SLOVENSKI STIK »srebrnega zvena« - Argentino. Ljub- DVEH EKSOTIK ljana 1910 in San Carlos de Bariloche (Bara Remec, Sodobno korejsko 1991 sta 8lavna meJnika' ki fo,rnlal1no ,-, . •. do očata konkretno razsežnost shkarki- shkarstvo) ,. , nega zemeljskega bivanja, razpetega med kontinente in oceanske daljave. Predstavitev opusa Bare Remec v ljub- Vmes se vsekuje Vetrinj 1945 kot pre- ljanski Mestni galeriji (junij 91) je opo- lom v stvarni in duhovni identiteti dolo- zorila na svojevrstno »eksotičnost«, ki čenega kolektiva in njegovih posamez- je do določene meje inkorporirana nih pripadnikov. Ta kolektiv se je ob v slovensko likovno zakladnico, ob tem vsej nedvomno izpričani trdoživosti in pa ostaja tudi zunaj nje, saj se tako zvestobi koreninam vendarle v glavnem z dejanskimi deli kot tudi z nekaterimi »izgubil« v prostorih, ki so radikalno, sporočilnimi razsežnostmi izgublja za nespregledljivo in neobvladljivo tuji gle- obzorji, ki jim izkustva in pogledi iz sli- de na izvorne. Zato indijanska temati- karkine rodne Slovenije ne morejo ka, ki je obsedla Baro Remec v njenem ustrezneje slediti. Zato je mogoče reči, argentinskem obdobju, ni le specifična da likovni opus te »politične emigrant- potujitvena metaforika v sicer še zmeraj ke« iz leta 1945 nekako simbolično po- »čisto slovenski« ustvarjalni identiteti, nazarja usodo tistega dela slovenskega temveč se kaže kot tako rekoč avtentič- naroda, ki se je po kataklizmatičnem no, globinsko utemeljeno »tujstvo«. zgodovinskem prelomu zatekel dobe- Spričo te temeljitosti se ponuja hipote- sedno na drugi konec sveta, v deželo za, da je vendarle moral obstajati ne- 982 983 Slovenski stik dveh eksotik kakšen presežnostni »stik«, ki je omogočil tolikšno transformacijo in identifikacijo z drugim etničnim izkustvom in njegovimi likovnimi zapisi. V konkreti-stičnem smislu se zdi simptomalno že dejstvo, da je v imenu slikarkinega »indijanskega kraja« (Bariloche) skrit »isti koren« kot v njenem lastnem imenu, s katerim je bila že ob rojstvu »opredeljena« kot tujka (prim. gr. pomen imena Barbara). To opredelitev je potemtakem temeljiteje udejanila, ko se je v komaj doumljivi oddaljenosti od domovine poistovetila z usodo drugih tujcev na lastni zemlji, skoraj povsem iz-trebljenih Indijancev (Slovani - Indijanci Evrope?). Bistveni šok slikarkine eksistence je namreč »tipično« slovenska (slovanska, balkanska) travma iztrebitve, navzoča v različnih variantah skozi vso narodno zgodovino. Genocidne grožnje tujcev so se znotraj slovenskega kolektiva sredi spleta različnih zavezništev v najbolj usodnih časih sprevračale v bratomorne delitve kot specifične likvidacije najprej poganske, nato protestantske in naposled katoliške »elite«. Glede na to, da bi danes nekaterim najbrž ustrezala likvidacija »komunistične elite«, se ponuja ugotovitev, da »narod proletarcev« ali »narod hlapcev« precej težko prenaša lastne elite. Morda je, sodeč po eksodusih elit, podobna nagnjenost k mazohistični avtotorturi značilna tudi za druge slovanske in vzhodne narode, kolikor seveda neznosnost bivanja in bivanjska nezmožnost pri njih ni zajela že vseh slojev in jih »izenačila« v vsesplošnem polomu. Žal se ob slikarstvu Bare Remec potrjuje stara resnica, da izjemna biografija še ni zagotovilo za resnično izjemne umetniške dosežke. Morda bolj velja celo nasprotno: da pač umetnost zahteva pretežno notranjo koncentracijo, zaradi katere so življenjepisi mnogih velikih umetnikov v glavnem - vsaj na zunaj - bolj ali manj nezanimive »formalnosti«. Predstavitev Bare Remec v Mestni galeriji je pomembna predv- sem kot prispevek k zaokrožanju vednosti Slovencev o lastni kulturi in poteh njene mučne, neredko tragične usode. V ožjem umetnostno kritičnem smislu pa se Remčeva