STUD. KN JI ŽN ICA V MARIBORU

mi

ŠMARSKA

DOLINA

PRED

STO

LETI

Tujskoprometna zveza

za bivšo Mariborsko oblast

Maribor — Trg svobode - Grad

Glavno zastopstvo »PUTNIKA-d.  d. Beograd.

Daje podrobne informacije in deli prospekte po¬
sebno vseh turističnih krajev Slovenije, zdravi¬
lišč, letovišč, planinskih postojank kakor tudi
posameznih turističnih obratov, hotelov, penzio¬
nov itd.

Daje interesentom brezplačne nasvete za potova¬
nja, deli prospekte, sestavlja rute in programe
za potovanja in nudi vse ostale usluge in na¬
vodila za potovanja v tu- in inozemstvo.

Nudi vse vozne karte za železniški, pomorski in
zračni promet v tu- in inozemstvu, po original¬
nih cenah, z vsemi možnimi popusti.

Kupuje in prodaja vse valute po najugodnejših
dnevnih cenah, izdaja kreditna pisma, potovalne
čeke in hotelske bone.

Prireja splošno priljubljene izlete z železnico in
udobnimi avtokari v tu- in inozemstvo ter orga¬
nizira cenena pavšalna potovanja in bivanja na
Jadranu.

Brez skrbi, poceni in udobno potujete
s posredovanjem »Potnika«

Biletarne in informacijske poslovalnice:

Celje, tel. 119,

Dravograd-Meža, tel. 2,

Gornja Radgona, tel. 21,

Maribor, Trg svobode-Grad, tel. 21-22, 21-29,

Ptuj, tel. 23,

Rogaška Slatina, tel. 1,

Šent lij, državna meja (za avtomobiliste), tel. 6.

Šmarje pri Jelšah

J. G. SEIDL:

ŠMARSKA DOLINA
LETA 1838.

POSLOVENIL IN PRIREDIL
DR. P. STRMŠEK

1938

Izdalo in založilo Muzejsko društvo v Celju

Celjski profesor in nemški pesnik
Johan Gabriel Seidl je opisal
vtise svojega potovanja iz Celja
v Šmarsko dolino v »Steiermar-
kische Zeitschrift« 1. 1838. Ob
stoletnici prinašamo ta opis v
prostem prevodu.


*

Menda ni knjige, ki bi ne vsebovala
vsaj enega prikupnega mesta, ravnota-
ko pa menda ni najti pokrajine, ki bi
ne imela ničesar privlačnega, zanimi¬
vega ali poučnega. Saj niso niti najza¬
nimivejše tiste knjige in ne najčudovi¬
tejše tiste točke, ki jih povsod hvalijo
in priporočajo. Najbolj presenetljive
stvari čitamo in vidimo cesto tam, kjer
jih najmanj pričakujemo. O tem sem se
že večkrat prepričal in nikakor ne mo¬
rem zanikati, da sem iz nekega upravi¬
čenega nasprotstva do predsodkov za¬
padel ravno v predsodek posebne vrste.
Tako kakor namreč ne obiskujem silno
hvalisanih krajev nikoli brez nekega
nezaupanja, tako rad delam s posebnim
pričakovanjem izlete, ki jih še ni opisal
navdušeni moj predhodnik kot posebno
uspešnih, da, celo v trdnem prepriča¬
nju, da se bom vrnil z bogatimi rezultati.

Ta občutek me je tudi navdajal, ko
sem stopil na voz, da se popeljem ne¬
kega meglenega poznopoletnega jutra v
nižine na vzhodno ••stran celjskega
okrožja na večdnevni izlet. Te kraje,
kjer se prijetno menjujejo ljubki grički
in ljubeznive doline, poznajo mimogrede

5

le oni, ki hite iz Celja ali preko Celja
k zdravilnim vrelcem Rogaške Slatine.
Jaz pa sem si ravno te kraje izbral za
točnejše ogledovanje.

Neposredno za mostom preko Voglaj¬
ne zunaj Celja se spremeni lepa in širo¬
ka Savinjska dolina v ožjo, a ne manj
prijazno dolino, ki jo, čeprav je le na¬
daljevanje prejšnje, raje imenujemo
Voglajnsko dolino, po potoku, ki se leno
po njej pretaka in jo v sto kotih in
ovinkih kakor kača prepleta. Na levi
strani potoka, od katerega se cesta pod
južnim hribovjem večkrat oddalji, pri¬
demo že čez četrt ure ob obcestni ograji
in ob pričetku slikovite dolinice z mlini
preko lesenega mostu, na katerega
zadnjem delu stoji pisano poslikan križ,
na desni breg in po strmem pobočju v
plemenito Teharje. Ves čas se je oko
paslo po prelepi pokrajini, ki se razpro¬
stira med Voglajno in tri ali štiri milje
oddaljenimi Konjiškimi gorami. — Po
ljudski povesti imajo Teharski plemiči,
ki štejejo vsi skupaj le za enega ple¬
miča, svoje predpravice zaradi celjskega
grofa, ki je napravil v neprijetni zadevi
sladek obraz, ko ga je zasačil neki kmet
v prepovedanih okoliščinah s svojo
hčerjo. Grof je znal preprečiti kako ne-

6

ljubo srečanje s podaritvijo blesteče
milosti. Pravijo, da se je to zgodilo na
Bežigradu, daleč po dolini vidnem gra¬
diču, ki severozahodno od Teharja tako
vabljivo gleda s holma, kjer stojita dve
smreki kakor dva ogromna čuvarja ob
vhodu v grad.

