7
1999
3 KRONIKA
IN MEMORIAM, 105-106
In memoriam
stane Stražar (1929-1998)
Konec šestdesetih let sem bil kot študent in ho-
norarni sodelavec Narodnega muzeja v Ljubljani
poslan skupaj z znamenitim Hasanovim plaščem,
to je masnim plaščem, narejenim iz ogrinjala Ha-
sana Predojeviča, poraženca bitke pri Sisku leta
1593, v Dob pri Domžalah. Vzrok nenavadne na-
klonjenosti osrednje slovenske muzejske institucije
do krajevne razstave, je bila bližina gradu Krum-
perk, katerega lastnik je bil Adam Ravbar, ude-
leženec znamenite bitke. Tam je bil plašč osrednji
in najbolj dragocen eksponat na priložnostni zgo-
dovinski razstavi, ki so jo pripravili tamkajšnji ja-
marji. Med njimi je bil osrednja osebnost električar,
domačin Stane Stražar, ki je bil oče zamisli o
razstavi in enodnevni izposoji izjemno dragoce-
nega zgodovinskega predmeta. Takrat je moral
imeti že napisano ali pa vsaj v zaključni redakciji
svojo knjigo, česar pa takrat nisem vedel. Ker tudi
sam izviram iz obrtniške družine, mi je bilo še to-
liko manj jasno, kaj žene nekega električarja v tako
ljubezen do zgodovine, da ji posveča toliko časa in
energije, ki bi ju moral, kot praktičen človek.
uporabiti drugače, predvsem pa bolj donosno.
Počasi sem dognal, da elektrotehnik Stane Stražar
ni povsem navaden človek, da se za njim skriva
osebnost, ki zasluži izjemno spoštovanje. Ker sem
nekaj let kot absolvent in kasneje kot asistent na
takratnem Inštitutu za zgodovino delavskega
gibanja skušal sistematično spremljati slovensko
krajevno zgodovino, sem hitro spoznal, da je
Stane Stražar človek izjemnih sposobnosti in
talentov, ki sicer nima formalne, zato pa toliko
večjo dejansko izobrazbo. Ob njem nisi mogel biti
prevzeten in domišljav.
Pogosteje sva se začela videvati, ko sem se
zaposlil leta 1979 na SAZU. Prihajal je tiho in
skromno, si izposodil kakšno knjigo, prosil običaj-
no prof. dr. Boža Otorepca za nekatere informacije
in pojasnila, glede novejše zgodovine mu je stal ob
strani domžalski rojak prof. dr. Mirko Stiplovšek,
ter na isti način, kot je prišel, tudi odšel. Enako
skromen, tih in nevsiljiv je bil tudi takrat, ko je
prinesel svoje knjige monumentalnega obsega.
Strmeli smo vanj in se spraševali, kdaj in kako
zmore vse to ob redni in raziskovanju vse preje
kot prijazni terenski službi.
Opus krajevnega zgodovinarja ali bolje izjem-
nega in žlahtnega domoznanca Staneta Stražarja je
enkraten. Napisal je devet knjig: Kroniko Doba
(1970), Svet pod Taborom (1974), Moravska dolina
(1979), Na pomoč (1980), Črni graben (1985), Ob
bregovih Bistrice (1988), Mengeš in Trzin skozi čas
(1993), Ljudje ob Rači (1995), Župnija Dob skozi
stoletja (1997), pri deseti, namenjeni zgodovini
slamnikarstva, je še pred dopolnjenim sedemde-
stim letom omahnil. Njegove publikacije niso kakš-
ne knjižice, ampak dela monumentalnega obsega,
saj jih ima kar nekaj obseg blizu tisoč tiskanih
strani. Nekateri, ki lahko delamo v veliko boljših
razmerah kot on, ne bomo zmogli v vsem svojem
življenju porabiti toliko tiskarskega črnila, kot ga je
samo ena izmed njegovih knjig. Tako po znanju,
kot po pristopu k tematiki, je daleč presegal vse
svoje sodobnike, amaterske zgodovinarje in upam,
da se ne motim, če zapišem, da se mu še dolgo ne
bo nihče približal. Preteklost je pojmoval kot ce-
loto. Kolikor je bilo mogoče, je delal na virih, pa
tudi poznavanje literature mu ni bilo tuje. Nikoli
ni podlegal modni muhi, da bi se ukvarjal le z
"revolucionarnim obdobjem", kar bi mu prineslo
105
3 KRONIKA
47
IN MEMORIAM, 105-106
1999
številne časti in velike denarne nagrade. Hotel je
biti zgodovinar, ki ga zanima vsa preteklost, pred-
vsem pa vsakdanje življenje običajnih ljudi. Prav
zato je bil tudi zelo blizu slovenskim etnologom s
katerimi je stalno vzdrževal stike in bil zanje tudi
dragocen terenski sodelavec. V metodološkem po-
gledu je bil v bistvu skrajno sodoben, ne da bi se
tega zavedal ali se boril za prvenstvo v razisko-
vanju vsakdanjega življenja na Slovenskem.
Stane Stražar je začel svojo "kariero" kot jamar
in preko speleologije globoko zabredel v kulturo.
V senci mogočnega Krumperka je pripravil preko
trideset turističnokulturnozgodovinskih prireditev
o bojih Adama Ravbarja s Turki in postal osrednji
kulturnik domačega in sosednjih krajev. Njegovo
življenje in delo praktično dokazujeta, da lahko
človek, ki ima čut odgovornosti in ljubezen do
lastnega naroda zanj tudi nekaj naredi, čeprav ni
politično na "pravi strani". Bil je velik Slovenec in
resničen domoljub.
Kljub temu, da je zgodovina ena najstarejših
znanosti in bi morala imeti temu primerno tudi
najbolj izdelano znanstveno metodologijo, ostaja
dostopna in odprta vsem, ki iščejo resnico o pre-
teklosti. Prav iskanje resnice je tudi njena tra-
gedija, saj jo izkoriščajo politiki in politikanti in
njihovi slugi, tudi kvalificirane, za ugotavljanje
"znanstvenih resnic". Stane Stražar ni bil tega ko-
va. Pogosto je trdil, da pravzaprav zbira in objavlja
gradivo za zgodovino, kjer je možno priti do
splošnih ocen le na podlagi mikro študij. Bolj kot
raziskovalec je hotel biti njihov pomočnik in te-
renski sodelavec. Znanosti je želel služiti, ne pa
vladati v njej. V tem je tudi njegova strokovna
veličina.
Slovenski zgodovinarji smo z odhodom Staneta
Stražarja dejansko izgubili velikega kolega. Bil je
bolj naš in bolj predan našim ciljem kot marsikdo,
ki ga je po formalni izobrazbi in akademskih
naslovih prekašal. V mnogočem, zlasti v pridnosti,
odnosu do dela in ljubezni do stroke ga velja po-
snemati. Kot človek in Slovenec nam mora ostati
trajen vzornik, saj še tako velika in odmevna dela
ne morejo odtehtati moralne izprijenosti znanstve-
nika. Stane Stražar je tudi v moralnem pogledu
prekašal mnoge sodobnike in kolege.
Stane Granda
106