kaže kot sicer nedvomno talentirana in dinamična, a v glavnem ne močneje profilirana sopotnica slovenske realistično-ekspresionistične tradicije, seveda razširjene z razgledi po svetu, pri čemer je le redkeje presegala standardno solidnost in dekorativnost likovne proizvodnje. V tem smislu je treba izpostaviti predvsem njene ilustracije, saj je z nekaterimi risbami, zlasti tistimi, ki so lapidarne, včasih skoraj »huzjanovske« skice slovenskih heka-tomb, učinkovito izpovedala avtentično pretresljivost. Med slikarskimi deli izstopa zlasti portret El senor iz leta 1949 kot nesporna mojstrovina z briljantnimi »fauvističnimi« poudarki. Tematsko je zanimiv »triptih« Ribnica, Vetrinj, Čez morje (na Vetrinju so upodobljeni slovenski izgnanci pod dvema črnima pticama, označenima s kljukastim križem in komunističnim »orodjem«). Indijanski ciklus je v tematskem pogledu vsekakor »iz druge zgodbe«, pri čemer se formalno giblje na utečenem, kultivira-no prilagojenem standardu modernih - ali pravzaprav že klasičnih - prepletanj figurativnih in abstrahirajočih variacij. Sodobno korejsko slikarstvo je naslov razstave v ljubljanskem Jakopičevem razstavišču (avgust 91), s katero se pričujočemu zapisu razpira razgled po neki drugi eksotiki, predstavljeni v slovenskem likovnem prostoru. Očitno je mogoče tudi z najbolj izrazito eksotiko vendarle vzpostaviti nekakšen, pa čeprav paradoksalen »stik«; zadevna razstava ga ponuja v dokaj nenavadnem smislu, in sicer že v svojem naslovu. Koreji sta namreč dve različni, suvereni državi (DLR Koreja in R Koreja), naslov razstave pa ne pove, da gre le za sodobno slikarstvo južnokorejske države, tj. Rep. Koreje, vsaj kolikor je mogoče presoditi po poglavitnih podatkih 984 v katalogu. Izviren »stik« je prav v tej nejasnosti, nedorečenosti, saj se ta »stika« z nejasnostjo in nedorečenostjo političnega položaja gostiteljev razstave, ki za »Jugokorejce«, kot je razvidno iz njihovih spremnih tekstov v katalogu, obstajajo zgolj kot Jugoslavija, čeprav je razstava namenjena trem zahodnim jugoslovanskim »državam« (najprej je bila v Zagrebu, zatem v Ljubljani, sledi Sarajevo). Omenjeni »stik« je mogoče poglabljati v smislu konkretistične simp-tomalnosti. Že ime dežele omogoča določene asociacije: Koreja (koreja ali ho-reja - trzavica, živčna bolezen, chorea sancti Viti; choreia v gr. pomeni »ples v kolu«; prim. francoski oznaki Coree, choree). korejsko ime za Korejo je Chosen, kar v angl. seveda »pomeni« - biti izbran. Simbolična korejska izbra-nost ali »privilegiranost« je namreč »v stiku« s slovensko: obe predstavljata skrajna konca v 20. stoletju gotovo najbolj problematičnega geopolitičnega prostora, ki sega od Trsta do Seula (ali v jeziku nekdanjega agitpropa: od Trsta do Vladivostoka), pri čemer omenjeni mesti ostajata zunaj njega in tako še dodatno nakazujeta usodno razklanost tako slovenskega kot korejskega naroda. Isto nasprotje, ki je razdelilo korejski polotok na severno komunistično in južno kapitalistično državo, je prelomilo na dvoje tudi življenje Bare Remec. Pri tem daje poglaviten pečat tako slovenski kakor tudi korejski robni izpostavljenosti pravzaprav »ista« ideološka vojna, ki je - kot pač vsaka vojna onkraj začasnih, vendar nujnih »osmisli-tev« - zgolj neideološki, »azteško« ali »darvinistično« iracionalen mehanizem žrtvovanja. Torej - »bolezen« kot izbranost. »Koreja« ali »svetega Vida ples« je bolezen živcev, bolezen duše; angl. zapis gl. mesta RK Seoul se bere kot soul (angl. duša, bitje), slovenski zapis Seul (tudi ital.) s palindromskim obratom fo-nemov (lues) razkrije še dodatno, kužno razsežnost zadevnega »bolezenskega Ivo Antič stanja«, ki je »zdravje« temeljnega eksistencialnega razkola. Ta razloka je na korejskem polotoku