Na velikem prostoru sredi vasi se ce¬
sti razdelita pred podružnico sv. Stefa¬
na. Na levo pelje pot proti Blagovni,
važnemu gradu z vrtnimi nasadi, ribniki
in mnogimi znamenitostmi; tja je mo¬
goče dospeti v eni uri. V isto smer je
peljala stara cesta na Slatino. Desno,
ali pravzaprav naravnost pa vodi nova
cesta na Slatino, in tej bomo sledili. Na
levi strani vidimo na terasastih hribih
dve cerkvici; spodnja, v bližini mogoč¬
no zidanega župnišča, je župna cerkev;
zgornja, posvečena sv. Ani, pa je cilj
velikega romanja. Na zahodni strani
cerkvice je prav hvaležen razgled po
Savinjski dolini. Vzhodna stran pa je
ob cerkvenih slovesnostih zelo živa,
kajti pod lepimi hrasti, ki delijo senco
temu hribu kakor vsem višinam in paš¬
nikom v okolici, se zbira pisana družba
romarjev, kupcev," prodajalcev, zijal,
beračev in posredovalcev.

Cesta se znižuje polagoma zopet k

7

Voglajni; preko nje je mogoče videti
zapuščene ovinke in gozdnate kotline
visokih gor, ki mejijo na Celje od južne
strani. Na sedlu zagledamo Sv. Janeza
pod Prožinom in pred njim, od gozdna¬
tega griča napol zakritega Sv. Lovren¬
ca. V tesni, od gozdnatih višin na desni
in od Voglajne na levi, dospemo do mli¬
na v Opoki, kamor hodijo Celjani radi
na izlet, kjer si po enourni hoji privo¬
ščijo steklenico domačega vina in skle¬
do tolstih rakov. Tu prehaja Voglajn-
ska dolina v rodovitno ravnino, ki se
imenuje Anderburška dolina. To ime
prihaja od gradu, ki je tukaj stal in
se imenoval »die andere Burg«; na tem
mestu stoji danes levo od ceste lepa
hiša z zelo dolgimi gospodarskimi po¬
slopji na desni strani ceste. Okoli hiše
se najdejo še skromni sledovi starega
obzidja v slaboten spomin na morda
mogočno prejšnje obzidje, ki ga je na
povelje svojega gospoda uničil Jan Vi-
tovec. Ker se je torej ta graščina, ki
so jo podedovali škofje Krški (1377),
nato grofje Celjski in pozneje v pomla¬
jeni obliki Mihael Zezker (1611), rod¬
bina Ramschiessel (1669 -1673), grofje
Schrottenbachi (1731), grof Thurn
(1742), plemiči Jakomini in Gadolla

8

(1783), imenovala »die andere« — dru¬
ga, nastane naravno vprašanje, katera
graščina je prej vladala nad to dolino.
Rešitev tega vprašanja se najde v raz¬
valinah gradu, ki kronajo vrh skoraj
naravnost onstran Voglajne stoječe go¬
re. To so preostanki gradu Ritnika,
lastnine okoli leta 1840. izumrlih vite-
zev Rifniških, ki so poleg te gospoščine
imele še Salek v celjskem okrožju in
trdnjavo Strechau na gornjem Štajer¬
skem in katerih ime zasledimo že v 13.
stoletju. Značilna je sorodnost obeh
graščinskih imen Reichenek (Ritnik) in
sosednji Reifenstein (Blagovna).

Tukaj, približno 1 y t  milje iz Celja,
se cesta drugič razcepi, ko se je že prej
stranska pot v južno smer med viso¬
kimi gorami odcepila proti Planini.
Levo na pobočju zagledamo trg. Sv.
Jurij. Na desno stran dospemo mimo
neke gostilne preko mostu na levo
stran Voglajne in v tej smeri v žusem-
ski okraj. Mi ostanemo zvesti svoji
ravni črti in dospemo do nizkega hol¬
ma, na čigar vrhu stoji podružna cer¬
kev sv. Ahacija s koničastim stolpom,
kar izgleda prav slikovito. Voglajna se
odmakne na desno stran, kjer pa ob
naglih nalivih, čepav je še blizu svo-

9

jega izvira, vseeno ne more zatajiti
svoje zahrbtnosti.

