ČE SI
STAR(EJŠ)I, NEJ MUJS, KAŠI ŽALOSTEN
str. 3
PALČKI V SOMBOTELU
str. 4
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 24. aprila 1997 * Leto VII, št. 8
Slovenski zunanji minister Zoran Thaler pri Laszlu Kovacsu
KLJUB FINANČNIM TEŽAVAM NA MADŽARSKI STRANI -ŠE LETOS NOVI MEDDRŽAVNI PREHODI
Tako je dejal slovenski zunanji minister Zoran Thaler v posebni izjavi za RTV Slovenija po pogovorih z vodjem madžarske diplomacije Laszlom Kovacsem. To pa je.tudi tema, ki že lep čas zelo zanima porabske Slovence pa tudi prekmurske Madžare in župana slovenske občine Kobilje. O odpiranju prehodov je govoril tudi zunanji minister Kovacs, vendar z dodatkom, da ni drugih ovir, kot da ni denarja na madžarski strani.
Kovacs pa je napovedal pomembno novost: še pred začetkom letošnje glavne turistične sezone bosta notranja ministra Madžarske in Slovenije podpisala sporazum o prestopu državne meje samo z osebnimi izkaznicami. To bo za madžarske državljane prvi primer, ko bodo lahko v drugo državo potovali brez potnih listov. Slovenija ima že več let tak dogovor z Avstrijo in Hrvaško, medtem ko se z Italijo šele dogovarja. Prvič sta poenostavljeno potovanje iz države v državo predlagala slovenski in madžarski zunanji minister lani 15. marca na pogovorih v Lendavi.
Madžarski zunanji minister je napovedal podpis še nekaterih sporazumov, in sicer sporazuma
o preprečitvi dvojne obdavčitve, o priznavanju visokošolskih diplom, za kar se že dalj časa zavzemajo prekmurski Madžari in sporazum o krepitvi turističnega sodelovanja.
Zelo važna so tudi prizadevanja za krepitev gospodarskega sodelovanja ter prometne povezave. Blagovna menjava se je lani v primerjavi z letom prej nekoliko zmanjšala. Sicer pa je Madžarska pri izvozu trinajsta, pri uvozu pa sedma zunanjetrgovinska partnerica Slovenije.
Predstavniki slovenskega gospodarstva, ki so se pogovarjali z ministrom S&ta$eBB»>".so opozorili
tudi na previsoke stroške, ki jih imajo pri prevozu blaga po železnici čez Hrvaško. Zato so ministra opozorili, naj se državi čimprej dogovorita za ustrezne prometne povezave, še posebej naj Slovenija pohiti pri gradnji železnice, pereč problem pa ostaja še naprej sodobna avtocestna povezava med državama. Čimprej bi državi morali skleniti tudi medbančni sporazum, ker potekajo zdaj preračunavanja prek nemške marke v forinte oziroma v tolarje, kar dviga stroške finančnega poslovanja.
Madžarska znižuje dodatno uvozno carino, ki
je bila najprej osem odstotkov, zdaj je štiri odstotke, povsem pa jo morajo ukiniti do sredine leta.
Minister Thaler je slovenskim gospodarskim predstavnikom zagotovil vso pomoč, ki jo lahko nudi vlada, vključno pri pripravi medbančnega sporazuma in tudi na drugih področjih. O pogovorih s kolegom Kovacsem pa je tudi povedal: “Pomembno se mi zdi, da smo se dogovorili o tristranskem sodelovanju tudi s sosednjo Avstrijo. To bo še posebej pomembno v procesu popolne vključitve Avstrije v Schengenski sporazum. Slovenija in Madžarska imata tukaj enaka odprta vprašanja in s skupnim nastopom do sosednje Avstrije bomo lahko vrsto
zadev rešili. Glede mejnih prehodov sem dobil odgovor, da si madžarska stran zelo prizadeva, da pride < do odprtja novih mejnih prehodov, imajo pa izrazite finančne teža-ve glede tega. Dogovorjeno je bilo, da naredimo vse, da prehode odpremo še letos. Tudi ostala vprašanja, ki so posredno ali neposredno povezana z manjšinami, smo se odločili pospešeno reševati. ” Na novinarski konferenci so napovedali tudi nekaj pomembnih državniških srečanj na najvišji ravni. Na povabilo predsednika Ar-pada Goncza bo 29. in 30. aprila prvič uradno obiskal Madžarsko slovenski predsednik Milan Kučan, madžarski predsednik pa ie bil na prvem uradnem obisku v samostojni Sloveniji septembra 1992. Obisk je začel v Lendavi, kjer je imel daljši pogovor tudi z vodstvom prekmurskih Madžarov, končal pa ga je v Monoštru, s pogovorom s porabskimi Slovenci.
Po Thalerjevih besedah na novinarski konferenci se ie z madžarskimi sobesedniki pogovarjal tudi o drugih narodnostnih vprašanjih, kot so mediji in še zlasti uresničevanje sporazuma o zaščiti manjšin.
Seja mešane komisije bo tokrat v Ljubljani, tako po-rabski Slovenci kot prekmurski Madžari pa poudarjajo, da bodo vztrajali pri konkretnih dogovorih o vseh najpomembnejših področjih. Dosedanja preohlapna stališča niso bila dovolj zavezujoča, zato vrsta pomembenih nalog še ni uresničena.	eR
2
RAZISKOVALNI INŠTITUT ROMUNOV NA MADŽARSKEM
Romuni na Madžarskem živijo raztreseno v županijah Hajdu-Bihar, Bekeš in Cson-grad, kjer so se prostovoljno in organizirano naselili v 17. in 18. stoletju. Ob naselitvi so bili ortodoksne (pravoslavne) veroizpovedi, zato so ustanovili na Madžarskem romunsko ortodoksno cerkev. Nekateri so pozneje postali grkokatoliki in baptisti. Število Romunov na Madžarskem je do Trianonske mirovne pogodbe (1920) naraščalo. Ob ljudskem štetju 1. 1910 je živelo tu blizu 30 tisoč Romunov. To število je 1. 1941 bilo 14 tisoč, 1. 1990 pa okrog 9
tisoč. Tri naselja - Bedo, Vekerd in Mehkerek - so ohranila do danes svojo etnično zaprtost: romunski jezik in ortodoksno vero. Vas Mehkerek je danes edini jezikovni otok Romunov, kjer je 96,4 % prebivalstva romunskega porekla. Romuni ortodoksne veroizpovedi so se v županiji Bekeš pojavili prvič v kraju Gyula. Naselili so se 1.1721 na ozemlju, ki se razprostira v smeri gradu. Madžari so ta del mesta imenovali Veliko romunsko mesto (Nagyro-
manvaros). Madžari so živeli v predelu, imenovanem Madžarska Gyula (Magyar-Gyula), Nemci pa v Nemški Gyuli (Nemet-Gyula). Prebivalstvo v mestu Gyula se je skozi stoletja ločevalo jezikovno, teritorialno in versko.
V Gyuli, na Zvezi Romunov deluje Raziskovalni inštitut Romunov na Madžarskem. Ravnateljica inštituta je zgodovinarka dr. Marija Bere-nyi.
-	Kako je nastal vaš inštitut?
-	Po Trianonski mirovni pogodbi (1920) so romunski izobraženci zapustili
Madžarsko, zbežali v Romunijo. Romuni na Madžarskem so se znašli v težkem položaju, ne samo zaradi svoje maloštevilnosti, ampak tudi zaradi tega, ker so njihovi kulturni, zgodovinski in verski centri ostali v Romuniji. Romuni na Madžarskem so ostali brez svojih duhovnikov in učiteljev. K sreči se je po več generacijah spet izoblikoval tisti sloj izo-braženstva, ki je pripravljen, da se ukvarja z znanstvenim raziskovanjem. Ti ljudje delujejo raztreseno po Madžar-
skem, zaradi tega se mi je zdelo pomembno, da jih združimo. Najprej smo ’v okviru Zveze Romunov na Madžarskem ustanovili Društvo romunskih raziskovalcev in ustvarjalcev na Madžarskem. Iz tega je 1. 1993 nastal naš raziskovalni inštitut.
