojstrskega soneta, enega njegovih najboljših; Panamske kopne ožine namreč ni prvi prešel Hernando Cortez, ampak vasco Nufiez de Balboa. na Darienu stal je ves prevzet — divje območje jugovzhodno od sedanjega Panamskega prekopa v Kolumbiji. Oda otožnosti: izraža pesnikovo prepričanje, da mora človek izrabiti svoje trenutke »otožnosti« za poetični navdih. 103 Ode Johna Keatsa Ne hodi k reki Leti in nikar — v grškem bajeslovju reka v Hadu, ki je vsakomur, kdor je pil iz nje, izbrisala spomin; reka pozabe. razhudnik, grozd Persefonin rdeč — v grškem bajeslovju Zeusova hči, ki jo je ugrabil Pluton in si jo postavil za vladarico spodnjega sveta. Saj je v Lepoti — jo najdemo, obstaja; — namreč Otožnost, njegova »Ljuba«, ki ima svoj oltar v Lepoti, Veselju in Užitku, kot pojasnjujejo naslednji verzi. Oda grški žari: ena najslavnejših Keatsovih pesmi, opeva trajnost umetniške lepote v nasprotju z minljivostjo človeškega življenja; opisuje poslikave in reliefe na starinski grški žari. iz Tempa in arkadijskih dolin? — Tempe se imenuje soteska v Tesaliji, Arkadija pa pokrajina v antični Grčiji; preprosto pastirsko življenje prebivalcev je postalo pri-slovično. Lik atiski! Prelepa slika! Rod — Atika je grška pokrajina, kjer leže tudi Atene. Celotna pesem zahteva od bralca precej zbranosti in zavzetosti — kot pač vsako doživetje prave umetnine ni kar tako dano.