Most, ob katerem stoji podeželski
mlin, čigar kolesje sučeta dva tukaj se
stekajoča potoka, vodi v občino Gro¬
belno, temno, k okraju Zusmu spada¬
jočo vas s slabimi, na vremenski strani
od deževnega juga počrnelimi lesenimi
hišami. Meni je bil ta del najbolj zo-
pern od vse ceste. Ta pokrajina ima
nekaj zapuščenega, nezadovoljivega na
sebi. Niti ni gor, ki bi s svojo silo vpli¬
vale, niti hribov, preko katerih bi bilo
mogoče gledati, pač pa so tu zaliti
močvirnati travniki s sumljivo močvir¬
sko travo, grapasta, tudi pri najlep¬
šem vremenu komaj vozna cesta; to vse
daje sliki žalostno, strahotno lice. Edi¬
no cerkvica Mala Svetina (Sv. Marija
v Završah), kjer se pogosto najde ved¬
no zeleno božje drevce (Quercus ilex)
z gladkimi, zobčastimi in bodečimi listi,
s katerim si tukajšnji ljudje tako radi
krase svoje mogočne, včasih več sež-
njev visoke, s pisanimi trakovi okinča-
ne butare na cvetno nedeljo, se sveti
kakor tolažeč prst proti nebu na levi
strani s hriba v to žalostno pustinjo.
Naslednji kraj je župnijska vas Sv. Vid
s čisto posebno oblikovanim stolpom in

10

svojim latinskim kronografom. Od tod
gremo preko nizkega hriba, na čigar
hrbtu na desni se pričenjajo gozdovi,
na levi pa močvirni in malo rodovitni
travniki in njive, dokler ne pridemo
čez nekaj časa nedaleč od hiše nekega
tesarja do mesta, kjer se pokrajina
odpre. (Sedaj pri Halerju.)

Presenetljivo zaokrožena slika okle¬
ne v gorski okvir vse tiste ljubke toč¬
ke, do katerih posamezno nameravam
popeljati svoje bralce. Nisem še našel
kmalu takega mesta, ki bi nudilo očem
bolj zadovoljiv razgled, zlasti še, ko
ga zagledaš tako nepričakovano.

Na desni tvorijo nizke z gozdovi ob¬
rasle gore in valoviti z vinsko trto za¬
sajeni hribi, ki jih kakor pena vrha
vala krasijo cerkvice in ki se polagoma
dvigajo proti Boču in njegovim izrast¬
kom, prave kulise ljubeznivi dolini, kjer
idilično mirno leži prelepa župna vas
Šmarje z rdečimi strehami svojih hiš.
Križem položene njive, gozdovi, raz-
trošene vasi in senčnati vrhovi v pisani
razvrstitvi obdajajo to vas, dočim ji
veliki grad Jelše na levi strani na vrhu
hriba daje varstvo zakonov, na desni
pa Kalvarija sv. Roka varstvo vere.
Mogočni Donati in raztegnjeno Macelj-

11

sko pogorje zapirata ozadje proti
vzhodu.

Na levo od ceste, od koder je mogoče
uživati tak razgled in ki vodi zopet v
nižino, se odcepi preko ilovnatega trav¬
nika poljska cesta naravnost, v grad
Jelše. Ob gospodarskih poslopjih med
slabo obdelanimi sadovnjaki in vrtovi
pridemo naravnost do grajskega vhoda,
kajti grad je na vse strani odprt in ni¬
ma pravega dvorišča. Zgrajen je v no¬
vejšem slogu in ima dvoje nadstropij,
katerih zgornje je bilo v
najnovejšem času predelano v prostor¬
ne žitnice. V pritličju pa so pisarne,
stanovanje za osobje in nekaj uradni¬
kov ter gospodarski prostori. Veličast¬
na je veža v prvem nadstropju, ki je
s štukaturami in stropnimi slikami, ki
prikazujejo scene iz slovenskih kmet¬
skih vstaj, ter portreti iz časa Gaisru-
ckov bogato okrašena. Stanovanjske
sobe so visoke, svetle, prijazne in pro¬
storne ter imajo proti vzhodu prekra¬
sen razgled. Na severni strani je bila
v pritličju še nedavno graščinska ka¬
pela, nad njenim vhodom je bil še o-
hranjen distihon, ki kaže na leto 1729.
in na svetega Karla kot njenega nek¬
danjega patrona.

12

Druga kapela, oddaljena nekaj sež-
njev od gradu proti zahodu, je služila
za klet. Tej nasproti je na novo zgrajen
pod. V splošnem je grad, ne glede na
njegovo slikovito lego, med lepšimi in
bolje urejenimi v okrožju. Obžalovati
je, da zaradi gospodarskih skrbi zad¬
njim posestnikom ni bilo mogoče posve¬
čati večje pažnje vrtnim nasadom na
južni strani gradu, kar bi mu bilo ljub¬
kost brez dvoma povečalo. Sploh pa za¬
služi sedanjega lastnika gospoda Raj¬
munda Novaka trud za popravilo zunaj
in znotraj gradu, pohvalo in priznanje.

Ime Erlachstein menda toliko pomeni
kakor Stein in der Erlenau, na kar meri
najbrž tudi slovensko ime Jevška
graščina ali Jelše od jelš. V resnici še
stoje tu in tam v okolici posamezno in
v skupinah košate jelše, morda zadnii
udje tiste vrste, ki je v družbi hrastov
obdajala močvirnate travnike in obra-
ščena obrežja potokov.

