448 ■ Proteus 85/10 • Junij 2023 449UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Janezova murka (Nigritella archiducis-joannis) pod Kredo. Foto: Peter Strgar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.400 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Javna agencija RS za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2023. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Ju ni j 2 02 3, 1 0/ 85 . l et ni k ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje mom (1900-1980), komentiral takole: »Ki- tajci […] ljubijo življenje samo po sebi in ga ne želijo spremeniti v sredstvo za doseganje nečesa drugega […]. Ljubijo delo zaradi de- la samega […]. Mehanične naprave so mno- go učinkovitejše in dosežejo več. Toda stroj je brezoseben, neustvarjalen in brez smisla. […] [V] našem visoko industrializiranem in mehaniziranem času je stroj vse, človek pa je skoraj popolnoma zasužnjen.« Razmišljanje naj nadaljujemo z enim od naj- bolj nenavadnih pojavov v arhitekturi, ki – vsaj tako se zdi - prav v ničemer ni povezan z uvodnima usodnima vprašanjema. Franco- ska arhitekta Anne Lacaton (1955-) in Jea- na Philippa Vassala (1954-) – leta 2021 sta prejela Pritzkerjevo nagrado, najpomembnej- še priznanje v arhitekturi – je leta 1996 me- stna oblast prosila, da uredita in »polepšata« manjši, po njenem prepričanju »zanemarjeni« Trg Léona Aucoce v Bordeauxu. Lacaton in Vassal sta naročilo sprejela, po preučevanju življenjskega utripa na trgu in pogovorih z njegovimi obiskovalci pa sta ugotovila, da je treba trg ohraniti takega, kot je, oblast naj samo zamenja pesek, trg pogosteje čisti in skrbi za drevje: »Trga nikakor ni treba po- lepšati, kakovost, šarm in življenje že obstaja- jo.« Aristotel je nekoč zapisal, da arhitekt ni arhitekt samo takrat, ko riše načrte in gradi stavbe, ampak tudi takrat, ko tega ne počne. Prav na tem mestu moramo nadaljevati s koncem besedila Nekatere pasti v filozofskih temeljih nanoetike (2007), ki ga je napisal francoski inženir in filozof Jean-Pierre Du- puy (1941-). Zaznamuje ga srečanje umetnega človeka golema z njegovim stvarnikom pre- rokom Jeremijo: »V nasprotju z drugimi je ta golem lahko govoril. Popolnoma naravno je prve besede namenil svojemu stvarniku. Na njegovo vest je potrkal takole: ‚Se zavedaš, kakšno zmedo si povzročil v svetu? Od zdaj tisti, ki bo na cesti srečal človeka, nikoli ne bo mogel vedeti, ali ga je ustvaril Bog ali ti!‘ Jeremija očitno ni pomislil na to. Zelo za- skrbljen je prosil golema za nasvet, kako naj popravi položaj. Umetni človek pa mu je od- govoril: ‚Vse, kar moraš storiti, je, da kakor si me naredil, zdaj moraš narediti, kakor da me nikoli nisi naredil.‘ [Med ne narediti in uničiti je velika in izredno pomembna razlika; pri- pomba je moja. ] Jeremija je storil tako, hkra- ti pa je spoznal: ne smemo se odreči védenja, ki nam omogoča, da ustvarimo človeka, ko pa to védenje imamo, ga ne smemo uporabiti.« Sporočili obeh zgodb, Lacatonine in Vas- salove o trgu v Bordeauxu ter Dupuyjeve o Jeremijevem umetnem človeku golemu, sta naravnost osupljivi in predstavljata radikal- no kritiko enega - po nemškem socialnem psihologu in humanističnem filozofu Erichu Frommu - od najpomembnejših načel sodob- ne kapitalistične družbe: »‚Kar je tehnično mogoče narediti, je treba tudi narediti.‘ Če je mogoče narediti atomsko orožje, ga je tre- ba narediti, tudi če nas bo vse uničilo. Če je mogoče potovati na Luno ali na planete, je to treba storiti, čeprav mnogi na Zemlji živijo v pomanjkanju in revščini. To načelo zanikuje vse človeške vrednote, kljub vsemu pa je vre- dnota, morda celo najvišja vrednota sodobne tehnološke družbe.