goriška knjižnica Studijski oddelek Nova Gorica KOLEDAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE za leto 1965 Izdala Goriška Mohorjeva družba v Gorici Z dovoljenjem cerkvenega oblastva ■t 8414 //ft Natisnila tiskarna Budin v Gorici je navadno in ima 365 dni; 52 tednov in 1 dan. Začne in konča se s petkom. Zvezdoslovni letni časi Začetek pomladi: 20. marca • ob 21,05 poletja : 21. junija » 15,56 jeseni : 23. septembra » 7,06 zime 22. decembra » 2,41 Sončni in lunini mrki V letu 1965 bomo imeli štiri mrke: dva sončna in dva lunina mrka. Pri nas bo viden le zadnji lunin mrk. 1. Popolni Sončni mrk bo od 30. na 31. maja (od 19,42 do 0,52); viden na južnem Pacifiku od Avstralije do zahodne Južne Amerike, v Srednji Ameriki, Kaliforniji in Teksasu. 2. Delni Lunin mrk 14. junija, od 0,15 do 5,22; viden na južnem Pacifiku, v Južni Ameriki, na Atlantskem oceanu, v Evropi. 3. Obročasti Sončni mrk 23. novembra, od 2,24 do 8,05; viden v Aziji, na Japonskem, Malajskem otočju. 4. Delni Lunin mrk 8. decembra od 16. do 19. ure. DNEVI JANUAR Petek Sobota Božična osmina - Novo leto Štefanija, devica; Makarij, opat 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Ime Jezusovo Angela Folinjska, žena; Anter, papež, mučenec Telesfor, pp.; Emilijana, devica Razglašenje Gospodovo - Sveti Trije kralji Lucijan, muč.; Krišpin, škof, mučenec Severin, opat; Julijan, Lucijan, Teofil, mučenci Julijan in Bazilisa, mučenca; Peter, škof 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po razglašenju - Sv. družina - Jezus, Marija, Jožef 1 Higin, papež; Pavlin Oglejski, škof Tatjana, mučenka; Alfred, opat Spomin krsta našega Gospoda Jezusa Kristusa Hilarij, škof in c. uč.; Feliks (Srečko), mašnik Pavel, puščavnik; Maver, opat Marcel I., papež, mučenec; Oton, mučenec 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po razgl.; Anton (Zvonko), puščavnik opat © Priska, mučenka; Marjeta Ogrska, devica Marij, Marta in tov., muč.; Pija, mučenka Fabijan, papež in mučenec; Sebastijan, mučenec Neža (Agnes), dev. in mučenka; Fruktuoz, mučenec Vincencij in Anastazij, mučenca; Viktor, mučenec Rajmund (Rajko) Penjafortski; Emerencijana, muč. 24 Nedelja 3. po razgl.; Titomej, škof in mučenec € 25 Ponedeljek Spreobrnjenje sv. Pavla, apostola; Ananija, mučenec 26 Torek Polikarp, škof in mučenec; Pavla, žena 27 Sreda Janez Krizostom, škof, cerkv. učitelj; Julijan, škof 28 Četrtek Peter Nolasko, spoznavavec; Neža, mučenka 29 Petek Frančišek (Branko) Šaleški, škof in cerkv. učitelj 30 Sobota Martina, devica, mučenka; Hijacinta, devica 31 Nedelja 4. po razgl.; Janez Bosco, spoznavavec 3. In dali so mu ime Jezus. (Lk 2, 21) 10. Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42-52) 17. O ženitnini v Kani galilejski. (Jan 2, 1-11) 24. Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. (Mt 8, 1-13) 31. Jezus pomiri vihar na morju. (Mt 8, 23-27) ZAPISKI Nova luna Prvi krajec 10. Polna luna 17. Zadnji krajec 24. 2. januarja ob 22,7 ob 22,00 ob 14,38 ob 12,7 Kdor ima s siromakom usmiljenje, daje posojilo Gospodu, ki mu bo povrnil njegovo dobro delo. DNEVI FFRRIJ AR 28 1 LDI\ Unl\ DNI 1 Ponedeljek Ignacij (Onjeslav) Antijohijski, škof, muč. • 2 Torek Svečnica - Darovanje Gospodovo (blagosl. sveč) 3 Sreda Blaž, škof, mučenee; Oskar, škof 4 Četrtek Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, mučenee 5 Petek Agata (Dobroslava), dev., muč.; Japonski mučenci 6 Sobota Tit, škof, muč.; Doroteja (Dora), mučenka 7 Nedelja 5. po razgl.; Romuald, opat 8 Ponedeljek Janez in Mathe, spoz.; Pavel in Lucij, mučenca 9 Torek Ciril Aleksandrijski, šk., c. uč.; Apolonija, dev., m. 1 10 Sreda Sholastika, devica redovnica; Viljem, spoz. 11 Četrtek Lurška Mati božja; Adolf, škof 12 Petek 7 sv. ustanoviteljev servitov; Evlalija, mučenka 13 Sobota Katarina de Ricci, devica; Kristina, devica 14 Nedelja 1. predpostna (septuagezima); Valentin (Zdravko) 15 Ponedeljek Favstin in Jovita, muč.; Jordan, spoz. 16 Torek Julijana, devica; Onezim, škof, mučenee ® 17 Sreda Silvin, škof; Frančišek Clet, mučenee 18 Četrtek Simeon, škof, muč.; Bernardka Lurška, redovnica 19 Petek Konrad, spoznavavec; Julijan, mučenee 20 Sobota Silvan, muč; Leon, škof; Elevterij, škof, mučenee 21 Nedelja 2. predpostna (seksagezima); Maksimilijan, škof 22 Ponedeljek Stol svetega Petra apostola 23 Torek Peter Damiani, škof, c. uč.; Romana, spok. C 24 Sreda Matija (Bogdan), apostol; Sergij, mučenee 25 Četrtek Valburga, dev.; Viktorin in Viktor, mučenca 26 Petek Andrej, škof; Aleksander, škof 27 Sobota Gabrijel Žal. M. B., red., spoz.; Baldomir, spoz. 28 Nedelja 3. predp. (kvinkvagezima); Roman, opat; Antonija 7. Prilika o pšenici in ljuljki. (Mt 13, 24-30) 14. O delavcih v vinogradu (Mt 20, 1-16) 21. Prilika o sejavcu in semenu. (Lk 8, 4-15) 28. Jezus ozdravi slepca. (Lk 18, 31-43) Nova luna 1. februarja ob 17,36 Prvi krajec 9. » ob 9,53 Polna luna 16. » ob 1,27 ZAPISKI Zadnji krajec 23. » ob 6,40 Strahuj svojega sina, ko je še upanje, le ubiti ga ne poskušaj! DNEVI MAREC 1 2 3 4 5 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Albin, škof; Antonina, mučenka Neža Praška, dev.; Milena, žena; Simplicij, pp. Pepelnica (pepeljenje in post) • Kazimir, spoz.; Lucij I., papež, mučenec Janez Jožef od križa, spoz.; Hadrijan, mučenec Perpetua in Felicita, mučenki; Fridolin, opat 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna; Tomaž Akvinski, cerkv. učitelj Janez od Boga, spoz.; Beata (Blažena), mučenka Frančiška Rimska, žena; Gregor Niški, spoznavavec Kvatre; 40 mučencev; Emil, spoznavavec 1 Sofronij, škof; Marija Terezija Redi, redovnica Kvatre; Gregor I. Veliki, papež, c. uč.; Maksimilijan Kvatre; Kristina, muč.; Teodora (Božidara), muč. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. postna; Matilda, žena; Karel, spoznavavec Ludovika de Marillac, redovnica; Klemen Hilarij, škof, in Tacijan, diakon, oglejska mučenca Patricij (Patrik), škof; Jedert, devica © Ciril Jeruzalemski, škof, cerkv. uč.; Salvator, spoz. Sv. Jožef, ženin Device Marije, zavetnik Cerkve Klavdija, mučenka; (Žalostna Mati božja) 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. postna; Benedikt, opat; Nikolaj von Fliie, spoz. Lea, žena; Katarina, žena Viktorijan, mučenec; Jožef Oriol, spoznavavec Gabrijel, nadangel; Marko in Timotej, mučenca Oznanjenje D. M.; Dizma, desni razbojnik € Emanuel, mučenec; Montan in Maksima, muč. Janez Damaščan, c. uč.; Lidija, mučenka 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda 4. postna; Janez Kapistran, spoznavavec Bertold, spoznavavec; Ciril, mučenec Janez Klimak, spoznavavec; Kvirin, mučenec Modest Krški, škof; Balbina, devica 7. Hudi duh skuša Jezusa. (Mt 4, 1-11) 14. Jezusovo spremenjenje na gori. (Mt 17, 1-9) 21. Jezus izžene hudega duha. (Lk 11, 14-28) 28. Jezus nasiti pet tisoč mož. (Jan 6, 1-15) Nova luna 3. marca ob 10,56 Prvi krajec 10. » ob 18,53 Polna luna 17. » ob 12,24 ZAPISKI Zadnji krajec 25. >» ob 2,37 Zakladi, nabrani z lažnivim jezikom, so dih, ki se razpihne, zanke smrti. APRIL 1 Četrtek Venancij, škof, mučenee; Hugo, škof 2 Petek Frančišek Pavelski, spoz.; Leopold, spoz. ® 3 Sobota I Rihard, škof; Agape in Kionija, mučenki 4 Nedelja 1. trpljenja (tiha); Izidor Seviljski 5 Ponedeljek Vincencij Ferrer, spoz.; Irena, mučenka 6 Torek Viljem, opat; Marcelin, mučenee 7 Sreda Herman Jožef, spoznavavec; Saturnin, škof 8 Četrtek Albert, škof; Valter, škof 9 Petek Marija Kleofa, žena; Tomaž, mučenee 1 10 Sobota Apolonij in tov., muč.; Mihael de Sanctis, spoz. 11 Nedelja 2. trpljenja (oljčna); (blagoslov, oljk); Leon I., p. 12 Ponedeljek Zeno, škof; Lazar, mučenee 13 Torek Hermenegild, mučenee; Ida, devica 14 Sreda Justin, muč.; Tiburcij, Valerijan in Maksim, muč. 15 Četrtek Veliki četrtek - dan zadnje večerje Gospodove 16 Petek Veliki petek - dan smrti Gospodove (post) ® 17 Sobota Velika sobota - velikonočna vigilija 18 Nedelja Velika noč - Vstajenje Gospodovo 19 Ponedeljek Velikonočni ponedeljek; Ema, žena 20 Torek Neža, redovnica; Teodor, spoznavavec 21 Sreda Anzelm, cerkv. učitelj; Konrad Parzhaus 22 Četrtek Soter in Gaj, papeža in mučenca 23 Petek Jurij (Georg), mučenee; Vojteh (Adalbert) € 24 Sobota Fidelis Sigmarinški, muč.; Kancij in tov., mučenci 25 Nedelja 1. povelikonočna (bela); Marko, evang. (prošnji dan) 26 Ponedeljek Klet in Marcelin, papeža, mučenca 27 Torek Peter Kanizij, cerkv. učitelj; Cita, devica 28 Sreda Pavel od križa, spoz.; M. Ludvik Grignon, spoz. 29 Četrtek Peter, mučenee; Jožef Cottolengo, spoznavavec 30 Petek Katarina Sienska, devica; Marijan in Jakob, muč. 4. Judje hočejo Jezusa kamnati. (Jan 8, 46-59) 11. Jezusov odhod v Jeruzalem. (Mt 21, 1-9) 18. Jezus vstane od mrtvih. (Mr 16, 1-7) 25. Jezus se prikaže apostolom. (Jan 20, 19-31) ZAPISKI Nova luna Prvi krajec 9. Polna luna 16. Zadnji krajec 23. 2. aprila ob 10,56 ob 1,40 ob 0,3 ob 22,7 Kdor čuva svoja usta in svoj jezik, obvaruje stiske svoje življenje. DNEVI M A I 31 M A J DNI 1 Sobota Jožef, ženin D. M., delavec; praznik dela • 2 Nedelja 2. povel. (dobrega Pastirja); Atanazij, škof, c. uč. . 3 Ponedeljek Aleksander (Saša), papež; Teodozij Pečerski 4 Torek Monika, žena; Florijan (Cvetko), mučenec 5 Sreda Pij V., papež; Silvan, mučenec; Angel, mučenec 6 Četrtek Dominik Savio, spoznavavec; Benedikta, devica 7 Petek Stanislav, škof, mučenec; Domician, škof 8 Sobota Peter, škof; Viktor (Zmago), mučenec i 9 Nedelja 3. povel.; Gregor Nacianški, škof, cerkv. učitelj 10 Ponedeljek Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca 11 Torek Filip (Zdenko) in Jakob (Rado), apostola 12 Sreda Nerej, Ahilij, Domitila in Pankracij, mučenci 13 Četrtek Robert Bellarmino, škof, cerkv. uč.; Servacij, škof 14 Petek Bonifacij, mučenec; Justa in Justina, mučenki 15 Sobota Janez de la Salle, spoz.; Zofija (Sonja), mučenka ® 16 Nedelja 4. povel.; Ubald, škof 17 Ponedeljek Pashal Bajlonski, spoznavavec; Bruno, škof 18 Torek Venancij, muč.; Aleksandra in Klavdija, mučenki 19 Sreda Peter Celestin, papež; Pudencijana, devica 20 Četrtek Bernardin Sienski, spoznavavec 21 Petek Andrej Bobola, mučenec; Viktor, mučenec 22 Sobota Rita, redovnica; Joahima, redovnica 23 Nedelja 5. povel.; Deziderij (Željko), škof, mučenec C 24 Ponedeljek Prošnji dan; Marija, Pomočnica kristjanov 25 Torek Prošnji dan; Gregor VII., papež 26 Sreda Prošnji dan; Filip Neri, spoznavavec 27 Četrtek Vnebohod; Beda, cerkv. učitelj 28 Petek Avguštin, škof; Emilij, mučenec 29 Sobota Marija Magdalena de Pazzis, dev.; Maksim, šk., m. 30 Nedelja Nedelja po vnebohodu; Feliks I., papež, muč. # 31 Ponedeljek Marija Kraljica; Petronila, devica 2. Jezus dobri pastir. (Jan 10, 11-16) 9. Jezus napoveduje svoj odhod. (Jan 16, 16-22) 16. Jezus obeta učencem Sv. Duha. (Jan 16, 5-14) 23. Jezus govori o moči molitve (Jan 16, 23-30) 30. O pričevanju Svetega Duha. (Jan 15, 26-16,4) Nova luna 1. maja ob 12,56 Prvi krajec 8. ob 7,20 Polna luna 15. ob 12,53 Zadnji krajec 23. ob 15,41 Nova luna 30. ob 22,13 Oblaki in veter, pa nič dežja, lak je mož, ki se baha z darilom, ki ga samo obljublja. DNEVI JUNIJ 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota Angela Merici, redovnica; Panfil, mučenec Marcelin, Peter in Erazem, mučenci Klotilda, žena; Pavla, devica Frančišek Caracciolo, spoznavavec; Kvirin, škof Binkoštna vigilija; Bonifacij, škof Binkošti; Norbert, škof; Bogomil, škof 5 Robert, opat Medard, škof; Viljem, škof Kvatre; Primož in Felicijan, mučenca Marjeta (Margarita), kraljica Kvatre; Barnaba, apostol; Feliks (Srečko), mučenec Kvatre; Janez Fakundski, spoznavavec 13 Nedelja 14 15 16 17 18 19 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Sv. Trojica; Anton Padovanski, spoz., cerkv. učitelj Bazilij (Vasilij), škof, cerkv. učitelj © Vid, Modest in Krescencija, muč.; Bernard, spoz. Frančišek Regis, spoznavavec; Gvido, spoznavavec Sv. Rešnje Telo; Gregor Barbarigo, škof Efrem Sirski, diakon, c. uč.; Marko in Marcelijan, m Julijana Falconieri, dev.; Gervazij in Protazij, muč. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. pobink.; Silverij, p., m.; Florentina (Cvetka), dev. Alojzij Gonzaga (Slavko), spoznavavec Pavlin Nolanski, škof; Ahacij, mučenec € Vigilija Janeza Krstnika; Agripina, devica Rojstvo Janeza Krstnika Srce Jezusovo; Viljem, opat; Doroteja, red. Janez in Pavel, mučenca; Vigilij, škof in mučenec 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda 3. pobink.; Jožef Cafasso, spoz.; Ladislav, spoz. Vincenca Gerosa, red.; Potamiena in Marcela, muč. Peter in Pavel, apostola in mučenca ® Spomin apostola Pavla; Emilijana, muč. 6. Jezus govori o ljubezni. (Jan 14, 23-31) 13. »Meni je dana vsa oblast.« (Mt 28, 18-20) 20. Priliki o veliki večerji. (Lk 14, 16-24) 27. O izgubljeni ovci in denarju. (Lk 15, 1-10) Prvi krajec 6. junija ob 13,12 Polna luna 14. » ob 3,0 Zadnji krajec 22. » ob 6,37 ZAPISKI Nova luna 29. » ob 5,51 Ko poidejo drva, ugasne ogenj, ko ni podpihovavca, preneha prepir. DNEVI JULIJ 1 2 3 Četrtek Petek Sobota Predragocena Kri N. G. J. K.; Ester Obiskanje Dev. Marije; Proces in Martinijan, muč. Irenej, škof, mučenec; Bernardin Realino, spoz. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. pobink.; Urh (Urlih, Ulderih), škof; Berta, žena Anton M. Zaccaria, spoznavavec; Filomena, dev. i Marija Goretti, dev., mučenka; Bogomila, žena Ciril in Metod, slovanska apostola Elizabeta (Lilijana), žena in kraljica; Kilijan, škof Veronika Giuliani, redovnica; Brikcij, škof 7 bratov mučencev; Rufina in Sekunda, mučenki 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. pobink.; Pij I., papež, muč.; Olga Kijevska, žena Mohor, škof, in Fortunat, diakon, oglejska mučenca Evgen, škof; Joel in Ezdra, preroka @ Bonaventura, škof, c. uč.; Frančišek Šolano, spoz. Henrik, kralj; Vladimir, spoznavavec Karmelska Mati božja; Štefan Harding, opat Aleš (Aleksij), spoz.; Letancij in tov., mučenci 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. pobink.; Kamil de Lellis, sp.; Friderik (Miroslav) Vincencij Pavelski, spoznavavec; Avrea (Zlata), dev. Hieronim Emiliani, spoznavavec; Marjeta, mučenka Lavrencij Brindiški, spoz., c. uč.; Prakseda, dev. f Marija Magdalena (Majda, Magda), spokornica Apolinarij, škof, mučenec; Liborij, škof Kristina, mučenka; Boris in Gleb, mučenca 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7. pobink.; Jakob (Rado), apostol; Krištof, muč. Ana, mati Device Marije Pantaleon, mučenec; Natalija (Božena), mučenka Nazarij in Celzij, muč.; Viktor (Zmago) I., papež ® Marta, dev.; Feliks, Simplicij, Favstin in Beatrika, m. Abdon in Senen, mučenca; Angelina, kneginja Ignacij Lojolski (Ognjeslav), spoz.; Helena Švedska 4. čudodelni ribji lov. (Lk 5, Ml) 11. O grehu v misli in besedi. (Mt 5, 20-24) 18. Jezus nasiti štiri tisoč mož (Mr 8, 1-9) 25. O lažnivih prerokih. (Mt 7, 15-21) Prvi krajec 5. julija ob 20,37 Polna luna 13. » ob 18,2 Zadnji krajec 21. » ob 18,54 Nova luna 28. » ob 12,45 Kakor ptica, ki blodi daleč od svojega gnezda, tak je človek, ki zapusti svoj kraj. DNEVI AVGUST 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8. pobink.; Makabejski bratje, mučenci Alfonz M. Liguori, škof, c. uč.; Štefan I., papež, m. Lidija, žena; Nikodem, spoznavavec Dominik (Vladimil), spoz.; Perpetua, žena 1 Marija Snežna (Nives); Osvald, mučenec Spremenjenje Gospodovo ; Sikst II., papež Kajetan, spoznavavec; Donat, škof, mučenec 8 Nedelja 9 Ponedeljek 9. pobink.; Janez M. Vianney, spoznavavec Roman, mučenec 10 Torek Lavrencij, mučenec; Pavla, mučenka 11 Sreda Tiburcij in Suzana, mučenca; Aleksander, škof 12 Četrtek Klara (Jasna), red.; Hilarija, mučenka © 13 Petek Hipolit in Kasijan, mučenca; Helena (Alenka), muč. 14 Sobota Vigilija vnebovzetja; Evzebij, spoznavavec 15 Nedelja 10. pobink.; Vnebovzetje Device Marije 16 Ponedeljek Joahim, oče Device Marije; Rok, spoznavavec 17 Torek Hijacint, spoznavavec; Klara, redovnica 18 Sreda Agapit (Ljubo), mučenec; Helena (Alenka), žena 19 Četrtek Janez Eudes, spoznavavec; Marijan, puščavnik 20 Petek Bernard, opat, cerkv. uč.; Lucij, mučenec € 21 Sobota Ivana Fr. Šantalska, žena; Fidelis, mučenec 22 Nedelja 11. pobink.; Brezmadežno Srce Marijino 23 Ponedeljek Filip Benizzi, spoz.; Klavdij in tov., mučenci 24 Torek Jernej, apostol; Emilija de Valar, redovnica 25 Sreda Ludvik, kralj; Patricija, devica 26 Četrtek Zefirin, papež, mučenec; Rufin, škof • 27 Petek Jožef Kalasancij, spoznavavec; Cezarij, škof 28 Sobota Avguštin, škof, cerkv. uč.; Herma, mučenec 29 Nedelja 12. pobink.; Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina 30 Ponedeljek Roza iz Lime, devica; Feliks in Adavk, mučenca 31 Torek Rajmund (Rajko) Nonat, spoz. ; Pavlin, škof 1. O krivičnem hišniku. (Lk 16, 1-9) 8. Jezus joka nad Jeruzalemom. (Lk 19, 41-47) 15. Prilika o farizeju in cestninarju. (Lk 18, 9-14) 22. Jezus ozdravi gluhonemega. (Mr 7, 31-37) 29. Prilika o usmiljenem Samarijanu. (Lk 10, 23-37) Prvi krajec 4. avgusta ob 6,48 Polna luna 12. » ob 9,23 Zadnji krajec 20. » ob 4,51 Nova luna 26. » ob 19,51 Kdor obdeluje svojo zemljo, ima obilo kruha, kdor pa se poganja za prazne reči, se siti z uboštvom. DNEVI SFPTFMRFR 30 OLl 1 L, i V1 LJLvlV DNI 1 Sreda Egidij (Tilen, Tilh), opat; 12 bratov mučencev 2 Četrtek Štefan, kralj; Maksima, mučenka 5 3 Petek Pij X., papež; Evfemija, Tekla, Doroteja, mučenke 4 Sobota Rozalija, devica; Roza, redovnica; Ida, žena 5 Nedelja 13. pobink.; Lavrencij Giustiniani, škof 6 Ponedeljek Petronij, škof; Favst in tov., mučenci 7 Torek Regina, devica, mučenka; Janez, mučenee 8 Sreda Rojstvo Device Marije; Hadrijan, muč. 9 Četrtek Gorgonij, mučenee; Peter Klaver, spoznavavec 10 Petek Nikolaj Tolentinski, spoznavavec; Kandida 11 Sobota Prot in Hijacint, mučenca; Emilijan, škof ® 12 Nedelja 14. pobink.; Ime Marijino; Gvido, spoznavavec 13 Ponedeljek Notburga, devica; Amat, opat 14 Torek Povišanje svetega križa 15 Sreda Sedem žalosti Device Marije; Nikomed, mučenee 16 Četrtek Kornelij, papež, in Ciprijan, škof, muč.; Evfemija 17 Petek Rane sv. Frančiška; Lambert, škof 18 Sobota Jožef Kupertinski, spoznavavec; Metod, škof C 19 Nedelja 15. pobink.; Januarij in tov., mučenci 20 Ponedeljek Evstahij in tov., mučenci; Mihael in Teodor, muč. 21 Torek Matej, apostol in evangelist 22 Sreda Kvatre; Tomaž Vil., škof; Mavricij in tov., mučenci 23 Četrtek Lin, papež, mučenee; Tekla, mučenka 24 Petek Kvatre; Marija Devica, Rešiteljica jetnikov 25 Sobota Kvatre; Sergij Radoneški, spoz.; Avrelija, dev. • 26 Nedelja 16. pobink.; Ciprijan in Justina, mučenca 27 Ponedeljek Kozma in Damijan, mučenca; Adolf in Janez, muč. 28 Torek Venceslav, mučenee; Lioba (Ljuba), devica 29 Sreda Mihael, nadangel; Evtihij in tov., mučenci 30 Četrtek Hieronim, cerkv. učitelj; Zofija, žena 5. Jezus ozdravi deset gobavih (Lk 17, 11-19) 12. O božji previdnosti. (Mt 6, 24-33) 19. Jezus obudi mladeniča iz Naima (Lk 7, 11-16) 26. Jezus ozdravi vodeničnega. (Lk 14, 1-11) Prvi krajec 2. septembra ob 20,28 Polna luna 11. » ob 0,32 Zadnji krajec 18. » ob 12,59 Nova luna 25. » ob 4,18 Človek, ki kljub opominom ostane trdovraten, se hipoma zdrobi in mu ni rešitve. DNEVI OKTORFR 31 WlY 1 UDLI\ DNI 1 Petek Remigij, škof; Verena, devica 2 Sobota Angeli varuhi; Teofil, spoznavavec ) 3 Nedelja 17. pobink.; Terezija Deteta Jezusa, red.; M. Rossello 4 Ponedeljek Frančišek Asiški, spoznavavec; Edvin, spoznavavec 5 Torek Placid in tov., mučenci; Marcelin, škof 6 Sreda Bruno, spoznavavec; Renato, škof 7 Četrtek Roženvenska Mati božja; Marko I., papež 8 Petek Brigita, žena; Sergij, Bah, Marcel in Apulej, mučenci 9 Sobota Janez Leonardi, spoznavavec; Dionizij, škof 10 Nedelja 18. pobink.; Frančišek Borgia, spoz.; Danijel, m. ® 11 Ponedeljek Materinstvo Device Marije 12 Torek Maksimilijan Celjski, škof, muč.; Serafin, spoz. 13 Sreda Edvard, kralj; Koloman, mučenee 14 Četrtek Kalist I., papež, mučenee; Gavdencij, škof, muč. 15 Petek Terezija Avilska, redovnica; Avrelija, devica 16 Sobota Hedvika, žena; Gerard Majella, spoznavavec 17 Nedelja 19. pobink.; Marjeta M. Alacoque, red.; Viktor f 18 Ponedeljek Luka, evangelist 19 Torek Peter Alkantarski, spoz.; Fridesvida (Frida) 20 Sreda Janez Kentski, spoz.; Irena, muč.; Vendelin, opat 21 Četrtek Hilarion, opat; Uršula in tov., mučenke 22 Petek Bertila Moscardin, red.; Marko, škof 23 Sobota Anton Marija Claret, škof; Roman, škof 24 Nedelja 20. pobink. - misijonska nedelja; Rafael, nadangel ® 25 Ponedeljek Krizant in Darija, muč.; Krispin, mučenee 26 Torek Evarist, papež, mučenee; Lucijan, mučenee 27 Sreda Frumencij, škof; Vincencij in Sabina, mučenca 28 Četrtek Simon in Juda, apostola; Cirila, devica 29 Petek Narcis, škof; Ermelinda, devica; Ferucij, mučenee 30 Sobota Alfonz Rodriguez, spoznavavec; Marcel, mučenee 31 Nedelja 21. pobink.; Kristus Kralj 3. O največji zapovedi. (Mt 22, 34-46) 10. Jezus ozdravi mrtvoudnega. (Mt 9, 1-8) 17. Prilika o kraljevi ženitnini. (Mt 22, 1-14) 24. Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika. (Jan 4, 46-53) 31. O božjem kraljestvu. (Jan 18, 33-37) Prvi krajec 2. oktobra ob 13,30 Polna luna 10. » ob 15,14 Zadnji krajec 17. » ob 20,0 Nova luna 24. » ob 15,12 Blagor človeku, ki najde modrost, in možu, ki dobi razumnost! DNEVI NOVEMBER 1 2 3 4 5 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Vsi sveti Verne duše v vicah Just, tržaški mučenec; Silvija, žena Karel (Drago) Boromejski, škof Feliks in Evzebij, mučenca; Zaharija, prerok Leonard (Lenart), opat; Sever, mučenec 7 Nedelja 8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota 22. pobink.; Engelbert, škof 4 kronani mučenci; Bogomir, škof Posvetitev Lateranske bazilike; Teodor (Božidar) ® Andrej Avelinski, spoz.; Trifon, Respicij, Nimfa, muč. Martin (Davorin), škof; Menas, muč. Martin I., papež, muč.; Emilijan (Emil), spoz. Didak (Diego), spoz.; Stanislav Kostka, spoz. 14 Nedelja 15 Ponedeljek 16 I Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek ' 20 Sobota 23. pobink.; Jozafat Kunčevič, škof, muč. Albert Veliki, škof, c. uč.; Leopold, spoz. Gertruda (Jedert), devica; Otmar, opat C Gregor Cudodelec, šk.; Evfemija in Tekla, tržaški m. Posvetitev bazilike sv. Petra in Pavla v Rimu Elizabeta, žena; Poncijan, papež, mučenec Feliks Valois, spoz.; Edmund, spoz. 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pobink. (zadnja); Darovanje Device Marije Cecilija, mučenka; Maver, škof Klemen (Milivoj) I., papež, muč.; Felicita, muč. Janez od križa, cerk. uč.; Krizogon, muč. Katarina, mučenka; Erazem, mučenec Silvester, opat; Janez Berchmans, spoz. Virgilij, škof; Valerijan, škof 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek 1. adventna (izseljenska nedelja) Saturnin, mučenec; Blaž in Demetrij, muč. Andrej, apostol; Justina, devica, mučenka 7. Dajte cesarju, kar je cesarjevega. (Mt 22, 15-21) 14. Jezus obudi Jairovo hčer. (Mt 9, 18-26) 21. O razdejanju Jeruzalema. (Mt 24, 15-35) 28. O poslednji sodbi. (Lk 21, 25-33) Prvi krajec Polna luna 9. Zadnji krajec 16. Nova luna 23. 1. novembra ob 9,26 ob 5,16 ob 2,54 ob 5,10 Ne odklanjaj dobrote onemu, ki jo potrebuje, če je v tvoji moči, da jo izkaieš. DNEVI DECEMBER 31 DNI 1 2 3 4 Sreda Četrtek Petek Sobota Natalija (Božena); Eligij, škof $ Bibijana, mučenka; Blanka (Bianca), žena Frančišek Ksaverij, spoz.; Kasijan, muč. Peter Krizolog, škof, cerk. uč.; Barbara, mučenka 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. adventna; Saba (Savo), opat Nikolaj (Miklavž), škof Ambrozij (Ambrož), škof, cerkv. učit.; (post) Brezmadežna D. M. (Brezm. spočetje D. Marije) 5) Valerija, mučenka; Peter Fourier, spoz. Melkijad, papež, muč.; (Loretska Mati božja) Damaz I., papež, mučenec; Sabin, škof 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. adventna; Spiridijon (Dušan), šk.; Amalija, muč. Lucija, mučenka; Otilija, red. Just, mučenec; Pompej, škof Kvatre; Marija K. de Rosa, redov.; Kristina, dev. {? Evzebij, škof, mučenec; Adela, žena Kvatre; Lazar, škof; Olimpija, žena Kvatre; Gracijan (Gacijan), škof 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adventna; Favsta, žena; Tea, mučenka Evgenij in Makarij, mučenca; Dominik, spoz. Tomaž, apostol; Severin, škof Demetrij (Mitja), muč.; Frančiška Cabrin, red. ® Viktorija, mučenka; (post danes ali pa jutri) B o ž . v i g i 1 i j a , sv. večer, (zdržek mesnih jedi) Božič - rojstvo N.GJ.K. 26 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Nedelja v božični osmini; Štefan, diakon in mučenec Janez, apostol in evangelist Nedolžni otroci, mučenci; Kastor in tov., muč. Tomaž Becket, škof, muč.; David, kralj Evgen, škof; Rajnerij, škof Silvester I., papež, muč.; Pavlina in tov., muč. 1 5. Janezova učenca poslana k Jezusu. (Mt 11, 2-10) 12. Janez Krstnik pričuje o Kristusu. (Jan 1, 19-28) 19. Janez Krstnik oznanjuje pokoro. (Lk 2, 1-6) 26. Simeon in Ana spričujeta o Mesiju. (Lk 2, 33-40) Prvi krajec 1. decembra ob 6,25 Polna luna 8. ob 18,22 Zadnji krajec 15. ob 10,52 Nova luna 22. ob 22,3 Prvi krajec 31. ob 2,47 i Dobrota in zvestoba naj te ne zapustita, privezi si ju na vrat, zapiši ju na tablo svojega srca! 14. septembra, na praznik Povišanja sv. Križa se je začelo 3. zasedanje II. Vatikanskega koncila. Cerkev je doživela izredno slovesnost. Sv. oče Pavel VI. je v duhu nove liturgične reforme, katero je odobril koncil, soda-roval v baziliki sv. Petra slovesno sv. mašo skupno s 24 koncilskimi očeti. Tako somaševanje poudarja enotnost duhovništva s Kristusovo Cerkvijo. Na sliki vidimo koncelebrante, ki skupno s sv. očetom molijo pristopne molitve, po katerih bo samo on pristopil k oltarju, ostali sodarovavci pa šele pred darovanjem. Dr. STOJAN BRAJŠA • • utij ISTRSKI PRERODITELJ Kakor je božja Previdnost poslala Slovencem škofa Slomška (1800-1862), tako je poslala istrskim Hrvatom in Slovenncem škofa Jurija Dobrilo. S pravico štejemo Dobrilo med prve hrvatske in slovenske istrske preroditelje. Dobrila se je rodil 16. aprila 1812 v vasici Ježenju, ki je spadala pod župnijo in občino Tinjan v tržaški škofiji. Ježenj, istrski Betlehem, ki nam je rodil vladiko Jurija, piše Pregelj v svoji povesti iz Istre »Oče, budi volja tvoja!« (Str. 23). Kolibica, v kateri se je rodil, je danes hlevček. Njegovi starši, oče Ivan in mati Katarina, rojena Živčič, so bili revni, toda pošteni. Oče je bil kmet z majhno kmetijo. Zato se je nekaj pečal tudi s tkalstvom, da prehrani številno družino s 4 sinovi in 4 hčerami. Zaradi siromaštva je Dobrila že doma večkrat trpel lakoto, posebno v letih 1817 in 1818, ko je v Istri zaradi slabih letin zavladala lakota. Veliko ljudi je takrat umrlo od lakote. V šolah V Tinjanu je takrat imel osnovno šolo kaplan Radetič. Od Ježenja do Tinjana je ena ura hoda. Dobrila je hodil peš v to šolo. Ker je bil pouk tudi popoldne, mu je mati dala za kosilo kos črnega kruha. V šoli je bil Dobrila prvi. Zato sta župnik in kaplan sklenila, naj nadaljuje osnovno šolo v Pazinu. V Pazinu je končal »normalno«, to je osnovno šolo. Stanoval je v frančiškanskem samostanu, kjer so mu slovenski frančiškani dajali tudi hrano. Pazinski frančiškanski samostan je takrat spadal pod slovensko redovno provinco s središčem v Ljubljani. Po končani osnovni šoli so ga frančiškani poslali na gimnazijo v Karlovac, kjer so frančiškani iste ljubljanske province tudi imeli svoj samostan. Z očetom je šel peš preko Učke (najvišja gora v Istri, 1396 m) do Reke, a od Reke do Karlovca (135 km) je krenil peš sam. Tudi v Karlovcu so mu dali stanovanje in hrano frančiškani. Tam je z odličnim uspehom končal šest razredov gimnazije in se vrnil peš domov. Nato je sklenil iti v Gorico, da tam konča filozofijo (7. in 8. razred gimnazije) in bogoslovje. Šel je peš preko Trsta v Gorico. Tudi v Gorici je bil najboljši učenec. Že drugi mesec so ga profesorji priporočili za inštruktorja bogati goriški družini Pajer. Pri tej družini je v Gorici stanoval in imel hrano obe leti filozofije. Tudi ko je študiral štiri leta bogoslovje v Gorici, je z dovoljenjem ravnateljstva bogoslovja poučeval v Pajerjevi hiši. Dobrila duhovnik Dne 11. septembra 1837 je tržaški škof Matevž Ravnikar, iz Vač pri Litiji, Kopitarjev učenec in prvi škof združenih škofij tržaške in koprske, posvetil Dobrilo za duhovnika, in sicer po tretjem letu bogoslovja. Prvo mašo je mladi duhovnik pel v župni cerkvi v T in j a-nu, kjer je bil krščen. Po četrtem letu bogoslovja, ki ga je končal z odličnim uspehom, ga je škof poslal za duhovnega pomočnika v Mune, v čičariji. Nekaj časa potem je bil kaplan v Hru-šici pri Podgradu. Zatem ga je škof poslal v Zavod za višje bogoslovne študije »Avguštinej« na Dunaju, kjer je postal doktor bogoslovja. Mladi doktor je bil kaplan in nemški pridigar pri Sv. Antonu Novem v Trstu, zatem pa katehet in ravnatelj ženske šole v Trstu. Bartolomej Legat, škof tržaški od leta 1846 do 1. 1875, Slovenec iz Nakla na Kranjskem, je želel, da bi tržaško-koprski bogoslovci študirali četrto leto v Trstu, in sicer zato, da bi jih bolj spoznal in da bi bogoslovci spoznali škofijo, v kateri bodo služili. Zato je leta 1849 ustanovil v Trstu semenišče za svoje bogoslovce 4. letnika. Za ravnatelja in profesorja semenišča je imenoval Dobrilo. To semenišče je delovalo do leta 1876. Dobrila je bogoslovce navduševal s svojim apostolskim in rodoljubnim duhom. Leta 1852 in 1853 je vladala v Istri lakota. Dobrila je takoj sestavil odbor za zbiranje milodarov za Istrane. Sam je pobiral milodare pri tržaških premožnejših družinah. Odbor je zbral preko 50.000 forintov za istrske reveže. Leta 1854 je bil imenovan za kanonika in župnika stolne cerkve sv. Justa v Trstu. Leta 1855 se je razširila po Tržaškem strašna kolera. Dobrila je požrtvovalno obiskoval okužene bolnike; podpiral jih je gmotno in pripravljal jih je na večnost. Zelo je skrbel za stolnico sv. Justa. Preskrbel je n. pr. božji grob, dal je postaviti oltar Usmiljene Matere božje. Ko je bil imenovan za škofa v Poreču, so mu v Trstu čestitali v imenu tržaškega magistrata trije občinski svetniki in mu izjavili, da bo mesto dalo tiskati njemu na čast spominsko knjigo. Dobrila jih je nato zaprosil, naj rajši kupijo nove orgle za stolnico sv. Justa, ker da so takratne orgle stare in majhne. In res je magistrat kupil nove orgle za stolnico. Škof v Poreču Leta 1857 je umrl v Poreču škof Anton Peteani, ki je bil iz Gorice in prvi škof zedinjene poreško-puljske škofije. Cesar Franc Jožef je med drugim vprašal tudi ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa, kdo bi bil najbolj sposoben za škofa v Poreču. Wolf je iskreno in odkrito izjavil cesarju: »Veličanstvo! Dobrila je za to škofijo najbolj vreden in najbolj sposoben. Vredno je namreč, da tisto ljudstvo po tolikih stoletjih dobi škofa, ki bo sv. evangelij pridigal v njegovem materinskem jeziku«. Dne 12. oktobra 1857 je bil Dobrila res imenovan za škofa poreško-puljske škofije. Bil je 45 let star. Posvetil ga je 2. maja 1858 goriški nadškof Andrej Gollmayer z asistenco škofa tržaško-ko-prskega Bartolomej a Legata in tržaškega Ivana Viteziča. Dne 17. maja 1858 je prišel v Poreč. Pozdravili so ga tudi Slovenci takole : Ti sonce si in zarja naša. In pomlad, dika nam sd Ti; S Teboj se krasen dan oglaša, Ker duša Ti za mas gori. Pozdravljamo Te naši sredi In kličemo iz dna srca: Naj živi Bog pri zvesti čredi Pastirja rod:a našega! Puljska škofija je imela svoje škofe , do leta 1803, ko je umrl zadnji puljski škof Ivan Dominik Juras z Raba. Pulj- | ska škofija se je nato združila s pore-ško leta 1830. Stoletja naš narod, ki je tvoril večino v poreško-puljski škofiji ni slišal iz ust svojega škofa svoje materinske besede. Dobrila pa je sedaj spregovoril svojemu narodu v njegovem jeziku. Prvo pastirsko pismo je izdal 16. maja 1858. Sestavil ga je tako, da ga je mogel razumeti vsak istrski kmet. V tem pismu govori svojemu ljudstvu kot človek iz ljudstva, katerega potrebe in stiske so mu popolnoma znane. Govori svojemu ljudstvu kot škof, ki iz dna srca ljubi svoj narod. Zahvaljuje Boga, ki ga je pozval v Istro, njegovo »milo domovino«. Naglaša: »Kjer sta spoved-nica in oltar Presv. Zakramenta zapuščena in samotna, tam je malo ali niti malo želje po kraljestvu nebeškem in pravdi božji, tam je malo ali nič ploda dobrih del«. Ko je prišel v Poreč je bila škofija popolnoma zapuščena v vsakem pogledu. Dobrila je sam hitro preuredil in zelo zboljšal škofijsko gospodarstvo z racionalnim, razumnim obdelovanjem. Tako je z zgledom pokazal istrskemu kmetu, kaj lahko da zemlja, če jo razumno obdelujemo. Sejal je veliko detelje. Seme detelje je delil ubogim istrskim kmetom in jih nagovarjal, naj se-jejo čim več detelje. Na svojem vrtu v Poreču je sam obrezoval sadno drevje in ga čistil gosenic. Na škofijski zemlji je dal zasaditi veliko sadnega drevja. Rad je čital gospodarske knjige in tudi rad delal gospodarske poskuse. Če je uspel, je to tolmačil kmetom na škofovskih vizitacijah, obiskih. Kupoval je žveplo in ga delil ubogim kmetom, da ga uporabijo proti plesni na trtah. Omenili smo že, da naši ljudje v Istri niso stoletja slišali iz ust svojega škofa svojega materinskega jezika. Da je to slabo vplivalo na verski čut našega ljudstva, je popolnoma razumljivo. Da, ljudstvo je celo mislilo, da tisti duhovnik, ki zna hrvaški ali slovenski jezik, ne more postati škof. Ko je Dobrila prvič obiskal svoje vernike po Istri, so se naši ljudje čudili, da je pridigal v našem jeziku, to je, kakor so oni govorili. Pri Sv. Vin-cenciju pri Vodnjanu je neki starček slišal, kako škof Dobrila pridiga hrvaški. Starček je mislil, da je župnik napisal škofu pridigo in da se je je škof naučil na pamet, a da ne zna hrvaški. Zato se je hotel prepričati, ali zna škof res hrvaški. Po službi božji je šel k škofu. Škof ga je vprašal, kaj bi rad. A starček vzklikne: »Sinko! Ti govoriš hrvaški kakor mi«. »Da,« odgovori škof, toda, kaj bi rad?