-	Kaj in kako raziskujete?
-	Inštitut deluje v treh sekcijah: etnološki, zgodovinski ter jezikoslovno-literar-ni. Ima 12 zunanjih sodelavcev, s katerimi podpisuje pogodbe o raziskovanju določenih tem. Etnologinja Emilia Martyin na primer dela na monografiji, ki bo predstavila nošo Romunov na Madžarskem. Ana Bor-bely pripravlja narečni slovar Romunov v Ketegyha-zi. Mihaly Kozma piše razpravo o romunskih družinskih imenih. Laszlone Cso-bai se ukvarja z zgodovino Romunov v Bekescsabi. Raziskovanje poteka skoraj na vsakem področju. Naš inštitut ima stike s podobnimi inštituti drugih narodnostnih manjšin (npr. hrvaški raziskovalni inštitut v Pecsu, slovaški v Bekescsabi) in z drugimi manjšinskimi skupinami, skladi, knjižnicami. Ob znanih strokovnjakih so naši sodelavci tudi ljubiteljski navdušenci in mladi ljudje. Študentom dajemo - v okviru skromnih možnosti - tudi štipendije.
-	Kaj je glavna naloga inštituta?
-	Naša naloga je pisanje razprav, monografij. Prepričana sem, da zdaj, ko živijo Romuni še v blizu 18 naseljih v županijah Bekeš, Csongrad in Hajdu-Bihar, in še kolikor- toliko govorijo narečje, ohranjajo svoje šege, niso še Dpzabili svojih pesmi, molitev. Če naši raziskovalci zdaj ne bodo zbrali, kar se še da, in zbranega gradiva ne bodo objavljali, pozneje ne bo več kaj raziskovati. Tudi romunsko prebivalstvo na Madžarskem se močno asimilira. Materinščino je ohranila samo starejša generacija, predvsem v vaseh, kjer so Komuni v večini. Hitreje so se asimilirali v narodnostno mešanih krajih.
-	Kje objavljate rezultate svojih raziskav?
-	Inštitut ie 1. 1996 izdal svoj letopis (Annales 1996), v katerem so objavljene študije sodelavcev v romunskem in madžarskem jeziku. Razprave so razvrščene po sekcijah inštituta: zgodovina, jezikoslovje, etnologija, literatura.
Besedilo in slika:
Franček Mukič
Knjiga o slovensko-madžarski meji
OD POMURJA DO TRIANONA
V začetku aprila je v Sombotelu Laszlo Gone predstavil najnovejšo publikacijo Zavoda za kulturo madžarske narodnosti v Lendavi (Muravidektol Trianonig). Knjiga sombotelskega avtorja Tiborja Zsige obravnava dogodke in dokumente v zvezi z nastankom slovensko-mad-žarske državne meje. Dr. Zsiga je strnil izsledke madžarskih in slovenskih raziskovalcev (predvsem na podlagi knjig: Kovago Laszlo, A magyarorszagi delszlavok 1918-1919-ben. Bp., 1964., Vanek Šiftar, Prekmurje (1918-1920), OZN 1/1989, Mikola Sandor: A vendseg multja es jelene, b. 1.) ter jih dopolnil z nekaterimi rokopisnimi (predvsem: ,Sfrausz Antal-Strausz Florian, Alsolendva tortenete. Sombotelski škofijski arhiv, Matija Slavič, Slovenska krajina..In: Klekl iratok. Arhiv Železne županije) in arhivskimi podatki (Arhiv Železne županije, Državni arhiv v Budimpešti, Vojaški arhiv v Budimpešti).
Že sam naslov je anahronističen, saj je poimenovanje “Pomurje-Muravidek” nastalo poTrianonu (1920). Od takrat obsega ta regija razen Prekmurja še vzhodni del Slovenskih goric in Mursko polje - torej pokrajine na obeh straneh Mure. Avtor pa govori v svoji knjigi o pokrajini med Muro in Rabo, ki so jo Madžari pred trianonsko mirovno pogodbo imenovali Vendvidek, Totsag. Po 1. 1920 pa je dobila slovensko ime Prekmurje. Avtor bi že na začetku knjige moral razčistiti pojme, ki jih velikokrat - žal nedosledno - uporablja: Medžimurje - Murakoz, Prekmurje - Murantul, Pomurje - Muravidek, Slovenska krajina - Vendvidek. Prav tako nedosledno uporablja poimenovanje prebivalcev pokrajine: vend, szloven, vend (szloven), szloven (vend). Za “vendsko ljudstvo” (vend nepek) imenuje celo vse Slovence, ki so živeli v Avstrijskem delu Avstroogrske monarhije na Štajerskem, Kranjskem, Gorici, Istri in županijah Vas ter Zala. Z vsem s tem samo zmede bralce na Madžarskem in v Porabju. To pa pospešuje asimilacijo Slovencev na Madžarskem.
Avtor je izbiral med dokumenti, ki osvetljujejo dogodke z vidika interesov države Madžarske. Predstavlja tudi osebe, ki so imele pri določanju slovensko-madžarske meje pomembno vlogo. S strani Slovenije: Matija Slavič in Jožef Klekl, s strani Madžarske pa Bela Obal in Sandor Mikola (vsi doma iz Pomurja).
Namen knjige naj bi bil objektivno ocenjevanje dogodkov. Namesto objektivnosti pa se čuti avtorjeva negotovost. Enkrat trdi, da Slovenci med Muro in Rabo niso imeli nobenih stikov z ostalimi Slovenci, da se njihov jezik, “čeprav ima veliko sorodnih elementov z okoliškimi Slovenci in Hrvati, bistveno razlikuje od njihovega”. Drugič pa prizna, da so prebivalci med Muro in Rabo slovanski narod, so v sorodstvu s Slovenci onstran Mure. Pravi, da so Madžari sicer simpatizirali s Slovenci med Muro in Rabo, so jih podpirali -toda treba je priznati, da so se Madžari trudili, da bi preprečili tesnejše stike prebivalcev med Muro in Rabo z ostalimi Slovenci.
Na sploh se čuti avtorjeva površnost. Problem, ki ga obravnava, je zelo zapleten in zahteva temeljitejše poznavanje, preučevanje tiskanih, ustnih in arhivskih virov. Knjiga v predgovoru nakazanega namena - objektivno razčistiti sporna vprašanja - ni dosegla. Iz nje odseva “trianonska nostalgija”. Avtor je izbiral med dokumenti “po svojem okusu”, kakor je to priznal tudi na predstavitvi knjige v Sombotelu. Zaradi tega knjigo priporočamo samo strokovnjakom, ki jo bodo znali kritično brati. V nobenem primeru pa je ne priporočamo - kot je to v predgovoru - učiteljem, šolarjem in laičnim bralcem, ker bi jih ta knjiga samo zmedla.
Marija Kozar
Porabje, 24. aprila 1997
3
Štenjé
PRAUTI LÜTERANOM
Na Slovenskom je naj-prve pa najbole začno preganjati lüterane To-maž Hren, šteri sé je 1560-oga leta v Ljubljani naraudo v lüteranski držini. V šaulo je že v kato-ličansko odo v Gradeci pa v Beči, 1599-oga leta pa je püšpek grato v Ljubljani. Preganjo je lüterane, zapiro pa razrüšo njine molilnice, zažigo íü-teranske knige.
