PREDHODNIKI DANAŠNJE ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE OLGA JANŠA-ZORN Neopazno je šla mimo nas 150-letnica usta- novitve Muzejskega društva za Kranjsko, zato naj na tem mestu nekoliko obudim spo- min na ta dogodek in še na nekatere druge v zvezi s predhodniki društvenega organiziranja zgodovinarjev in ljubiteljev zgodovine pri nas v 19. stoletju. Pravkar je minilo tudi 140 let, odkar je Hi- storično društvo za Kranjsko pričelo delovati kot samostojna organizacija, pred tem je nam- reč v letih 1843 do 1850 bilo sestavni del No- tranjeavstrijskega historičnega društva. Med- tem ko je bila 100-letnica Muzejskega društva za Kranjsko v našem tisku kar dobro zabele- žena,' pa se ob 100-letnici Historičnega dru- štva za Kranjsko ni pisalo,2 čeprav je prav to društvo, bolj kot Muzejsko društvo, pravi predhodnik današnje Zveze zgodovinskih dru- štev Slovenije. Res je prišlo v 80-ih letih prej- šnjega stoletja do nekakšne združitve Muzej- skega in Historičnega društva, oziroma bolje, do prevlade Muzejskega društva za Kranjsko, medtem ko je Historično društvo prenehalo obstajati, njegove bogate pridobitve (knjižni- co, arhiv itd.) pa je prevzel kranjski deželni muzej. V času med obema vojnama je iz nek- danjega Muzejskega društva za Kranjsko zra- slo Muzejsko društvo za Slovenijo, nadaljeva- nje tega pa je bilo po vojni Zgodovinsko dru- štvo za Slovenijo, od leta 1980 Zveza zgodo- vinskih društev Slovenije. Predno preidem k obema obletnicama, že- lim spomniti na malo znano dejstvo, da je že leta 1819 obstajal predlog za ustanovitev dru- štva raziskovalcev domovinske zgodovine, ki tedaj sicer ni bil uresničen, je pa vseeno zani- miv. Peter Hicinger nam je namreč ohranil delen prepis danes žal izgubljenega dokumen- ta iz arhiva Kmetijske družbe za Kranjsko, ki nosi naslov Der vaterländischen Geschichts- forscher Vereinstiftung-Urkunde 1819. Doku- ment3 je bil brez podpisa, na njem je bil le pripis s svinčnikom St. fecit. A. Müllner je glede na pisavo in na podoben tekst iz leta 1822, ki je ohranjen, menil, da je bil pisec tega predloga okrožni gozdni komisar iz Stič- ne Stratil.4 Hicinger sam pravi, da ne ve, kdo so bili tvorci tega programa, tudi v tedanjem tisku nisem našla o tem nobenih konkretnih podatkov.5 Domnevamo lahko, da Stratil ni bil edini, ki je razmišljal o ustanovitvi društva raziskovalcev domovinske zgodovine, ampak je o njem razmišljala vrsta ljudi, ki so sodelo- vali pri snovanju kranjskega deželnega muze- ja. In kaj je predvideval načrt ustanovitve dru- štva raziskovalcev domovinske zgodovine? Po Hicingerjevem prepisu je načrt imel več po- glavij in sicer: I. uvod, kjer je bila naglašena koristnost te- meljnega znanja geografije in zgodovine, na- kazana pomanjkljivost dotedanjih zgodovin- skih in geografskih del o Kranjski in izražena potreba globljega in nadaljnega raziskovanja. Omenjena je bila tudi ustanovitev domovin- skega muzeja, ki naj bi skrbel za ohranjanje arheoloških, listinskih, naravnozgodovinskih, umetniških in literarnih zakladov. Mimogre- de je Hicinger omenil, da so že leta 1809 kranjski stanovi sklenili ustanoviti muzej, kar je bilo potrjeno tudi z vrha, vendar je to pre- prečila francoska okupacija.^ Hicinger potem v zvezi z načrtom iz leta 1819 podčrtuje, da zgodovinsko-geografske in druge raziskave kot tudi obseg pripravljajoče- ga se muzeja ne bi bili omejeni le na Kranj- sko, ampak razširjeni na celotno tedanje Kra- ljestvo Ilirijo. Sklep mnogih izobraženih mož, da pristopijo k zgodovinskemu društvu, naj bi po njegovem imel določen namen in sicer. a) pripraviti geografsko-zgodovinska dela o Kraljestvu Iliriji b) postaviti osnovo muzeja Ilirije s sedežem v Ljubljani. II. poglavje govori o celotnem načrtu, po katerem naj bi se člani društva najprej pove- zali za razdobje šestih let, da bi pod višjim po- kroviteljstvom na eni strani pripravili geograf- sko-zgodovinsko delo o Iliriji, na drugi pa ustanovitev muzeja. Društvo naj bi se prva tri 54 leta ukvarjalo z zbiranjem potrebnega gradi- va, potem pa naj bi javno nastopilo in se po- vezalo s prizadevnimi prijatelji, da bi z njiho- vo pomočjo v dveh letih nastalo zgodovinsko- geografsko delo o Iliriji, ki bi ga potem izdali z dovoljenjem cenzure na deželne stroške. Ro- kopis bi bil z vsemi prilogami shranjen v mu- zeju. III. poglavje prinaša