M8TNINA PLAČANA V GOTOVIM ZCiMfHCB iT VE T ILIEiriNIlIlK Vili. APRU $TEV. 4. mh in udc^nobt boste našii tudi onega dne, kadar perele perilo, ako vzamete „RADION-. Samo „RADION" pere sam in varuje perilo. l£j2l zenxkijytj UETNIK Vill. 4. ŠTEVILKA. OBRAZI IN DUŠE. Ethel Mac Donaldova. V teh časih, ko ves svet pretresajo gigantski boji za svobodo in pravico vseh zatiranih in zasužnjenih, je dobro in prav, da se spomnimo tadi žene Ramsay Mac Donalda, predsednika angleške delavske stranke (Labour Party) in ministrskega predsednika premogočnega angleškega imperija, ki vlada danes svet. Ethel Gladstone je bila rojena 20. julija 1870. leta na starem škotskem gradu v Kelso. Vso njeno rodbino je preveval znanstveni duh (njen sorodnik je bil znameniti fizik Lord Kelvin), neupogljiva pravičnost in puritanska pobožnost. Radostna je bila mladost Ethelina. S svojimi starši je prepotovala velik del Evrope. Videla je vse: bila je na solnčni francoski rivijeri in na ledenem Velikem Zvonarju, živela je v šumnem Parizu in v tihih fjordih Norveške. Vsled svoje ob.širne izobrazbe se je kmalu pričela zanimati za politiko. Kljub rodbinskim tradicijam je zavzela liberalno stališče. Njene simpatije do vseh ubogih slojev so zrasle že v reformatorično strast. Ni ji več zadoščalo sodelovanje pri raznih ljudskih kuhinjah in nedeljskih šolah, našla je svetle točke svojega udejstvovanja v socijalizmu, ki si je takrat šele utiral pot v svet. Leta i896. je vstopila v neodvisno delavsko stranko in se seznanila z Mac Donaldom. Postala mu je žena. Pričelo se je njuno skupno delo. Svoj dom v Londonu je odprla sodrugom, ki so se redno shajali na sestanke, posvete in debatne večere, dočim je bila nasprotnica vsem družabnim prireditvam. Oblačila se je preprosto in s tem dala tudi na zunaj izraza svojemu prepričanju. Veliko skrbi pa je posvečala svoji ded. 97 Pa vendar je našla še dovolj časa za javno udejstvovanje. V tem svojem socijalističnem navdušenju in delovanju je čutila utelešeno ljubezen do bližnjega in do Boga. Z isto vnemo je pisala naslove pred volitvami kakor govorila kot voditeljica deputacij pred ministri. Bila je vzorno nesebična, nikoli ni mislila nase, temveč le na delavski pokret. In čeprav je delala vse dni in vse ure, vendar si je večkrat očitala, da ne dela zadosti. S tovariši in tovarišicami iz stranke je ni vezalo le prepričanje, ampak tudi neke vrste vzajemna ljubezen, ki je družila starokrščanske fanatike v katakombah. Čeprav jo je veselil vzrast njene stranke, vendar je bila kaj malo zadovoljna s parlamentarnimi odlikovanji, ki jih je dosegla. Njena stroga puritan.ika vzgoja ji je na-' rekovala, da je obžalovala karijero svojega moža in je slejkoprej hotela ostati tiha, skromna delavka za veliko stvar. Njeno največje zadoščenje so bili uspehi pri izboljšanju socijalnih naprav in pri širjenju izobrazbe v nižjih slojih. V svoji brezmejni energiji je vendar drhtela, da bi delovna stranka ne napredovala s pomočjo nepoštene, nečastne agitacije. Za žensko volilno pravico se je borila z optimizmom, dokler niso tega gibanja prevladale sujražetke, ki so nastopale vsiljivo in nasilno. Za Ethelino mehko dušo to ni bilo, zato se je s tem večjo vnemo vrgla v boj za uveljavljenje žene kot žene, ne samo kot državljanke. Hotela je, da bi , žene postale dobre matere in verne tovarišice. Bila je sama vzor matere in tovarišice. Svojega moža je zvesto spremljala na političnih potovanjih. Bila je ž njim v Južni Afriki (1. 190%), v Avstraliji (1. 1903.) in v Indiji (1. 