Püšpek Hren knig nej piso, samo vödavo katekiz-muše, molitvenike pa pesmarice. Po Dalmati-novi lüteranski Bibliji je 1613-oga leta katoličans-kim dühovnikom vküppo-stavo evengeliume pa štenjé iz nauvoga tešta-mentuma za nedele pa svetke (Evangelija inu listuvi).V Hrenovi knigaj je etak dojspisano, Zaka sta šla Jožef hiaiMarija v Betlehem (evangelium po svetom Lukači):
“Ena zapuvid je vun-kaj šla cesatja Augu-
sta, de bi sé vus svejt zapisal. Le tü zapiso-vanje je tü ner pervu, katéru sé je godilu v tem času, kadar je Cyrinus deželski obla-stnik bil v Sirij. Inu vsi so šli, de bi sé zenili, vsaki v svoje mesta. Tedaj je tudi gori šal Jožef iz Galileje, iz tiga mésta Nazaret, v Ju-dovsko deželo, v Davi-dovo méstu, katérimu je ime Betlehem: za tü, ker je on od hiše inu rada Davida bil, de bi sé pustil zapisati z Mario svojo zaročeho ženo, katera je bila noseča.” (Lk 2, 1-5)
(po našom: “Tiste gni je cesar Augustuš vodau, naj sé vküpspiše cejli svejt. Tau prvo vküp-pisanje je te bilau, gda je biu Cirenius prejdnji v Siriji. Ino vsi so šli, ka bi sé dali vküppisati, vsikši v svoj Varaš. Üšo je Jožef z Galileje, z Varaša Na-zaret tö v JudpáMb, Daub dóv Varaš, šteroga so zvali Betlehem: zato, ka je un tö od tiste iže ino Davidovoga roda biu, da bi sé püsto vküpspisati z Marijo, svojo zaročeno ženo, štera je bila ino-seča. ”)
Marija Kozar
ČE SI STAR(EJS)!, NEJ MUJS, KA SI ŽALOSTEN
Letos so sé Porabski penzionisti na začetki apriliša od prvin srečali. Prišlo ji je skurok 70 v Varaš v gledališče. Pozdravila ji je predsednica drüštva pa jim je tapovedala, ka vse planejra drüštvo v tom leti.
je pravla predsednica Irena Barber.
Drüštvo bi rado organizirale letos tö en izlet. Tak so skončali, če de sé dalo, bi si poglednili Sopron pa okaulico. Kak vekša prireditev ji na konci leta čaka srečanje, na sterom bi
“Po aprilskom srečanji je prvo vekšo delo, da majuša pozovemo penzioni-ste iz Murske Sobote. Vsi, steri ste lani bili z nami na izleti v Soboti, sé radi spo-minate na tisti lejpi den,”
sé poslovili od staroga leta.
“Kak de pa s pejnazi?” je pitala predsednica. Do te-jgamau so dobili pomauč od Slovenske zveze, nika vküppride iz članarine
(tagdíj) tö. Računajo pa na pomauč Državne slovenske manjšinske samouprave, vej so pa v tom drüštvi starejši iz vsakše porabske vesi. “Trbej zis-kati pa vöponücati druge prilike tö,” je pravla predsednica. Takšne prilike so vsefelé natečaji (pályáza-tok), gde si drüštvo leko pejneze spravi. Leko pa ziščejo kakšne Varaške fabrike pa firme tö.
Po tejm sé je pa začno bola veseli tau srečanja, vej pa penzionisti tak brodijo, ka če si malo starejši, zatok prej nej mujs, ka si žalosten tö. Najprvin so sé včili nistarne slovenske pesmi popejvati, pri tom so njim pomagali Vera Gašpar pa Trio Črnko iz Čepinec. Muzikantje so sé tak dugo trüdili, ka so največ penzionistov na paté spravila Nji je tö nej bilau vtraga pa so veselo plesali do osme vöre večer.
M.S.
SODELOVANJE Z DRUŠTVOM UPOKOJENCEV V MURSKI SOBOTI
11. apriliša je iz Porabja mala delegacija išla v Mursko Soboto k Drüštvi upokojencev. Znano je, ka so nam oni pomagali, da smo v Porabji leko ustanovili drüštvo. Od prvoga minuta so nam
bili na pomauč. Prva naša akcija je bila, da so nas .pozvali na izlet v Pomurje. Od tistoga mau smo sé že Večkrat srečali na različni prireditvaj.
Predsedstvo našoga drüštva je čütilo dužnost, da bi vmili njino gostoljubnost. Zatok smo sé 11. apriliša srečali, da bi sé zgučali, gda pridejo k nam na izlet. Predsednik Jože Vild je nam razložo njini letošnji plan dela,-tak smo povedli mi tü naš skro-men načrt, v šterom je napisano, ka čakamo nji na izlet k nam. Ponüdili smo tri variante za te izlet. Nam je sploj dobra spadnilo, da so oni za tau, da bi sé z našim Porabjem spoznavali, z na-šimi lejpimi krajinami in lüdami. Kak so povedli, ode-brejo v njinom drüštvi takše člene, ki so najbole aktivni, ki največ delajo. Etak leko čakamo na izlet, steri baude 21. majuša, 40-45 lüdi. Našo drüštvo vküppostavi program, med šterim poglednamo naše cerkvi, muzej v Varaša, nistarne meštre -med njimi lončara na Verici.
Oni za volo bogatejšoga programa s seov pripelajo moški kvartet.
Našo drüštvo v tauj letüéške planira, da bi naše penzio-niste pelali na eden izlet po Madžarski v pokrajino kaulek Soprona. Na ’te izlet bi nisterne Sobočane tü radi pozvali, ranč tak, kak na konci leta, gda slobaud vzememo staroga leta.
Oni so nam tü ponüdili za sodelovanje različna : srečanja. 19. juniuiša do slovenski upokojenci meli državno srečanje v Celji. Ta prosijo našo delegacijo tü. Na nistarne razstave nas zovejo pa nam razstave pri nas po-nüjajo tü. Že je tradicija, da v Soboti penzionisti vsakšo leto majo literanij večer. Na te večer smo mi tü pozvani. Našo srečanje je toplo, pri-jatelsko bilau. Naši delegaciji je na pomauč bila Slovenska zveza Zdaj tü, kak od začetka mau. Zadovolni smo sé vmili domau, čütimo za našimi plečami stoječo pomauč So-bočancov pa Zvezino pomauč tü.
I. Barber
Porabje, 24. aprila 1997
4
AVSTRIJSKO-SLOVENSKO ZNANSTVENO SREČANJE
O POLOŽAJU ROMOV V AVSTRIJI IN SLOVENIJI
Vse poti Romov so prejšnji teden vodile v Mursko Soboto. Tako bi lahko rekli za 11. in 12. april, ko sta bili v tem obmejnem središču v počastitev Svetovnega dneva Romov kar dve odmevni in kvalitetni prireditvi. Najprej so predstavniki kar šestih romskih društev, kolikor jih deluje v Sloveniji, na dobro obiskani prireditvi pod naslovom “PRISLUHNITE ROMOM - ŠUNEN LE ROMEN” prikazali svojo kulturno ustvarjalnost in predvsem z nastopom folklornih skupin, glasbe in plesa pokazali pravo kulturno bogastvo.
Posebej pomembno pa je bilo dvodnevno strokovno srečanje uglednih znanstvenikov in raziskovalcev iz Republike Avstrije in Slovenije o položaju Romov v Avstriji in Sloveniji kot izzivu za manjšinsko pravo. Udeležilo se ga je okrog 50 raziskovalcev, predstavnikov Romov in novinarjev iz obeh držav. Beseda je tekla o pravnem položaju romske skupnosti v obeh državah, o prizadevanjih evropskih in mednarodnih inštitucij za izboljšanje pravnega varstva Romov, o problematiki zaposlovanja, izobraževanju in kulturni ustvarjalnosti Romov.
Sicer pa v Republiki Sloveniji živi okrog 7.000 Romov, od tega dobra polovica v Prekmurju. Gre za dve precej različni skupini, saj Romi na Dolenjskem živijo v precej slabših ekonomskih, bivalnih in socialnih razmerah od prekmurskih Romov. V
Sloveniji je zaposlenih le 13 odstotkov Romov, tri četrtine pa je odvisnih od socialne pomoči države. Vlada je sprejela poseben program ukrepov za pomoč Romom in izboljšanje njihovega položaja, pa tudi v nekaterih občinah si prizadevajo razreševati probleme romske skupnosti.
Pomembno je, da je v zadnjih letih dosežen napredek pri kulturnih dejavnostih in samoorganizi-ranosti v romska društva, saj so organizirani v šestih romskih društvih na terenu in v Zvezo romskih društev, občasno izdajajo knjige, časopis in revijo, organizirajo prireditve in različne izobraževalne tabore.