podrobnejši načrt geo- grafije in zgodovine Kraljestva Ilirije, ki naj bi obsegal osem knjig: 1. knjiga: Zgodovina Ilirije. Izvor imena Ili- rija ter imen posameznih dežel; starejši prebi- valci; zgodnejši zgodovinski dogodki do Karla Velikega in potem do sedanjega časa 2. knjiga: Geografija Ilirije. Splošni opis de- žel, posebne fizikalne in topografske predsta- vitve 3. knjiga: Nacionalna kultura Ilirije. Jeziki, šege in navade, vera, umetnost in znanost; po- ljedelstvo in obrt; trgovina in njena pospeše- valna sredstva 4. knjiga: Politična slika Ilirije. Stanovi, politični in sodni uradi; cerkvena, vojaška, državna imovina in dohodki 5. knjiga: Posebne znamenitosti Ilirije. Iz- redni dogodki dežele, zgodovina družin, bio- grafije izrednih mož, ljudske pripovedke, pes- mi itd. 6. knjiga: Jezikovne raziskave Ilirije. Pri- merjava posameznih dialektov z zbirko posa- meznih besed, deželnih in lokalnih tiskov, umetniških tiskov 7. knjiga: Besedno in stvarno kazalo o celot- nem delu 8. knjiga: Zbirka listin, napisov in podob (prepisov), ki služijo osvetlitvi celote in posa- meznega. Ta načrt je bil zelo velikopotezen, zasta- vljen pa na tako kratek rok, da se zdi njegova uresničitev spričo pomanjkanja piscev prav iluzoma. IV. poglavje podaja načrt muzeja Ilirije. Ta naj bi bil v šolskem poslopju, pripadajočem kranjskim deželnim stanovom in naj bi imel šest oddelkov: A. Arheološki: rimski in srednjeveški napi- si; podobe v kamnu, kovini in lesu; hišni pri- pomočki, obredna posoda, orožje in vojaški oklepi - predzgodovinski in srednjeveški; novci in posebne zanimivosti, risbe in slike starih stavb, grbov, spomenikov in kipov B. Literarni: starejši in novejši rokopisi, v deželi tiskane knjige ali dela, pisana od doma- čih piscev; risbe in geografske karte; zapisi ljudskih pripovedk in pesmi C. Prirodoslovni: dobro ohranjeni in za razstavo primerni primerki z vseh treh podro- čij naravoslovja D. Kulturnozgodovinski in umetniški: umetniški in obrtni izdelki vseh vrst E. Aparati in modeli: fizikalni in mehan- ski, proizvedeni zlasti doma ali od domači- ; nov. ^ i V. poglavje opisuje ureditev društva. Število | članov naj ne bi bilo omejeno. Pritegnjeni naj bi bili znanstveno izobraženi in za namene društva koristni možje. Članstvo bi bilo dveh vrst: častni člani in delovni člani. Za prve bi I bili izvoljeni za domovino posebej zaslužni ^ možje, za druge pa znanstveno in sicer delav- ; ni posamezniki. Društvo bi bilo pod zaščito deželnega guvernerje, skušalo pa naj bi si pri- dobiti tudi naklonjenost javnih uradov, do- stop v arhive in vpogled v statistične popise, i Posle društva bi vodila dva izmed delovnih i članov izvoljena moža, vrhovno vodstvo dru- '\ štva bi imel društveni kustos, ki bi obenem ; nadzoroval muzej in društveno blagajno in i katerega služba bi bila primerno plačana. Leta ; članarina bi znašala 10 fiorintov, vendar častni člajii ne bi bili dolžni plačevati tega pri- spevka. Če društvo v postavljenem času svoj cilj doseže, se lahko razpusti v zavesti dobro opravljenega dela; sicer pa more svoj obstoj podaljšati, o čemer sklepajo na zboru, ki se vrši vsake pol leta. VI. poglavje govori o posebnih pravilih dru- štva. Za volitve novih članov je potrebna veči- na glasov; vsak član pa lahko da svoj predlog. Izstop iz društva je omogočen vsakemu članu, vendar mora društvo o tem predhodno obve- stiti, njegova dotlej dobavljena dela pa ostane- jo društvu. Pri delu društva sodelujejo posa- mezniki ali skupina članov in sicer po nasled- \ njih glavnih oddelkih: j starejša zgodovina do leta 800 \ srednji vek do leta 1500 I novejša zgodovina do leta 1824. Obdelava teh treh glavnih obdobij je mogo- ča ali v celoti ali glede na razpoložljivo gradi- vo, npr. zgodovinsko, topografsko, fizikalno, ; versko, literarno ipd. Posamezni sodelujoči člani bi iz društvene zbirke dobili potrebne pripomočke. Oddana dela bi pregledal pose- \ bej izvoljeni odbor, če bi bili potrebni poprav- ; ki, bi bila dela vrnjena. Posamezni člani pa ' naj bi skrbeli predvsem za pridobitev predme- j tov za muzejske zbirke in sicer originalnih ali \ posnetkov. Stroški nakupa bi bili plačani iz i društvene blagajne. Člani bi se dvakrat letno i zbrali na skupni seji. Nedelavni člani bi bili \ lahko izključeni iz društva. Muzej bi z vese- i Ijem sprejel tudi darove nečlanov.7 Že Hicinger