875
Šest stoletij hrvaške poezije
Antun Gustav Matoš (1873-1914)
DEKLETCU    Ljerka, dete moje, ti igračka mala, NAMESTO IGRAČKE    ti ne slutiš, kaj je žalosten sonet;
zdaj so ti kostanji zunaj še ves svet, čez deset let šele s fantom boš plesala.
Smešno se ti zdi, pa si se nasmejala tem neumnim mislim. Tvoj nedolžni cvet ne pozna še govorice zrelih let. Gledaš me neverno, češ: to bo spet šala!
A prišel bo dan, ko se boš — kot Elvira sita don Juana — nekega večera spomnila otožno na te nežne strofe.
Muza moje bo ime zašepetala
in v očeh ti solza bo zalesketala
kot za mrtvim klovnom neke katastrofe.