Avstrijsko - slovensko znanstveno srečanje sta organizirala in pripravila Avstrijski inštitut za vzhodno in juhovzhodno Evropo in Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane.
Znanstveni posvet o položaju Romov je bili močno odmeven, strokovno kvaliteten in pomemben prispevek, tako za znanstvenike kot politike pri postopnem izboljševanju položaja Romov v obeh državah. Za vse udeležence je poseben sprejem pripravil župan mestne občine Murska Sobota Andrej Gerenčer. Kot gost se je srečanja udeležil tudi predstavnik Romov iz Madžarske.
G.B.
Palčki v Sombotelu
“OD GOSTUVANJA DO GOSTUVANJA”
Optimizem
turističnih
delavcev
Slovenski turistični delavci napovedujejo uspešno leto 1997. Ocenjujejo, da naj bi bil letošnji iztržek za desetino večji od lanske 1,2 milijarde dolarjev. Njihov optimizem temelji na dobrem obisku tujcev med velikonočnimi prazniki in precejšnjem zanimanju za Slovenijo na turističnih borzah v tujini.
V
Zupani v parlamentu
V	državnem zboru se je organizirala nova “stranka”.
V	slovenskem parlamentu so se namreč povezali poslanci, ki so hkrati tudi župani posameznih občin. Ustanovljena skupina 27 poslancev (kar je za dva več kot jih ima najmočnejša stranka, Liberalna demokracija Slovenije) naj bi skrbela predvsem za hitrejše reševanje odprtih vprašanj s področja lokalne samouprave.
Petina poslancev v Bruslju
Kar petina poslancev državnega zbora se je dva dneva izobraževala v Bruslju pri Evropski komisiji in Natu. Osemnajstčlanska delegacija se je skupaj s poslanci iz drugih pridruženih držav seznanjala z odprtimi vprašanji evropskega povezovanja. Poslance so v Evropski komisiji opozorili, da Slovenija zaostaja pri usklajevanju zakonodaje z evropsko, prehiteli sta jo celo Bolgarija in Romunija.
Ombudsman ima veliko dela
V	prvih treh mesecih letošnjega leta je na varuha človekovih pravic Ivana Bizjaka svoje pobude naslovilo 830 državljank in državljanov Slovenije. Največkrat so imeli pripombe na sodne postopke, upravne zadeve in socialno varnost. Skupno je bilo za tretjino več pobud kot v prejšnjih četrtletjih.
Na županijski reviji gledaliških skupin je v Sombotelu nastopila tudi lutkovna skupina z Gornjega Senika. Poslušalci besedila sicpr niso razumeli, toda so kljub temu navdušeno ploskali našim lutkarjem, ki so tokrat igrali s svojimi nogami.. Novo igro - Od gostuvanja do gostuvanja -je postavil na oder Milivoj Miki Roš.
“Toje predstava letošnje sezone. Palčki so bili na podobnem festivalu že v Murski Soboti. Ta predstava je drugačna od klasičnih lutkovnih iger. Jaz trdim, da se dajo lutke igrati tudi, z nogami, ne samo z rokami. Gre za oživljanje mrtve gmote. Čevelj je mrtva gmota, ki se da oživljati tudi z nogami, ne samo z rokami. Besedilo igre je napisano v domačem narečju. Predstava je inspirirana z "go-stuvanjskimi šegami" med Muro in Rabo. Nevesti ukradejo čevelj in ga licitirajo, pa ga nihče noče kupiti. Gre pa za otroško zabavo, otroci se igrajo med sabo. Ta zavrženi čevelj potem oživi, si išče svoj par. Najde ene čudne čevlje, copate, “bakanče”, gumijaste škbmje. Ti za ta zavrženi čevelj napravijo eno “gostovanje”, kjer pa spet prideta na dan ženska pa moška narava." Kako so otroci v Sombotelu sprejeli to igro?
“Verjetno težko, ker niso razumeli besedila. Zato je tudi šla predstava hitro skoz. Ni bilo odziva in so nekako otroci imeli občutek, da to mora hitro iti skoz, da čimprej mine. Ko so igro predstavili v Murski Soboti, kjer so razumeli besedilo, so
predstavo spremljale reakcije -smeh, tišina -, tam je bila daljša kot v Sombotelu. Malo težav ppvzroča tudi to, da so v tej skupini otroci od drugega do
osmega razreda. To je zelo pisana druščina. Za takšno razliko v letih je težko sestaviti neko prav homogeno lutkovno gledališko skupino kot smo jo
imeli prejšnja leta. Čez dve-tri leta se bo to izoblikovalo.” Otroci niso imeli težav z učenjem besedila?
“Ne. Trije so samo, ki porabski dialekt slabše obvladajo. K sreči, kot tudi v prejšnjih letih, nam pomagajo stare mame. Tudi to je pozitivna stran našega delovanja. Pri teh mladih se začne kazati neka samozavest, začenjajo se pogovarjati v domačem jeziku. Vidijo, da to ni tak govor, ki ga lahko slišijo samo na njivi, doma, v gostilni, ampak je to tudi jezik, ki lahko funkcionira na odru kot pisana beseda...” To se pravi, da bodo v bodoče lutkovne igre bolj v narečju kot v knjižnem jeziku?
“Meni je^to prvenstveno, tudi zaradi tega ker igrajo v po-rabskih vaseh in domači ljudje to razumejo. Pri zdajšnji predstavi ni prave animacije, veliko bolj pride v ospredje igra. Tudi zaradi najmlajših, da vidijo, kako je to sploh, ko stopiš na oder, pa se pokažeš. Predstava je nastala pravzaprav zaradi najmlajših članov.”
Ali imate že kaj v mislih za naslednjo sezono?
“Ja. Rad bi priredil za lutkovno skupino delo Kajetana Koviča Zmaj direndaj. To je izjemna knjiga iz otroške literature, meni je zelo blizu. Mlajši člani bodo že eno leto starejši, pa bomo lahko delali malo bolj disciplirano in pripravili bolj zahtevno, večjo iutkovno predstavo.”
-mkm-
Porabje, 24. aprila 1997
5
STARO DREJVO JE TEŽKO PREJK POSADIT1
Melekno vreje pa Šiničin krošeo... “Gde je pa tau?” bi leko stoj pito. Na Gorenjom Seniki - sploj pa malo starejša generacija -dobra zna, gde je tau. Gnesden te del vesi samo
tak zovejo, ka prej Jánoš-hegy. Depa gesta felső pa alsó Jánoshegy. Vsi čütimo, ka je tau po Vogrskom povedano. Pa Zakoj? Zatok, ka so na tom brejgi, na Gubinoj gazdiji graničari bili, tüj so meli kasarno. Pa prej sodacke so té brejg zvali za Jánoshegy.
Tomi je že 40 lejt, gda sam najoprvin spoznala té brejg. Tistoga reda je na tom brejgi vse živelo. Vsakši klat grünta so lüdje obdelali. Tak kauleg 140 ramov je na tom brejgi bilau. Če si ga malo poglednamo, nika čüdovite vidimo. Lejpa pokrajina je tau. Samo ka gnes najbaukše če si oči zapremo pa malo se-njamo. Senjamo lejpa dva brega, lejpo dolino, bejle hiše, k šterim pela asfalt, obdelano zemlau, cvetoča drejva. Kak tü pa tam vidimo v ^ Sloveniji ali v Avstriji. Žau, če smo na tom lejpom brejgi pa oči opremo, pa sé nam ne senja, vidimo nika sploj žalostnoga. Na polonje ali cejlak dojporüšene kuče, tazanjano zemlau pa drejva, zaraščeno, zapüščeno pokrajine. Tüj pa tam sé vidijo rami, v šterij ešče gnes lüdje živejo, v ednom rami eden ali največ dva človeka. Vidimo obnovle-ne rame tü, té so ítufnči poküpüvali za vikende. Gda pridem po pauti gor pa Vidim, ka tadala več nede, avto dojpostavim pri pauti. Dem tadala pejški. Odim že tak 10-15 minut, gda najoprvin zagledam živoga človeka, Radašič Mic-ko, kak doma pri velkom
rami pa gazdiji Sama nika dela. Ona me pela k mojmi cilji, zatok, ka bi Sama nej ta najšla, kakoli sam tam spoznana. Za volo porüše-ni ramov, za volo zarašče-ne zemle sam nikak nej
najšla -paut,''-štero sam v svojoj' i živlenji dostakrat opojdla. Če Zdaj »Moj tau tapršté, misli, ka škem šinfati fali krivce iskati za toga volo. JNejj ^od toga nega guča. Objektivni ^o; vzroki, ka je do toga prišlo. Té brejg je bola za turizem, liki na njem živeti. Ka bi ga pa leko za turizem ^naprajli, bi dosta milijonov ponücali, ka žau, gnes pri nas nišče ne more naprej sprajti. Zakoj je prišlo do toga, ka je brejg zapüščeni? Na kratki zatok, ka je tü gazdüvati pa živeti v gnešnji cajtaj nej mogauče. Mladina si je pri poštiji nauve hiše zozidala pa sé je preselila ta. Dosti ji je odišlo po rosagi.
