V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Zgodovina božjega v novi zavezi. Za nižje razrede srednjih šol priredil Andrej Karlin, katehet na c. kr. nižji gimnaziji v Ljubljani. Kot učna knjiga pripuščena po vis. ukazu c. kr. ministerstva za bogočastje in pouk z dnč 20. aprila 1897, št. 8821. Knezoškofijski ordinarijat ljubljanski je odobril knjigo z odlokom dnč 23. marca 1897, št. 669. Cena mehko vezani knjigi 1 K 60 h, trdo vezani 2 K. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1897. 35440 a z a 1 o. Uvod. Stran I. Kaj pripoveduje zgodovina razodetja božjega v novi za¬ vezi? . 1 II. Kako delimo zgodovino razo¬ detja božjega v novi zavezi? 2 Stran III. Zgodovinski viri razodetja božjega v novi zavezi . . 2 IV. Palestina ob času Kristusovem 3 V. Versko-nravne razmere Judov ob času Kristusovem ... 5 Prva doba. Jezus Kristus odreši človeški rod. Prvi oddelek. Jezusovo rojstvo § 1. Oznanjenje rojstva Janeza Krstnika.8 § 2. Oznanjenje rojstva Jezuso¬ vega .9 § 3. Marija obišče Elizabeto . . 10 § 4. Rojstvo Janeza Krstnika . 11 § 5. Jezusovo rojstvo .... 12 in njegova mladost. .. ’ | § 6. Marija daruje Jezusa v templju.13 § 7. Modri z Jutrovega ... 14 § 8. Sveta družina beži v Egipet in se vrne v Nazaret . . 15 § 9. Dvanajstletni Jezus v templju 15 Drugi oddelek. Jezus očitno deluje. (Proroška služba). I. Bližnja priprava na § 10. Janez Krstnik, predhodnik Kristusov.16 § 11. Jezus krščen in izkušan . 18 očitno delovanje Jezusovo. § 12. Janez pričuje o Jezusu . 19 § 13. Jezusovi prvi učenci . . 19 § 14. Jezusov prvi čudež ... 20 II. Jezusovega delovanja prvo leto. Stran ' § 15. Jezus očisti jeruz. tempelj 21 § 16. Jezusov ponočni pogovor z Nikodemom 21 § 17. Janez Krstnik iznova pričuj e o Jezusu in ga vržejo v ječo 22 § 18. Jezus pri Jakopovem vod¬ njaku v Samariji ... 22 § 19. Sin kraljevega uradnika ozdravljen 23 Stran § 20. Jezus v nazareški shodnici 24 § 21. Jezusovi čudeži v Kafar- navmu 25 § 22. Obilni ribji lov .... 25 § 23. Jezus ozdravi gobavca in mrtvoudnika .... 26 § 24. Jezus izvoli Matevža za učenca 27 III. Jezusovega delovanja drugo leto. § 25. Jezus ozdravi osemintride¬ setletnega bolnika . . 27 § 26. Jezus zagovarja učence za¬ radi posvečevanja sobote 28 § 27. Mož s suho roko .... 29 § 28. Jezus izvoli dvanajst apo¬ stolov 29 § 29. Pridiga na gori .... 30 § 30. Jezus ozdravi stotnikovega hlapca 33 § 31. Mladenič iz Najma ... 33 § 32. Jezus priča o Janezu Krst¬ niku 34 § 33. Magdalena spokornica . . 34 § 34. Jezus govori v prilikah . 35 § 35. Vihar na morju .... 37 § 36. Obsedenec v pokrajini Ge- raški 37 § 37. Jajirova hči in krvotočna žena 38 § 38. Jezus ozdravi dva slepca in mutastega obsedenca . 39 § 39. Jezus razpošlje apostole . 40 § 40. Janez Krstnik obglavljen . 41 § 41. Jezus nasiti pet tisoč mož. Ponočna hoja po morju . 42 § 42. Jezus obeta presveto rešnje Telo 43 a/ § 43. Kanaanska IV. Jezusovega delovanja tretje leto. žena. Gluho- § 53. Marija in Marta . mutec. Jezus nasiti štiri tisoč ljudi j 43 § 54. Jezus na šotorskem prazniku § 55. Sleporojenec § 44. Jezus obljubi Petru prva- štvo ter prerokuje svoje trpljenje in smrt ... 45 § 45. Jezus se izpremeni ... 45 § 46. Jezus ozdravi mesečnika . 46 § 47. Tempeljski davek ... 47 § 48. Jezus priporoča ponižnost in svari pred pohujšanjem 47 § 49. Bratovsko posvarjenje in spravljivost. Prilika o ne¬ usmiljenem hlapcu . . 48 § 50. Trdosrčni Samarijani. Omahljivci 49 § 51. Jezus razpošlje 72 učencev 49 § 52. Zapoved ljubezni. Usmiljeni Samarijan 50 § 56. Dobri pastir § 57. Oče naš. Nadležni prijatelj § 58. Jezus svari pred lakom¬ nostjo in opominja k ču¬ ječnosti § 59. Prilika o nerodovitni smokvi § 6U7~Jezus na prazniku templje- vega posvečenja . . . § 61. V hiši farizejevi . . . . § 62. Prilika o izgubljeni ovci in o izgubljenem denarju . § 63. Prilika o izgubljenem sinu § 64. Prilika o krivičnem hišniku § 65. Prilika o bogatinu in ubo¬ gem Lazarju . . . . § 66. Jezus obudi Lazarja . . 51 51 52 53 54 54 55 56 56 57 58 59 60 60 V. Zadnji dnevi Jezusovega delovanja. Stran § 67. Deset gobavcev .... 62 § 68. Prilika o krivičnem sodniku, o farizeju in cestninarju 62 § 69. Jezus, prijatelj otrok. Bogati mladenič.63 § 70. Prilika o delavcih v vino¬ gradu .64 § 71. Jezus prerokuje svoje trp¬ ljenje in smrt. Salomina prošnja.65 § 72. Slepec pri Jerihi. Zahej . 65 § 73. Marija mazili Jezusa . . 66 § 74. Jezus jezdi slovesno v Je¬ ruzalem .67 Stran § 75. Nerodovitna smokva. Jezus iznova očisti tempelj . . 68 - § 76. Trdna vera. Zvito vprašanje 68 § 77. Prilika o vinogradnikih . 69 § 78. Prilika o kraljevi ženitnini 70 § 79. Davčni denar. Vdovin dar 71 § 80. Jezus prerokuje razdejanje jeruzalemskega mesta in konec sveta.71 § 81. Prilika o deseterih devicah 73 § 82. Prilika o talentih ... 74 § 83. Poslednja sodba in ločitev na vekomaj.74 § 84. Judež pred velikim zborom 75 Tretji oddelek. Jezusovo trpljenje in smrt. (Duhovniška služba). § 85. Zadnja večerja. Umivanje nog.76 § 86. Jezus prorokuje, da ga bode Judež izdal.77 § 87. Jezuspostavi presveto rešnje Telo.77 § 88. Jezus se poslavlja od apo¬ stolov .78 § 89. Jezusova slovesna molitev 80 § 90. Jezus poti krvav pot . . 81 § 91. Jezusa ujamejo .... 82 § 92. Jezus pred Ano in Kajfo . 83 § 93. Peter Jezusa trikrat zataji. Judež obupa .... 84 § 94. Jezus pred Pilatom in He¬ rodom .85 § 95. Jezusa bičajo, s trnjem ven- čajo in na smrt obsodijo 86 § 96. Križev pot (Via dolorosa). 87 § 97. Jezusa križajo .... 88 § 98. Jezusove poslednje besede 88 § 99. Jezusa pokopljejo ... 89 § 100. Jezus vstane od mrtvih . 90 § 101. Jezus se prikaže Mariji Magdaleni, ženam in Petru .92 § 102. Jezus se prikaže učen¬ cema , gredočima v Emavs.92 § 103. Jezus- se prikaže aposto¬ lom v Jeruzalemu . . 93 § 104. Jezus se prikaže učencem ob Tiberijskem jezeru . 94 § 105. Jezus se prikaže na raznih krajih raznim osebam . 95 § 106. Jezu gre v nebo ... 96 Četrti oddelek. Jezus poveličan. (Kraljevska ali pastirska služba). Druga doba. Apostoli razširjajo kraljestvo Kristusovo. § 107. Kratek pregled druge dobe.97 Prvi oddelek. Apostoli oznanjajo Stran A, V Jeruzalemu. § 108. Matija — apostol . . 98 § 109. Jezus pošlje svetega Duha 98 § 110. Prva krščanska občina v Jeruzalemu.99 §111. Peter ozdravi človeka hro- morojenega .... 100 § 112. Ananija in Satira. . . 101 § 113. Dvanajsteri apostoli v ječi.102 § 114. Apostoli izvolijo sedmero dijakonov.103 § 115. Stefan prvi mučenec . . 104 Judom evangelij. Stran B. V Palestini. § 116. Sveta vera se razširja po Samariji . . . . . 105 § 117. Dijakon Filip krsti za¬ kladnika etijopske kra¬ ljice .106 § 118. Apostolsko potovanje sve¬ tega Petra .... 107 § 119. Stotnik Kornelij se iz- preobrne.107 § 120. Mučeniška smrt Jakopa Starejšega. Peter čudo¬ vito rešen iz ječe . . 109 Drugi oddelek. Apostoli oznanjajo nevernikom evangelij. A. Pavel, apostol sveta in učitelj narodov. § 121. Savel se izpreobrne . . 110 § 122. Savel se pripravlja za apostolsko službo . . 111 § 123. Pavlovo prvo apostolsko potovanje (45—46) . 112 § 124. Apostolski zbor v Jeru¬ zalemu (1. 51.) . . . 114 § 125. Pavlovo drugo apostolsko potovanje (51—54) . 115 § 126. Pavlovo tretje apostolsko potovanje (55—59) . 118 § 127. Pavel jetnik v Jeruzalemu 121 § 128. Pavel v Cezareji v ječi . 122 § 129. Pavel potuje v Rim . . 123 § 130. Pavel prvič v ječi v Rimu (62—64). 124 § 131. Zadnja leta Pavlovega de¬ lovanja. Njegova smrt (64—67). 126 B. Delovanje ostalih apostolov mej neverniki. § 132. Peter.127 § 133. Janez.128 § 134. Ostali apostoli .... 129 § 135. Evangelisti.130 Dostavek. § 136. Razdejanjetempljainme- § 137. Sklep.132 sta jeruzalemskega . . 131 U. I. O. G. D. Uvod. L Kaj pripoveduje zgodovina razodetja božjega v novi zavezi? Štiri tisoč let je Bog pripravljal človeški rod na Odrešenika. Med tem časom naj bi človeštvo spoznavalo, kako daleč je po grehu zabredlo; prepričalo naj bi se, da se samo ne more rešiti. Pripravljal pa je Bog na Odrešenika drugače izvoljeno ljudstvo, drugače nevernike; zgodovina razodetja božjega v stari zavezi nam je to pojasnila. Ko pa se je dopolnil čas priprave, poslal je Bog v svoji neizmerni ljubezni Odrešenika: druga božja oseba v presveti Trojici se je učlovečila, Sin božji je postal Odrešenik grešnemu človeškemu rodu. Imenuje se Jezus Kristus. Pravi Bog je in pravi človek v jedni osebi: pravi Bog, da je spravil človeštvo z Bogom, zakaj človek bi ne bil mogel dati žaljenemu Bogu zadoščenja neskončne cene; pravi človek, da je mogel odrešiti človeški rod, ker Bog ne more trpeti in umreti. Zato mu pravimo Bog-človek, sam pa se je imenoval Sinu božjega ali Sinu človekovega. Oznanjal je veselo ozna¬ nilo (tvayytkior') izveličanja vsem ljudem; ustanovil je novo zavezo med Bogom in človeškim rodom in je odrešil človeštvo s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo na križu. Da bi se pa vsi ljudje mogli udeleževati odrešenja, ustanovil je vidno družbo — katoliško Cerkev — in je razposlal povsem svetu apostole, ki naj bi razširjali milost odrešenja vsepovsod — med Judi in neverniki. Tako nam kaže zgodovina razodetja božjega v novi zavezi v določenem redu, kako je Jezus Kristus odrešil človeški rod, in kako so apostoli razširjali odrešenje Kri¬ stusovo med Judi in pogani. i 2 II. Kako delimo zgodovino razodetja božjega v novi zavezi? Jako primerno delimo zgodovino razodetja božjega v novi zavezi na dve dobi: prva doba obsega delovanje Kristusovo za odrešenje človeškega rodu; druga doba pa delovanje apostolov za razširjanje kraljestva Kristusovega po vsem svetu. L Že proroki stare zaveze so oznanjali, da bode združeval Odrešenik v svoji osebi trojno službo: preroško, duhovniško in kraljevsko. Proroka (učenika) se je pokazal Jezus osobito za svojega triletnega očitnega delovanja; duhovnika pri zadnji večerji, v trpljenju in smrti; kralja pa ob svojem častitljivem vstajenju od mrtvih in ob svojem vnebohodu. Toda predno bodemo govorili o teh treh službah Odrešenikovih, moramo opisati njegovo rojstvo in mladost. Zato delimo prvo dobo na štiri oddelke. Zaradi lažjega pregleda pa bodemo raz¬ delili tudi še posamne oddelke v več poglavij, kjer bode treba. II. Apostoli so oznanjali in razširjali milost Jezusovega od¬ rešenja najprej med Judi in kesneje med pogani. Zato ločimo tudi drugo dobo primerno v dva oddelka: prvi nam kaže delo¬ vanje apostolov med Judi, drugi pa delovanje apostolov med raznimi poganskimi narodi. III. Zgodovinski viri razodetja božjega v novi zavezi. Zgodovino razodetja božjega v novi zavezi zajemamo iz knjig svetega pisma nove zaveze in iz ustnega iz¬ ročila (tradicije). I. Knjige svetega pisma nove zaveze ločimo po vsebini: 1. ) v pet zgodovinskih: štiri evangelije (sv. Ma¬ tevža, Marka, Luke in Janeza) in dejanja apostolov, katero knjigo je spisal sv. Luka; 2. ) v jedno in dvajset pohičnih knjig, namreč štiri¬ najst listov apostola Pavla in sedem listov, katere so spisali drugi apostoli. Apostol Pavel je svoje liste pisal: jednega Rimljanom, dva Ko- rinčanom, jednega Galačanom, jednega Efežanom, jednega Filipljanom, 3 jednega Kološanom, dva Solunčanom, dva Timoteju, jednega Titu, jednega Filemonu in jednega Hebrejcem. Sedmerim listom drugih apostolov pravimo tudi »katoliški« t. j. splošni listi, ker niso bili namenjeni posamnim občinam ali osebam, ampak po več občinam in vsem vernikom; spisali so jih le-ti apostoli: Jakop jednega, Peter dva, Janez tri in Juda Tadej jednega; 3.) v jedno proroško knjigo: skrivno razodetje (ano- Ttalvipig) apostola Janeza. Vse svetopisemske knjige nove zaveze razun evangelija sv. Matevža so spisane v grškega jezika »he leni s tis kem« narečju, kakršno se je razvilo med Judi, odkar so bivali pod grško in rimsko nadvlado. Izmej prevodov je važen prastari latinski, ki je znan pod imenom Ital a. Ta prevod, ki obsega knjige stare in nove zaveze, porabil je nekoliko v četrtem stoletju sveti cerkveni učenik Hi j er onim pri svojem pre¬ vodu, ki je med vsemi latinskimi najimenitnejši in se imenuje «Vul- gata», t. j. splošno razširjeno izdanje svetega pisma. II. Ustno izročilo ali tradicija obsega razodete verske resnice, ki niso zapisane v svetem pismu. Apostoli namreč niso zapisali vsega, kar so slišali od Jezusa in kar jim je razodel sveti Duh. Pač pa so zgodaj cerkveni očetje zapisavali resnice ustnega izročila, ki so se tako ohranile do današnjega dne. Mej cerkvenimi očeti posebno slovč apostolski očetje, t. j. učenci in vrstniki apostolski; slišali so na svoja ušesa božjo besedo iz apostolskih ust. Katoliškemu kristijanu je ustno iz¬ ročilo prav tako sveto in drago, kakor sveto pismo. IV. Palestina ob času Kristusovem. A. Zemljepisni pregled. Reka Jordan je delila Palestino v dva dela: v vzhodno in zapadno objordansko deželo (Ostjordanland, Westjordanland). Na (zapadnem) desnem Jordanovem bregu so se raztezale tri pokrajine: Judeja, Samarija in Galileja. 