1909). Zelo je vplivala na njo Afrika, ki jo je storila otožno, dočim je postala v Indiji, spričo tihega dostojanstva te dežele, vdana. Postala je zrela, da pogleda vsak trenutek smrti v obličje. — Obe poglavji o ženskem gibanja v Mac Donaldovi knjigi „Vzbujajoče se Indije" sta od nje. Splošne volitve so ju poklicale s potovanj v domovino. Vrnila se je polna zanosa in vere. Ko pa ji je naslednje leto umrl petletni sinček, par dni nato mati njenega moža in nato še njena najljubša prijateljica Mary Middletonova, je bilo .strto njeno ubogo srce. Njen soprog Mac Donald piše: „Ko smo storili vse, da bi jo ozdravili in vrnili v življenje, je legla v svesti si, da gre ž njo h koncu. Bila je pripravljena na smrt in zadovoljna. Poslovila se je od nas, kot bi šla na dolgo potovanje, ki se bo končalo z veselim prebujenjem; d to je verovala. Rekla nam je še, če bi ji bilo dano še enkrat živeti, bi hotela živeti isto življenje, kot ga je živela. Priporočila je naši skrbi stvar, za katero se je borila, in za one, katerim ni mogla sama pomagati. V cvetje smo jo položili 8. septembra 1911." Ko bi še danes živela, bi bila prva dama v angleškem imperiju. Tako pa spremlja le njena senca triumfe zmagovitega delavskega gibanja na Angleškem. Marica Zorčeva. Viri: Frankfurter Zeitung IV. — Članki o Mac Donaldu. 98 ANKA NIKOLICEVA: Gospa Marina. IV. Nikjer na svetu," si je mislila Marina, ko je stopila na verando in uprla roki na ograjo, „nikjer na svetu nima septembersko nebo takšne barve kakor v Sarajevem." Svetlomodro je, a vendar sočno, zelenkasto kakor tirkiz, kakor da srka vase odsev ogromnih šum, ki pod njem zelenijo. Zdaj, ko se niža solnce v zaton, se šareno razlijejo po njem rumeni, rdeči in oranžni ognji, vmes priteče rožnat ali vijolčast val, malo zlata se nakopiči nekod na drobčkanem oblačku in prva siva senca rahlo, božajoče leže v ozko ulico na osojnem brdu. Veranda je že davno v senci, in le živordeči kapucinčki, ki rastejo bohotno krog in krog, še plamenijo v nastopajoči mrak. Marina seže med dvema lesenima stebričema po prijaznem cvetu. Ves žameten je, in še gorak od dnevne toplote. Tudi izrezljani les verande, sivkast od patine let, je ves gorak in gladek kakor atlas. Marina nasloni lice nanj, in zdi se ji, da še diši po solncu. Okrene glavo. Poleg njene glave sloni še drugo lice, še druga ročica boža žametne cvetlice. Saj to je Klop. Ime mu je seveda Janez. To je vendar povsem naravno, da je Janez, ko je bil Androv oče Jovan in Ma-rinin tata Ivan. Ampak Janezku pravijo „Klop". Namreč, kadar sta si imela Andro in Marina kaj posebno važnega povedati, ju je običajno motil Klop, ki se je držal maminega krila ali roke ali, če je baš naneslo, noge — nu, kakor klop. Imenitno se je zdelo to-le inženirju Pavloviču — njegov sinček da je „kl6p". Na dolgo in široko mu je morala razlagati Marina, kaj je „klop". Pa je bilo težko razložiti, ko sama ni prav vedela, kaj je. Iz prvih detinskih let ji je ostal negotov pojem o nečem zelenem, drobčkanem okroglem, bodičasto-opolzkem, menda v rastlinstvo spada-jočem, ki se ti prime, ko ležeš po grmovju, roke, obleke, las in se ne da odpraviti izlepa. In imela je vtis, da je nekdo nekdaj, ko je bila še čisto majhna, rekel, da se nekaj nekoga drži kakor klop. Ni se spominjala, da je še kdaj pozneje v življenju srečala to besedo. A zdaj naenkrat, morda po čudoviti analogiji situacij, so njene ustne podzavestno oblikovale stavek: „Andro, saj vidiš, da se me Janezek drži kakor klop." A Janezek ni ostal čisto enostaven klop, ampak se je po potrebi in razpoloženju izpremenil v Klobčič in Klobko, Klobčeka in Klopičeka in Klopčeta in Bog si ga vedi, v kaj še vse. Zdaj je utikala ta mnogoimena stvarca svoj nosek v kapucinčkov cvet, seveda samo zato, ker je nekaj podobnega delala Marina. Janezek se namreč ni samo trdovratno tiščal mame kakor klop, ampak jo je tudi posnemal kakor opica. Ce je šivala mama, je šival tudi on, seveda z deloelo volno, udeto v zobotrebec, če 99 je pisala ona, je risal z rdečim svinčnikom na zavržen tatekov papir zagonetne čačke, in če je brala, je pogumno držal pošev „Bosansko Pošto" in škilil na Marino, aU ne bo že muke konec. A Klopčičevi samovladi so bile zadnje ure. Odkar so bili poleti postavili na verando belo prepleskan koš s tistimi