o SLOVSTVENI FOLKLORI KOT BESEDNI UMETNOSTI
Maja Bošković-Stulli: Usmeno pjesništvo u obzorju književnosti, Nakladni zavod Matice hrvatske, Zagreb, 1984, 402 sfr.
Z zamudo predstavljam knjigo Maje Bošković-Stulli z zgornjim naslovom, vendar se tolažim z mislijo, da za opozorilo na dobre stvari ni nikoli prepozno. Avtorica je v omenjeni knjigi v treh razdelkih združila štirinajst (5 + 7 + 2) svojih razprav in postavila težišče na prvi razdelek, saj predvsem ta ustreza naslovu knjige.
Prvi dve obravnavi sta posvečeni Miroslavu Krleži. Literarno intenziteto slovstvene folklore v Krleževi interpretaciji Maja Bošković-Stulli predstavlja pregledno po posameznih slovstvenofolklornih žanrih, pri čemer odkriva Krleževo dvojno razmerje do arhaičnih plasti kmečke (pod)zavesti: željo po obvladanju zaostalosti na eni strani in na drugi osuplost nad njeno izvirno elementarnostjo nasproti plitvemu meščanskemu racionalizmu. Krleževo samosvojost, po avtoričinem ugotavljanju, dokazuje tudi njegov posluh za neugledno vsakdanjo besedno folkloro mestnih ulic in v njegovi afiniteti do prezrte mestne kulture je iskati ključ za njegovo pogosto rabo drobnih oblik slovstvene folklore. Včasih je kar težko prepoznati variacije in adaptacije, s katerimi se le-ta vključuje v njegov modemi intelektualni kontekst. Nasprotno temu so daljši folklorni žanri, npr. bajke, po-vedke, legende, redki v Krleževi literaturi, a kadar so, prav tako delujejo učinkovito. Tudi šal, vicev Krleža ni preziral, pač pa se je spotikal ob njihovo neinteligentno in neokusno preprodajanje. Po avtoričinih sklepnih ugotovitvah je Krleževo razmerje do slovstvene folklore zapleteno, večpomensko. Njegov pogled do nje se loči posebno tedaj, kadar govori o ideologiziranih oblikah njenega sprejemanja nasproti temu, kadar se sam »inspirira z elementarnim ustvarjanjem ljudstva« (68).
V drugi razpravi hrvaška folklorlstka dokazuje, da Krleževe Balade Petrice Kerempuha veliko od svoje lokalne jezikovne slikovitosti dolgujejo etnološki monografiji o vasi Samobor na področju kajkavskega govora. Vaški učitelj Milan Lang jo je objavil v Zborniku za narodni život i običaje \. 1911 na podlagi Osnove za sabiranje i proučavanje grade o narodnom životu, ki jo je 1. 1897 objavil v istem Zborniku Antun Radić.
Nasproti Krleži, ki je znal biti do slovstvene folklore tudi hudo ironičen, ugotavlja Maja Bošković-Stulli v naslednji razpravi naravnost preveliko naklonjenost Avgusta Šenoe do
190
slovstvene folklore in pisateljev dober okus za njene estetske vrednote. Tudi avtorici se . zdi presenetljivo, da je ta hrvaški pisatelj, čigar »lastni ustvarjalni profil je bil izrazito pri- j povedni, epski« v nasprotju s splošnim razpoloženjem pri Hrvatih (in Srbih), ki v folklor- i nem pesništvu veliko več dajo na epiko, pri njem veliko bolj cenil liriko: balade in roman- j ce. Pozornosti vredna je njena razlaga, kako je do tega prišlo, pri čemer se kritično ozre ! tudi na pretekle izdaje folklornih pesmi, saj pravi, da so pogosto podlegale kriterijem pa- ! tosa in eksotike - še tedaj, ko je bilo z literarnega vidika to že anahronizem. j
Sledi razprava o pomembnem hrvaškem jezikoslovcu Vatroslavu Jagiću in njegovem razmerju do slovstvene folklore. V začetku, tako avtorica, še gleda v folklornem pripovedništvu in pesništvu odsev stare slovanske mitologije in na tem temelju razlaga vero starih Slovanov. Nato se oprime Benfeyeve teorije. Njen pomen je v tem, da je prenesla i razlago o začetkih pripovedništva iz mitoloških praizvirov v zgodovinsko realnost in je j tako postala temelj za primerjalno preučevanje poti njenega prenašanja; vendar pa je i preenostransko razlagati, da izvirajo začetki pripovedne folklore ravno iz Indije, kakor \ je učil njen ustanovitelj. Po mnenju Maje Bošković-StuUi za Vatroslava Jagića ni bila to- \ liko bistvena koncepcija o indijskem izviru pripovedi, ampak bolj njena antimitološka us- i merjenost in prenos težišča primerjave na zgodovinske dogodke. Pri tem je zadel na mikaven folklorističen problem: na problem geneze epskih pesmi bajčne vsebine glede na prozne pravljice (bajke) z enakim sižejem. Najbolj pa je bilo zanj privlačno vprašanje vplivov in prepletanja literature in slovstvene folklore v preteklosti. V srednjeveški literaturi ' je najdeval slovstvenofolklome vzore, v slovstvenofolklomih pripovedih in pesmih pa li- j terarne izvire. Na koncu Bošković-StuUijeva predstavlja tudi nazore V. Jagiča o zapiso- j vanju slovstvene folklore. j