1.) Prav na jugu Palestine je bila Judeja, dotikajoč se ob severu Samarije; na vzhodu sta jo mejila reka Jordanska in Mrtvo morje, na zapadu Srednje morje; proti jugu pa se je naslanjala na skalnato Arabijo. Na jugu je bila I dum e j a. Glavno mesto tej pokrajini in hkrati glavno mesto vsej deželi je bilo Jeruzalem. Na zapadu zunaj mestnega obzidja je bil grič Golgota (Kal¬ varija), na vzhodu, templju nasproti, pa Oljiska gora; med templjem in Oljisko goro je tekel potok Cedron od severa proti jugu. Pod gričem Mo¬ rij o, na katerem je bil sezidan tempelj, bil je južno ribnik Sil o e, na severo¬ vzhodne} strani mesta pa Ovčja kopel ali Bethesda. i* 4 2. ) Srednja pokrajina na desnem Jordanovem bregu je bila Samarija. Meje so jej bile: proti severu Galileja, proti vzhodu reka Jordanska, na jugu Judeja in na zapadu Srednje morje. Samarijani so bili mešanci iz asirskih naseljencev in iz onih Izraelcev, ki so bili po asirskem pregnanstvu ostali še v domovini. Z ostalimi Judi so bili v vednem sovraštvu. Pogosto so jih zalezovali, ko so romali preko njih pokrajine v Jeruzalem na praznike. Molili so sicer še pravega Boga, vendar pa so se ob času Kristusovem že v marsičem ločili od pravih Judov. Pričakovali so željno obljubljenega Odrešenika. 3. ) Severna pokrajina na desnem bregu Jordanovem je bila Galileja. Proti zapadu se je raztezala do Srednjega morja; ob severu se je naslanjala na Fenicijo in na Libanon, proti jugu na Samarijo, na vzhodu pa je segala še nekoliko črez reko Jordan in črez Genezareško jezero. V severni Galileji so prebivali izvečine pogani, na jugu pa sami Judje. Drugi Judje so Galilejce prezirali, nekoliko zato, ker so jim bili mejaši neverniki, nekoliko pa zaradi njih trdega, okornega jezika. Vendar pa je Izveličar najčešče obiskaval to pokrajino in ondi naj¬ večkrat učil. Apostoli so bili izvečine Galilej ci. Na (vzhodnem) levem bregu Jordanovem so bile pokrajine: a) Gavlonftida, b) Itureja, c) Trahonitida, d) Avra- nftida, ejBataneja in f) Pereja. Pokrajina Dekapolis (Deseteromestje) je bila na obeh Jordanovih bregeh. Obsegala je deset mest, ki so bila popolnem podložna Rimljanom. B. Politiški pregled. Ob rojstvu Kristusovem je gospodoval Judom Herod Veliki, katerega pozna zgodovina pod priimkom • Grozni«. Rimski senat mu je podelil celo naslov »judovskega kralja», in sicer iz hvaležnosti za zasluge njegovega očeta Antipatra (1. 39. pr. Kr.). S pomočjo rimskih legij si je podjarmil vso Pale¬ stino. Po njegovi smrti (1. 2. po Kr.) pa so si razdelili Herodovo ozemlje njegovi trije sinovi: Arhelaj, Herod Antipa in Filip. 1 1 Rodovnik Herodove vladarske rodbine: Herod Grozni (39 pred Kr. — 2 po Kr.) Filip I. Aristobul Arhelaj Herod Antipa Filip H. soprog Herodijadin, umorjen na f 1- 7. P° Kr. 11- 39- po Kr. -f •• 37. po Kr. zasebnik v Rimu. povelje očetovo. (Herodijada) Herod Agripa I. t 1. U. po Kr. Herod Agripa II. od 1. 53.—100. po Kr. 5 Arhelaj je dobil Judejo z Idumejo in Samarijo. Imenoval se je etnarh (s/trdo/^g). Toda radi grozovitosti ga je poslal rimski cesar Avgust 1. 6. po Kr. v pregnanstvo v Galijo. Odslej so vladali Judejo rimski oblastniki. Stolovali so v Cezareji Palestinski ob Srednjem morju. Podložni pa so bili rimskim pretorjem v Siriji. Peti rimski oblastnik je bil Poncij Pilat (27—36 po Kr.). Herod A ntip a Je vladal v Galileji in Pereji; pridel sije naslov tetrarha (tstqo:qxt^, četrtnik t. j. poglavar četrtine ljudstva). Rimski cesar Kaligula gaje poslal v pregnanstvo v Galijo (1.39. po Kr.). Filip je gospodoval severnemu delu dežele na levem Jor¬ danovem bregu pod naslovom tetrarha. Umrl je 1. 37. po Kr. Herod Agripa L, Aristobulov sin in vnuk Heroda Groznega, je vzprejel od cesarja Kaligule tetrarhata svojih strijcev Filipa in Heroda Antipe. Kesneje mu je podelil cesar Klavdij tudi dežele Arhelajeve. Tako je združil 1. 41. po Kr. s kraljevskim naslovom vred vso Palestino pod svojim žezlom. Po njegovi smrti so gospodarili v Palestini zopet rimski oblastniki. Le majhen del dežele na severovzhodu je podelil cesar Klavdij s kraljevskim naslovom vred Herodu Agripi II., sinu Agripe I. Imel je pravico imenovati višje duhovnike in je nad¬ zoroval upravo tempeljskega imetja. Poslednji rimski oblastniki, ki so upravljali Judejo po smrti Heroda Agripe I., so: Feliks, F e s t, Albin in Gesij Flor. Hudo so trli rimski oblastniki judovski narod: silno so izžemali deželo, nakladajoč jej neznosnih davkov. Zato so se uprli Judje rimskemu gospostvu, kar pa je dalo Rimljanom le povod, da so do tal porušili mesto Jeruzalem, ljudstvo pa razpršili po širnem svetu (1. 70. po Kr.). Herod Agripa II. je ohranil svoje ozemlje tudi po raz¬ dejanju Jeruzalema, ker je zvest ostal Rimljanom, ko so se voj¬ skovali z Judi. Umrl je v Rimu (1. 100. po Kr.). V. Versko-nravne razmere Judov ob času Kristusovem. Odkar se je bilo povrnilo judovsko ljudstvo iz babilonske sužnosti, izboljšalo se je v versko - nravnem oziru, a tudi pokvarilo. 1.) Izboljšalo se je ljudstvo zato, ker ni več maralo za poganstvo. Verski nazori so se očistili med Judi v marsičem. 6 Tempelj so zelo spoštovali, in posebna skrb jih je bila, da so se v njem opravljale daritve, kakor so jih zahtevale svete knjige stare zaveze. Sobotni dan so vseskozi dostojno praznovali v shod¬ nicah moleč, prebiraje in razlagaje sveto pismo. Ob velikih narodnih praznikih (o veliki noči, o binkoštih, na spravni dan, ob šotorskem prazniku in ob prazniku templjevega posvečenja) so se zbirali v velikanskem številu okrog svetišča v Jeruzalemu in praznovali z vsem sijajem te Bogu posvečene dneve. Tudi za¬ sebne pobožnosti so se udomačile med ljudstvom. Veliki zbor (ovvtS^iov), v katerem so bili najbolj izkušeni in najmodrejši možje duhovniškega in posvetnega stanu, pazil je pod pred¬ sedstvom velikega duhovnika strogo na to, da je ljudstvo natančno izpolnjevalo Mozesovo postavo in državljanski red. Vse to je poživljalo in utrjevalo versko - nravno življenje med judovskim narodom. 2.) Toda poleg teh ugodnostij moramo omenjati tudi ne¬ katerih okoliščin, ki so ovirale in dušile versko -nravno življenje med ljudstvom. V tem času pr or o ki niso več opominjali ljudstva. Odkar je (krog 1. 450. pr. Kr.) napovedal prorok Malahija predhodnika Mesijevega, utihnila so proroška usta. Duhovniki so bili sicer po poklicu voditelji in učitelji ljudstva, a svojo službo so le preradi zanemarjali. Zato se je prikazal med Judi polagoma nov stan: pismarji ali pismouki. Le-ti so razlagali ob sobotah v shodnicah sveto pismo, toda pogosto so postavo božjo svojevoljno tolmačili in po svojem okusu pojasnjevali. Prezirali so duha po¬ stave in božje naredbe kvarili s svojimi pritiklinami. Zato ume¬ vamo, da je naposled pri Judih postalo bogočastje skoro sama zunanja šega. Neugodno je vplivalo na versko-nravne razmere tudi to, da so se veliki duhovniki prepogosto menjavali. Mozesova postava je natanko določevala, kdo bodi veliki duhovnik; Herod pa je to imenitno službo prodajal onim, ki so si jo najdražje kupili. Kjer duhovništvo nima veljave, ondi gine vera med narodom. Omenjati nam je tudi raznih strank, ki so se glede na verstvo in politiko mej seboj napadale, prepirale in sovražile. Farizeji so preganjali saduceje, saduceji so črtili farizeje, oboji pa esene (pobožne). Pri takih razmerah pač ni, da bi govorili o jedinosti, ki je podlaga versko - nravnemu napredku. 7 Naposled ne smemo prezreti brezbožne vlade kralja Heroda Groznega in njegovih naslednikov. Prenovil je sicer ob obilnih troskih jeruzalemski tempelj, da bi se prikupil ljudstvu; zidal pa je tudi poganske templje in gledališča in daroval je malikom. Ni čuda torej, da se je polotila ljudstva nezadovoljnost, jeza in želja po osveti. Iskreno so hrepeneli Judje po Mesiji ali pričakovali so Odrešenika, ki naj bi jih osvobodil tujega jarma in povišal nad druge narode. Vse so si obetali od prihodnjega Mesije, a da bode Odrešenik Bog, da bode trpel in umrl, domnevali so si komaj nekateri. Le jedno misel so imeli vsi — misel, da mora Odrešenik skoro priti. In prišel je Odrešenik — Jezus Kristus. Njega in njegovo ustanovo, sveto Cerkev, nam kaže zgodovina razodetja božjega v novi zavezi. Prva doba. Jezus Kristus odreši človeški rod. Prvi oddelek. Jezusovo rojstvo in njegova mladost. § 1. Oznanjenje rojstva Janeza Krstnika. Že proroka Izaija in Malahija sta oznanjala, da bode Mesiji predhodnik pot pripravljal. To prerokovanje se je tudi natanko dopolnilo. Ob času Heroda Groznega, kralja judovskega, je živel 1 duhovnik, po imenu Zaharija, od reda Abijevega, njegova žena Elizabeta pa je bila izmed hčera Aronovih. Bila sta pravična in sta živela po zapovedih Gospodovih. Otrok nista imela in oba sta se bila že postarala. Prigodilo se je pa, ko je prišel Zaharija na vrsto, da bi oprav¬ ljal duhovsko službo, da je šel v tempelj zažigat kadilo. 2 Ljudstvo pa je molilo na dvoru. Kar se mu prikaže angel Gospodov na desni strani oltarja. Zaharija se ustraši in groza ga obide. Angel pa mu reče: «Ne boj se, Zaharija, zakaj uslišana je tvoja molitev: dobil boš sina, in Janez (t. j. Bogomil, milost božja) mu bodi ime. Vesel boš ti in mnogo se jih bo radovalo njegovega rojstva, zakaj velik bo pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil 1 Kraj, kjer je živel Zaharija, imenuje se dandanes «Ain Karim*; raz¬ prostira se 7*/ 2 kilom. zahodno od Jeruzalema na rebrih Judovih gora. 2 David je razdelil duhovništvo v 24 redov ali vrst. Vsaka vrsta je služila v templju teden dnij. Kdaj je duhovnik moral zvrševati svojo službo, določil je žreb. Vsako jutro in vsak večer se je moralo zažigati kadilo na kadilnem oltarju v Svetem. 9 (t. j. nazirejec bode) in še pred rojstvom bo napolnjen s svetim Duhom. Mnogo sinov izraelskih bo izpreobrnil h Gospodu. Pred Mesijo pojde z duhom in močjo Elijevo, da mu bode pripravljal sveto ljudstvo.» Zaharija odgovori angelu: «Po čem bom spoznal, da se bo to zgodilo?« Angel odvrne: «Jaz sem Gabrijel (t. j. moč božja), ki stojim pred Bogom, in sem poslan, da ti naznanim to veselje. Ker pa nisi veroval mojim besedam, bodeš mutast do dne, ko se to zgodi.« Ljudstvo je čakalo Zaharije in se čudilo, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko pa je prišel, ni mogel govoriti nad ljudstvom blagoslova, s katerim se je končavala služba božja. Spoznali so, da je imel prikazen. On pa jim je prikimal in je ostal mutast. In ko so minili dnevi njegovega opravila, vrnil se je vesel domov. § 2. Oznanjenje rojstva Jezusovega. Prorok Izaija je oznanjal, da bode Odrešenik pravi Bog, a tudi pravi človek, sin device in iz Davidovega rodu. Vse to se je izpolnilo. V šestem mesecu po oznanjenju rojstva Janezovega je bil poslan angel Gabrijel na Galilejsko v mesto Nazaret k devici Mariji, ki je bila zaročena Jožefu. Oba sta bila iz rodu in iz hiše Davidove. Angel jo pozdravi: <češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena med že nami. !« Ko Marija to sliši, prestraši se in premišljuje, kaj bi pomenilo to pozdravljenje. Angel pa jej reče: «Ne boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu. Glej, dobila boš sin u in imenuj njegovo ime Jezus. On bo velik in imenovan Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, njegovega očeta, in kraljeval bode v hiši Jakopovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca.« Marija, pa je rekla: «Kako se bo to zgodilo?« Angel odvrne: «Sveti Duh bo prišel v te, in moč Najvišjega te bo obsenčila; zato se bo imenovalo sveto, ki bo rojeno iz tebe — Sin božji. Glej! Elizabeta, tvoja teta, bo tudi dobila sina še v starosti, zakaj pri Bogu ni nemogoča nobena reč.« Marija pa reče: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!» In angel izgine. Marija se je po postavi Mozesovi kot dedna hči zaročila z Jožefom, ki je bil iz istega rodu. To je Bog dopustil, da je imela Marija variha in Jezus rednika. 10 Angel je pozdravil Marijo kot «milosti polno«, še predno se je pričelo odrešenje. Po pravici torej uči sveta Cerkev, da je bila Marija spočeta brez madeža izvirnega greha in da se je zvesto ohranila v milosti božji vse življenje, da torej ni storila nobenega dejanskega greha. Tudi Jožefu se je prikazal angel v spanju ter mu oznanil, da postane Marija mati Sinu božjemu. Hkrati mu je naročil, naj imenuje dete Jezusa (t. j. Odrešenika, Izveličarja), zakaj > Ko zavije listino, odda jo služabniku in sede: vseh oči v shodnici so bile nanj obrnjene. Začne jim govoriti: «Danes se je izpolnilo to pismo v vaših ušesih.« In vsi so mu pričali in so se čudili besedam milosti, ki so izhajale iz njegovih ust, in so govorili: «Ni li ta sin Jožefov?