« (Anatomija človekove uni- čevalnosti, 1973, v slovenskem prevodu 2013.) Obe zgodbi »napadata« sámo načelo kapitali- stične tehnološke družbe: ukinjata njegovo im- perativno zahtevo po delovanju (kar je mogoče narediti, se - v nekaterih okoliščinah - ne sme narediti). Arhitekta Lacaton in Vassal po nemišljenem, samo po sebi razumljenem pre- pričanju sploh nista opravila naloge, ki jima jo je naložila mestna oblast Bordeauxa, saj na trgu, ki »ni nič posebnega«, nista predlagala nobene spremembe. Toda prav ta že desetle- tja dolga nespremenljiva »ničposebnost« je ustvarila tisto prijetno domače počutje obi- skovalcev na trgu. Lacaton in Vassal sta se zavedala, da se tako pristnega, živahnega člo- veškega življenja ne smeta dotikati, zato vanj kot arhitekta tudi nista posegla. Prav to, da nista storila nič, pa je – paradoksno – pome- nilo enega od dosežkov, ki je popolnoma na novo opredelil arhitekturo. »Bistvo grajenja je [namreč] v dopuščanju prebivanja,« je leta 1951 v svojem predavanju Grajenje prebivanje Arhitekt ni arhitekt samo takrat, ko gradi stavbe, ampak tudi takrat, ko tega ne počne. (Aristotel.) V tej številki objavljamo članek študenta medicine Amadeja Šenka z naslovom Ali je ChatGPT bolj empatičen od zdravnika? Chat- GPT je jezikovni model umetne inteligence. Prav to, da je ta na novo vznikla inteligenca umetna, pa poraja številna vprašanja. Najbolj ključni in usodni sta dve: ali bo umetna in- teligenca izpodrinila človekovo inteligenco – ali bolj splošno, ali bo stroj nekoč izpodrinil človeka? In če se bo to morda zgodilo, kaj bo to pomenilo za človeka? Človekovo razmerje do mehaničnih naprav so problematizirale že stare civilizacije. Kitajski filozof Čuang Ce (približno 369 pred našim štetjem-približno 286 pred našim štetjem) je nekoč zapisal zgodbo o kmetu, ki ni že- lel uporabljati naprave za zajemanje vode iz vodnjaka. Vodo je vedno zajemal z navadnim vedrom. Nekoč ga je neki mimoidoči vpra- šal, zakaj si ne olajša dela in si ob vodnjaku ne postavi naprave za zajemanje vode. Kmet mu je odgovoril: »Vem, da bi mi naprava pri- hranila trud, prav zato pa je ne želim upo- rabljati. Bojim se, da bi to človeka prisililo, da bi postal odvisen od naprave. To pa vodi v nedelavnost in lenobo.« Zgodbo je japonski filozof Daisecu Suzuki (1870-1966) v knjigi Zen budizem in psihoanaliza (1960), ki jo je napisal z nemškim socialnim psihologom in humanističnim f ilozofom Erichom From- 448 ■ Proteus 85/10 • Junij 2023 449UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Janezova murka (Nigritella archiducis-joannis) pod Kredo. Foto: Peter Strgar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.400 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Javna agencija RS za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2023. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Ju ni j 2 02 3, 1 0/ 85 . l et ni k ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje mom (1900-1980), komentiral takole: »Ki- tajci […] ljubijo življenje samo po sebi in ga ne želijo spremeniti v sredstvo za doseganje nečesa drugega […]. Ljubijo delo zaradi de- la samega […]. Mehanične naprave so mno- go učinkovitejše in dosežejo več. Toda stroj je brezoseben, neustvarjalen in brez smisla. […] [V] našem visoko industrializiranem in mehaniziranem času je stroj vse, človek pa je skoraj popolnoma zasužnjen.