Dapa, mislim, nas vse boli, da tau čüdovite pokrajino moremo püstiti na nikoj pridti. Vüpajmo sé, ka gnauksvejta znauvič gomaj-dejo te lejpi brejg.
Živejo pa zatok ešče nistarni tüj na tom brejgi. Najbole starejši, steri so sami ostali, dapa za nikoj nešče-jo zapüstiti svoje domove tačas, ka so pri zdravji. Pri ednoj takšoj ženski sam ojdla, pri Ilonki Braunštein. Na brejgi stoji edna hiša, poleg njé pa edna za-püščena. Pri Ilonki je videti, ka nakak tCijf žive, Vöza-prani gvant visi vanej, kaulag rama je pa takši red, ka edno vejčico ne najdeš, kaje néjtá valaun. Na dvo-rišči črešnja cveté, poleg je stüdenec. Tüj nega vodovoda. Elektrika geste, pri tom rami pa ešče telefon tü majo. Od rama vidiš doj v ves. Cirkev, šaulo, cintor.
Lepau je doj gledati. Blüzi iže sé vidi, ka je tüj pa tam stau gnauksvejta kakšen ram, depa tau samo kakši tam njani cügli svedočijo. Ilonka mi je rada, dapa tanazaj sprvodi Micko, štera me je do nje sprvodila. Znautra, v lepoj čistoj künji, z zozidanim špajetom si prpovedava.
Ilonka, rada bi bila, če bi mi od toga brega, od tvoji mladi lejt, od tistega živlenja prpo-vedala.
“Tü na tom brejgi sam sé narodila. Mati so roditi nas 14. Živi nas je ostalo pa gorzraslo 11 (5 dekeo pa 6 pojbov). Oča so fni rano mrli. Grünt smo delali, živino smo krmili. S toga smo živeli. Nigdar ne pozabim tiste večere, gda so mati vsakši večer edno krbülo krunčov spekli, tisto
je bila naša večera. Dobra, Žmana večera. Materi so nej gnauk vlastje kumas stali, gda nas je 11 mlajšov k steli sedlo. Vsak po eden gvantec smo meli pa če so prali, te smo tačas nikan nej Šli, ka je gvant nej poseno. Etak smo gorrasli vsi. Tistoga reda smo vsakšo grüdo zemle obdelati. Skurok es k sausadnoj iži sam sé oženila. Z možaum sva tü grünt delala pa včasin, tü pa tam kaj vcuj prislüživa. Müva sva 3 mlajše, tri dekle mela. Mauž. unije 1991. leta mrau,''mÍaj.Íi so sé vöože-pli, etak sam Sama ostala v hiši. Mam 9 vnukov, tau me veseli, rada samij} s svojimi. Nama z možaum je tü nej leko bilau. Delo pa delo, za živlenje, za tri dekle, štere sva vöoženila. Gde so že tista lejta, gda smo doma bili pa smo na pod ojdli okajeno mesau kradnit. Vsakši je emo svoj
naužic pa naskrivoma rezo sebi mesau. Gda So mati steli küjati, te so samo čonte najšli. Gde je že tisto, ka smo baüsi ojdli k meša tü. Gda smo v dolino Prišli, smo si v potoki noge zaprali pa bausi v cirkev. Ešče v zimi smo doma napona baüsi bili. Pa smo zatok nej bili betežni, vsi §jmo gorzrasli.”
Že si 66 lejt stara, depa dobro sé držiš. Videti te vsepovsedik, gde sé kaj godi v vesi. Rada si kaj takšomi?
“Sploj sam rada. Večkrat pravim, ka sam že vse delala, samo sam ešče vauže n$j nücala. Depa tak mo naura. Človek sé more držati pa veseliti. Tak moja držina kak dobri drügi lüdje me oživlajo. Na, pa delo. Ne morem ostati brez dela. Vidiš, tüj doma pri iži mam
tak pau plüga zemle, tau Sama gor kopam pa si po-sedim vse, ka je potrejbno. Tak je stmo, ka tüj z mašinom ali z živinov bi žmetno obredo kaj. Kakoli ka sam Sama, pri sebi čütim svojo deco, svoje vnüke, svoje dobre lüdi.”
Puno prazni hiš je tü kaulagvrat. Ti si si nej mislila, ka tü vse tüj njaš?
“Meni sé tüj sploj vidi. Vö mo držala tačas, ka de mogauče. Tau je moj dom, tau je pokrajina, gde sam sé narodila, pa od tec škem, da bi me na tisto "velko paut" odpelali. Tomi bi najbole rada bila, če bi skauz leko ostala. Človek pa nigdar ne Vej, kak baude, depa kak šegau majo prajti, staro drejvo je že žmetno prejk posaditi. Tüj so moje korenjé štere me oživlajo. Tüj so meji spomina"
I. Barber
Odstopil
predsednik
liberalnih
demokratov
Pred kratkim se je Ivan Peto, predsednik Stranke svobodnih demokratov, odpovedal vsem svojim funkcijam, tako predsedovanju stranki kof vodenju poslanskega kluba svobodnih demokratov. Za svojega naslednika je predlagal notranjega ministra Gaborja • Kunczeja, za vodjo poslanskega kluba pa državnega sekretarja v Zunanjem ministrstvu Istvana Szent-Ivanyija. Stranko je sicer precej pretresel predsednikov odstop, vendar pa upa, da bodo sveže sile na čelu stranke dale nov zagon svobodnim demokratom pred volitvami 1. 1998.
Podpora bivšim olimpijskim prvakom
Madžarska skupščina je sprejela odlok, da bodo bivši olimpijski prvaki dobivali t.i. podporo od države. Mesečna vsota naj bi bila enaka vsakokratni povprečni madžarski plači. Na Madžarskem živi 132 olimpijskih prvakov, nekateri v zelo slabem gmotnem stanju.
Brez vizumov v nekatere države Od 14. maja bodo lahko madžarski državljani brez vizumov potovali v Mehiko. Pred koncem letošnje turistične sezone bodo odpravljeni vizumi tudi z Japonsko. Sporazum o tem bodo podpisali ob obisku zunanjega ministra Laszla Kovacsa na Japonskem.
Nastop
porabskih skupin • 27. aprila bo gostoval mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika v Podkumu pri Trbovljah na reviji prijateljskih pevskih zborov. Prireditev bo pri farni cerkvi sv. Jurija.
• Ta dan bo gledališka držina Nindrik-indrik nastopila pri Gradu in v Kuzmi z veseloigro Županova Micka.
Porabje, 24. aprila 1997
6
VARAŠKI SLIKAR
V auti gledališči! v Varaši je na leto Večkrat kakšna razstavo (kiállítás). Kaulek v’^zma so prejk dva kedna kejpi bili vöpostavleni. Na kejpaj je biu podpisan Jože Kem. Sto je te človek? Iz imena sé Vej, ka je iz Porabje. Telko smo zvedli, ka Zdaj v Varaša žive, vse drügo pa že od njega.
G. Jože, v kakšnoj rejči sé leko pogučavava? “Vogrski, ka slovensko malo Znam.”
Leko sé nam nota poka-žate?