« »Ma ti govoriš prav kakor mi,« odvrne starček. »Da, da, dobro,« pravi škof. »Recite, kaj želite?« »Ma prav kakor mi govori ta božji škof,« zamrmra starček, se razjoče od veselja, se pokloni in odide. Naše bedno ljudstvo ni slišalo stoletja iz škofovih ust božjega nauka v svojem jeziku. Tudi med navadnimi duhovniki je bilo zelo malo takih, ki bi znali naš jezik in ki so narodno čutili. Vzgojeni so bili v Vidmu v tujem jeziku in večinoma so bili tujci. Naši ljudje pa niso mogli dati svojih otrok v svoje šole. Ljudske šole so bile redke in še te so bile italijanske. V škofiji ni bilo nobene gimnazije. Naši ljudje so bili siromašni, a štipendij za dijake ni bilo. Dobrila je našel v škofiji le malo naših duhovnikov. Zato je bil naš narod popolnoma zanemarjen in zapuščen v verskem in narodnem pogledu. Začel je pozabljati na svoje poreklo in na svoje ime. Takšno versko in narodno stanje našega naroda je našel Dobrila, ko je prišel v poreško-puljsko škofijo. Bil je skrajni čas, da je prišel na to mesto škof Kristusovega duha in zaveden narodnjak. Eno in drugo je bil škof Dobrila. Dobrila je takoj uvidel, da mora tisti, ki hoče spoznati potrebe naroda, iti med narod. Zato je že prvo leto kot škof pregledal svojo škofijo. Potoval je s kočijo ali pa je jahal po 2-3 ure, a večkrat je moral iti tudi peš, ker ni bilo cest. Vse je hotel vedeti, n. pr. kako narod živi, kako oblast upravlja, kakšna je šola, ali ima cerkev kakšne glagolske knjige, kako župnik piše imena in priimke. Na nekih krajih je ugotovil, da pišejo imena in priimke po italijansko. Obiskoval je kmečke hiše. Vse, kar je videl in zvedel, si je zabeleževal. Delil je svoj molitvenik »Oče, budi volja Tvoja«, knjige Društva sv. Jeronima v Zagrebu in Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Z našimi kmeti se je pogovarjal kakor brat z bratom. Budil je narodno zavest. Priporočal je umno obdelovanje zemlje ter varčevanje. Svojemu prijatelju T. Gajdeku, zagrebškemu kanoniku, je pisal 2. novembra 1878: »Nikjer in nikjer mi ni tako dobro, kakor kadar sem med kmečkim ljudstvom«. Kjer ni bilo šole, je nagovarjal duhovnike naj poučujejo otroke. Največja njegova briga je bila, da si vzgoji hrvaške in slovenske duhovnike. V začetku ljudje kar verjeti niso mogli, da njihovi otroci lahko obiskujejo latinske šole. Pri sv. Vincenciju je vprašal Dobrilo neki kmečki človek: »Gospod, Vi ste naše krvi, torej je tudi nam svobodno pošiljati svoje otroke v latinske šole?« Ko mu je škof odgovoril, da lahko tudi njihovi otroci gredo v latinske šole, je glasno zaklical: »To je naš človek!« Ce kdo od dijakov, katere je podpiral, ni imel poklica za duhovnika, ga je vseeno dalje podpiral, ker je vedno poudarjal, da Istra potrebuje tudi zavedne in poštene svetne izobražence. Nadarjene otroke je pošiljal v ljudsko šolo v Kasiavu, potem pa na hrvaško gimnazijo na Reki. Na svojih škofijskih obiskih je povsod budil narodno zavest. Ob vsaki priliki je našim ljudem naglašal, da so Hrvati ali Slovenci, kakor je srečal Hrvata ali Slovenca. Vprašal je n. pr. otroka: »Kako govoriš?« Otrok je odgovoril: »Hrvaški.« »Dobro,« je škof nadaljeval, »vidiš, dete moje, mi smo torej Hrvati«. Seveda so ga zato Italijani napadali v svojih časopisih. Prosveto in narodno zavest je širil s knjigami. Sam je prejemal n. pr. knjige Društva sv. Jeronima za vso škofijo in jih pošiljal poverjenikom. Večje zneske je pošiljal Družbi sv. Mohorja v Celovcu. Dob rila je prišel do prepričanja, da je našemu narodu v Istri potreben list, ki mu bo povedal, kdo mu je prijatelj in kdo ne, kaj mu je storiti, da ohrani svojo narodnost. V tej misli o potrebi ljudskega lista ga je tudi utrdil Slovenec Janez Bleiweiss (1808-1881), ki je urejeval v Ljubljani »Kmetijske in rokodelske novice«. Pisal je Dobrili, da se narodu ne more bolje pomagati kakor z dobrim ljudskim listom. Ko se je Dobrila leta 1870 vrnil iz Rima z vatikanskega koncila, so ga obiskali v Trstu neki istrski rodoljubi in mu iz-izjavili, da so sklenili izdajati ljudski list. Dobrila je z navdušenjem odobril ta sklep in 1. junija 1870 je v Trstu izšla »Naša Sloga«, poučni, gospodarski in politični list. Izdajatelj in urednik je bil duhovnik Anton Karabaič. Geslo lista je bilo: »Slogom rastu male stvari, a nesloga sve pokvari«. List je prenehal izhajati med prvo svetovno vojno. Ni skoraj župnije v poreško-puljski škofiji, kateri ne bi bil Dobrila na kakšen način pomagal. V predmestju Po-reča je cerkev Matere božje Angelske, katero obiskujejo naši kmečki ljudje iz poreške okolice. Dobrila je pridigal in spovedoval ne samo v stolni cerkvi v Poreču, ampak tudi v tej cerkvi Matere božje angelske. Ker ni imel duhovnikov, je sam opravljal župnijske dolžnosti v župnijah Fontani in Žbandaju v okolici Poreča. Kako se je Dobrila znal zavzeti za naše ubogo, zapuščeno istrsko ljudstvo, naj nam pojasni naslednji primer. Blizu Vodnjana leži vas Juršiči. Hrvatske kmete v Jurišičih so vsi popolnoma zanemarjali ; bili so brez cerkve, brez duhovnika in brez šole. V Vodnjanu so bili samo italijanski duhovniki, ki niso znali hrvatski. Dobrila je obiskal vasico in videl strašno stanje našega ljudstva. Mnogi kmetje so bili v kaznilnici v Kopru. Dobrila je hotel na vsak način rešiti te ljudi, te hajduke, kakor so jih imenovali. S svojim denarjem je kupil zemljišče za cerkev, župnišče in šolo. Zaprosil je cesarja Franca Jožefa za podporo. Cesar mu je odgovoril, da bo dal denar za cerkev. Dobrila je s cesarjevim denarjem sezidal cerkev, s svojim pa župnišče in šolo. Težko pa je bilo dobiti duhovnika za te hajduke. Ponudil se je Slovenec Josip Velikanje, iz Idrije, »Kranjec, rodni brat (Hrvatu), ki služi Istri z dušo in telesom«, kakor pravi Pregelj v svoji povesti iz Istre, str. 56. Še kot gimnazijec hrvatske državne gimnazije v Pazinu sem se seznanil s tem odličnim duhovnikom in rodoljubom. Njegova energična, vztrajna in do skrajnosti požrtvovalna narava je ukrotila hajduke v Jurišičih. Bil jim je ne samo duhovni vodja, ampak tudi učitelj, ki jih je učil ne samo brati in pisati, ampak tudi umno gospodariti. Imenovali so ga v Istri »hajdučki pop«, hajduški duhovnik. Prišel je v Juršiče z revolverjem, a za nekaj časa so hajduki postali pod njegovim vplivom iz ovnov ovčice, dobri verniki in zvesti narodnjaki. In »hajdučki pop« jih je na konju vodil na volitve v italijanski Vodnjan. Josip Velikanje, rojen v Idriji 18. marca 1843, je umrl kot župnik v pokoju dne 29. septembra 1921 v Idriji in tam je tudi pokopan. Popa hajduka med hajduki, popa Jožeta v Juršičih, omenja tudi Pregelj v že navedeni povesti iz Istre. O njem piše: »Mož je tolik, da ga bodo še v pesmi peli, kakor kraljeviča Marka. Lej, na prižnico je šel s pištolami. Kradete, je zavpil nad srenjo. Pa ne boste več. Tu sem jaz in tu so pištole. Ob desetih zvečer ste vsi moški doma. Bomo videli, vi hajduki, jaz hajduški pop«. Narte Velikonja pa je v knjigi »3 x 88 anekdot« priobčil dve anekdoti o izrednem, junaškem duhovniku Veli-konjetu, kakor ga imenuje, in sicer »Naš jezik« in »Župnik tudi za nas« (str. 85 in 86). Dobrila v istrskem deželnem zboru v Poreču in v parlamentu na Dunaju Leta 1860 je bila uvedena v Avstriji z oktobrsko diplomo ustava. Čeprav so bili Hrvati in Slovenci v Istri v večini, so imeli v deželnem zboru v Poreču samo tri svoje predstavnike, in sicer viri-lista (virilist je bil v Avstriji oseba, ki je zaradi svojega službenega položaja imela pravico do članstva in glasu v kakem deželnem zboru in v gosposki zbornici na Dunaju, n. pr. škofje) Dobrilo in krškega škofa Viteziča ter deželnega po-(nadaljevanje stran 36) LJUBKA ŠORLI I. V grmovju nad votlino ptiček plah Brezmadežni uspavanko ubira; a romar v mehki sapici večera pozdravlja z rožnim vencem jo v rokah. II. Pojo zvonovi slavospev ubran, Devico vseh devic glasno častijo; od vse povsod k Nji množice hitijo z bremenom težkih krivd in zmot in ran. Pod zidom reka brez miru šumi; v vode se njene mesec je potopil in s srebrom valčke zbegane poškropil Mariji v čast... Vse stvarstvo jo slavi. Kako nocoj se daleč zdi mi svet! Na kraju tem vse bližja so nebesa — ustvarja jih Marija, božji cvet. Molitev v bregu šeleste drevesa, a jaz zaman se trudim do besed ... Srce, le kaj globine ti pretresa? O sveti kraj, za milosti izbran! Tu narodi pobožni pred Marijo v molitvi vroči noč in dan klečijo. S solzami revnih ves je tlakovan. Posluša božja Mati ljudstev klic, sprejema čast, zahvalo in pozdrave: srce je eno, tisoč govoric. In ko se v mrak razlije soj svečave, privre iz src, nevidnih plamenic, vseh dob najslajši spev: »Maria ave!« III. Ko romarjev število brez števila pred Tabo zgrinja se, dobrotna Mati, vsa sveta gledaš nanje v luči zlati, ki so nebesa jo čez Te razlila. V ponižnem zboru, s srcem zaupljivim obračajo se k Tebi v revah svojih, da bi pomoč jim dala v težkih bojih in napojila jih s studencem živim. Pri Tebi narodi zlijo se v eno, zaves železnih moč se tu razblini, sovraštva ne goji srce nobeno. Ob Masabielski skalnati pečini le Tvoje sladko je ime češčeno. Naj to Ime vse narode zedini! IV. v. Med petje psalmov vzdihi pritajeni bolnikov tu in tam se oglase; odtise v njih pustilo je gorje, od solz in bolečin so posvečeni. Pogled na to trpljenje vse odmakne: skrbi vsakdanje, križe, dvom. še smeh zazdi se v teh trenutkih skoraj greh. Tu nežno duš se božji prst dotakne. In ko v monštranci mimo gre Gospod, k trpečim skloni se v ljubezni mili, jim blagoslova da na težko pot. Raz ustnice prisotnim prošnja sili: »Pomagaj jim, o Mati vseh sirot! Sin Davidov, bolnikov se usmili!« Počasi, tiho Lurd se v mrak ogrinja. Bazilika se v lučkah bajno sveti. Ni moč očem lepote vse zajeti, občutkov sto in sto srce prešinja. Na trg prostrani množic vro tokovi. Goreča reka v vse smeri se vije — o zmagoslavju govori Marije, ki vlada nad človeškimi rodovi. In vsak večer otrok pobožnih truma pred Njo ponavlja, v zdravju in bolezni, izpod vere, upanja, ljubezni. Prisega to srca je in razuma, ki do Resnice sam iz zmot ne more, pa išče v božji Materi opore. VI. Zakaj, Marija, Tvoj izbrani kraj v srce mi vlil je sladko domotožje, da spet in spet pred Tvoje sveto vznožje zaupno pokleknila bi? Zakaj? Po Tebi blagoslovil ga je Bog, Bernardko tja je gnalo hrepenenje. Tam z novo vero v sebe in življenje ozdravljen hvali romar Te premnog. Pred Sina prošnje milostno polagaš, kot zvesta priprošnjica vsem pomagaš, ki bratstva si žele in sprave z Njim. I11 vsakomur, ki prosi Te goreče, nakloniš srčnega miru in sreče. Zato, Marija, si nazaj želim! slanca Mateja Jurinca, moščeniškega župnika. Kako je Dobrila branil naše narodne pravice v deželnem zboru v Poreču, vidimo iz njegovega krasnega govora iz leta 1863. V deželnem zboru so razpravljali o poslovniku deželnega zbora. Poslanec Jurinac je predlagal, da se paragraf o jeziku deželno-zborskih zapisnikov in zakonov popravi v smislu, da morajo biti zapisniki in zakoni spisani v hrvatskem jeziku. Dobrila je izjavil med drugim: »Pod piram popravek g. poslanca Jurinca. Toda moj položaj zahteva, da vam v tej zadevi tudi jaz nekaj posebnega rečem. Jaz sem pastir Slovanov in Italijanov in si prizadevam, da pospešujem blagostanje enih in drugih. Kar jaz vem, me nobeden ne more okriviti, da sem kdaj storil krivico Italijanu, da bi ugodil Slovanu. Zato je moja dolžnost in imam tudi pravico zahtevati od Italijanov, da so pravični nasproti Slovanom. Mi nismo v Istri po nobeni milosti, mi stanujemo tukaj že nad dvanajst stoletij in pol, imamo torej enake pravice z drugimi.. . Kaj bi vi rekli, ako bi vam zanikali tiste pravice, ki jih mi zahtevamo za dve tretjini naše dežele ...? Trinajst stoletij teče, kar v teh krajih slovanski živelj sedi zraven romanskega, pa se še ni poitalijančil. . . Slovani, ki tvorijo dve tretjini istrskih prebivavcev, še spijo, toda, gospodje, kdor spi še ni umrl, kdor spi, se bo zbudil, a najuspešnejše sredstvo, da se zbudi, je gnetenje in tla-čenje njegovih prirodnih pravic«. Nato so glasovali. Za Jurinčev popravek so glasovali samo štirje: škofa Dobrila in Vitezič, Jurinac in pravičen Italijan, kanonik Favento. Italijanska večina je predlog zavrnila. Gornji Dobrilov govor nam odkriva njegov politični program, program idealnega katoliškega škofa, ki je pravičen za vse, Slovane in Italijane. V vsem svojem življenju se je Dobrila vestno in odločno držal tega programa. Tudi na Dunaju je Dobrila kot vi-rilist, član gosposke zbornice branil z vso dušo pravice našega naroda nasproti Nemcem in Italijanom. Škof v Trstu Dobrila je bil 17. škof v Poreču. 12. ■< februarja 1875 je umrl v Trstu škof Bar-tolomej Legat. Za njegovega naslednika je bil imenovan Dobrila. Ministra Unger in Glaser, Nemca, sta se protivila, da pride Dobrila za škofa v Trst, ker da je fanatičen politik za slovanstvo. Toda cesar Franc Jožef in neki drugi ministri so bili za Dobrilo in tako je bil Dobrila že 29. maja 1875 imenovan za škofa tržaško-koprske škofije, ki je bila njegova rodna škofija. Ta škofija je sestavljena iz štirih starih škofij, in sicer iz tržaške, koprske, novigrajske (Novigrad = Cittanova, nekdanja Aemonia) in pičanske (Pičan = stara Petena). Vse te škofije so iz 6. stoletja po Kr. Koprska škofija se je združila s tržaško leta 1832, novi-gradska 1828, a pičanska leta 1831. V prvem pastirskem listu, izdanem v Trstu, uči Dobrila starše tako: »Vam je Bog izročil otroke, otroci so bolj njegovi, kakor vaši, zanje boste odgovarjali božjemu sodniku . . . Zato glejte, da ne izgine iz vaših hiš ena bogoljub-na navada za drugo. Vaše stanovanje naj posvečuje skupna pobožna molitev, bogoljubno obnašanje in modro uporabljeni trud in poslovanje . .. Zbirajte se v svojih hišah, kakor je bila nekdaj lepa navada, vsaj zvečer s svojimi otroki in družino na pobožno molitev«. Tudi v tržaški škofiji je Dobrila neutrudno obiskoval župnije. Povsod je vzpodbujal ljudi h krščanskemu življenju in dvigal narodno zavest. Vse je izpraševal in pridno beležil. Čeravno sta bili dve tretjini vernikov v tržaški škofiji Hrvati in Slovenci, je bilo v škofiji najmanj hrvatskih in slovenskih duhovnikov. Že ko je bil škof v Poreču je hotel Dobrila ustanoviti v Pazinu konvikt, v katerem naj bi se nadarjeni dijaki vzgajali za duhovniški poklic. Tudi kot škof v Trstu je nameraval osnovati konvikt. Bil je za to, da se odpre konvikt v Pazinu, drugi so bili za Koper, Tržačani pa seveda za Trst. Ker so dali največ denarja za konvikt Tržačani, je pristal, da se konvikt osnuje V Trstu. In res ga je dal zgraditi v bližini katedrale sv. Justa. V hiši, v kateri je bil konvikt, je sedaj muzej »Museo Civico di Storia ed Ar-te« (Via Cattedrale 15). Iz tega kon-vikta so izšli mnogi hrvatski in slovenski djaki, ki so pozneje delovali v Istri I med našim ljudstvom kot duhovniki ali laiki. Dobrila je stalno podpiral z denarjem dijake, kakor nam dokazujejo letna izvestja gimnazij v Pazinu, Kopru, na Reki in obeh gimnazij v Trstu, nem-F ške in italijanske. Dobrila je bil zelo varčen, toda ne iz sebičnosti, ampak iz plemenitih razlogov. S prihranjenim denarjem je utemeljil 80 štipendij za naše istrske dijake. Te štipendije smo uživali tudi mi kot dijaki hrvatske državne gimnazije v Pazinu in na vseučilišču. Društvu sv. Jeronima v Zagrebu je zapustil v oporoki od 18. julija 1880 tisoč forintov, da vsako leto za obresti pošlje ustrezno število knjig za naše Istrane. Tudi te knjige smo dobivali kot dijaki naše pa-zinske gimnazije. Vse te ustanove so v prvi svetovni vojni propadle. Leta 1879 je zopet pritisnila ubogo Istro lakota. Spet je bil škof Dobrila, ki je daroval večje vsote za naše ubogo ljudstvo. Dobrilovo književno delovanje Kot ravnatelj semenišča v Trstu je Dobrila leta 1854 prvikrat izdal svoj mo-litvenik »Oče, budi volja tvoja!« Nedavno je dr. Božo Milanovič priredil 17. izdajo tega molitvenika. S to knjigo se je naša mladina v Istri učila čitati. Ta molitvenik ji je služil kot abecednik. Sramota je bila ne imeti te knjige v cerkvi in ne znati vsaj čitati iz nje. Zagrebški kanonik Cvjetko Rubetič je napisal Dobrilov življenjepis (glej med viri) in na str. 56 pravi o omenjenem molitveniku: »Natančno sem pregledal ta molitvenik in lahko rečem, da mu ni enakega v našem jeziku, posebno za tamkajšnje (namreč istrsko) ljudstvo«. Prav poudarja v Pregljevi povesti iz Istre Slovenec France Gregorič, iz Št. Jerneja na Kranjskem, ki je bil za časa Dob rile župnik v Tirijanu, da je Dobrilov molitvenik izrazil »vso vero naših duš«, (str. 57.) V rokopisu je zapustil molitvenik za otroke »Mladi Bogoljub«, ki so ga tiskali po njegovi smrti. V rokopisu je tudi ostal prevod Davidovih psalmov, ter nedovršen prevod Tobijeve knjige in nedokončana zgodovina vatikanskega koncila leta 1870. Zbral je iz raznih knjig pregovore in poučne kratke pove-stice. A tudi ta zbirka z naslovom »Različno cviječe« (Različno cvetje) je'ostala v rokopisu. Vse te književne proizvode je spisal v hrvatskem jeziku. Zasebno življenje Orisali smo v glavnih potezah javno delovanje škofa Dobrile. Ozrimo se nekoliko na njegovo zasebno življenje. Živel je v veri, iz vere in za vero in za svoj narod. Program, načrt njegovega življenja je bil: slava božja, večno življenje in blagostanje naroda. V svoj molitvenik »Oče, budi volja Tvoja« je izlil vso svojo živo vero. Najljubša molitev mu je bil Davidov spokorniški psalm »Miserere« (Usmili se), ki ga je molil večkrat na dan. Svoje duhovnike je često vzpodbujal na delo z besedami: »Delajte neutrudno ! Imeli boste čas počivati v grobu!« Ljubil je skromnost. Pred birmo je pisal župnikom, naj pripravijo samo to, kar je najbolj potrebno, in vedno je poudarjal: »Nočem, da bi bil moj obisk "toča" za vas!« Vedno je bral sv. pismo in »Hojo za Kristusom« Tomaža Kempčana. Dne 4. oktobra 1874 je zapisal v svoj dnevnik: »Nekaj časa me muči žalost, a tolažbe ni od nikoder razen od Boga. Priljubilo se mi je čitanje sv. pisma. V njem najdem isto, kar čutim v srcu, borbo med vero in nevero, med dobroto in pregreho, med duhom in telesom. Če kdo bere Jobovo knjigo, najde v resnici sliko neverne in grešne sedanjosti«. Znal je reči: »Pri kavi zjutraj preberi kako poglavje iz sv. pisma ali iz Kempčana in videl boš blagoslov tega branja v svojem delu in v svojem obnašanju čez dan«. Potoval je oblečen kot navaden duhovnik. Nekoč je tako oblečen prišel na Reko. Prenočil je v skromnem prenočišču. Tamkajšnji kapucini so zvedeli za njegov prihod in vprašali v prenočišču po škofu Dobrilu. Tam so jim odgovorili, da ni pri njih nobenega škofa, da je samo neki istrski pop, neki istrski navaden duhovnik. Leta 1881 se je vračal v Trst iz Karlovih Vari, kjer se je zdravil. Bil je zopet oblečen kot navaden duhovnik. Spremljal ga je neki duhovnik. V vlaku se je sestal z neznanim Nemcem. Ko je ta zvedel, da sta ta dva duhovnika iz tržaške škofije, se je začel razgovar-jati z Dob rilo o Dob rili. Vprašal ga je, ali pozna škofa Dobrilo, ali je škof zdrav. Dobrila mu odvrne, da ga pozna dobro, a da mu zdravje ni najboljše. Tedaj začne Nemec hvaliti Dobrilo in doda: »Nimam časti osebno ga poznati, toda na Dunaju sem slišal večkrat veliko dobrega o njem. To je pravi škof. Ne živi za sebe, temveč za svoj narod.« Nemec je hvalil Dobrilo do Gradca, kjer se je poslovil, in izstopil. Tedaj pa spremljevalec-duhovnik vpraša Dobrilo: »Kaj bi bili storili, če bi Vas bil Nemec grajal?« »Pomagal bi mu,« odvrne Dobrila, «da slišim, kaj misli svet o meni«. Dobrila in narodni jezik v cerkvi Zanimivo je, da je Dobrila že kot škof v Poreču razumel pomen narodnega jezika pri službi božji. Zato se je zelo zanimal za »Slavet«, to je za cerkveno knjigo, ki je vsebovala mašne liste (epistole), evangelije in razne druge cerkvene molitve v hrvatskem jeziku. Naši narodni nasprotniki, posebno Italijani so bili seveda proti našemu jeziku v cerkvi in proti »Slavetu«. Hoteli so, da se v cerkvi moli samo latinski. Zato je Dobrila pisal dne 29. avgusta 1871 iz Poreča prijatelju, reškemu opatu Fiaminu: »Joh nam, kolik je napor le en korak napredovati v dobrem! Že v 7. in 8. stoletju so modrovali : "Hebrejski, grški in latinski je bilo napisano na križu: J.N.RJ. (Jesus Nazarenus Rex Judaeorum); zato ne smemo moliti Boga razen v hebrejščini, grščini in latinščini".« Iz Slaveta so či-tali v cerkvah v Istri liste in evangelije, dokler niso tega Italijani prepovedali. Dabrila je torej že takrat zagovarjal narodni jezik v cerkvi, kakor je to sedaj določil II. vatikanski koncil. Dobrilova smrt Dobrila je več let bolehal na jetrih. Zdravil se je v Karlovih Varih in v Rogaški Slatini, toda brez uspeha. Umrl je 13. januarja 1882. Na smrtni postelji je pred sv. obhajilom izjavil prisotnim: »Prišel je čas, da se za vedno ločimo na tem svetu. To ni prijetno, kazen je. V tem slovesnem trenutku mi vest ne očita, da sem hotel komu zlo. Nobenemu nisem hote storil kaj žalega. Toda če kdo drugače misli, ga za rane božje prosim, da mi odpusti. Tudi jaz odpuščam vsem. Naj mi bo Bog milostljiv! Priporočam svojo dušo duhovnikom in vernikom!« Pogreb je vodil poreški škof Ivan Glavina, Slovenec iz Boršta. Za pogrebom so šli tudi Dobrilovi sorodniki v preprosti istrski narodni noši. Pokopan je v Trstu na pokopališču sv. Ane, Polje IX. - Campo IX. Na desni strani Dobrile počiva tržaški škof Hrvat Andrej Šterk iz Voloskega pri Opatiji, na levi strani pa kanonik Peter Flego, Dobrilov tajnik. Blizu sta pokopana Matija Ujčič, Dobrilov spovednik in msgr. Anton Karabaič, prvi urednik »Naše Sloge«. Dne 15. avgusta 1909 je hrvatsko katoliško akademsko ferialno društvo »Dobrila« odkrilo spominsko ploščo škofu Dobrili v Ježenju, njegovi rojstni vasi. Dobrila - istrski preroditelj Slovencem izven Istre je Bog poslal v isti dobi velikega škofa in rodoljuba Antona Martina Slomška (1800-1862), Hrvatom in Slovencem v Istri pa škofa Dobrilo (1812-1882), ki je kakor Slomšek posvetil vse svoje življenje hrvaškemu in slovenskemu narodu v Istri. Oba sta se rodila v revni kmečki hišici. Naš narod, med katerim sta začela delovati, je bil zapuščen in tlačen. Oba sta kot Mojzes vodila svoj narod iz su- ženjstva v svobodo. Slomška so sovražili Nemci, Dobrilo pa Nemci in Italijani. Dobrila piše v svojih beležkah: »Ugovarjajo mi, da sem Slavjan. Zahtevajo torej, da postanem dvojen izdajavec. Težko je človeku živeti med ljudmi tujega naroda. Našim pridigajo miroljubnost, popustljivost in slogo, a hočejo, da pravo in resnično povem, da se damo vsakemu pod noge. E da, mi smo krivi, ker se ne veselimo, da bi bili sužnji drugim«. Ko je nekoč minister Un-ger na Dunaju spričo velikašev piknil Dobrilo zaradi ljubezni do njegovega naroda, mu je Dobrila vljudno, toda jasno in odločno izjavil: »Glede svete vere in mile narodnosti pošten in značajen človek nikdar ne popušča«. Res je, da je Dobrila posebno skrbel za Hrvate in Slovence v Istri, a to je storil, kakor je sam izjavil, ker so bili Hrvati in Slovenci v Istri najbolj zanemarjeni in najbolj potrebni duševne in gmotne pomoči, in to v večji meri kakor Italijani, katere je avstrijska vlada posebno podpirala. Naše ljudstvo v Istri je bilo brez duhovnikov in šol. Dobrila je bil prvi škof, ki je po stoletjih kot škof oznanjeval božjo besedo v jeziku našega naroda. Budil je v svojem narodu ne samo versko, temveč tudi narodno zavest. Največja skrb mu je bila, da vzgoji požrtvovalne narodne duhovnike in tudi svetne izobražence, ki bodo našemu narodu nudili dušno in telesno hrano. Dobro je tudi uvidel, da mora biti narod, ki hoče svojo svobodo, tudi gospodarsko samostojen. Zato je širil med ljudstvo smisel za umno gospodarstvo. Zavedal se je, da je narod, ki je gospodarsko odvisen, tudi politično odvisen. Gospodarsko suženjstvo je tudi politično suženjstvo. , Dobrila je bil res narodni prerodi-telj v tisti težki dobi naše zgodovine. Postavil je temelj za stavbo, katero so dalje zidali njegovi duhovni in svetni izobraženci. Zato po pravici imenujemo tisto dobo Dobrilovega delovanja »Do-brilovo dobo«. Dobrilovi ideali so tudi naši ideali. Dobrilov program življenja in delovanja mora biti tudi naš program. Duhovni in svetni izobraženci, ki bodo združeni z našim ljudstvom nesebično in požrtvovalno posvetili vse svoje življenje našemu narodu v duhu Dobrila in Slomška, bodo neomajno in naj-krepkejše poroštvo ne samo za obstoj, ampak tudi za uspešen verski, politični in gospodarski razvoj našega naroda v zamejstvu. Dobrila je bil Škof Hrvatov in Slovencev v Istri. Tudi nam v zamejstvu piše usodo Oče resnice, pravice in ljubezni. Zato upajmo tudi mi v besede našega Jurija »Oče, budi volja Tvoja!« VIRI 1. Cvjetko Rubetič: Vjekopis Dra Jurja Dobrila, biskupa trščansko-koparskoga prije porečko-puljskoga. Na sviet izdalo Društvo sv. Jeronima, Zagreb, 1882. 2. Prof. Fr. Novljan: Juraj Dobrila. Prigodom stagodišnjiice rodjenja, v imiesiačntiku za šdlstvo, prosveto in književnost. »Nanodlnia Prosivjeta«, 1912, št. 4. Vfasinik i izdavialtelj: »Hrvaitisko uai-teljsiko dimštvo Narodna Rrosvjeta ak Istru« u Paziinu. 3. Dobrila v »Enciklopediji Jugoslavije. Zagreb, 1958. 4. Biskup dr. Juraj Dobrila. Spamen-taijiga stogodišnjice njegova rodjsnja. Pazim, 1912. 5. F. Barbalič: Prvi istarski sabori (1861-1877). Zabneg, 1954. 6. Dr. Stojan Brajša: Prinosi za poznavanje Dobriline dobe v knjigi »Hrvatska 1916«. Uredili Josip Baaič i Dr. Stojan Brajša. Izdailo Katoličko učitaljislko 'društvo za Isttnu »Hrvatska škola« u Paziinu. Ljubljana, 1916. Tisalk Kaltolličke tiskare u Ljubljani. 7. Dr. Stojan Brajša: Istra sedamdesetih go-dina. Jaidirianiski (almanah za teto 1924. 8. Matko Mandič (Trslt): Tri pisma biskupa Dobrile ki je bil ka-tehet na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ta je dosegel od staršev, da so nadarjenega Jožeta poslali v srednjo šolo v Ljubljano, kjer je bil ves čas gojenec uglednega katoliškega vzgojnega zavoda »Marijanišče« na Poljanski cesti. V srednji šoli se je z lahkoto učil. Vzljubil je slovensko besedo in slovenske knjige. Že v tretji šoli se je začel poglabljati v modroslovna in verska vprašanja. V tem času je tudi napisal svoje prve pesmi. Ruda Jurčec, avtor nedavno izšle avtobiografije »Skozi luči in sence«, sedanjega ljubljanskega nadškofa v svoji knjigi takole označi: »Najbolj se iz tistih dni (Ruda Jurčec je bil pravkar vstopil v gimnazijo, dr. Pogačnik pa je bil že petošolec) spominjam Jožeta Pogačnika. Že prve dni sem zvedel, da je pesnik in urednik zavodskega literarnega glasila „Pla-men". Vedno je bil zelo negovan, silno nežen, resen. Pult je imel vedno blizu okna. Vsa svetloba okna je padala na njegov mehki beli obraz. Družbe ni iskal, pogovarjal se je z malokom. Bil je odličnjak. Za šolo je delal malo. Glavno mu je bilo vodstvo skupine sodelavcev okoli „Plamena".« Ni čuda, da so predstojniki tega nadarjenega dijaka, ki se je po gimnazijski maturi odločil za bogoslovje, leta 1922 v jeseni poslali v Innsbruck na Tirolskem, kjer je bil gojenec sve-tovnoznanega jezuitskega zavoda »Ca-nisianum«. V Innsbrucku je bil 25. julija 1927 tudi posvečen v duhovnika, dve leti nato pa je postal doktor bogoslovja in modroslovja. i. avgusta 1929 je bil imenovan za kaplana v Kranju, toda ostal je tam le dve leti. Božja Previdnost ga je pripeljala v Ljubljano. Postal je kaplan v tedaj še predmestni župniji Trnovo, kjer je bil tedaj za župnika pisatelj romana »Pod svobodnim soncem« Franc Sal. Finžgar. Ta je hitro odkril v svo- jem kaplanu njegove velike literarne zmožnosti. Uvedel ga je v celjsko »Mohorjevo družbo« in v urejevanje »Mladike«, leposlovnega družinskega lista. Tako se je dr. Pogačnik mogel seznaniti s slovenskimi pisatelji in pesniki tiste dobe ter mnogim postati iskren svetovavec in tovariš. Važen datum v življenju dr. Pogačnika je bil 1. september 1937. Tedaj je prevzel mesto ravnatelja »Marijani-šča«, kjer je pred 15 leti njemu samemu dozorel njegov duhovniški poklic. Tudi na tem mestu je še ostal literarno delaven, urednik »Mladike« in v vodstvu »Mohorjeve družbe«, toda vedno bolj ga je vezala skrb za zavod, ki je dočakal težka leta druge svetovne vojne in sovražnikove okupacije. Dr. Pogačnik je postal ravnatelj osnovne ile, gospodar in oskrbnik zavoda, profesor, vzgojni vodja, duhovni voditelj, predvsem pa oče in varuh dijakov, ki so študirali v zavodu. Kadar so gojenci silili na napačno pot, je znal biti tudi zelo odločen in jih trdo prijeti. Očetovska, resna in prepričevalna je bila njegova beseda, tako da je navadno pri gojencih hitro uspel. Med sovražnikovo zasedbo je dr. Pogačnik razkril tudi svoje mehko srce, ki se je drugače rado zavilo v znano gorenjsko trdo skorjo. Čeprav je težko preživljal že svojo marijansko družino, je mnogo beguncev, ki so najprej pred nacisti, nato pa pred domačimi komunisti pribežali v Ljubljano, sprejel pod svojo gostoljubno streho ter z njimi delil to, kar je imel. V začetku leta 1945 je dr. Pogačnik postal kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja. Vojna je šla h koncu, toda nad Slovenijo so se za Cerkev zbirali težki oblaki. Škofu dr. Gregoriju Rož-manu-beguncu je sledil na vodstvu ljubljanske škofije vodja ljubljanskega semenišča kanonik Anton Vovk. Kmalu nato je msgr. Vovk prejel tudi škofovsko posvečenje. Novi škof je dr. Pogačniku hitro zaupal važne in delikatne naloge. Najprej ga je imenoval za svojega delegata ali namestnika, nato pa, ko je po- stal po smrti dr. Rožmana pravi rezi-deneialni škof, za svojega generalnega vikarja. V tem svojstvu ga je prav za njegov god 19. marca 1960 doletelo iz Rima imenovanje za papeškega hišnega prelata. V času od 1. 1945 pa do svojega škofovskega posvečen j a je dr. Pogačnik razvijal vsestransko delavnost. Bil je arhidiakon, škofijski ocenjevavec knjig, poročevavec o pastoralnih konferencah, oficial cerkvenega sodišča ter podvodja semenišča. Dolgo vrsto let je pridigal po vsej Ljubljani in okolici znane sedemminut-ne govore ob pol dvanajstih vsako nedeljo in zapovedan praznik v ljubljanski stolnici. Zelo je cenjen tudi kot spovednik. Pravijo, da je natančen, a tudi zelo dober. Leta 1962 je ljubljanski nadškof msgr. Vovk vzel svojega generalnega vikarja dr. Pogačnika s seboj v Rim na otvoritveno zasedanje II. vat. cerkvenega zbora. Msgr. Vovk je vedel, zakaj je to storil. Čutil je, da ne bo več dolgo živel, kajti sladkorna bolezen mu je hitro pila življenjske sile. Hotel je sv. očetu Janezu XXIII. svojega generalnega vikarja predstaviti in ga naprositi, da ga imenuje za ljubljanskega pomožnega škofa. Sv. oče Janez XXIII. je prošnji msgr. Vovka kmalu ustregel. Dr. Jožef Pogačnik je bil v začetku leta 1963 imenovan za naslovnega škofa v Irenopo-lisu ter dodan kot pomočnik ljubljanskemu nadškofu. Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede, ki jih je govoril Kristus s križa svoji materi Mariji, ko ji je izročil v varstvo svojega učenca Janeza: »Glej, tvoj sin!