ALOJZ  GRADNIK 1882-(1967)- 1982
1090                                                                                                                       Alojz Gradnik
Dvogovor        /.
Ena je streha zdaj, ki naju krije in eden za oba na mizi kruh in eden blagi duh prebelih rjuh in ena luč, ki iz zibelke sije.
Kri najina se meša, kakor zlije
in spaja v eno se oblakov puh,
kot druži z glasom glas se drug, da sluh
spozna v njih vir le ene melodije.
In vendar čutim tajni boj dveh struj in da sem val, ki v bregu se razkraja in veter, ki stremi nazaj k izvoru.
Kako naj duša vsa se duši daja,
ko pa še sebi samemu sem tuj
in sam s seboj v nenehajocem sporu?
II.
Bila sem kakor čist in trd kristal in v dihu tvojem sem se raztopila, bila sem gruda, ki še ni rodila in v soncu tvojem sem pognala kal.
Vse sem ti dala in mi nič ni žal, vem, kaj usode volja je in sila, vem, kaj je teža, kaj so lahka krila, vem, da le veter bežen si in val.
Če pa si veter in bežiš naprej,
če sam ne veš, da s sabo v vse daljine
odnašaš liste mojih mladih vej,
in da, če val si v bregu, se drobi in plava s tabo drob moje prsti in pada v tvoje temne globočine.