udejanjena v obliki dveh držav enega naroda, v »bivši« Jugoslaviji pa kot ena država več narodov, razdeljenih v obsesivno zahodno-vzhodno (katoliško - pravoslavno) res-publiško »simetrijo« (3:3). Korejska opozicija sever-jug (v jeziku ideologije: komunizem - kapitalizem) se z jugoslovansko zahod-vzhod »kompletira« v križ, ki lahko predstavlja simbol trp-ljenjske eksistence kot individualne in kolektivne identitete, izpostavljene v »neznosno lahkotnost« psihične defi-niranosti in »vpoklicanosti« bitja samega kot samote v »izbranosti« enkratne psihične strukture (prim. francoski »ho-monim« seul). Večini Slovencev je leta 1918, z določenim obratom od Evrope, zasijal »Vidov dan« jugoslovanstva, bal-kanstva, kar je takrat mnogim pomenilo pomemben korak na poti kolektivne individuacije. »Nevšečnost« tega obrata je običajna zoprnost avtorefleksije (prim. Sventovid - vrh. bož. st. Slovanov; na dan sv. Vida kosovska bitka, saraj. atentat, prva ustava SHS, sever-nokor. zasedba Seula 1950, vojna v Sloveniji 1991). Kot je bil skromen umetniški vtis latinskoameriške eksotike na razstavi Bare Remec, tako je neizrazit tudi učinek »daljnovzhodne eksotike« na razstavi sodobnega (južno)korejskega slikarstva. Kot Remčeva ni zmogla svojega temeljnega eksistencialnega razkola uresničiti v markantnejših slikarskih stvaritvah, tako tudi zadevna »korejska razstava« v glavnem predstavlja zgolj solidne variacije na sodobne likovne standarde (zahodnega) sveta. Sledovi vzhodnjaške metafizično utemeljene de-korativnosti so brez predirne japonske invencije, ki je zmeraj razpoznavna po specifični identiteti. Očitno je za večino vzhodnjakov srečanje z zahodno polite-konomsko in umetnostno prakso nekakšen šok, ki ga je na drugem področju še težje obvladati kot na prvem. Ja- 984 985 Slovenski stik dveh eksotik ponci na obeh področjih ustvarjajo viso- približuje nakazanemu »idealu«. Na pr-ke dosežke in s tem nakazujejo specifič- vem mestu je vsekakor Suh Se-ok ne možnosti njunega ravnotežja, ki se z diptihom Skupina plesalcev I, II (bri-dopolnjuje z uspešnimi iskanji ravnotež- Ijantno ekspresivna in monumentalno ja med lastno daljnovzhodno in tujo, hermetična ritmizacija slikarskega zapi-zahodno tradicijo. Južna Koreja je na sa z grafično lapidarnimi znamenji, ki ekonomsko-tehnološkem področju vse- abstrahirajoče asociirajo tako antropo-kakor dosegla visoko svetovno raven, morfno figuraliko kot daljnovzhodne pi-na kulturno-umetnostnem pa, kot je smenke). Lee Suh-ju je z obsežno sliko mogoče sklepati tudi po obravnavani Rutina v fini hiperrealistični maniri razstavi, očitno še išče svoj izraziteje predstavil razmerje med uro in vlakom razpoznaven, izpovedno globlje avtenti- kot ujetost bivanja v primež izmerjene-čen in hkrati moderen izraz. V likov- ga časa, pri tem pa starinskost obeh nem jeziku splošno uveljavljenega za- predmetov daje celotni viziji rafinirano hodnega modernizma izraziti z mar- magično, sanjsko dimenzijo, subverziv-kantnimi umetniškimi deli posebnost no glede na prostor in čas. Yoo Yeun-lastne vzhodne identitete je naloga, ki hee je na sliki Brez naslova soočila rese na zadevni razstavi v glavnem ne zdi lefno izpostavljenega Budo s črno senco izpolnjena tako, da bi izzivala tisti redki krokarja ob strani. Morda je to »Poejev in težko določljivi odziv, ki ga približno krokar«, paradigmatična kreatura za-nakazujejo pojmi: vznemirljiva zadošče- hodne literature (kulture), zlovešče nost, užitek osupnjenosti, »navdušenje« znamenje, ki »ogroža« daljnovzhodno nad odkritjem. Kljub temu je možno iz kulturno idealiteto kot varljivo, nabre-splošnega visokega povprečja razstave, klo, avtarkično »blaženost«, opredeljenega predvsem s kvaliteto tehnologije, izločiti kakšno izjemo, ki se Ivo Antič