ugotavlja, da iz celotnega ome- : njenega predloga veje veliko navdušenje za | razširitev spoznavanja domovine in njene zgodovine in pravi, da če bi bil projekt res s prizadevanjem voden, bi že dolgo ne bili več tako tuji v lastni domovini. »Skoraj štirideset > let kasneje (misli na leto 1858) ima Historično \ društvo za Kranjsko še mnogo za postoriti, če- : prav seje obseg dela zmanjšal, ker je Historic- no društvo omejeno le na Kranjsko in je mar- sikaj olajšano, odkar so vpeljali izčrpnejše sta- tistične zapise in so odprti pomembnejši arhi- 35 vi v domovini in tujini,« zaključuje Hicinger.8 Ideja o ustanovitvi društva raziskovalcev domovinske zgodovine od prvega znanega predloga leta 1819 se pojavi še 1822. v podob- ni obliki kot leta 1819, znano pa je tudi, da so ob načrtih za nadaljevanje Valvazorjevega dela o zgodovini Kranjske leta 1825 v določe- nih krogih razmišljali o ustanovitvi društva za nadaljevanje Valvazorjeve kranjske kronike, za kar so že zbirali gradivo.^ Iz vsega omenjenega ni bilo nič, pač pa je uspelo spraviti v življenje Kranjski deželni muzej. Znano je, da je na seji kranjskega sta- novskega odbora 4. julija 1821 ljubljanski škof Avguštin Gruber predlagal ustanovitev muze- ja v Ljubljani, na plenarni seji 15. oktobra 1821 pa so deželni stanovi sklep stanovskega odbora o ustanovitvi muzeja z navdušenjem sprejeli. Cesar je potrdil ustanovitev muzeja šele 8. junija 1826, vendar seje živahno zbira- nje gradiva za muzejske zbirke pričelo takoj po leta 1821.10 Ob ustanovitvi muzeja je bilo predvideno, da bo Kranjska kmetijska družba nosila nje- govo najtežje finančno breme. V začetku je res hranila muzeju darovane predmete. ' • Ob ce- sarjevi potrditvi Kranjskega deželnega muzeja junija 1826 pa je bil postavljen pogoj, da se muzej vzdržuje sam s prostovoljnimi prispev- ki, brez kakršne koli pomoči države ali dežele. Ko vlada ni pristala niti na predlog, da bi za muzej porabili postojnski jamski fond ali užit- nino od uvoženega žita, je bilo treba najti drugačno rešitev. Muzej je namreč, kljub prispevkom nekate- rih posameznikov , zašel v velike finančne te- žave in mu je bilo treba pridobiti stalne do- hodke. Vsi napori prizadevnega grofa F-Ho- henwarta za rešitev finančnega vprašanja mu- zeja so ostali brezuspešni, zato je Hohenwart 1836 tudi izstopil iz 3-članskega muzejskega kuratorija, ki mu je predsedoval vrsto let. Vodstvo kuratorija je prevzel stolni dekan Urban Jerin, člana pa sta bila še grof V.Licht- enberg in grof V. Auersperg. Medtem ko Ho- henwart ideji ustanovitve društva ob muzeju ni bil naklonjen, pa se je leta 1837 spet poja- vila misel o ustanovitvi posebnega društva, ki bi muzej gmotno vzdrževalo s svojimi pri- spevki. Sam guverner Schmidburg seje 26. ju- lija 1837 obrnil na deželne predstavnike Če- ške, Moravske in Tirolske, da bi dobil po- drobnejše podatke o tamkajšnjih muzejih in njihovih društvih. Kranjski stanovi so že 18. septembra 1837 na zasedanju deželnega zbora podprli idejo ustanovitve društva.i2 12. okto- bra 1837 je guverner Schmidburg v imenu kranjskega stanovskega odbora objavil tiskano »Vabilo domoljubnim prijateljem znanosti za ustanovitev Društva kranjskega deželnega muzeja«. Poziv omenja, da ima muzej le 284 gl 48 kr letnega dohodka, kar nikakor ne zadošča za njegove potrebe. Dalje navaja ne- kakšne predhodne določbe o društvu, ki imajo 7 členov. 1. in 2. člen poudarjata, da ostane muzej kot že doslej, pod vrhovnim vodstvom stanov, kuratorija in kustosa. 3. člen govori o ustanovitvi posebnega odbora za znanstveno in ekonomsko področje, ki bo sestavljen iz treh kuratorjev in devetih izvoljenih društve- nih članov. Ta odbor bo svoje predloge us- merjal na stanove, predsednika odbora pa bodo volili stanovi. 4. člen omenja, da bodo kot člani društva sprejeti predstavniki vseh stanov, pogoj pa je plačilo letnega prispevka. Člen 5 govori o treh stopnjah članarine in si- cer 2, 5 in 8 goldinarjev konvencialne valute. V odbor so po členu 6 lahko izvoljeni samo v Ljubljani bivajoči člani, ki plačajo 5 oziroma 8 gl članarine, pa tudi tisti, ki prispevajo k znanstvenemu uspehu. Po členu 7 se občni zbori vršijo pod predsedstvom guvernerja in sicer: 1. za sprejemanje letnega poročila in znan- stvenih sestavkov, ki naj bi bili tiskani 2. za volitve odbora 3. za reševanje finančnih vprašanj 4. za potrditev plana za prihodnje leto. Na temelju teh smernic je gubemijski tajnik in stanovski poslanec F. Kreizberg v sporazu- mu s škofom Wolfom januarja 1838 izdelal predlog društvenega statuta s 24 členi. 