« Škofovsko posvečenje je prejel 7. aprila, na cvetno nedeljo 1963 v ljubljanski stolnici. Prostrana cerkev ni mogla sprejeti vseh vernikov, ki so prišli k veličastnim obredom posvečenja novega škofa. Svete obrede je opravil zagrebški nadškof dr. Fran j o Šeper, so-posvečevavca sta pa bila mariborski škof dr. M. Držečnik ter senjski škof dr. Burič. Ko je novi pomožni škof v vsej škofovski opremi — križ z zlato verižico in prstan je prejel od papeža Janeza XXIII. — prvič v slovesnem obhodu blagoslovil zbrano množico, so vsi navzoči doživeto zapeli zahvalno pesem. Medtem so se stekale ure življenja ljubljanskemu nadškofu msgr. Vovku. Tri mesece potem ko je dobil pomožnega škofa, je dne 7. julija za vselej zaprl svoje trudne oči. Škof dr. Pogačnik je čez noč postal administrator ljubljanske nadškofije. Vsa težka odgovornost za zaupane mu duše je prešla na njegova ramena. Za post v letu 1964 je naslovil na svoje vernike zelo skrbno sestavljeno pastirsko pismo. V prvem delu jih je seznanil s koncilskim odlokom o bogoslužju. Osebno je bil vse življenje zelo vnet za lepoto bogoslužja in za litur-gično sodelovanje pri sv. maši. Vedno si je že davno pred tem koncilom prizadeval, da bi verniki bogoslužne obrede čim bolj spoznali in pri njih čim bolj osebno sodelovali. Ko je bil še profesor, je rad pomagal pri sestavljanju načrtov za pouk verouka in pri pisanju ter izdajanju veroučnih učbenikov, molitvenikov ter pesmaric za ljudsko petje, ki naj bi pripomogli h globljemu razumevanju bogoslužja. V drugem delu svojega letošnjega pastirskega pisma je nato priporočil posvečevanje Gospodovih dni, v tretjem pa je opozoril na dolžnost vesti pri vožnji na cestah. Opozoril je avtomo-biliste in druge voznike, da je neprevidna vožnja ne samo življenju nevarna, ampak tudi greh, to se pravi: zadeva vesti. Na 3. koncilskem zasedanju se je oglasil k besedi v zvezi z razpravljanjem o komunizmu. Ker nastopajo, kar je razumljivo, proti komunizmu zlasti škofje iz zapadnega sveta (tem se ni treba bati, da jih bo kdo ob povratku klical na odgovor), je smatral nadškof dr. Pogačnik za umestno, da jih opozori, da je brezboštvo, ki ga najbolj širi sicer komunizem, doma na Zapadu prav tako kot na Vzhodu. Ni dovolj rohneti proti njemu, temveč odstraniti je treba vzroke, ki ga ustvarjajo ali pospešujejo. Med temi vzroki je dr. Pogačnik omenil pomanjkanje socialnega čuta ter krivično postopanje z manjšinami, ki si nato iščejo zaslombe v ateističnih gibanjih. Ni dovolj, je dejal, objavljati le pastirska pisma z bleščečimi frazami (žal je to v latinskih deželah vse preveč res). Storiti je treba mnogo več: pospeševati je treba socialno pravičnost, skrbeti za porazdelitev nepravilno nakopičenih dobrin ter vse to ravnanje podpreti z molitvijo in pokoro. V soboto 10. oktobra 1964 je prejel nadškof dr. Pogačnik v Rimu skupaj z nekaterimi drugimi nadškofi tudi nadškofijski palij. Palij je poseben znak, podoben štoli, ki ga nadškofje nosijo pri pontifikalni sv. maši. Z njim okrašen se bo po končanem 3. zasedanju sedanjega koncila vrnil na svoj nadškofijski sedež, da kot apostol Janez pod varstvom nebeške Matere in v zaupanju na svoje škofovsko geslo »Glej, tvoj sin!« skrbi za versko rast slovenskega ljudstva. Sam je ob priliki razgovora z urednikom revije »Glas koncila« iz Zagreba izrazil upanje, da bo prišlo do novega verskega preporoda med nami. Jamstvo za to mu je nov tip mladine, ki klije po mestih in ki ima globoko versko prepričanje. To prepričanje si je ta mladina morala pridobiti sredi veri neprijaznega okolja. Zato je vera te mladine trdna, njeno življenje življenje praktičnih katoličanov. Industrijska izravnava podeželja z mestom prinaša mestni duh v vasi, še do nedavnega sedež tradicionalne vere, danes pa leglo verske brezbrižnosti, če ne celo verskega odpada. Prav po tej izravnavi dežele z mestom bo prišla v naše vasi nova religioznost, ki se sedaj poraja po mestih, in ta nova verska pomlad je zagotovilo jutrišnjega verskega preporoda našega podeželja. Vsi verni Slovenci iz srca želimo, da se bodo ti upi nadškofa dr. Pogačnika še za njegovega življenja v polni meri uresničili! JOŽE VOŠNJAK uftumo oglašalo rJCocošb& V zadnjih sto letih se je kulturno -prosvetno obličje slovenskega dela Koroške zelo spremenilo. Prav ta del slovenske zemlje je bil za časa Janežiča, Einspielerja in Slomška najmočnejše žarišče slovenske ljudske prosvete in tudi v dobi Janeza Ev. Kreka, ko se je začelo slovensko ljudstvo združevati v kulturno-prosvetna, gospodarska in politična društva, Koroška ni bila med zadnjimi. Skoro po vseh župnijah južne Koroške so uspešno delovala ta društva vse do prve svetovne vojne. Po vojni pa so na plebiscitnem ozemlju nekatera bila sicer poživljena, a so po nesrečnem izidu plebiscita bila zopet ukinjena. V teku časa pa se je koroško ljudstvo toliko zavedelo svoje bitnosti, da so polagoma zopet zaživela številna prosvetna in gospodarska društva, ki so budila narodno zavest v času med obema svetovnima vojnama. Ko pa je v Avstriji prevzel oblast Hitlerjev nacizem, so prenehale vse slovenske kul-turno-prosvetne organizacije. Po drugi svetovni vojni, ko je bil nacizem poražen in so tudi koroški nemški prenapeteži, ki so vedno ovirali slovensko kulturno delo ter ljudstvo zastrupljali z ogabnim nemčur-stvom, bili ponižani, so bila obnovljena prosvetna društva v skoro vseh večjih krajih južne Koroške, toda med ljudstvom se niso mogla ukoreniniti in vršiti svojega poslanstva, ker je iz centrale prihajala v društva »tuja učenost« ; vse kulturno delo je bilo komunistično usmerjeno. Zato so po nekaj letih nastala prva katoliška prosvetna društva, katerih število je do danes Na koncertu narodne in umetne pesmi v Celovcu Zbor »Gallus« in pevovodja dr. Cigan v Katoliškem domu narastlo na 21, če prištejemo k njim še druge mladinske organizacije, ki se tudi bavijo s prosvetnim delom. Koroški kulturni delavci se dobro zavedajo, da pomeni kulturno-prosvet-no delo morda najvažnejši del narodne obrambe v zamejstvu. Narodna obramba v zamejstvu se ne izvaja samo s političnimi manifestacijami, marveč vse bolj s podrobnim delom med ljudstvom, do katerega je najlažje priti z organizacijo prosvetnega dela. Za lepo prireditev in lepo pesem so srca zlasti v zamejstvu še vedno dovzetna. Splošna je tožba, da ljudje nimajo več zanimanja za kulturno-prosvetno delo. Temu je kriv materialističen duh, ki vedno bolj prevzema današnjega človeka. K temu pripomore tudi mehanizacija in motorizacija, ki ustvarjata moderne brezdomce; današnji človek nima več časa za knjigo, sestanke ali igralske oz. pevske vaje. Tudi ne pozna pojmov, kot žrtev, požrtvovalnost, idealizem. Pri nas na Koroškem pa ovirajo kulturno-prosvetno delo še drugi čini-telji, kot so pomanjkanje zadostne šol- ske izobrazbe, sovražno ali vsaj nenaklonjeno zadržanje večinskega naroda do slovenskih kulturnih vrednot ter kulturno-politična razcepljenost slovensko čutečega ljudstva. Število mladih ljudi, ki bi zares toliko obvladali slovenski jezik, da bi z lahkoto čitali knjige, je po nesrečni in krivični šolski odredbi, ki dovoljuje slovenski pouk samo za to pripravljenim, vedno manjše. Odkar imamo slovensko gimnazijo v Celovcu, bomo sicer pomnožili število teh, ki bodo v slovenščini zadostno poučeni, a ti bodo nameščeni kot bodoča inteligenca v najrazličnejših službah tudi izven slovenskega ozemlja. Na glavnih in ljudskih šolah pa je vedno manj prijavljenih otrok k slovenskemu pouku, kar je posledica nezavednosti ljudi in protislovenske gonje. Zavestno šarjenje z »vindišarstvom« povzroča slovenski stvari veliko škodo, ker zavaja nezavedne in gospodarsko odvisne do miselnosti, da zanje ni slovenskega pouka in vedno manj tudi slovenske govorice. S strahom namreč opažamo, da v družinah, ki so doslej skoro izključno samo »slovenje« govo- rile, z otroki govore le še nemško. Razume se, da iz takih družin slovenska prosveta ne b6 dobivala dotoka. Toda te nepovoljne razmere še nikakor niso uničile vsega kulturno-pro-svetnega življenja na Koroškem, kjer je še vedno mnogo idealnih ljudi, ki se radi žrtvujejo. Posebno v vrstah katoliške prosvete je še mnogo idealizma in pripravljenosti za kulturno delo. V Celovcu deluje osrednja organizacija »Krščanska kulturna zveza«, ki združuje blizu 30 prosvetnih, dijaških in mladinskih organizacij. Kulturno - prosvetno delovanje se po krščanskih organizacijah vrši v več smereh. Za versko-kulturno oblikovanje skrbijo organizacije Katoliške mladine. Te delujejo v skoro vseh župnijah in so tesno povezane s cerkveno organizacijo. Njih delovanje se odraža največ v rednih sestankih in verskih akcijah. Istočasno pa se bavijo tudi s prosvetnim in športnim delom. Vsakoletni Mladinski dan je nekaka razstava delovanja teh organizacij in ima redno svoj verski program ter kulturno prireditev. Letos se je za to priliko zbralo v Št. Janžu v Rožu skoro 1500 fantov in deklet. Prosvetne organizacije v tradicionalni obliki pa največ gojijo dramatiko in petje. Katoliška prosvetna društva te vrste obstajajo v največjih krajih Roža in Podjune. Njih delovanje je še dovolj živahno, saj se je v minulem letu raztezalo na okrog 35 župnij, kjer je bilo prirejenih nad sto prireditev, katere je obiskalo nad 25 tisoč gledav-cev. Iz tega je razvidno, da se koroški Slovenec še rad odzove vabilu na kulturno prireditev in tudi mladina še rada nastopa na odru. Sezona kulturno - prosvetnega dela nastopi vsako leto z jesenjo. Tako je lansko leto v septembru bila v Št. Janžu in v Globasnici proslava na čast sv. Cirilu in Metodu, v novembru pa 150-letnica rojstva Andreja Einspielerja, pri kateri je sodeloval tudi pevski zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice. To sta bili dve prireditvi Kulturne zveze, pri katerih so nastopala tudi podeželska dru- štva. Tudi posamezna društva so priredila nekaj prireditev že v jeseni; kar cela vrsta odrskih nastopov veselega značaja pa je bilo ob miklavževanju; ponekod organizirajo miklavževanje tako, da Miklavži obiščejo posamezne družine. Tudi opereta »Miklavž prihaja« je šla čez številne koroške odre. Najugodnejši čas za prirejanje iger je že od nekdaj božični in predpustni čas. Lansko leto je bilo v tem času igranih vsaj 40 iger. Tako so igrali, da navedemo vsaj nekatere, v Dobrli vasi (Očetov dom), v Šmihelu (Razvalina življenja), v Železni Kapli (Požigalec), v Vogrčah (Jurček), v Št. Jakobu (Moč uniforme) in drugod s pisanimi programi. V postnem in povelikonočnem času pa so nekatera društva še pripravila igre z resno vsebino, kot v Št. Janžu Timmermansovega »Župnika iz cvetočega vinograda« in v Šmihelu »Kaplana Klemensa« ter v majniku zopet v skoraj vseh farah materinsko proslavo. Že nekaj let deluje na Koroškem skupinah agilnih študentov, ki so zdru- M1RKO MAZORA V Kaj si mi, moj svet? Po njem hlastajo ustne, za hip zijo navzgor z izstrelkom v luno ... in zopet rijejo kot prej. Kaj si mi, moj čas? Pri njem vse hrepenenje src se ustavlja kot roj metuljev v noči pri plamenčku ... Vse krog mene je izjema — čas in svet in njena sreča — sleherno telo pa ječa; kdaj iz te vzletim k svojemu Pravilu?! ženi v literarnem udruženju »Mladju«, ki ima tudi odsek za dramatiko. Ta skupina je v lanskem letu pripravila dve igri in z njima gostovala na podeželskih odrih. V jeseni so igrali pretresljivo »Mater Tereza«, spomladi pa simbolično »In potem bo noč«. Vsakoletno posebnost pomenijo zaključne prireditve gospodinjskih šol v Št. Rupertu in v Št. Jakobu v Rožu, kjer se zbere na tisoče ljudi. Ob tej priliki pripravijo gojenke lepo razstavo ročnih in kuharskih del ter kulturno prireditev s pestrim sporedom. Posebej pa so tudi v Globasnici v minulem letu pripravili lepo razstavo in kulturno prireditev ob zaključku kuharskega tečaja. Vzporedno s prosvetnimi društvi in kulturnimi odseki Katoliške mladine deluje v krški škofiji tudi Katoliška prosveta, ki s skioptičnimi predavanji oblikuje poslušavce po župnijah svetov-no-nazorno. Za slovenske vernike je bil v ta namen ustanovljen slovenski oddelek, pri katerem je č. g. Vinko Zaletel najagilnejši sodelavec. V tesni povezanosti s Krščansko kulturno zvezo sodeluje na kulturnem polju Pevska zveza, ki združuje nekatera pevska društva. Najagilnejše pevsko društvo v Celovcu, kjer uspešno deluje mešani zbor »Gallus« pod vodstvom prof. dr. Cigana, ki je priredil že več samostojnih koncertov v Celovcu, na podeželju in v inozemstvu. Pod vodstvom mladega pevovodje in tajnika Krščanske kulturne zveze Hanzija Gabriel pa je Zbor Rožanskih fantov priredil celo vrsto koncertov po Koroški v sodelovanju s tamburaši iz Sveč-Št. Janža in folklorne skupine iz Sel. Prav tako nastopajo uspešno »Veseli študentje« s svojim godalnim kvintetom in godba iz Globasnice. Iz podanega ogledala koroških kulturnih razmer je mogoče razbrati, da je na Koroškem še mnogo ljubezni do kulturnih vrednot slovenskega človeka in trdne odločnosti, da se slovenski rod tudi v bodočnosti hoče ohraniti na enakovredni kulturni višini z rodnimi brati preko meja in z narodnim partnerjem v deželi. Zbor »Gallus« v Katoliškem domu 5. aprila 1964 MIRANDA ZAFRED CharlDt: mit ali poezija? Odkar se je na filmskih platnih pojavila figura Charlota, niso filmski kritiki nikoli nehali preučevati tega zanimivega in privlačnega pojava.Od leta 1911, ko se je prvič prikazal, pa do danes je nastala obširna bibliografija o Chaplinu. Nekateri so mnenja, da je Chaplin ustvaril svoja najboljša dela v dobi nemega filma; drugi spet trdijo, da se je šele z zvokom dokončno uveljavil in dal od sebe najboljše. Kot izhodno točko omenjajo njegov film »Monsieur Verdoux«, kjer se je Chaplin popolnoma preoblikoval. Chaplinovo umetnost je kaj težko razumeti in tolmačiti prav zaradi njene izredne plodovitosti. Kot vsa velika dela lahko daje povod za popolnoma nasprotujoče si sodbe. Razlog, ki nam nekako razloži to raznolikost v sodbah, je morda v tem, da niso znali kritiki ločiti Chaplina človeka od njegovih del in so preučevali njegovo umetnost tako, da so vzeli kot izhodiščno točko njegovo ideologijo. Nekateri so hoteli videti v Charlotovem pojavu rojstvo nekega mita; v njem so gledali odsev socialnega in verskega pojava. V Charlotovem liku so ljudje videli same sebe v negotovem vsakdanjem boju za obstoj, v hitrem, neizogibnem uničenju vseh upov in želja. Tisti, ki zagovarjajo tezo o Charlotu kot mitu, pravijo, da ni ta mit prisiljen, temveč da je nastal med ljudstvom. Francoski kritik An dre Bazin piše v nekem svojem članku: »V petnajstih letih se je možiček s smešnim frakom, s trikotnimi brki, s palico in klobukom vtihotapil v podzavest človeku. Nikoli si ni še noben mit pridobil tolike naklonjenosti in priljubljenosti. Kako naj se določi čas Char-lotovi biti?« Odtod Bazinova obramba »Monsieura Verdouxa«, prav v imenu mita. »Z moralnega vidika bi moral gledavec samo obsojati Verdouxov ci- nizem zaradi njegovih zaporednih umorov, kot mit pa ga opravičuje. Oseba je tista, ki jo ljubimo, ne pa njene napake ali njene kreposti. Simpatija občinstva do Verdouxa je obrnjena proti mitu, je torej bolj ontološka kot moralna. Mit zadostuje samemu sebi; njegova logika je sama dovolj prepričljiva.« Tako težo brani Bazin. Čeprav se je ta teorija precej razširila v Franciji in v Ameriki, vendar ni sama na sebi nič drugega kot nesmiselna poezija. Charlotovemu mitu ne moremo priznati realnega, ontološkega življenja. Nihče ne bo mogel v 20. stoletju trditi, da verjame Charlotu kot starodavnemu mitu. Ako se sprejme ta mit dobesedno, potem ga je treba smatrati kot svobodnega, prostega vsakega moralnega zakona. Smatra pa se lahko ta mit v poetičnem, prenesenem pomenu, kot legendarni izraz Charlotovega lika. Vprašamo se: »Kaj pravzaprav predstavlja Charlot?« Za Pudovkina je aktivni humanist, za Lejtesa sama abstraktna figura, kajti njegov lik ima notranjo razdvojenost: v njem je namreč socialna konkretnost, ni pa zgodovinske. Njegova osebnost ne pride nikdar v nasprotovanje z resnično zgodovinskimi dogodki. Ruski kritik Blaiman smatra Charlota »najbolj ganljivo figuro« človeške nesreče; medtem ko se je za Lejtesa najboljše, kar najdemo v Chaplinovih stvaritvah, rodilo ne iz strahu ali obupa, temveč iz upanja, da bi končno možiček našel svoje pravo mesto v veliki dobi. Vse te sodbe kažejo zmotno pojmovanje pri presojanju umetniškega dela. Vsakdo izmed nas bo namreč bral v Chaplinovih filmih satirično obsodbo družbe, grenko ironijo, ki sestavlja njegovo bistvo; toda vse to je treba preučevati le s kri-tično-estetskega vidika. Charlotove figure ne smemo pripeljati do nekih ne- mogočih meja. To bi pomenilo, da hočemo razumeti o njem preveč, tudi to, česar ne reče. Mnogo člankov in knjig je bilo napisanih z namenom, da bi začrtali biografski in zgodovinski lik Charlesa Chaplina. Toda še ni bila napisana knjiga, ki bi res originalno in brez predsodkov orisala njegovo figuro. Ni dovolj, da osvobodimo Charlota lahkega in lažnega pravljičnega sija in ga branimo pred socialnim stremljenjem, ki hoče iz ubogega možička napraviti revolucionarnega proletarca. Zaman je tudi, če skušamo dognati, kaj misli Chaplin kot človek na socialnem in političnem polju. Dovolj je razumeti, kaj pravi v svojih filmih v vlogi Charlota. Zato ni druge mere za preučevanje in ocenjevanje razen strogo estetskega vidika. YL KNOTTS f\je j^ff^K, CA/čt. .. Ne zameri, cvet, če rne tvoj šepet ne priklene v se, če rne žaromet tvojih barv ne vžge, ne zameri, cvet, da se ne ustavim, s da te ne pozdravim — in hitim naprej v svet brez tesnih mej: bolj kot tvoj me soj, bolj kot tvoj me čar vabi tuj opoj, mika tuj me žar, dasi bom nekoč — morda že to noč — jokal za teboj, jokal nad seboj in zaman ihtel, da sem te prezrl — ti boš že umrl, tvoj sijaj bo prah, z mano mrak in strah. Kot samostojna umetnost ima kino dolžnost in pravico imeti svojo kritiko s svojimi kriteriji. Niti zgodovina niti sociologija niti literatura kinu ne morejo dajati zakonov. Kar zadeva Cha-plinovo umetnost, mora filmska kritika uporabljati svoje navadne kriterije: analizo snovnih vrednot v odnosu z izraznimi sredstvi, ki pripomorejo, da se te vrednote prenesejo v kinematografski slog. Filmski kritik ne bo uporabil te metode samo za en film, temveč jo bo razširil na celotno Chaplinovo u-stvarjalno umetnost. Samo tako bo lahko poezija premagala mit in se bo razumel Charlotov klic. Kritik Lepro-plon zaključuje svojo knjigo o Char-lotu takole: »Charlot ni sinteza, ampak ideal. Ni človeški z ozirom na nas: on je človeško koprnenje, to pomeni, da je prav nasprotno človeški resničnosti. V svetu, kjer se zdi, da se nedolžnost, čistost in dobrota rušijo, ima Chaplinova stvaritev veliko mogočnost lepote. Daje nam zadnje upanje v človeka. V kaosu modernega materializma zagotavlja zmago večnega idealizma. Charlotova poezija je poezija poguma, zaradi življenjskega boja, ki ni prikazan v liričnih ah dramatičnih vzponih, temveč v komično-satiričnih.« Zagrenjen zaradi življenja in ljudi, razočaran v ljubezni, je boječi Charlot napisal tako svojo dolgo zgodbo, ob kateri se gledavec smeje in joče hkrati, zgodbo na podlagi resnične poezije, ki je poezija boja. Nikoli ne obupuje, nikoli noče biti premagan. Vsakikrat se dvigne in nadaljuje svojo pot, čeprav ostane na koncu to, kar je bil v začetku filma: ubog, skromen možiček, ki ga vsi preganjajo, vendar vselej moralno zmaga s tem, da osmeši svoje nasprotnike. Ima zaupanje v življenje, četudi je grenko. V njegovi včasih ostri satiri se vedno skriva ljubezen do življenja. Zdi se, kot da se njegov sarkazem rodi prav iz te ljubezni. In to svoje neraz-rušljivo zaupanje razliva okrog sebe, četudi se mora neprestano boriti; zdi se, kot da se iz vse njegove osebe razširja neugasljiva luč — luč vere v življenje in vere v človeka. TOMAŽ CUDER Lov na divjega petelina »Ali greš na divjega petelina?« me je pred leti povabil moj delovni tovariš Andrej Štrukelj iz Loga pod Mangartom. Kdo bi se branil takega vabila. Tako sva že pred jutranjim svitom bila v zasedi pod Gamsovko blizu Predilskih Špic. Moj tovariš mi je prepovedal kaditi, piti in sploh sem moral biti tiho kot miš. »Sedaj ga pokličeva,« mi je dejal. Znano je, da se petelini izzivajo s čiuššš. Če je nasprotnikov glas močnejši, se prvi umakne, ker se ga boji. V nasprotnem primeru se pa približa in pride do pretepa. Te lastnosti divjih petelinov se lovci poslužujejo z zvijačo, da oponašajo petelinov klic. Pravi lovci znajo to delati s strokovnjaško sposobnostjo. »Čiuššš,« pokliče lovec Andrej. »Čiuššš,« se oglasi petelin približno petdeset korakov od naju. Tako ponavlja nekaj časa in oni odgovarja vedno v isti razdalji, čeprav je Andrej klical z glasom šibkejšega petelina. »Čudno,« prišepne Šmon, tako se namreč pravi pri hiši lovca Andreja. »Pridi, se bova midva skušala približati.« Po mačje tiho leževa skozi ruševje, Andrej z naperjeno puško spredaj, jaz za njim, a brez puške. Jaz namreč nisem lovec in sem se prijatelju odzval, ker ljubim naravo. Andrej je pa star in izkušen lovec in dober poznavavec steza v julijskih vršacih. Odkar sem v življenju spoznal človeka, sem vzljubil živali. Na svojih poletnih sprehodih po hribih odstranim polža s steze, da-ga ne bi pohodil moj naslednik, kaj šele da bi žival streljal. Streljanje mi je bilo vedno zoprno, čeprav v poklicu razpolagam z najmodernejšim plastičnim eksplozivom. Pomikava se torej z največjo opreznostjo in, za vraga, kaj zagledava? V naju je skozi grm ruševja molela puškina cev! Tudi moj tovariš je bil pripravljen na strel. Za puško se prikaže klobuk z gamsovim repom in neobrita brada. Kdo se ne bi te prikazni ustrašil ob takem času in na takem kraju? Jaz seveda najbolj in čeprav mi je Andrej prepovedal jesti, me je v črevesju zvilo in bi hlače najraje spustil do kolen. Kaj je bilo? Oni obraz, ki je v jutranji zarji bil videti tako strašen, se ni nič manj ustrašil od naju dveh. On je odgovarjal na klice lovca Andreja in kakor midva, se je tudi sam odločil, da se petelinu približa. Ko smo prišli malo k sebi od strahu in presenečenja, smo se veselo zasme-jali. Bil je predsednik lovišča iz Bele peči in je prišel na petelina kot midva. Potem ko se je položaj razjasnil, smo potegnili iz nahrbtnikov, kar je kdo prinesel: onadva slivovko in bri-njevca, jaz pa steklenko zelenega tokaj-ca iz kantine »Casarsa«. Ko si tako vežemo duše in praznimo kozarčke, si lovca začneta pripovedovati svoje lovske dogodivščine. En čas ju poslušam, zakaj lov na petelina je bil za tisti dan končan. Sonce je namreč že obsevalo Mangart in druge vršace. Oprtali smo nahrbtnike, prej pa še zapeli eno nemško, Jodler Konig, in pa slovensko Na gori stoji lovec mlad. Mi namreč nismo bili več mladi, zato naj pesem velja za naše mlade. Po dvojezični pesmi, predsednik iz Bele peči Plezin je bil namreč Nemec po rodu, smo dvojezično še zajodlali in zavriskali, da je močno odmevalo od okoliških sten. Voščili smo si na svidenje in jo ubrali vsak na svojo stran: Plezin na Belo peč, Andrej v Loško dolino, jaz pa čez planino naravnost dol v gostilno pri Buchalu nasproti župnišču v Rablju. Tam sem še enkrat žalil svoj lov na divjega petelina. ROMAN RUS Yersko-kulturno društvo „Slomšek" y Rimu Njegovo delo in njegov pomen Društvo »Slomšek« je nastalo iz nujne potrebe povezati Slovence, ki bivajo v Rimu, in jim skušati dati narodno, versko in kulturno usmeritev, da bi ostali zvesti slovenskemu izročilu in ne utonili v tujem okolju. Isti ljudje, ki so že prej sodelovali pri Dekliškem krožku, pri organizaciji vsakoletnih majniških izletov in pri prvih poizkusih slovenskih skupnih svetih maš v Rimu so ustanovili pripravljalni odbor, ki je meseca februarja 1962 pričel z organiziranim delom. Iz svoje srede je izbral ustanovni odbor društva rimskih Slovencev s predsednikom bančnim uradnikom g. Stankom Deklevo na čelu. Med prvimi nalogami tega odbora je bilo iskanje cerkve, ki bi imela za nas na razpolago tudi dvorano. Po raznih poizkusih je uspelo dobiti oboje na trgu Buenos Aires pri patrih mercedar-jih, ki so nam šli vsa ta leta v resnici na roko. S prihodnjim letom pa se bomo morali preseliti, ker rabijo patri dvorano za druge namene. Nadaljnja skrb odbora je bila, kako in kam naj se društvo nasloni, da bo imelo pravno urejen položaj v odnosu do kogar koli. Po številnih razpravljanjih na sejah se je odločil, da naprosi rektorja slovenskega duhovniškega zavoda v Rimu preč. g. p. Antona Prešerna, da prevzame vrhovno pokroviteljstvo nad društvom, ki naj bi se kot ver-sko-kulturno društvo pridružilo duhovniškemu zavodu »Slovenicum«. Predlog je preč. g. asistent jezuitske družbe za slovanske narode p. Anton Prešeren sprejel. Prvi korak v življenju vsakega društva so njegova pravila, v katerih mora pokazati svoje namene in cilje ter sredstva za njihovo dosego. Ustanovni odbor je zato takoj pričel s sestavo pra- vil, ki so bila na številnih sejah izpopolnjevana in končno odobrena. Nato jih je potrdil vrhovni predstojnik društva preč. p. Prešeren, ki je na željo odbora imenoval društvu tudi asistenta v osebi msgr. dr. Jezernika. V smislu pravil ima društvo namen vršiti med rimskimi Slovenci versko in kulturno poslanstvo. Je nepolitično; njegov vrhovni predstojnik je vsakokratni rektor Slovenskega zavoda v Rimu. Društvo hoče skrbeti za versko in kulturno rast svojih članov po nauku katoliške Cerkve, zgraditi v njih pravo katoliško načelnost, širiti med njimi poznanje slovenskega jezika in slovenske kulture, širiti verski in katoliški tisk, pridobivati rimske Slovence za verske in kulturne cilje društva in nuditi svojim članom zlasti moralno pomoč. Pri tem se društvo poslužuje nadnaravnih sredstev: skupnih verskih obredov, mesečnih skupnih svetih maš, duhovnih vaj in obnov ter naravnih sredstev: sej, sestankov, krožkov, tečajev, prireditev in izletov, slovenske knjižnice, slovenskih časopisov in revij ter gmotnih sredstev: članarine, podpor in volil. Redni član društva postane vsak katoliški Slovenec v Rimu, ki se vpiše v društvo, plača članarino, izjavi, da pozna namen in njegove naloge in da je pripravljen v društvu sodelovati, ter ga odbor sprejme na predlog dveh drugih članov. Po odobritvi pravil je ustanovni odbor na svojih sejah določil program društva za poslovno leto 1962/63, dal tiskati pravila, pristopnice in program, kar je poslal rimskim Slovencem. Odziv je bil takojšen. Slovenski rojaki so sami čutili potrebo, da imajo v Rimu neko svojo organizacijo in svoje središče. Odbor je odločil, da se bo društvo imenovalo »Slomšek« iz dveh razlogov: 1) ker smo praznovali v letu 1962 stoletnico smrti svetniškega škofa in 2) ker ima društvo iste cilje in namene, kot jih je imel škof Slomšek pri svojem verskem in kulturnem delu med Slovenci. Vzporedno z akcijo nabiranja članov je odbor pričel zbirati točne naslove Slovencev, ki bivajo v Rimu. Trenutno ima društvo že nad 300 naslovov rimskih Slovencev. To delo pa se bo moralo nadaljevati, ker je Slovencev, ki jih društvo doslej še ni doseglo, v Rimu najmanj še enkrat toliko. Odbor namreč vabi na svoje prireditve ne samo člane, marveč vse dosegljive katoliške Slovence. V poslovni dobi v letih 1962/63 je ustanovni odbor, ki so ga člani s pristopom pismeno potrdili, organiziral ob priložnosti skupne svete maše zadnjo nedeljo vsakega meseca vrsto kulturnih prireditev. Med prvimi moram omeniti »Slomškov dan« dne 28. oktobra 1962, ki se je vršil ob udeležbi mariborskega škofa dr. Držečnika in takratnega pomožnega ljubljanskega škofa dr. Pogačnika. Prisotni so bili s proslavo tako zadovoljni, da so prosili, da bi posvetili še en večer škofu Slomšku, čemur je odbor rade volje ustregel. V naslednjih mesecih so si sledili božični večer, družabna prireditev z loterijo, pustni večer, 31. marca 1963 pa smo imeli »dan slovenskega tiska« z razstavo slovenskih knjig, časopisov in revij. V okviru tega dne nam je predaval preč. g. prof. Rafko Vodeb. Dne 5. maja 1963 je odbor organiziral proslavo 1100-letnice prihoda svetih bratov Cirila in Metoda med slovanske narode. Na proslavo so bili povabljeni tudi zastopniki drugih slovanskih narodov, tako Hrvati, Cehi in Slovaki, ki so se povabilu ljubeznivo odzvali. Proslave se je udeležil tudi kardinal Ma-rella, ki je imel na prisotne prisrčen in vzpodbuden nagovor. O uspeli proslavi, ki je bila prva, ki jo je priredil svetima bratoma kak slovanski narod v Rimu, so poročali tudi Osservatore Romano, Katoliški glas in drugi zamejski časopisi. Daljše poročilo o njej je bilo tudi v slovenskih oddajah v va- tikanskem in rimskem radiu. Dne 26. maja 1963 je odbor priredil za rimske Slovence majniški izlet v Castel Sant'E-lia in v Caprarolo, kjer smo si ogledali vilo in park predsednika italijanske republike. Dne 23. junija 1963 smo imeli zaključno prireditev za tisto poslovno leto s proslavo 80-letnice društvenega vrhovnega predstojnika preč. g patra Prešerna. S to proslavo se je hotelo društvo g. jubilantu zahvaliti za vse veliko delo, ki ga je izvršil v korist Slovencev. Poleg teh glavnih prireditev je ustanovni odbor poskrbel za udeležbo pri posvetitvi in novi maši preč. g. Štefana Faleža, za udeležbo pri proslavi sv. Cirila in Metoda v Vzhodnem zavodu in v baziliki sv. Klemena in za udeležbo pri avdienci pri sv. očetu Janezu XXIII., ki je bila ena njegovih poslednjih av-dienc. Pokojni papež je tik pred smrtjo poslal rimskim Slovencem na vdanost-no brzojavko poseben blagoslov. Ta blagoslov dobrega pastirja, ki je imel tako rad Slovence, poslej lebdi in opogumlja društvo pri njegovem delu. Delo vsakega društva se redno prične in konča z občnim zborom. Društvo »Slomšek« je imelo svoj prvi redni občni zbor dne 2. oktobra 1963. Z iskrenim sodelovanjem vseh članov novoizvoljenega odbora je bilo mogoče, da je društvo tudi v letošnjem poslovnem letu v veliki meri izpolnilo svoje naloge. V tem letu se je društvu pridružilo precejšnje število novih članov, mnogo pa jih je še, ki jih bo treba poiskati in prepričati o važnosti slovenske povezanosti v Rimu. Trenutno ima društvo nad 100 rednih članov, na katere lahko vedno računa. Da bi vse člane še bolj povezal, je novi odbor pričel izdajati mesečno ša-pirografirano glasilo »Med nami«, v katerem poleg duhovne misli g. asistenta msgr. Jezernika opisuje dogajanja iz našega rimskega življenja, opozarja na splošne slovenske dogodke, vrši propagando za verski in katoliški tisk in skuša biti vsem članom iskren prijatelj in svetovavec. Glasilo si je že utrlo pot med člane in je zaželeno tudi pri tistih rimskih Slovencih, ki še niso v društvu. Novi odbor je imel redne seje po enkrat, včasih tudi po dvakrat na mesec. Na njih je določil program vsake prireditve in izvedel vse priprave, da so te v redu potekle. Na sejah je izpopolnjeval svoj poslovnik, reševal razna vprašanja članov in poskrbel, da je delovanje društva potekalo v čim večji slogi. Odbor je v tem letu pripravil tele prireditve: 1. Dne 27. oktobra 1963 smo imeli komemoracijo za pok. ljubljanskim nadškofom Vovkom. O pok. nadškofu sta govorila preč. mariborski škof dr. Držečnik in ljubljanski škof dr. Pogačnik. Tako smo tudi rimski Slovenci počastili nepozabnega pokojnika. 2. Dne 24. novembra 1963 smo imeli drugo veliko prireditev: misijonsko nedeljo. Sv. mašo je daroval škof iz Toga v Afriki msgr. Dosseh, ki je na prireditvi tudi govoril. Med nas je prišel tudi tržaški nadškof msgr. Santin, ki je pozdravil svoje slovenske vernike, ki so bili z nami, ker so prišli v Rim na zaključek ciril-metodijskih proslav. Prireditve sta se udeležila tudi oba slovenska nadpastirja. Trenutek, ko so ti štirje škofje istočasno blagoslovili nad 200 Slovencev, ki so bili zbrani v dvorani, bo gotovo vsem ostal v neizbrisnem spominu. 3. Teh prireditev se je udeležil in pri njih sodeloval tudi naš vrhovni predstojnik p. Prešeren, ki je za Sveti dan nenadno nevarno zbolel. Zato smo dne 29. decembra 1963 imeli samo skupno sveto mašo, v teku katere smo prosili za njegovo ozdravljenje. Dejansko se je njegova bolezen polagoma zboljšala; tako upamo, da ga bomo jeseni 1964 zopet videli v naši sredi. 4. Dne 12. januarja 1964 smo imeli božično prireditev. Med deklamacijami, govorom društvenega asistenta in petjem božičnih pesmi, ob jaslicah in božičnem dreveščku smo tako zaživeli znova naše božične praznike. 5. Dne 9. februarja 1964 smo imeli pustno prireditev s tombolo. Udeležilo se je je nad 130 oseb. Dobitkov je bilo toliko, da je bil skoro vsak med srečnimi dobitniki. 6. Ker je mnogo članov iz krajev, kjer je pastiroval pok. msgr. Toroš, smo imeli dne 8. marca 1964 zanj komemoracijo. O njegovem delu in življenju je govoril goriški rojak msgr. Bavdaž. Ob spremljavi skioptičnih slik pa nam je govoril o potovanju sv. očeta Pavla VI. v Sveto deželo dr. Šegula. Hkrati nam je prikazal tudi številne druge slike o svojem obisku v Sveti deželi. Č. g. dr. Šegula je tudi vodil petje na vseh prireditvah; ostalo delo so vedno požrtvovalno oskrbeli drugi odborniki, med njimi zlasti g. Dekleva, gospa Mazzoli in gdč.: Marinšek, Vo-dopivec in Leskovec. 