neumnimi prozornimi zavesami, ki se niso hotele nikakor podati Klopovim drobnim pestem, ni šlo vse prav po Janezkovi glavi. Se manj je šlo po njegovi glavi, odkar je ležalo v košku nekaj drobnega, kričavega. Rekli so, da je to sesterca. Ime ji je bilo seveda — pa to je vendar popolnoma vseeno, kako ji je bilo ime, ko je bila vendar le „Sesterca" za vse in vsakogar. V prvi vrsti je bila seveda sesterca za Klopa, potem za mamico in papančka, in za Ružo, in za debelo Spanjolko-domačico, in potem za vse lepe gospe in gospodične, ki so prišle k mami in ji prinesle rože. Koliko rož je bilo taki-at v jedilnici in kako so dišale! Tudi v mamičini sobi je dišalo, a ne po rožah, ampak tako čudno, rezko, kakor ni dišalo nikdar prej. Klop je vendar vedel, kako sladko zadiši v mamičini sobi, če pritiska na tisto drobno žogo, ki se drži pisane stekleničice na mizici pred velikim zrcalom. Saj jo je smel pritisniti še on, če ga je vzdignila mamica visoko k sebi, da je zapršil fini dišeči dežek po njegovi rokci. Zdaj pa, odkar so položili v beli košek sesterco. Klop ne stanuje nič več v mamičini sobi. Njegove bele jaslice so pomaknili k tateku. Ruža ga nosi spat. Ruža ga umiva. In zelo tih mora biti, da se sesterca ne zbudi. In nič več ne sme prilesti zjutraj k mamici v posteljo, ker mamica je bolna. Pa kmalu ni bila več bolna. Kmalu je zopet sedela na solnčni verandi v stolu z mehkimi blazinami. Na pručici ob njenih nogah je čepel Klop, upiral komolca ob njeni koleni in gledal, kako tesno leži beli zavojček, ki so mu rekli sesterca, ob mamičinih grudih. Od tedaj, ko je bila mamica prvič zopet zdrava, je že dolgo in sesterca nič več toliko ne kriči. In tudi vedno več ne spi, ampak gleda z veHkimi očmi. Gleda nebo in Ružo in Klopa, in gleda mamico, pa zajčka in knjigo s podobami, pa nič ne reče. Zakaj neki nič ne reče sesterca? Od včeraj že vzdiguje glavico. Z drobnimi prstki se oklene koševega roba in pokuka ven. Pa nič ne reče. Tedaj je tiho pristopil Klop. Pajaca je držal na hrbtu. „Sesterca", je začel, „sesterca, zakaj pa nič ne rečeš? Glej, pajaca —" in ji je pisano pošast naglo pomolil prav pod nos. A sesterca je samo gledala, krilila z ročicama, kakor da bi lovila črno sukneno nogo, rekla pa zopet ni nič. „Morda ne ve, kdo sem," si je mislil Klop. „Nemara ji je mamica pozabila povedati." In nanovo je začel: „Sesterca, saj jaz sem Klop. Jaz imam ravno tisto mamico in tistega papančka, in tisto Ružb in tistega paja —". Tu je umolknil. Ne, pajac pa ne, pajac ni od sesterce, pajac je saino Klopov. „Pa dal ti ga že bom, dal, da se boš ž njim igrala, če boš pridna." 100 Tedaj je bilo zabave konec. Ruža je prišla, pobrala Klopa in ga oblekla v belo. Zdaj gresta z mamo na sprehod. Klop je namreč bil že velik deček in je že od lani nosil hlače. Na sprehod z mamico je hodil z navdušenjem. Predvsem je ljubil čaršijo. On ji je sicer rekel „casija", ampak to sloviti sarajevski tržnici ni niti najmanje škodovalo. Ne, Begova džamija, to muslimansko najodličnejše svetišče, ki stoji prav v srcu najživahnejšega trgovanja, ga ni zanimala. Tam so sedeli dolgočasni' Turld nepremično na svojih prekrižanih nogah, ali so se sprehajali s počasnimi koraki okoli vodnjaka. Mnogokrat stojijo v istem preddvoru ljudje, prav taki kakršen je on in mamica in tatek, ter gledajo v zrak. Klop ne ve, zakaj gledajo v zrak in tiščijo v rokah odprte rdeče knjige. On samo ve, da nišo prav nič zanimivi. Mamica pravi, da so tujci, turisti, morda Angleži. Ampak za Klopa vseeno niso zanimivi. Zanimivi so velikanski koši zrehh smokev, ki diše po medu, in ogromni kupi dinj, okroglih, rumenih kot zlato in zelenih z mesom kakor kri. Klop ve, kako so sladke in hladne, prav kakor pristni sladoled. Zanimivi so majčkeni dučani, na cesto popolnoma odprti, kjer visijo rožasti muslini v pestrih gubah kar po stenah in vihrajo kakor najzabavnejše zastave. Turške žene hodijo