“1936-ga leta sam rojen. Moja rojstna ves je Dolenji Senik. Mati je Slovenka bila, oče pa Nemec. Devet lejt star sam bijo, gda so tisti lagvi časi Prišli- ka so lüstvo tavozili. Moje stariše pa brata so tü odpelali na Nenško. Ge sam zatok nej
bijo na lišti, ka so me stari stariške goraranili. Pa je tak ostalo tü, ka je moja držina navekoma v Nemčiji ostala. Stariške so mi že tapomrli, brat je pa od tistoga mau nej prišo domau. Stariva stariša sta Nemca bila, Vogrski sta ranč trno nej vedla. Etak bar malo vejm nemški. Slovenski sam sé samo z mlajši po-gučavo, rano sam odišo z daumi, zatok pa ne vejm dobra slovenski.
Gda sam osnovno šaulo zgo-tauvo, sam nika mogo začüti s seov. V Somboteu sam sé üšo včit za tišlara, od tistec so nas prejkdjali v Mohač. Kak vönavčit tišlar sam par lejt delo v tistoj krajini. 1956-ga leta je lagvo šlau v rosagi, etak sam domau prišo. Zvön vöjaca sam že nikoga nej emo. Delo sam en čas tü nej daubo. Dapa zatok sam sé oženo. Na, tistoga ipa je trno težko bilau v kakšno fabriko notapridti. Sausad je že dugo lejt delo v židanoj fabriki, on me je no-taspravo za dekoratöra. Sprvoga sam skur zbejgno, ka mi je nej šlau tak tau delo, kak bi ge Sto. Dekoracije sam redo, plakate farbo pa
dostafale tabele. Sledkar sam sé že tak vcuj vzeu, ka sam 32 lejt tau delo, dočas je ta fabrika nej dolastanila. Par lejt sem daubo pred-penzijo, Zdaj pa že redno penzijo. Žena je tü iz židane fabrike üšla v penzijo. Eno (h)čer mava, ona s svojo držinov v Somboteli žive." Kak ste vi leko šli za dekoratöra, če ste sé za tišlara včili?
“V moji mlašečaj lejtaj eške nej bilau televizije, videoja,
eške elektrike nej bilau v rami. Etak sam z mlajši najraj po goščaj odo. Gaušča sé mi je furt vidla. V šauli sam za drügo nej maro, kak geogra-fijo, risbo pa telovadbo. Trno rad sam málo. S kejpov sam dolanamalo Stalina, Rakošina, Lenina. Gda sam sé tadala včijo, te sam pa strokovne stvari mogo malati. Moje kejpe so tak v osnovni šauli kak v strokovni šauli vösklali po stenaj. Toma sam rad bijo. Sledkar sam igralke začno malati s kejpov. Moj sausad je vido te
kejpe, v fabriko sam je tö mogo notanesti. Tak sam ge daubo tau delo. Farbo sam do tistogamau nej, tau sam začno s plakati.”
Gda pa kak ste začnili farbati kejpe?
“Sin od svaka je vido, ka malam. On me je nanje vzeu, aj začnem farbati. Za par lejt sam že več kejpov pofarbo. Najbaugše je té pojep doma vösklau. On je djager biu, etak je k njama dosta avstrijski pa nemški djagarov odlo. Med tejmi je bijo en umetnik (művész), steroma so sé moji kejpi preveč povidli. Ge sam goš-če farbo z dvijačinov. Tau je ranč za djagare bilau. Etak je 15 najbaugši kejpov bilau vöpostavleno v Avstriji. Tau je bila moja prva razstava. Na, te sam daubo redno volo, če so že takšni velki umetnik zadovolni bili z menov. Sledkar sam spozno umetni-ka Muraija na Vogrskom. On mi je pa v Soproni organizira razstavo.”
Kak tau, ka smo mi tü v Porabji o tejm nika nej vedli?
“Ge sam nej té človek, steri ponöja svojo £ delo ali sé (h)vali s tejm. Če bi te pojep tö tü živo, bi sé gvüšno zvedlo. Na, Zdaj že nejma cajta sé z menov spravlati. Kejpov pa mam zavolé. Vogrski djagardje trno ne
kipüvajo kejpe. Pred vüz-mom sam sé težko napauto v gledališče pauleg razstave. Tak Vidim, ka so lidge zadovolni bili z varaško razstavo. Puno irko so mi napisali z lejpimi rečami." Ka pa kak farbate?
“Ge samo naravo, najbole gošče z divjačinov. Dostakrat sem opazo pa posliko gošče pa živali. Kejpi pa spo-mini mi pomagajo. Gošče, travnike samo farbam, živali pa prvim vönamalam pa te farbam. Mam takši kejp, ka sam ga en den napravo.
Istino, ka sam že tri kedne tü delo z enim, vse več sam ga farbo, vse bola grdi je grato. Do tejgamau sem kaulek 200-300 kejpov pofarbo. Dapa samo Vzimi farbam. Gda je že lejpo vrejmen, sam najraj v gračenki.”
Gde so tej kejpi?
“En tau so poküpili, nika sam tazdavo, drüge pa tüj doma mam. Tau vam
moram ^prajti, ka en kejp eške g. Arpád Göncz ma, ka sé ma je trno povedo. Gnesden drago pride tau delo. Draga je farba, platno pa vse, ka trbej vcuj. Etak pa ne morem tak talo odavati.
Tak brodim, ka je farbanje lejpo delo. Zdaj zatok že Va-rašanci pomalek tü spoznajo mojo delo."
K. Fodor
Pismo iz Sobote
TELEVIZIJA
Eden moj dober pajdaš, steri jako lipou spejvle pa igra na gitaro, je pred ednin leton ali mogouče dvema začo spejvati pesem Boug ne daj, ka bi crkno televizor. Tou je takšna smejšna pesem, v šteroj spejvle o ton, ka vse sé godi, če je televizija dobra, in ka sé zgodi, če sé pokvari in je te doma vse načik, kak druge dni. Tak pravi, kak če bi doj mrau takši mali Boug. Rejsan, že dugo sé zna, ka je televizija gratala nekši držinski pou človik pou Boug.
Idemo lipo po rejdi. Mlada držina küpüvle TV. Oba sta mladiva, oženjeniva kakšo leto, una ma ške kakšen teden do tistoga dneva, ka de rodila. Že zadnje tri mejsece ojdita po bautaj pa küpüvleta vse tisto, ka de mladi človik nüco, gda sé narodi. Ali, ob ton deli mata mladiva ške edno bole prejdno delo. Zato, ka sta dejte že napravila, je Zdaj čas, ka si küpita televizijo. Kak že Povejdano, gnako kak za mladoga človeka vsefele fküp spravla ta, gnako išketa po bautaj, obračata kataloge in brodita, stero televizijo bi küpila. V ton tedni pred tistin dnevon te Zdaj najdeta televizijo, stera sé obema vidi in stera ma najlepše farbe. Rejsan, ka je nej biu glij najbole fal, ali malo je dau kcuj njeni Oča pa te ške malo njegva mama in za den ali dva so njima ga pripelali domou. Postavila sta ga ta na najboukše mesto v sobi in ga dugo, dugo zalübleno glejdala. Un sé je glij kcuj spravo, ka ga prikapči na elektrike, gda je njoj tan kouli poupka glij začalo jako brsati in sé gibati. Malo je zastonjala, sé doli sejla, rosa jo je polejvala in kuman je leko povejdala:
-	Dragi moj, tak si brodin, ka sé je začalo.
-	Vej pa vejn, ka sé je začalo. Malo ške počakaj, fčasi nut zakapčin, minute sé ali ta, pri televiziji sé ne smeš paščiti.
Una pa li tadale tan sidi. Nut v njej sé čidale bole gible in že čistak plava v mrzli rosi, stera njoj teče po cejlon tejli.
-	Dragi moj, nej si me razmo, dejte..., dale je več nej mogla.
-	Znan, draga moja. Dejte de tö leko glejdalo televizijo, gda de vekše, je un sopo dale tan negi pri slejdnji žici, stero je fküp klau.