7. Dne 10. maja 1964 smo imeli vsakoletni majniški izlet. Letos smo se peljali z avtobusi v Rieti, na Termi-nillo, v Leonesso in k jezeru Piediluco. Bilo nas je nad sto. Izlet je izredno dobro uspel. »Zame,« tako je dejala neka članica, »ki sem se po 40 letih življenja v Egiptu zopet vrnila v Rim, je bil ta izlet kakor najlepše sanje.« 8. Dne 14. junija 1964 smo imeli zaključno skupno sveto mašo pred počitnicami, po kateri smo si želeli vesele počitnice in na svidenje v septembru. Za september, oktober, november in december 1964 pa so predvidene po vrstnem redu tele prireditve: proslava ljubljanske nadškofije, komemoracija pok. nadškofa Ujčiča, misijonski dan in božična prireditev. Društvena povezanost se zlasti pokaže, če kakega člana zadene- bolezen. Težko bi opisal, s kakšno zaskrbljenostjo in ljubeznijo je vse članstvo spremljalo potek bolezni preč. patra Prešerna. Kakšno veselje je vse zajelo, ko so zvedeli, da je nevarno bolezen srečno prestal. Poleg p. Prešerna sta resno zboleli še dve drugi članici. Deležni sta bili toliko obiskov in izrazov v resnici krščanske ljubezni s strani članstva, da nista vedeli, kako naj bi se vsem dovolj lepo zahvalili. Iz vsega povedanega sledi, da je versko-kulturno društvo »Slomšek« v Rimu že zaoralo široko brazdo in posejalo seme, ki daje svoje prve sadove. Poslej mora nadaljevati v tej smeri in budno paziti, da se na njegovo zlato žitno polje ne vtihotapi plevel, da mlade bilke ne oslabe in padejo, ampak da vsaka zraste v bogat pšenični klas, ki bo dajal hranivo slovenskemu okolju v Rimu v zvestobi Bogu in slovenski besedi. mmmm i&siT-' Del udeležencev izleta rimskih Slovencev pod Terminillom Ali veste, da so pradomcnnna naše prelepe in dragocene planike stepe himalajskega pogorja? — da je površina Tihega oceana tako obširna kakor vsa suha zemlja na svetu? — da so angleške dame osemnajstega stoletja nosile pričeske, v katere so bile umetno vdelane miniaturne jadrnice s številnimi jadri? — da je človeški sapnik sestavljen iz 20 obro-čev, ptič flamingo pa ima sapnik iz 300 obročev? — da slepič ni kača, ampak le martinček brez nog? — da so bile v Nemčiji, v mestu Monakovem še leta 1800 v rabi nosilnice? — da je prišlo med prebivavci stare Grčije 12 milijonov sužnjev na pet milijonov svobodnih ljudi? — da nekoč na Koreji obleke niso šivali, temveč lepili? V ta namen so pridobivali iz rib neko posebno trajno in odporno lepilo. Dve lepi tajnici sta se z vso vnemo potegovali za pozornost šefa, ki še ni bil oženjen. Eni se je res posrečilo, da se je tako zagledal vanjo, da je prišlo do poroke. Kot je že navada, je osebje podjetja izvedlo nabirko, da se izkaže šefu s čim lepšim darilom. Ko je za to določeni uradnik prišel z nabiralno polo do nje, je poražena tajnica odklonila svoj prispevek. »Ne bodite no tako malenkostni!« je pripomnil uradnik. Mlada dama pa je ogorčeno vzkliknila: »Nikakor nisem malenkostna! Saj že ima moje najboljše poročno darilo: gospoda šefa!« G ALI LE] EV PROCES TER NO V O RAZMERJE MED VERO IN ZNANOSTJO Priredil dr. JAK. UKMAR 1. Navzkrižje s cerkveno oblastjo Osemnajsti dan februarja je letos (1964) minilo 400 let, kar se je porodil zvezdoznanec Galileo Galilei. Italijanska javnost in znanstveni svet sta se poklonila spominu tega velikega moža in še poštna uprava ga je spravila na pisemske znamke. Po vsej pravici, ker je bil to velik znanstvenik, matematik, prirodoslovec, astronom in navsezadnje, kar pa ni zadnje, veren človek in pohleven sin Cerkve. Galileo je bil Florentinec po rodu, izredno nadarjen za vse stroke človeškega znanja. Študiral je najprej medicino in modroslovje v Pizi, a je kmalu začutil svoj pravi poklic v prirodoslov-nih vedah, v matematiki, fiziki in zve-zdoznanstvu. Komaj 25 let star je postal profesor matematike v Pizi, pozneje v Padovi in končno v Firencah. Odkril je fizikalne zakone o nihanju prosto viseče kroglice, na čemer slone naše ure z nihalom. Na visečem zvoniku v Pizi je z mnogimi poskusi prodiral v tajnost privlačne sile naše zemlje na prosto padajoče predmete. Najbolj pa je zaslovel, ko je sestavil daljnogled v zvezdoznanske namene. Seveda ni bil Galilejev daljnogled še to, kar so daljnogledi po sedanjih zvezdarnah, vendar mu je služil toliko, da je mogel opazovati, kako krožijo Jupitrove lune okoli tega planeta. V tem kroženju je videl nekako podobo tega, kar je bil že dalj časa slutil, da mora biti naše sonce središče, okoli katerega krožijo planeti, med njimi tudi naša zemlja. Slutnja ni bila nova, saj je že 70 let pred Galile-jem Poljak Nikolaj Kopernik kot prvi znanstveno zagovarjal heliocentrični sistem v svojem spisu »De revolutionibus orbium caelestium« (O vrtenju nebesnih krogov). Galileo je bil navdušen pristaš Kopernikovega odkritja. Cerkvena oblast je pa postala pozorna in se zbala, da bo ta nova ideja o kroženju naše zemlje okoli sonca vplivala na verno ljudstvo. In tako je kongregacija svetega oficija, to je tista papeževa oblastnija, ki se peča z verskimi in moralnimi zadevami, dne 5. marca leta 1616 zavrgla Kopernikov spis »De revolutionibus«, češ da nasprotuje jasnim svetopisemskim besedam. Obsodbo so izrekli, četudi je bil Galileo osebno posredoval pri tedanjem papežu Pavlu V., naj Kopernika ne obsodijo. Ne le, da posredovanje ni uspelo, temveč so tudi posredovalcu Galileu prepovedali predavati v Kopernikovem smislu. Zvezdoznanec se je dolga leta pokoraval prepovedi in ni predaval o kroženju zemlje okoli sonca. Leta 1632, torej po 16 letih, pa je priobčil razpravo o tem tedaj perečem vprašanju v obliki razgovora med dvema strankama, ko-jih ena zagovarja staro naziranje, druga pa utemeljuje Kopernikovo zamisel. Iz tega dvogovora (Dialogo sui massimi sistemi, o največjih sestavih) je svitalo precej jasno, da ima Kopernik prav. Tedanji papež Urban VIII. ni bil nasproten Galilejevim idejam, saj je izšel Dialog s cerkvenim dovoljenjem. A vmes so prišli nevoščljivci, Galilejevi osebni nasprotniki, ki so papežu dopo-vedali, da je Galileo v svojem Dialogu z osebo Simplicija, zagovornika geo-centričnega sistema, hotel osmešiti papeža samega kot nazadnjaškega »sem-pliciotta« (preprosteža). Tako je prišlo v juniju 1. 1633 do formalnega procesa, v katerem je bil obsojen Galileo in njegov Dialog. Astronom, star že 70 let, je moral slovesno preklicati svoje »zmote in krive vere«. Nato so ga odvedli v Sieno in naposled v njegovo lastno vilo Arcetri pri Firencah. Da bi bil Galileo ob svojem preklicu dostavil »E pur si muove« (in vendar se zemlja giblje), ni v aktih procesa. Je tudi nemožno v Galilejevem vernem značaju in v danih okoliščinah. Bajka se je pojavila šele v nekem francoskem spisu 1. 1761. V Arcetri je spisal Galileo še nekaj astronomskih študij, dokler mu niso oči docela opešale. Umrl je 8. januarja 1. 1642 previden s sv. zakramenti in potolažen z blagoslovom papeža Urbana VIII. Toda cerkvena oblast je komaj 1. 1822 spise Kopernika in Galilea črtala iz seznama prepovedanih knjig. 2. Kako naj presojamo to navzkrižje? Kaj naj rečemo k tej neprijetni zadevi? Prav nič ne bomo slepomišili marveč kar odkrito priznali, da je cerkvena oblast slabo storila, ker je zapustila svoje področje in se spustila na polje, ki nima z vero in moralo nič opraviti. Ah se suče zemlja krog sonca ali sonce krog zemlje, to je izključna zadeva prirodoslovne znanosti in se naše vere prav nič ne tiče. Ta pogrešek je škodil Cerkvi morda več ko krive vere starih časov in srednjega veka. Spor med Cerkvijo in Ga-lilejem so zlorabili in zlorabljajo sovražniki krščanstva kot zgled obskuran-tizma Cerkve in kot primer klerikalne zlobe. Cerkvi očitajo, da ubija svobodo in ovira napredek znanosti ter da svobodne mislece obsoja in kaznuje. Očitajo, da si prisvaja nezmotljivost, ko pa trdovratno zagovarja zmoto. 3. Obramba cerkvene oblasti Razlogi, ki jih že nekam tradicionalno navajajo v obrambo tedanje cerkvene oblastnike, niso povsem zadovoljivi. Tako pravijo, da je Cerkev postopala proti Galileu, ker se je astronom vmešaval v teologijo in s svojo neprevidnostjo teologe nekako izzval. Vendar argument smemo tudi obrniti in reči, da so se teologi vmešavali v astronomijo, ki ni njihova stroka. — Spet drugi zamerijo Galileu, da je učil kot tezo, kot gotov izsledek znanosti to, kar so Nikolaj Cusanus '), Kopernik in drugi zagovorniki heliocentričnega sistema predložili samo kot hipotezo, kot domnevo. Proti heliocentričnemu nauku kot goli domnevi da bi se ne bili teologi protivili. Taka obramba ne velja nič. Ali je heliocentrični sistem znanstveno izpričan ali ne; to vprašanje ne spada v področje teologov, ampak zve-zdoznancev. Ti so res še dolgo disku-tirali o stvari pro in contra ter upravičeno zahtevali, naj zagovorniki kopernikanskega sistema izpričajo resničnost svoje teze z letno paralakso zvezd stalnic2). Ta odločilni dokaz je izpeljal šele astronom Bessel, ko je 1. 1838 našel paralakso zvezdice 61 v ozvezdju Laboda (Cygnus), ki znaša 0'31" (31 stotink sekunde loka), kar pomeni, da je tista zvezda oddaljena od nas 640.000 krat toliko, kot je naša zemlja oddaljena od sonca. — Končno bi hoteli nekateri opravičiti postopek cerkvene o-blasti s tem, da upoštevajo tedanje razburkane čase, ko so zahtevali prote-stantje prosto tolmačenje sv. pisma. Tako, pravijo, so se cerkveni možje zbali, da bo heliocentrični sistem škodil ugledu sv. pisma, ki dobesedno stoji na geocentričnem stališču, ko pravi, da sonce kroži po nebu in da se je na povelje vojskovodje Jozueta ustavilo, dokler niso Izraelci sovražnih čet docela pobih (Jos 10, 12). Ce ta izgovor na videz nekoliko zmanjša krivdo cerkvene oblasti, je vendar ne more docela opravičiti, kajti zmota ostane zmota in Ga-lilei je moral svoje naziranje preklicati kot herezijo. Dalje, cerkveni sodniki niso imeli pred seboj ne protestanta Nikolaj Cusanus, ker iz Rues v Nemčiji doma, j uriš t, diplomat, škof v Brixeniu, kardinal, jezikoslovec, matematik, astronom, je spoznal nesmiselnost geocenitričnega sistema. Umri je 1. 1464. 2) Paralaksa, grško parailaksis od glagola parallasein, menjati ali sipreminjati. Ce zemlja res kroži okoli sonca, se menja njena pozicija v svetovnem prostoru vsakega pol leta za 300 milijonov kim. Dosledno se mora menjati navidezna pozicija zvezd na firmamentu, ker jih gledamo iz različnih krajev. Tista sprememba v poziciji zvezd se imenuje letna paralaksa, ker se celotna zvrši v teku enega leta. ne krivoverca, temveč ponižnega in globoko vernega sina katoliške Cerkve, moža, ki je sv. pismo visoko spoštoval. Takole je bil pisal enemu svojih so-trudnikov (Castelli): »Sv. pismo ne more biti nikdar v zmoti. So pa lahko v zmoti tisti tolmači sv. pisma, ki se omejujejo na besedni pomen teh svetih bukev in pozabijo, da nas hoče sv. pismo učiti samo to, kar je potrebno za duhovno rešitev.« — Občudujem to Galilejevo stališče, ki je čisto pravilno in se ga danes drže vsi katoliški ekse-geti. Seveda niso bile biblične vede pred 300 leti tako razvite, kakor so se razvile v zadnjih 50 letih. In tako je oblast-nija, obstoječa iz enajstih teologov, sodila ne o verskem mišljenju Galilea, temveč o njegovem heliocentričnem na-ziranju. Lotila se je čisto prirodoslov-nega problema z orožjem tedanje biblične teologije, z orožjem, ki je bilo na tistem polju nekompetentno in je dosledno moralo odpovedati. 4. Kaj pa nezmotljivost Cerkve? Da nima ta nesrečni Galilejev proces nič opraviti z nezmotljivostjo Cerkve ali njenega najvišjega poglavarja, je jasno. Najvišja cerkvena oblast je po katoliškem nauku nezmotljiva v verskih in moralnih rečeh, ne pa na polju astronomije. In še v versko-mo-ralnih problemih samo tedaj, kadar določa versko ali moralno zadevo konč-noveljavno in obvezno za vse kristjane. V ostalem pa nima tiste posebne asistence Sv. Duha, ki bi jo obvarovala sleherne zmote, temveč je odvisna od razvoja teološke vede in splošne kulture, odvisna pa tudi od bolestnih ne-dostatkov tistega časa. Da, tiste bolestne manije ali psihoze, ki včasi obvladujejo stoletja, so tudi mogočen faktor v zgodovini naše svete Cerkve. Tako in samo tako bomo pravilno tolmačili inkvizicijo, sežiganje krivovercev in co-pernic, pa torturo obtožencev. To so dejstva, pred katerimi se zgraža naš sedanji juridični čut; so zlodejstva, ki so jih zakrivili ne samo državni organi, ampak tudi cerkveni oblastniki. Ne bomo jih odvezali sleherne krivde, pač pa bomo upoštevali, da so bili otroci svojega časa, ki ni še poznal pravičnega kazenskega procesa in je bolehal na demonski psihozi. Izrastki klasičnega in germanskega poganstva, neštete kri-voverske sekte srednjega veka, ki so videle v hudiču vladarja tega sveta, in končno luteranska literatura, kateri je bil svet shudičen in prehudičen, vse to je ostvarilo neko strupeno ozračje, ki ga je pravo krščanstvo šele čez stoletja premagalo. Saj trpi tudi sedanji svet pod dolgotrajno psihozo nezdravega nacionalizma, ki podžiga sovraštvo in dela krivice med narodi, povzroča vojne ter omamlja tudi cerkvene sloje. Bog daj, da bi zdravo krščanstvo to nekrščansko bolezen premagalo. 5. Galilejev preklic Morda se bo komu zamerilo Galilejevo ravnanje, ker je svoje znanstveno prepričanje zatajil in priznal, da je ne le zmotno, ampak celo krivoversko. Menda res ni bilo vse prav v tistem preklicu. Zdaj, po 300 letih, se nam zdi, da bi bil moral Galileo izjaviti: »Če Cerkev uči, da je božja beseda v sv. pismu nezmotljiva, priznam to brez težave. Kar se pa mojih znanstvenih izsledkov tiče, jih prekličem samo, če res nasprotujejo nezmotljivi božji besedi.« Morda je Galileo dejansko tako mislil, izrazil pa tega ni. In tako zveni njegov preklic kot nepoštena poteza vernega znanstvenika. Deloma mu bomo prizanesli, ker ni bilo takrat razmerje med vero in znanostjo izčiščeno kakor je danes, dalje, ker heliocentrič-ni sistem ni bil še neoporečno izpričan, posebno pa, ker so bile tedanje, nam nedoumljive, procesualne metode proti namišljenim krivovercem res ustrašlji-ve in se jih je zbal tudi Kopernik. Če je bil torej Galileo trenutno slabič, naj tisti izmed nas, ki ni bil nikoli slabič, prvi porine kamen vanj. 6. Prehod v novo razmerje med vero in znanostjo Ves ta konflikt med Galilejem in tedanjo cerkveno oblastjo bomo pravilno umevali, samo če pomislimo, da se je takrat pričelo porajati novo razmerje med vero in znanostjo. Galileo, globoko veren mož, je morda prvi ali vsaj med prvimi, ki je iz naravoslovnih ved izključil nadnaravni element božjega razodetja in postavil te znanosti na samostojni temelj opazovanja dejstev, danes bi rekli na temelj eksperimenta. Do 16. stoletja so bile naravoslovne vede pod kontrolo filozofije in teologije. Verni in misleči duh je narekoval naravi zakone, po katerih se naj giblje. V tistih časih, ko so bile naravoslovne vede komaj v povojih, je pač umevno, če so si skušali pridobiti iz svetopisemskih knjig tudi svoje znanje o ustroju in razvoju sveta. Takole so sklepali: Ker je božja Beseda meso postala na tej naši zemlji, mora biti ta zemlja središče, okoli katerega se morajo sukati sonce, luna, vsi planeti in vse zvezdnato nebo. To znanje se jim je zdelo tako trdno kakor verske resnice, iz katerih je prihajalo. Kdor si je torej upal samo dvomiti o tistem tradicionalnem ustroju vesoljstva, je bil osumljen krivoverstva. Ob Galilejevem času so se pričele naravoslovne vede postavljati na temelj opazovanja in izkustva ter niso hotele na tem svojem polju priznati druge avtoritete kakor avtoriteto dejstev. In to je prav. To novo gledanje je lahko prišlo v konflikt s krščanskimi filozofi in teologi, nikdar pa ne bo prišlo navzkriž z bistvom pravega krščanstva, ki prav tako izvira iz trdnega izkustva apostolov, iz dejstev, ki so izpričala Jezusovo božanstvo in dosledno verodostojnost njegovega nauka. E-vangelist Janez poroča, da so se apostoli tipaje z rokami prepričali, da ni sanjarija, ampak resnično vstali Zveli-čar, ki se jim je prikazal. Mar ni bila to nekaka eksperimentalna fizika? Do neprijetnega Galilejevega incidenta je prišlo samo zato, ker so tedanji teologi svoje srednjeveško filozofsko gledanje istovetili s krščansko vero. Nič čuda, če so se ob tej veliki, morda največji prelomnici kulturne zgodovine pojavile tako hude porodne bolečine. Pazimo, da ne zapademo slični zmoti. Ob pojavu nove teorije v naravo- slovnih vedah nikar hiteti z vprašanjem, ali se to strinja z našo vero. Vprašaj rajši, ali je ta novost znanstveno izpričana. Če je resnična, ne bo nasprotovala veri, ki je tudi resnična. Nikar zahtevati od vere, naj ona kontrolira znanstvene izsledke. Vera je samo negativen regulator, to se pravi: znanstvena teorija, ki gotovo nasprotuje definirani verski resnici, je gotovo zmotna. Kje tiči zmota, naj iščejo zadevni strokovnjaki; jo bodo že našli. Ni treba, da jo iščejo teologi kot taki. 7. Sedanji razvoj tega novega razmerja In zdaj naj sledi še zaključna beseda. Galilejev proces bi se v naših dneh ne mogel ponoviti, pa tudi v bodoče si ga ne moremo misliti. In to iz več razlogov. Razmerje med vero in znanostjo je od strani Cerkve dokončno izčiščeno. Prvi vatikanski cerkveni zbor je v seji 24. aprila 1. 1870 pod naslovom »O veri in razumu« izdal važen odlok, katerega glavne misli so sledeče: Človeški rod ima dvojni vir spoznanja resnice: naravni razum in vero v božje razodetje. Med vero in razumom ne more biti pravega nesoglasja. Isti Bog nara- gane, da vzplaka: Ah, tukaj je maj! MIRKO MAZORA 9om lad Povsod, še v korenine v zemlji presekane tople moči so udrle: Ne bodo umrle ... Spomin sladke sreče že pokopan spet plane na dan: Bilo je tedaj! Celo siromaka, — slep je in gluh — reč, ki je nekaj resnic naravnost razodel, je tudi prižgal luč razuma, da človek išče in najde resnico. Božja resnica ne more nikdar nasprotovati resnici, ki jo je našel človek z naravno lučjo razuma. Navidezna nesoglasja izvirajo odtod, ker se ali verske resnice napak tolmačijo ali pa se neutemeljena naziranja proglašajo kot trdni znanstveni izsledki. Cerkev zavrača samo tiste trditve svetne znanosti, ki nasprotujejo določenim verskim resnicam. Pa ne le, da ne more biti pravega nesoglasja med vero in razumom, marveč se ta dva spoznavna vira med seboj podpirata. Svetne vede lahko pomagajo veri in bogoslovnemu študiju. Od druge strani pa tudi luč vere obvaruje človeški razum, da ne zaide v pogubne zmote. Cerkev visoko ceni napredek svetnih ved in jim pušča polno prostost, naj vsaka deluje v svojem področju in po svojih metodah. Odklanja samo, da bi se preko mej svojega področja vtikale v zadeve vere in morale ter učile protiverske zmote. To je kratka vsebina zadevnega kon-cilskega odloka. Ves verni, pa tudi ves znanstveni svet je lahko hvaležen Cerkvi za tako stvarne in jasne besede. In niso bile brez uspeha. Počasi smo prišli do bolj znosnega sožitja med svetnimi vedami in verskim naukom katoliške Cerkve. Naravoslovne vede so dosegle čudovit razmah in napredek, a prav s tem napredkom stopajo pred vedno nove skrivnosti fizičnega, kemičnega in biološkega reda, ki se brez priznanja nadsvetnega reditelja ne morejo raztolmačiti. Zato so pravi znanstveniki danes bolj pohlevni in bolj verni. Tisto nekdanje tako ponosno in kričavo teoretično bogotajstvo in smešenje vsega nadnaravnega je že skoro izven mode. In to, kar je nemoderno in nazadnjaško, to so privzele nekatere državne tvorbe za nekako ustavno podlago ter se državljani uradno uče, da ni Boga in da je vera prazna izmišljotina. To nazadnjaštvo se končno izživlja v ljudskih masah kot praktični materializem. Tu pa ne gre več za konflikt med vero in znanostjo, ampak za upor človeške slabosti in človeške zlobe proti moral- nemu redu, upor, ki ga more premagati le usmiljeni Bog. Prirodoslovne in druge svetne vede so v zadnjih desetletjih mnogo koristile bogoslovnemu študiju in vero podprle. Starinoslovna raziskovanja na Vzhodu ter globlje prodiranje v semitske jezike in zadevne literature, vse to je omogočilo sedanji napredek svetopisemske stroke. Zvezdoznanstvo, fizika, kemija in biologija (nauk o življenju), te vede so nam pokazale božjo veličino in božjo modrost v novi, naravnost pretresljivi luči. Velik in moder je Stvarnik med milijardami gorečih svetov, a velik in moder tudi v atomu, kjer okoli jedra krožijo elektroni v prostoru, ki je manjši kot milijardni del milimetra. Od druge strani kaže pa katoliška Cerkev zanimanje za svetne vede in jih visoko ceni. Sveta Stolica je obdana od uglednega zbora strokovnjakov prirodoslovnih ved. Pij XI. je leta 1936 ta zbor na novo organiziral pod imenom »Papeževa akademija znanosti«. Ta akademija šteje 70 članov iz raznih narodov, ima svoj sedež v Rimu in tam tudi vsa sredstva za znanstvena raziskovanja. Zastopana so tam vsa področja človeškega znanja, od teoretične matematike do praktične elektrotehnike. Dalje ima papež v Castelgan-dolfu astrofizikalni zavod, ki uživa velik ugled v astronomskem svetu. Pa tudi katoliške univerze, po krščanskih in nekrščanskih deželah, resno tekmujejo z državnimi šolami in jih v marsičem še prekašajo. In vedno ima Cerkev v vrstah svoje duhovščine tudi prvovrstne strokovnjake v svetnih vedah, može, ki jih znanstveni svet spoštuje in upošteva. Vendar je še bolj dragoceno, kar je Cerkev storila v blagor človeštva na polju socialne pravičnosti in družabne morale. Nobena državna oblast, nobena politična stranka, nobena mednarodna organizacija ni izdala tako temeljitih smernic za rešitev socialnih problemov, kakor jih nudi Cerkev v svojih socialnih okrožnicah, od »Rerum novarum« iz leta 1891 do »Pacem in terris« Janeza XXIII. In če se je položaj delav- skih slojev v zadnjih desetletjih dosti zboljšal, ne bi smeli pozabiti, da slone sindikati ter bolniška in starostna zavarovanja na zamisli velikega sociologa Leona XIII. Usodna poguba pa preti zdaj človeškemu rodu od praktičnega materializma, ki skruni svetost zakonske zveze ter uči ali vsaj dopušča umor sadov materinega telesa. Tu je katoliška Cerkev danes še edina instanca, ki neomajno brani nerazdružljivost zakonske zveze in obsoja splav v vsakem primeru kot zločin. Tako nam torej sveti dvojna luč: sveta vera in človeška znanost. Dva velika božja darova sta to; prvi je nezmotljiv, drugi je v prijateljskem varstvu nezmotljivega. Kadar imamo bolnika v hiši — najsi je odrasel ali otrok — nam spravi iz tira celotni hišni red in pripravi gospodinji kopico izrednega dela. Poleg postrežbe, ki že sama vzame toliko časa, je potrebrio marsikateremu bolniku še posebej kuhati. Končno moramo bolnika, ki leži v postelji negovati in ga tudi nekoliko zabavati. Prijetno razpoloženje je namreč tudi važen či-nitelj, za hitrejše okrevanje. Otroci bi pa sploh najraje tiščali mamico ob sebi; kar neprestano naj bi sedela ob njihovi posteljici, jim kaj citata in pripovedovala pravljice ali pa se igrala Z njimi. O, potem bi mali tiran že mirno ležal! Res ni lahka naloga zadovoljiti bolnikove želje v skladu z zdravnikovimi navodili in časom, ki ga imamo na razpolago. Pravilni prijemi, mirno in vedro negovanje vselej ugodno in pomirjevalno vptivajo na bolnika, ki jih bo hvaležno sprejel; obratno pa spravljata bolnika nervozno hlastanje, negotovost in okornost pri postrežbi v slabo voljo in raz-dražljivost. Razburljive novice in brezkončno razpravljanje tudi škodljivo vplivajo in zato ne spadajo v bolniško sobo. Važna naloga bdlniške negovavke je predvsem točna in vestna izvršitev vsakega zdravnikovega predpisa in pa higiensko vzdrževanje reda v bolniški sobi, posebno še bolnikove postelje. Zelo je primerno da je — posebno še pri daljši ali težji bolezni — postelja dostopna od dveh strani, to je odmaknjena od sten."Rjuhe na vseh štirih straneh zvežemo k postelji, da se ne morejo odvihati in delati gub, ki bi bolnika tiščale. Bolniku, ki ne sme vstajati iz postelje vstavljamo posebne, ne preširoke prečne rjuhe. To moramo delati zelo spretno in hitro, da bolnika preveč ne utrudimo. Bolnika prevalimo na rob postelje in potisnemo pod njega tako prečno rjuho; potem ga spet prevalimo in nategnemo in pritrdimo rjuho še na drugi strani postelje. Telesno temperaturo merimo vedno pred jedjo. Bolniku vtaknemo toplomer pod pazduho in ga pustimo tako od pet do deset minut. Malim otrokom merimo temperaturo v črevesu. Za tak primer dobro očistimo termometer in ga namažemo z oljem. Pri dojenčku opravimo to zadevo tako, da trki dvignemo nožice in previdno vložimo termometer. Seveda držimo otrokove nožice ves čas merjenja. — Malo večje otroke pa položimo na stran, da lahko vstavimo termometer v črevo. Ako je bolezen daljša in je predpisano merjenje, si pripravimo posebno tabelo, na katero redno zaznamujemo temperaturo. Pred uporabo moramo toplomer vsakokrat stresti, da ga potisnemo pod 36 stopinj. Zapomniti pa si moramo, da ne smemo nikoli stresti toplomera, dokler je še gorak od telesne toplote. Klistir pripravimo iz mlačne vode ali kami-ličnega čaja. Za odraslega potrebujemo liter do liter in pol tekočine. Za otroke nekako pol litra. Za oljnate klistirje vzamemo četrt litra nekoliko pogretega zanesljivega čistega olivnega olja. Mnogim otrokom je grgranje sitno težka stvar. Zato naj se otroci že v rani mladosti priuče rednemu grgranju, ki je zelo koristno. K oskrbi bolniške sobe spada seveda skrajna čistost in pridno zračenje. V pogosto prezračeni sobi bo bolniku prijetneje: lažje bo dihal in mirneje spal. Nočno posodo ali pljuvalnik moramo po uporabi nemudoma odnesti iz sobe in očistiti. Tudi vsako brezpotrebno ropotanje, posebno še brezobzirno loputanje z vrati in okni, vsako kričanje in preglasno gcn>orjenje mora prenehati. Bolnik potrebuje veliko miru in vse tako ga brez potrebe razburja. In še zadnje opozorilo: Zdravil ne smemo nikoli puščati na ntestu, ki je dosegljivo otrokovim rokam. Večji junak je, kdor sebe premaga, kakor tisti, ki premaga največje trdnjave; više se krepost ne more povzpeti. MARTIN JEVNIKAR Ni Shakespeare 400-letniea rojstva Letos proslavlja ves svet 400-letnico rojstva največjega svetovnega dramatika Williama Shakespeara. Rodil se je 1. 1564 v Stratford-on-Avon v družini bogatega posestnika, ki je bil član ceha strojarjev kož in rokavičarjev. Bil je tako ugleden, da so ga 1. 1568 izvolili za župana. William je bil tretji izmed osmih otrok in je študiral v domačem mestu. Ko pa je oče izgubil premoženje, je moral zapustiti šolo in začeti delati. Leta 1582 se je poročil in imel troje otrok; tri leta pozneje je odšel v London, kjer je živel kot dramatik in igravec. Ker je bil sposoben in podjeten, si je ustanovil lastno igralsko družino, z njo potoval po Angliji, zanjo pisal igre in si pridobil tak ugled, da so ga imenovali za ravnatelja dvornega gledališča. Bil je tudi solastnik gledališč Globe in Blackfriar Thea-ter. Leta 1610 se je umaknil v rojstno mesto, si kupil posestvo in tu 1. 1616 umrl. O Shakespearovem življenju je znanega zelo malo; nekateri celo dvomijo, da je sploh živel, nekaj podobnega kot za Homerja. Vendar pa ni toliko važno njegovo življenje kot delo, ki je ostalo in priča o njegovi veličini. Poleg iger je napisal tudi dve pesnitvi: Venera in Adonis ter Lulcrecijin rop in 154 sonetov. Shakespeare je napisal 36 dram, ki jih lahko razdelimo v tri velike skupine. V prvo skupino spadajo tako imenovane historije ali kraljevske drame, s katerimi je začel in so nastale od leta 1590 do 1600. Teh dram je deset in pokrivajo dobo angleške zgodovine, ki sega od kralja Ivana do Henrika VIII. Razen dram Kralj Ivan in Henrik VIII. sestavlja ostalih osem dve skupini po štiri drame; prva skupina obsega vojno med dvema rožama, med rodbino Lancaster (rdeča roža) in rodbino York (bela roža), ki je trajala od 1455 do 1485; to skupino sestavljata: Henrik VI. v treh delih in Rihard III. V drugi skupini so: Rihard II., Henrik IV. v dveh delih in Henrik V. Nanašajo se na drugo obdobje stoletne vojne (konec XIV. in začetek XV. stoletja). Vsi ti kralji so srednjeveški vladarji Anglije, eni svetniški, drugi pravi lopovi, izdajavci in izdanci, šibki zaradi premoči podložnikov ali sorodnikov, tirani, ki se jih vsi boje in jih sovražijo, zmagovavci ali premaganci, skratka, živi ljudje z vrlinami in napakami, iztrgani iz kraljevih palač in postavljeni na oder taki, kot so v resnici bili. V drugo skupino spadajo komedije, izmed katerih so najbolj znane: Kome- dija zmešnjav, Ukročena trmoglavka, Dva gospoda iz Verone, Sen kresne noči, Beneški trgovec, Mnogo hrupa za nič, Kakor vam drago, Kar hočete, Vesele žene windsorske in druge. V tretji skupini so tragedije, ki so nastale večinoma po letu 1600, in sicer: Titus Andronicus, Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, Antonij in Kleopatra, Korio-lan ... Čeprav je Shakespeare napisal 36 del, se ljudje v njih ne ponavljajo, kajti vsakdo ima svoje posebnosti, dobre in slabe, vsakdo svoja nagnjenja, svoj značaj, svojo življenjsko pot in cilj, ki ga skuša na vse načine doseči, svojo življenjsko usodo. Zato so njegovi junaki večno živi in sodobni, nikoli ne morejo zastareti, ker so vzeti iz življenja. In še nekaj je pri njegovih ljudeh zanimivo: Shakespeare ne pozna odpuščanja, zato je v njegovih dramah na koncu toliko smrti, in to vedno nasilnih, kazenskih; najmanjša krivica se kaznuje s smrtjo! Šele ko so vsi grehi maščevani, vse krivice in nasilja odstranjena, nastopi novo življenje, lepše in poštenejše od prejšnjega, katerega nosivci pa so seveda novi, nepokvarjeni ljudje. Najlepše je izražen večni božji in človeški zakon, da prejme vsak greh kazen, v tragediji Hamlet. Tu je na koncu skoraj vse mrtvo: kralj in kraljica sta morivca, zato padeta; Polonij je spletkaril, Ofelija se je dala uporabiti za skušan je Hamleta, njen brat Laertes je pustil zastrupiti meč za dvoboj s Hamletom, zato so vsi umrli. Tudi Hamlet je moral propasti: tragična krivda je njegova neodločnost, ki je kriva Polonijeve smrti in Ofeliji-nega trpljenja. Toda ta greh še ni najhujši, saj ju je uničil le telesno, pri kralju pa je hotel poseči v božje sklepe in mu uničiti tudi dušo. Rekel je, da ga ne bo ubil, tedaj ko bo molil, ampak ko bo v cvetu grehov. Shakespeare je reformiral tudi oder. Ker so njegove drame zelo razgibane in ker nastopa cela množica oseb in istočasno na več krajih, je rešil vpra- šanje prostora tako, da je vpeljal trojni oder, enega vrh drugega. Ker je bilo pri tem načinu težko uporabljati kulise, jih je odpravil in samo nakazal. Če je bilo npr. treba pokazati gozd, je postavil eno samo drevo in nanj obesil tablico z napisom: »To je gozd.« To je bilo mogoče samo zato, ker so Shakespearove igre vsebinsko in oblikovno tako močne, da ne potrebujejo nobenega okvira, ki bi jim pomagal do u-speha. Problemi in značaji nastopajočih oseb so tako močni, da sami od sebe pritegnejo gledavca in ga ves čas drže v taki napetosti, da ne potrebuje zunanjih pripomočkov, da bi se zbral in poglobil. Shakespeare ni bil samo izredno dramatsko nadarjen, ampak je tudi temeljito poznal življenje in človeka. Bil je globok mislec in je tako dobro poznal vse kotičke človekove duše, da mu ni ušel najmanjši gibljaj ali dih. O svojih igrah pravi sam, da so kot ogledalo, v katerem vidi človek svoj obraz, doba pa svojo resnično podobo. V njih ima tudi polno bistroumnih izrekov, ki so kot pregovori prešli v mednarodno kulturo; npr.: Svet je prišel iz tira in gorje mi, jaz sem poklican, da ga uravnam . . . Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje . .. Dejanja zla človeka prežive, dobrina često se s kostmi pokoplje ... Snov je zajemal iz domače zgodovine, iz rimske, najpogosteje pa iz italijanske. Shakespeare je med Slovenci tako znan, kakor da bi bil pravi Slovenec; že davno je dobil domovinsko pravico na slovenskih odrih, mestnih in vaških. Skoraj vsa njegova dela so že poslovenjena; dve drami je prevedel Ivan Cankar, največ pa Oton Župančič; zadnje čase nadaljuje njegovo delo Matej Bor. ..........IIIIIIIHIHIIIIIII..................................................milil.....IIINIIIIIIIIIII......III Najprej postaneš mlačen, nato dvomiš, potem ugovarjaš, mrziš in smešiš: polovičarsko razmišljanje te privede k vragu, temeljito k Bogu. (F. W. Weber) ......................................................................................................................i Msgr. R. KUNEC Važna dela v štandreški župniji V Štandrežu, največji slovenski župniji na Goriškem, tihoma in neopazno potekajo važna dela: dekanijska cerkev sv. Andreja ap. se pod veščo roko akad. slikarja Toneta Kralja razvija v svetišče izredne umetniške lepote, ob cerkvi raste nov kulturni dom, dostojen sedež vsega verskega in prosvetnega življenja. Že v sivi davnini, ko je sedanji Štandrež cerkveno spadal pod goriško mestno župnijo sv. Hilarija in Tacijana, je stala sredi polja skromna cerkev, posvečena sv. Andreju ap., ki je dala ime naselju. Iz zapisnikov kanoničnega procesa za ustanovitev goriške nadško- fije iz leta 1588 izhaja, da je bila cerkev dokaj bogata. Njeno premoženje so upravljali domači cerkveni ključarji, dušnopastirsko oskrbo pa je nudil e-den izmed trinajstih kaplanov arhidia-konske župnije sv. Hilarija v Gorici. Na pobudo kaplana Blaža Cotiča, ožjega rojaka, so leta 1663 porušili prvotno cerkev in na njenem mestu zgradili dokaj večjo cerkev sv. Andreja, ki je ostala še nadalje podružnica goriške mestne župnije. V cerkvi so bili poleg glavnega oltarja sv. Andreja še štirje stranski oltarji, posvečeni sv. Florijanu, sv. Ulrihu, sv. Gotardu in sv. Antonu Pa-dovanskemu. Opravilnik (katapan) go- ŠTANDREŽ: cerkev sv. Andreja riške stolnice iz leta 1706 določa, kako naj se na godove vseh teh svetnikov vršijo procesije k »starodavni cerkvi sv. Andreja«. Naselje se je sčasoma tako razširilo, da je nadškof Rudolf Edling leta 1780 ustanovil v Štandrežu lokalno kaplani-jo s stalno nameščenim duhovnikom. Prvi lokalni kaplan je bil Ivan Kulot (1778-1801), rojen leta 1747 pri Sv. Roku v Gorici. Kaplan Kulot je leta 1785 začel pisati matične knjige, dragocen krajevni zgodovinski vir. Štandrež se je vedno bolj razvijal. Nadškof Andrej Gollmayr je leta 1863 povišal lokalno kaplanijo v vikariat, ki pa je ostal še vedno odvisen od goriške stolne cerkve. Leta 1894 je Štandrež postal kuracija. Od leta 1908 dalje je občinsko starešinstvo v Štandrežu ponovno prosilo nadškofijo, naj izloči Štandrež iz stolniške župnije in mu prizna značaj samostojne župnije. Zaradi prve svetovne vojne se je zadeva zataknila, tako da je komaj leta 1924 nadškof Sede j ustanovil samostojno župnijo v Štandrežu. Po drugi svetovni vojni, leta 1947, je nadškof .Karel Mar-gotti združil v Italiji ostale slovenske duhovnije goriškega predela v posebno slovensko dekani j o s sedežem v Štandrežu. Prvi štandreški dekan je bil msgr. Lojze Novak. Ko so zgradili južno železnico, je Štandrež zadihal zelo na široko. V 30 letih se je število prebivavcev podvojilo. Leta 1910 je bilo že kakih dva tisoč duš. Nastale so nove dušnopastir-ske potrebe. Cerkev iz leta 1663 je postala zato premajhna. Podjetni ku-rat Josip Kosovel je uspel, da so jo podrli in na istem prostoru zgradili leta 1900 sedanjo veličastno cerkev v renesančnem slogu: dolga je 36 m, široka 11 m, visoka 18 m. Zvonik je visok 46 m. Cerkev je posvetil kard. Jakob Missia. Med prvo svetovno vojno je bila cerkev težko poškodovana, a kaj kmalu so jo obnovili, tako da jo je nadškof Sedej dne 29. junija 1923 lahko nanovo posvetil. Glavni trud je spet nosil župnik Kosovel, ki je tako dejansko dvakratno zidal cerkev v Štandre- Tone Kralj: Jezus, dobri Pastir žu, za kar je upravičeno užival med Štandrežci, med katerimi je preživel 53 let, visoko spoštovanje. štandreška cerkev je bila veličastna stavba, arhitektonsko zelo mogočna in impozantna, sicer pa hudo mrzla, ne-akustična, z občutno previsokim svodom, tako da se je človek v njej kar izgubil in da se ni dobro počutil. Zanemarjene stene in previsoki strop so vplivali na človeka naravnost porazno. Zato pa so zadnji dušni pastirji, in zlasti agilni dekan Josip žorž, storili vse, da bi cerkev bila bolj privlačna in da bi primerneje ustrezala sodobnim zahtevam. Z najmodernejšimi tehničnimi pripomočki so izvedli različna pomembna dela: v vse prostore so pod ometom napeljali primerno električno razsvetljavo; cerkev so moderno ozvo-čili in opremili s centralno kurjavo za ogrevanje, na zvonik so nastavili novo, električno uro in uredili zvonove na električni pogon. Končno so se začela Tone Kralj: Kristusov vnebohod dela za preslikanje cerkve in za zgradbo župnijske dvorane. Akad. slikar Tone Kralj je pristal, da poslika cerkev. Ogromni cerkveni prostor je miselno razdelil v dvojno nadstropje: spodnji del, prvenstveno funkcionalnega značaja, naj služi z razporedbo oltarjev, postaj križevega pota, krstilnika, spovednic itd. verskemu izživljanju; gorenji del, monumen-talnega značaja, naj z zgoščeno versko problematiko in umetniško silo slik, simbolov in okraskov budi v vernikih globino duhovnega doživljanja in zares iskreno in prisrčno versko čustvovanje. Predvsem je umetnik na res mojstrski način izkoristil vse arhitektonske elemente: pilastre, polstebre in rebrov-je, na katerih je tako bogata cerkvena stavba, ko je s toplimi in umerjenimi barvami podčrtal njihove značilne poteze, a hkrati uokviril slikarsko polje, ki naj služi za podlago monumentalnim podobam, simboličnim skupinam in o-kraskom. V zares blestečem prezbiteriju nad črno maso oltarja dominira veličastna slika Kristusovega vnebohoda, ki veže oltar in sploh ves stavbni prostor s stropom vred v strjeno in zaključeno enoto, tako da je docela izginil prejšnji vtis previsoke cerkvene zgradbe in lastne majhnosti. Zmagoslavni Zveličar kipi sredi venca svetlih oblakov v višave, v podnožju mu stojita dva belo oblečena angela, ki živahno ogovarjata v oblake strmečo skupino apostolov, iz katere izstopata, proti cerkveni ladji obrnjena, lika sv. Andreja apostola in Matere božje. Ob straneh oltarja, nad zakristijskimi vrati, stojita sliki Marijinega oznanjenja in Jezusovega vstajenja. Nad obhajilno mizo se vzpenja mogočni slavolok, ki je obrobljen s pasom izredno prikupnih dvainštiridese-tih angelskih glavic. Na slovolokovih opornih stenah sta umeščeni monumen-talni stvaritvi sv. Cirila in Metoda na levi in sv. Mohorja in Fortunata na desni strani. V podstavku podobe sv. Cirila in Metoda sta upodobljena dva angela, ki nosita v rokah simbolično prikazano misijonsko in prosvetno delo slovanskih apostolov. V podstavku podobe sv. Mohorja in Fortunata sta prav-tako dva angela, ki s palmovimi vejami in s sliko oglejske bazilike, katere držita v rokah, nazorno prikazujeta mučeni-ško smrt ustanoviteljev oglejskega patriarhata. V levi stranski Marijini kapeli stoji zelo mila in lepa podoba Matere božje z Detetom v naročju. Z nogo tre glavo kači, ki se ovija okoli zemeljske oble. Marijo obkrožajo angelski zbori, k njenemu vznožju pa z vseh strani hitijo otročiči s šopki rož. V desni stranski kapeli Srca Jezusovega je upodobljen dobri Pastir, ki čuva nad čredo ovac, katero preganjajo v ovčja oblačila odeti volkovi. Umetnik je obogatil tudi cerkveni strop in stene z nekaterimi slikami: čisto na sredini so upodobljeni simboli štirih evangelistov, naokrog pa tri dvojice angelov s simboli treh božjih čednosti in evharistični ponazoritvi ribe s kruhom in pelikana z mladiči. Levo pod korom je nameščeno pomembno Kraljevo delo: triptih sv. Antona Padovanskega, ki je bil razstavljen in upravičeno zelo občudovan na mednarodni umetniški razstavi v Pa-dovi leta 1963. Treba bo še veliko časa, predno bo slikar Tone Kralj dokončal svoje delo v štandreški cerkvi, toda umetnine, ki jih je že ustvaril, zatrdno napovedujejo, da bo to njegov največji umetniški spomenik na Primorskem. V senci štandreške dekanijske cerkve raste kulturni dom, ki bo imel poleg župnijske dvorane še prostore za verski pouk, za pevski zbor in za sedež ostalih župnijskih organizacij. Načrt za stavbo je naredil arhitekt Marij Ba-resi, gradbena dela pa vrši podjetje Vidoz iz Ločnika. Štandrežci so lahko ponosni na svoje versko središče. Kot so se njihovi očetje odlikovali po verski vnemi in po zvestobi Bogu in domači cerkvi, tako naj se tudi oni odlikujejo po zvestobi Bogu in narodu. Dejstvo, da živijo v največji slovenski župniji na Goriškem, ki je sedež slovenskega dekanata sv. Andreja, jih obvezuje, da so v zgled in v spodbudo celotni naši slovenski manjšini v Italiji. 11 m 1111111 m 11111111111 m h i m 111 m i m lin Skrbi, da ti bo duša taka, da more vedno želeti božje bivanje, pa ne boš o tem bivanju nikoli dvomil. (Rousseau) * Vara se, kdor misli, da bo kot mož močan značaj, če je bil kot fant slaboten. II I I I I I I II I I I I I I I 1 ! I I I II 1 I I I I I I I I I I I I II I I I II I II MARTIN JEVNIKAR KSAVERMEŠKO V soboto, 11. januarja 1964 je malo pred polnočjo v bolnišnici v Slovenj Gradcu umrl starosta slovenskih pisateljev Ksaver Meško. Z njegovo smrtjo se je zaključila dolga vrsta pomembnih pesnikov in pisateljev duhovnikov, ki so od prvih začetkov do danes usmerjali in vodili slovenski narod po verski in kulturni poti med izobražene evropske narode. Meškov pomen pa je še toliko večji, ker je že kot dijak nižje gimnazije v Ptuju sklenil, da bo deloval v krajih, ki so bili narodnostno najbolj izpostavljeni. Zato je desetletja deloval med koroškimi Slovenci in jih narodnostno, kulturno in versko dvigal in bodril. Njegovo življenjsko vodilo je bilo : »V dnevih nesreče in bede, v dnevih, ko mi tare dušo obup, si mi edina opora, edina tolažba ti, ljubezen do svete naše domovine, ljubezen do rodne grude . ..« Zaradi tega delovanja je imel težko in razburkano življenje. Rodil se je 28. oktobra 1874 v Ključarovcih pri Sv. Tomažu nad Ormožem. Nižjo gimnazijo je dovršil v Ptuju, višjo v Celju, bogoslovje v Mariboru in Celovcu, kjer je bil posvečen v duhovnika leta 1898. Odslej je do konca prve svetovne vojne deloval na Koroškem: Škocijan ob Klopinjskem jezeru, Žabnice s Sv. Vi-šarjami, Kneža nad Feldkirchnom, Gre-binjski klošter nad Velikovcem, Št. Danijel nad Prevaljami, od 1906 do 1919 župnik pri Mariji na Zilji pri Beljaku. Na vseh teh postajah je Meško delal z vsemi močmi za svoje farane, zato so ga ljudje tudi cenili, kakor je ugotovil Izidor Cankar, ko ga je obiskal. Takole začenja svoj obisk pri Mešku: »„Jaz hodim ob nedeljah k Devici Mariji na Žili k maši, ker je tam slovenska pridiga," mi je dejala moja sopotnica, ko se je vlak ustavljal pred Beljakom, in je še pristavila: „0, Meško je prijazen in tudi boguslužen gospod!"« Če so ga na eni strani rojaki ljubili, so ga na drugi narodni nestrpneži sovražili do take mere, da so ga dejansko napadli, kakor je sam zapisal: »Da, v bližini Doline, med Grabštanjem in Tinjami so navalili name narodni nestrpneži, sovražniki slovenske besede. Moral sem tedaj v slovenjgraško bolnišnico. Še hujša zame je bila seveda ječa v Beljaku.« Iz ječe je 5. januarja 1919 zbežal preko Karavank v Slovenijo, ker je bilo njegovo življenje v nevarnosti. Dne 1. avgusta 1921 je dobil župnijo Sele pri Slovenj Gradcu in na tem mestu ostal do smrti. Le med drugo svetovno vojno so ga Nemci spet pregnali, in sicer v Srbijo, od koder se je počasi prebil do Stične na Dolenjskem, kjer je v samostanu počakal na konec vojne. Po zadnji vojni ga je zaradi pomanjkanja duhovnikov čakalo podvojeno delo: »Sem star mož, 80 let, v službi kot župnik in dekan, moram pomagati še na sosednjih župnijah, je pomanjkanje duhovnikov.« Tedaj mu je začelo nagajati tudi srce in nekoč je skoraj zmrznil v snegu, ker se je onesvestil. Najhujše pa je bilo, ko je 1. 1961 padel v zakristiji in si zlomil nogo v kolku. Moral je za dalj časa v slovenjgraško bolnišnico, kjer so se zdravniki zelo potrudili, a ga niso več mogli spraviti na noge. Ko se je vrnil domov, so ga vsako jutro dvignili iz postelje in ga posadili v voziček, kjer je ostajal ves dan do noči, ko so ga spet položili v posteljo. Dobil je dovoljenje, da je maševal sede v sobi, ki so jo spremenili v kapelico, kamor so med tednom zahajali tudi verniki. Ob nedeljah pa so mu ljudje pomagali v cerkev, kjer je spovedoval, maševal, pridigal, krščeval in poročal, vse na vozičku! Pri tem pa je še slabo videl, ker mu je rasla mrena na obeh očesih. A kljub temu je bil kar dobre volje in pisal do zadnjega, sprejemal obiske, odgovarjal na pisma in maševal do dva dni pred smrtjo, ko so ga prepeljali v bolnišnico. Pokopali so ga na Selah, kakor je sam želel, in pogreba se je udeležilo na tisoče ljudi in 115 duhovnikov in bogoslovcev pod vodstvom mariborskega škofa. Meško je začel pisati že v gimnaziji pesmi in prozo, kar je gojil pozneje do smrti, nad 70 let. Njegovih spisov je toliko, da sploh še nimamo pregleda nad njimi. V glavnih obrisih razpada njegovo delo v romane, črtice, igre, mladinske spise in pesmi. Prvi roman je napisal kot bogoslo-vec in ima naslov Kam plovemo? Snov zanj je dobil v Ptuju, Celju in Ormožu, kjer je v mladosti opazoval pogubni vpliv modernih idej na moralno življenje meščanov. Za podlago je vzel zakon med zdravnikom in ugledno meščanko, katero pa razmere zmešajo, da zapusti moža in umrje kot zapuščena sirota. Pisatelj se izprašuje, kam plovemo, kdo je kriv ženinega padca. In njegov odgovor je: »Krivda zadeva družbo, v kateri sta živela on in njegova žena .. . Kakor divji orkan brni čez celo to družbo mogočni tok onih modernih idej, ki v svojem znotra-njem, pravem bistvu niso nič drugega kakor povsem navadne, vsakdanje kon-vencionalne laži...« Pripovedna tehnika je naturalistična, vendar psihološko poglobljena, čeprav včasih premalo u-temeljena. Drugi Meškov roman je Na Poljani, najdaljše njegovo delo, posvečeno domovini. Napisal ga je kot odgovor Cankarjevemu romanu Na klancu, kjer je Cankar zapisal, da prebiva ves slovenski narod na klancu siromakov in da so že ob rojstvu vsi, ki se rode na klancu, obsojeni. Meško je hotel dokazati, da to ne drži; ljubezen je močnejša kakor sovraštvo, propade samo tisti, ki ne ljubi doma — domovine. Ta ideja temelji na dveh posestvih, na Trati in Dolinarjevini. Tratnik ne ljubi doma, prav tako ne njegova sinova, vsi trije se predajajo pijači in drugim napakam, zato Trata propade. Kupita jo bivši pastir Nande, ki tudi v tujini ni pozabil doma, in najmlajša Tratnikova hči Tinka, ki se je poročila z Nandetom. Tudi pri Dolinarjevih so doživljali nesreče, a ker so vedno ljubili dom in skrbeli zanj, so se rešili vseh težav in pomagali še Tratnikovim, čeprav so bili razmeroma siromašni. — V romanu je Meško upodobil na ozadju realnega vaškega življenja kolektivno sliko slovenskega narodnega življenja, simbolično podobo »domovine, s sladkostjo in bridkostjo ljubljene«. Zgodba je prepletena s prebujno simboliko in tudi osebe so nekoliko preveč ostro ločene v dobre in slabe. Najmočnejši je Meško v črticah, v katerih je istočasno kot Cankar ustvaril lirično razpoloženje ob naslonitvi na realen dogodek ali naravo. Meško-vih črtic je več knjig, raztresene so po revijah, Koledarjih MD in drugod, toda najboljše so v knjigah Ob tihih večerih in Mir božji. Vsi dogodki so rahli, ko- MIRKO MAZORA Y okovih sedanjosti Moj čas nemirni, ves sem v tebi zbegan, moj duh kot lastovka, ki plaka, išče, — njen domek je zasulo pogorišče — izpahnjen svet boleč, s teboj sem skregan. Odtod jaz k sončni sreči moram nekam: Tja k tistemu ognjišču pri očetu, na senožetih h kopam, bajnem svetu, — v očeh otroška sanja — se zatekam. V prelestni raj boš, hrepenenje, uteklo? V zaletu silnem ptica trči v steklo, perot zlomljena, kljun ji krvavi. Pa tu ostanem, trd mejnik vse dni; bodoči čas naj s prostim v njem se stika in iskre v srcu kreše in potika. maj se dotikajo tal, povračajo se mu kot spomini ob »tihih in mirnih večerih, ko v prirodi božji skoraj ni slišati zvoka, ki bi motil misli naših duš«. Ob takih večerih se spominja nesrečnih ljudi, najpogosteje zapeljanih deklic, in oživlja njihove doživljaje, npr.: Ali niste nič molili zame?, Romanca o žalostnem jutru, Pozabljena, Na cesti, Človek, ki stoji ob grobovih in plaka... Mnoge črtice so tudi osebno izpovedne iz vseh let življenja, vse pa so podane v pravem pesniškem jeziku in z globokim človečanskim čustvom. Sem štejemo tudi celo knjigo črtic in legend o sv. Frančišku Asiškem, pa tudi o drugih svetnikih. Z igrami se je začel ukvarjati Meško že kot zrel pisatelj in v dveh je v ospredju vprašanje domovine, v tretji družine. V prvi, Na smrt obsojeni, se iz-prašuje, če so koroški Slovenci obsojeni na smrt, ker se njihovi narodni nasprotniki poslužujejo vseh sredstev, da bi jih onemogočili pri volitvah in sploh uničili. Slovenci se rešujejo samo z ljubeznijo do domovine, ki je v drami najvišja vrednota, narodnost pa isto kot nravnost. Ljubezen do domovine zahteva čistih dejanj in plemenitih žrtev, zato Slovenci ne morejo odgovarjati na nasilje s silo. Drama Mati je zrasla iz istih osnov kot roman Na Poljani, podobo domovine je pisatelj prenesel v družino, trpečo mater pa poveličal v simbol nesrečne in odpuščajoče domovine. Mater Strelčevo - Domovino so zapustili vsi otroci razen Tinke, a vsi so propadli, ker je tujina mačeha, Tinka pa je zrasla in se razcvela. Pri Hrastovih je močno naturalistična podoba kmečke družine, ki se je izkoreninila in izpridila. Očetov greh in njegova kri se maščujeta na otrocih, le na koncu sveti rahla lučka rešitve. Najboljše Meškovo dramsko delo pa je Henrik, gobavi vitez, božičen mi-sterij v štirih slikah. Henrik pripelje na grad siroto Blanko in odide na križarsko vojno, kjer se neleze gobavosti. V bolezni mu streže Blanka, ki poroma tudi v Rim peš zanj in toliko časa moli, da ga Kristus čudežno ozdravi; na koncu je poroka. Delo je polno sve-tonočne poezije (prva in zadnja slika se godita na sveti večer), jezik pesniški in umerjen, meditacija poglobljena, o-sebe žive, zgodba ganljivo-spodbudna. Za mladino je napisal Meško pet knjig Mladim srcem, Poljančevega Cencka in druge spise. Brez dvoma spada med najizrazitejše mladinske pripovednike v novejšem slovenskem slovstvu. Ustvaril je žive otroke v njihovem svetu in okolju, brez moraliziranja in sentimentalnosti, zato mladina njegove knjige še vedno rada prebira. Pesnil je vse življenje, a le 1. 1945 je izdal edino pesniško zbirko Iz srca in sveta. V pesmih je tak kot v črticah, nežen in mehak, razmišlja in se izpoveduje, predvsem pa je dober in člo-večanski. Največ Meškovih spisov je izšlo pri Mohorjevi družbi in pri Slovenski Matici. Mohorjeva družba je izdala po zadnji vojni pet zvezkov Meškovega Izbranega dela, ki ga je uredil prof. Viktor Smolej. Pisateljevanje je jemal kot zelo resno in odgovorno delo. O tem je povedal Izidorju Cankarju naslednje misli: »Pisateljski pot je trnjev. Če bi ga pričel še enkrat in bi ga poznal tako, kakor ga poznam sedaj, resnično, ne bi ga nastopil! Ker kaj čaka človeka na njem? Nešteto razočaranj, sitnosti, krivic in poniževanja. Naše delo je težko in ni nikakor šala. Mnogi mislijo, da pišemo za kratek čas in igraje. To je velika zmota ... Kaj neki imam od svojega dela? Slavo? Mene ni osrečila in mislim, da tudi drugih ni. Ali denar? Če povem, da sem pisal „Na Poljani" štiri leta in da sem dobil zanjo 820 K, lahko preračuni vsakdo sam naše sijajne honorarje.« Povedal je še, da je vsak rokopis prepisal petkrat ali šestkrat, zato so njegovi spisi tako izpiljeni, besede tako na mestu in žlahtne, da spada v tem pogledu med najbolj dovršene slovenske pisatelje. Skoraj vsi njegovi spisi so prevedeni v češčino, mnogi v nemščino in druge jezike. MARTIN JEVNIKAR OB 100-LETNICI MARIBORSKEGA PROGRAMA Slovenci so po tisoč letih prvič občutili rahel dih svobode marca 1848, ko je na Dunaju izbruhnila revolucija. Majali so se stebri avstrijske monarhije, Slovenci pa so priredili skromne demonstracije v Ljubljani, ki so se čez noč umirile; le Ižanci so napadli svoj grad in zažgali na dvorišču kres iz pohištva in urbarjev. Na marčno revolucijo Slovenci niso bili pripravljeni, ker v dobi absolutizma niso mogli izoblikovati enotnega političnega programa in ker je bilo premalo narodno zavednih izobražencev. Najbolj so razumeli svojo dobo Slovenci na Dunaju in v Gradcu. Dunajski Slovenci, skoraj sami akademiki, so se združili v društvu Slovenija in izvolili za predsednika dr. Frana Miklošiča. Izdelali so slovenski »minimalni program«, ki je obsegal štiri točke: 1. zedinjena Slovenija z zakonodajnim zborom v Ljubljani; 2. enakopravnost slovenščine v šoli in uradu; 3. slovensko vseučilišče v Ljubljani; 4. ločitev Avstrije od Frankfurta (v bistvu pomeni to zavrnitev misli o Veliki Nemčiji). Ta program so prinesli v Ljubljano tamkajšnjim voditeljem, da ga izroče cesarju. Zato je Bleiweis s posebnim odposlanstvom odšel do cesarja in mu razložil slovenske želje; cesar je v stiski vse obljubil, a ničesar izpolnil. Malo pozneje so ustanovili društvo Slovenija tudi graški Slovenci pod predsedstvom dr. Josipa Muršeca. Sestavili so slovenski »maksimalni program«, ki je obsegal dunajski program, zahteval pa je še združitev z avstrijskimi Hrvati in Srbi v eno upravno celoto. Po vseh večjih slovenskih krajih so tedaj začeli ustanavljati Slovenska društva, tako v Gorici, Trstu, Celju, Mariboru, Celovcu; najvažnejše pa je bilo v Ljubljani, kjer je bil za predsednika dr. Janez Bleiweis. Peter Kozler je izdelal zemljevid Zedinjene Slovenije, v Prago na slovanski kongres pa so poslali odposlanstvo petih mož pod vodstvom Stanka Vraza (junija 1848). Vraz ni imel političnih sposobnosti in tudi ne dovolj slovenske zavesti, zato v Pragi sploh ni prišel do besede, še manj pa njegovi spremljevavci. Počasi si je Avstrija opomogla, cesar je odstopil in zavladal je mladi Franc Jožef. Ta je preklical vse obljube svojega prednika in 7. marca 1849 razglasil oktroirano ustavo, s katero je uvedel centralizem in prikrit absolutizem. Po madžarskem porazu je ukinil 31. decembra 1851 ustavo in zavladal je brezdušni absolutizem, ki se imenuje po notranjem ministru Aleksandru Bachu »Bachov absolutizem«. Vlada je brezobzirno teptala narodne pravice, prepovedala liste in časopise, uvedla cenzuro, vpeljala nemščino kot učni jezik v gimnazijah, domače uradnike in profesorje pa pošiljala v tujino. Slovenci so obdržali le tri glasila, ki pa se niso smela ukvarjati z narodnimi in političnimi vprašanji. To so bile Slomškove Drobtinice, Bleiweisove Novice in Jeranova nabožna Zgodnja Danica. Največja kulturna pridobitev v tej dobi je bila ustanovitev Mohorjevega društva (pozneje Mohorjeve družbe) v Celovcu. Tudi »oktobrska diploma« (1860) in »februarski patent« (1861) nista uresničila Zedinjenje Slovenije. Ker se poslanci niso več upali boriti se zanjo, so se omejili v glavnem na boje za jezikovno enakopravnost slovenščine. Obenem so skušali zavedni Slovenci pritegniti v svoj krog tudi meščanstvo. Začeli so ustanavljati čitalnice, ki so širile narodno zavest s časopisi, knjigami in prireditvami (besede). Prvo čitalnico so odprli v začetku 1862 v Trstu, nato v Mariboru in Ljubljani; leta 1869 jih je bilo že 54. Pod češkim vplivom je nastal 1863 Južni Sokol, istega leta so začeli snovati Slovensko Matico, ki naj bi izdajala knjige za izobražence. Iz ljubljanske čitalnice je 1867 pognalo Dramatično društvo, ki naj bi prirejalo gledališke predstave. V začetku 60 let so odločali o slovenski politiki na Kranjskem: dr. Janez Blieweis, dr. Lovro Toman, dr. Et-bin Costa in Luka Svetec; na Koroškem: Andrej Einspieler; na Štajerskem : dr. Štefan Hočevar, Davorin Tr-stenjak, Matija Herman in dr. Matija Prelog; na Primorskem: Ivan Naber-goj, dr. Karel Lavrič, dr. Tonkli in Andrej Winkler. Z oktobrsko diplomo so dobili avstrijski narodi nazaj svoje ustavne pravice. Slovenci so kot svoje prvo dejanje sestavili spomenico z 20.000 podpisi in jo 1861 izročili ministrskemu predsedniku Schmerlingu. V njej so zahtevali: 1. osnovne šole morajo biti narodne, v srednjih in visokih šolah v slovenskih pokrajinah pa naj se uvede enakopravnost slovenskega, nemškega in italijanskega jezika; 2. uradništvo naj odgovarja na vloge v tistem jeziku, v katerem želijo ljudje odgovora; 3. ustanovi naj se slovenski uradni časnik; 4. zakoni naj se izdajajo v slovenskem jeziku ; 5. vse slovenske pokrajine naj se združijo v eno najvišje administrativno poglavarstvo. To je bil lep program, vendar bi ga kljub tolikim podpisom ne mogli izpeljati, čeprav bi vlada nanj pristala. Ljudje niso bili dovolj pripravljeni in ko se je vlada zaradi te spomenice obrnila na višje slovenske uradnike, ali bi se mogel uvesti slovenski uradni je- zik, jih je večina odgovorila z ne, ker niso slovenščine dovolj obvladali. Pri takih razmerah so takratni boljši duhovi spoznali, da ni dovolj stavljati vladi samo zahteve, ampak je najprej treba vcepiti narodno samozavest. O tem je pisal Levstik: »Nismo ga imeli, pa tudi še dolgo ne dobimo vobče narodnega ponosa, tako tudi nismo imeli trdnih narodnih želj in stanovitne narodne volje. Krotko molčali smo rod za rodom, in ako se nam je slabo godilo, dokler smo živeli, pričakovali smo zato večnega plačila v nebeškem kraljestvu. Molili smo Boga v narodnem jeziku, potlej pa menda —- čudežev čakali.« (Naprej, 1863, št. 8) Kako je bilo ljudstvo politično ne-zbujeno, je videti iz tega, da je bil pri deželnozborskih volitvah 1861 v docela slovenski Savinjski dolini izvoljen proti narodnemu kandidatu dr. Razlagu nemški graščak Reisinger. Dve leti pozneje je isti kandidat propadel v celjskih kmečkih občinah proti Nemcu Lichteneggerju. Leta 1861 so poslali na Dunaj kot slovenskega poslanca Karla Dežmana, ki je še istega leta uskočil med Nemce. Podoben primer se je ponovil leta 1867 z dr. Vinkom Klunom. Popolna apatija v narodnih stvareh se spozna tudi iz tega, da se je 1863 na celem Koroškem oglasila samo pliber-ška občina, da želi prejemati deželne zakone v slovenskem jeziku. Kljub tem neugodnim razmeram pa je ministrski predsednik Scmerling 17. marca 1862 izdal naredbo, da morajo sodišča s Slovenci obravnavati slovensko, pisati slovenske zapisnike in izdajati slovenske razsodbe. Poslovenile so se ljudske šole, nemščina se je poučevala od drugega razreda le kot predmet. V srednje šole se je najprej uvedla slovenščina kot predmet. Vlada sama je skrbela za izdajo učbenikov in 1865 je končno izšlo berilo za 8. gimnazijski razred! Zdaj so začeli Slovenci zahtevati naj se na gimnaziji poučujejo tudi drugi predmeti v slovenščini. Ko je prišel na vladno krmilo 1865 Belcredi, je bilo za to nekaj upanja. Ukazal je namreč vsem ravnateljem srednjih šol na Slovenskem, naj mu javijo knjige v slovenskem jeziku, ki so namenjene za srednje šole. Zaradi tega se je Bleiweis opogumil in s tovariši v deželnem zboru predlagal, naj se v osnovni šoli poučujejo vsi predmeti v slovenščini, le v 3. in 4. razredu tudi nemščina kot predmet; istotako naj se nekaj predmetov v srednjih šolah poučuje v slovenščini. Pri končni razpravi 12. februarja 1866 je predlog propadel s 13 glasovi proti 18. Proti so glasovali vsi uradniki med deželnimi poslanci in celo nekateri Slovenci. K tej seji je prinesel poslanec Anton Auersperg (kot pesnik se je podpisoval Anastasius Griin) dve slovenski učni knjigi in ironično zaklical: »Omnia mea mecum porto — vse svoje nosim s seboj«, kar so nemški časopisi izrabili in pisali, da je Auersperg prinesel v zbornico vso slovensko literaturo v žepnem robcu. Na vse slovenske pritožbe se je vlada držala Schmerlingove izjave z dne 19. junija 1861 poslancu Tomanu, da slovenski jezik še ni dovolj razvit za učne knjige in pouk; »Slovenci nimajo druge šolske knjige razen edinega katekizma, ki ga je tiskal neki Balz-nik( !)». Več upanja so dobili Slovenci, ko je zavladal Belcredi (27. julija 1865) in je ljubljanski občinski svet postal večinoma slovenski. Za župana so izvolili mladega dr. Etbina Costo in imenovali Belcredi j a za častnega meščana. Ko je župan Belcrediju izročal diplomo, je ta izjavil, da misli Njega Veličanstvo zatrdno »deželno avtonomijo vpeljati v življenje«. Da bi Slovencev razmere spet ne prehitele, so se politiki 24. septembra 1865 zbrali na Slomškovi proslavi v Mariboru in določili svoj državnopravni program, ki se po kraju sestanka imenuje Mariborski program. V Mariborskem programu so se Slovenci naslanjali na federaliste, ki so zahtevali razdelitev cesarstva na češko, gališko, ogrsko, nemško in hrvaško skupino. Ker za Slovence v teh zgodovinskih skupinah ni bilo prostora, so zahtevali združitev slovenskih dežel po prirodnem pravu v posebno notranjeavstrijsko skupino, ki bi jo sestavljale: Kranjska, Štajerska, Koroška in Primorska. Skupne zadeve bi urejal notranjeavstrijski zbor, o slovenskih narodnih zadevah in potrebah pa bi odločal narodni zbor slovenskih poslancev. Zahtevali so slovensko dvorno kancelijo in priključitev k zgodovinski hrvaški skupini. Pri oblikovanju programa so bile velike težave, ker ni bilo mogoče najti pravnega zgodovinskega temelja. Imenovali so Napoleonovo Ilirijo, ki je bila edina ustanova, ki je kdajkoli v zgodovini združila slovenske pokrajine, a brez Štajerske; ta naj bi se takoj ali polagoma pridružila še ostalim pokrajinam, vendar samo južna Štajerska. Toda tudi Mariborski program ni nikoli stopil v življenje, ker je že naslednjega leta prišlo do vojne med Avstrijo, Prusijo in Italijo. Avstrija je bila poražena in je morala skleniti z Madžari pogodbo, s katero je država MIRKO MAZORA Na Krasu Skrivnostna ta zemlja! Brez konca in kraja povsod le kamnita ograja me spremlja. Nekdaj izmed teh je kamnov neštetih, naporno s tal vzetih, vsak bil na dlaneh. Pod kamnom v dlani po tlačeni žili razgreta kri sili v ljubezni neugnani. Neskončni mejniki, vi duše, krvi Žilavih ljudi ste večni pomniki. razpadla v dve polovici, Avstrijsko in Ogrsko. Zavladal je dualizem, dvojni centralizem, za katerega so glasovali tudi slovenski poslanci na Dunaju. To je med ljudstvom vzbudilo odpor, ki ga je vodil in podžigal zlasti Fran Levstik. Začeli so prirejati tabore, velika zborovanja na prostem, kjer so taborski govorniki razvijali slovenske zahteve in tako prebujali ljudstvo. Največji tabori so bili v Ljutomeru (9. avgusta 1868), v Šempasu na Goriškem (18. oktobra 1868) in v Vižmarjih nad Ljubljano (17. maja 1869). Mladi so se ločili od starih in nastala sta dva politična tabora: staroslovenci in mlado-slovenci. Do te ločitve je prišlo najprej na Štajerskem, kjer so mladi ustanovili svoje glasilo Slovenski narod (1868), ki ga je kasneje Jurčič preselil v Ljubljano in spremenil v dnevnik. Vse te spremembe so pripeljale do Ljubljanskega jugoslovanskega programa. Ob občnem zboru Slovenske Matice 1. decembra 1870 so se namreč sešli v Ljubljani slovenski politiki iz raznih pokrajin (Bleiweis, Razlag, Tr-stenjak, Košar, Ulaga idr.) in več hrvaških in srbskih politikov »iz Hrvaške, Slavonije, vojaške Krajine, Dalmacije, srbske Vojvodine in Reke« (Novice, 1870, 398) in sprejeli Ljubljanski jugoslovanski program, kjer pravijo med drugim: »Da se zadovoli enakim skupnim potrebam in tako zagotovi narodni obstoj, zedinjavajo oni vse svoje moralne in materialne moči ter jih hočejo upotrebovati za svoje edinstvo na književnem, gospodarskem in političnem polji. To svojo odločbo naznanijo državnikom monarhije habsburške in vsem drugim narodom, kateri žive v isti državi, da izvedo, kako hočejo južni Sloveni na vsaki postavni način delati za vresničenje svojega edinstva v navedenem smislu za svojo korist in pravico, nikomur pa na škodo in krivico.« (Novice) Na tem zborovanju so tudi sklenili, da si morajo Slovenci priboriti najprej zedinjeno in avtonomno Slovenijo, ki bi se nato pridružila ostalim hrvaškim in srbskim deželam kot samoupravna celota. Bilo pa je tudi zadnjič, da so Slovenci mislili na Zedinjeno Slovenijo, kajti počasi so spoznali, da je v Avstro-Ogrski ne bodo mogli nikoli doseči. Po letu 1870 je tudi prenehalo slovensko enotno politično življenje in nastopanje, zavladale so stranke, ki so se vedno bolj ločile. Zato je leto 1870 nekak mejnik v slovenski politiki: konec skupnih političnih programov in rodoljubnega prebujanja naroda in začetek modernega strankarskega političnega življenja. Iznajdba makaronov Leta 1220 je živel v Neaplju človek, Chico po imenu, ki je iskal modrostni kamen in je zato spadal med alkimiste. Kakor marsikatera druga zakonska družica, ki hoče stalno, še celo med delom nadzirati svojega moža, je prišla neko dopoldne tudi gospa Chico v delavnico in dejala možu: »Peter, ostalo mi je še nekoliko testa. Pred kratkim sem opazila tu pri tebi tako smešne drobne cevke. Kam pa si jih vtaknil?