Lojze Krakar PESMI
LESTEV
Po njej sem plezal tja, kjer je svetloba in vzpel se skoraj že na zadnji klin. Naenkrat pa zaslišal sem iz groba: klin je trhlen, ne plezaj dalje, sin! Potem potipal sem po zadnjem klinu, pa se mi sam črvi v sesul je v dlan. Je omama po mladosti ali vinu, kar me je gnalo v ta privid-pristan? Povprašal sem že to in ono učeno, pa tudi kakšno sveto knjigo: kam? Odgovor: to je najbolj zapleteno vprašanje in odgovor najdi sam!
SONČNI ZAHOD
Že zdavnaj so mi esesovci izbili iz glave vso romantiko zahajanj in vzhajanj sonca, vendar to še sili v srce kot glasba indijanskih rajanj. Z ožganimi rokami se prijemam za snop luči, ki nikdar ne ugasne. Zakaj počnem to in čemii ne odjenjam, kaj mi še plezanje v neznano hasne? Ne vem. A vsakdo je tako ustvarjen kot slak, ki vije se ob trti v maju, dokler ne pride dan, ko slak se sparjen povesi kakor listje smokve v raju.
SVATBA
Kakor zakon, sklenjen pred očaki, se objela je jesenska zarja s sivim svetom: s tihimi koraki gresta z roko v roki od oltarja. Nič ne vesta še, kako bo z njima v mrzli koči ob večerni uri, saj bo v njej le ivje in le zima trkala bo iz dneva v dan na duri. Vendar gresta, starec in mladenka, nekam dalje h gori obsijani kot berač na božjo pot brez cvenka, le s plamenčkom upanja na dlani. V speči žitni njivi poleg pota pa že sluti vsak od njiju svoje: ona klasje, ki bo njena dota, on škrjanca, ki pod nebom poje. Če pšenico vihre stro in toče, obrodi morda proso za kašo, če škrjanec ne, pa bo mogoče vrabček vsaj prišel pred prag na pašo. Zarja, sanj natrosi vrabčku iz krila, svet, v svoj plašč megleni ga odeni! Ko pšenica bo zazelenila, se odšel bo zmrzli vrabček ženit.
OKRIUENE ŽABE
Sfrčale so iz mlake na tribuno in z nje v en glas zakvakale o sreči: zdaj miting bo za tepce tam za luno, preglejte se, kdo manjši je, kdo večji! Potem vam bomo dale svoja krila, da skupaj odletimo v srečne čase. Poslušajte nas: vaša dobra vila je žabja stranka, ki ni mar ji zase! Brez naše stranke setve ni ne žetve, zatorej žabji parlament volite: tako obide srd vas naše kletve, za Ion pa še na luno poletite.
VEUAKOV SAMOGOVOR
Kako je to, da več nihče ne strelja? Zakaj grozljivo sončna je jesen? Zakaj še zmeraj je zelena stelja? Zakaj gre mirno mimo lovcev plen? Zakaj se jabolka še vej držijo, ko pa je vendar polno praznih kašč? Kako da krompirišča zelenijo, zakaj jih ne pregrne snežni plašč? Zakaj brez varnostnikov se vladarji sprehajajo po parkih sred tatov? Zakaj se pločevinasti denarji ne pretopijo za cevi topov? Kako je to, da toliko otrok je na cesti, saj je vendar ta za moj oklepni avto - in kako, da Bog je še zmeraj proti meni samosvoj? Sprašujejo me, kdaj bom generalni in ne navadni šef slovenskih bank? Jaz bi lahko bil najbolj genialni strateg vseh štabov in predsednik strank!
SPOZNANJE
Potem prišlo bo tisto, kar ne mine: cekini z vej nasujejo se v žepe, viharji bodo zavrteli mline, ljudje odpravili se na potepe tja po oblakih, ki vise kot vime in vabijo na mlečno ohcet duše, v poletja spremene se trhle zime in iz puščavske, tisočletne suše izvabi dež donebne orhideje, iz mlak zatohlih potok zaklokoče, psoglavec kakor pobič se zasmeje, led v materine solze se razjoče, odpre se ječa, kjer dosmrtnik čaka na milostljiv podpis roke tirana, a neko jutro jo primaha z vlaka pred prag ljubezen nepričakovana. Le nekaj bo, kar vsem ne bo povšeči: po vrsti vsi počasi oslepimo, namesto da zarajali bi v sreči, se položimo v prst in v njej zaspimo.
V oktobru 1995