Njena prva laž Y~ ati peee kruh. Dobro ga je pregnetla. Zdaj poeiva *$($f ^6S^° v ^rušnici in vzhaja. Bg*^ V peči je dobro zakurila. Peč je vže precej raz- '7^r beljena. Za pečjo v velikej skledi pa je danes še dnigo O^ testo, ki tudi vzhaja. Bolj belo je kakor v krušnici. ~s Ce poprašate Anieo, čemu bode to testo, povedala vam bode: za gibaniee (štruklje). Mlatiče imajo danes pri Lesni- kovih. Anica si da tudi mnogo opravitl? Tako rdeča je v lica kakor kuhan rak. Ni čuda! Ves čas je morala biti pri materi; zdaj v kuhinji, zdaj v izbi, koder je danes tudi vroče. Saj imajo peko. In kako je ^pritajčana," kakor bi mati rekla. Eokavee ima zavihane do ramen, robec iraa zavezaa na nmuzo," okrog pasu se je oprijeralje bel zastorček z mrežami na konci in z naramnicami na ramenih. Suče pa se kakor klepetec na strehi. — Mati, zdaj pa le! Kruh je vže ,,gori." Iz sklede vže testo leze. — Ali res, Anica? In mati gre pogledat. — Je vže res, Anica! Zdaj pa le brž peharje nanesi okrog pe6i. Mati deva kruh na hlebe. Toda kaj ? Kako se kruh devlje na hlebe, to je videla Anica vže dostikrat. Gibanice pa niso vsak dan na mizi. - >»< -J47 >¦*—* Z veliko težo prime mati veliko skledo za pečjo in zavali iz nje belo testo na belo mizo. Oh, to je veselje za Anico! Kar zadovoljnosti se ji smeje srce in obraz jej žari kakor plamen v peči. — Mati, ali bom jaz tudi kaj? — Boš vže takrat, kadar boš veeja. Saj vidiš, da zdaj še komaj na mizo gledaš. — 0, mati! saj lahko zlezem na klop. In poprej je Aniea na klopi, kakor materin odgovor na jeziku. — Anica, zdaj pa prinesi ocvebe. Saj veš, kje so. kaj ne? — 0, vem, vem. Na poliei so. — Le glej, da kaj ne raztreseš, ko boš lezla na klop. Toda Atriea vže ni slišala materinih besedij. Takoj je spet v izbi, držeč v roci velik zavoj (škrnicelj) ocvebov. — Zdaj pa še prinesi tisto skledico, v katerej si jajca otepala. In Anica hiti zopet iz izbe. Zdaj je ni dlje časa nazaj. Naposled pride. — Kje si bila toliko časa? Daj hitro sem skledo! Kaj pa si z burkljami tako ropotala? — Toda Anica zdaj ni bila tako zgovorna. Na vprašanje raaterino tudi ni odgovorila. Hitro pa začne drug pogovor: — Mati, kaj ne, da bote mojo gibanico bolje namazali? Le poglejte, koliko je še ostalo nrmenega" v skledi! In ocvebov je še tudi dosti. — Le počakaj, saj ne gori za petami. — Mati! Ali hočem še drv prinesti? — Le prinesi jih, pa ne polen, arapak okleškov. ki leže pred drvamieo. Danes se bodo lahko posušili, ker je grmada. In Anica je odhitela na delo. Vesela je bila, da je mogla iz hiše. Mati je bila pa tudi vesela, da je ni mudila pri delu. Mati pride v kuhinjo. da bi se prepričala, ali je peč dovolj razbeljena? In kaj najde? Po ognjišči in po tleh je vse polito. Okrog pa leže kuhane hruške in črepinje lonea s tremi npasami." Stal je poprej na ognjišči in bila je v njem hruščeva kuhana voda za ralatiče. — No, ta je lepa! Kdo je to naredil? zakriči mati nad Anico, ki prinese okleškov v kuhinjo. Dekletce se tako ustraši, da mu zaeno leteti drva raz naročje. — Mati, jaz ne! odreže se Aniea. — Kdo pa drugi? Saj si bila ta čas ti sama v kuhinji. — ,,Mucka" sem videla, da je bil v kuhinji. — Ali je to res, Anica? — Ees, mati! In mati je prenehala. Da bi se Aniea zlagala, niti misliti si ni mogla. Saj je poznala njeno odkritosvčnost in vedela, da se ni še nikdar zlagala. Ali Anica je bila zdaj vsa drugačna. Nič se jej ni tako ljubilo in molčeča je bila. Še je bila pri materi, ko je kruh nusajala." 