13 Ta predlog poudarja, da ima društvo značaj prostovoljnega privatnega društva. Njegov na- men je ohranjanje in pospeševanje Kranjskega deželnega muzeja in zbiranje prispevkov za muzej. Četrti člen statuta se sklicuje na poziv predsednika kranjskih deželnih stanov barona Schmidburga iz leta 1823, kjer se med naloga- mi muzeja omenja zbiranje listin, iskanje raz- nih spomenikov preteklosti (nagrobniki, napi- si, kipi...), novcev, grbov, pečatov, rodovni- kov plemiških družin, prepisov plemiških di- plom, rokopisnih in tiskanih del o deželni zgodovini, življenjepisov deželnih velikašev in zaslužnih mož, rojenih na Kranjskem, ljud- skih pripovedk, pravljic, opisov običajev itd. 14 Grof Hohenwart se menda s predlogom statuta ni strinjal in verjetno se je zato vsa stvar še bolj zavlekla. Hohenwart je na dunaj- sko dvorno pisarno, kamor so poslali pravila društva v potrditev, poslal posebno spomeni- co, v kateri je trdil, da pravila ogrožajo obstoj muzeja kot stanovske institucije. Potem so pravila bila ponovno obravnavana v kranj- skem deželnem zboru, nato so jih spet poslali na Dunaj in končno jih je cesar 25. junija 1839 potrdil. Ustanovni občini zbor Društva kranjskega deželnega muzeja, kot se je dru- štvo v začetku imenovalo, je bil 18. decembra 1839. Njegov prvi predsednik je bil grof R.U. Blagaj, v odbor pa so bili izvoljeni zvonar A. Samassa, gubernijski svetnik J. Wagner, tr- govec F. Schmid, prof dr. J. Čuber, bibliote- kar J.K. Likavec, graščak F. Galle, major J. Siihnl, kanonik J. Pavšek in ravnatelj normal- 56 ke Šlaker, ki ga je zamenjal lekarnar F. Gro- modzky. Tajniške posle društva je prevzel gubemij- ski tajnik Karel Raab, blagajniške pa F. Po- ssanner. V društveni odbor so spadali tudi tri- je stanovski muzejski kuratorji in sicer grof V. Lichtenberg, grof F. Hohenwart in baron L. Lichtenberg. 15 Društvo je kmalu naletelo na vrsto težav, tako da so nekateri odborniki menili, naj bi se otreslo prevelike navezanosti na muzej in po- stalo bolj samostojno. V letih 1846 in 1847 pa so celo precej razpravljali o njegovi raz- pustitvi.'6 Niso se mogli zediniti glede pravil, čeprav jih je cesar že potrdil. Pojavili so se predlogi, naj se pravila spremenijo tako, da bo društvo bolj samostojno. Odbornikoma Wag- nerju in Schmidu so celo naročili izdelavo no- vih pravil. Proti večji samostojnosti društva je spet nastopil grof Hohenwart in tudi stanovi so se zavzemali za tesnejše sodelovanje med stanovi in društvom. Ob koncu leta 1842, ko je grofu Blagaju potekel triletni predsedniški mandat, so stanovi na to funkcijo imenovali grofa Hohenwarta, ki je bil že tudi kurator muzeja. Zaradi bolezni pa je Hohenwart že leta 1843 odstopil in njegovo mesto je do iz- volitve novega predsednika prevzel muzejski kurator Volbenk Lichtenberg, medtem ko je postal novi muzejski kurator in s tem član društvenega odbora Urban Jerin. Leta 1845 je končno dežela pričela plačeva- ti muzejskega kustosa in tako muzej ni bil več toliko odvisen od društvenih prispevkov. Zato so se pojavili predlogi za razpust društva. Tudi stanovski odbor je predlagal 1847. raz- pust, vendar naj bi se prej še rešilo vprašanje finančnega primanjkljaja. Zadeva se je toliko zavlekla, daje prišlo nemirno leto 1848, ko je društveno delovanje zamrlo, vendar društvo ni bilo ukinjeno. Mal ugotavlja, daje po nekaj letih brezdelja, društvo znova obudil Karel Dežman, ki je novembra 1852 nasledil Fre- yerja kot muzejski kustos. Dežman je menda že leta 1849 predlagal, naj bi društvo ne le zbiralo denar in razne predmete za muzej, ampak naj bi se tudi ukvarjalo s samostojnim domoznanskim raziskovanjem, zlasti na po- dročju naravoslovnih ved.l'' V naslednjih letih je društvo v muzeju orga- niziralo posebna predavanja, oziroma meseč- ne sestanke, ki pa so trajali le od 1855 do 1859, potem pa je spet vse zamrlo. Treba pa je poudariti, da so bila omenjena predavanja s področja naravoslovja, fizikalne geologije, sta- tistike ipd. ne pa s področja zgodovine. V pe- tih letih je bilo skupno 34 sestankov. Med člani Muzejskega društva najdemo du- hovnike, plemiče, višje uradnike, pa tudi tr- govce in obrtnike ter