« On pa jim reče: «Pač mi poveste znani pregovor: Zdravnik ozdravi samega sebe! Resnično vam povem: noben prorok ni prijeten v svoji domovini. V dneh Elijevih je bilo mnogo vdov v Izraelu, ko je bilo nebo zaprto tri leta in šest mesecev, ter je nastala velika lakota po vsej deželi; a k nobeni izmed njih ni bil poslan Elija, kakor le v Sarepto k ženi vdovi. Tudi gobavih je bilo mnogo za Elije proroka v Izraelu, a nobeden teh ni bil očiščen, nego Naaman Sirec.« Na te besede se vsi v shodnici silno razjezd. Z velikim hrupom vstanejo, izpode Jezusa iz shodnice in iz mesta ter ga ženejo na rob gore, na kateri je bilo zidano njih mesto, da bi ga dol pahnili. Jezus pa je sredi med njimi grede odšel. 1 Vsako soboto so brali v shodnicah po en oddelek Mozesove postave in po toliko iz prerokov. Proroka je kak pismouk potem razlagal. Sveto pismo so brali stojč. Ker je torej Jezus vstal, pokazal je, da želi brati. Poznali so ga že kot učenika (rabija), zato mu je služabnik takoj podal listino preroške knjige. o znanj at, 25 § 21. Jezusovi čudeži v Kafarnavmu. Iz Nazareta je šel Jezus v Kafarnavm. Ondi je bil v shod¬ nici ob sobotah in je učil. Vse se je čudilo njegovim naukom, zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast, in ne kakor pismarji. V njih shodnici pa je bil človek, imajoč nečistega duha, Ta zavpije z močnim glasom: «Nehaj! Kaj imaš z nami, Jezus Nazareški? Si li prišel nas pogubljat? Poznam te, kdo si, svetnik božji.» In Jezus mu zapreti, rekoč: »Umolkni in izid i iz tega človeka!« In hudi duh ga strese, vrže ga na sredo in glasno kriče izide iz njega. Groza obide vse in čudijo se, govoreč: «Kaj je to? Kakšen je ta novi nauk, da ukazuje oblastno tudi nečistim duhovom in so mu pokorni?« In glas o njem se je raznesel precej po vsej pokrajini Galilejski. Iz shodnice je šel Jezus z Jakopom in Janezom v hišo Simona Petra in njegovega brata Andreja. Petrova tašča je imela hudo mrzlico. Jezusu povedo o njej in ga prosijo zanjo. On pa stopi k njej, prime jo za roko, zapove mrzlici, in glej, precej jo je zapustila. Ona pa je vstala in je stregla Jezusu in učencem. Na večer, ko je solnce zatonilo, prinesli so mu vse bolne in obsedene pred mestna vrata. Ondi je ozdravil Jezus mnogo bol¬ nikov različnih boleznij in izgnal mnogo hudobnih duhov. Zjutraj Jezus rano vstane in gre v pust kraj molit. Mno¬ žice pa ga poiščejo in pridržujejo, da ne bi šel od njih. On pa jim reče: »Tudi drugim mestom moram oznanjevati kraljestvo božje, ker sem zato poslan.« In učil je po vsej Galileji, izganjal je hudobne duhove, ozdravljal vse bolezni in slabosti med ljudstvom. Njegova slava se je razglasila po vsej Siriji; ogromne množice iz vseh krajev so prihajale k njemu in hodile za njim. § 22. Obilni ribji lov. Z . Nekega dne je stal Jezus ob Genezareškem jezeru. Množice ga obsujejo, da bi poslušale besedo božjo. Pri kraju sta bila dva čolna; ribiči pa so izstopili in izpirali mreže. Jezus stopi v čoln, ki je bil Simonov, zaprosi ga, naj odrine malo od kraja, in sede je učil množice iz čolna. Ko neha govoriti, reče Simonu: «Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon odgovori: »Učenik, vso noč smo se trudili in nič nismo ujeli, na tvojo besedo pa vržem mrežo.« Ko so bili to storili, zajeli so obilo število rib, 26 tako da se jim je mreža trgala. Zdaj pomignejo tovarišem, ki so bili v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. In prišli so in napolnili oba čolna, da sta se topila. Ko je to videl Simon Peter, pal je h kolenom Jezusovim, rekoč: «Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« Groza je namreč obšla njega in vse, ki so bili ž njim, zaradi ribjega vlaka, ki so ga bili zajeli; prav tako tudi Jakopa in Janeza, sinova Zebedejeva, ki sta bila tovariša Simonova. Jezus pa reče Simonu: «Ne boj se, odslej bodeš ljudi lovil!» In potegnivši čoln h kraju, popustili so vse in hodili stano¬ vitno za njim. Z obilnim ribjim vlakom je hotel naznaniti Jezus plodonosno delovanje apostolov za razširjanje sv. Cerk ve. Glava in voditelj vsem apostolom je imel postati Peter; zato je vstopil Jezus v njegov čolnič in nanj se obračal v svojem govoru. § 23. Jezus ozdravi gobavca in mrtvoudnika. 1. ) Prigodilo se je, ko je bil Jezus v nekem mestu, da je prišel k njemu mož poln gob. Zagledavši Jezusa, pade na svoj obraz, moli ga in prosi: "Gospod, če hočeš, moreš me očistiti!« Jezus se ga usmili; iztegne svojo roko ter se ga dotakne in mu reče: "Hočem, očisti se!» In ko je izgovoril, prešle so mu precej gobe in bil je čist. Jezus pa mu je naročil, naj nikomur ne pravi, temveč: «Pojdi«, —- mu reče — < izkaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zaukazal Mozes.» (III. Moz. 14, 2.) Ko je pa odšel, jel je oznanjevati in razglaševati dogodbo, tako da ni mogel Jezus več v mest o priti, ampak je bival zunaj po samotnih krajih. In prihajali so k njemu ljudje od vseh stranij, da bi ga poslušali in da bi jih ozdravljal od njih boleznij. 2. ) Po nekoliko dneh se je Jezus zopet vrnil v Kafarnavm. Ondi je učil v neki hiši. Od vseh krajev je prišlo mnogo ljudij, da bi ga poslušali. Kar prineso štirje možje na postelji človeka, ki je bil mrtvouden. Radi tolike množice ljudstva ga ne morejo prinesti pred Jezusa; zato gredo na ravno streho, odkrijejo jo, in bolnika s posteljo vred spuste dol pred Jezusa. Jezus, videč njih trdno vero, reče mrtvoudnemu: "Zaupaj, sin, tvoji grehi so ti odpuščeni!« Med poslušavci so bili tudi farizeji in pismarji, ki so mi¬ slili sami pri sebi: «Kdo je ta? Zakaj govori tako? Preklinja. 27 Kdo more odpuščati grehe, nego Bog sam?» Ker je Jezus poznal njih misli, jim je rekel: « Zakaj mislite hudo v svojih srcih? Kaj je lažje, ali reči: Grehi so ti odpuščeni, ali reči: Vstani in hodi!? Da pa veste, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe, rečem ti« — in obrne se k mrtvoudniku — »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!« Bolnik precej vstane, vzame po¬ steljo in odide na svoj dom. Vse pa groza obide. Boga časte in reko: »čudne reči smo danes videli!» § 24. Jezus izvoli Matevža za učenca. Odtod je šel Jezus zopet k jezeru Genezareškemu. Gredoč zagleda mitarja, po imenu L e vi j a (reklo se mu je tudi Matevž), sina Alfejevega, sedečega na mitnici, in mu reče: «Pojdi za menoj!« In popustivši vse, vstane in odide za njim. — Napravil pa mu je Levi veliko gostijo v svoji hiši. Mnogo mitarjev in drugih je sedelo za mizo. Farizeji in pismarji pa so mrmrali proti Jezusovim učencem, češ, zakaj z mitarji in grešniki jeste in pijete? Jezus jim odgovori: »Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni, Idite in učite se, kaj se pravi: Usmiljenje hočem in nedaru (Ozej 6, 6.). Nisem namreč prišel k pokori klicat pravičnih (t. j. 'takih, ki se delajo pravične, kakoi - n. pr. farizeji), ampak grešnike (t. j. tiste, ki so si v svesti svojih pregreh).« III. Jezusovega delovanja drugo leto. § 25. Jezus ozdravi osemintridesetletnega bolnika. Zopet se je približal judovski velikonočni praznik, in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Tu pa je pri Ovčjih vratih (na severo-vzhodnem delu mesta) kopel, ki se hebrejski imenuje Bethesda, in ima pet lop. V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, suhoudnih, ki so pričakovali, kdaj se bo jela voda gibati/Prihajal je namreč o svojem času angel v kopel in je plivkal vodo. Kdor je prvi vstopil, potem ko se je gibala voda, ozdravel je, katerokoli bo¬ lezen je imel. Bil je pa tam človek, ki je bil bolan že osem in trideset let. Ko ga Jezus ugleda, reče mu: »Hočeš li ozdraveti?« Bolnik odgovori: »Gospod, nimam človeka, da bi me dejal v kopel, ko se zagiblje voda; predno pa sam pridem, vstopi drugi pred 28 menoj.« Jezus mu veli: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In precej je ozdravel človek; vzel je svojo posteljo in je hodil. Tisti dan pa je bila sobota . Zato so rekli Judje ozdravljencu: »Sobota je, ne smeš nositi postelje!« On pa jim odvrne: «Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi svojo posteljo in hodi!« Ko ga vprašajo, kdo ga je ozdravil, jim ni mogel tega povedati, kajti Jezus se je bil umaknil, ker je bilo mnogo ljudstva na tistem kraju. Kesneje pa ga najde Jezus v templju in mu reče: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne prigodi kaj hujšega!« (Iz teh Jezusovih - "BeseJij spoznamo, da je bolnik zakrivil svojo bo¬ lezen s pregrešnim življenjem.) Človek odide in pove Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zato so Judje Jezusa preganjali, želeč umoriti ga, ker je to storil v soboto. Jezus pa jim je od¬ govoril: »Moj Oče doslej dela, tudi jaz delam.« Nato so Judje še bolj gledali, da bi ga umorili, češ, ker ni prelomil le sobote, ampak je tudi imenoval Boga svojega Očeta. V daljšem govoru se je zagovarjal Jezus, kažoč, da je Sin božji. »Resnično, resnično vam povem« — tako je govoril — »karkoli dela Oče, to dela tudi Sin tako. Kakor Oče mrtve obuja in jih oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. Tudi je vso sodbo dal Sinu, da vsi časte Sinu, kakor časte Očeta. . . . Res¬ nično, resnično vam povem, pride ura, ob kateri bodo slišali glas Sinu božjega vsi, ki so v grobeh, in kateri so dobro delali, pojdejo v vstajenje življenja (t. j. v večno izveličanje), kateri pa so hudo delali, — v vstajenje obsojenja« (t. j. v večno pogubljenje). § 26. Jezus zagovarja učence radi posvečevanja sobote. Kmalu po veliki noči je šel Jezus neko soboto. skozi setve; njegovi učenci pa so smukali klasje, meli je z rokami in jedli. Mozesova postava je namreč dovoljevala gladnim, da so smeli v soboto smukati klasje po polju, ne pa žeti s srpom (V. Moz. 23, 25). Toda farizeji so trdili, da v sobot o niti to ni dovoljeno. Torej reko učencem: »Kaj delate, kar se ne sme delati ob_sobotah?» Jezus pa jim odgovori: »Niste li brali tega, kar je storil David, ko je bil v sili, ko je'gladoval sam in vsi, ki so bili ž njim? Sel je v hišo božjo za Abijatara, velikega duhovnika, ter je jedel izpostavljene kruhe, ki jih nihče ni smel jesti razun duhovnikov; pa dal jih je tudi onim, ki so bili ž njim. Sobota je ustvarjena radi človeka, in ne človek radi sobote. Ko bi pa vedeli, kaj se 29 pravi: ,Usmiljenje hočem in ne daru 1 , ne bi obsojali nedolžnih. Niste li brali v postavi, da duhovniki, v templju prelamljajo soboto (ko živino koljejo, iz kože devajo, razsekavajo, posamne kosove na drva pokladajo, drva na oltarju zažigajo itd.) in so vendar brez greha? Povem vam, da je tukaj večji od templja, kajti Sin človekov je tudi gospod sobote.» § 27. Mož s suho roko. Neko drugo soboto je šel Jezus v shodnico in je učil. Bil je pa ondi človek, ki je imel suho roko. Pismarji in farizeji so pazili na Jezusa, če bode ozdravljal v soboto, da bi kaj našli, zavoljo česar bi ga tožili. Zato ga vprašajo: «Se li sme zdraviti ob sobotah?« On pa je vedel njih misli in zato je dejal človeku s suho roko: »Vstani in stopi na sredo!« In vstal je in stopil. Jezus tedaj vpraša: «Ali se sme ob sobotah dobro delati ali hudo, življenje oteti ali pogubiti?« Oni pa so molčali. Nato jim reče: «Kdo izmed vas, ki bi imel j edino ovco, ne bi je prijel in izvlekel, ako bi mu v soboto padla v jamo? Koliko boljši pa je človek mimo ovce! Zatorej se sme v soboto dobro delati.« In po- gledavši okoli po njih v sveti jezi, miluje slepoto njih srca, veli človeku: »Iztegni svojo roko!« Iztegne jo, in je bila zdrava kakor druga. Farizeji pa so bili polni togote in so šli ven ter se po¬ svetovali s Herodijani, kako bi ga pogubili. § 28. Jezus izvoli dvanajst apostolov. Vedoč, kaj snujejo sovražniki, ognil se je Jezus k morju (Galilejskemu), in velika množica je šla za njim iz Galileje in iz Deseteromestja, iz Judeje in iz Jeruzalema, iz Idumeje in od onkraj Jordana, od Tira in od Sidona: prišli so k njemu, ker so slišali, kaj je storil. In rekel je svojim učencem, naj bi se mu pripravil čolnič zaradi množice, da ga ne bi stiskali. Mnogo jih je namreč ozdravil, torej so vanj tiščali, da bi se ga dotaknili, katerikoli so imeli bolezni. In nečisti duhovi, opazivši ga, padali so predenj in upili: «Ti si Sin božji!« Zapovedal je ljudstvu, naj ga ne razglasujejo. Prigodilo se je pa tiste dni, da je šel Jezus na goro molit in je prenočil v molitvi. Ko se zdani, pokliče svoje učence ter jih izvoli dvanajst izmed njih. Imenoval jih je apostole (to je 30 poslance), da bi bili ž njim, in da bi jih pošiljal pridigovat. Dal jim je oblast ozdravljati bolezni in izganjati hudobne duhove. Dvanajsterih apostolov imena pa so ta: Prvak Simon, ki se imenuje Peter, in Andrej, njegov brat; Jakop (starejši), sin Zebedejev, in Janez, njegov brat; tema je dal ime Boanerges, t. j. sinova groma; Filip in Bartolomej (Natanael, Jernej), Matevž in Tomaž, Jakop (mlajši), Alfejev sin, in Simon Kananejec s priimkom Zelot (gorečnik), Juda Tadej, brat Jakopov, in Judež Iškarjot, ki ga je pozneje izdal. § 29. Pridiga na gori. Ko si je bil Jezus izvolil apostole, stopil je s hriba v ravnino, kjer se je zbralo zopet silo veliko ljudij okrog njega. Ugledavši množico, gre z učenci na vzvišen kraj. Ondi sede, učenci ga ob¬ stopijo po obeh straneh, spodaj pa so bile cele trume ljudij. Zdaj vse utihne in željno pričakuje Jezusovih besedij. On pa jame učiti: A. Osem izveličanskih čednostij. »Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, ker posedli bodo zemljo. Blagor žalostnim, ker bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, ker dosegli bodo usmiljenje. Blagor njim, ki so čistega srca, ker gledali bodo Boga. Blagor mirnim, ker imenovani bodo otroci božji. Blagor trpečim preganjanje zavoljo pravice, ker njih je nebeško kraljestvo.