Njoj pa je bilo čidale bole lagvo, mladi človik je Sto na svejt. Pa njemi je tö bilou lagvo tan za televizijo, nej vedo, ka sé kama prikapči. Oba sta sopla, oba je polejvala rosa, televizija je nej škela svejtiti, dejte pa je škelo na svejt.
-	Nej si me razmo... uno brse... ške vö...
-	Neške vö! Neka sé je fküper zgrabilo... neške, pa če ga bujen...
Te nagnouk je TV zasvejto in skur v iston hijpi je dejte brejčalo.
Ne ven, kak sé je tou razvedilo po vejsi, ali maloga tak v couni zovejo ka Tejve. Uni že vejo Zakoj.
V	MIKI y
Porabje, 24. aprila 1997
7
j
OTROŠKI SVET
Po okusni malici je sledil drugi del, recitiranje pesmi slovenskih avtorjev. Prepričljivost recitatorjev je ocenjevala 3-članska žirija učiteljev, po 1 iz vsake šole. Ko je bil 2. del končan, sem (avtorica tega zapisa) že popravila spise in z ocenjevalci 2. dela smo sešteli točke. Nestrpnost tekmovalcev je naraščala, nam je pa bilo že vse jasno. Prisotnost madžarske televizije in slovenskega radia sta dala še pomembnejši pečat zanimivemu dogodku.
In končno je sledila razglasitev zmagovalcev ter podelitev bogatih nagrad, ra j§Fje prispevala Zveza Slovencev. Zmagovalci, točneje zmagovalke, so vse iz gomjeseniške in monoštrske šole. Med tekmovalci iz 1. skupine (3. in 4. razred) je dosegla 1. mesto Bemadett Gyeček (G. Senik), 2. je bila Rita Gredlič [Monošter), 3. pa Klaudija Lazar Senik).J.. mesto v 2. skupini (5. in 6. razred) je dosegla Žuža Sulič (Monošter), 2. mesto Lilla Fasching [Monošter), 3. pa Melinda Čato (G. Senik). V 3. skupini (7. in 8. razred) pa se je najbolj izkazala in s tem dosegla 1. mesto Andreja Nemet (G. Senik), 2. je bila Anastazija Bajzek (G. Senik), 3. pa Nikoletta Vajda (Monošter).
Zmagovalkam iskeno čestitamo, prisrčna hvala Zvezi Slovencev za lepa darila, hvala vsem pogumnim tekmovalcem, iskrena zahvala pa tudi učiteljem, ki so pomagali svojim učencem do lepih rezultatov. Naslednje šolsko leto pa se spet vidimo na novem tekmovanju, samozavestni, pogumni in oboroženi z novimi jezikovnimi znanji. Srečno!
VALERIJA
PRI NAS DOMA
Naša družina živi v Slovenski vesi, blizu Monoštra.
V družin^ nas je pet: oče, mama in trije otroci. Očetu je ime Antal Šulič. Star je 41 let. Po poklicu je traktorist. Po narodnosti je Slovenec. Mama se imenuje Margit Sulič. Stara je 37 let. Dela v Monoštru kot tkalka. Dela osem ur na dan. Potem jo čaka še delo doma. Včasih je zelo utrujena, zato ji pri delu večkrat pomagamo. Zelo je dobra lii' skrbna. Ona je tudi Slovenka. Imam dve mlajši sestrici. Ime jima je Erika in Edit. Obe hodita v osnovnd šolo Istvan Szechenyi. Erika hodi v četrti razred, Edit pa v drugi. Zelo dobro se učita, samo doma se večkrat prepirata. Jaz sem Zužana Sulič. Stara sem 12 let. Hodim v šesti razred. V šoli se učim tudi slovenščino, ker sem po narodnosti Slovenka. Rada Se pogovarjam tudi v narečju, če grem k babici na Gornji Senik. Rada pojem slovenske pesmi, zato sem članica pevskega zbora. Rada berem, gledam televizijo in se igram na računalniku.
Zelo dobro se počutim v naši družini.
Zužana Sulič 6.r.
OS Monošter
ŠOLA -MO) DRUGI DOM
Moja šola se imenuje Istvan Szechenyi. Zgradba stoji v Monoštru ob reki Rabi. Stara je komaj enajst let. Šolsko poslopje je novo, veliko, svetlo in moderno. Ko vstopimo v stavbo, pridemo v veliko avlo. Iz avle lahko gremo v jedilnico. V prostorni jedilnici lahko pojemo okusno kosilo. Zgradba se deli na levo in na desno krilo.
V	levem krilu so učilnice za nižje razrede, zbornica, soba ravnatelja in tajništvo. V desni strani je športna dvorana, bife, zobozdravniška ordinacija, kabineti in naša učilnica. Naša učilnica je v pritličju. V šolskem razredu so klopi, stoli in tabla. Steno krasijo cvetlice4S*J*like. Na stenskem časopisu lahko beremo novice in šolske programe. Učiteljica ima svojo mizo.
V	šoli imam prijateljice in prijatelje. Moja prijateljica je Sabina Horvat. Zato jo imam rada, ker je prijazna, vedno se skupaj igrava in učiva. Učitelji in učiteljice so prijazni. Najbolj prijazna učiteljica je Zsuzsana Kokai. Zato sem rada tukaj in zelo dobro se počutim. Rada hodim v šolo.
Lilla Fasching 5.r.
OŠ Monošter
MOJA VAS NEKOČ IN DANES
Živim v Sakalovcih. Vas leži v dolini. Majhna je in lepa. Približno 400 prebivalcev živitfi:'%
Moja babica mi je večkrat pripovedovala, kakšno je bilo življenje nekoč. Ljudje so se ukvarjali prej s poljedelstvom in z živinorejo. Delo je bilo težko, ker še ni bilo strojev. V majhni hiši je živelo več generacij. Ljudje so bili bolj solidarni kot zdaj. Radi so pomagali drug drugemu. Zelo mi je bilo všeč, ko mi je babica pripovedovala, kako lepo so oni ohranili različne šege. Na žalost mi poznamo samo nekatere šege. Siromašno so živeli, niso imeli lepih oblek in hrane tudi niso imeli dovolj.
Zdaj se je že vse spremenilo. Lepe, velike hiše lahko vidimo povsod. Zdaj se že ne ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo. Pri hišah vidimo kokoši, svinje. Samo pri dveh hišah najdemo krave. Večinoma hodijo delat v Monošter, na primer v tovarno Opel. Nekateri so pa brez dela. Če primerjamo življenje nekoč in danes, lahko povemo, da je zdaj boljše. Otroci lahko hodijo v otroški vrtec in v šolo in se lahko učijo. Prej niso imeli možnosti, da bi se lahko učili na univerzi in na visoki šoli.
Tu sem se rodila, tu živijo moji starši, zato je to zame najlepša vas.
Nikoletta Vajda 7.r.
OS Monošter
PREDAVANJE O OLIMPIZMU
25. marca je bilo v šoli predavanje o olimpizmu. Iz slovenskega Olimpijskega komiteja sta prišla dva predavatelja. Ura olimpizma se je začela ob devetih. Najprej smo videli več jamskih risb. To je dokaz, da^o se ljudje že pred štiritisoč leti (v pra-dobi) ukvarjali s športom. Zvedeli smo tudi to, kdaj so se začele olimpijske igre. V Helasu, v stari Grčiji so vsako leto pri; redili olimpijske igre v Olimpiji. Tudi to mesto so napadli Rimljani, zato so potem prekinili igre.
V srednjem veku ni bilo olimpijskih iger. L. 1894 je en francoski človek predlagal, da bi obnovili nekdanje olimpijske igre. To je bilo 1. 1894, dve leti pozneje, 1.1896, so organizirali prve olimpijske igre v Grčiji, v Atenah, zato ker so Grki že v antiki prirejali olimpijske igre. Te so sledile v Franciji, v Parizu, potem v Lilleha-mmeru, v Moskvi, itd.