« Mojster je užaljen molče pokazal s prstom na muzo, kjer so ležali. V drobcenih cevkah je bil iz čudne zmesi poskušal napraviti zlato, a se mu je poizkus izjalovil. Zato pa mu je žena pri obedu postregla s testeninami v obliki vrvic, ki jih je iztisnila skoz cevke. Moral je priznati, da so mu zelo dopadle. Gospa Chico je bila ponosna na svojo iznajdbo in jo je izdala sosedam. Makaroni so se povsod hitro prijeli, trgovsko pa ni nihče izrabil te novosti. Slavni kuhar Giovanello di Canzio se je navdušil nad njimi in je izpopolnil postopek izdelovanja. Takratni neapeljski cesar Friderik II. je zvedel za to novost, si dal z njo postreči in tako so postali »špageti« še kraljevska jed! Na svetu je pač tako: alkimist Chico ni našel modrostnega kamna in ne umetnega zlata. Zato pa je njegova žena iznašla — makarone! Življenja sreča lažna je vsekdar: dokler jo čakamo, nebo obeta; a komaj jo ujamemo — že njen izgine čar. (K. Kisfaludy) Avtomatsko polnjenje modernega silosa Dr. DANILO RUSTJA b zimirim im ziviiic v Mohorjev koledar pride našim ljudem v roke tja v decembru, ko je zunaj mraz. Zato bo prav, da damo nekaj navodil, kako naj ravnajo takrat z živino. Na naših vaških napajališčih se sredi ali pa ob koncu decembra kar čez noč napravi skorja ledu; zaradi tega je voda zjutraj zelo mrzla. Nekateri takrat kar prebijejo led in živino napajajo tamkaj kot običajno. To pa ni prav! Premrzla voda povzroča živini prebavne motnje, ki se izražajo z drisko in drugimi nevšečnostmi. Preden živina začne piti zunaj, zlijmo v korito dve ali tri vedra vroče vode. Na ta način bo voda manj mrzla in za zdravje živine neškodljiva. Morda bo kdo mislil, da živini škoduje zimsko napajanje zunaj zaradi naglega prehoda iz gorkega hleva v mrzlo okolje. To ni res! Živina je pozimi dovolj obraščena z dlako, da ne čuti mraza, kadar je zunaj. Sicer pa živina zunaj ne miruje in skakanje povzroča hitrejše kroženje krvi, zaradi česar posameznih živali ne zebe. V teh primerih moramo le paziti na prepih, ker le-ta živini škoduje ne samo pozimi, ampak kadarkoli. V zvezi z napajanjem pa kmetovavcem svetujemo, naj ne napajajo šele tedaj, ko se je živina najedla, ampak poprej. Običajno živini ne vržemo v jasli celoten jutranji ali večerni obrok, ker bi ga sicer delno zmetala pod sebe. Da se to ne zgodi, ga razdelimo na tri manjše dele. Živino ženimo na napajanje, ko je pojedla drugi del obroka, a tretji obrok ji dajmo šele po napajanju. Ko pa živino hranimo z zeleno krmo, je pametno, da jo napajamo pred krmljenjem. — Prašičem damo vodo pred hranjenjem, ko jih krmimo s suhimi snovmi; po hranjenju, ko jih krmimo z zelenjem. Decembra prenehamo z zelenim krmljenjem, ker pač zelene krme zaradi zime ni več. Da pa ne bi živina tudi takrat ostala popolnoma brez zelenja oziroma brez sočne krme, ji skoro vsak dan pokladajmo raznovrstno korenje, in kjer je mogoče, tudi silirano zeleno krmo. Zlasti je v ta namen primerna koruznica, ker je zelo sladka (sicer ne preveč hranilna) in se silirana shrani za zimski čas. Kljub vsemu pa silirana koruznica zelo ugodno vpliva na proizvodnjo mleka pri kravah. Le obrok moramo dopolniti z nekoliko dobrega sena in detelje ter z močnimi krmili. Na splošno pa je silirana krma zelo primerna za zimski čas in dandanes bi vsaka naša kmetija morala imeti doma primeren silos. Kmetovavci naj pomnijo, da bodo z uvedbo silaže lahko redili več glav živine na isti površini zemlje, kot jo imajo sedaj. Poleg silaže pridejo za zimsko krmljenje v poštev tudi razna korenja. Pravo korenje je za živino zelo koristno. Poleg tega da jo osvežuje, je tudi zelo hranilno in vsebuje veliko vitaminov in provitaminov. Pri krmljenju z repo moramo biti nekoliko previdni. Kravam mlekaricam je ne smemo pokladati dnevno več kot 12 kg, ker bi sicer mleko zadobilo grenak okus. Na naših kmetijah v zimskem času s pridom uporabljajo za krmljenje živine tudi krmno peso. Glede pese pa naj velja naslednje pojasnilo. Pesni listi so zelo bogati na oksalni kislini, ki je za našo živino strupena. Zlasti je še strupena za prašiče. Marsikateri pogin prašičev, za katerega niso vedeli vzroka, je treba pripisati pretiranemu krmljenju s pesnimi listi. Pesni listi škodujejo tudi goveji živini, seveda v velikih količinah. Poleg pese vsebujejo oksalno kislino tudi listi repe in krompirja in so zaradi tega ob pretiranem krmljenju za zdravje živine škodljivi. Pesa (koren) pa sama po sebi ni škodljiva, nasprotno: je celo koristna oziroma zdravilna, ker preganja gliste iz črevesja in tudi preprečuje vnetje črevesne sluznice. Bodisi peso, kakor tudi repo ali korenje pa pokladamo živini zrezano na tanke koščke. V ta namen je še najboljše, če uporabljamo posebne vrste stroja. Zrezana repa ali pesa se ne bo živini zagolsnila, kar je nevarno, da se zgodi, ako pokladamo živini tako korenje celo. Živina je namreč nora na take zelene sadeže in jih požira hitro, z veliko požrešnostjo. Ponekod ves pridelek pese zrežejo na drobne kose in ga takega posušijo. Na ta način se prepreči, da bi pesa segnila oziroma pričela gniti, kar se zelo rado zgodi. Posušene pesne kose pa ne smemo dati kar take živini. Moramo jih poprej močiti v vodi (za vsako govedo 4-5 kg) vsaj za 12 ur. Tako se masa vsaj štirikratno poveča. Posušitev pa ni edini način konserviranja pese pozimi za daljši čas. Zrezane pesne kose lahko shranimo tudi v silosu, kjer se bodo nekoliko skisali. Med nje pa po-mešajmo nekoliko pšeničnih plev. To pa zato, da bodo vsrkale odvečno vlago oziroma mokroto. Pesa sama po sebi nima dosti hranilne vrednosti. Vendar jo živina zelo rada je in je za zimski čas, ko bi sicer živino krmili samo s suhim, zelo osvežujoča. Še nekaj ! Ko živini pokladamo bodisi pesne, kakor tudi repne ali korenove liste, jih poprej operimo. To pa zato, ker bi neoprani (pomešani z zemljo) povzročili pri živini drisko. Pa tudi raznovrstno korenje, ki ga živini pozimi pokladamo, naj bo iz istih razlogov, kot smo jih navedli za pesne ali repne liste, oprano. Dr. DANILO RUSTJA Pomen nastilja za naše kmečko gospodarstvo Pod besedo nastilj poznamo vse tiste stvari, ki jih pokladamo zlasti pod zadnje noge živine z namenom, da se živina ne umaže in tudi da udobneje počiva odnosno leži. Nastiljamo pa ne samo tisti domači živini, ki počiva leže, ampak tudi npr. konjem, ki počivajo stoje in ležejo le ob redkih prilikah. To pa zato, ker nastilj vsrkava živalske iztrebke in se ob dotiku z njimi v doglednem času tudi razkroji, kar poveča gnojilno vrednost hlevskega gnoja. Gnoj pa je njivam in travnikom nujno potreben in kmetje ga nimajo nikdar dovolj. Kaj živinorejci uporabljajo za na-stilj, je odvisno od krajevnih razmer. Kmetje povsod uporabljajo to, kar i-majo najbolj pri roki, kar jim pač nudijo njihova polja, gozdovi —' zlasti hrastovi — ali pa krajevna industrija. V Egiptu, n. pr. kjer je kmetov, tako zvanih »fellahov« veliko, a zemlje malo, kmetje načrtno po malem izvozijo vso zemljo z njiv pod živino, kjer jo pustijo toliko časa, da se prepoji z iztrebki in gnojnico, nakar jo zamenjajo z drugo. Tako so njihove njivice ob Nilu izredno dobro pognojene. Tovrstno gnojenje in pa vsakoletne poplave reke Nila povzročajo, da je ozek pas egiptovske zemlje ob Nilu izredno rodoviten. Pri nas bi kaj takega bilo nemogoče, ker imajo naši kmetje mnogo več zemlje na razpolago in pa ker živimo v drugačnih razmerah. Pri nas je običajno stelje v izobilju. Treba jo je le nabrati. Zaradi tega naši živinorejci nastiljajo le z raznimi slamami, z listjem in pa, kjer je veliko žag, z žago- vino. Ponekod uporabljajo za nastilj tudi šoto, drevesne okleščke itd. Vsekakor delimo razne nastilj e v dve skupini, in sicer v nastilj, ki vsr-kuje živalske iztrebke in gnojnico in se hkrati sam razkraja v gnoj, ter v nastilj, ki samo vsrkuje iztrebke, sam pa se nikakor ne razkroji. Nas seveda še najbolj zanima nastilj prve skupine, ker pod vplivom živalskih iztrebkov postane odlično gnojilo za njive in travnike. Te vrste nastilj je za naše razmere izredno priporočljiv tudi s stališča hlevske higiene. K prvi vrsti na-stilja spada slama vseh vrst žita. Slama odlično služi namenu, ker zaradi votlih stebel izredno dobro vsrkuje živalske iztrebke in pa ker je kot stelja izredno rahla, kar povzroča, da živina leži na njej zelo udobno. Vendar se slama kaj hitro skvari in jo je treba večkrat menjati. Zaradi tega je slama zelo cenjena tam, kjer potrebujejo veliko gnoja. Sicer pa če bi živalim kidali dvakrat ali celo trikrat na dan, bi se Gnezdo prašičkov z materjo uporaba slame za steljo znatno zmanjšala. Slamo pa na naših kmetijah skušamo čim manj uporabljati za nastilj, ker jo, zlasti ob sušnih letih, kaj radi uporabljamo za rezanico, to je rezano med deteljo. Koruzna, bobova in ogrščična slama, kakor tudi krompir j evica in fižo-lovica niso za nastilj preveč primerne, ker nimajo veliko votlih stebel, zaradi česar ne morejo vsrkovati živalskih iztrebkov v taki meri kot pšenična slama. Navedene slame niso primerne za steljo ovcam, ker zaradi trdih stebel kaj rade poškodujejo volnene niti in pa ker zaradi hitrega vsrkavanja vlage povzročajo nastanek ulkusov (ranic) med parki j i ovac. Poškodovana volna ni nikoli več toliko vredna kot cela. Zelo dober nastilj je listje dreves, ki pa po kakovosti ne doseže žitnih slam, ker se kaj rado drobi. Od vsega listja je še najboljše orehovo zaradi velikih listov. Listje pa ni primerno za steljo ovcam, ker se zdrobljeno kaj rado pomeša med volnene niti, na katere kvarno vpliva. V naših krajih uporabljamo še kar precej listja za nastilj živini. To pa zaradi gozdov, ki obkrožajo naše domačije. V hribovitih krajih naši kmetje z uspehom uporabljajo za steljo praprot, ki vsebuje dosti rudninskih snovi, med katerimi prevladuje zlasti kalij. Praprot je kljub debelim steblom dobra stelja, ker ima običajno velike liste. Praproti z majhnimi listi pa ne upo-rabljajmo za steljo! Zaradi obilice rudninskih snovi nam bo praprot pomešana z živalskimi iztrebki dala odličen gnoj. Ni pa zaradi grobih stebel priporočljiva za steljo ovcam, katerim kaj rada poškoduje volno. Nekateri so mnenja, da stalno nastiljanje s praprotjo povzroča zmanjšanje mlečnosti pri kravah. Resničnosti teh trditev pa še ni bilo mogoče dokazati! Govedo holandske pasme med krmljenjem Ponekod, kjer je drevja dosti, uporabljajo za steljo tudi drevesne okle-ščke, ki jih pomešajo med neuporabno travo. Taka stelja pa ni priporočljiva, ker je lesnata — trda. Vendar pa hitro vsrkuje iztrebke in je kot gnoj uporabna samo za žitarice, ker se zelo počasi razkraja. Zato gnoj iz okleščkov uporabljamo le na jesen, ko orjemo za žito. Med zimo pa se bodo okleščki v gnoju razkrojili in bodo postali na pomlad, ko bo pričelo žito bujno rasti, še kar dobro gnojilo. Za pomladanske kulture, zlasti za krompir, koruzo in povrtnine na sploh, pa ni priporočljiv gnoj iz okleščkov, ker bi zaradi počasnega razkrajanja ne mogel takoj učinkovati. V krajih, kjer je veliko žag, kaj radi uporabljajo za steljo žagovino, ki hitro vsrkuje iztrebke in zlasti še amo-niakove izparine, katere se kaj rade razvijejo v hlevih. Žaganje je za steljo še kar primerno iz higienskih razlogov in pa ker je poceni. Vendar kot gnojilo ne more nadoknaditi slame žitaric, ker se žaganje razkraja le počasi. V krajih, kjer so v bližini nahajališča šote, uporabljajo kmetje za nastilj tudi šoto. Ako imamo na izbiro več vrst šote, pa uporabljajmo raje tisto, ki je sestavljena pretežno iz še ne preveč razpadlih mahov. Šota v svežem stanju vsebuje 1 odst. ulmove kisline, ki ima oster duh in povzroča strežnemu osebju glavobol. Sicer se pa ulmova kislina v kratkem času spoji odnosno nevtralizira z amonia-kom, kar povzroča, da se v hlevu izognemo kmalu tako duhu po amoniaku kakor tudi ostremu duhu po ulmovi kislini. Šota, ki je v začetku trda, postane ob dotiku z živalskimi iztrebki mehka. Ko nastiljamo s šoto, moramo živalske iztrebke večkrat potegniti izpod živali, ker bi sicer pod vplivom šote postali preveč trdi. Šota, pomešana med gnoj nam da odlično gnojilo, ker vsebuje veliko rudnin. K drugi vrsti spada tisti nastilj, ki se ob dotiku z živalskimi iztrebki ne razkraja, ampak jih samo vsrkuje. Ta nastilj predstavlja čisto navadna zemlja in pa pesek. Že v uvodu smo omenili Egipt, kjer nastiljajo živini z zemljo. Ta način nastilj anj a pa bomo vršili samo takrat, kadar res nimamo na razpolago nobene druge stelje. Koliko slame oziroma listja bomo uporabljali za steljo, je pač odvisno od zdravja živali, od letnega časa in pa od načina prehrane. Nastilj ali bomo največ v vlažnem zimskem ali jesenskem času in na pomlad, ko živina zaradi zelenega krmljenja izloča zelo mehko blato. Večjo količino stelje pa bomo pokladali pod tisto živino, ki je v vlažnih hlevih. Nastiljati moramo več tudi tam, kjer se odnaša gnoj izpod živali v bolj redkih presledkih — nekajkrat tedensko ali celo manj — ter tam, kjer je tlak pod živino vodoraven in ne nekoliko poležen oziroma nagnjen proti žlamborju. Na vodoravnem tlaku se živalski izcedki ustavljajo, na nagnjenemu pa odtekajo. Veliko slame moramo pokladati pod luksuzne konje in pa pod ovce. To pa zato, da se živali ne umažejo, oziroma da si ne pokvarijo volne. Skrbnemu gospodarju ne bo nikdar zmanjkal nastilj v hlevu, ker ve, da je od čistoče odvisna proizvodnja in pa zdravje živine. Splošno je znano, da soparne kopeli zelo blagodejno in poživljajoče vplivajo na obraz. Pri tem pa ne smemo pozabiti na nekaj važnih stvari. Kdor ima mastno polt, se jih ne sme posluževati prepogostoma, ker se pri tem že tako in tako velike lojnice še bolj razširijo. Za soparno kopel uporabljamo vedno zdravilna zelišča, kakor lipovo cvetje, žajbelj, kamilice, vendar pomnimo, da jih ne smemo kuhati, temveč jih samo preparimo z vrelo vodo, da obdržijo dragoceno eterično olje. Po soparni kopeli si obraz še izplaknemo z mrzlo vodo, da se razširjene pore spet skrčijo, in si ga skrbno obri-širno. Pazimo še, da še nekaj časa ne gremo na mrzel zrak, da se ne prehladimo. i!!ii!iii!!i!iiiiii!!iiii!!iiiiiii!!iiiiiiiii!iii!m Dr. DANILO RUSTJA Kovaštvo v zgodovini človeštva Kovaštvo je posebna obrt, ki danes zaradi motorizacije precej izumira. Včasih pa je bila kovaška obrt zelo čislana. Kovaški mojstri izdelujejo podkve in jih pribijajo konjem na spodnji del kopita, da se konjsko kopito prehitro ne obrabi. Kovači tudi izravnavajo spodnje dele nepravilno raščenih konjskih kopit in jih podkujejo s posebnimi, za take prilike nalašč izdelanimi podkvami. Italijani pravijo kovaškemu mojstru »maniscalco«. Ta izraz prihaja iz besede »mareschalcus«. Latinizirana besede »mareschalcus« pa izhaja iz tev-tonskih izrazov »mur«, ki pomeni konja, in »scalch«, ki znači slugo. Kovaški mojster ali mareschalcus je bil svoj čas zelo pomembna in upoštevana osebnost. Iz te besede izhaja beseda maršal, ki je izraz za najvišji vojaški čin v marsikateri državi. Pred stoletji je bil kovaški mojster vedno učena oseba ali celo duhovnik. Tako je bil kovaški mojster tudi florentinski kulturnik Dino Dini, ki je okrog leta 1352 spisal knjigo o kovaštvu. To knjigo so v tedanji dobi uporabljali zaradi lepe italijanščine kot literarni tekst na srednjih šolah. Kovaški mojster je bil tudi sv. Eligij, ki je bil škof v Naisonu na Francoskem. Sv. Eligij je bil pozneje proglašen za nebeškega zavetnika kovačev. Mareschalcus major je bil v srednjem veku poveljnik večjega oddelka konj. Pravili so mu tudi magister marescialliae. Iz zgodovine vemo, da je bil prvi, ki je nosil ta naslov, grof iz Catanzara Peter Ruffo. Na to mesto ga je imenoval Manfredijev oče kralj Friderik. »Magistru marescialliae« je bil podrejen tako imenovani »Comes stabuli«. Dobesedno prevedeno bi »Comes stabuli« po naše pomenil »grof hleva«. Comes stabuli pa je bil po današnjih pojmih neke vrste konjski dre-ser ali pravilneje jahalni učitelj. Človek je pričel uporabljati konja v svoje namene pred približno šest tisoč leti. Zato bo marsikdo mislil, da sega početek kovaške obrti v tedanjo dobo. Vendar to ni res. Človek je konja uporabljal, ni ga pa podkoval, ker so tedanji konji imeli zelo trdo kopito, ki se jim je veliko manj obrabljalo kakor bi se jim danes. Iz raznih zgodovinskih virov zvemo sicer, da se je marsikatera armada morala ustaviti zaradi prehude obrabe konjskih kopit. Verjetno pa se je to zgodilo po zelo dolgih in napornih ježah po grdih poteh. Človek je pa pričel pribijati konjem podkve razmeroma pozno, in to tedaj, ko so se konji tako pomehku-žili, da so jim pričela postajati kopita mehkejša. Takrat je človek moral pač nekaj ukreniti, da je obvaroval konjska kopita pred prehudo obrabo. Najprej je v ta namen izdelal posebne usnjene sandale, ki jih je nataknil in privezal na konjsko kopito. Ko to ni več zadoščalo, je uvedel podkovanje v današnjem smislu besede. V zgodovini kovaštva razlikujemo antično, srednjeveško in moderno dobo. V antični dobi je bilo kovanje zelo primitivno. Prvi so ga poznali Kelti in germansko pleme Cimbrov okrog leta 1500 pred Kristusom. Pri Cimbrih so kovaško obrt opravljali njihovi duhovniki, imenovani druidi. Takrat so konje kovali na ozemlju Galije in Švice zaradi vlažnega podnebja, ki je povzročalo, da so se kopita omehčala in zato tudi hitreje izrabljala. Da so ta pojav nekoliko omilili, so uvedli kovanje konj. Pri tamkajšnjih narodih so bile živalske žrtve bogovom običajen pojav. Med žrtvovanimi živalmi so bili večkrat tudi konji. Ker so zaradi žrtvovanja konj bogovom druidi nekoliko poznali ustroj konjskega telesa, je logično, da so prvi pričeli s kovanjem. O kovaštvu v tedanji dobi nam pričajo arheološke najdbe v Alaise na Francoskem, kjer so poleg konjskih ostankov izkopali tudi dve bronasti podkvi, ki sta bili na konicah zelo izrabljeni. V Švici v bližini opatije Belley so pri kopanju šote našli konjsko podkev. Po globini, v kateri so jo našli, in po času, v katerem je šota nastala, sodijo strokovnjaki, da je bila najdena podkev tam najmanj 2400 let. Iz tega lahko sklepamo, da je najdena podkev iz VI. stoletja pr. Kr., torej iz dobe, ko so se v Galiji pojavili Cimbri, v Švici pa Helveciji. Najdena podkev je zelo tanka in ima šest lukenj za žeblje, kar je normalno tudi za današnje podkve. Od koga so se Cimbri naučili kovaštva, je skrivnost. Nekateri domnevajo, da so znanje kovaške obrti podedovali po starih Arijcih, iz katerih so izhajali tudi Cimbri. Za gotovo pa lahko rečemo, da Grki in Rimljani okrog leta 500 pr. Kr. niso še poznali kovanja konj. O tem priča grški pisatelj Ksenofont, ki navaja v svoji knjigi »O konjskih zadevah« nekatera navodila, kako naj se utrdijo kopita vojaških konj, da se prepreči njihova prehitra obraba. Seveda bi bila taka navodila brez smisla, če bi v tedanji dobi poznali kovanje konj. O tem, da Rimljani niti v poznejšem času niso kovali konj, pričajo razni drugi spisi, ki govorijo o primerih hude obrabe konjskih kopit in o odr-gnitvah na konjskih nogah, ki so jih povzročale vrvice, s katerimi so povezovali na konjska kopita posebne sandale. Sredstva, ki so jih uporabljali Grki in Rimljani, da so preprečevali prehudo obrabo konjskih kopit, so bila dvojna. Uporabljali so posebna mazila, ki so povzročala, da so konjska kopita postajala trša in so hitreje rastla, ter posebno konjsko obutev, ki so jo imenovali »hipposandali« - konjske sandale. To obutev so pritrdili na kopita s posebnimi pasovi, ki so bili privezani na gornji del noge. Hipposandali so bili prvotno iz usnja ali pa iz lesa. Ker pa so se hitro obrabljali, je bilo nujno, da so ljudje začeli rabiti kovinske plo- šče, ki so jih pritrjali na kopita s pasovi. Za izdelovanje kovinskih plošč so uporabljali najrazličnejše kovine. Tudi oblike kovinskih ploščic so bile v začetku različne. Rimski pisatelj Svetonij poroča v svojih spisih, da je cesar Ne-ron, ko je šel na potovanje, vozil s seboj 100 voz različnih potrebščin. Te vozove so vlekli konji, ki so imeli privezane na kopitih srebrne plošče. Ko pa Svetonij govori o Neronovi ženi Popeji, pravi, da je ukazala privezati na kopita mul srebrne ploščice. Po stavku, ki ga je napisal rimski pisatelj Katul, pa sklepamo, da te ploščice niso bile pritrjene na kopita konj z žeblji. V njem beremo: »Zgubi svoj pogum kot izgubi mula svojo sandalo v močvirju.« V nekdanjem rimskem svetu so pričeli s kovanjem konj razmeroma pozno, in sicer okrog leta 900 po Kristusu. O tem priča spis carigraj-skega cesarja Leona VI., v katerem našteva stvari, ki jih mora nositi s seboj vojak, kadar gre na vojsko. Med dru- Mnogokatere izkušnje nam neizpodbitno dokazujejo, da je pajek nezmotljiv vremenoslovec. Svojo pajčevino prede le tedaj, ko je čisto gotov, da bo lepo vreme. Čim mirneje prede, tem dalje bo trajalo sončno vreme. Ko opazimo, da je pajek pri delu nagel in površen, se gotovo bliža nevihta. Ako zdi ob robu pajčevine ali pa visi na dolgi nitki pomeni, da bo ploha ali vihar. Kadar si pa poišče kotiček v našem stanovanju, moramo računati z izrednim mrazom. Leta 1194 je pajek na tak način povzročil važen zgodovinski obrat. Francozi so pritiskali na Holandsko. Holandci so v obrambo domovine načeli svoje nasipe in voda je preplavila dobršen del njihove dežele. Poveljnik sovražne vojske je že hotel dati ukaz za umik, ko mu je pribočnik pokazal pajka, ki je pravkar predel svojo pajčevino v kotu šotora. V tem odločilnem trenutku je pajek prevzel vlogo generala. Francozi so počakali in res je nastopil hud mraz, tako da je voda zamrznila. Čez debelo ledeno skorjo so prikorakali v Amsterdam in ga zavzeti. gimi našteva tudi podkove, ki naj imajo obliko polmeseca, in žeblje. Prejšnji rimski pisatelji omenjajo v svojih spisih vse obrti, kovaške pa ne najdemo nikjer zapisane. Rimski pisatelj Vege-tij, ki je živel okrog leta 500 po Kristusu, govori v svojih spisih o negi konjskega kopita. Vendar o kovanju konj ne piše ničesar. Najbolj cvetoča doba za kovaško obrt je pa srednji vek. Kovači so tedaj res nekaj pomenili, tudi na dvorih. Oblečeni so bili v bogate livreje in so vodili častne sprevode. Na dvorih so sedeli poleg vladarjev in imenitnikov vedno na častnih mestih. Zlata doba za kovaško obrt se je začela za Karla Velikega okrog leta 752 in se nadaljevala pod njegovimi nasledniki. Trajala je približno do leta 987. V tistih časih je bil konj zelo cenjen kot zunanji okras in pa kot vojno sredstvo. »Magister marescialliae« in »Comes sta-buli« sta bili tedaj izredno važni službi na posameznih dvorih. Oba sta zelo dobro poznala kovaško obrt. Sicer pa je v tedanji dobi znal podkovati konje že vsak vitez. Razne srednjeveške osebnosti so zapustile zanimive spise o ko-vaštvu. Med njimi so zelo pomembni spisi Petra Crescencija Bolonjskega, ki je bil po poklicu zdravnik, jurist in filozof in je živel okrog leta 1232; dalje so pomembni tudi spisi Giordana Ruf-fa, ki je živel okrog leta 1280 in je na dvoru Friderika II. nosil naslov »imperialis mareschalcus maior«. Še en dokaz, kako je bila kovaška obrt v srednjem veku pomembna, je štatut ceha kovaških mojstrov mesta Pise iz leta 1400. V njem je določeno, da ne sme podkovati konja oseba, ki ni poprej za to dobila dovoljenja od ceho-vih konzulov. V štirinajstem stoletju se »mareschalcus« ne bavi več s pod-kovanjem, ampak spremlja svojega kralja ali kneza na vojne pohode. Od tedaj so pričeli uporabljati besedo »mareschalcus« le za vojaški čin. Kovaško obrt pa je pričel izvrševati neuk in včasih tudi grob kovač. Kovaška obrt se je vidno izpopolnjevala. Vendar ne po zaslugi kovačev, ampak zaradi spisov, ki so jih objavljali razni sposobni vitezi in učeni ljudje, ki so se bavili z živinozdravništvom. Tako je Lovrenc Rusio objavil leta 1532 knjigo z navodili za dobro podkovanje. Najpomembnejša pa je knjiga o pod-kovstvu, ki jo je objavil leta 1439 fer-rarski plemič Cezar Fiaschi. V njej daje navodila, kako je treba ravnati s konji, kako jih je treba podkovati in kaj je treba napraviti, da pri tem opravilu ne postanejo nemirni. Bolonjski senator Karel Ruini je leta 1598 objavil zanimivo knjigo z naslovom »Anatomija konja, njegove bolezni in pripomočki za njegovo zdravljenje«. V knjigi je tudi posebno poglavje o patološkem podkovanju. V XVII. in XVIII. stoletju v Italiji ni bilo objavljenih nobenih spisov o kovaštvu. Pri drugih narodih pa so v tem času objavili zanimive spise o kovaštvu Solleys, Lafosse, Bour-gellat in Clark. Velikega pomena za kovaško obrt je bila prva višja živino-zdravniška šola, ki so jo ustanovili okrog leta 1850 na Francoskem. V njej je predaval tudi slavni Bourgellat. Takrat so živeli in delovali tudi v Italiji slavni učenjaki, kakor Brambilla, Pel-legrini, Bassi, Fogliata, Vacchetta in Bossi. Ti možje so zelo dobro poznali ustroj konjskega telesa, zlasti pa anatomijo konjskih kopit, zato so veliko pripomogli, da se je način podkovan j a konj zelo izboljšal. Kovaška obrt je tudi danes zelo v čislih in kovači so za nekatere stvari v veliko pomoč živinozdravnikom. Opažamo pa dandanes, da se zaradi postopne mehanizacije število konj iz dneva v dan manjša; vzporedno s tem pa se manjša tudi število poklicnih kovačev. Za opravljanje kovaške obrti je potreben tudi danes poseben izpit, podoben tistemu, ki so ga okrog leta 1400 morali delati mladi kovači v mestu Pisi, da so postali mojstri. Pri podkovanju poznamo normalno ali fiziološko podkovanje, korektivno ali ortopedsko in zdravilno podkovanje. Pri normalnem podkovanju kujemo konje zato, da preprečimo obrabo kopit. Pri korektivnem popravimo s podkovanjem nepravilno hojo tistim konjem, ki imajo morda slabo zaraščeno kopito. Pri zdravilnem podkovan ju v primeru razpadanja oziroma drobljenja kopita podkujemo tako, da se konju po zdravljenju roženina lahko zaraste nad podkvijo. Tudi konj s slabo ali nepravilno raščenim kopitom bo s primernim podkovanjem lahko hodil tudi po grdih poteh. Pri normalnem podkovanju poznamo v splošnem dva načina podkovanja konj: evropskega in afroazijskega. Evropski način se deli na latinskega in anglosaškega. Latinski način prevladuje pri romanskih narodih, anglosaški pa pri Angležih in drugih narodih severne Evrope. Tudi pri nas kujemo na angleški oziroma na poseben način, ki se je udomačil v srednji Evropi.in zlasti v Nemčiji; zelo je podoben angleškemu načinu. Značilnosti naše evropske podkve so več ali manj znane vsakomur. Manj znane so nam azijsko-afriške podkve, ker pri nas niso bile nikoli v rabi. Azijsko-afriške podkve se razlikuje od evropskih predvsem po značilni ploščati obliki. Pravzaprav je azijsko-afriška podkev neke vrste plošča, ki jo kovač pribije na konjsko kopito s posebnimi žeblji. Na vsaki taki podkvi so na enak način kakor pri ev-vropskemu tipu, narejene na obeh straneh po tri luknje, skozi katere pritrdijo kovači podkev na konjsko kopito z žeblji. Podkve izdelujejo večinoma iz železa, vendar v določenih primerih tudi iz drugih kovin. Odvisno je pač od tal, po katerih bo moral konj hoditi. V ta namen prihajajo v poštev baker, bron, aluminij, duraluminij, guma in celo papir ter klobučevina. V Rimu so v preteklih dobah podkovali konje z bakrenimi podkvami, ker so bile ceste strme in tlakovane z bazaltom. Bakrene podkve so bile mehkejše, zaradi tega konjem ni toliko drselo po strminah, kolikor bi jim, če bi bili podkovani z železnimi podkvami. Dirkaške konje podkujejo s podkvami iz aluminija ali duraluminij a. Tako podkovani konji mnogo laže tečejo, kakor če bi bili ob- teženi z železnimi podkvami. Takim konjem so včasih pribijali neke vrste podplate iz usnja ali pa celo ploščice iz stisnjenega papirja ali klobučevine. Drsenje konj po asfaltu pa se preprečuje z vstavljanjem gumijastih vložkov v zadnje dele železnih podkev. Tudi srebrne podkve so uporabljali sem pa tja v preteklosti, a bolj iz bahavosti kakor iz druge potrebe. Marsikateri naš čitatelj se bo vprašal, vsako koliko je treba prekovati konja. Na to vprašanje pa ni mogoče odgovoriti kar z objavo nekih določenih pravil. Odločati je pač treba od primera di primera. Kdaj naj kujemo, je odvisno tudi od trdote in pa od hitrosti rašče kopita posamezne živali. Vsekakor prepogosto prekovanje škoduje kopitu. Konja, ki normalno dela, v splošnem prekujmo vsakih 30-40 dni. Naši kmetje bodo sicer skušali izvršiti to delo še po daljšem roku, ker pač kovanje konj stane. Kdor pa ima v hlevu konja, naj ne zanemarja nego kopit, ker je pač le od zdravja kopit odvisna delovna storilnost posamezne živali. IIIIMIIIIIIIMIIIIIIIIIIIMIIMIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllll V neki družbi so živahno razpravljali o enakopravnosti med obema spoloma. Gospodje so z veliko vnemo dopovedovali prisotnim damam, kako sijajno se jim godi, odkar so si pridobile to pravico. »Ženi so zdaj v resnici odprta vsa vrata. Skoraj ga ni več poklicala v katerega bi ne imela dostopa.« »Sprememba je bila v zadnjih 50 letih kar velikanska. Žena za krmilom, žena enakovreden športnik, žene, ki posečajo brez spremstva restavracije in kavarne« itd. v dolgem naštevanju. Kar prasketalo je preko navzočih gospa. Končno pa je izrabila ena izmed njih premor med govorjenjem gospodov in dejala: »V eni točki pa imate vendarle vi moški še znatno prednost.« »Povejte no, v kateri; prav res smo radovedni.« Gospa se je nasmehnila in rekla: »Moškemu ni nikoli treba poljubiti nekoga, ki se že par dni ni obril...« IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII JOŽE JURAK Vrtiljak skozi leto dni 22. november v civilnem koledarju ne pomeni drugega kot enega izmed 365 dni v letu. V cerkvenem koledarju stoji zapisano, da je ta dan praznik sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe. In vendar, od leta 1963 ima dan 22. novembra poseben prizvok. Za vse čase bo ostal označen kot dan, ko je pod streli fanatičnega atentatorja o-mahnil najmlajši predsednik Severnoameriških Združenih držav John Ken-nedy. Kennedy je zaobrnil tek zgodovine Nastopil je v času, ko se je nadaljevala mrzla vojna med komunizmom in svobodnim svetom. Pred nosom Združenih držav se je pojavilo na Kubi atomsko daljnostrelno orožje. V samih Združenih državah je kričal po rešitvi problem rasne enakosti. Kennedy se ni dal zmesti od položaja. Nasprotno, hotel je, da se položaj spremeni, da izgine s sveta strah pred novim svetovnim spopadom, da živijo vsi narodi človeka vredno življenje, da se lakoti zamašijo njena strahotna usta in da se iztrebi rasna nestrpnost iz src ljudi. Tako je nastopil novo, neobičajno pot, pot novih meja, kot je sam dejal. Hotel je dati svoji domovini in ostalemu svetu nove meje miru, svobode in blaginje. Postal je, kot je rekel bostonski kardinal Cushing, tolmač pekočih problemov sodobne družbe ter voditelj bodočim rodovom pri iskanju vzvišenih ciljev. Bil je eden največjih darov, ki jih je Bog dal zadnje čase človeštvu. Zlasti pa se je pokazal velikega, ko je z odločnostjo, nepričakovano za tako mladega državnika, prisilil včasih zaleta vega, pa na splošno vendar za realnost dojemljivega Hruščeva, da je u- Predsednik ZDA John Kennedy maknil atomsko orožje s Kube. Kako lahko bi bil tedaj Kennedy koval zase in za svojo državo politični kapital iz tega ponižanja za Hruščeva! In kaj je storil Kennedy? Na univerzi v Washingtonu je tekom govora sprejel načelo miroljubnega sožitja kot glavnega načela v družbi narodov. Njegove besede so bile kot hladilen obliž na razboleto rano. Mrzla vojna se je razblinila kot megla pod silo sončnih žarkov; prišlo je do pogodbe o prekinitvi atomskih poskusov na prostem in nato prav v duhu tega načela borba za uveljavljenje državljanskih pravic v samih ZDA. Ni doživel Kennedy trenutka, ko bi mu bilo dano videti sadove svojih naporov. Požel jih je njegov naslednik Lyndon Johnson, ki je bil 3. novembra 1964 z večino, kot je še ni prejel do sedaj v ZDA noben predsedniški kandidat, izvoljen za novega krmarja te ogromne in bogate države. Toda tudi Johnson se zaveda, da je zmagal, ker se je držal Kennedyjeve zamisli sveta. Zakoni, ki jih je spravil skozi ameriški kongres, nosijo pečat Kennedyjevega duha; in ideje, ki ga bodo morale prihodnja štiri leta voditi, so Kennedyjeve ideje o mednarodnem sožitju. Kennedy je dal človeštvu novo smer razvoja. Nobena vlada, pa naj bo še tako nazadnjaška glede človečanskih pravic, se v bodoče ne bo mogla več igrati s svetovnim mirom. Mir je postal last ljudskih množic in kdor bi ga skušal vzeti, bo doživel usodo Goldwa-terja, Johnsonovega tekmeca na zadnjih predsedniških volitvah v ZDA. In prav zato je Kennedv postal nesmrten. Njegovo telo je sprejela zemlja, da ga pripravi za zmagoslavje na dan sodbe, toda njegov duh živi sproščen in je postal gibalo in vodnik za bodoča stoletja. Cerkev v sodobnem svetu Morda se od tistih, ki Kennedyja proslavljajo, le malokdo vpraša, kje je ta mladi mož prejel svoj čudoviti člo-večanski smisel in čut za bližnjega. Pa je tako lahko na to vprašanje odgovoriti. Kennedy je bil vseskozi praktičen katoličan. Vsako noč je, preden je odšel k počitku, pokleknil ob postelji in se potopil v razgovor z Bogom; vsako nedeljo je z vso družino prisostvoval sv. maši; poznal je do podrobnosti socialni nauk Cerkve. Kennedy je tako s svojim življenjem kot s svojo smrtjo opozoril ves svet na ustanovo, ki je med nami kot kvas v testu, mesto na gori, luč na svetilniku — na Kristusovo Cerkev. Bil je nje zvesti sin. Skozi vse leto je katoliška Cerkev stala v ospredju zanimanja človeštva. Kajti kot ptič feniks, ki se iz pepela, potem ko je zgorel, rodi lepši kot je bil poprej, tako tudi božja Cerkev doživlja svojo novo pomladitev, svoje notranje prerojenje. Preprosti kmečki sin iz Bergama, ki je postal papež Janez XXIII. in začel nositi isto ime kot Kennedy, je sprožil po navdihu Sv. Duha v Cerkvi plaz, ki ga bo zgodovina označila kot II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor. Ta božji parlament je bil Cerkvi potreben kot rosa žejni livadi in brstečemu polju. Dokler ni začel razpravljati, se Cerkev Predsednik Kennedy kot oče še srečne družine Kennedy, pobudnik novega zakona, ki naj bi zagotovil črncem enakopravnost skoro zavedala ni, kaj vse jo teži in kje vse je potrebno drugače zastaviti, da ne bo ostala osamljena sredi sveta, ki posega že v vesolje, pa postaja istočasno vedno bolj reven na svoji duhovnosti. 