« In obrnivši oči v svoje učence, pravi: »Blagor vam, ko.vas bodo ljudje sovražili in preganjali, izobčevali in zasramovali in zametovali vaše ime in lažnjivo govorili vse hudo zoper vas zavoljo mene: veselite in radujte se, ker vaše plačilo je obilno v nebesih.” «Ali gorje vam bogatinom, zakaj vi že imate svoje oveseljenje. Gorje vam, ki ste nasičeni, zakaj stradali bodete. Gorje vam, ki se zdaj smejete, zakaj žalovali bodete in jokali. Gorje, ako vas bodo ljudje hvalili; prav tako so namreč delali njih očetje lažnjivim prerokom.» B. O službi in dolžnosti apostolov. »Vi ste sol zemlje; ako pa se izpridi sol, s čim se bo solila? Ni več za drugega, nego da se ven vrže in potepta od ljudij.. 31 «Vi ste luč sveta. Mesto, ki je postavljeno na gori, ne more se skriti. Tudi ne prižigajo luči, da bi jo stavili pod mernik, ampak na svečnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luČ^pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih.« C. O krščanski pravičnosti. «Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali proroke ; ne razvezovat, ampak dopolnit sem jih prišel. Resnično vam povem: Ako ne bo obilnejša vaša pravica, nego pismarjev in farizejev, ne poj dete v nebeško kraljestvo.« a) Spopolnitev pete božje zapovedi. »Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne ubijaj! Kdor pa ubija, bodi kriv kazni, izrečene od manjšega sodišča (sedmerih mož)! Jaz pa vam pravim, da vsak, kdor se jezi nad svojim bratom, bode kriv tega sodišča, Kdor pa svojemu bratu reče ,raka‘ (malopridnež), bode kriv kazni, izrečene od velikega zbora -»ali sinedrija. Kdor pa reče ,norec 1 (od Boga zavržen), bode kriv peklenskega ognja, če tedaj prineseš svoj dar k oltarju in se ondi spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe: pusti svoj dar pred oltarjem in pojdi se spravit prej s svojim bratom in potem pridi in daruj svoj dar!« b) O ljubezni do sovražnikov. »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika! Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike, dob ro delaj te njim, ki vas sovražijo, in molite zanje, ki vas preganjajo in obrekujejo, da bodete otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kateri daje sijati svojemu solncu po dobrih in hudobnih in deževati na pravične in krivične. Ako ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno plačilo boste imeli? Ali ne delajo tega tudi mitarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj storite posebnega? Ali ne delajo tako tudi neverniki? Bodite torej popolni, kakor je vaš Oče nebeški popoln!« D. O pravem namenu dobrih del. »Ne delajte svojih dobrih del pred ljudmi, da bi vas videli; sicer ne boste imeli plačila pred svojim Očetom!« «Kedar torej deliš miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinav ci po shodnicah in po ulicah, da jih ljudje hvalijo. Res¬ nično vam povem: Preje li so svoje plačilo. Ti pa, kedar deliš milo- > ščino, delaj tako, da ne ve tvoja levica, kaj dela desnica, da bo na skrivnemtvoja miloščina, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti povrne.» 32 ♦ In kedar moliš, ne bodi kakor hinavci, ki radi stoje in molijo po shodnicah in po uličnih oglih, da se pokažejo ljudem. Resnično vam povem: Prejeli so svoje plačilo. Ti pa, kedar moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri in moli svojega Očeta na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti povrne.* »Kedar se pa postite, ne bodite žalostni, kakor hinavci, ki grde svoje obraze, da se pokažejo ljudem, da se postijo. Resnično vam povem: Prejeli so svoje plačilo. Ti pa, kedar se postiš, po- mazili svojo glavo in umij svoj obraz, da te ne bodo videli ljudje, da se postiš. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti povrne.* E. Razni opomini. «Ne sodite, da ne boste sojeni! Ne pogubljajte, in ne boste pogubljeni, temveč odpuščajte, da se vam bo odpustilo! S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerjalo, j Kaj vidiš pezdir (troho) v očesu svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne čutiš! Ali kako praviš svojemu bratu: Pusti, da izderem pezdir iz tvojega očesa, in glej, bruno je v tvojem očesu! Hinavec, izderi poprej bruno iz svojega očesa in potem glej, da izdereš pezdir iz očesa svojega brata!« Povedal jim je tudi to primero: »More li slepec slepca voditi? Ali ne padeta oba v jamo? Učenec ni nad učitelja; popoln pa bode vsak, ki je kakor njegov učitelj.* «Vse, karkoli hočete, da vam store ljudje, tudi vi njim storite! To je postava in proroki.* »Pojdite (v večno življenje) skozi ozka vrata! Zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubljenje, in mnogo jih je, ki po njej hodijo. Kako ozka pa so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.* »Varujte se lažnjivih prorokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabljivi volkovi. Po njih sadovih jih boste spoznali.* ♦ Ne vsak, kateri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, marveč kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo.* F. Sklep. «Vsak, kdor sliši te besede moje in jih izpolni, podoben je modremu možu, ki je sezidal svojo hišo na skalo. In ploha se je ulila, in pridrle so vode, in vetrovi so pihali in se uprli v 33 tisto hišo; — in ni padla: zakaj zidana je bila na skalo. — Vsak pa, ki sliši te besede moje in jih ne izpolni, je podoben nespametnemu možu, ki je sezidal svojo hišo na pesek. In ploha se je ulila, in pridrle so vode, in vetrovi so pihali in se uprli v tisto hišo — in padla je, in njena podrtija je bila velika.» Ko je bil Jezus končal te besede, čudilo...se je ljudstvo njegovemu nauku: zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast iz nebes, ne pa kakor njih pismarji in farizeji. § 30. Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. Z gore je prišel Jezus v Kafarnavm. Ondi je bil rimski stotnik (v službi Heroda Antipe), ki je bil Judom zelo naklonjen: na svoje troske jim je dal sezidati shodnico. Imel je za smrt bolnega hlapca, ki se mu je bil zelo priljubil. Ko je slišal o Jezusu, poslal je k njemu judovskih starejšin, proseč ga, naj bi prišel in mu ozdravil hlapca. Jezus gre ž njimi. Ko že ni bil več daleč od hiše, pride mu stotnik naproti ter pravi: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo, in ozdravel bo moj hlapec. Zakaj tudi jaz sem človek pod oblast postavljen, imajoč pod seboj vojake; pa velim temu: Pojdi! — in gre; in dru¬ gemu: Pridi! - — in pride; in svojemu hlapcu: Stori to! — in stori.» Jezus se začudi nad temi besedami in reče ljudstvu, ki je za njim šlo: »Resnično vam povem, tolike vere nisem našel v Izraelu! Povem vam pa, da jih bo prišlo mnogo od vzhoda in zahoda in bodo sedeli z Abrahamom in Izakom v nebeškem kra¬ ljestvu; otroci kraljestva pa bodo pahnjeni v skrajno temo; ondi bo jok in škripanje z zobmi.» In Jezus reče stotniku: «Pojdi, in kakor si veroval, tako se ti zgodi!« In hlapec je ozdravel tisto uro. § 31. Mladenič iz Najma. Drugi dan je šel Jezus v mesto, ki se imenuje Naj m. Ž njim je šlo mnogo učencev in obilo ljudstva. Ko se približa mestnim vratom, glej, nesč mrliča. Bil je j edini sin svoje ma¬ tere, ki je bila vdova. Veliko ljudij iz mesta je bilo ž njo. Ko jo Gospod ugleda, zasmili se mu in jej reče: «Ne jokaj!« In pristopivši, dotakne se odra; nosivci obstoje.' Jezus reče mrliču: 1 V tistih krajih je malo lesa, zato mrličev ne devljejo v krste, ampak jih le v tenčico povite polagajo v rakve. 3 34 »Mladenič, velim ti, vstani!« In mrlič sede in jame govoriti. Jezus ga da materi. Vse pa je obšla groza. Boga so hvalili, rekoč: »Velik prorok je vstal med nami", in: »Bog je obiskal svoje ljudstvo«. In razglasila se je ta beseda o njem po vsej Judeji in po vseh krajih na okoli. § 32. Jezus priča o Janezu Krstniku. Janez Krstnik je bil še vedno v ječi. Njegovi učenci so mu zvesto poročali o Kristusovih delih. Niso pa vedeli, koga naj v bodoče poslušajo, Janeza ali Jezusa. Ali ker je Janez vedel, da je svojo nalogo na svetu malone dovršil, hotel je, da se njegovi učenci oklenejo v bodoče Jezusa in njega poslušajo. Iz tega na¬ mena odpošlje dva učenca k Jezusu ter mu reče: »Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo drugega?« Prav tisti čas pa jih je Jezus mnogo ozdravil boleznij in muk in hudobnih duhov in mnogim slepcem je dal vid. Sklicujoč se na svoje čudeže, odgovarja učencema: »Pojdita in poročita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi izprogledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščajo, gluhi pre- slišujejo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanjuje evangelij, in blagor mu, kdor se nad menoj ne pohujša!« Ko sta odšla Janezova odposlanca, jel je Jezus govoriti ljudstvu o Janezu: «Koga ste šli gledat v puščavo? Trst, katerega veter semtertja maje? Ali koga ste šli gledat? človeka v mehko oblečenega? Glejte, kateri se v mehko oblačijo, so po kraljevih hišah. Ali koga ste šli gledat? Proroka? Da, še več kakor pro- roka, zakaj ta je, o katerem je pisano (pri proroku Malahiji 3, 1.): Glej, jaz pošiljam svojega angela pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal pred teboj tvojo pot.« § 33. Magdalena spokornica. Neki farizej, Simon po imenu, je prosil Jezusa, da bi ž njim jedel. Jezus gre v hišo farizejevo k obedu. V tistem mestu pa je živela žena, Marija Magdalena, ki je bila poprej grešnica in na slabem glasu. Po Jezusovih govorih pa se je izpreobrnila. Ko tedaj izve, da je Jezus v farizejevi hiši pri mizi, prinese alaba- strovo puščico mazila, vrže se k Jezusovim nogami 1 jame jih • Običajno so po vzhodnih krajih gostje pri obedu ležč sloneli na blazinah, po trije na jednem divanu, tako da so noge molele proti steni, črevlje so odložili pri vstopu v hišo. 35 opirati s svojimi solzami in z lasmi otirati; potem jih poljublja in mazili. Ko je farizej to opazil, rekel je sam pri sebi: «Ako bi bil on prorok, vedel bi, kdo in kakšna je žena, ki se ga dotika, zakaj grešnica je.» Jezus pa mu pravi: »Simon, nekaj ti imam povedati. Neki upnik je imel dva dolžnika; jeden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker pa nista imela s čim plačati, odpustil je obema. Kateri njiju ga bo bolj ljubil ?» Simon od¬ govori: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« Jezus mu reče: »Prav si razsodil.« In obrnivši se k ženi reče Simonu: »Vidiš to ženo? Prišel sem v hišo, vode mi nisi podal za noge; a ta mi je s solzami opirala noge in z lasmi svoje glave jih je otirala. Ti me nisi poljubil; ta pa, odkar sem prišel noter, ni nehala poljubljati mojih nog. Glave mi nisi mazilil z oljem; a ta mi je z dišavo mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščenih jej je mnogo grehov, zakaj mnogo je ljubila. Komur se pa manj odpusti, manj ljubi.« Nato reče ženi milostno: »Odpuščeni so ti grehi! Tvoja vera ti je pomogla; pojdi v miru!« § 34. Jezus govori v prilikah. Nekoč krene Jezus iz Kafarnavma na breg Genezareškega jezera. Mnogo ljudstva se je sešlo okoli njega. Stopi torej v čoln in iz njega jame učiti v prilikah: 1 A. O sejavcu in semenu. »Sejavec je šel sejat. Ko je sejal, padlo je nekaj semena-na pot, in je bilo pohojeno; tudi so prišle ptice izpod neba ter ga pozobale. Nekaj ga je padlo na skalo , in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo s redi t rnja; in trnje je vzrastlo ter ga zadušilo. Drugo je padlo na dobro zemljo ; in ko je pognalo, doneslo je stoteren sad.« Ko je bil Jezus to povedal, rekel je: «Kdor ima ušesa, da sliši, naj sluša!« Učenci pa so ga vpraševali, kaj pomeni ta prilika. Jezus jim odgovori: «Seme je božja beseda. Pri katerih pada na pot, so oni, ki besedo božjo sicer poslušajo, pride p a hudobni duh in vzame besedo božjo iz njih srca, da ne verujejo in ne bodo izveličani. Na kameniti zemlji so tisti, ki z veseljem vzprej- ’ Prilike so kratke povesti, povzete iz navadnega življenja, ki pojas- njujejo kako višjo versko ali nravno resnico. 