med njimi z drobnimi koraki, v grdih sivih plaščih, s črnimi krinkami pred obrazi, z oguljenimi rokavicami na rokah. Izza črne „fe-redže" se nenadoma zasmeje srebrn glasek, iz rjave rokavice smukne nežna roka kakor golobček, da se pogrezne za trenutek v razložene svilnate krasote. Zanimive so delavnice v ozkih, istotako odprtih izbicah, kjer sede po tleh kovači in kujejo s pojočimi kladivci bleščeče se posodice iz medi in bakra. In zanimivi so čevljarji, ki prevdarno in počasi vlečejo usnjene drete, da sešijejo opanke. Tam mu je mamica kupila tiste rdeče čeveljčke, ki ž njimi ne sme več na domači vrtec. Ne samo zato, da ne bi postale blatne, ampak zato, ker so se za njim podile velike, bele gosi, ki jih je redila gospodinja, in so mu jih hotele'vzeti. Grde so bile liste bele gosi. Enkrat so ga skoro potisnile v nemarno lužo, po kateri so navadno brodile z dolgimi vratovi. Takrat so mu hotele vzeti z maslom namazan kruh. A on ga je držal visoko in se, nazaj hodeč, umikal požrešnim žoltim kljunom. Da, takrat, bi bil skoro štrbunknil v lužo. Pa je zakričala Ruža. Tako strašno je zakričala, da se je ustrašil Klop, in da so se še bolj prestrašile gosi. No, pošteno jih je napodila Ruža, da so bežale z iztegnjenimi vratovi in frfo-tajočimi perutmi, ki so se kar za njimi drsale po blatnem vrtcu. Joj — še danes se je moral Klop smejati. Danes ni na vrtu belih gosi. Ruža je rekla, da so jih zaprli, ker jih bodo pitali. Klop bi rad vedel, kako je to, če pitajo gosi. Ruža pravi, da morajo gosi vse požreti, kar jim natrese gospodinja v kljun. „In če nočejo?" Potem potiska gospodinja koruzo in žgance in krompir goski v goltanec; da mora, da mora požreti. Klop odpira usta in poskuša, kako 101 bi to bilo. „In potem postane gos debela, in debela in še bolj debela," je rekla Ruža. Strašno debela, tako da ne more već hoditi, da skoro ne more več dihati. To je silno zanimivo, sklepa Klop, skoro tako zanimivo kakor čaršija. To si mora na vsak način ogledati, kako pita gospodinja gosi in kako postanejo debele, debele in še bolj debele. Da, takoj si mora to ogledati. Zato je Klop zapustil škrlatni kapucinčkov cvet — saj ga je bila tudi mamica že davno zapustila. Zdaj nekaj mečka okoK sesterce, preklada plenice — „Mamica, pojdiva —" „„Kam, Klop?"" „Gledat, kako pitajo gosi, da bodo debele, in še bolj debele in .še bolj debele —" „ „Zdaj-le, Klopčič, pa ne utegnem." " „Zakaj ne?" „ „Saj vidiš, da previjam sesterco." " ■ „Pa potem, mamica?" „ „Potem bomo dali sesterci jesti." " „Potem pa greva? Mamica, greva?" „„Danes, ljubček, ne pojdeva. Goske so šle že davno spat. Saj veš, da gredo mnogo preje spat kakor naš Klopček —" " „Pa greva v čas —?" „ „Tudi v čaršijo danes ne greva. Klop. Ali že nisva bila na sprehodu danes zjutraj?" " „Kam pa greva, mamica? —" „ „Danes ne greva nikamor več, ljubček. Saj veš, Klopčič, danes je sreda." " Klop je povesil, glavico. Ja, seveda, če je danes sreda — Ob sredah ni nič, to Klop predobro ve. Ob sredah z mamico ni nič. Zdaj, ko bo sesterca pojedla, bo izginila mamica v spalnico, odpirala omare, zašumelo bo malo od svile in tisti sladki vonj se bo razpršil. Potem bo prišla mamica v svoji novi obleki, s klobučkom na glavi in si bo natikala rokavice. Pogledala bo v košek, popravila odejico in njega bo poljubila. Potem bo capljal za njo v kuhinjo in jo bo z Ružo spremil do vrat. Ej, koliko si imata povedati mamica in Ruža. Končno bo dobil še en poljubček, dva in tako zapuščeno mu bo postalo pri srcu. Ruža bo zaklenila za mamico vrata, zaprla kuhinjo in se vsedla s Klopom na verando. Tam bo moral jesti svojo mlečno kašo. Brez mamice. Sreda je grda. Ob sredah imata Andro in Marina svoj zabavni dan. Takrat ni doma večerje. Andro žuri z delom in Marina stopa po strmi ulici navzdol v mestni park in dalje po šumni Aleksandrovki, zavije na desno v temačno ulico in čaka. Ne dolgo. Se ni odbilo šest, ko se pojavi v razsvetljeni veži visoke hiše Andro. Njeno roko potegne pod svoj komolec. 