nekaj posestnikov. Ome- nim naj, da so sicer v različnih letih bili člani tudi Miha Smole, Julijana Primic, Emil Kory- tko, Blaž Chrobath, Blaž Potočnik, Fran Me- telko, Janez Bleiweis, Miha Ambrož, Theodor Elze, Karel Dežman, Vinko F.Klun, Peter Pe- truzzi, Janez Pogačar, Janez Poklukar, Jožef Scheuchenstuel, Fidelis Terpinc, Viljem Ur- bas, Anton A. Wolf, Anton Zois itd. Število članov je leta 1842 doseglo 215, po- tem pa je upadalo. Tako beležimo leta 1856 le 128 članov, leta 1858 jih je 139, leta 1862 122 in leta 1866 125.1» Kljub obstoju Društva kranjskega deželnega muzeja, ki seje leta 1865 preimenovalo v Mu- zejsko društvo za Kranjsko, je bilo aprila 1843 ustanovljeno Notranjeavstrijsko historično društvo s sedežem v Gradcu. To društvo so se- stavljala tri pokrajinska društva, kranjsko, ko- roško in štajersko. Tudi Historično pokrajin- ski društvo za Kranjsko je med svojimi nalo- gami poudarjalo zbiranje vseh tiskanih del o Kranjski, zbiranje vseh vrst virov, tako pisa- nih kot materialnih, kot daljnosežni cilj pa si je zastavilo pripravo deželne zgodovine.'9 Po- dobno kot Muzejsko društvo, je tudi Historič- no društvo za Kranjsko dobilo svoje prostore v licejski stavbi. Z Notranjeavstrijskim histo- ričnim društvom jih je povezoval osrednji od- bor s sedežem v Gradcu in pokrovitelj nadvoj- voda Janez, izdali pa so tudi en letnik skupne- ga glasila Schriften des Historischen Vereines für Innerösterreich (1848). Sicer pa je kranj- sko historično pokrajinsko društvo imelo svoj odbor z ravnateljem Antonom Codellijem na čelu, svojega tajnika in še tri člane odbora, eden od teh je bil blagajnik. Društvo je imelo tudi svojega kustosa, ki pa ni bil član od- bora.20 Kljub določeni odvisnosti od osrednjega od- bora v Gradcu, je kranjskemu pokrajinskemu društvu kot edinemu od treh, uspelo že leta 1846 pričeti z izdajanjem lastnega glasila Mit- theilungen des historischen Vereines für Kra- in. Po letu 1848 so se vedno bolj pojavljali predlogi o razdelitvi Notranjeavstrijskega hi- storičnega društva v tri samostojna društva, kar se je leta 1850 tudi zgodüo.2i Potem ko sta se Historično društvo za Štajersko in Hi- storično društvo za Koroško že leta 1849 izre- kli za samostojno delovanje, je bil tudi na ob- čnem zboru 5. septembra 1850 v Ljubljani sprejet sklep o osamosvojitvi. Historično dru- štvo za Notranjo Avstrijo je s tem prenehalo obstajati. Tako torej pomeni leto 1850 rojstvo samostojnega Historičnega društva za Kranj- sko, ki je sedaj iz svojega naslova črtalo pri- devnik »pokrajinsko«. Historično Društvo za Notranjo Avstrijo je sicer imelo svoja pravila, toda po razdelitvi na tri samostojna društva, je vsako dobilo svoj novi statut. Leta 1851 na občnem zboru spre- jeti statut Historičnega društva za Kranjsko22 naglasa med nalogami društva predvsem raz- svetljevanje zgodovine Kranjske, raziskovanje in zbiranje virov, ustanovitev društvenega ar- hiva, izdajanje društvenega glasila, povezova- 57 nje s sorodnimi društvi ipd. Govori o treh vrstah članov in to o pravih, dopisnih in častnih. Dopisni in častni člani imajo enake pravice kot pravi oz. redni člani, torej tudi pravico glasovanja in volitev novih članov. Vodstvo društva predstavlja odbor, ki mu po- leg ravnatelja pripadajo še tajnik, blagajnik in dva člana. Ravnatelj je voljen na pet let, med- tem ko od ostalih članov odbora vsako leto po eden izstopi, določijo ga z žrebanjem, vendar je lahko ponovno izvoljen. Volitve članov od- bora, častnih in dopisnih članov izvedejo na vsakoletnem občnem zboru.23 Da bi bila povezava med člani in vodstvom čim boljša, so po posameznih krajih delovali društveni poverjeniki. To so bili pretežno du- hovniki, v posameznih primerih pa tudi razni uradniki, zdravniki, profesorji. Število pover- jenikov se je spreminjalo, tako jih je bilo npr. leta 1858 dvajset, leta 1862 pa le petnajst, od teh so bih trije zunaj Kranjske (Krmin, Trst, Kanfanar), kar kaže na morebitno razširitev delovanja društva, o čemer so od časa do časa tudi govorili.24 Medtem ko je bilo pred ločitvijo čutiti dolo- čeno omejevanje v delovanju društva zaradi centra v Gradcu, verjetno pa tudi zaradi Met- temichovega absolutizma, je v petdesetih letih delo kranjskega društva zelo oživelo. To je bila gotovo tudi zasluga vsakokratnega tajni- ka; v petdesetih letih so bili to Vinko