Prvi posestniki tega gradu, v kolikor
je mogoče dognati, so bili gospodje
Erlachi, ki so imeli tudi posestvo Erlach
ali Erlaehhof, najbrž. Pristava pri Lem¬
bergu v okraju Zbelovem. V listini mej¬
nega grofa Otokarja I. za samostan
Rein (1146) je podpisan kot priča neki

13

Eberhard von Erlach. Neki Heidenreich
von Erlach se imenuje med dobrotniki,
ki so naklonili samostanu Admontu
pod njegovim prvim domačim opatom
Luitpoldom (1168) znatna darila. Tudi
Otokarjeva predajna listina štajerska
(1186) ima Eberharda von Erlach med
pričami. Nekega Ulrika von Erlach in
njegovo hčer Elsbet najdemo zabeleže¬
na leta 1355. Pozneje je Erlachstein go¬
spostvo Hohenwarterjev, od katerih je
prešel kot deželno knežji zajem na Gais-
rucke, neki star švicarski viteški rod,
ki je dosegel 10. julija 1638 plemstvo.
Leta 1666. je prejel Ludvik pl. Gais-
ruck Erlachstein v zajem. Leta 1799. je
kupil posestvo Anton Nagy. Sedanji
lastnik je Raimund Novak.

Tej gosposki, ki upravlja tudi dežel¬
no sodnijo v Cerovcu, je podrejenih 13
davčnih občin s 4560 dušami.

Na vzhodni strani gradu se združi
cesta, ki pelje iz Šmarja h gradu, ob
vznožju hriba z znamenito staro cesto v
Slatino. Na levi strani se vije skozi
hrastov gozdiček pot preko polja, ki
nas pripelje v pičli četrt ure v vas
Šmarje. Tu dospemo nad starim poko¬
pališčem najprej v župno cerkev, ki jo
je že zaradi velikega števila župljanov,

14

še bolj pa zaradi romarjev, ki pridejo
ob gotovih praznikih, res treba po¬
večati, kakor to predlagajo. Sedanja
cerkev je nastala na ta način, da so jo
postopoma dozidavah k prvotni kapeli
za velikim oltarjem, ki je posvečen
Materi Božji. Kronostihon vam kaže
letnico 1751. Ohranjene fresko slikarije
spadajo med boljše te vrste. Marmor¬
nati obod stebrov in obočni podstavek
sta bila iz nerazumljivih razlogov z
apnom prebeljena.

Na desni strani vrat in zakristije je
nagrobna plošča leta 1758. umrlega
župnika Matevža Vrečarja, za Šmarje
zelo zaslužnega dušnega pastirja, ki ie
ustvaril lepo Kalvarijo in kapele. Napis
ga označuje za matematika.

Prizidek, ki je sedaj prava cerkev,
ima na oltarju podobo Marijinega Vne¬
bovzetja, ki jo je osvežil pred kratkim
graški slikar Wachtel. Tudi fresko slike
na stropu tolmačijo v primerih cerkveno
pesem Ave maris stella. Desno od ol¬
tarja ob stolih, ki jih je presenetljivo
malo, zagledamo nagrobno ploščo bra¬
tov Jurešičev, od katerih je bil eden
župnik v Šmarju, 'drugi na Ponikvi
tretji pa v Zibiki.

Zunaj, na vzhodni strani cerkvenega

15

obzidja stojita dve odprti in neuporab¬
ljeni kapeli s kamnatimi spovednicami;
v eni je kip križanega Odrešenika, v
drugi pa velikanski leseni kip nadan¬
gela Mihaela, na kar veže povest sle¬
dečo zabavno zgodbico: Ko so namreč
nekoč nastanjeni vojaki svojo kuhinjo
povečali z ukradenimi šunkami in so se
vaščani pritožili, ni bilo mogoče najti
krivcev in corpus delicti, dokler ni neki
mladenič naznanil, da je meso na veliki
tehtnici velikanskega nadangela, kamor
so jo pretkane lisice v vsej naglici
skrile. (Kip je sedaj v cerkvi.)

Zvonik ima letnico 1804. in zvonjenje
ni neprijetno ubrano.

Nasproti cerkve se dviga gora Kal¬
varija, na katero pelje popolnoma tla¬
kovana, le od stopnic prekinjena, pač
več ko seženj široka pešpot. Predno pa
stopiš na to pot, zagledaš v ospredju
na desni ljubko zidano gostilno, pred
katero se običajno ustavljajo vozniki
za Slatino, celo še sedaj, ko je mogoče
po dobro zgrajeni cesti iz Celja tja do¬
speti z dobrimi konji v 3 K — 4 urah.
Ob strani pred njo skoraj v središču
vasi stoji pod vrbami žalujkami stude¬
nec, ki dobiva svojo vodo od nedaleč po

16

ceveh in ima napis, da je zgrajen leta
1821.

Na levi stoji lepo zidano župnišče,
ki ima zabeleženo leto 1747. kot leto
svoje zgraditve. Gostoljubno stoji tu
in v njegovi snažno urejeni notranjo¬
sti se dobro mnenje, s katerim popot¬
nik vstopi, tudi potrjuje. Brez dvoma
je to najprijaznejše poslopje v vasi, ki
sc ga po zadnjem požaru leta 1790.
prav čedno zopet postavili. Šmarski po¬
tok namaka ta kraj.