Zadnja razprava prvega razdelka govori o razsvetljencu Ivanu Lovriču, nasproti Albertu Fortisu, ki je postal znan predvsem zaradi objave pozneje svetovno znane Hasanaginice. Čeprav se v marsičem razhajata, oba že obletavajo predromantični nazori, vendar pa se ne eden ne drugi še ne ukvarja s slovstveno folkloro kot avtonomno obliko besedne umetnosti. To misel M. Boškovič-Stulli izpeljuje iz dejstva, da je obüica slovstvenofolklomih primerov v Lovričevi knjigi (o njem pač predvsem govori!) uvrščenih v kontekst njegove ; obravnave o zgodovini, naravi, šegah, prehrani, noši. Prav ta množica primerov po njenem že sama na sebi kaže, kako nadarjen je bil Lovrić za poslušanje in pomnjenje vsega, o čemer so pripovedovali in peli njegovi Zagorci (Dalmatinska Zagora!). Razprava je prepričljiva po svojih ugotovitvah kot vrsta drugih, le da je šteti za pomanjkljivost, ker ni čis- j to jasno, za kakšno oz. katero Lovričevo knjigo gre. To more nepoučen bralec le slutiti iz opombe 4, kjer je naveden prevod iz 1. 1948, vendar sta tu omenjeni dve enoti, tako da se sprašuje, ali gre za dvoje del.v eni knjigi kakor v originalu (letnica njegovega izida ni navedena) ali za prevod rokopisnih beležk o dveh temah.
Drugi razdelek uvaja obravnava odnosov kmetov in fevdalcev v hrvaški slovstveni folklori. Avtorica opozarja na interference med pripovedmi o Kralju Matjažu in pripovedmi '• o voditelju hrvaško-slovenskega kmečkega upora. Pri tem zavrača podmeno hrvaškega : zgodovinopisja (J. Adamček), da so se pripovedi o »kmečkem kralju Matjažu«, o »dobrem. Kralju Matjažu« ipd. že v prvih tridesetih letih po puntu verjetno zlile s konkretnimi zgo-; dovinskimi dogodki iz 1. 1573 in je po tej poti Gubec dobil ime Matija. Hrvaška folklo-1 ristka ne verjame, da bi zagorski kmetje že tisti čas poznali realistično stilizirane zgodbice • o Kralju Matjažu, in še manj, da bi pripovedi o njem že tedaj v tem okolju dobile celo to-s likšno mitično razsežnost, da bi se njegovo ime preneslo na tragično pokončanega voj-1 vodo kmečkega upora. Pač pa je bila, po njenem, Matiji Gubcu kot utelešeni kmečki sanji! o svobodi usojena drugačna, literarna mitologizacija. Zgodbe, v katerih se govori o dogodkih iz kmečkega upora, so nastale kot odmev na branje Šenoinega romana Seljačka, buna, vendar se ta povezava odkrije šele po resni poglobitvi v to delo. k
191
Omenjena razprava se lokalno navezuje na Hrvatsko Zagorje in tudi druge v tem razdel- ; ku so po gradivu pokrajinsko opredeljene, o čemer pričajo že naslovi: Morje v hrvaških mitičnih ustnih pripovedih, Kuhinjski humor v kajkavskih svatbenih govorih, Ženske v slavonski ljudski pesmi, Konavljansko (Konavlje pri Dubrovniku) ustno pesništvo, O Bo-gišićevi cavtatski rokopisni zbirki pravljic. Zato bi bilo po moje bolj smiselno razpravo z naslovom O pripovedovalcih iz naših dni prestaviti v tretji razdelek, kjer sta dve teoretično zasnovani, in to Pripovedi o življenju: življenjske zgodbe obravnava namreč kot vprašanje, ali ne gre za samostojno posebno slovstveno folklorno vrsto/žanr, in zadnja: Predstavitveni vidiki ustnega pripovedovanja, pri čemer avtorica izredno precizno razmejuje slovstvenofolklorni dogodek - proces pripovedovanja od gledališke predstave. Če je vsem razpravam skupno dobro poznavanje (terenskega) gradiva, je za tukajšnje tri še dodati, da so pisane z veliko erudicijo in velikim poznavanjem predmetne literature.
Pred sabo imamo torej delo, ki ohranja svojo težo ne le v folklorističnih krogih, ampak j tudi v literarnih, saj govori o slovstveni folklori kot besedni umetnosti, a ne žrtvuje za to i identitete slovstvene folklore literaturi, ampak s preciznim instrumentarijem ohranja nje-no samostojnost.
Marija Stanonik Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
192