- 363 —
Motenje posestva ni, ako prepove in brani kaka samoupravna občinska oblast občanom v gotovem času pašo po svojih njivah.
Helena K. je tožila Jakoba K , podžupana v Z. zaradi motenja v mirni posesti, trdeč, da je K. kot podžupan samolastno prepovedal, da ne sme noben posestnik tudi po lastnih njivah posebej pasti, ampak da se mora vsa soseskina živina pasti skupno pod varstvom občinskega pastirja, in da je na podlagi te prepovedi 4. septembra 1882 ukazal zarubiti in v občinski hlev odgnati jednega konja, katerega je tožnica pustila pasti na svoji njivi, imenovani „v zratnik." Tožnica tr<li, da je dosedaj vsako leto svoje konje pustila pasti po svojih njivah, in dt ji tega nikdo ni branil. Toženi jo je torej motil v mirni posesti in v uživanji njive „Y zratnik" in tožnica je stavila zahtev, kakor je navaden pri tožbah zaradi motenja posesti.
— 364 —
Toženi K. je najprej ugovarjal, da tožnica ni prave osebe tožila, da je imela tožbo uložiti proti oskrbništvu občinskega premoženja v Z., kateremu je on načelnik, ker se dotična prepoved opira na sklep tega, iz načelnika in še dveh drugih mož obstoječega oskrbništva, katero je po starodavni navadi tudi letos v varstvo poljskih pridelkov sklenilo in razglasilo prepoved, da ne sme, dokler so poljski pridelki še na njivah, noben posestnik tudi po svojih lastnih njivah pasti, ker bi se lahko zgodila škoda na sosednjih njivah. Na podlagi te prepovedi je toženi ukazal konja, ki se je pasel na prepovedani njivi, zarubiti in odgnati v soseskini hlev. Dalje je toženi tudi ugovarjal, da to njegovo ravnanje ni nobeno samolastno motenje nasprotne posesti, da sodnija v tem slučaji nima preiskovati ni soditi, ali je on, kakor načelnik oskrbništva občinskega premoženja postavno ravnal, ali ne, in da spada to v delokrog politične oblasti. Razun teh ugovorov pobijal je toženi tudi meritorično tožbine trditve.
C. kr. okrajna sodnija v B. je po sklenjeni obravnavi „in possessorio summarissimo" — z ozirom na to, da iz obravnave sledi, da je oskrbništvo premoženja podobčine Z—ske, kateremu je toženi načelnik, v svojem delokrogu in na podlagi zakona od 17. prosenca 1875 (št. 8 dež. zak. za Kranjsko) v varstvo poljščine, tedaj v javno korist, sklenilo in razglasilo prepoved, da tako dolgo, dokler so poljski pridelki še na njivah, posameznim posestnikom ni dovoljeno zase po svojih njivah pasti, ampak da morajo pustiti svojo živino pasti skupno in pod varstvom občinskega pastirja, — da pa sodnija nima preiskovati in soditi či'ez to, ali je ta, od samoupravne podobčinske oblasti v svojem delokrogu storjena prepoved postavna in za dotične srenjčane veljavna, ali ne; ampak da spada to v področje politične oblasti; — da torej sodnija ni kompetentna presojati, je U toženčevo, na od „oskrbništva občinskega premoženja" dano prepoved opirajoče se branenje pasti po lastnih njivah, in rubljenje tožničinega konja, — nepostavna samovoljnost in samolastno kratenje posesti tožnice, ali ne; da se torej črez tožbo Helene K., katere pravi namen je spodbijati imenovano prepoved, ne more obravnavati po predpisih visokega ces. ukaza od 27. oktobra 1849, št. 12 drž. zak., in da imajo o tem odločiti politične oblasti na potu pritožbe — ustavilo na tožbo de pr. 4. septembra 1882, št. 6279 pričeto obravnavanje
— 365 -
in „possessorio summarissimo" vsled nepristojnosti (incom-petence) po §. 1 J. N. in §. 5. zadn. odstavek zgoraj navedene ces. odločbe in sklenilo odstopiti pravdne spise politični oblasti.
Na rekurz tožnice je c. kr. nadsodnija v Gradci z odločbo od 8. novembra 1882, št. 14072 potrdila prvosodnijski odlok iz njegovih stvarnih in postavnih razlogov.
Izrednega revizijskega rekurza tožnica ni uložila.
Dr. K.