Nastopimo torej romanje na Kalva¬
rijo pri Sv. Roku, kamor prispe sre¬
di avgusta letno šest do osem tisoč
ljudi! Mimo virčka nad župniščem pri¬
spemo na tlakovano pot, ki gre precej
daleč navkreber najprej naravnost, po¬
tem v cik cak ovinkih ob gozdni pre¬
seki. Na nosovih teh ovinkov je ravno
dovolj prostora za prodajalce, točilce,
šotore in vozove, ki breg ob romanjih
naravnost oblegajo. Ne da bi bila ta
božja pot sama na sebi tako velikan¬
ska, vendar zbudi tembolj naše zani¬
manje, če pomislimo, da jo je ustvaril
en sam pobožen duhovnik, ne glede na
to, da je njen položaj "srečen in resnič¬
no slikovit, kar mora dvigajoče vpli¬
vati, tako na navadnega kakor na ra-

17

hločutnega človeka že opozorilih na
blagoslov krščanstva.

Od vznožja do vrha naštejemo 13
kapel, ki nam kažejo navadne zgodbe
iz trpljenja Zveličarjevega. Kapele so
vse zidane iz kamna, z oltarji, mreža¬
mi, čednimi freskami na zunanji stra¬
ni in v notranjosti z dobro napravljeni¬
mi kipi iz lesa ter se prijetno razliku¬
jejo od drugih kričečih, preobloženih
in že strašnih slikarij in rezbarij, ki jih
najdemo tako pogosto v slovenski de¬
želi. Prva kapela ima letnico 1758 in
vzbuja mnenje, da so breg krasili od
zgoraj dol, ker najdemo višje zgoraj
starejše letnice. 2e od prve kapele uži¬
vamo prost razgled preko vasi in rav¬
nine za njo. Če človek tako stopi na
kamnato prižnico, ki stoji ob eni teh
kapel, in se ozira po hribu in velikem
prostoru do vasi in si misli, da je vsa
ta pokrajina živa od tisoč in tisoč ljudi,
ki se zibljejo na prstih in z ramo ob
rami poslušajo tolažbo, ki jo vsrkavajo
kot bogato plačilo za trud večurne poti,
da jo ponesejo kot popotnico za dolgo
dobo celega leta domov, mora postati
navdušen za svete pravice duhovnika,
ki z močjo svoje besede vpliva na ti-
sočglavo množico, ter se spomniti na

18

Jana Kapistrana, ki je navdušil Dunaj
s tujo, latinsko govorico, in na Marka
Avijana, ki mu je pred odločilno bitko
za Dunaj stregel sam kralj Sobieski pri
sv. maši! Koga ne prevzamejo take sli¬
ke v solnčnem okviru božjega sveta,
kakršen je tukaj, ko zagleda na oni
strani vasi pokopališče, žalostno zna¬
menje naše smrtnosti, ki primeša k
vsaki, sliki našega življenja svojo
barvo ?!

Take občutke neseš skoraj do vrha,
ki ga dosežeš počasi po ovinkih in stop¬
nicah v kratki polovici ure. Se pod vr¬
hom ne obstaneš brez začudenja pred
podobo Križanega v sredi med obema
razbojnikoma. Podobe so izrezane iz
lesa in poslikane in so, zlasti podoba
Odrešenikova, prave mojstrovine. Nav¬
zlic hitro razpadajoči snovi, iz katere
jih je umetnik oblikoval, so še dobro
ohranjene, ker so obrnjene proti suhe¬
mu severu in zaščitene pred vlažnim
in mokrim jugom s steno, ki je posli¬
kana s freskami, ter s hribom, ki se
še vzpenja zadaj kvišku.

Na desni strani so zaprte svete stop¬
nice, po katerih se vzpenja pobožni ro¬
mar le po kolenih, zaradi njihovega po¬
sebnega posvečenja, ker so v njih vzi-

19

dani ostanki svetega Križa in delci sve¬
tih mož in žen. Na spodnjih vratih nam
pove napis, da je to posebno papeževo
dovoljenje iz leta 1746., na vzhodnih
vratih pa je letnica 1747. Ta vrata vo¬
dijo naravnost h glavnemu oltarju, či¬
gar slika »Kristusova kri« je res prava
umetnina, najbrž iz benečanske šole.
Zaradi miline barv in živahnosti kolo-
rita in pravilnosti navidez lahke risbe
bi jo najraje prištel med Palmova dela.
V zadnjem času jo je osvežil Wachtl s
svojo nežno roko. Tudi podoba na
stranskem oltarju Najdba križa s sv.
Heleno je prav dragocena.

Napis na podstavku glavnega oltarja
imenuje ustvaritelja tega prekrasnega
shajališča romarjev s Štajerske in Hr-
vatske: Matevža Vrečarja, domačega
župnika, 1. 1747. Svete stopnice same
so nizke in dobro ohranjene, iz belega
marmorja (na njih so pod pločevina¬
stimi, z medenimi črkami označenimi
ploščicami spravljeni ostanki deloma na
obeh straneh, deloma v sredini) ter do¬
bivajo prijazno luč skozi široka zamre¬
žena okna.