102 Kam? Danes je sreda. „Jaz bi hotel v kino," pravi on. „ „Pa pojdiva v kino," " pritrdi ona. Zavijeta krog ogla, nazaj na Aleksandrovo in šetajoča množica jo kmalu priplove do „Imperiala". Srečo imata, dober film in dobri igralci. Godba je mehka, film teče naglo, leno ugodje se polasti Marine. Prvi odmor. Andro se ozira po publiki, Marina vtakne v usta bonbon. Medtem začuti na sebi oster pogled, pozoren, zvedav, vprašujoč. Nemir se je polasti, podzavestno dvigne glavo — in njene oči se zazrejo v dvoje smejočih se, znanih ženskih oči. Le kje je že videla te oči, le kje' je že — Pa od tam zamahne bela rokavica, neka dama vstane, in čez dve, tri vrste parketa zapoje polglasno njen zvonki sopran: „Gospa Marina, je-li, da ste Vi, gospa Marina? Veselost, smeh, ne, resnično veselje in prisrčno presenečenje zveni iz jasnega glasu — saj, to je zares gospodična Vanda Müller. Vanda Müller, lepa, elegantna, ljubezniva, sigurnega, vse osvajajočega nastopa. In že se dvigajo sosedje, zaklopni sedeži se umikajo. — „To je Vaš mož? Pa, — diven človek" — Prisrčno mu stresa roko. Andro se smeje in poljubi belo rokavičko. „Poslušajte, vi morate na moj sedež, gospod inženir. Morate. Z gospo Marino si imava toliko povedati. „Ni mogoče ~ šest let, šest let je tega, da sva bili skupaj na zapuščeni žagi strica Boškoviča? In deco imate? Fanta, deklico, o _ ?!" Kakor studenček žubori polglasno njena živa govorica. Vse naokoli se zabava. Prijazen sosed uslužno ponudi zameno prostora namesto Andra, ki se naenkrat, sam ne ve kako, znajde med obema damama. „Ne, ne," je hitela Vanda, ko ji je hotel odstopiti svoj sedež, „ostanite vendar, saj skrivnosti vendar -niso, ,kar si imava povedati z Marino. Tem manj so skrivnosti za gospoda soproga —" Laskavo se mu je nasmejala. „Pa to je zares sijajno, da Vas najdem tukaj v Saraje-vem. Ne morem si misliti lepše druščine. Saj sem toliko sama. — Marina," in segla je živahno preko Andra, „menda niti ne veste, da sem tudi jaz poročena. Seveda ne veste, saj ste mene vendar predstavili za Vando Müller. Da, da, že več kot leto dni sem tudi jaz že poročena. Glejte, moj mož —,"naglo je segla v elegantno ročno torbico in podala Marini sliko večjega formata. Sama je odklopila zrcalce in si s pudrom osvežila nosek. Tako je prišla Marina do kratke besede. Ko je vračala preko Andra sliko gospoda ravnatelja „Drina-drva d. d." pravo-močni lastnici, se je hipoma stemnilo in na belem platnu je tekel romantičnega filma drugi del. Ko so se po končani predstavi prerivali do izhoda, je bilo trojno prijateljstvo že sklenjeno. Marina sama ni vedela, kako in kdaj je avansirala 103 do Vandine „najboljše" prijateljice. „Ah, da," je klepetala slednja, ko je hodila med njo in Androm, „ali še veste, kako ste bili hudi name, takrat o Božiču, ko sem Vam rekla tisto zaradi flirta?" Marina pa nič ni vedela, ne da bi bila huda, pa nič o nobenem llirtu. „O, da, da, pa čeprav ste tajili, pa čeprav nisem v tistih kratkih dneh nič zasledila, tega Vam pa le nikdar v življenju ne verjamem, da ste iz samega navdušenja do dela čepeli v tisti zapuščeni hosti." SkleniU so, da bodo večerjali „pri Djoki", prej pa še malo pošetali po mestu. A gospa Vanda se je kmalu našetala. Imela je nove čeveljčke ž zelo ■visokimi petami, in je sploh bila strašno „umoma". Tako so krenili naravnost v restavracijo in zasedli v kotu srčkano mizico. Vsaj gospe Vandi :se je zdelo, da je miza nad vse srčkana. Nad njo je žarela pod rumeno svilo topla električna svetilka, pred njo je viselo zrcalo, na desni ia levi je sedela pri belo pogrnjenih mizah elegantna publika, pred vsem mladi sarajevski „levi". Razpoloženje je bilo res prav veselo, in ko sta korakala Andro in Marina proti polnoči sama domov v svojo Gekalušo, kakor se je njihova ulica imenovala po turški, sta ugotovila obadva, da