F.Klun, E.H.Costa, kratek čas E.Rebič in nato A.Di- mitz. Za začetno pridobivanje članstva pa ima velike zasluge tedanji tajnik (1843-1850) K.Ulepič. Treba je namreč poudariti, da je društvo prav v začetnem obdobju imelo glede članstva velike uspehe, saj je že leta 1848 do- seglo 403 člane in tudi društveni časopis je že imel leta 1847 kar 116 strani. Revolucija 1848. je članstvo nekoliko zreducirala, vendar pa se je število v petdesetih in šestdesetih letih gibalo med 220 in 400 člani. Med člani najde- mo poleg že omenjenih V. Kluna, E.H. Coste, A. Dimitza in K. Ulepiča še naslednje: M. Ambrož, J. Bleiweis, H. Costa, T. Elze, K. Dežman, L. Germonig, A. Globočnik, P. Hi- cinger, A. Jelovšek, P. Kozler, J. Kozina, A. Maručič, F. Metelko, J. Nečasek, B. Potočnik, P. Radič, A. Samassa, M. Smole, M. Svetličič, F. Terpinc, L. Toman, M. Verne, V. Urbas idr. Če pogledamo poklicno strukturo rednih članov Historičnega društva, lahko ugotovi- mo, da so bili na prvem mestu po številu razni uradniki, sledijo duhovniki, posestniki, profe- sorji, zdravniki, nekaj je trgovcev in obrtni- kov, advokatov itd. Najdemo ljudi liberalnih in konservativnih nazorov ter različnih nacio- nalnih pogledov. Pri izbiri častnih članov so zlasti upoštevali udejstvovanje na področju zgodovinopisja. Tako najdemo med častnimi člani naslednja imena: R. Puff, L. Cropius, R. Knabl, P. Kandier, Ivan Kukuljevič-Sak- cinski, G. Ankershofen, F.X. Richter, J. Kle- mann, Beda Dudik, F. Palacky, J. Chmel, C. Czömig, J. Helfert, F. Hurter, A. Jäger, T. Karajan, F. Wolf, F. Miklošič. Najdemo pa tudi razne evropske znanstvenike, kot so bili: A. Humboldt, J. Grimm, M. Korff ter vrsto političnih osebnosti (razne ministre) in visoke cerkvene dostojanstvenike (F. Baraga, I. Kno- blehar, A.A. Wolf, J. Widmar, J. Legat, A.Gollmayer).25 Izbiranje dopisnih članov kaže zanimivo povezovanje društva navzven. Živahno je bilo sodelovanje s Štajersko in Dunajem, nekoliko manj pa s Koroško, Trstom, Prago, Brnom in raznimi nemškimi društvi. Med dopisnimi člani so imena, kot F.Ilwolf, I.Orožen, D.Tr- stenjak, K.Tangl, C.Wurzbach, l.Tomaschek, P.Chlumezky, W.Tomek, T.Mommsen itd.26 Ker je bil osnovni namen obstoja Historič- nega društva za Kranjsko poleg osvetljevanja kranjske zgodovine in vzbujanja domoljubja, predvsem načrtno zbiranje raznih gradiv, so kmalu nastale posamezne zbirke, med njimi zelo bogata numizmatična, ki je danes last Narodnega muzeja v Ljubljani. Iz prizadevanj Historičnega društva je polagoma pričel na- stajati tudi bodoči deželni arhiv. Prav gradivo, zbrano v petdesetih in šestdesetih letih prejš- njega stoletja v okviru tega društva, je pome- nilo osnovo zanj. Res pa je, da so tudi pri Mu- zejskem društvu in v okviru muzeja zbrali precej arhivskega gradiva. Znano je, da so po- samezni člani Historičnega društva reševali že zavržene arhive in jih odkupovali deloma z lastnim, deloma z društvenim denarjem. Z da- rovi in deloma z nakupi je nastala bogata dru- štvena knjižnica z mnogimi redkimi primerki književnih del o kranjski preteklosti. Knjižni- co so bogatile tudi razne zamenjave publikacij s sorodnimi društvi po Evropi. Leta 1863 so društveno glasilo zamenjavali že s 76 društvi. Društvena knjižnica je ob koncu stoletja pre- šla v last Deželnega muzeja in je danes prav tako sestavni del knjižnice Narodnega muzeja. Najboljši dokaz uspešnega dela Historične- ga društva za Kranjsko so brez dvoma Mit- theilungen des historischen Vereines für Krain (1846-1868). Praviloma so bili uredni- ki društvenega glasila vsakokratni tajniki dru- štva. Tako so kot uredniki nastopali V.F. Klun (1851-1856), E.H. Costa (1856-1858), E. Rebič (1858-1859) in A. Dimitz (1859- 1868), medtem ko je bilo uredništvo v obdob- ju pred osamosvojitvijo društva kolektivno. V začetku (do leta 1850) je opazen velik pouda- rek na starejši zgodovini, po letu 1850 pa pri- de do vsebinskih premikov v korist novejše zgodovine, tudi krog sodelavcev se razširi. Prihaja pa tudi do teoretičnega razpravljanja o zgodovinopisju in do polemik. Posamezniki so skušali dvigati slovensko in slovansko za- vest z nekritičnimi in neznanstvenimi teorija- mi (D.Trstenjak), kar je povzročilo hude kriti- 58 ke dela članstva, še zlasti pa so kritike prihaja- le od zunaj. Zgodovinopisje, ki ga je gojilo Historično društvo za Kranjsko, je bilo pod vplivom