« Razmišljanje naj nadaljujemo z enim od naj- bolj nenavadnih pojavov v arhitekturi, ki – vsaj tako se zdi - prav v ničemer ni povezan z uvodnima usodnima vprašanjema. Franco- ska arhitekta Anne Lacaton (1955-) in Jea- na Philippa Vassala (1954-) – leta 2021 sta prejela Pritzkerjevo nagrado, najpomembnej- še priznanje v arhitekturi – je leta 1996 me- stna oblast prosila, da uredita in »polepšata« manjši, po njenem prepričanju »zanemarjeni« Trg Léona Aucoce v Bordeauxu. Lacaton in Vassal sta naročilo sprejela, po preučevanju življenjskega utripa na trgu in pogovorih z njegovimi obiskovalci pa sta ugotovila, da je treba trg ohraniti takega, kot je, oblast naj samo zamenja pesek, trg pogosteje čisti in skrbi za drevje: »Trga nikakor ni treba po- lepšati, kakovost, šarm in življenje že obstaja- jo.« Aristotel je nekoč zapisal, da arhitekt ni arhitekt samo takrat, ko riše načrte in gradi stavbe, ampak tudi takrat, ko tega ne počne. Prav na tem mestu moramo nadaljevati s koncem besedila Nekatere pasti v filozofskih temeljih nanoetike (2007), ki ga je napisal francoski inženir in filozof Jean-Pierre Du- puy (1941-). Zaznamuje ga srečanje umetnega človeka golema z njegovim stvarnikom pre- rokom Jeremijo: »V nasprotju z drugimi je ta golem lahko govoril. Popolnoma naravno je prve besede namenil svojemu stvarniku. Na njegovo vest je potrkal takole: ‚Se zavedaš, kakšno zmedo si povzročil v svetu? Od zdaj tisti, ki bo na cesti srečal človeka, nikoli ne bo mogel vedeti, ali ga je ustvaril Bog ali ti!‘ Jeremija očitno ni pomislil na to. Zelo za- skrbljen je prosil golema za nasvet, kako naj popravi položaj. Umetni človek pa mu je od- govoril: ‚Vse, kar moraš storiti, je, da kakor si me naredil, zdaj moraš narediti, kakor da me nikoli nisi naredil.‘ [Med ne narediti in uničiti je velika in izredno pomembna razlika; pri- pomba je moja. ] Jeremija je storil tako, hkra- ti pa je spoznal: ne smemo se odreči védenja, ki nam omogoča, da ustvarimo človeka, ko pa to védenje imamo, ga ne smemo uporabiti.« Sporočili obeh zgodb, Lacatonine in Vas- salove o trgu v Bordeauxu ter Dupuyjeve o Jeremijevem umetnem človeku golemu, sta naravnost osupljivi in predstavljata radikal- no kritiko enega - po nemškem socialnem psihologu in humanističnem filozofu Erichu Frommu - od najpomembnejših načel sodob- ne kapitalistične družbe: »‚Kar je tehnično mogoče narediti, je treba tudi narediti.‘ Če je mogoče narediti atomsko orožje, ga je tre- ba narediti, tudi če nas bo vse uničilo. Če je mogoče potovati na Luno ali na planete, je to treba storiti, čeprav mnogi na Zemlji živijo v pomanjkanju in revščini. To načelo zanikuje vse človeške vrednote, kljub vsemu pa je vre- dnota, morda celo najvišja vrednota sodobne tehnološke družbe.« (Anatomija človekove uni- čevalnosti, 1973, v slovenskem prevodu 2013.) Obe zgodbi »napadata« sámo načelo kapitali- stične tehnološke družbe: ukinjata njegovo im- perativno zahtevo po delovanju (kar je mogoče narediti, se - v nekaterih okoliščinah - ne sme narediti). Arhitekta Lacaton in Vassal po nemišljenem, samo po sebi razumljenem pre- pričanju sploh nista opravila naloge, ki jima jo je naložila mestna oblast Bordeauxa, saj na trgu, ki »ni nič posebnega«, nista predlagala nobene spremembe. Toda prav ta že desetle- tja dolga nespremenljiva »ničposebnost« je ustvarila tisto prijetno domače počutje obi- skovalcev na trgu. Lacaton in Vassal sta se zavedala, da se tako pristnega, živahnega člo- veškega življenja ne smeta dotikati, zato vanj kot arhitekta tudi nista posegla. Prav to, da nista storila nič, pa je – paradoksno – pome- nilo enega od dosežkov, ki je popolnoma na novo opredelil arhitekturo. »Bistvo grajenja je [namreč] v dopuščanju prebivanja,« je leta 1951 v svojem predavanju Grajenje prebivanje Arhitekt ni arhitekt samo takrat, ko gradi stavbe, ampak tudi takrat, ko tega ne počne. (Aristotel.) V tej številki objavljamo članek študenta medicine Amadeja Šenka z naslovom