Nekaj korakov še, in že smo na gre¬
benu zračnega brega, ki nam nudi, če¬
prav ni višji kakor 369 metrov nad

20

morjem, vendar čudovit razgled, da,
kar je celo že več, silno širok pregled
naokoli. S svojo željo, da bi vzbudil pri
čitatelju enak vtis, kakor ga je napra¬
vil ta razgled na mene, sem zopet v
enaki zadregi, v kakršni sem bil vedno,
kadar sem hotel naslikati kako pano¬
ramo. So pač meje, preko katerih pero
ne more in se mora osramočeno umak¬
niti čopiču. Le v malem more prvo isto
storiti ko drugo; kadar pa gre za veli¬
čino, pa ne more doseči več kakor kak
zvesti cicerone, ki pokaže, imenuje, raz¬
loži, vtis pa prepusti goli dovzetnosti
ogledovalca. To službo hočem prevzeti
na tem vrhu in označiti najvidnejše
točke okolice, ki združuje dele štirih
provinc, namreč Štajerske, Koroške,
Kranjske in Hrvatske.

Proti severu vidimo preko nizko leže¬
čega Šmarja spredaj na levi strani grad
Jelše, nad njim zadaj na posameznih
vrhovih, valovitih, do polovice s trto
obraslih, zgoraj gozdnatih hribov od
leve na desno cerkvice sv. Lovrenca,
sv. Nikolaja in sv. Mihaela, zadaj pa
Pohorje. Severovzhodno so v isti smeri
gore Boč, Plešivec in Donati, v sredi pod
njimi župnija Kostrivnica, pred njo pa
na levi ob cesti v Slatino cerkvica sv.

21

Benedikta. Zdaj se obrnemo čisto proti
vzhodu. Da bi imeli kolikor mogoče da¬
leč razgled, gremo nekoliko naprej po
grebenu, do gozdne poti, ki vodi dol k
posestvu Korpule, ki pripada Jelšam in
leži zunaj Šmarja na desni strani ceste
proti Slatini. Tukaj zagledamo preko
vrhov mladega gozda in med brajdami,
ki obrobljajo vinograde na jugovzhodni
strani gore, najbližje na nekoliko niž¬
jem hribčku podružnico sv. Tomaža.
Ozadje tvori tu pogorje Macel; pred
njim se prikažejo na Štajerskem cerkve
sv. Trojice v sredini, na levo od ce¬
ste proti Podčetrtku župnija sv. Petra
na Medvedovem selu, dalje na desni na
Hrvatskem Sv. Peter pri Prišlinu, Ta¬
borsko in gorovje pred Krapinskimi to¬
plicami in kočno prekrasno ležeča Sv.
Ema, za katero se dvigajo že gore so¬
sedne dežele na levi strani Sotle.

Proti jugu se množe zanimivosti, ki
jih zagleda oko, v taki meri, da je
težko točno slediti posameznim krogom.
Posamezne skupine tvorijo v daljavi na
levi 'Medvedje gore na Hrvatskem, na
katerih vznožju onstran leži Zagreb, po¬
tem višine pri Podčetrtku in Kozjem in
večinoma s predgorjem zastavljeni Bo¬
hor. Najvažnejše točke pred nami so od

22

leve na desno Sv. Urban, Tinsko in pred
njim župnija Zibika, Sv. Janez, za njim
Sv. Štefan in gora Rudenca, za njo na
desni pa strmi grad Zusem z obema še
više ležečima cerkvama.

Ako se obrnemo proti zahodu, zagle¬
damo kot mejo na obzorju kranjski
Kumberg, pred njim gorovji Kozje in
Turje med Laškim in Zidanim mostom,
bliže tukaj pa Kalobje in Sv. Rupert, in
gori sv. Roka popolnoma nasproti, loče¬
na po potočku, je na nižjem hribu po¬
družnica sv. Barbare. Točni zahod zapi¬
rajo Solčavske planine, pred katerimi se
kažejo Gozdnik in druge planine v oko¬
lici Celja s svojimi ostrimi obrisi.

• Celotni tej panorami ne manjka niče¬
sar kakor večja voda, ki bi kot utripa¬
joča žila prinesla pokrajini več življe¬
nja in gibanja.

Cerkev svetega Roka je v notra¬
njosti visoka, svetla in prostorna.
V njej je po običaju v teh krajih bo¬
gato zrezljan glavni oltar in štirje
stranski oltarji, izmed katerih enega na
levi strani krasi lepa majhna Marijina
podoba. Nad vhodom v zakristijo za¬
gledamo staro sliko, ki nam kaže še
prav razločno vas Šmarje in hrib sv.
Roka z leseno kapelo, katere zvon kliče

23

Marijin oltar v cerkvi sv. Roka

one, ki iščejo pomoč, na goro, dočim
se na vseh straneh kažejo posledice
hitro razsajajoče kuge. Napis pa pravi,
da je v letu 1645. kuga razsajala v
Ptuju in da sta jo zanesla dva nesrečna
fanta iz vasi Breclave v te kraje, kjer
se je v kratkem tako silno razširila, da
so se ljudje v svojem strahu zatekli
k Bogu in mu najprej postavili leseno
kapelo na gori, kakor jo vidimo na sliki.
Kmalu pa je prišla na mesto lesene ka¬
pele zidana cerkev, kakor omenja to že
napis, 10. aprila 1646. V letu 1740. je
bil ta dragoceni spomenik prvič in leta
1825. drugič prenovljen. Kropilnik za
blagoslovljeno vodo pri vhodu (proti
zahodu) ima letnico 1674.