te- danjega avstrijskega in manj nemškega zgodo- vinopisja. Čeprav je bilo marsikdaj še naivno, premalo kritično, pa vendarle pomeni začetke sistematičnega dela in organiziranja razisko- valcev zgodovine, ki bi jim lahko morda še najbolj očitali pokrajinski koncept in pisanje v nemškem jeziku. Ob ustanovitvi društva je vladalo prepričanje, da je znanstveno literatu- ro treba pisati v nemškem jeziku, češ da slo- venščina še ni zrela za tak način pisanja, pa tudi, da bodo nemško pisani teksti dostopni širšemu krogu bralcev. V 60-ih letih pa je vedno bolj prodiralo spoznanje, da bi morala domača zgodovinopisna dela biti pisana v slo- venskem jeziku. Delo Historičnega društva se je odvijalo na občnih zborih in mesečnih sestankih, ki se jih je udeleževalo v povprečju okrog 30 ljudi, v izjemnih primerih tudi 40 ali več. Že od leta 1853 dalje so na občnih zborih imeli eno do dve strokovni predavanji, potem pa so leta 1856 zaradi velikega zanimanja uvedli vsak prvi četrtek v mesecu t.i. mesečne sestanke. Sprva so na njih poslušali celo štiri do pet pre- davanj, kasneje se je to število zmanjšalo na eno do dve. Tematika predavanj je bila zelo pestra, poudarek je bil na zgodovini Kranjske, vključevali pa so tako arheologijo kot etnolo- gijo, filologijo, politično, gospodarsko in cer- kveno zgodovino, veliko pozornost so name- nili zgodovinskim virom, novejši historični li- teraturi itd. Leta 1867 je prišlo do sporazuma med Hi- storičnim in Muzejskim društvom o skupnih sestankih. Dotlej je tudi Muzejsko društvo, ki je bilo usmerjeno pretežno v naravoslovje, prirejalo svoje mesečne sestanke in to vsako prvo sredo v mesecu v letih 1855 do 1859, po- tem pa vse do leta 1867 takih sestankov Mu- zejskega društva ni bilo. Na uvedbo skupnih sestankov je verjetno vplivalo dejstvo, da je delo Historičnega društva tedaj zašlo v veliko krizo in dejstvo, da je Karel Dežman, sicer duša Muzejskega društva, postal član odbora Historičnega društva za Kranjsko. Toda se- stanki, ki so se vrstili v letih 1867 do 1872, teh je bilo 22, so obravnavali izključno nara- voslovno tematiko, z izjemo leta 1871, ko so prebrali Elzejev prispevek o reformaciji na Kranjskem. V organizacijskem pogledu najdemo med Muzejskim in Historičnim društvom določene podobnosti, bistvena razlika pa je bila v tem, da je bilo Muzejsko društvo vezano na muzej in muzejski kuratorij, ter odvisno od stanov oziroma dežele, medtem ko je bilo Historično društvo bolj samostojno in se je tudi samo vzdrževalo s prispevki članov. Pri izdajanju društvenega časopisa je bilo vsaj v prvih dese- tletjih uspešnejše Historično društvo s svojim glasilom, medtem ko je Muzejsko društvo iz- dalo le tri letnike Jahreshefta, 1866. pa 1. let- nik Mittheilungen des Musealvereins für Kra- in. Naslednji letnik je izšel na svetlo šele 1889, od takrat pa je glasilo redno izhajalo. Razlika med obema društvoma je bila tudi v tem, da je bilo Muzejsko društvo usmerjeno bolj v naravoslovje, čeprav je v začetku tudi zbiralo razne starine in je šele po letu 1885 spet prevzelo skrb za zgodovinsko vedo. ^ Zanimiv je odnos med obema društvoma. Čeprav deluje kar nekaj istih ljudi v enem in drugem društvu, pa do združitve vse do 80-ih let ne pride, kljub raznim predlogom o združitvi.27 Še najbolj blizu se je zdela združi- tev okrog leta 1865, ko je Muzejsko društvo dobilo nov statut in je postalo manj odvisno od deželnih oblasti. Opozorim naj tudi na dejstvo, da v literatu- ri pogosto prihaja do zamenjav obeh društev. Zlasti veliko tovrstnih napak ima žal Sloven- ski biografski leksikon. Tudi sicer je Historič- no društvo za Kranjsko, kolikor se sploh ome- nja, opisano z določenimi zadržki. Nekateri so ga prikazovali kot nemško društvo, druge je motilo dejstvo, da so med slovenskimi člani prevladovaH staroslovenci, tretje pa to, da je že Levstikov krog kritiziral društveno glasilo, pisano v nemščini. Prijateljeva ocena,28 na katero se mnogi še vedno zelo naslanjajo, bolj pohvalno govori o Muzejskem društvu in Dežmanu, do Historič- nega društva pa je bolj kritična. Menim pa, da bi kljub nekaterim pomanjkljivostim in napa- kam bilo treba to mnenje popraviti in s tem tudi oceno tedaj delujočih zgodovinarjev, saj bi brez množice zbranega gradiva, poskusov objavljanja virov in regestov, brez razprav in člankov v Mittheilungen, generacija sloven- sko