Ali je ChatGPT bolj empatičen od zdravnika? Chat- GPT je jezikovni model umetne inteligence. Prav to, da je ta na novo vznikla inteligenca umetna, pa poraja številna vprašanja. Najbolj ključni in usodni sta dve: ali bo umetna in- teligenca izpodrinila človekovo inteligenco – ali bolj splošno, ali bo stroj nekoč izpodrinil človeka? In če se bo to morda zgodilo, kaj bo to pomenilo za človeka? Človekovo razmerje do mehaničnih naprav so problematizirale že stare civilizacije. Kitajski filozof Čuang Ce (približno 369 pred našim štetjem-približno 286 pred našim štetjem) je nekoč zapisal zgodbo o kmetu, ki ni že- lel uporabljati naprave za zajemanje vode iz vodnjaka. Vodo je vedno zajemal z navadnim vedrom. Nekoč ga je neki mimoidoči vpra- šal, zakaj si ne olajša dela in si ob vodnjaku ne postavi naprave za zajemanje vode. Kmet mu je odgovoril: »Vem, da bi mi naprava pri- hranila trud, prav zato pa je ne želim upo- rabljati. Bojim se, da bi to človeka prisililo, da bi postal odvisen od naprave. To pa vodi v nedelavnost in lenobo.« Zgodbo je japonski filozof Daisecu Suzuki (1870-1966) v knjigi Zen budizem in psihoanaliza (1960), ki jo je napisal z nemškim socialnim psihologom in humanističnim f ilozofom Erichom From- 450 ■ Proteus 85/10 • Junij 2023 451Nobelova nagrada za fiziko za leto 2022 • Nobelove nagrade Uvodnik Nobelova nagrada za fiziko za leto 2022 Martin Čopič Leta 2022 je bila Nobelova nagrada za fiziko podeljena Johnu F. Clauserju, Alainu Aspectu in Antonu Zeilingerju. Dobili so jo za »poskuse s prepletenimi stanji fotonov, s katerimi so pokazali kršenje Bellovih neenačb in uvedli osnove kvantne informacijske znanosti«. Alain Aspect je bil rojen leta 1947 v Franciji. Deluje na Inštitutu za optiko pariške Univerze Paris- Saclay in na Politehnični šoli, ki je del Politehničnega inštituta v Parizu. Doktoriral je na Visoki šoli za optiko Univerze d‘Orsay. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je izvedel Bellove testne poskuse, ki so pokazali, da je kritika kvantne mehanike, ki so ji Einstein, Podolsky in Rosen očitali nenavadno delovanje na daljavo, neupravičena. Po delu na Bellovih neenačbah se je Aspect posvetil raziskavam laserskega hlajenja nevtralnih atomov in Bose- Einsteinovih kondenzatov. Je član francoske Akademije znanosti in Tehnološke akademije. John F. Clauser je bil rojen leta 1942 v Pasadeni v Združenih državah Amerike. Deluje na zasebnem zavodu J. F. Clauserja in družabnikov v Združenih državah Amerike. Doktorat je opravil na Univerzi Columbia, nato je raziskoval na Univerzi Berkeley. Raziskoval je nelokalno kvantno prepletenost ter predlagal in izvedel test teorije lokalno skritih spremenljivk. Preučeval je statistiko fotonov in pokazal, da se fotoni lahko kažejo kot lokalizirani delci in ne kot kratki sunki elektromagnetnega sevanja. Razvil je atomske interferometre in jih uporabil kot senzorje za gravitacijo in slikanje z rentgensko svetlobo. Anton Zeilinger je bil rojen leta 1945 v Riedu v Avstriji. Deluje na Univerzi na Dunaju in Inštitutu za kvantno optiko in kvantno informacijo Avstrijske akademije znanosti. Doktoriral je na dunajski univerzi. Večina njegovih raziskav je na področju temeljev in uporabe kvantne prepletenosti v informacijski znanosti. Znani so njegovi interferenčni poskusi s težjimi delci in uvajanje kvantne teleportacije in kriptografije. mišljenje dejal nemški filozof Martin Heide- gger (1889-1976) (predavanje je leta 2003 bilo objavljeno tudi v slovenščini). Dejal pa je, da velja tudi obratno - da šele pravo prebivanje dopušča grajenje. Heidegger je bil prepričan, da arhitekturo določa prebivanje, ki je temelj- na značilnost človekove biti: »Smrtniki lahko privedejo prebivanje v polnost svojega bistva šele s tem, ko bodo gradili iz prebivanja in mislili za prebivanje.