3* 36 mejo besedo, kedar jo slišijo, toda korenin nimajo in le nekoliko časa verujejo, o b času izkušnjiave pa odpadejo. Kar ga pade mej trnje, so ti, ki sicer poslušajo besedo, potem pa gredo ter jo zaduše v skrbeh, v boga stvu in navadnostih življenja, tako da ne obrodi sadu. Kar ga pa pade na dobro zemljo, so tisti, ki radi poslušajo besedo, jo hranijo v srcu in donašajo sad v potrpež¬ ljivosti. * B. O ljuliki mej pšenico. »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je vsejal dobro seme na svojo njivo. Ko so pa ljudje spali, prišel je njegov so¬ vražnik in je prisejal ljuli ke mej pšenico in odšel. Ko je pa zelenje vzrastlo in sad storilo, prikazala se je tudi ljulika. Pri¬ stopili so torej hlapci hišnega gospodarja, rekoč: ,Gospod! nisi li dobrega semena vsejal na svojo njivo? Odkod ima tedaj ljuliko? 1 On jim odvrne: ,Sovražen človek je to storil/ Hlapci pa mu reko: ,Hočeš li, da gremo in jo poberemo? 1 Odgovori: ,Nikar, da ljuliko pobiraje ž njo vred ne porujete tudi pšenice. Pustite oboje rasti do žetve; in ob času žetve porečem ženjcem: Poberite najprej ljuliko, in jo povežite v snopke, da se sežge; pšenico pa spravite v mojo žitnico!» Ko se je ljudstvo razšlo, razložil je Jezus apostolom priliko takole: »Sejavec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so otroci kraljestva božjega, ljulika pa otroci hudobe. Sovražnik, ki jo je sejal, je hudobni duh. Žetev je konec sveta, ženjci pa so angeli. Kakor se tedaj ljulika ob žetvi pobere in v ognju sežge, tako se bo konec sveta godilo hudobnim. Sin človekov bo poslal svoje angele in bodo pobrali vse one, ki so dajali pohujšanje, in tiste, ki delajo krivico, in jih bodo vrgli v ognjeno peč. Ondi bo jok in škripanje z zobmi. Pravični pa se bodo svetili kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta.« C. O gorčičnem zrnu. »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, katero je človek vzel in vsejal na svojo njivo. Najdrobnejše je sicer izmed vseh semen; kedar pa vzraste, je večje od zelišč in postane drevo, tako da ptice izpod neba prilete in prebivajo po njegovih vejah.« D. O kvasu. »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, katerega je žena vzela in primesila trem mericam moke, da se je vse skvasilo.« 37 E. O skritem zakladu. »Nebeško kraljestvo je podobno skritemu zakladu na njivi, katerega je človek našel. In od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.« F. O biseru. »Zopet je podobno nebeško kraljestvo kupcu, ki je iskal lepih biserov. In ko je našel dragocen biser, je šel, prodal vse, kar je imel, in ga kupil.» G. O mreži. «Nebeško kraljestvo je podobno mreži, katera se vrže v morje in zajme rib vsakega rodu. Ko je napolnjena, izvlečejo jo in na bregu sede odbero dobre ribe v posode, malovredne pa odmečejo. Tako bo na koncu sveta. Angeli pojdejo in odločili bodo hudobne izmed pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč; ondi bo jok in škripanje z zobmi.® § 35. Vihar na morju. Ko se je zvečerilo tisti dan, reče Jezus učencem: »Prepeljimo se na ono stran!« Razpuste torej ljudstvo in odrinejo. Tudi druge, ladijice so bile ž njimi. Kar nastane velik vihar; valovi se vlivajo v ladijo, da se je že napolnjevala, in bili so v nevarnosti, da se potope. Jezus pa je spal. Učence prevzame strah in groza; stopijo torej k njemu in ga vzbude, rekoč: »Gospod, otmi nas, tonemo!® Jezus jim odgovori: »Kaj ste boječi, maloverni?® Tedaj vstane, zapreti vetru in reče morju: »Umolkni, potihni!« — in velika tihota nastane. In dostavi jim: »Kaj ste tako plašni? Kako, da nimate vere?« (Kot Bog vas morem oteti prav tako speč kakor čuječ.) Ljudje pa so se začudili in med seboj govorili: »Kdo neki je ta, ki so mu pokorni tudi vetrovi in morje?® § 36. Obsedenec v pokrajini Geraški. Pripeljali so se na ono stran Genezareškega jezera v po¬ krajino Geraško. 1 Ko Jezus stopi na suho, sreča ga neki človek, ki je bil obseden že dolgo časa. Ni se oblačil, v hiši ni prebival, ampak v grobovih (t. j. v votlinah, kamor so pokopavali mrliče). Z verigami ga ni mogel nihče zvezati, kajti bil je mnogokrat 1 Mesto Geraza (Gergeza, Gadara) je bilo v Deseteromestju, na jugo¬ vzhodu Genezareškega jezera. Tod so prebivali večinoma pogani. 38 zvezan z oklepi in verigami, pa je verige potrgal in oklepe po¬ lomil, in nihče ga ni mogel ukrotiti. In vedno, po noči in po dnevu, je bil v gorah in po grobovih ter je kričal in se bil s kamenjem. Bil je tako besen, da ni mogel nihče po tistej poti mimo hoditi. Ko pa ugleda Jezusa od daleč, priteče, pade predenj in zakriči z močnim glasom: »Kaj imam s teboj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Rotim te pri Bogu, ne muči me!> Ukazal je bil namreč nečistemu duhu, naj izide iz človeka, kajti mnogokrat ga je napadel. Jezus ga vpraša: «Kako ti je ime?« Odgovori: »Legija (množica) mi je ime, ker nas je mnogo.« Obsedlo ga je bilo namreč mnogo hudobnih duhov. In prosili so ga, naj jih ne izžene iz tega kraja. Bila je pa tam pri gori velika čreda svinj, ki se je pasla. In poprosijo ga vsi hudobni duhovi, rekoč: »Dovoli nam, da gremo v svinje!« Jezus jim precej dovoli. In nečisti duhovi izidejo iz obsedenca in se spuste v svinje. In vsa čreda se zakadi z brega v morje — bilo jih je okoli dve tisoč — in potonejo v vodi. Ko so pa pastirji videli, kaj se je zgodilo, pobegnili so in sporočili po mestu in vaseh. In glej, vse mesto pride Jezusu naproti. Ko dospo do njega, ugledajo obsedenca, da sedi in je oblečen in pameten. Zelo se preplašijo. Poročajo pa jim tudi tisti, ki so bili videli, kako je obsedenec ozdravel. In zaprosi ga vsa množica iz pokrajine Geraške, naj odide od njih, kajti prevzel jih je velik strah. Jezus pa stopi v ladij o in se vrne. In mož, iz katerega so bili izšli hudobni duhovi, ga prosi, da bi smel pri njem biti; ali Jezus ga odpravi, rekoč: «Vrni se na svoj dom in pripoveduj, kaj ti je storil Bog!« In je šel po vsem mestu in je pravil, kaj mu je storil Jezus. In vsi so se čudili. § 37. Jajirova hči in krvotočna žena. Ko se je prepeljal Jezus v ladiji zopet na drugo stran (v Kafarnavm), zbralo se je pri morju okrog njega mnogo ljudstva. Jeden izmej starejšin shodnice, Jajir po imenu, pa pristopi k njemu, pade mu pred noge in ga prosi, naj stopi v njegovo hišo. Imel je namreč j edino hčer, ki je imela kakih dvanajst let, in ta je umirala. In zelo ga je prosil, rekoč: »Hči mi umira; pridi in položi nanjo roke, da ozdravi in bo živa.« Jezus vstane in odide ž njim. Spremljajo ga njegovi učenci in mnogo ljudstva. 39 Mej množico je bila tudi žena, ki je trpela na krvotoku že dvanajst let; vse svoje imetje je že izdala zdravnikom, a nič ni pomagalo. Ko je slišala o Jezusu, prerinila se je skozi ljudstvo in se od zadaj dotaknila roba njegovega oblačila, kajti dejala je: »Ge se dotaknem le njegove obleke, ozdravela bom.« In res, pri tej priči popolnoma ozdravi. Menila je, da je storila to skrivaj. Ali Jezus, ki je čutil, da je izšla moč iz njega, obrne se in pravi: «Kdo se je dotaknil mojega oblačila?« Ko žena vidi, da Jezusu ni skrito njeno dejanje, uplašena in trepetaje pristopi, predenj pade in pove vso resnico. Jezus pa jej reče: «Hči, tvoja vera ti je pomogla; pojdi v miru in bodi zdrava od svoje nadloge!« Še je govoril Jezus, kar pride nekdo Jajirovih in mu reče: «Tvoja hči je umrla; čemu nadleguješ še učenika?« Jezus pa, precej ko je slišal besedo, katero so povedali, reče starejšini: »Ne boj se; le veruj in oživela bode!« Ko Jezus stopi v hišo, najde ondi mnogo ljudij , ki so po tedanji šegi jokali in piskali. Reče jim: «Kaj delate hrup in jokate? Deklica ni umrla, temveč spi.« In so se mu posmehovali. On pa veli vsem iz hiše iti ter vzame seboj Petra in Jakopa in Janeza in očeta in mater dekli¬ čino, stopi k deklici, prime jo za roko ter jej reče: «Talita, kumi!« t. j. deklica, vstani! In precej je vstala in hodila. Jezus ukaže starišem, naj jej dade jesti. Zapove jim, naj nihče tega ne izve. Vendar se je razglasil ta dogodek po vsej deželi. § 38. Jezus ozdravi dva slepca in mutastega obsedenca. Ko je Jezus šel odtod dalje, šla sta za njim dva slepca in sta vpila: «Usmili se naju, sin Davidov!« Ko pa pride v hišo, pristopita slepca k njemu. In Jezus jima reče: »Verujeta li, da morem to storiti?« Rečeta mu: «Da, Gospod!« Tedaj se dotakne njijinih očij, rekoč: »Zgodi se vama po vajini veri!« In njijine oči se odpro. Jezus jima zapreti: »Glejta, da nihče ne izve!« Ona pa sta šla in ga razglasila po vsej pokrajini. Ko sta pa bila ta dva odšla, glej, pripeljali so mu muta¬ stega človeka, imajočega hudega duha. In ko je hudega duha izgnal, govoril je mutec. In ljudstvo se je čudilo, rekoč: »Nikoli se ni kaj takega videlo v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: «8 poglavarjem hudobnih duhov izganja hudobne duhove.« 40 § 39. Jezus razpošlje apostole. Mnogo ljudstva od bližnjih in daljnjih krajev se je zbiralo okrog Jezusa. Ko jih nekega dne ugleda zopet silno mnogo, za¬ smilijo se mu, kajti bili so zapuščeni in razkropljeni kakor ovce, ■—ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: «Žetve je mnogo, a delavcev malo! Prosite torej Gospoda, naj pošlje de¬ lavcev v svojo žetev!« In poklical je dvanajstere, dal jim je oblast nad nečistimi duhovi, da bi jih izganjali in ozdravljali vsakatero bolezen in sleherno slabost. Razpošlje jih po dva in dva oznanjevat kraljestvo božje in ozdravljat bolnike. Zapove jim: »Ne hodite mej pogane in ne stopajte v mesta Samarijanov, temveč pojdite k izgubljenim ovcam hiše Izraelove! Grede pa oznanjujte: Približalo se je ne¬ beško kraljestvo! Bolnike ozdravljajte, gobavce očiščujte, mrtve obujajte, hudobne duhove izganjajte; zastonj ste prejeli, zastonj dajajte! Ne jemljite zlata, ne srebra, ne denarja v svoj pas, ne torbe na pot, ne dveh plaščev, ne obutala, ne palice: zakaj delavec je vreden svoje hrane. V katerokoli mesto ali vas pa pridete, po¬ izvedite, kdo bi bil tam vreden; in tam ostanite, dokler ne odidete. Ko pa stopite v hišo, pozdravite, rekoč: ,Mir bodi tej hiši! 1 In če bo hiša vredna, pride vaš mir nad njo, če pa ne bo vredna, vrne se vaš mir k vam. In če vas kdo ne vzprejme in tudi besedij vaših ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali mesta in otresite prah od svojih nog v pričevanje zoper nje. Resnično, povem vam: Lažje bo sodomski in gomorski zemlji v dan sodbe, kakor tistemu mestu! » »Pošiljam vas kakor ovce sredi volkov: bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje ! Varujte se ljudij! Izdajali vas bodo v zbore in v svojih shodnicah vas bodo bičali. Pred poglavarje in kralje vas povedejo zavoljo mene. Ne skrbite pa tedaj, kako in kaj bi govorili, zakaj dano vam bo tisto uro, kaj govorite, ker ne boste govorili vi, nego Duh vašega Očeta bo govoril v vas.» »Sovražili vas bodo vsi zavoljo mojega imena; kdor pa ob¬ stane do konca, bo izveličan.« »Učenec ni nad učitelja, tudi ne hlapec nad svojega gospo¬ darja. Dovolj je učencu, da postane, kakor njegov učitelj, in hlapcu, kakor njegov gospodar.« 41 «Ne bojte se tistih, ki umore telo, duše pa ne morejo umo¬ riti, temveč bojte se tistega, kateri more dušo in telo pogubiti v pekel. Se li ne prodajata dva vrabca za en vinar? A ne jeden njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Ne bojte se torej, bolji kakor mnogo vrabcev ste vi. Lasje na glavi so vam vsi prešteti.« »Kdor spozna mene pred ljudmi, spoznal bom tudi jaz njega pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdorkoli pa zataji mene pred ljudmi, zatajil bom tudi jaz njega pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« «Kdor ljubi očeta ali mater bolj kakor mene, mene ni vreden, in kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, mene ni vreden. Kdor najde življenje, izgubil je bo, in kdor izgubi svoje življenje zavoljo mene, našel je bo.» »Kdor vas vzprejme, mene vzprejme; in kdor mene vzprejme, vzprejme Njega, ki je mene poslal. In če kdo napoji jednega teh malih samo s kupico studenčnice v ime učenca (t. j. zato, ker je moj učenec), resnično vam povem, ne bo izgubil svojega plačila.» Po teh opominih so odšli apostoli po dva in dva: oznanjali so ljudem pokoro, izganjali hudobne duhove, mazilili so z oljem bolnike in jih ozdravljali. § 40. Janez Krstnik obglavljen. Herod Antipa je svoj rojstni dan napravil gosti svojim knezom in stotnikom in galilejskim prvakom. Tedaj pride hči Herodijadina, Saloma, in pleše in se prikupi Herodu in gostom. Zato jej reče četrtnik: »Prosi me, karkoli hočeš, in dal ti bom!« In še priseže jej: -Karkoli me boš prosila, dal ti bom, četudi polovico svojega kraljestva.« Deklica gre k svoji materi in jo vpraša: »Kaj naj prosim?« Mati jej odgovori: «Glavo Janeza Krstnika.« Hči gre urno k Herodu in ga prosi: «Daj mi pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika!« Herod se užalosti, toda radi prisege in gostov jej ni hotel odreči. Precej pošlje rablja in zapove, da prinese Janezovo glavo. Rabelj odide, odseka v ječi Janezu glavo ter jo prinese v skledi in jo da dekletu, dekle pa svoji materi. Ko Janezovi učenci to izvedo, pridejo in vzamejo truplo njegovo in je polože v grob. Potem so šli k Jezusu in so mu vse povedali. 