Za časa I. in II. svetovne vojne v letih 1916, 1940 in 1944 ni bilo olimpijskih iger. Prvi Slovenec, ki je zmagal na olimpijskih igrah, je bil Rudolf
Cvetko, v sabljanju. L. 1996 so praznovali 100. obletnico iger v Atlanti. Slovenci so dobili dve srebrni kolajni. Naslednje olimpijske igre bodo 1. 2000 v Avstraliji, v Sidneyju.
Olimpijska zastava je bela. Na zastavi je 5 krogov, vsak krog pomeni en kontinent. Vsak krog je druge barve.
Predavanje je bilo zelo zanimivo. Veselilo bi nas, če bi večkrat imeli možnost poslušati taka predavanja.
Viktor Časar OŠ G. Senik
TEKMOVANJE V ZNANJU
SLOVENSKEGA JEZIKA
Tako smo “prekrstili” bivše tekmovanje v recitiranju, ki je dolga leta zbiralo šolarje treh porabskih narodnostnih šol, da so pokazali svoje recitatorske sposobnosti in še kaj. Koncept letošnjega tekmovanja smo korenito spremenili, učenci pa so se imeli možnost izkazati še v pisanju spisa na določeno temo, pesem za recitiranje pa so lahko izbrali sami, torej ni bila vnaprej določena. Pomoč učiteljev je pri pripravah na tekmovanje bila nujna, in kot smo ugotovili, so jo nekateri dajali v zelo veliki meri, drugi pa preskromno. Najbolj je to vidno iz rezultatov.
16. aprila zjutraj smo se, 26 tekmovalcev in učitelji spremljevalci, zbrali na monoštrski narodnostni šoli. Najprej je bil pisni del. Učenci so bili razdeljeni v 3 skupine, ki so pomenile 3 težavnostne stopnje, vsaka skupina pa je imela na voljo dve temi. Najmlajši, učenci 3. in 4. razreda, so pisali o svojih prijateljih/sošolcih ali O živalih - hišnih ljubljencih; v 2. skupini so' učenci 5. in 6. razreda predstavljali svojo družino ali šolo, ki jb obiskujejo. 3. skupina, 7.fen 8. razred, pa nam je zaupala, katera slovenska knjiga jih je najbolj očarala ali pa predstavila življenje svojega kraja v preteklosti in danes. Teme, razen konkretnih naslovov, so učenci poznali vnaprej, lahko so se s pomočjo učiteljev in tudi staršev temeljito pripravili. Nekaj spisov je bilo zelo dobrih.
Porabje, 24. aprila 1997
DUPLANSKE KOCL PRAUTI PITANJ!
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Kratek Spomin. Vidi sé mi, kak sé vogrska policija vali, ka so pá nikše zgrabili, šteri so ven-drak vkradnili šejst ton od tisti papérov, iz štere penaze redijo. Tau pa pozabijo cujdjati, kak je te specialni papér pre-mino. Pripelali so ga z Nemškoga, po cejli pauti je kamion sprevajala vogrska policija pa vogrska tajna (titkos) policija, te pa jim je gnauk samo kamion srejdik Budim-pešte preméno. - Podje, podje, zato bi sé tak fejst uendrak don nej trbölo valiti. Duplanske koce. Nej tak dugo je na Vogrskom en velki čednjak odo z nikšoga tihinskoga rosaga, pa pravo, ka sé Vogrski zakonski pari zato tak nagausti pitajo, tisti ta drugi pa malo mlajšov majo, ka mauž pa žena ne nücata vküper eno velko koco, liki vsikši ma ejkstra svojo.
Tak sé pa te prej ne morejo dobra vküper seg-reti. - Takšo fele formo negajo samo na Vogrskom čedni čednjaki. Kam sé tak paščite? Etognauk sé je na fligari, na šterom 426 potnikov má mesto, iz New Yorka v London en sam človek pelo. Na eroplani ma je 17 stewardes slüžbo, naj ma bau paut škem lepša. Tau sé je Zgodilo, ka sé je nikša žnaura poban-tivala, zato so lidgé šli na drugi fligar, naj ne za-midijo svojo delo v Londoni. Stuart Pike pa si je brodo, ka un bole počaka, naj falingo po-pravijo, že zatogavolo tö, ka ka pa prej če več mesta tö bau. - Ej, če bi ge tak zavado na lote-nji petko?!
Žuta nevarnost. Eko-nomisti (közgazdászok) pravijo, ka če de Kina tak tadale naprej üšla, kak v slednjaj lejtaj, te za 13 lejt (2010-oga) več pripauva pa naredi na enoga človeka (GDP), kak Merika. - Tak gratajo iz prvi zadnje iz zadnji pa prvi? Ka pa če nigder nede 2000? Kompjuterska nevarnost. Na kraci prej baudejo takši računalnika šteri
sé tak leko vküper zakapčo, ka nemo nücali žnaure, po Steraj do informacije šle iz enoga kom-piutera v drugoga, liki prejk človeške kauže. - Pomalek rejsan konec sveta bau, ka po enom tali naj našo kauže slüži, kak kakša žnaura, po drügom tali, pa prej nede trbölo več vküper čauvati moško pa žensko kaužo, če de dvaujo fele lüstvo stelo, ka jim naj malo strmi po žilaj, ka prej že gestejo takše tablejte, štere ao oraazma pripelajo... Ka bi bilau, če bi vse za tisto nücali, za ka je Baug stvaro?
Živa oddaja (adás), živi helikopteri. Televizija v Los Angelesi je pau “v živo” not kazala, kak so sé pau vöre strejlali policaji pa dva bančna raupara. Nas-lednje so sivi podje raupare dojstrlili. V L.A. zato leko takše programe ranč te kažejo v televiziji, gda sé kaj takšoga godi, ka so heli-kopterji od tv vnoči vodnik v lufti, ka naj nika ne zami-dijo. - Dve pitanji sé človeki porodi. Leko, ka do na-kraci takše televizije “v živo” že takšo nutri kazo-le, ka sé samo za eno vöro zgodi? Drugo pitanje: baug dragi, takši novi-narge zato dejo cükat pa kakat, ali pa zatau tö nemajo cajta?
Fr.M.
NIKA
ZA
SMEJ
Od kec si pa emo
Gnesden po krčmaj skurok vsepovsedik gestejo gor postavlani mašini za špilo. Tam not lüčajo dobre fo-rinte pa je velki lutri, ali kaj nazaj dobijo ali pa zgübijo vse. V pau vöri leko dvej plače tü zgübiš. Naš Imre je velki špilar bio. Njegvi padaš, Djüra bi tü rad, depa žena ma je tau prpovejdla. Tak je prajla, ka če de sé gdasvejta špilo, ga tanja. Djüra je pa tak najgeri bio na tau špilo, ka je etognauk 500 forintov proso od Im-rena, aj on tü leko vöspro-ba te mašin. Pa ka sé je Zgodilo? Prišpilo si je 100 gezero forintov. Od radosti je kam nej znau biti. Imreni je tanazaj dau dug pa je tak ta šlajfo, nej je üšo domau. Imre ga pa pita: “Kak pa tau, ka nedeš domau, kak vsigdar. Vej pa Zdaj bi leko svojoj Irmi velko veselje spravo s tejmi pejnazami.” Djüra pa: “Baug te mantüj! Ge tau doma ne pokažem pa povejm za nikoj nej. Vej me pa žena buje.” Imre pa: “Pa Zakoj bi te klala? Nejma rada pejnaze?” ,
Djüra pa: “Zatok bi me buj-la, ka bi nej vedo prajti, gde sam vzeo tisti 500 forintov, ka sam tam notzlüčo v mašin.”
Tableta
Etognauk sé je naš Miki etak taužo svoji tašči, našoj Juliški: “Draga mama! Cejlo nauč sam nej spau, nej sam mogo oči zaprejti. Tau je pa zatok bilau, ka z že-nov mava 100 gezero forintov dugá pa nejmava eden filer nej/’
Naša Juliška pa etak: “Dragi moj zet! Pa Zakoj si nej pravo tau meni?” Miki pa: “Pa bi mi vi dali 100 gezero forintov?”
Juliška pa: “Tau nej, liki edno dobra tableto bi daubo za spati.”
I. Barber
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.