« Lacaton in Vassal arhitekturo razumeta ena- ko kot Heidegger. Prepričana sta, da arhitek- tura ne sme biti namenjena sama sebi. V tem prepričanju odmevajo prakse ruske avantgar- de iz časa oktobrske revolucije in po njej, ki so ukinjale buržoazno relativno avtonomno sfero kulture in umetnosti (avtonomno po- meni ločeno od »banalne« vsakdanje resnič- nosti) in se zanosno vključevale v grajenje nove družbe po meri človeka. Miloš Kosec (1986-), slovenski arhitekt, docent na Fakul- teti za arhitekturo v Ljubljani in publicist, se je 18. marca leta 2021 v reviji za arhitektu- ro Outsider Anne Lacaton in Jeanu Philippu Vassalu poklonil v članku Arhitekta veselega »Ne«. Iz njega navajam odlomek, ki nazor- no kaže vel ičino obeh arhitektov in vso bedo neoliberalne arhitekture, arhitektu- re, ki si ne zasluži tega imena: »Predvsem pa sta Lacaton in Vassal pokazala, pravzaprav kar na novo izumila oprijemljiv dokaz, da je imel Aristotel prav, ko je zapisal, da arhi- tekt ni arhitekt samo takrat, ko riše načrte in gradi stavbe, ampak tudi takrat, ko tega ne počne. Danes, v neoliberalni realnosti, ki je zadovoljna z vsem in vsakomer, dokler se nekaj dela (vseeno, kaj, samo da se razlikuje od že obstoječega in zato od daleč spominja na kreativno delo), bi lahko Aristotela pre- pisali: »Arhitekt je arhitekt ne tudi, ampak predvsem takrat, ko ne gradi.« To ne pomeni, da bi moral arhitekt postati pasiven akter ali da bi se moral odpovedati svojemu poklicu. Nasprotno, svoj poklic in svojo inventivnost lahko arhitekt danes brani ravno tako, da ni omejen samo na izbiro novih oblik in tehno- logij, kako uresničiti delovno nalogo, ampak, da se zave, da nekaterih stvari ne bi smel ni- koli postaviti. Kako v prostoru izjaviti »Ne« tako, da se ne prikloniš zahtevam, ki so kri- vične, in da se obenem ne odpoveš poklicu (ker bo namesto tebe nalogo voljno prevzel drug kolega), je kvadratura kroga arhitektur- nega enaindvajsetega stoletja, je osrednji pre- izkusni kamen, ali je arhitekturni poklic še vedno relevanten. Na gradbiščih Bavarskega Dvora, na načrtih za uničenje Plečnikovega stadiona, na rastočih gmotah Šumija, tako kot po gradbiščih tisočih svetovnih mest in naselij, odmeva samo voljni in uslužni »Da«. Kot da bi pozabili, da je lahko lokomotiva še tako velika, zmogljiva in hitra, vendar je, če nima zavor, predvsem smrtno nevarna. To je zagata, povezana z neustavljivimi podnebnimi spremembami in z imperativom eksponentne rasti, ki jih poganja: globalna nezmožnost, da bi družbeni in ekonomski sistem iz samouni- čevalnega spremenili v trajnostnega. Vendar pa je tudi povsem strokovna zagata arhitek- ture, ki se že desetletja celo hvali in pona- ša z odsotnostjo kakršnihkoli zavor. Zato je Lacaton-Vassalova zavora, njun »Ne«, tako pomemben in optimističen. Takšen »Ne« ni nikoli samo deklarativna umetniška akcija, ampak je vedno realen dvig kakovosti bivanja tisočev posameznikov in najbolj oprijemljiva ter obenem pragmatična antigentrif ikacij- ska arhitektura, kar jih poznam. Lacaton in Vassal sredi ciničnega in okostnelega sveta odpirata realno in oprijemljivo možnost futu- rizma.« (Opomba: Slovar slovenskega knjižne- ga jezika pojem gentrifikacije razlaga takole: spreminjanje pretežno bivalnih mestnih predelov z lokalnim prebivalstvom s pozidavo, prenovo v predele s turistično, storitveno namembnostjo višjega razreda.)  Na tem mestu razmišljanje začasno zaključu- jemo, Dupuyja in »njegovega« golema pa si bomo prihranili za enega od sledečih uvodni- kov. Tomaž Sajovic