42 § 41. Jezus nasiti pet tisoč mož. Ponočna hoja po morju. 1. ) Razposlani apostoli so se vrnili in Jezusu pripovedovali vse, karkoli so bili storili. Jezus pa jim reče: «Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte!« Mnogo ljudstva je namreč pri¬ hajalo in odhajalo, tako da apostoli še jesti niso utegnili. Stopijo torej v ladijo in se peljejo preko Genezareškega jezera na samoten kraj, kateremu se je reklo Bethsajda (Julias). Ljudje pa so jih videli, ko so odhajali. Peš torej gredo za njimi, prebite jih in se snidejo z Jezusom. Ko jih Jezus ugleda, zasmilijo se mu: govori jim o kraljestvu božjem in bolnike jim ozdravi. A dan se je nagibal. Tedaj pristopijo dvanajsteri in mu reko: «Odpusti ljudstvo, da odidejo v bližnje trge in vasi, tam prenoče in najdejo živeža.« Jezus pa jim pravi: «Ni jim treba hoditi odtod. Dajte jim vi. jesti!» Filipu pa reče: »Kje dobomo kruha, da bodo ti jedli?» To pa je govoril, ker ga je izkušal, kajti on je vedel, kaj bo storil. Filip mu odgovori: «Za dvesto denarjev kruha jim ni dosti, da bi vsakateri izmed njih dobil kaj malega.« Sedaj vpraša Jezus: »Koliko kruhov imate? Pojdite in poglejte!« Andrej odgovori: »Mladenič je tukaj, ki ima pet ječmenovih kruhov in dve ribi, ali kaj je to med tolikanj ?» Jezus pa veli učencem: »Recite ljudem sesti!« In krdelo za krdelom seda na zeleno travo. Bilo jih je pet tisoč mož brez žen in otrok. Tedaj vzame Jezus pet kruhov in dve ribi, pogleda v nebo, razlomi in da svojim učencem, naj jih polože med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Potem zapove učencem: »Zberite ostanke koscev, da ne minejo!« In napolnili so dvanajst košev. Ko so pa ljudje videli čudež, strmeli so in govorili: «Ta je res prorok, ki je imel priti na svet.« Jezus pa, vedoč, da ga hočejo prijeti in po sili narediti za kralja, umakne se sam na goro ter ondi moli do pozne noči. 2. ) Učenci so se peljali po noči preko Galilejskega morja proti Kafarnavmu. Ko so bili sredi jezera, nastane vihar; valovi so metali ladijo semtertje. O četrtej nočnej straži (vigiliji, med 3. in 6. uro zjutraj) pa pride Jezus do njih, hode po morju. Učenci se ustrašijo in reko: »Prikazen je.» Jezus jih pa takoj ogovori: «Bodite srčni! Jaz sem, ne bojte se!» Peter mu pa odgovori: «Gospod, če si ti, ukaži mi, naj pridem k tebi po vodi!« On pa reče: »Pridi!« In Peter stopi iz ladije ter hodi po 43 vodi. Ko pa vidi, da je veter močan, se uplaši; in ko se jame potapljati, zavpije: «Gospod, otmi me!» Jezus pa precej stegne roko in ga prime ter mu reče: «Malovernež! zakaj si dvojil?* In ko stopita v ladij o, veter utihne. Tisti pa, ki so bili v ladiji, pristopijo in ga molijo rekoč: »Resnično, ti si Sin božji!* § 42. Jezus obeta presveto režnje Telo. Drugi dan so ljudje zopet iskali Jezusa. Ko ga ne najdejo, hite za njim v Kafarnavm. Ondi ga vprašajo: »Rabi, kdaj si prišel sem?» Jezus jim odgovori: »Iščete me, ne zato, ker ste videli čudeže, nego ker ste jedli kruh in se nasitili. Trudite se, ne za jed, katera mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje, katero vam bode dal Sin človekov. Jaz sem živi kruh, ki sem z nebes prišel; če kdo je od tega kruha, živel bo vekomaj. Kruh pa, ka.t.e.r.eg.a. bom jaz daj, je moje meso za življenje sveta.* Judje so se med seboj prepirali, rekoč: «Kako nam more ta dati svoje meso jesti?* Jezus jim od¬ vrne: »Resnično, resnično vam povem: Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga obudim poslednji dan. Zakaj moje meso je zares jed in moja kri je zares pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. To je kruh, ki je z nebes prišel; ne kakor so vaši očetji jedli mano in so pomrli; kdor je ta kruh, živel bo vekomaj.* Mnogo njegovih učencev, ki so ga poslušali, je izjavilo: «Trda je ta beseda, kdo jo more brez ugovora poslušati?« Poseh- mal je celo mnogo njegovih učencev zopet odšlo in nič več niso ž njim hodili. Zato je rekel Jezus dvanajsterim: «Ali hočete tudi vi oditi?* Peter pa odgovori: «Gospod, h komu pojdemo? Ti sam imaš besede večnega življenja. In mi smo verovali in vemo, da si ti Kristus, Sin živega Boga.* IV. Jezusovega delovanja tretje leto. § 43. Kanaanska žena. Gluhomutec. Jezus nasiti 4000 ljudij. 1.) Ker so Judje Jezusa zalezovali, zato ni šel to leto v Jeruzalem na velikonočni praznik. Hodil je po Galileji. Povsod ga je spremljala velika množica; pokladali so po ulicah bolnike in ga prosili, naj bi se smeli dotakniti le roba njegove obleke. In katerikoli so se ga dotaknili, bili so ozdravljeni. 44 Iz Galileje je krenil Jezus v kraje tirske in sidonske (v Feniciji). Kar priteče za njim žena kanaanska in zavpije, rekoč: »Usmili se me, Gospod, Sin Davidov! Moja hči mnogo trpi od hudobnega duha.* Jezus jej ne odgovori besede. Ker pa ne neha klicati, pristopijo učenci ter ga zanjo prosijo. Jezus jim odgovori: « Poslan sem k izgubljenim ovcam hiše Izraelove.* Ali žena pri¬ stopi, pade mu k nogam, moli ga in reče: «Gospod, pomagaj mi!» Jezus hoče njeno vero še bolj poskusiti in utrditi. Zato jej odgovori: «Ni lepo, da se vzame kruh otrokom in se vrže psom.* Žena mu odvrne: »Kajpada, Gospod! ali psički dobivajo vsaj drobtinice, ki padajo z mize njih gospodov.* Tedaj odgovori Jezus in jej reče: »Žena, velika je tvoja vera! Zgodi se ti, kakor želiš.* In njena hči je ozdravela. 2. ) In zopet je odšel Jezus iz krajev tirskih in sidonskih in je prišel po dolgem potu pod Libanonom in Antilibanonom k Genezareškemu jezeru in odtod južno v sredo Deseteromestja. In privedejo mu gluhomutca ter ga zaprosijo, naj bi roko nanj položil. Jezus ga vzame od ljudstva proč na stran, položi svoje, prste v njegova ušesa, oslini si prste in se dotakne njegovega jezika. Nato pogleda proti nebu, vzdihne in mu reče: »Efeta*, to je: »Odpri se!» In precej se mu odprd ušesa in razveže se vez nje¬ govega jezika, in prav je govoril. Jezus jim zapove, naj tega ni¬ komur ne povedo. Ali bolj ko jim je prepovedoval, bolj so ozna¬ njevali. In silno so se čudili govoreč: »Vse je dobro naredil: gluhim je dal, da slišijo, mutastim, da govor A* 3. ) Od ondod je prišel Jezus iznova k Galilejskemu morju. Prepeljal se je na severovzhodni breg, stopil na goro, sedel, učil in delal čudeže. Ker pa ljudje niso imeli kaj jesti, pokliče Jezus svoje učence in jim reče: »Ljudstvo se mi smili, kajti že tri dni so pri meni, in nimajo kaj jesti. A lačnih jih nočem odpraviti, da na potu ne omagajo.* Učenci mu odvrnejo: »Odkod bi mi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi nasitili toliko ljudstva?* Jezus vpraša: »Koliko kruhov imate?* Reko mu: »Sedem in malo ribic.* Zdaj ukaže ljudem, naj sedejo po tleh. In vzame sedmere hlebe in ribe, blagoslovi jih ter prelomi in da svojim učencem, učenci pa ljudstvu. In vsi so jedli in se nasitili. In pobrali so ostanke koscev, sedem polnih pletenic (kakršne so seboj na pot jemali). Bilo jih je pa, kateri so jedli, štiri tisoč brez žen in otrok. In jih je odpustil. 45 § 44. Jezus obljubi Petru prvaštvo ter prorokuje svoje trpljenje in smrt. 1. ) Na svojem daljnjem potovanju je prišel Jezus z učenci tudi v kraje Cezareje Filipove v severni Galileji. Po poti jih vpraša: «Kdo, pravijo ljudje, da je Sin človekov ?» Učenci mu odgovore: «Nekateri, da si Janez Krstnik, drugi, da si Elija, a tretji, da si Jeremija ali prorokov kdo.» Jezus dalje vpraša: «Vi pa, kdo, pravite, da sem?» Tedaj odgovori Simon Peter, rekoč: «Ti si Kristus, Sin živega Boga.» In Jezus odgovori in mu reče: »Blagor ti, Simon, Jonov sin! ker meso in kri ti tega nista raz¬ odela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti pravim: Ti si Peter (skalar), in na to skalo bodem zidal svojo Cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva: in kar¬ koli boš zavezal na zemlji, zavezano bovnebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, razvezano bo tudi v nebesih.» 2. ) Tedaj zapreti učencem, naj nikomur ne pravijo, da je on Jezus Kristus. Odslej je jel govoriti (svojim učencem), da mora iti v Jeruzalem in da bo moral mnogo trpeti od starejšin in velikih duhovnikov in pismarjev in umorjen"~biti in tretji dan vstati od smrti. Peter pa prime Jezusa in ga začne od tega od¬ vračati, govoreč: »Tega pa vendar ne, Gospod! To se ti ne zgodi!» On se pa obrne in reče Petru: «Poberi se od mene, satan (izkušajavec)! Za pohujšanje si mi; ker ne misliš kar je božje, nego kar je človeško.» Poklical pa je ljudstvo z učenci ter jim govoril: «Kdor hoče za menoj priti, zataji samega sebe, vzemi svoj križ na rame in hodi za menoj! Kajti kdor hoče ohraniti svoje življenje, je bo izgubil: kdor pa izgubi svoje življenje zavoljo mene, je bo našel. Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, pogubi pa svojo dušo? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo? Kdor se sramuje mene in mojih besedij, sramoval se ga bo tudi Sin človekov, kedar pride v slavi svojega Očeta s svetimi angeli, povrnit vsakemu po njegovih delih.» § 45. Jezus se izpremeni. Po šestih dneh vzame Jezus seboj Petra, Jakopa in Janeza, njegovega brata, in jih vede same na visoko goro. 1 In ko je molil, izpremenil se je pred njimi. Njegov obraz se zasveti kakor 1 Po ustnem izročilu na goro Taborsko. 46 solnce, oblačila pa obele kakor sneg. In glej! prikažeta se jima Mozes in Elija ter ž njim govorita o koncu, ki ga je imel dovršiti v Jeruzalemu. Peter pa in katera sta bila ž njim, so zaspali. Ko se prebude, ugledajo ga v nebeški slavi in oba moža, ki sta ž njim stala. Peter reče Jezusu: »Učenik, dobro nam je tukaj biti. Ako hočeš, naredimo tri šotore, tebi jednega, Mozesu jednega in Eliji jednega.» Ko je pa še govoril, zakrije jih svetal oblak. Apostoli so se zbali. Iz oblaka pa se oglasi glas, govoreč: »Ta je moj ljubi Sin, njega poslušajte!» Ko so učenci to slišali, po¬ padali so na obraz in se zelo bali. Jezus pa pristopi, dotakne se jih in reče: »Vstanite in ne bojte se!« Ko so povzdignili svoje oči, niso nikogar videli razun Jezusa samega. In ko so stopali z gore, jim je Jezus zapovedal: «Ne pravite nikomur, kar ste vi¬ deli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih!» § 46. Jezus ozdravi mesečnega mladeniča. Ko so prišli z gore, sreča jih mnogo ljudstva. In glej! mož izmed množice zavpije: »Učenik! prosim te, usmili se mojega sina, kajti jedinec mi je. Mesečen je in obseden od hudobnega duha, ki ga dela mutastega, in grozno trpi. Kedar ga hudobec zgrabi, lomi ga, in on tišči pene in z zobmi škriplje. Dejal sem tvojim učencem, naj bi hudobca izgnali, pa niso mogli.« Jezus odgovori: »Oj, nevern i in popačeni rod! doklej naj bom z vami? doklej naj vas trpim? Privedite mi ga sem!« In privedejo mu ga. Ko hudobni duh ugleda Jezusa, precej strese mladeniča, da pade na zemljo, se valja in peni. Jezus pa vpraša očeta: »Koliko časa je, kar se mu to godi?« Odgovori: «Od mladih nog. Mnogokrat ga tudi v ogenj vrže ali v vodo, da bi ga pogubil, če moreš kaj, pomagaj nam, usmili se nas!« Jezus mu reče: »če moreš verovati, vse je mogoče tistemu, ki veruje.« In takoj glasno vzklikne mladeničev oče in solzan reče: »Verujem, Gospod, pomagaj mojej neveri!« Ko je videl Jezus, da se steka ljudstvo, zapreti nečistemu duhu: «Nemi in gluhi duh, ukazujem ti, izidi iz njega!« In postal je mladenič kakor mrtev, tako da so mnogi govorili, da je umrl. Jezus pa ga prime za roko in ga vzdigne. In vstal je. Mladenič je ozdravel tisto uro. Vsi so se čudili veličanstvu božjemu. Ko je stopil Jezus v hišo, popraševali so ga učenci na samem: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Jezus jim pa reče: 47 ‘Zavoljo svoje nevere. Zakaj resnično vam povem: Če imate (čudežne) vere za gorčično zrno, pa porečete tej gori: Premakni se odtod tje! in premaknila se bode, in nič vam ne bo nemogoče. Ta rod pa se ne da izgnati, razun z molitvijo in postom.» § 47. Tempeljski davek. Ko je prišel Jezus s svojimi učenci zopet v Kafarnavm, pristopijo k Petru tisti, ki so pobirali tempeljski davek in reko: «Ali vaš učenik ne plačuje davka?« Peter odgovori: ‘Kajpada.« In ko stopi v hišo, prehiti ga Jezus, govoreč: «Kaj se ti zdi, Simon? Od katerih pobirajo zemeljski kralji užitnino ali davek, od svojih otrok ali od tujih?« Peter mu odgovori: «Od tujih.« Jezus mu reče: «Otroci so torej prosti. Da jih pa ne pohujšamo, pojdi k morju in nastavi trnek; in prvo ribo, ki se vjame, vzemi in jej odpri usta in našel boš stater (t. j. štiri drahme): vzemi ga in daj jim zame in zase.« Odkar se je vrnilo judovsko ljudstvo iz sužnosti, moral je pla¬ čevati vsak Izraelec od dvajsetega leta nadalje letni davek za ohranitev templja in za potrebe pri službi božji. Ob času Izveličarjevem so zahtevali od osebe pol staterja ali dve atiški drahmi (približno 72 krajcarjev a. v.). Riba pa je imela v ustih cel stater, t. j. štiri atiške drahme, prav toliko, kolikor je zadostovalo za Učenika in za učenca. § 48. Jezus priporoča ponižnost in svari pred pohujšanjem. V tistem času so se nekoč učenci na poti pričkali, kdo med njimi bode največji v nebeškem kraljestvu. Ko pridejo domov (v Kafarnavm), vpraša jih Jezus, ki je videl misli njih srca: «Kaj ste se po poti mej seboj pričkali?