Iz napisa na oboku pred glavnim ol¬
tarjem spoznamo, da je bila cerkev
postavljena že leta 1646. in leta 1738.
okrašena z rezbarijami in štukaturami,
ki nam na prvi pogled kažejo isto
roko, ki je okrasila sviete stopnica,
cerkev v vasi, grad Jelše in še marsi¬
katero poslopje v okolici na enak način,
ki je morda ustrezal okusu tedanjega
časa. Stranski oltarji »pa so menda sle¬
dili pozneje drug za drugim. Napis ob
stranskem oltarju Srca Kristusovega

25

nam pripoveduje o posvetitvi cerkve in
oltarjev leta 1729.

Tako obhaja najbrž cerkev v svoji
sedanji obliki letos svoj jubilej, ko je
letnica 1738 poslednja, ki nam pripove¬
duje o njeni olepšavi in povečanju, do-
čim bo od njenega postanka poteklo
kmalu že 300 let. (Preslikana še 1.1887.)

Za tistega, ki je našel zatočišče v
Jelšah in lahko vsaj nekaj dni tam
prebiva, je prav zanimivo obiskati tudi
druge cerkvice, ki gledajo tako vablji¬
vo z bližnjih višin. Ravno zavest, da
drugi ljudje take osamele točke le red¬
kokdaj obiščejo — razen bližnjih pre¬
bivalcev seveda, ki slede le klicu svoje
pobožnosti, ne da bi se zanimali za
zgodovinsko posebnost poslopja, samo
da prejmejo iz zidovja le tolažbo svoji
duši —, me posebno vzpodbuja in ni¬
koli ne zamudim prilike, ogledati si vse
tiste kraje, ki mi leže na poti. Od tega
pa imam vedno ta dobiček: zavest, da
sem za majhno ceno poskusil, ali bi ne
našel nekaj zanimivega, in vtise, ki mi
jih nudi na tej poti priroda sama v
bogati množini.

Tako sem šel tudi na tiste tri gričke,
ki nosijo južno in severno od Šmarja

26

podružnice sv. Barbare, sv. Tomaža in
sv. Lovrenca na sebi.

Pot k Sv. Barbari vodi vkreber rav¬
no nasproti oni točki, kjer se stara
cesta proti Slatini pod Jelšami združi
z novo. Ta pot je prav prijeten spre¬
hod. Cerkvica sama, ki slovi med ljud¬
stvom zaradi svoje starosti, ima točne
sledove gotskega sloga. Pri vhodu v
lopi najdemo v kotih na desni bafomet-
skim podobne glave. V notranjosti so
glavni in dva stranska oltarja; na
onem, na levi strani s podobo sv. Pe¬
tra, je tudi napis z letnico 1652, ki se
nanaša menda le na oltar sam. Stolp
ima tri zvonove z letnicami 1691, 1716
in 1766.

Cerkvica sv. Tomaža, jugovzhodno
od sv. Roka, se zdi tudi zelo stara, ni
poslikana, marveč le obložena in ima
nad stranskimi vrati letnico 1673 in na
kropilniku za blagoslovljeno vodo let¬
nico 1680; drugih posebnosti nima.

Posebno slikovita pot pa vodi seve¬
rozahodno od Jelš med vinogradi do¬
ber čas po stari slatinski cesti k Sv.
Lovrencu. Na vrhu pridemo do kmet¬
ske hiše, pred katero stoji na lepi trati
mizica s kamenito ploščo, na kateri je
vklesana letnica 1735. Od tod se obr-

27

nemo na levo skozi gozdiček na hrbet
hriba, na čigar sredini stoji samotna
cerkvica, ki je zanimiva zaradi svoje
neskončne preprostosti. Sledovi nekda¬
njega pokopališčnega zidu se še vidijo.
Notranjščina je čisto brez okraskov,
vdolbina obdaja oltar in lesena prižni¬
ca gleda ven iz gladke stene. Na desni
strani glavnega vhoda je na kropilniku
letnica 1735, ki vzbudi mnenje, da je
morda tisti kmet, pred čigar hišo stoji
miza s kamenito ploščo, potomec pobož¬
nega ustanovitelja te cerkve.

Obisk teh treh točk mi je z veseljem
in užitkom izpolnil prijazen dan pozne¬
ga poletja, ki se je pričel v prav svet¬
lem solncu v eni vzhodnih sobic gradu
Jelš. Naslednje jutro pa je bilo temno
in deževno, vendar pa ne dovolj gro¬
zeče, da bi me bilo priklenilo med štiri
stene. Zvest svojemu načelu, da ne izgu¬
bim nobene uporabljive urice brez ko¬
risti v pokrajini, s katero se moram
šele sprijazniti, sem se podal na pot
proti severovzhodu k slatinam pod Ga-
bernikom pri Kostrivnici, kar se mi je
zdelo tem bolj vredno izleta, ko posta¬
ja ta zdravilna voda vedno bolj in bolj
razširjena. Pot traja kratko uro. Vda¬
no sem se odpeljal iz Šmarja, ko sem se

28

prav kmalu zaradi znamenitega mesta
ustavil. Desno od ceste, namreč v ob¬
čini Belo, je v sredi močvirnatega trav¬
nika studenec, pokrit z enim samim
kamnom, od koder nosi vsa okolica vo¬
do za pijačo in kuho. Voda je čista,
mrzla in brezbarvna, ima pa močan
okus in duh po žveplu in bi bila naj¬
brž vredna kemične preiskave, ker je
tako močno prepojena z imenovanim
mineralom, da je vsa notranjost prevle¬
čena z modro - rumeno skorjo.