jima bo vesela Du-najčanka ustvarila marsikatero prijetno urico. „To je neverjetno, kako :ti to razmahne celega človeka. Odkod ti neki jemlje toliko besed?" je rekel Andre. In kramljala sta živahno. Marina je še marsikaj povedala o življenju v samotni hosti, o žalostnih dneh, ki jih je prebila v Beču, ko so se po očetovi smrti za Vando razmere tako nemilo spremenile. "Danes je izvedela, da je medtem izgubila tudi mamo. Podjetje, kateremu je načeloval soprog gospe Vande, direktor Kopp, je bilo v lesnem koncernu bratov Boškovićev. „Svojega moža sem spoznala takorekoč „poslovnim potom", je bila pripovedovala smeje, „ko sem pisala na stroj v pisarni strica Boškoviča. Ah, in srečna sem bila, ko sem se na ta prijeten način rešila tistega večnega potrkavanja s prsti. Da, da, moj dragi inženire —" Ko je utikal inženir Pavlovič ključ v hišna vrata, je dejal: „Tvoja prijateljica je izredna plava krasotica." „ „Da, zelo je lepa," " je odvrnila Marina. KSAVER MESKO: V gozdnem miru. Tiho je v vrhovih, kakor da Mir v vrhovih. V meni pa vihar, gozd prvotni mir sveta sanja. \ Bog, o Bog, pa mene ni ti mar? ko še v srcih boli bilo ni, Z mirom blagoslavljaš nemo stvar, solz poznale niso še oči. daj, umiri v meni še vihar! 104 Stritarjeva pisma Lujizi Pesjakovi. (Obj.: Avg. Pirjevec.) 6. b. L. Pesjakova — Jos. Cimpennami iz Dola 9. avgusta 1871. ... Da begreiflicher Weise Stritar's Brief ein wahres Kleinod für Sie ist, so beeile ich mich Ihnen denselben allsogleich zurückzuschicken ... Ich kann Ihnen gar nicht sagen, wie angenehm es mich berührte, durch Sie nach so langer Zeit wieder von B. Mirän zu hören; und wie ich überhaupt gewohnt bin den Eindrücken des Augenblicks zu folgen, so setzte ich mich gleich nach Empfang Ihres Briefes nieder und schrieb an Stritar. Der Brief liegt daher längst fertig da und sehr ärgerlich fürwahr, daß ich noch einige Tage säumen muß, eh ich ihn nach Baden absenden kann. Warum er gerade jetzt auf Reisen gehen mußte! Es überraschte mich wirklich, daß S. sich beklagte von mir keine Antwort auf seinen letzten Brief erhalten zu haben, dieser Brief war ja, wie Sie Sich vielleicht erinnern werden, nichts anderes als eine Bestättigung, daß er ein Paar meiner Gedichte empfangen habe und der Wunsch nach Fortsetzung unseres Briefwechsels war nirgends herauszulesen. Doch gemig davon, ich sage nur noch dies Eine, daß es inich unendlich freut abermals den .schriftlichen Verkehr mit einem Mann eröffnen za können, der an Geistes- und Herzensbildung so hoch über den Meisten seiner Landsleuie steht. Von hohem Interesse wäre es natürlich für mich seine Fotografie zu sehen, doch wenn nicht früher, .so zeigen Sie mir selbe nach meiner Rückkehr, nicht wahr? ...' Gmiperman je poslal Lujizi Stritarjeva fotografijo, za 'kar se imi zahvaljuje iz Dola 15. avgusta: „...Mein Urtheil über S. Bild werde ich Ihnen mündlich mitlheilen und sage jetzt nur, daß ich nach dem, was ich von seinem Äußern öfters gehört, mir ihn beiläufig so vorstellte. Am' 12. d. M. habe ich mein Schreiben nach Baden abgesendet und harre nun der Dinge, die da kommen oder nicht kommen werden .. ' Ker je Stritarjevo pismo umevno za Vas prava dragocenost, Vam ga brez zamude takoj vračam. Ne morem Vam povedati, kako prijetno mi je, da sem preko Vas po dolgem času zopet čula o B. Miranu; in ker imam sploh navado, vdajati 'se vLiisliom trenotka, zatorej sem takoj po prejemu Vašega pisma sedla in pisala Stritai-ju. Pismo je torej že zdavnaj gotovo, in prav Zaires jezi me, da moram še nekaj časa čakati, preden ga odpošljem v Baden. Zakaj je moral rawo sedaj odpotovati! Res preseneča me, da se je Stritar pritožil, da od mene ni dobil odgovora na svoje poslednje pismo; ono njegovo pismo, kakor se boste morebiti spomnili, ni bilo vendar nič drugega kol potrdilo, da je nekaj mojih pesmi prejel in se iž njega nikjer ni brala želja, da bi Sli nadalje dopisovala. Pa dovolj o tem; rečem samo še to, da me neizmerno veseli, vnovič započeti pismeno občevanje z možem, ki po duševni in srčni izobrazbi tako visoko nadltriljiije večimo svojih rojakov. Naravno, da bi me jako zanimalo videti njegovo fotografijo, če ne prej, pokažete mi jo po imojem povratku, kaj ne? ... - Svojo sodbo o Stritarjevi sliki Vam bom povedala ustno in rečem sedaj samo to, da sem si ga po tem, kar sem o njegovi vnanjščini večkrat slišala, približno tako predstavljala. Dne 12. t. m. sem mu odposlala pismo v Baden in pričakujem sedaj stvani, ki pridejo ali ne pridejo. 