« Oni pa so molčali. Tedaj je rekel Jezus dvanajsterim: «Ako kdo hoče biti prvi, bodi najzadnji izmed vseh in vsem služabnik!« In vzame otročiča, postavi ga sredi njih, objame ga in jim reče: ‘Resnično vam povem, če se ne izpreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža, kakor ta otrok, ta bo jiajyečji v nebeškem kraljestvu. Kdor vzprejme jednega takih otročičev v mojem imenu, mene vzprejme, in kdor mene vzprejme, vzprejme tega, kateri me je poslal.« «Kdor pa pohujša jednega teh malih, ki v me verujejo, bilo bi mu bolje, da bi se mu obesil na vrat mlinski kamen in bi se utopil v globočini morja. Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Pohuj- 48 sanje sicer mora priti, ali gorje tistemu človeku, po katerem pohujšanje pride, če te pa pohujšuje tvoja roka ali tvoja noga, odreži jo in vrzi jo od sebe! Bolje ti je hromemu ali brez roke priti v življenje, nego imeti dve roki in dve nogi, in vrženemu biti v večni ogenj. — In če te pohujšuje tvoje oko, izderi je in vrzi od sebe; bolje ti je z jednim očesom priti v življenje, nego imeti dve očesi in vrženemu biti v peklenski ogenj. — Glejte, da ne zaničujete katerega teh malih! Ker povem vam: Njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.» § 49. Bratovsko posvarjenje in spravljivost. Prilika o neusmiljenem hlapcu. «Ako greši zoper tebe tvoj brat, posvari ga med seboj in njim samim. Ako te posluša, pridobil si svojega brata. Ako te pa ne posluša, vzemi seboj še jednega ali dva, da ostane vsa reč v ustih dveh ali treh prič, če jih pa ne posluša, povej cerkvi, če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očiten grešnik.« « Resnično vam povem: Karkoli boste zavezali na zemlji, zave¬ zano bo tudi v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, razvezano bo tudi v nebesih. Še vam povem, da če se dva od vas zjedinita na zemlji o čimerkoli, kar prosita, zgodilo se jima bo od mojega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj kjer sta dva, ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi njih.« Tedaj je pristopil k njemu Peter in rekel: « Gospod! kolikrat naj se pregreši moj brat zoper mene, da mu smem odpustiti? Do sedemkrat?« Jezus mu reče: «Ne pravim ti sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, kateri je hotel račun napraviti s svojimi hlapci. In ko je jel računiti, pripeljejo mu jednega, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 1 Ker pa ni imel, da bi plačal, ukaže njegov gospodar prodati njega in ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa pade na kolena ter ga prosi, rekoč: ,Potrpi z menoj, in vse ti povrnem. 1 Gospodarju se je ta hlapec zasmilil: prizanese mu in odpusti dolg. Izpred njega grede pa najde tisti hlapec jednega svojih tovarišev, kateri mu je bil dolžan sto denarjev. 1 Grški talent = 6000 drahem, vsaka po 36 kr. a. v. = 2160 gold. — Deset tisoč talentov bi bilo torej = 21,600.000 gold. našega denarja. 49 Zgrabi ga in davi rekoč: ,Plačaj mi, kar si dolžan! 1 Tovariš pa pade na kolena ter ga prosi, rekoč: ,Potrpi z menoj in vse ti po¬ vrnem/ On pa noče, temveč odide in ga vrže v ječo, dokler ne poplača dolga. Ko so videli njegovi sohlapci, kaj se je zgodilo, bili so silno žalostni ter so šli in povedali svojemu gospodu vse, kar se je bilo zgodilo. Tedaj ga njegov gospodar pokliče in mu reče: ,Hudobni hlapec! ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega tovariša, kakor sem se usmilil jaz tebe? 1 In gospodar njegov se ujezi in ga izroči trinogom, dokler ne poplača vsega, kar mu je bil dolžan. Tako bo storil tudi moj nebeški Oče vam, ako ne odpustite vsakateri svojemu bratu iz svojih src.« § 50. Trdosrčni Samarijani. Omahljivci. 1. ) Približal se je judovski praznik šotorov, in Jezus se na¬ meri s svojimi učenci v Jeruzalem. Pošlje pa poslancev v neko samarijsko selo, da mu pripravijo prenočišče. Ali Samarijani ga niso hoteli vzprejeti, ker so videli, da gre v Jeruzalem. Ko to vidita njegova učenca Jakop in Janez, pravita: Ne vesta, kakšnega duha sta (t. j. ne vesta, kateri duh vaju naganja. Mislita, da vaju naganja duh božji, pa vaju vodi le človeški duh maščevanja in nepotrpežljivosti). Sin človekov ni prišel duš pogubljat, ampak reševat.« In šli so v drugo mestece. 2. ) Prigodilo se je pa, ko so šli po poti, da mu reče nekdo: »Za teboj bom hodil, kamorkoli pojdeš.« Jezus mu odgovori: »Lisice imajo brloge, in ptice izpod neba gnezda: Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.» Rekel pa je drugemu: »Hodi za menoj!« Ta pa odgovori: »Gospod, dovoli mi, da prej odidem in pokopljem svojega očeta.« Ali Jezus mu reče: »Pusti, naj mrliči (duhovno mrtvi) po¬ kopavajo svoje mrliče; ti pa pojdi in oznanjuj kraljestvo božje!» Zopet drugi pa reče: «Za teboj pojdem, Gospod, ali dovoli mi, da se poprej poslovim od svojih domačih.« In Jezus mu odgovori: »Nihče, ki prime za plug, pa se nazaj ozira, ni pripraven za kraljestvo božje.« § 51. Jezus razpošlje dva in sedemdeset učencev. Izvolil pa je Gospod razun dvanajsterih apostolov še drugih dva in sedemdeset učencev in jih je poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je imel sam priti, da so se 4 50 urili v oznanjevanju besede božje. Na pot jim je dal podobnih naukov, kakor poprej apostolom (prim. § 39). Dostavil pa je še besede: »Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kateri me je poslal.» In radostno so se vrnili dvainsedemdeseteri, govoreč: »Gospod! tudi hudobni duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.» Jezus pa jim je rekel: »Videl sem satana, da je padel z neba kakor blisk. Ali zaradi tega se ne radujte, da so vam pokorni hudobni duhovi; veselite se pa, da so vaša imena zapisana v nebesih.« Tisto uro se je razveselil Jezus v svetem Duhu in je rekel: »Zahvaljujem te, Oče, Gospod nebes in zemlje! da si to prikril modrim in razumnim, nedorastlim pa razodel.’ In obrnivši se posebej k učencem, reče: »Blagor očem, katere vidijo, kar vi vidite. Ker povem vam, da je veliko prerokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, pa niso videli, in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali. Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas poživim. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen: in našli bodete pokoj svojim dušam. Moj jarem je sladak in moje breme je lahko.« § 52. Zapoved ljubezni. Usmiljeni Samarijan. Neki učenik postave je stopil k Jezusu, da bi ga izkušal, rekoč: »Učenik, kaj naj storim, da zadobim večno življenje?« Jezus ga vpraša: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Od¬ govori: «Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči in iz vse svoje misli, — in svojega bližnjega kakor samega sebe.« Jezus mu na to odvrne: »Prav si odgovoril; to stori in boš živel!« Oni pa, hoteč samega sebe opravičiti, reče Jezusu: «Kdo pa je moj bližnji?« Jezus mu odgovori, rekoč: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike, ki so ga slekli, ranili in pustili na pol mrtvega. Po naključbi pa gre neki duhovnik po tej poti, ga vidi in gre mimo. Potem pride levit. Tudi on ga vidi in gre mimo. Neki popoten Samarijan pa pride do njega, in ko ga ugleda, smili se mu v srce. Pristopi k njemu, vlije mu v rane olja in vina in mu jih obveže; potem ga vzdigne, posadi ga na svoje živinče ter ga pripelje v gostilnico in zanj poskrbi. Odhajajoč drugi dan vzame dva denarja, da ju 51 gostilničarju in reče: Skrbi zanj, in kolikor več potrosiš, povrnem ti, ko se vrnem. Kdo torej teh treh se ti zdi, da je bil bližnji onemu, ki je padel med razbojnike?« Učenik odgovori: «Ta, kateri se ga je usmilil.* In Jezus mu reče: »Pojdi in stori tudi ti tako!» § 53. Marija in Marta. Ko je Jezus šel dalje proti Jeruzalemu, prišel je v vas Betanijo. Neka žena, Marta po imenu, ga je vzprejela v svojo hišo. Imela pa je sestro, ki se je imenovala Marija. Marija je, sedeč pri nogah Jezusovih, poslušala njegovo besedo. Marta pa si je dajala mnogo opraviti s postrežbo. Pristopi torej in reče: Gospod, kaj ti ni mar, da me pušča sestra samo streči? Reci jej torej, naj mi pomaga!« Gospod jej odgovori: »Marta, Marta! skrbna si in si mnogo prizadevaš; ali le jedno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, kateri jej ne bo odvzet.* § 54. Jezus na šotorskem prazniku. O šotorskem prazniku (po naše o drugi polovici meseca septembra) je prišel Jezus četrti dan 1 v tempelj in se tu opra¬ vičeval v daljšem govoru, da je bil v drugi veliki noči sobotni dan ozdravil 38 letnega bolnika v kopeli Bethesdi. (Prim. § 25.) — Osmi dan, o priliki slovesne procesije, v kateri so nosili v tempelj vodo iz vrelca siloaškega, pa je klical Jezus: »če je kdo žejen, naj pride k meni in pije. Kdor v me veruje, potekd, kakor pravi pismo, potoki žive vode iz njegovega osrčja.* To je rekel o Duhu, katerega so imeli prejeti vanj verujoči: kajti svetega Duha še ni bilo, ker še Jezus ni bil poveličan. Prvi dan po prazniku je šel Jezus zopet v tempelj in je govoril tako-le: »Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temveč imel bo luč življenja . . . Ako ostanete v mojej besedi, boste zares moji učenci in spoznali bodete resnico, in resnica vas bo osvobodila (grešne sužnosti) . . . Vsak, kdor dela greh, je suženj grehu... Kdo izmed vas me bo greha prepričal? Če pa resnico govorim, zakaj mi ne verujete? Kdor je od Boga, posluša besedo božjo; zato je vi ne poslušate, ker niste od Boga.* Judje pa odgovori in mu reko: «Ali ne pravimo prav, da si 1 Šotorski praznik so praznovali osem dnij. 4* 52 Samarijan in da imaš hudobnega duha?« Jezus odvrne: «Jaz nimam hudobnega duha, ampak spoštujem svojega Očeta, vi pa ste mi čast odvzeli. Toda jaz ne iščem svoje časti; je, kateri jo išče in sodi. Resnično, resnično vam povem, ako kdo dopolni mojo besedo, ne bo videl smrti vekomaj.» Reko mu torej Judje: »Sedaj smo spoznali, da imaš hudobnega duha. Abraham je umrl in proroki, a ti praviš: Ako kdo dopolni mojo besedo, ne bo okusil smrti vekomaj. Kaj si nemara ti večji od našega očeta Abrahama, ki je umrl? Tudi proroki so umrli: koga sam sebe delaš?» Jezus odgovori: »Če jaz častim samega sebe, moja čast nič ni; moj Oče je, kateri me časti, o komer vi pravite, da je vaš Bog. Pa ga ne poznate, a jaz ga poznam. In ako rečem, da ga ne poznam, sem lažnik, kakor vi; ali poznam ga in njegovo besedo izpolnjujem. Abraham, vaš oče, se je oveselil, ko je videl (bivajoč pred peklom) dan mojega rojstva in javnega delovanja.« Judje so mu tedaj rekli: .Petdeset let še nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim odgovori: «Predno je bil Abraham, sem jaz.« Tedaj zgrabijo kamenje, da bi vanj lučali. Jezus pa se je skril in je šel iz templja. § 55. Sleporojenec. Iz templja gredč ugleda Jezus človeka, kateri je bil od rojstva slep. Učenci ga vprašajo: «Rabi, kdo je grešil, ali on ali njegova roditelja, da je slep rojen?« Jezus jim odgovori: «Ne ta ni grešil, ne roditelja njegova, nego da se razodenejo dela božja nad njim.« Ko to izreče, pljune na tla in napravi blato in pomaže z blatom slepcu oči, rekoč: «Pojdi, umij se v kopeli siloaški!« Šel je in se umil in izpregledal. A sosedje in kateri so ga poprej videli, da je slep, so go¬ vorili: »Ali ni ta tisti, ki je sedeval in vbogajme prosil?« Nekateri so rekli: «On je«; drugi pa: «Samo podoben mu je.« On pa je dejal: «Jaz sem.« Tedaj ga vprašajo: «Kako so se ti odprle oči?« In jim je povedal. Tisti dan pa je bila sobota. Peljejo ga torej pred veliki zbor, da bi tam pričal zoper Jezusa. Nekateri izmed zbornikov so rekli: «Ta človek ni od Boga, ker ne posvečuje sobote.« Drugi pa so rekli: »Kako more grešen človek delati take čudeže?« In bil je razpor med njimi. Farizeji pa zopet vprašajo sleporojenca: »Kaj praviš o njem, kateri ti je oči odprl?« Odgovori jim: «Prorok je.« 53 Judje pa sleporojencu niso verjeli, da je bil slep in da je izpregledal. Pokličejo torej njegova roditelja ter ju vprašajo: «Je li tavaš sin? Ali je bil res slep rojen? Kako pa je izpregledal?« Roditelja jim odgovorita: «Veva, da je ta najin sin in da je bil slep rojen; kako pa je izpregledal, ne veva: ali kdo mu je odprl oči, ne veva. Njega vprašajte, zadosti je star, sam naj govori o sebi.* To sta pa rekla, ker sta se bala zbornikov, zakaj dogovorili so se že, da izobčijo iz shodnice vsakega, ki pripozna Jezusa za Odrešenika. Farizeji še drugič pošljejo po sleporojenca in mu rečejo: »Kako ti je odprl oči?» Odgovori: »Povedal sem vam zakaj hočete še jedenkrat slišati? Ali hočete tudi vi postati njegovi učenci?