pišočih zgodovinarjev, ki je pričela nasto- pati v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja, imela veliko več začetniških težav. OPOMBE 1. J.Mal, Naše Muzejsko društvo v teku sto let. Glasnik Muzejskega društva za SLovenijo 20, 1939, str. 1-24. - F.Zwitter, Stoletnica Muzejskega društva za Slovenijo, Sodobnost 8, 1940, str. 238-239. - 100 letnica Muzejskega društva za Slo- venijo, Slovenski narod 16.12.1939 (anonimno). — 2. Kar se obletnic dče, naj opozorim še na dejstvo, da npr. Zgodovinsko društvo za Koroško v sosednji Avstriji kot začetek svojega delovanja označuje leto 1843, torej leto ustanovitve Notranjeavstirjskega Historičnega društva, v katerem so bila združena tri pokrajinska društva in sicer za Koroško, Kranjsko in Štajersko s sedežem v Gradcu. Po drugi strani pa Historično društvo za Štajersko na današnjem av- strijskem Štajerskem kot svoj začetek navaja leto 1850, torej leto osamosvojitve. — 3. Prepis omenje- nega dokumenta nam je na voljo v članku P. Hicin- ger; Ein früherer Versuch, einen hist. Verein für 59 Krain zu bilden; Mittheilungen des historischen Vereines für Krain (MHK) 1858, str. 87.-89. — 4. A. Müllner, Die Geschichte des krainischen Lan- des-Museums, Argo V, 1897, str. 7. — 5. Pregleda- la sem Laibacher Wochenblatt 1816-1818 in Ill- yrisches Blatt 1819. — 6. P.Petru v članku ob sto- petdesetletnici Narodnega muzeja, Argo X/1 (1971) omenja, da so že 1809. imeli v misHh muzej Ilirika z južnoslovanskim delovnim področjem. Ta trditev se mi za leto 1809 ne zdi verjetna, pač pa Stratilov rokopis iz leta 1819 govori o muzeju Iliri- je, kar je po mojem predvsem v zvezi z obstojem t. i. Kraljestva Ilirije, ki je bilo organizirano po propa- du Ilirskih provinc oz. točneje leta 1816. Obsegalo je severni del nekdanjih francoskih provinc, to je Primorsko, Kranjsko, beljaško okrožje in civilno Hrvatsko na desnem Ijregu Save ter bilo razširjeno na distrikta Čedad in Gradišče (ki sta spadala v Napoleonovo italsko kraljestvo) in celovško okrož- je (ki ni bilo pod Francozi).. — 7. P. Hicinger, Ein früherer Versuch ... MHK 1858, str. 87-89. — 8. Prav tam, str. 89. — 9. A. Müllner, Die Geschichte des krainischen Landes-Museums, Argo Y, 1897, Str. 34. — 10. B.Reisp, Knjižnica Narodnega muze- ja v Ljubljani, Ljubljana 1976, str. 3 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 64). — 11. Z. Bufon, K stopetdesetletnici Prirodoslov- nega muzeja Slovenije v Ljubljani, Argo X/2, 1971, str. 173. — 12. J. Mal, Naše Muzejsko društvo str. 2-3. — 13. A. Müllner, Die Geschichte ... str. 95. — 14. O. Janša-Zom, Delovanje zgodovinskih društev s sedežem v Ljubljani v 19. stoletju - Histo- rično društvo za Kranjsko, Ljubljana 1988 (doktor- ska disertacija), str. 289-290. — 15. J. Mal, Naše Muzejsko društvo str. 3-6. — 16. Prav tam, str. 9-10. — 17. Prav tam, str. 11-12. — 18. Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums 1856, 1858, 1862; Mittheilungen des Museal-Ve- reins für Krain 1866. — 19. Mittheilungen des hi- storischen Vereines für Krain (MHK) 1848, str. 4. Tudi Novice 1850, str. 163. — 20. Podrobno o delu odbora Historičnega društva za Kranjsko glej v O. Janša-Zom, Delovanje zgodovinskih društev s sede- žem v Ljubljani v 19. stoletju - Historično društvo za Kranjsko, Ljubljana 1988, str. 64-80. — 21. Prav tam, str. 32-34 in tudi F. Popelka, Der Hi- storische Verein für Innerösterreich und sein stei- rischer Zweigverein; Zeitschrift des Historischen Vereines für Steirmark (ZHVST) 41, 1950, str. 21 ter W. Brantner, 100 Jahre Historischer Verein für Steiermark, ZHVSt 41, 1950, str. 24. Zadnji po- stavlja nekoliko drugačne datume (razlike so v me- secih), vendar gre za ločitvena pojasnila, ki sta jih kranjsko in koroško društvo pismeno poslali v Gra- dec. Kot datum osamosvojitve kranjskega društva pa menim, daje prav upoštevati sklep občnega zbo- ra 5.9.1850. O tem je objavljeno poročilo v MHK 1850, str. 21-28. — 22. Cesarje statut potrdil 9. maja 1853, notranje ministrstvo pa 30. junija 1853. V MHK je bil statut objavljen 1853. — 23. O. Jan- ša-Zom, Delovanje zgodovinskih društev str. 40^3. — 24. Prav tam, str. 44-49. — 25. Prav tam, str. 51-55. — 26. Prav tam, str. 62-63. — 27. Prav tam, str. 292-297. — 28. Ivan Prijatelj, Slo- venska kultumopolitična in slovstvena zgodovina, 1848-1895, 3. knjiga. Ljubljana 1959. 60