105 7. Blagorodna gospa! Ko sem prišel včeraj iz svojega popotovanja v Švico pozno po noči domu, najdem na mizi več pisem razpoloženih. Eno izmed teh pisem me je razveselilo in — prestrašilo ob enem. To pismo je bilo Vaše, gospa! čudno mi je bilo pri serci, ko sem ga brati jel. če dalje berem, bolj mi je ginil strah, bolj mi je raslo veselje. Žerjavico, kakor pravi sv. pismo, ste mi, plemenita gospa! zbrali na glavo. To je maščevanje blage žene! Osramotili ste me, a to osramotenje nema nič ponižavnega zame. In vendar — kako Vam odgovarjati, kako se zagovarjati! Žena, ki me je poznala in umela kakor le kedo na sveti, dejala mi je enkrat: Ženska, katera hoče izhajali z Vami, mora vas poznati, razumeti potem bo vse voljno preterpela, kar ji pride od vas. Gospa! Kako morem jaz tuji, neznani, nevredni človek zahtevati od Vas, da me poznate, umete, da imäte po-terpljenje z mano? Pisali ste mi, da je gosp. Cimperman naj nesrečneji človek, ki ga poznate na sveti, in da ste mi „hvaležni za vsako besedo, s katero ga razveselim." — To je lepo znamenje Vašega blažega, prav ženskega serca. Glejte, blaga gospa! gosp. C. je nesrečen po svoje — jaz po svoje! — Temne sence leže pogosto le prepogosto nad mojo dušo. Lenau-ova osoda, saj jo poznate, mi je često pred očmi. A ne dalje o tem. Gospd, jaz sem bolan, ne na telesi, bolan sem na duši. Pridejo mi ure, ko ne poznam svojega najboljšega prijatelja: vse se mi vidi černo pred očmi, vse tako pusto, prazno, ničevo; vse tako ničemurno, sleparsko, sam videz, sama fraza! Čutim se tako zapuščenega, tako samega na sveti, čutim se neskončno nesrečnega!-- V takem časi so mi došle lepe Vaše prestave BM-ovih popotnih pesmij. Bil je takrat zame žalosten čas. Videl sem da je vse moje prizadevanje izgubljeno, bolj na škodo, ko na prid našemu ubozemu narodu. Vse me je napadalo, podtikalo mi slabe namene: z eno besedo: gerdo se je ravnalo z mano, kakor z nobenim Slovencem ne, razen morebiti z g. Levstikom. Za ves svoj trud, za svoje sitnosti in skerbi nijsem ne pričakoval ne zahteval ne dobička, ne hvale, ki je sicer pri nas tako dober kup; želel bi bil samo, da bi se mi bila priznala moja dobra volja, da bi se mi bilo vsaj pustilo moje pošteno, neoskrunjeno dobro ime, moja edina last.-- Izpoznal sem in previdel, da ne morem ničesar storiti za svoj narod, čutil sem da bi bilo bolje, da bi ne bil nikoli peresa v roko prijel. To nijso vesela čutila, gospa! Pa to nij še vse. To, kar. Vam mislim praviti zdaj, bode se Vam čudno, nerazumno zdelo; in vendar Vam moram vse povedati. B. Miranove pesmi, ki ste jih, gospd, s toliko prijateljsko poterpežljivostjo sprejeli — so mi zoperne,' ostudne! V teh pesmih je pokazal in razkril, česar bi ne bil smel nikedar storiti, riesrečni človek pred svetom, vso svojo slabost, Dse svoje napake, razodel se je revnega, nezmožnega, kakoršnega ga je mati rodila: izkazal se je olroka, ne moža. To „javkanje", ta larmoyantnost tä mehkužna sentimentalnost, vse to je osladna, zoperna hrana zdravemu človeku. In res je pri nas zdaj „bon ton" zasmehovati te žalostne „pesmi", katere bi se bolje ne bile nikoli rodile, nikoli zagledale belega dne. Te pesmi nijso izmišljene, nijso narejene, vse je prečuteno, vse preživljeno; te pesmi so prave „gelegenheitsgedichte" v Goethejevem pomena. To so Vam same indiskretnosti, katerih se človek prepozno sramuje. (Kaj je bilo uzrok, da so prišle na dan, o tem pozneje enkrat, ako se Vam bo ljubilo poslušali.) 