4. decembra 1963 je bilo slovesno zaključeno drugo koncilsko zasedanje. Njegov vidni sad sta bila liturgična konstitucija in dekret o sredstvih družbenega obveščanja. V letu 1964 se je tretje zasedanje končalo že dva tedna poprej: 21. novembra. Treba je bilo dati časa vsem tistim, ki so se odločili udeležiti se 38. mednarodnega evharističnega kongresa v indijskem mestu Bombayu. Koncilski očetje so pridno delali in sad njihovih naporov je bila dogmatična konstitucija o Cerkvi ter dekreta o ne-krščanskih verah (ekumenizem) ter vzhodnih Cerkvah. Pa je ostalo še snovi na pretek za razpravljanje. Osnutek, ki nosi številko 13 in govori o Cerkvi v sodobnem svetu, se zdi skoro neizčrpen. Zato je sv. oče Pavel VI. v zaključnem govoru 21. novembra 1964 napovedal, da bo sle- dilo še četrto zasedanje. Zbrane kon-cilske očete je tudi opozoril na pomembno poslanstvo, ki ga ima Mati božja v življenju Cerkve. Zato je odločil, naj se doda k naslovom, ki jih Marija ima, še naslov: Mati Cerkve. Pavel VI. — romar in misijonar Ves svet je prisluhnil in se skoro začudil, ko je sv. oče Pavel VI. ob zaključku 2. koncilskega zasedanja razkril svojo namero, da obišče Sveto deželo in kot ponižen romar Cerkev znova posveti Kristusu, povabi v njeno okrilje ločene brate, izprosi od božjega usmiljenja mir človeštvu in priporoči Bogu zveličanje vseh ljudi. Tako je Pavel VI. od 4. do 6. januarja 1964 hodil po Gospodovih stopinjah. V Jeruzalemu se je ponovila cvetna nedelja. Iz bazilike božjega groba je pozval vse človeštvo, naj obudi v sebi zavest grešnosti. Ob Kristusovi žrtvi na križu bi morali vsi postati globoko zaupni v njegovo odrešenje, prav tako pa bi morali vsi znati odpuščati in ljubiti bližnjega v Bogu. V Nazaretu, kjer je »Beseda meso postala«, je poudaril pomen Marijinega češčenja za naše duhovno življenje in omenil, da je Nazaret šola, kjer se da Jezusov nauk najbolje doumeti. Na kraju Gospodovega rojstva se je obrnil na ločene brate in jim dejal: »Vrata hleva so odprta. Za sedaj prosimo le eno: da bi se predali brez pridržkov Kristusovi ljubezni in da bi mnogo molili.« Prav tako se je spomnil vseh, ki Cerkev preganjajo ali zanikajo Boga in Kristusa. Tem velja užaloščeno vprašanje: »Zakaj in doklej tako?« Višek romanja pa je bilo srečanje Pavla VI. z najpomembnejšim patriarhom Vzhodne cerkve, s carigrajskim patriarhom Atenagorom. Petsto let je že poteklo v Cerkvi, odkar je zadnjič prišlo do podobnega srečanja. Iskreno sta se oba cerkvena dostojanstvenika objela in si dala poljub miru, nato pa je Pavel VI. dejal: »Kar moramo za- četi takoj, je gojitev bratske ljubezni, ki je vedno pripravljena po zgledu božjega Učitelja odpuščati in ki raje veruje v dobro kot zlo. V tem smislu vam ne rečem „zbogom", temveč „na svidenje" v upanju, da bo prišlo do novih rodovitnih srečanj v Kristusu, našem Gospodu.« Minilo je dobrih devet mesecev. V Rimu so praznovali misijonsko nedeljo. V baziliki sv. Petra je bilo slovesno proglašenih blaženim 22 ugandskih mu-čencev iz Afrike. Tedaj je sv. oče v govoru, ki ga je imel novim blaženim v čast, potrdil novico, ki je že nekaj časa krožila po svetu, da bo namreč obiskal Indijo in se udeležil 38. svetovnega evharističnega kongresa v Bombayu. »Sedaj, ko se prebujajo novi narodi,« je dejal Pavel VI., »je naša dolžnost, da se tem narodom čim bolj približamo in jim izpričamo, kako Cerkev razume njih pravične zahteve in jih Predsednik Amerike Johnson podpisuje novi zakon, ki zagotavlja črncem enakopravnost V mesecu juliju 1963 je bil predsednik Kennedy z vso slovesnostjo sprejet pri papežu Pavlu VI. podpira v njihovi želji po napredku in civilizaciji ter pravičnem miru. V našem srcu odmevajo bolj kot kdaj koli poprej Kristusove besede: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode!« Glavna tema kongresa, ki je trajal od 28. novembra do 6. decembra, je bila »Evharistija in novi človek«. To temo so dopolnili z drugo s socialnega področja »Prehrana in javno zdravje«. Temi sta med seboj tesno povezani. Gre za lakoto duše in lakoto telesa. Še dvakrat je v preteklem letu sv. oče poromal ven iz večnega mesta. 11. avgusta je obiskal mesto Orvieto, slav- no po svoji baziliki in po čudežnem korporalu, ki ga v njej hranijo. Na zbrane vernike in ves svet je naslovil svojo poslanico iz Orvieta. V njej je poudaril, da če si sodobni človek želi materialnega kruha, naj ne misli, da mora zato prezirati nadnaravni kruh, božjo resnico in Cerkev. 24. oktobra je pa pohitel v obnovljeni benediktinski samostan Montecas-sino, da posveti baziliko, v kateri počivajo posmrtni ostanki očeta zapadno-evropskega meništva sv. Benedikta in njegove sestre sv. Sholastike. Z njim so prišli mnogi koncilski očetje iz Ev- vanje o Cerkvi; uresničiti je treba Kristusovo zamisel Cerkve; Cerkev mora odpreti razgovor s svetom. Prav tako je svet pozorno prisluhnil sv. očetu 26. avgusta 1964, ko je v zvezi z dvema tragičnima obletnicama: 50-letnici izbruha prve ter 25-letnici izbruha druge svetovne vojne izdal odločen poziv k miru. Poudaril je, da je temelj miru v ljubezni in veri v Boga. Kot oče vse Cerkve pa je doživel Pavel VI. tudi mnogo grenkih ur. Na spomlad je mohamedanska vlada v Sudanu v nekaj dneh izgnala okrog 300 misijonarjev in misijonark ter s tem praktično uničila cvetoče misijonsko delo med zamorskimi rodovi v Sudanu; v Kongu so padali misijonarji kot žrtve nahujskanih upornikov, misijonske postaje pa so se spreminjale v žalostna pogorišča; v Južnem Vietnamu je večkrat prišlo do krvoprelitij, katerih žrtve so bili Cerkvi zvesti kristjani. V deželah za železno zaveso je Cerkev še vedno v težkem položaju. Toda škofje, zlasti na Poljskem, so pokazali, da so pastirji in ne najemniki. Glas kardinala Wyszynskega je bilo slišati znotraj in zunaj Poljske. Na Madžarskem je prišlo do sporazuma, da je Cerkev lahko imenovala pet novih rezidencialnih škofov na že leta nazaj nezasedene škofije. Najbolj počasna je odjuga na Češkoslovaškem. Tam še vedno veljajo glede Cerkve in vere stalinistična načela. Hruščev je sicer precej pometel z vsem, kar je bilo v zvezi s Stalinom, a glede odnosa do vere se je kot Stalin in Lenin ravnal po načelu, da je vera opij za ljudstvo. Zato se je prav pod njim povečala brezbožna propaganda, cerkve pa zlasti v Rusiji zapirale druga za drugo. Danes Hruščev in nikdar več Tako bi lahko zapisali prosto po zgodovini celjskih grofov osmrtnico za človekom, ki je postal žrtev lastnega sistema, s katerim se je leta 1953 prikopal na oblast. Bil je nenavaden komunist: hvalil je pridobitve kapitalističnega sveta, svojim kmetom stavil za vzor amerikan- rope, da so tako prisostvovali uradni proglasitvi sv. Benedikta za »očeta Evrope«, saj so prav sinovi sv. Benedikta v srednjem veku prinesli evropskim narodom vero, izobrazbo, kulturo in gospodarski napredek. Velik odjek po svetu je doživela tudi prva okrožnica Pavla VI. »Ecclesiam suam«, ki jo je sv. oče podpisal 9. avgusta v svoji poletni rezidenci v Castel-gandolfu. V njej je poudaril zlasti tri misli: treba je poglobiti pravo pojmo- Pavel VI. ob Genezareškem jezeru. Zamislil se je v čase ribiča Petra in poznejšega prvega poglavarja katoliške Cerkve ske farmarje, madžarskim delavcem pravil o golažu, ki je važnejši kot svetovna revolucija, se navduševal za mirno sožitje z buržuazijo, pustil Castra na cedilu, rdečo Kitajsko oviral pri izdelavi atomske bombe. Kadar je bil dobre volje, je znal biti tudi duhovit; včasih je preveč pogledal v kozarec in tedaj mu je domišljija bujno delovala; v Združenih narodih je poskrbel za poceni zabavo, ko si je sezul čevelj in tolkel z njim po pultu. Toda pri vsem tem je bil tako človeški, tako naraven, da je nazadnje užival splošne simpatije na Zapadu kot na Vzhodu. Ljudje so čutili, da je tudi njega kot Kennedyja in Janeza XXIII. strah pred vojno ; da nikdar ne bo šel predaleč v svojih političnih potezah; da bo znal popustiti, preden bi bilo prepozno. V Rusiji je narod videl, da mu hoče Hruščev dvigniti življenjsko raven: manj orožja in več orodja; manj municije in več masla. In vendar, tudi Hruščev je moral iti! Isti, ki jih je razpostavil okrog sebe, so ga zapustili in izdali. 15. oktobra na večer so mu zadali moralno smrt. Eno samo poročilo sovjetske agencije »Tass« o Hruščevem odstopu in nato vse tiho je bilo. Vse tiho v Rusiji. Nihče se ni dvignil v njegovo obrambo, nihče komentiral njegovega padca. Zaman so komunisti v demokratskih državah zahtevali pojasnila in obsojali način, kako je bil Hruščev odstavljen. Kmalu so morali spoznati: Hruščev je moralno mrtev. Mnogo se je v zadnjem času ugibalo in razpravljalo, kaj je v resnici vzrok Hruščevega padca. Pa bodo verjetno najbliže resnici tisti, ki trdijo, da je Hruščev zašel s svojim protikitajskim nastrojenjem v slepo ulico. S tem, da je hotel od komunističnih strank ši-rom po svetu izsiliti pristanek, da se izključi kitajske komuniste iz komunistične skupnosti in je v ta namen že sklical konferenco komunističnih držav za 15. decembra v Moskvi, je dejansko povzročil v svetovnem komunističnem gibanju nevaren razkol. Vsepovsod so se začele pojavljati kitajske sekcije komunistične stranke; mnogi komunisti so začeli dajati prav Maou, ko je trdil, da je Hruščev izdal svetovno komunistično revolucijo; zaman so ga Togliatti, Tito in Gomulka rotili, naj ne žene kitajsko-sovjetskega spora na konico. Hruščev je bil za vse opomine slep in gluh. Postajal je vedno bolj branivec ruskih državnih interesov in zanemarjal interese svetovnega komunizma. Za ruske vodilne komuniste je postalo jasno, da tako ne more iti več naprej. Odločili so se za operacijo. Izločili so Hruščeva, a sklenili nadaljevati njegovo politiko do Zapada, istočasno pa spet navezali razgovor s kitajskimi komunisti. Prenehalo je medsebojno zmerjanje, grožnje in obtožbe. Komunistični tabor je spet postal bolj kompakten med seboj. Tako se je Hruščev pridružil vrsti tistih, ki so v dobi poldrugega leta drug za drugim zapustili svetovno po-zornico. Najprej Janez XXIII., ki mu je visoka starost 3. junija 1963 pre-stregla nit življenja; nato Adenauer, ki ga je lastna stranka v oktobru 1963 poslala v pokoj; 22. novembra 1963 je omahnil Kennedy, star komaj 46 let; nato so koncem marca 1964 brazilski generali pognali svojega filokomunistič-nega predsednika Goularta čez mejo; koncem maja je kap strla Nehruja v Indiji; ista kap je 6. avgusta ohromila italijanskega predsednika prof. Segni-ja. Tudi komunistični prvak Togliatti je doživel enako usodo : mrtvega so pripeljali z otoka Krima v Sovjetski zvezi; 15. oktobra so se konservativci na podlagi volilnih rezultatov morali umakniti Wilsonu, vodji angleških laburi-stov. Le dva še kljubujeta od stare garde: Churchill na angleškem otoku ter general De Gaulle, ki hoče Francijo še enkrat napraviti pomembno, kot je bila nekdaj, in s samovoljno politiko razburja Severnoamerikance ter spravlja v zadrego svoje evropske zaveznike. Kljub svojim sedmim križem ga ni strah ne atentatov ne voženj ne potovanj. Spomladi je obiskal Mehiko, na jesen pa skoro vse južnoameriške dr- »Sem prijatelj črncev« je rekel papež Pavel VI. pastorju M. L. Kingu, Nobelovemu nagrajencu žave. Tudi glede rdeče Kitajske jo vozi po svoje. Koncem januarja 1964 jo je uradno priznal, sedaj pa skuša uveljaviti francoski vpliv na področju bivše Indokine, zagovarjajoč nevtralizacijo tega ozemlja. Tri nevarna žarišča za svetovni mir Morda ima tudi precej prav. Kajti način, kako skušajo Severnoamerikanci rešiti Južni Vietnam pred komunistično gverilo, je očividno obsojen na neuspeh. Odkar so novembra 1963 Ame-rikanci pustili pasti Diema, težko preizkušeni Vietnam nima več miru. Generali se vrstijo na oblasti kot jagode na rožnem vencu, sabotaža cvete vsepovsod, demonstracije so na tekočem traku, budisti ob vsaki priliki napadajo katoličane; res se zdi, da bo šele komunizem napravil red, ki bo vse združil v železni disciplini, bedi in molku. Malo več sreče so imele ZDA v Kongu. Tja so se vrinili zlasti kitajski komunisti. Iz sosedne države Burundi zalagajo domače gverilce z orožjem in komunistično propagando. Poleti 1964 se je že zdelo, da je Kongo v popolnem razsulu. Vzhodne province so postale plen prevratnežev. Zaman je Čombe, nekdanji oblastnik Katange, prosil afriške države, da ga podpro z moštvom in orožjem. Ben Bella iz Alžirije, Nas- ser iz Egipta ter Nkrumah iz Ghane, vsi levičarsko usmerjeni, tega niso dovolili. Tako si je Čombe oskrbel najem-niško vojsko, s katero sedaj čisti o-gromno državo upornikov. Morda mu bo uspelo, da do konca leta 1964 zopet vzpostavi red in mir. Korist od tega bodo imeli vsi sloji ljudstva, nemalo tudi misijoni, ki so marsikje čisto v razsulu. 11. novembra se je vrnil v Kongo tudi naš rojak iz Trsta, slovenski misijonar Karel Kerševan CM. Njegovega področja upor k sreči ni dosegel. Še najbolj se je položaj ustalil na otoku Cipru. V začetku leta 1964 se je zdelo, da bo zaradi trdoglavosti pravoslavnega nadškofa predsednika Maka-rija prišlo do krvavih obračunavanj med grško večino in turško manjšino. V spor so se začeli vmešavati Angleži in Severnoamerikanci, ki bi radi otok ohranili za NATO-obrambno zvezo ; grška vlada je sklenila ščititi grško pre-bivavstvo in turška prav tako svoje. Zdelo se je že, da je turško izkrcanje na otoku neizogibno in turško-grški spopad neizbežen. Varnostni svet je imel veliko dela; končno mu je uspelo poslati skupino svojih čet, v katerih so v glavnem Kanadčani in Švedi. Sovjeti so nekaj časa skušali ribariti v kalnem, a nazadnje je vse postalo nekam mirno okrog otoka. Mir pred viharjem ali dokončno pomirjenje, kdo ve? Olimpijski ogenj je gorel na Japonskem Po drugi strani pa so prav letos narodi širom zemlje poslali svoje najbolj sposobne zastopnike v Tokio na Japonskem, da se spoznajo v plemenitem medsebojnem tekmovanju in v žaru olimpijskega ognja manifestirajo za ideale mednarodnega bratstva, povezanosti in sodelovanja. Na letošnjih olimpijskih igrah, ki so 18. po vrsti, odkar so bile 1. 1896 v Grčiji obnovljene, je sodelovalo 94 držav, med njimi tudi Italija in Jugoslavija. Bile so zelo dobro organizirane. Japonci so dokazali, da imajo čut za red in smisel za prirejanje takih mednarodnih nastopov. Razdeljenih je bilo 504 kolajn: 163 zlatih, 167 srebrnih in 174 bronastih. Najbolj so se izkazali Severnoameri-kanci, za njimi pa Sovjeti. Tudi Italija se je dobro postavila. Pobrala je 10 zlatih, 10 srebrnih in 18 bronastih kolajn. Eno srebrno je za italijanske barve priboril Slovenec Jurij Uršič iz Gorice. Jugoslovani so bili bolj skromni. Priborili so si dve zlati, eno srebrno in dve bronasti kolajni. Mnogo zaslug pri tem ima Slovenec iz Ljubljane Miro Cerar, ki si je sam osvojil dve kolajni. Prihodnje XIX. olimpijske igre pa bodo v mestu Mehiki, v državi istega imena. Italija se prebija skozi gospodarsko krizo Medtem ko so dogodki po svetu ljudi držali v stalni napetosti, se je pa v Italiji razvijal proces gospodarske ustalitve, ki naj bi preprečil nevarno inflacijo, ki je že grozila italijanski ekonomiji. Težo odgovornosti za nepopularne gospodarske ukrepe je nosila Morova sredinsko-levičarska vlada, sestavljena iz krščanskih demokratov, socialistov, socialdemokratov in republikancev. Medtem je enkrat celo padla ob vprašanju podpore privatnim katoliškim šolam, je pa ministrskemu predsedniku Moru uspelo po enem mesecu, koncem julija, postaviti jo spet na noge. Predsednik italijanske vlade Moro v avdienci pri papežu Pavlu VI. Komunisti so skušali vladno akcijo za ozdravitev italijanskega gospodarstva čim bolj torpedirati. Zato so organizirali stavko za stavko. Zlasti zadnja železničarska stavka v novembru 1964, ki je trajala teden dni, je imela izrazito političen značaj. Brez dvoma je letos Italija dosegla rekord v številu stavk po vsem svetu. V letu 1964 so Slovenci dvakrat volili Tudi na Tržaškem in Goriškem je bilo leto 1964 politično zelo živahno. 10. maja so bili Slovenci z drugimi državljani vred klicani, da izvolijo prvi parlament za novo deželo Furlanija -Julijska Benečija. Prvič po vojni so nastopili Slovenci na Tržaškem in Go- riškem s skupno listo, ki so jo podpirale vse demokratske skupine razen levičarjev. Uspeh ni izostal. Lista Slovenske skupnosti je zbrala deset tisoč glasov in si izvolila slovenskega zastopnika v deželni svet. Po dogovoru bo Slovensko skupnost zastopal prva tri leta tržaški nosivec liste dr. Jože Škerk, nato pa goriški zastopnik dr. Anton Kacin. Na jesen, 22. novembra, pa so bile na Tržaškem upravne volitve. Spet je nastopila Slovenska skupnost in ponovila uspeh iz volitev za novo deželo. Prejela je 7000 glasov in si zagotovila na ta način zastopstvo tudi v tržaškem pokrajinskem svetu. Izvoljen je bil Drago Legiša iz Devina. Lista Slovenske skupnosti je zmagala tudi v občini Repentabor, v Dolini, Zgoniku ter De-vinu - Nabrežini pa se krepko uveljavila ter bo konstruktivno podpirala vse tiste napore, ki bodo težili k ohranitvi slovenstva na naši zemlji. Treba je biti namreč vedno buden, kajti veliko jih je, ki imajo interes, da bi izginila naša manjšina ob italijansko-jugoslovanski meji. Tako je goriška občina sredi oktobra vinkulirala slovenskim posestnikom iz Štandreža 390.000 kv. metrov zemlje za zidavo novih stanovanjskih predelov. Skrila se je za zakon 167, ki daje občinam pravico, da zasežejo zemljo privatnikom za »ljudska stanovanja«. Jasno je, da je s tako vinkulacijo slovenska skupnost iz Štandreža in okolice obsojena na počasno izginotje, saj bi se v zvezi z nameravanim industrijskim področjem naselilo v Štandrežu kakih 12.000 ljudi. Da to ne bi bili Slovenci, ni treba posebej poudarjati. Prav tako bodo morali naši izvoljeni predstavniki in naši politični krogi pozorno zasledovati razvoj dogodkov o-krog radia Trst A, saj smo bili koncem novembra priče okrnitve radijskega programa. Dogodki iz polpretekle dobe nehote vsiljujejo misel, če ne gre morda za postopno likvidacijo slovenskih oddaj na tržaškem radiu. Toda kljub vsemu, mi živimo! To dokazuje naše prosvetno in kulturno življenje, ki je bilo tudi v letu 1964 živahno. Nastajajo novi domovi. V Trstu je bil blagoslovljen sedež naše prosvete v ulici Donizetti; Skedenj si je ustvaril svoje prosvetno ognjišče; še nam je v spominu veličastno slavje ob otvoritvi »Slomškovega doma« v Bazovici. Nov dom nastaja v Trstu pri Sv. Ivanu. In se porajajo še drugi. Katoliški dom v Gorici je letos gostil rojake s Koroške, sprejel ob natrpani dvorani Slovenski oktet iz Ljubljane, nudil svoje prostore igravskim družinam in pevskim zborom. Slovensko katoliško prosvetno društvo v Števerjanu je 1. maja 1964 proslavilo desetletnico svoje obnovitve. Dom v Rojanu in Marijin dom v Trstu družita pod svojo streho nenehno našo kri. Tudi slovenske šolske sestre imajo od letos v Trstu svoj provincialni dom, v katerem najde oporo vsako dekle, ki želi ostati zvesto slovenski besedi in ljubezni do Boga. K temu dodajmo še svoje verske manifestacije! Marijanska procesija na Opčinah, veličastno romanje v Lurd in Montserrat s 700 udeleženci, romanja na Barbano, Sveto in Staro goro, dan katoliške goriške in tržaške mladine na Stari gori, naša verska slavja po fa-rah, vse to in še mnogo drugega priča, da hočemo Slovenci tudi na tem od božje Previdnosti dodeljenem nam koščku zemlje živeti naprej, Bogu otroci, narodu sinovi, nikomur hlapci! Ne želi si, da bi bil sodnik, če ne moreš zatreti krivice, da se kje ne zbojiš mogočneža in ne spraviš madeža na svojo pravičnost. ^/Pli c Le lancje le (ŠTIRISTObETfllCfi SJVI^Tl) V letu 1964 je ves kulturni svet proslavljal štiristoletnico smrti velikega umetnika Michelangela Buonarrotija. Bil je enako velik na vseh treh umetniških področjih: v slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi. Svoj talent je pa poizkusil tudi na literarnem polju in je tako zapustil nekaj prav lepih in umetniških sonetov. Nič čudnega, če je že takratni italijanski zgodovinar G. Vasari označil Michelangelovo umetnost z besedami: »Srečen čas, in srečni umetniki, ko ste dočakali prihod tako velikega umetnika, da ste ob njegovih mojstrovinah lahko spoznali pravo umetnost; da vidite jasno, kar ste poprej videli mračno. Zahvalite se nebesom in skušajte v svojih delih posnemati Michelangela.« Ta neprekosljivi genij se je rodil 6. marca 1475 v vasici Caprese (Arezzo), ki so jo sedaj preimenovali v Caprese Michelangelo. Še kot otrok je čutil veliko nagnjenje do kiparstva. V vsakem kosu večjega kamna je videl lepe obraze Madon in raznih junakov. Razumljivo je, da niso polagali nikake važnosti besedam otroka. Posebno se s tem ni strinjal njegov oče, ki se je dobro zavedal, da ta poklic prav malo nese, čeprav je sam občudoval dela umetnikov, kakor so Donatello, Mimo da Fie-sole, Brunelleschi, ki so delali po naročilu Lorenza de' Medici, gospoda Firenc. Zato je oče sklenil, da bo sina napotil raje v humanistično šolo, da bo tako postal umetnik lepe besede. Sedem let se je mali Michelangelo upiral očetovi volji in nerad obiskoval šolo, kjer so se učili na pamet tudi nepomembna dela. Večkrat ga je oče tudi pretepal in hotel na ta način u-krotiti sinovo trmo in ga prisiliti do spoznanja, kje je njegovo mesto. Ko ni vse nič pomagalo in je sin le vztrajal pri svojem, je oče pretrgal z njim vsak stik in tudi drugim prepovedal vsako občevanje s trmastim sinom. Michelangelo je zapustil humanistično šolo in je živel kot tujec v očetovi hiši ter se potikal iz ene delavnice v drugo in tako ogledoval slikarske in kiparske umetnike pri delu. Nekaj časa je ostal v delavnici slikarja Ghirlandaia. Pripoveduje se, da je nekoč kopiral neko delo tega mojstra s tako natančnostjo, da slikar Ghirlandaio ni spoznal, katero delo je njegovo in katero je opravil Michelangelo. Takrat je imel Michelangelo šele štirinajst let in mojster Ghirlandaio mu je rekel: »Nič več te jaz ne morem naučiti.« Michelangelo je zvedel, da je medi-cejski vrt pri Sv. Marku v Firencah Michelangelo: PIETA bili zelo nevoščljivi. Večkrat so se v debati razvneli in srdito zagovarjali vsak svoje mnenje. Pri neki taki debati mu je prijatelj Torrigiani razbil nos. Tor-rigiani je bil izključen iz šole, toda Michelangelov nos je ostal za vse življenje pokvarjen. Na vso nevoščljivost je Michelangelo odgovarjal z delom in pridnim učenjem. Med napornim in mrzličnim delom so kaj kmalu minila njegova mladostna leta, in tako ga srečamo v Rimu, kamor je prihitel kakor nešteto drugih, na klic papeža Julija II., velikega ljubitelja umetnosti, ki je bil ves prežet z mislijo, kako bi bolj olepšal mesto Rim. Čeprav je bilo takrat Michelangelo: Sveta družina, detajl odprt vsakemu kiparju, da lahko študira. Tako se je nekega dne napotil tja in prišel v stik s kiparstvom. Pri tem delu ga je zasačil Lorenzo de' Medici in takoj spoznal nadarjenost mladega fanta in v njem bodočega umetnika. Humanist Poliziano ga je pričel uvajati v klasični študij in mu predlagal mitološke motive pri kiparskem delu. Tu je ostal več let in je modeliral različna dela; vplivali so nanj najbolj antični kipi, v slikarstvu pa razna dela mojstra Giotta. Vidno je napredoval v svojem delu in bil zaradi tega tudi kamen spotike, kajti bili so tudi taki učenci, ki so mu Michelangelo: KRIŽANI To delo je odkrila v letu 1964 nemška ljubiteljica umetnosti Margit Lisner v cerkvi Sv. Duha v Firencah Michelangelu 25 let, se je izmed vseh odlikoval s svojim čudovitim delom Pieta v cerkvi sv. Petra, in papež Julij II. ga je spoznal za velikega umetnika in mu, potem ko je občudoval Pieta, zaupal postavitev nagrobnega spomenika. Spomenik bi moral biti postavljen v cerkvi sv. Petra. Michelangelo si je zamislil velikansko delo, da bi tako proslavil velikega papeža. Pričel je obdelovati velik kos marmorja in tako izklesal veličastno delo Mojzes, ki je še danes v cerkvi sv. Petra v Vincoli v Rimu in je središče občudovanja vsakega tujca, ki pride v Rim. Ko je Michelangelo dokončal ta kip, je bil sam presenečen in poln občudovanja nad svojim delom. Prav zaradi tega se ne smemo čuditi, da je vzel Michelangelo po končanem delu v roko kladivo in narahlo udaril kip na koleno, rekoč: »Govori! Zakaj ne govoriš?« Nihče mu tega dela ni kritiziral in zato je arhitekt Bramante svetoval papežu, ko je ta premišljal, komu bi poveril slikanje Sikstinske kapele, naj to delo izroči Michelangelu, ki bo delo prav gotovo izvršil v splošno zadovoljstvo. Tako se je tudi zgodilo in nastala je nova umetnina, Poslednja sodba, ki je zahtevala od umetnika dela in truda in mu tako zrahljala in uničila mnogo življenjskih moči. Kot velik arhitekt se je izkazal pri zamisli in delu kupole Sv. Petra v Rimu. Šel je iz ene umetnine do druge. Njegovo najbolj poduhovljeno delo in višek umetnosti je ravno Pieta Ron-danini, katero je izdeloval od leta 1555 in se ukvarjal z delom še nekaj dni pred smrtjo, ki ga je rešila zemskega trpljenja 18. februarja 1564. Delo, katerega ni dovršil, predstavlja Marijo in Jezusa, naslonjena drug na drugega; drug drugemu v oporo in obdana s trpljenjem, ki je bilo v božjem načrtu: sveto telo, rojeno iz brezmadežnega telesa. Sam lepo opiše svoje duševno stanje, prav v času, ko je ustvarjal Pieta Rondanini: »Življenja mojega nemirni tok, na trhlem brodu, skoz vihar morja, prispel v pristan je, kjer za dela zla in dobra kliče nas k računu Bog. Ne čopič, dleto ne, ne upokoji duha, ko se k Ljubezni zdaj priklanja, ki nam v objem vsem roke širi S križa.« Po zunanjosti je bil Michelangelo grdega obraza in postave. Tega se je dobro zavedal in je prav zaradi tega mnogo trpel. To je bilo tudi vzrok vihravosti in nestalnosti na njegovi dolgi življenjski poti. V vseh svojih klasičnih delih je skušal prikazati to človeško trpljenje in boj med slabim in dobrim. Človeške padce, pa zopet njegove podvige. Povsod je iskal ljubezen in lepoto. Mnogi prijatelji, pesniki in kritiki nam v svojih delih prikazujejo velikega Michelangela. Ni čuda, če se tudi vsi umetniki slikarji in kiparji obračajo do Michelangela in iščejo v njegovih delih naukov in zamisli za svoja dela. Zato tudi najdemo toliko sličnosti v raznih delih različnih mojstrov. Vzemimo samo primer hrvatskega svetovno znanega umetnika kiparja Ivana Meštroviča. Nemška kritika ga imenuje »slovanski Michelangelo«. Naš pesnik Silvin Sardenko, potem ko si je ogledoval v Rimu Michelange-lova dela je, prevzet tolike lepote, zapisal v sonetu Michelangelo: » .......... . Spoznal sem večne misli veličino, umaknil k njej sem v božjo se samoto in sklenil, da bom služil njej edino.« Aleš Ušeničnik pa je zapisal v Knjigi o življenju: »Zamislil je Michelangelo v svojem duhu Pieta. Zrl je Mater božjo z mrtvim Sinom v naročju. Vsaka poteza te podobe je nekaj božanskega. Mati-Devica, Mati božja, mrtev Sin, ki je življenje, mati z mrtvim sinom v naročju, božja Mati z božjim Sinom. Michelangelo se ni ustrašil. Ideal mu je s koprnenjem polnil srce in dvigal dušo. Kako je začel klesati, klesati marmor! Leteli so na vse strani drobci, padali odlomki in iz mrtve, brezoblične snovi so se začeli počasi kazati obrisi, vedno določneje, vedno jasneje. Že je zrl pred seboj podobo, a kaj je še bilo treba dela in truda, da je zrl v podobi smrt in življenje, in kaj, da so oživele tiste božanske poteze, da je iz marmorja zasijal — ideal.« To delo so prvič v zgodovini dvignili iz cerkve sv. Petra v Rimu in ga pripeljali na svetovno razstavo v New York, da je bilo tako na ogled nešteti množici občudovavcev. ^1,'II^IIJIII^llllll'^1!!!!111!!!!!!"!!!!!!"!!!!!!11!!!!!!11!!!!!!!1!!!!!!11!!!!!!11!!!!!!!1!!!!!!11!!!!!!11!!!!!!' Raziskovavci V reko Amazonko se izliva skromen pritok Iliminjkaia. Voda je čudovito modre barve, čisto prozorna in se na njenem dnu sveti zlat pesek. Reki se približa skupina ljudi, ki so presrečni, ko jo ugledajo. Do skrajnosti so utrujeni in silno jih muči žeja. Ti tuji popotniki so ra-ziskovavci, ki pa so ta čas samo še skupina od žeje onemoglih ljudi, ki pod težo te muke ne morejo misliti na nič drugega, kot na svoje ubogo telo. Kot mora leži na njih žeja, grozna, neznosna žeja. Ko opazijo to lepo reko, zavri-skajo od veselja in takoj planejo v osvežujočo kopel in se tudi napijejo. Za trenutek jih res pohladi, a kmalu jih začne strašno žgati po vsem telesu. Opotekajo se proti bregu, a že po nekaj korakih omahnejo v vodo, ki jim bo postala grob. Toda to ni še vse: njihova telesa se raztopijo prav kot tableta v kozarcu vode. Grozen, neverjeten, a čisto resničen prizor! Raziskovavci bi biti morali slutiti nevarnost že ko so se približali bregu reke. Ta je popolnoma gol: ni živečih rastlin in živali, svet je razpokan in kamni ob reki so videti kot oste-kleneli. Na njih se svetijo trupla majhnih čudnih Živali, ki so jih umorili neznani strupeni hlapi ali kak drug neznan kemični proces. Neznosna žeja in utrujenost je otopela te uboge ljudi, da so opazili vodo, prezrli pa so svarilna znamenja in tako šli v gotovo smrt. iil!!liiii!!!!liii!!l!iiii!!i!!iiil!!iiiiil!iiiiiiiuliim A. B. PREGLED PROSVETNEGA DELA NA GORIŠKEM V LETU 1964 Vsako leto si ob koncu kulturne sezone lahko zastavimo naslednje vprašanje: Ali je bila naša letna prosvetna bilanca pozitivna? Pri tem se seveda oziramo ne samo na večje ali manjše število in na kvaliteto posameznih prireditev in drugih oblik kulturnega u-dejstvovanja, ampak še predvsem na idealni doprinos kulturnih delavcev, ki morajo mimo neštetih objektivnih težav, če hočejo doseči zastavljene si cilje. Zato tu beležimo vse, kar je razgibalo kulturno življenje katoliških Slovencev na Goriškem, od malih vaških prireditev do visoko kvalitetnih manifestacij v Katoliškem domu. Vse skupaj pa tvori kulturni mozaik, ki priča o nenehnem hotenju našega življa na Goriškem do lastnega narodnega obstoja in kulturnega izživljanja. Kulturno delo v Gorici V prvem delu si bomo ogledali, kaj so naredile na kulturnem področju naše organizacije v mestu. Tu pridejo v poštev SKPD »Mirko Filej«, SKAD in Mladeniška Marijina kongregacija, sem spada pa tudi delovanje osrednje kulturne organizacije — Zveze slovenske katoliške prosvete. SKPD »Mirko Filej« je imelo v lanski sezoni več prireditev in nastopov. Največ je pri tem delu sodeloval društveni zbor »Lojze Bratuž«, ki je pripravil lanskega novembra koncert v Delavski zbornici v Celovcu ob priliki Einspielerjeve proslave. Nato je zbor sodeloval na Cecilijanki ZSKP, malo kasneje pa na II. mednarodnem tekmovanju pevskih zborov, ki jo je organiziralo pevsko društvo »C. A. Seghizzi«. Isti pevski zbor je tudi sodeloval pri božičnici in pri velikonočnem vstajenju v stolnici. Dalje je zbor nastopil na prvomajskem slavju v Števerjanu, nato pa je snemal nekaj pesmi ob otvoritvi novega sedeža tržaške radijske postaje. 