Na oni strani hriba se križajo pri
neki krčmi ceste; na desno stran se gre
proti Podčetrtku, levo v Lemberg, na¬
ravnost pa na Slatino, in to pot sem si
izbral. Na levi strani zagledamo na vi¬
šini cerkvico sv. Benedikta, pod katero
se peljemo mimo. Precej kamenita cesta
se sedaj okrene na levo proti Gaberni-
ku. Tukaj sem izstopil. Navzlic priče-
njajočemu dežju sem šel preko travnika
peš in dospel nekako v četrt ure v Ko¬
strivnico. Tu me je izvabila prijazna,
desno na hribu stoječa župna cerkev,
da sem jo obiskal. Precej premočen sem
šel po ilovnatem klancu navzgor in si
dal odpreti cerkev. Je zelo svetla in
prostorna, ima pa slab, preperel tlak.
Neki nagrobnik ima letnico 1790. Glav-

29

ni oltar je bil leta 1835. po nekem ma¬
riborskem pozlatarju od vznožja pres-
biterija prenesen na sedanje mesto na
stroške občine. Podoba sv. Marije iz
Loreta in lep kropilnik iz sivega mar¬
morja pri vhodu zaslužita pozornost.

Dež je medtem ponehal, oblaki so se
raztrgali in v pričakovanju prijaznega
poldneva sem šel na desni strani poto¬
ka nekoliko časa proti duplini v Boču,
kjer me je v globini prijazno vabila
snažna gosposka hiša. Ta je tako kakor
pri njej izvirajoča kiselica last gospo¬
dov Ignaca Novaka in Jožefa Gočerja.
Nedaleč v stran je izkopan izvirek, ki
bo v kratkem tudi dogotovljen. Nekoli¬
ko globje v duplini izvira, obdana s či¬
stim vencem iz sivega marmorja in po¬
krita z lesenim studenčnim nastavkom,
že splošno znana mineralna voda, ki z
neprestanimi mehurčki in šumečim ki¬
penjem dovoljno dokazuje kemični pro¬
ces, ki deluje v žilah te gore v blagor
trpečega človeštva. Kiselica je čista, z
milo dražečim okusom in se zmešana z
vinom ali oslajena peni hitro in živah¬
no v sikajočih biserih. Po tej vodi vsaj
nekoliko odškodovan za užitek pokraji¬
ne, ki mi ga je pokvarilo deževje, sem
se vrnil v svoje bivališče, kjer sem po-

30

vršno napisal teh nekaj potez k sliki
šmarske doline.

Pa kakor bi tudi bile te poteze eno¬
stavne in navadne same po sebi, ven¬
dar utegnejo privabiti še marsikakega
prijatelja prirodnih lepot na izlete v te
kraje, kjer bi našel z bolj vajenim in
dovzetnim očesom kakor jaz še mnogo
več in bogatejših vtisov ter potrdil
mojo v začetku postavljeno trditev:
noben kraj v deželi ni tako ubog in
brez lepot, da bi ne nudil vsaj nekaj
zanimivosti.

31

PRIPOMBE:

O sloveči božji poti k Sv. Roku v
Šmarju je izdal 1. 1912. prof. dr. A.
Stegenšek v Voditelju daljšo razpravo,
leta 1913. pa knezoškof dr. M. Napot¬
nik posebno knjigo. Krajši opis s sli¬
kami iz Napotnikove knjige je izdal
1. 1923. sedanji zlatomašnik in varuh
tega svetišča, monsg. Ivan Vreže isto-
tako v posebni knjižici. Teh treh del ni
nikjer več dobiti. Oskrbeti jih bo treba
zopet.

***

Do 1. 1781. je Šmarje spadalo k pra-
župniji Ponikvi in je bil v Šmarju le
vikarijat, čigar sedež je bil pri cerkvi
sv. Barbare.

smarje je postalo sedež okrajnega
sodišča 1. 1875., takrat je bilo tudi
povzdignjeno v trg. Od 1. 1924. pa je se¬
dež samostojnega sreza. (Po Krajev,
leksikonu.)

V letu 1938. je Šmarje dobilo vodo¬
vod za ves trg in kanalizacijo.

Pri vseh
ledvic, žol

Univerzitetna knjižnica Maribor

-J- _ 000509108  COBISS

Idealno b

zdravljenja. — Prvorazredna godba.
Razne prireditve  za zabavo in
—"D razvedrilo. —

V pred- in posezoni znatni popusti!

Svetovno znani zdravilni vrelci:

Tempel Styria Donat

Redno uživanje Rogaške vode poveča
življenjsko energijo in ustvarja dobro
—razpoloženje.  —

Prospekte in informacije daje brezplačno
—uprava  zdravilišča —

Rogaška Slati

na