106 Glejte, gospä! Zato nijsem sprejel s takim čistim veseljem Vaših prestav, kakor so ga same na sebi zaslužile; zato Vam nijsem bil tako hvaležen, kakor bi bil moral biti; zato Vam nijsem pisal tako, kakor bi se bilo spodobilo. Kaj sem Vam pisal, sam ne vem, ker pismo je bilo pisano, kakor sem Vam že rekel v nesrečni uri. Zdaj Vam ne rečem druzega, kakor: Blaga gospd, imejte po-terpljenje z mano, in, ako mogoče, — odpustite. Odmerjeni prostor je skoraj pri kraji. V kratkem Vam pisem zopet dalje, ako mi dovolite. Veseli me serčno slišati, da se dobro počutite na kmetih. Priporočam se Vam, ter pozdravljam Vas iz serca Vaš V Badnu 16. 8. 71. hvaležni Stritar. Gospe Lujizi Pesjakovi. V goste megle dolina je zavila; V življenja mojega temne nižaue Kar v njej živi, vse žalostno medleva, Tako oko je Tvoje zakjalo Metulj ne leta, tica ne prepeva, j, j„sne, mirne, solčnate višave. Ker blagodejna solnca luč je skrita. Megle se razdeU — in čarovita. Tolažbo, upanje mi spet je dalo Zašije luč; — v.se radost razodeva; ^ato. gospa preblaga! iz daljave Sladko v goščavi tica žvergoleva,' Serce Ti moje glasno kliče: ,,Hvalo!" Metulj s čebelo se po cvetih hita. Boris Miran. 16. 8. 71. 8. Blagorodna gospa! Za nezasluženo prijazne besede Vašega zadnjega pi.'ima zopet druzega ne. ko: Hvalo! j a / t- a . y svojem predzadnjem pismu mi pišete, da ste bili enkrat na Dunaji, in da ste me hoteli videti. Jaz sem sicer slišal praviti, da ste na Dunaji, a da imate tako misel, tega se nijsem nikakor nadejal, sicer bi ne bil čakal, da me vabite; prišel bi bil iz prostega nagiba in z velikim veseljem poklonil se tako visoko čislani gospe; če tudi nij moja navada vklanjati in poklanjati se tudi najvišim gospodam. Zategadelj sem bil velikokrat krivo sojen, in ponosen, ošaben imenovan. Jaz se pa te napake čisto prostega čutim in terdili bi smel da to moje ravnanje izhaja ravno iz nasprotnega vira. Nobene stvari .se ne bojim tako na sveti, kakor vrivati se, nadležen biti komu. Pri Vas. gospa je drugače Vi ste mi že toliko prijaznosti izkazali, da bi se ne bal Vas nadlegovati. Obljubil sem Vam zadnjič povedati, kako so na svet prišle B. Miranove „peimi". Dolgo so bile že zložene in spisane ko nij še nihče, vedel, da so na sveti; tudi gg. Jurčič in Celesiin, s katerima sem se .slednji večer pogovarjal o literarnih .stvareh. Po nesreči .sem se bil enkrat zagovoril, da imam sam nekaj, potem nijsem imel miru, da sem dal bukvice obema zaporedoma, in sicer s pristavkom, naj mi povesta, ali .so to - „pesmi"? Odgovorila sla mi obd, da so „pesmi" in „še kakšne!" — in še veliko drugih nepotrebnih stvarij. S tem je bila stvar končana. O izdavanji nijsem hotel nič slišati. Po Janežičevi smerti so mi jeli prigovarjati, da naj izdajem literaren list, zlasti potem ko nij Jurčič sreče imel. Jaz nij.sem hotel nič vedeli o tem. Da bi imel mir, rekel sem svojim priganjalcem, da hočem poskušati s pesmimi, prepričan, da me bo mali „fijasko" obvaroval velicega — z listom. Potem bi jim bil lahko dejal: Saj vidite, 107 da ne gre, moje ime nema nič veljave pri Slovencih. Nesreča je holela drugače. Pesmi so mi pulili iz rok, kakor bi se bil ves svet zgovoril in zagovoril. Po tej dovolj prozajični poti, in smel bi pač reči — dozdaj še nenavadni poti prišle so B. Miranove pesmi med svet. Serčno me je veselilo slišati, da se tako dobro počutite „na kmetih". Tudi moje „kmetovanje" ni j ravno napačno. Baden res nij tako idiličen, kakor je Dol. Poln je, natlačeno poln Židov-, žveplenega sopara, lišpa, vsakoverstne ničemur-nosti. Židov, pravim — a pristaviti moram: tudi Židinj, ki nijso. pri živem bogu! nikakor napačne. Lepa je keršanska vera, in blagor mn, kedor jo imä in se po njej ravna — a lepa Židinja — bog ti meni grehe odpu.