10. junija se je zbor spomnil obletnice smrti pok. prof. M. Fileja, ko je pel pri maši zadušnici. Pevski zbor »Lojze Bratuž« je tudi organiziral izlet-roma- A. P. Cehov: »Striček Vanja« A. P. Cehov: »Striček Vanja« nje na Sv. Višarje, izlet v Barnas ter v jeseni s celotnim prosvetnim društvom izlet v Dolomite. — Dramski odsek SKPD je letos spomladi pripravil igro A. P. Čehova »Striček Vanja« v Katoliškem domu. Med kulturnimi večeri pa naj omenimo predavanje dr. S. Brajše o tridentinskem koncilu in predavanje g. V. Zaletela s slikami. Pri februarskem pustovanju ZSKP pa je sodeloval društveni tamburaški orkester. Tudi akademiki, včlanjeni v SKADu, so aktivno delovali. Imeli so več sestankov s predavanji in filmskimi ve- čeri ter skioptičnimi slikami. Med predavanji moramo omeniti sledeča: Naloga zamejske mladine (prof. J. Pe-terlin), Odločilni trenutki v zgodovini Slovencev (prof. M. Šah), O arheologiji (K. Brešan), Iz popotne torbe (M. Ma-šera) ter v okviru srednješolskega odseka O Eskimih (D. Križman). Meseca julija se je SKAD udeležil 2. zamejskega mladinskega tabora na Koroškem, kjer je sodeloval z dramskim prizorom »Stara pravda«. Omeniti moramo še gostovanje tržaških visoko-šolcev s Cankarjevo dramo »Jakob Ruda«. A. P. Cehov: »Striček Vanja« MM K je pripravila za letošnjo misijonsko nedeljo igro v petih dejanjih »Tri skrivnosti starega Wanga«. Zelo živahno je bilo delovanje Zveze slovenske katoliške prosvete, ki povezuje tri prosvetna društva (Gorica, Pevma in Števerjan) ter nekatere pevske zbore. Zveza je priredila med drugim tradicionalno Cecilijanko v Katoliškem domu, kjer so nastopih skoraj vsi zbori z Goriškega. V februarju je organizirala uspelo pustovanje s sodelovanjem vseh prosvetnih društev in nekaterih pevskih zborov. Prvega maja je ZSKP priredila običajno slavje v Števerjanu, na katerem so sodelovali tudi Korošci. Letošnjo jesen pa je v okviru Zveze gostoval v Katoliškem domu Slovenski oktet iz Ljubljane z bogatim sporedom polifonskih, slovenskih narodnih in umetnih pesmi ter pesmi drugih narodov. Med ostalim delom moramo zabeležiti še prireditev ob desetletnici ustanovitve Dekliških krožkov. Prosvetno delo na vasi Tu omenimo najprej delovanje cerkvenega pevskega zbora iz Podgore. Sodeloval je na raznih skupnih prireditvah, kot na Cecilijanki, na pustova- nju (s spevoigro »Snubači«), pri bo-žičnici, na prvomajskem slavju. Zelo plodno je bilo delovanje zbora v domači cerkvi: koncert ob blagoslovitvi novih orgel, registracije za tržaški radio (evharistične, Marijine in darovanj-ske pesmi). Med družabnimi prireditvami pa martinovanje ter izlet v Dolomite. Odsek dekliških krožkov v Sovod-njah je sodeloval na skupni prireditvi ob desetletnici krožkov v Katoliškem domu s prizorom »Telefonska številka 111783«. S tem prizorom so Sovodenjci nastopili tudi na pustovanju v Gorici. Meseca junija pa je bila v Sovodnjah prireditev osnovnih šol, na kateri so sodelovali učenci rupensko-pečanske šole. Nastopili so s petjem, recitacijami in raznimi prizori. Pripravili so tudi razstavo ročnih del. Seveda ne moremo, trditi, da v drugih vaseh ni bilo prosvetnega delovanja. Zlasti velja to za SKPD iz Štever-jana in za Doberdob. Glede teh lahko na splošno rečemo, da so njih pevski zbori sodelovali na raznih skupnih prireditvah, doberdobski zbor pa je nastopil tudi na mednarodnem pevskem tekmovanju »Seghizzi«. Ker pa nismo dobili o tem do časa točnih podatkov, ne moremo bolj točno opisati njih delovanja. V. MARKO oxvy nekdaj in danes Otvoritev »Doma« v Skednju preteklo leto je bila velik kulturni in narodni dogodek za vse tržaško predmestje. Da bodo naši ljudje tembolj cenili prizadevanje in nesebično delo sedanjih pobudnikov »Doma«, sem iz slavne škedenjske kronike priredil po zapiskih in pripovedovanju nekaterih sedaj že pokojnih veljakov, med katerimi sta bila zlasti pomembna pok. občinski in deželni svetovavec Anton Mi-klavec, po domače Kačun, in pevo-vodja Franc Fabris. Brez dvoma bo naše rojake, a predvsem Škedenjce, prebivavce Kolonkovca in Sv. Ane zanimalo, kakšno je bilo kulturno delovanje pri nas v preteklosti. * * * Skedenj, pristno slovensko krajevno ime, nas spominja na škofove skednje, ki so se nekdaj raztezali od škofijskega dvorca vse do morja. Nadevek Sylvula (ki v latinščini pomeni gozdiček; odtod sedanje italijansko Servola) je prišel od tega, ker je nekdaj bil ves hribček okoli cerkve obraščen s hrasti, kostanji, murvami in lipami. Za časa naših starih, pred prvo svetovno vojno je bil Skedenj zelo narodno zaveden. Zaslužno kulturno poslanstvo so opravljali številni izobraženci, predvsem učiteljstvo. Številna društva in organizacije so med seboj tekmovale na dramskem, glasbenem in tudi literarnem polju. Ali ponos in čast so bile gospodarske ustanove : dvorana, Gospodarsko društvo, kjer so se shajali vaški veljaki in je vadil pevski zbor »Velesila«, ki je slovel daleč naokoli kot eden izmed najboljših na Primorskem. Kot protiutež »Velesili« je v času Miklavca (Kačuna) uspešno deloval na Kolonkovcu in pri Sv. Mariji Magdaleni tudi pevski zbor »Slava«. Oba zbora sta skupno prirejala večere, slovanskih pesmi. Da bi se mladina ne oprijela tujih popevk, so voditelji obeh zborov prevajali »kanconete« v naš jezik in tako uveljavljali našo slovensko besedo. Na pobudo tedanjega mestnega svetovavca Antona Miklavca so začeli kmalu po 1. 1900 razpisovati vsakoletne nagrade za najboljše slovenske pesmi, zložene po vzorcu laških popevk, toda s slovenskim čustvovanjem. Vsako leto so o pustnem času izvajali te pesmi, ki jih je spremljal izbran takt združene godbe. Nekaj teh pesmi je v zbirki »Tržaške narodne pesmi«, ki je izšla leta 1938. Najbolj znana pa je brez dvoma naslednja : »Nocoj pa, oh nocoj, ko mesec svetil bo, bo k meni ljubi moj prišel jemat slovo. Ne jokaj, ljubica, ne bod' tak žalostna, čez kratkih sedem let se bova vid'la spet. Prežalostno srce, ne bom ga vid'Ia več, o, sam Bog večni ve, kdaj sedem let bo preč!« itd. Značilna je tudi: »Prepevaj mo, Slovenci, pošteno pesem našo, pustimo drugim kašo, naj si jo pihajo. Mi imamo prelepih in divnih pesmi naših in nočemo nič vaših .. . Če kdo pa druge, tuje pesmi izbira in prepeva, res prava je to šleva . . . Kdor ima pamet zdravo, ta ljubi majko Slavo in lepo nje zastavo, ki v čast ji pojemo ...« itd. Ni manjkala seveda ob koncu vsake prireditve tudi dobro znana : »Hipno, rojaki, na noge urno, sonce odseva naroda s'jaj; nad nami nebo jasni se burno, našemu robstvu bliža se kraj.« itd. Tedaj je vladala sloga, edinost, razumevanje in zaupanje med vsemi. Zbor, ki je zjutraj mogočno zapel pri sv. mašah, je popoldne nastopil v do- mačem društvu ali kot gost sosednje organizacije ali na izletih, kjer je skrbel za družabnost in dobro voljo med članstvom in prijatelji. Tako je rastla tudi v mladini zavest, da bi se pokazala vrednega člana ne le društva, ampak živ in tvoren del naroda. Skrbela je za lasten dom in društvo, krepila organizacijo in čuvala v sebi smisel za edinost in vero v bodočnost svojega naroda in jezika. Velika skrb je bila zato posvečena predvsem naraščaju. Že pred kakimi petdesetimi leti so se vsi kraji spodnje tržaške okolice zavzeli za to, da bi odprli otroške vrtce v slovenskem jeziku. Ker je bil mestni »magistrat« gluh in slep za potrebe Slovencev, so se naši domačini tedaj obrnili na Ciril-Metodovo družbo. Toda blagajna te naše mogočne in pomembne ustanove, ki je tako hvalevredno delovala na vzgojnem polju, je bila zelo obremenjena. Ali kljub temu sta tedanji tržaški odbornici CM družbe, zaslužni gospe Gramova in Mankočeva, napeli vse sile, da bi prišlo tudi pri nas v Skednju do slične narodne trdnjavice v obliki otroškega vrtca in zavetišča za slovensko mladež. Kakor dandanes z »Domom«, tako so bile tudi tedaj težave predvsem zaradi prostora. Na razpolago je bila vešča in mlada učiteljica gdč. Dragica Gregorič, ki si je osebno toliko prizadevala, da bi tudi Skedenj dobil to, kar so drugi kraji v tržaški okolici že imeli. Njen pokojni oče Mihael je v soglasju z domačimi starešinami prevzel nalogo pregledovati po vseh domačih hišah, da bi kje našel primerne večje prostore za učilnico, dokler ne bi sezidali ali kupili pravega doma. In tako se je tudi zgodilo. Leta 1895 je gospod Mihael Gregorič kupil od škofijske uprave skromno hišico za svojo družino. Polovica hiše je obsegala hlev, drugi del pa kuhinjo in sobo, ki je služila škofovemu hlapcu za bivališče. To hišico je sklenil preurediti za otroški vrtec. Prostor, kjer je prej mukalo precejšnje število krav, je podaljšal, obnovil in preuredil v lepo učilnico, sveže pobeljeno in opremljeno z novim podom. Toda tudi tu so nastale težave. Mestni »magistrat« (trž. občina) je pa vse njegovo prizadevanje kmalu vrgel v »faš« (v nič), češ da je prostor po postavi 20 cm prenizek. Sedaj ni preostalo drugega kot napraviti, da bo »krava cela in koza sita« ! Obrnil se je na slovensko posojilnico in hranilnico, kjer je dobil podporo, da je dal tla znižati kar za 25 cm. Tako je bil mestni »magistrat« prisiljen ugoditi njegovi prošnji. Ce bi se bil tedaj Gregorič vdal ali popustil, bi do otvoritve vrtca prav gotovo nikoli ne bilo prišlo. Ko so bili tako njegovi in njegovih sodelavcev napori zasluženo kronani, je CM družba opremila prostore in preskrbela tudi vse druge šolske potrebščine. Društveni odborniki pa so priporočali članstvu, naj bi se mesečno obvezalo za skupno podporo v denarju, s katerim bi nagradili mlado požrtvovalno vrtnarico, dokler je ne bi mogla CM družba redno plačevati. Kakor lanska otvoritev prostorov v »Domu«, tako je tudi tedaj nanovo ustanovljeni otroški vrtec zadovoljil škedenjsko občinstvo in mu dal novega zagona in spodbudo za kulturno in narodno delo. Otročad se je v veselje staršev zbirala in se pod veščim vodstvom mlade in prikupne učiteljice smotrno učila naše pravilne govorice, ob piljenju domačega narečja. Otroci so v vrtcu n. pr. zvedeli, da guardia pomeni po naše straža, fajfa — pipa, kamra — soba, turn — zvonik, ferovia — železnica, kontrejga — stol ali sto-lica, itd. In toliko pesmic, igric in naukov o lepem vedenju so se naučili! Iz te prve domače šole so zrastli pridni in vestni šolniki-ravnatelji, podjetni trgovci, odrski umetniki in ustvar-javci, pravniki, glasbeniki itd . . . ter skrbni domači posestniki, neodvisni in samostojni, ki so delali in še dandanes delajo čast našemu rodu na Primorskem. Dandanes, ko se veselimo našega »Doma«, je potrebno, da marsikdaj zanj tudi kaj žrtvujemo in ga na vse načine podpiramo, da bo tu naše shajališče in kulturno središče, saj je na- stal prav v hiši Gregoričevih, ki so toliko prispevali in še dandanes prispevajo za ohranitev jezika in kulture v našem domačem kraju. Kako pa je danes? Pred leti umrli ded Josip Železnik mi je vedno pravil, kako je bilo lepo v tistih zlatih časih, ko smo bih vsi Slovenci eno; globoko versko in narodno zavedni smo krepkeje kljubovali valu tujstva. Še je čas, da se Slovenci zdramimo ! Varajo se tisti, ki mislijo, da bodo naši težki narodni problemi rešeni vzporedno s socialnimi težnjami. Ako se bomo zavedali, da smo svojemu narodu vsi potrebni, bomo skupno lažje budili nekdanje navdušenje in omogočili skupni delovni vzpon. Take Slovence zahteva današnji burni čas ne le v našem domačem kraju, taki nesebični ljudje so našemu narodu potrebni v vsem zamejstvu. Nekje v ZDA, v Kansasu stoji neznatno mestece Richland. Cerkveni stolp v tem mestu je še lesen, in učitelj nosi staromodno koničasto bradico. Otroci tega mesteca so prav takšni kot drugod po svetu: smejejo se, jočejo in kriče, pa nagajajo, le žvižgati ne znajo. Miss Smith, lastnici edine trgovine v mestu, to nikakor noče v glavo, pa se domisli, da jih bo že ona pripravila do žvižganja. Na vrata trgovinice pritrdi lepak, s katerim poziva otroke vsega mesta na tekmovanje v žvižganju. Vsako soboto bo nagradila najboljšega žvižgača s srebrnim dolarjem. Uspeh je bil presenetljiv. Že naslednji dan je otročad vsevprek žvižgala po ulicah in na šolskem dvorišču. Miss Smith se je smehljala, a nekoliko jo je tudi zaskrbelo. Le kako naj izbere najboljšega med njimi? Poiskala je svojega prijatelja in ga prosila, naj skrivaj izbere. Ko je prišla sobota, je bil res nagrajen najboljši tekmovavec in tako še več naslednjih sobot. Žvižganje se je prijelo tudi odraslih in od tedaj je ostala edina oseba v mestu, ki kljub vsem poskusom ni znala žvižgati — miss Smith! Gospodinjsko delo gotovo ne pripomore k lepemu videzu ženskih rok. Raznovrstno delo, ostri predmeti, razni sokovi pri čiščenju zelenjave, pomivanje posode, drgnjenje loncev, sna-Ženje tal in brisanje prahu puščajo stalne sledove na rokah, zlasti še, ker jih moramo pri delu zelo pogostoma umivati in jim s tem odvzamemo prepotrebno maščobo. Tudi nohte le Z veliko težavo obdržimo čiste in vsaj nekoliko v redu, seveda le če so na kratko pristriženi in so odporni; če pa so krhki in se radi lomijo, naredijo vtis neredne, malo negovane žene. Marsikateri ženi tudi razpoka koža na konceh prstov, zlasti še, ako jih izpostavlja še vlažne mrzlemu zraku in vetru. To je poleg neestetič-nosti še zelo boleča nadloga. Da se vsemu temu izognemo, so nam že nekaj let sem na razpolago gumijaste rokavice, ki obvarujejo naše roke pred temi nadlogami. Zato si kar ne moremo pojasniti, zakaj še tako veliko število žena ne izkorišča te praktične industrijske pridobitve. Menda se nekaterim še zdi, da bi tako pokazala malo veselja do dela? To sploh ne odgovarja resnici. Obratno, pametno se pokaže, ako ima pravilno in natančno opravljeno delo, zraven tega pa še lepo negovane roke. Deloma pa izhaja pri nemalo ženah odpor do gumijastih rokavic le iz strahu, da bodo pri delu z njimi okorne in ne bodo mogle varno prijemati predmetov, zlasti še porcelana pri pomivanju. V najkrajšem času, že po nekaj dnevih, se bodo popolnoma privadile nanje. Velika prednost gumijastih rokavic je tudi v tem, da z njimi dosti laže prenašamo zelo toplo ali premrzlo vodo. čiščenje kljuk, srebra, šip nas ne bo več spravljalo v slabo voljo; prah se ne bo zajedal v roke in silil za nohte. Še starejša, že popolnoma vdana gospodinja se bo z uporabo gumijastih rokavic spet veselita svojih lepo obvarovanih rok. Seveda pa zahtevajo take rokavice tudi drobec pozornosti. Po vsaki uporabi jih, še kar oblečene, temeljito namilimo in splaknemo, potem pa jih obesimo preko vrvice, da se posušijo. Od časa do časa potresimo v notranjost malce smukca. Pazimo še, da jih ne bomo poškodovali z ostrimi predmeti, zlasti z nožem ali škarjami. Tako nam bodo kljub stalni uporabi dolgo trajate. JULČE GORJAN tBo| kar t>o ! Pravljica Živela sta oče in mati, ki sta imela že kar lepo število otrok; a to se je še vedno množilo. Vsakokrat ko se je njihovo število pomnožilo, se je oče prijemal za glavo ter je vzdihoval: »Kaj bo? Kaj bo?« Mati mu je vdano odgovarjala: »Bo, kar bo!« Zvečer so starejši otroci zlezli po lestvi v višje ležeče postelje; bolj pri tleh so ležali najmlajši. Da bi si pa otroci ne polomili vratov, je mati uredila vse nekam prav po vojaško. Ko je prvič udarila po kotlu, so zlezli v postelje najstarejši; ko je udarila drugič, so zlezli tisti, ki so spali tik pod temi; nato pa najmlajši, ki so spali skoraj pri tleh. Tudi k mizi jih je klicala s kotlom. »Pa-ta-trak! Pa-ta-trak!« in že so prihiteli z vseh vetrov. Ko so bila slednjič zasedena vsa ležišča ter tudi pri mizi ni bilo več prostora, se je spet imel roditi otrok. Oče se je kot ponavadi popraskal za ušesom ter vzdihnil: »Kaj bo? Kaj bo?« Odgovorila mu ni žena, ampak najstarejši sin. Ta je rekel očetu : »Bo, kar bo! Pravzaprav nič hudega ne bo: jaz, ki sem najstarejši, pojdem po svetu.« Oče ga je pogledal začudeno. »Ti po svetu?« »Zakaj pa ne?« mu je odvrnil sin. »Kaj nisem že dovolj star? Imam že osemnajst let!« »Kaj naj ti dam na pot,« je vzdihnil oče, »ko pa nimam nič drugega kot polno lačnih ust?« »Za prvo silo, oče, kos kruha, potem si bom že sam pomagal. Pa še malega ježka mi dajte, tistega, ki ga je našel bratec.« »Ali naj ga spečem ali skuham?« »Ne, živega želim, da mi bo za družbo.« Najstarejši sin se je torej odpravil po svetu; spremljala sta ga blagoslov staršev in bratcev. Bilo mu je hudo, ali kaj je hotel? Bil je najstarejši in je moral pač nekaj ukreniti. Hodil je že precej časa; potem se je usedel ob poti, da si nekoliko odpočije. Razvezal je culo; iz nje je prilezel ježek. »Glej, da mi ne zbežiš!« mu je dejal. »Ti si mi tovariš; skrbel bom zate, kolikor bom mogel. Sedaj pa pojejva kos kruha.« Ježek je dvignil rilček in zaslišal se je glasek: »Jaz nisem ježek, jaz sem čarovnik. Tedaj, ko me je ujel tvoj bratec, sem bil slučajno ježek. Njegova sreča je bila, da me ni skušal ubiti, kajti s hudobnimi sem hudoben, z dobrimi pa dober. Ti si me sprejel kot tovariša, pa ti bom res dober tovariš. Ko boš v sili, se obrni name za pomoč in svetoval ti bom vse prav.« Pred mladeničevimi začudenimi očmi se je ježek prelevil v postavnega moža, koj nato pa spet v ježka; rekel je mladeniču: »Kot ježka si me našel, kot ježka me nosi dalje, tako se bom vsaj manj utrudil.« Mladenič je bil vesel ježka-čarovni-ka: sedaj res ni bil več sam, imel je svetovavca, imel je tovariša. Šel je dalje in dalje ter je slednjič dospel na prostrano ravnino. Ta je bila povsem gola, prav brez drevja in grmovja; le v precejšnji razdalji se je nekaj dvigalo iz ravnine. Ko se je približal, je videl, da je to zver. Ta se je leno dvignila, se malce pretegnila ter mu šla prav počasi nasproti. Oči so se ji pa že tako lesketale, že kar v naprej si je oblizovala gobec. »Joj, po meni je!« je vzdihnil fant. »To je vendar volk! Ježek, ježek, kaj naj storim? Le kam naj zbežim?« »Nič ne zbežiš!« mu je odvrnil ježek. »Desnico si ovij v robec ter me primi; ko bo volk odprl žrelo, da te popade, me vrzi vanj. Vem, v skrbeh si zame; ali si že pozabil, da sem čarovnik?« Volk se je prav počasi bližal svoji žrtvi: nič se mu ni mudilo. Ko je bil že čisto blizu, je na široko razklenil gobec ter šavsnil po fantu. Ta pa mu je urno vrgel v odprti gobec ježka ter odskočil. Še dalje in še vse višje pa je sedaj odskočil volk. Stresel je ježka na tla ter je žalostno tuleč pobegnil preko planjave: vsaj za tisti dan si prav gotovo ni več poželel človeškega mesa. * * * Mladenič in ježek pa sta spet potovala dalje ter slednjič prišla do temnega, temnega gozda brez pravih poti. Tudi če si šel po stezi, da, prav po pravi stezi, si zašel v tako goščo, da nisi mogel dalje. Mladenič je že skoraj obupal. »Ježek, ježek, le kaj bo z nama?« je vzdihnil. »Nič hudega ne bo,« mu je ta mirno odvrnil. »Povej mi, kaj bi rad.« »Preko gozda si želim, med ljudi.« »Prav! Spremenim te v orla.« Z rilčkom se je dotaknil mladeniča in že je ponosen orel zakrilil s perutmi poleg ježka, ki je takoj zlezel v culico. Orel je s kremplji prijel robec ter se dvignil visoko v zrak. Do kamor mu je pogled segal, ni videl drugega ko gozd, neznansko prostran gozd. Orel pa je poletel še više; v dalji se je nekaj zalesketalo. Ko se je približal lesketanju, je videl, da ni bilo nič drugega ko lepo, široko jezero. Pričel se je spuščati, a ježek je zapiskal: »Dalje, kar dalje ! Tu stanuje čarovnik Grdobin!« Letela sta dalje nad gozdom ter preletela širno jezero. Tedaj šele se je orel spustil proti obrežju. Komaj pa sta dosegla tla, že se ga je ježek dotaknil z rilčkom ter ga spet spremenil v fanta. Iz gošče se je prikazal lovec. »Fant,« je pobaral, »kaj nisi videl orla? Zdelo se mi je, da se je prav tu nekje spustil na zemljo.« Orla ni bilo na spregled, pa sta se zapletla v pogovor. Lovec je pojasnil fantu, da je dežela, v katero je prišel, dežela zelo dobrega kralja. Bil je pa že tako dober, da so ga vsi kralji daleč na okoli sovražili prav zaradi njegove dobrote, kajti zaradi te so ga njegovi podložniki zares ljubili. Ta dobri kralj pa je imel še drugo smolo: v njegovo kraljestvo je že pred časom prijezdil ponosen vitez na lepem, a zelo divjem konju. Ta vitez je vabil vse, stare in mlade, na dvoboj: kar jih ni pobil on, jih je pa pomendral njegov konj. Ta je bil prav res kot obseden; tako naglo je skakal okoli, da mu ni mogla do živega niti puščica, kaj šele meč ali sulica. Ta bojeviti vitez je nameraval pregnati dobrega kralja ter sam zavladati deželi. Vsi so bili žalostni zaradi tega. Kralj je obljubil tistemu, ki bi ga rešil te nadloge, vse, za kar bi ga prosil, le da bi to ne bilo v škodo njegovemu ljudstvu. »Tudi jaz,« je rekel lovec, »nameravam sprejeti dvoboj. Vem pa, da bom dosegel le to, kar so že nešteti drugi ter tudi moja rodna brata, namreč smrt.« Fantu je ponudil kos kruha. Ta je koj privlekel iz culice ježka ter z njim delil dar. Lovec se je začudil: »Ježka nosiš s sabo? Ako bi imel vsaj psa, ta bi ti bil bolj za družbo.« Ko je lovec odšel, je rekel fant ježku: »Veš, kaj bi rad?« »Mislim si.« »Rad bi se bojeval s tistim vitezom ter rešil deželo hude nadloge, a bojim se, da tudi jaz ne podležem,kot so že nešteti drugi.« »Ali si že pozabil, kdo sem? Le če mi popolnoma zaupaš, ti ne bo nič lažjega od tega. Povem ti pa že v naprej: potem, ko boš premagal viteza in konja, se v življenju ne bova več srečala.« Fantu je bilo res težko ločiti se od ježka, zato je šel dalje molče. Ko sta dospela na prostrano ravnico, je tam ugledal obširno pokopališče; na njem so počivali vsi, ki sta jih pobila vitez in njegov konj. Preko planjave je pridirjal vitez: »Fante, kaj tako napenjaš oči? Kaj ne vidiš, kako dobro gnojim to zemljo?« Obrnil je konja in že je oddirjal proti sredini planjave; tam ga je čakal zal mladenič, ki je tudi sklenil, da se žrtvuje za svojo zemljo, za svoje ljudstvo. Fantu je bilo žal mladeniča. Rekel je ježku: »Kaj bi ne mogel jaz sprejeti dvoboj mesto tega mladeniča?« »Gotovo, le če hočeš.« Fant je prikimal. »Sprejmi meč in konja od mladeniča, jaz se pa spremenim v mušico ter zlezem konju v uho; nato bom že vse uredil tako, da ga ne bodo noge nikdar več zanesle v te kraje. Ko bo konj bežal, dirjaj za njim vsaj nekaj kilometrov. Kralja prosi pa le po tem, kar se ti bo zdelo najbolj primerno. Pozdravljam te, ljubi moj fant; v tistem konju hočem potovati prav v svoje kraljestvo !« Fant je skočil naprej ter zaklical: »Vitez, dovolite, da se bijem jaz z vami!« Ta se je zasmejal prav objestno. »Kar na pokopališče se ulezi, otroče mlado, te vsaj ne bo treba nositi tja!« Fant pa se ni vdal. Stopil je k lepemu mladeniču ter mu rekel: »Posodi mi konja in meč!« Ta ga je zelo žalostno pogledal. »Le zakaj hočeš tudi ti umreti? Tako si še mlad; pusti drugim, da skušajo srečo .v orožju.« Vitez je zarobantil: »Bo kaj ali ne? Ali hočeta, da po-zobljem oba hkrati?« Tedaj je lepi mladenič stopil s konja ter izročil fantu meč. Ta je bil v trenutku na konju pripravljen za boj. Njegova odločnost je nekam čudno dir-nila viteza. Rekel mu je: »Ali ti ni prav nič za kožo?« »Na svojo pazi, ne na mojo!« mu je ta odvrnil ponosno. Brez besed sta se pripravila na spopad. Mladenič je opazil majhno mušico prav tedaj, ko je ta lezla vitezovemu konju v uhelj. »Sedaj je čas!« si je mislil. Pognal je konja. Vitezov konj se je vzpel. Vsi so mislili: »Neznani fant bo skoraj zaključil svoje mlado življenje.« Pa so obstali začudeni. Kaj to pomeni? Vitezov konj se je pričel nemirno umikati; zaman je vitez nategoval vajeti. Fantov konj je zdrvel drzno proti njemu. Nekajkrat se je vitezov konj okre-nil, strahovito zarezgetal ter se spustil v beg. Fant pa za njim; kar hitro so vsi izginili v dalji. Vitezov konj je kot strela naglo preletel ne pretekel devetnajst dežel ter se ustavil šele v dvajseti. Čarovnik, ki ga je tako silno naganjal, je sedaj v podobi mušise odfrčal od njega. * * * Ko se je fant vrnil na poljano, se je krog njega zgrnila množica, ki je vzklikala: »Ti si nas rešil hude nesreče ; za-hvaljen bodi, fant neznani!« Prihitel je sam kralj. »Le kako naj se ti zahvalim?« je rekel fantu. »Le kako naj ti izkažem res iskreno prijateljstvo? Ali hočeš, da vladava skupaj?« Fant je pomislil na ježkove besede: kaj je bilo zanj najbolj potrebno? Za njega samega pravzaprav ne, pač pa za njegovo družino. Rekel je kralju: »O, kralj, le to bi te prosil, da bi mi daroval veliko, prostrano hišo s številnimi sobami ter z res veliko kuhinjo, ki bi zadostovala za moje bratce in sestrice. Dovoli jim, da bodo lahko tu živeli v miru in od svojega dela.« Kaj rad mu je dal kralj to, za kar ga je prosil. In kako tudi ne? Številne družine so pač moč kraljestev, držav. Hotel mu je dati tudi lastno hčerko za ženo. Le s težavo se je je fant ubranil. Raje se je zaročil z mladenko, ki je dala njegovemu utrujenemu konju jesti in piti. Mislil si je: »Če je dobra z živaljo, bo tudi z mano.« ŠTEVILO PREBIVAVCEV V ITALIJI PO ZADNJEM ŠTETJU 15. OKTOBRA 1961 Zap. štev. Pokrajina število občin število prebivavcev Glavno mesto število prebivavcev 1 Agrigento 43 472.945 Agrigento 47.919 2 Alessandria 190 478.613 Alessandria 92.760 3 Ancona 49 405.709 Ancona 100.485 4 Aosta 74 100.959 Aosta 30.633 5 Arezzo 39 308.964 Arezzo 74.992 6 Ascoli Pičeno 73 335.627 Ascoli Pičeno 50.114 7 Asti 120 214.604 Asti 61.044 8 Avellino 120 464.904 Avellino 41.825 9 Bari 48 1.263.245 Bari 312.023 10 IJelluno 69 234.921 Belluno 31.403 11 Benevento 77 313.020 Benevento 55.381 12 Bergamo 248 744.670 Bergamo 114.907 13 Bologna 60 841.474 Bologna 444.872 14 Bozen 116 373.863 Bozen 88.799 15 Brescia 205 882.949 Brescia 172.744 16 Brindisi 20 345.635 Brindisi 70.657 17 Cagliari 170 754.965 Cagliari 183.784 18 Caltanissetta 22 302.513 Caltanissetta 63.027 19 Campobasso 136 358.052 Campobasso 34.011 20 Caserta 100 649.327 Caserta 50.381 21 Catania 55 893.542 Catania 363.928 22 Catanzaro 159 741.509 Catanzaro 74.037 23 Chieti 102 373.632 Chieti 47.792 24 Como 246 622.132 Como 81.983 25 Cosenza 155 694.398 Cosenza 78.611 26 Cremona 115 351.160 Cremona 73.902 27 Cuneo 250 536.356 Cuneo 46.065 28 Enna 20 229.126 Enna 28.323 29 Ferrara 23 403.218 Ferrara 152.654 30 Firenze 50 1.012.703 Firenze 436.516 31 Foggia ■ 62 665.286 Foggia 118.608 32 Forli 51 521.128 Forli 91.945 33 Frosinone 91 438.254 Frosinone 31.155 34 Genova 67 1.031.091 Genova . 784.194 35 Gorica 25 137.745 Gorica 42.187 36 Grossetto 27 220.305 Grossetto 51.730 37 Imperia 67 202.160 Imperia 34.995 38 L'Aquila 108 328.989 L'Aquila 56.019 39 La Spezia 32 239.256 La Spezia 121.923 40 Latina 33 319.056 Latina 49.331 41 Lecce 94 678.338 Lecce 75.297 42 Livorno 20 310.210 Livorno 161.077 43 Lucca 35 365.540 Lucca 88.428 44 Macerata 57 291.412 Macerata 38.338 45 Mantova 70 387.255 Mantova 62.411 46 Massa - Carrara 17 202.981 Carrara 64.901 47 Matera 30 200.131 Matera 38.562 Zap. štev. Pokrajina število občin Število prebivavcev Glavno mesto število prebivavcev 48 Messina 105 685.260 Messina 254.715 49 Milano 247 3.156.815 Milano 1.582.534 50 Modena 47 511.355 Modena 139.183 51 Napoli 89 2.421.243 Napoli 1.182.815 52 Novara 165 460.190 Novara 87.704 53 Nuoro 102 283.206 Nuoro 23.033 54 Padova 105 694.017 Padova 197.680 55 Palermo 81 1.111.397 Palermo 587.985 56 Parma 48 389.199 Parma 141.903 57 Pavia 190 518.193 Pavia 74.962 58 Perugia 59 570.149 Perugia 112.511 59 Pesaro - Urbino 67 314.741 Pesaro 65.973 60 Pescara 46 242.958 Pescara 87.436 61 Piacenza 48 291.059 Piacenza 88.541 62 Pisa 39 362.396 Pisa 90.928 63 Pistoia 21 232.999 Pistoia 84.561 64 Potenza 98 444.166 Potenza 43.545 65 Ragusa 12 252.769 Ragusa 57.311 66 Ravenna 18 329.559 Ravenna 115.525 67 Reggio di Calabria 96 609.140 Reggio di Calabria 151.380 68 Reggio Emilia 45 379.688 Reggio Emilia 116.445 69 Rieti 73 162.405 Rieti 35.441 70 Rim 114 2.775.380 Rim 2.188.160 71 Rovigo 51 277.811 Rovigo 45.649 72 Salerno 157 912.265 Salerno 117.633 73 Sassari 79 381.191 Sassari 90.037 74 Savona 69 262.842 Savona 72.115 75 Siena 36 270.062 Siena 61.453 76 Siracusa 19 345.777 Siracusa 89.407 77 Sondrio 78 161.450 Sondrio 18.944 78 Taranto 28 468.713 Taranto 194.609 79 Teramo 46 260.687 * Teramo 41.899 80 Terni 32 224.596 Terni 95.072 81 Torino 315 1.824.254 Torino 1.025.822 82 Trapani 23 427.672 Trapani 77.139 83 Trento 227 412.104 Trento 75.154 84 Treviso 95 607.616 Treviso 75.017 85 Trst 6 298.645 Trst 272.723 86 Videm 187 767.908 Videm 86.188 87 Varese 140 581.528 Varese 66.963 88 Venezia 43 749.173 Venezia 347.347 89 Vercelli 169 400.233 Vercelli 50.907 90 Verona 98 667.517 Verona 221.221 91 Vicenza 122 615.507 Vicenza 98.019 92 Viterbo 60 263.862 Viterbo 50.047 SKUPAJ Število občin : 8.035 » prebivavcev: 50.623.569 GORIŠKA POKRAJINA Capriva del Friuli - Kopriva 1.456 S. Lorenzo di Mossa - Št. Lovrenc ob Soči 1.214 Cormons - Krmin 7.766 San Pier dTsonzo - Št. Peter ob Soči 1.803 Doberdo del Lago - Doberdob 1.399 Savogna dTsonzo - Sovodnje ob Soči 1.788 Dolegna del Collio - Dolenje 961 Staranzano - Starancan 3.293 Farra dTsonzo - Fara 1.700 Turriaco - Turjak 2.265 Fogliano Redipuglia - Fojana 2.705 Villesse - Vileš 1.419 Gorizia - Gorica 42.187 Gradišča d'Isonzo - Gradiška 5.494 Skupaj 137.745 Grado - Gradež 9.666 Mariano del Friuli - Marijan 1.751 TRŽAŠKA POKRAJINA Medea - Medeja 1.013 Duino-Aurisina - Devin - Nabrežina 6.151 Monfalcone - Tržič 26.818 Moraro - Moraro 626 Monrupino - Repentabor 640 Mossa - Moša 1.522 Muggia - Milje 12.638 3.060 San Dorligo della Valle - Dolina 5.175 Romans dTsonzo - Romans Ronchi dei Legionari - Ronke 9.343 Sgonico - Zgonik 1.318 Trieste - Trst 272.723 Sagrado - Zagraj 2.512 San Canzian dTsonzo - Škocjan 5.060 Skupaj 298.645 San Floriano del Collio - Števerjan 924 Zdravnik, ki ima v oskrbi starejše ljudi, stalno sliši pritožbe, da ne morejo spati in prošnje, naj jim predpiše kakšno uspavalno sredstvo, da se rešijo te nadloge. Ljudje dandanašnji splošno povezujejo pojem nesrečnosti z uspavalnimi sredstvi, nočejo pa misliti na to, da so taka sredstva tudi škodljiva in, — zlasti pri starejših ljudeh, — tudi nevarna. Kako pa sploh je s to nespečnostjo? Stari Rimljani so menili, da sedem ur spanja zadostuje prav tako za mlade kot za stare ljudi, če pa naj velja to pravilo, pa svinčnik v roke in zračunajmo: nekdo hodi redno spat ob devetih zvečer in spi do dveh popolnoči, potem se nespečno premetava po postelji do jutra; toda ta človek se tudi uleže po kosilu in dremlje od dveh do štirih, to je pet nočnih in dve popoldanski, skupno sedem ur spanja: dovolj za njegovo potrebo. Ako želi tak človek spati ponoči, mora pač pozneje v posteljo in omejiti ali izključiti popoldansko spanje. To bo zaleglo mnogo več kot uspavalna sredstva, ki sicer človeka omamijo, vendar pa mu ne dajo pravega počitka. KJE JE KAJ Kalendarij ..................1-27 Škof Jurij Dobrila (dr. Stojan Brajša)..........29 Južna Amerika, zbogom (Jože Jurak)...........40 Odprta noč in dan so groba vrata (dr. Klug - Fr. Premrl).....48 Msgr. dr. Mihael Toroš (msgr. Rudolf Klinec)........56 Škof Janez Jenko (msgr. Rudolf Klinec)..........62 Malenkosti ne smejo greniti vsakdanjega življenja (prof. I. Theuerschuh) 67 Drobtine........ 69, 84, 103, 109, 122, 127, 129, 145, 151, 157 Usodni Sarajevo (Maks Šah).............70 Novogoriška apostolska administratura (msgr. Rudolf Klinec) ... 75 Ali bo človek obvladal vesoljstvo dr. Jak. Ukinar).......86 Dr. Jožef Pogačnik (Jože Jurak)...............90 Kulturno ogledalo Koroške (Jože Vošnjak)........ . 93 Charlot — mit ali poezija? (Miranda Zafred).........97 Lov na divjega petelina (Tomaž Cuder)..........99 Versko - kulturno društvo »Slomšek« v Rimu (Roman Rus) .... 100 Galilejev prooes ter novo razmerje med vero in znanostjo (dr. J. Ukmar) 104 William Shakespeare (Martin Jevnikar)..........110 Važna dela v štandreški župniji (msgr. Rudolf Klinec)......112 Ksaver Meško (Martin Jevnikar)............116 Ob 100 letnica Mariborskega programa (Martin Jevnikar).....119 Nega živine v zimskem času (dr. Danilo Rustja).......123 Pomen nastilja za naše kmečko gospodarstvo (dr. Danilo Rustja) ... 124 Kovaštvo v zgodovini človeštva (dr. Danilo Rustja).......128 Vrtiljak skozi leto dni (Jože Jurak)...........132 Michelangelo Buonarroti (— sc —)...........142 Pregled prosvetnega dela na Goriškem (A.B.)........146 Skedenj nekdaj in danes (U. Marko)...........149 Bo, kar bo! (Julče Gorjan).............152 Število prebivavcev v Italiji........... 155, 156, 157 PESMI Odmevi iz Lurda (Ljubka Šorli)............34-35 Emigrantom iz Dreke (Zdravko)............51 Misel na dom (Zdravko)..............55 Čudovito (S. G.).................66 Hočem naših trav (S. G.)..............68 V tesnobi (S. G.)................72 Umirajoči pesnik (Mirko Mazora)............77 Ponižano nasilje (S. G.)...............81 V izjemti (Mirko Mazora)..............95 Ne zameri, cvet... (Yl Knotts)............98 Pomlad (Mirko Mazora)..............107 V okovih sedanjosti (Mirko Mazora)..........117 Na Krasu (Mirko Mazora)..............121