9* Ko pa rnati krnh usadi, ni je bilo blizu, dokler ni zopet kruha iz poči jemala. V tem pa je bila južina. Mati je pripovedovala mlatičem, kaj je mucek naredil? Nekateri so se sraijali na glas, drugi muzali na tihem. Poprašala je tudi mati, ako je bil kdo izmed mlatičev ali drugih domačih dopoludue kaj vkuhinji? Nikogar ni bilo. Povedala pa je, da je raucka videla dopoludne, ko je prišel izpod sosedovega poda, a takoj zopet vrnil se nazaj pod pod. Miši je lovil pod podom. — Torej mucka tndi ni bilo dopoludne v k-uhinji? Pri tem vprašanji srečate se mati in Anica s pogledi — — — — V tistem hipu položi Anica žlico iz rok in pokrije si obrazek z rokami. Jokala je, močno jokala in otišla iz veže v izbo. Anica se je prvič zlagala. Mati stopi za-njo. Prime ,jo za roko in odvede v temno shrambo. — Tukaj imaš ti danes svojo gibanico, da boš pomnila, kdaj si se mi prvič zlagala. To je bila huda kazen za Anico. Dan je bil zunaj, ona pa je ždela in ihtela v teronej ¦ shrambi. Drugi se zdaj goste z gibanicami, ona pa premleva suhe sline. Oh, to je hudo za Anico! Daues je bila prvie. jezna na raater. In še več! Ko jej pride zvečer sestrica odpret, ne počaka večerje, ne prosi raatere odpnšeenja, ne moli z materjo večerne molitvice — spat gre — tudi prvič — brez križa in mojitve. Ko se še ni mogla sama prekrižati, prekrižala jo je mati in raolila za-njo. Danes pa, ko bi lahko sama molila, ne stori tega. Pod mehko odejo se skrije, ali zaspati ne more. In glej skrbno oko materino! Po prstih pride do njene posteljice, nasloni se na-njo in opazuje. ali vže spi Aniea? In če spi, ali se je priporočila angelju varuhu? Vselej ste skupaj molile večerno raolitev — in danes je ne bi? — Anica, ali spiš? vpraša mati na lahko. NL še spala Anica. AU potuhnila se ,je. •— Anica, ali spiš? Iu pokropi jo z blagoslovljeno vodo. Ali Anica neče čuti. — Anica, ali si molila? Pri tem vprašanji se dekletce vže ne more zdržati. Na glas zailiti in solziče jej močijo belo odejico. — Mati, nikoli več! In oklene se materinega vratii. Obe sta jokali. — Anica, še molivi, potlej pa le zaspi. In molite skupno: ,,Ange]j božji, • vanih moj, V6di me na pravi pot, Hodi vedno ti z menoj! Varuj greha .... me in zmot." Besedica ngreha" je Anici zopet zaprlo sapo, da ni mogla za materjo govoriti. Solze kesanja so jej oblivale obrazek. D5i me Boga ljubiti, Da zvršujein prav zvest6, Njega voljo prav spolniti, . Vse kar star'ši mi rek6. Molitev je bila končana. Anica je po tem kmalu zaspala. Skrbui materi pa so se v teini še lesketale oči, ko je stopila še jedenkrat k posteljici svoje heerice, predno se je saiua ulegla k počitku. P. B