« Tedaj so ga kleli in rekli: «Ti bodi njegov učenec! Mi pa smo učenci Mozesovi; vemo namreč, da je z Mozesom govoril Bog, za tega pa ne vemo, odkod je.» Sleporojenec jim odvrne: «To je čudno, da vi ne veste, odkod je, pa je vendar meni oči odprl. Kar svet stoji, ni se slišalo, da bi bil kdo sleporojencu odprl oči. Ako ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti. » Odgovore mu, rekoč: «V grehih si rojen ves, pa boš ti nas učil?« In so ga izobčili. Ko je Jezus to slišal in ga srečal, mu je rekel: » Veruješ -« li v Sina božjega?« Odgovori: »Gospod! kdo je, da verujem vanj ?» Jezus reče: »Videl si ga, in kateri govori s teboj, ta je.» Tedaj izpove: »Gospod, verujem.« In je predenj padel in ga molil. § 56. Dobri pastir. Farizeji so sleporojenca izobčili iz shodnice. S tem so se po¬ kazali kot slabi pastirji ali vodniki ljudstva. Prav ta dogodek pa je porabil Jezus, da je povedal farizejem priliko o dobrem pastirju, v katerej uči, da farizeji niso in ne morejo biti vodniki judovskega ljudstva. »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Najemnik pa in kdor ni pastir, ki niso ovce njegove, vidi volka, da gre, pa popusti ovce in beži: in volk zgrabi in razpodi ovce. Najemnik pa beži, ker je najemnik in mu ni mar za ovce. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor pozna mene Oče in jaz poznam Očeta in dam svoje živ¬ ljenje za svoje ovce. Tudi drugih ovac imam, katere niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati, in poslušale bodo moj glas, in bo en hlev in en pastir.* 54 § 57. Oče naš. Nadležni prijatelj. Po teh dogodkih je zapustil Jezus Jeruzalem in se mudil do praznika templjevega posvečenja (§ 60) v Judeji po raznih krajih. Nekoč je molil — kakor pravi ustno izročilo — na Oljiski gori. A ko je nehal, reče mu j eden njegovih učencev: «Gospod, uči nas moliti, kakor je tudi Janez učil svoje učence.« In Jezus jim reče: «Kedar molite, recite: Oče naš, kateri si v nebesih! Posvečeno bodi tvoje ime! Pridi k nam tvoje kraljestvo! Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji! Daj nam danes naš vsakdanji kruh! In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpu¬ ščamo svojim dolžnikom! In ne vpelji nas v iz- kušnjavo, temveč reši nas hudega! Amen!« Jezus pristavi: «Ko bi kdo izmed vas imel prijatelja in bi k njemu šel o polnoči ter bi rekel: Prijatelj! posodi mi tri hlebe, ker je moj prijatelj prišel s pota k meni, pa nimam kaj predenj položiti, in bi mu oni znotraj odgovoril: Ne delaj mi nadlege, duri so že zaprte in moji otroci so z menoj v hramu, ne morem vstati in ti dati; in ako oni le še trka, povem vam: če bi tudi ne vstal in mu ne dal zato, ker je njegov prijatelj, vstal bo vendar radi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje. In jaz vam pravim: Prosite, in se vam bo dalo, iščite , in boste našli, trkajte, in se vam bo odprlo. Zakaj sleherni, kateri prosi, prejme, kdor išče, najde, in kdor trka, se mu odpre. —- Kdo izmed vas prosi očeta kruha, pa mu bo dal kamen? Ali ribe, da mu bo mesto ribe dal kačo? Ali če prosi jajca, da mu bo dal škorpijona? če torej vi, ki ste hudobni, veste dajati dobre darove svojim otrokom, koliko bolj bo dal Oče nebeški dobrega duha tem, kateri ga prosijo!» § 58. Jezus svari pred lakomnostjo in opominja k čuječnosti. Nekdo izmed ljudstva je rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dedščino.« On pa mu odvrne: »človek! kdo me je postavil za sodnika ali delivca mej varna?« Potem reče navzočim: »Varujte se lakomnosti, zakaj nihče ne živi ob obilnosti svojega imetja.« In povedal jim je to-le priliko: »Nekega bogatega človeka polje je rodilo obilo sadu. In mislil je sam pri 55 sebi: Kaj bom storil, ker nimam, kamor bi spravil svoje pridelke? In je rekel: To bom storil: podrl bom svoje žitnice in naredil bom večje in spravil bom tu vse svoje pridelke in svoje blago. In porečem svojej duši: Duša! veliko blaga imaš za mnogo let; počivaj, jej, pij, veseli se! Bog pa mu je rekel: Neumnež, to noč bom terjal tvojo dušo od tebe; kar si pa spravil, čegavobo? — Tako je s tem, kateri si bogastvo nabira in ni bogat v Bogu.» In rekel je svojim učencem: «Zato vam povem, ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za telo, kaj boste oblačili. Življenje je več kakor jed, in telo več kakor oblačilo. Poglejte krokarje, ki ne sejejo in ne žanjejo, ki nimajo ne shrambe ne žitnice, in Bog jih živi; koliko več ste vi od onih! Kdo izmed vas pa more primakniti s svojo skrbjo k svoji postavi le komolec? če torej tudi najmanjšega ne morete, čemu skrbite za drugo? Po¬ glejte lilije, kako rastejo; ne delajo in ne predejo; pa vam povem: tudi Salomon v vsej svojej slavi ni bil oblečen, kakor teh jedna. če pa Bog tako oblači travo na polji, katera danes stoji, jutri pa se vrže v peč, koliko bolj vas, maloverniki? Tudi nikar ne vprašajte, kaj boste jedli ali kaj pili, in ne gonite svojih skrbij previsoko. Vsega tega iščejo pogani: vaš Oče pa ve, da tega po¬ trebujete. Zato iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pra¬ vice, in vse to vam bo privrženo.« «Ne bojte se, majhna čreda! kajti volja vašega Očeta je, dati vam kraljestvo. — Naj so vaša ledja opasana in luči prižgane v vaših rokah, in vi podobni ljudem čakajočim svojega gospoda, kedar se vrača z ženitnine, da mu hitro odpro, ko pride in potrka. Blagor tistim hlapcem, katere najde čuječe, kedar pride gospod. — To pa veste, da ko bi vedel hišni oče, katero uro pride tat, čul bi gotovo in ne dal podkopati svoje hiše. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko se vam ne zdi, pride Sin človekov.» § 59. Prilika o nerodovitni smokvi. «Imel je nekdo smokvo vsajeno v svojem vinogradu; in prišel je iskat sadu na njej in ga ni našel. Rekel pa je gorniku: Glej, tri leta hodim iskat sadu na tej smokvi in ga ne najdem. Posekaj jo torej; čemu še prostor jemlje? On pa je odgovoril in mu rekel: Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in z gnojem ospem, če morda obrodi sad; če pa ne, posekaš jo potem.« 56 Ta prilika nam prelepo kaže božje usmiljenje in pravičnost nad judovskim ljudstvom. Že tretje leto obdeluje nebeški vino¬ gradnik — Kristus — smokvo — judovsko ljudstvo, a brez uspeha. Ker še čas, katerega si je izgovoril vinogradnik, t. j. čas po smrti Jezusovi, Judov ni poboljšal, »posekano« je bilo drevo; — porušili so sovražniki mesto Jeruzalem (1. 70. po Kr.), ljudstvo pa se je razkropilo po vsem svetu. § 60. Jezus na prazniku templjevega posvečenja. O prazniku templjevega posvečenja 1 je prišel Jezus zopet v Jeruzalem. Judje ga v templju obstopijo ter mu reko: »Doklej nas pustiš v nejasnosti glede sebe? če si ti Kristus, povej nam naravnost!« Jezus jim odgovori: »Povedal sem vam, pa ne verujete. Dela, katera jaz delam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Jaz in Oče sva j_edno.» Tedaj so zgrabili Judje kamenje, da bi ga kamenjali kot bogokletnika, ker se je imenoval «jedno» z Očetom. Jezus pa jim odgovori: «Veliko dobrih del (čudežev) sem vam pokazal od svojega Očeta, radi katerega teh del me hočete kamenjati?« Judje mu odvrnejo: »Za dobro delo te ne bomo kamenjali, ampak za bogokletstvo, in ker se ti, ki si člove k, delaš Boga.« Jezus pa jim odgovori: «Ako ne delam del svojega Očeta, nikar mi ne verjemite. Ako jih pa delam, in ako meni nočete verjeti, verjemite vsaj delom, da spoznate in verujete, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« In zopet so ga hoteli prijeti; ali izmakne se jim iz rok in odide onkraj Jordana v pokrajino Perejsko, v one kraje, kjer je najprvo krščeval Janez Krstnik. § 61. V hiši farizejevi. [1. Vodeničnik v soboto ozdravljen.] Neko soboto je bil povabljen Jezus v hišo jednega farizejskih starejšin na obedj in pazili so nanj. In glej! neki vodeničnik je bil pred njim. Jezus vpraša učenike postave in farizeje: »Ali se sme v soboto zdraviti?« Oni pa umolknejo. In ga je prijel, ozdravil in izpustil. In odgovar¬ jajoč jim, reče: »Komu od vas bo padel osel ali vol v vodnjak in ga ne izvleče sobotni dan?« In niso mu mogli na to odgovoriti. ' Praznik templjevega posvečenja je ustanovil Juda Makabejec v drugem stoletju pred Kristusom, ko je izmetal iz templja mališke oltarje, ki jih je bil šiloma vanj postavil sirski kralj Antijoh Epifan. Praznovali so ga jako slovesno koncem meseca novembra; prižigali so Inč i po hišah in raz¬ svetljevali tempelj. 57 [2. Kako se je vesti pri gostijah?] Povedal pa je tudi povabljencem priliko, opazivši, kako izbirajo prve prostore; rekel jim je: «Kedar te kdo povabi na svatovščino, ne sedaj na prvi prostor, da, ko bi bil mej povabljenimi kdo častitljive] ši od tebe, ne pride ta, kateri je povabil tebe in njega, in ti ne poreče: Umakni se temu, in se takrat ne začneš s sramoto presedati na zadnji”prostor. Ampak, ko si povabljen in prideš, sedi na zadnji prostor, da ti ta, ki te je povabil, kedar pride, poreče: Prijatelj, pomakni se više! Tedaj ti bo čast pred tistimi, kateri s teboj sede. Zakaj vsak, kateri se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.» [3. Prilika o veliki večerji.] Povedal jim je tudi to priliko: »Neki človek je napravil veliko večerjo in jih je povabil mnogo. In je poslal sv ojega hlapca ob uri večerje povedat po¬ vabljencem naj pridejo, ker je že vse pripravljeno! In vsi zaporedoma se jamejo izgovarjati. Prvi mu reče: ,Pristavo sem kupil in moram iti, da jo ogledam; prosim te, imej me izgovorjenega! 1 A drugi pravi: ,Pet jarmov volov sem kupil in jih grem poskusit; prosim te, imej me izgovorjenega! 1 Zopet drugi pa: ,Oženil sem se in zato ne morem priti 1 . In hlapec se je vrnil in sporočil to svojemu gospodu. Tedaj se je gospod razsrdil in rekel hlapcp: ,Pojdi naglo na razpotj a in mestne.ulice in pripelji siromakov, polomljencev, hromcev in slepcev. 1 In hlapec reče: ,Gospod, zgodilo seje, kakor si ukazal, in še je pro¬ stora. 1 In gospodar reče hlapcu: ,Pojdi na po ta in prelaze in_pri- moraj jih, naj vstopijo, da se_napo]ni hiša moja. Povem vam pa, da ne okusi moje večerje nobeden onih mož, ki so bili povabljeni. 1 « »Človek« (gospodar), ki je bil napravil veliko večerjo, pomenja v tej priliki Boga. »Večerja« je Cerkev Kristusova. »Hlapec« nam znači apostole in učence. Prvi povabljenci so bili Judje; ker pa niso hoteli vstopiti, poklicani so bili Samarijani in pogani. § 62. Prilika o izgubljeni ovci in o izgubljenem denarju. Mitaiji in grešniki so se približali Jezusu, da bi ga poslušali. Farizeji in pismarji pa so godrnjali, rekoč: «Ta vzprejema greš¬ nike in je ž njimi.« On pa jim je povedal ti-le priliki: 1.) »Kdo izmed vas, imajoč sto ovac, če jedno od njih izgubi, ne pusti devet in devetdeseterih v puščavi, in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, zadene jo vesel na svoje rame, in ko pride domov,^skliče prijatelje in sosede, govoreč jim: 58 ,Veselite se z menoj! zakaj našel sem ovco, katera se je bila izgubila/ Povem vam, da prav tako bo v nebesih večje veselje nad jednim grešnikom, kateri se izpokori, kakor nad devet "in devetdeseterimi pravičniki, ki ne potrebujejo pokore.« 2.) »Katera žena, imajoča deset denarjev, ako jednega izgubi, ne prižge luči in ne pomete hiše in ne išče skrbno, dokler ga ne najde? In kedar ga je našla, skliče prijateljice in sosede, govoreč: ,Veselite se z menoj! kajti našla sem denar, katerega sem bila izgubila/ Tako vam povem, bo med angeli božjimi veselje nad jednim grešnikom, ki se izpokori.« Priliki nam kažeta neskončno usmiljenje in ljubezen božjo do grešnika, pa tudi veliko vrednost človeške duše. § 63. Prilika o izgubljenem sinu. Neki človek je imel dva sina. Mlajši reče: »Oče, daj mi pristojni del premoženja!« In oče jima je razdelil imetje. Malo dnij potlej pobere mlajši sin vse in odpotuje v daljnjo deželo. Tod raztrosi vse imetje z razuzdanim življenjem. Ko je bil vse potratil, nastala jev deželi huda lakota, in on jame stradati. Tedaj gre in se pridruži nekemu meščanu tiste dežele; ta ga pošlje na svojo pristavo svinje past. Tu je želel, da bi napolnil svoj trebuh z luščinami, katere so svinje jedle; a nihče mu jih ni dal. Tedaj je šel sam v se in je rekel: »Koliko najemnikov v hiši mojega očeta ima obilo kruha, jaz pa tukaj lakote ginem. Vzdignil se bom ter pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebo in zoper tebe. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin; naredi me za jednega svojih najemnikov.« In vzdignil se je in šel k svojemu očetu. A ko je bil še daleč, ugleda ga njegov oče: milo se mu stori, teče mu naproti, oklene se ga okoli vratu ter ga poljublja. Sin pa mu reče: »Oče, grešil sem zoper nebo in zoper tebe; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.» Oče pa reče svojim hlapcem: »Hitro prinesite najlepše oblačilo in oblecite ga in dajte mu prstan na roko in obutalo na noge in pripeljite pitano tele in je "zakoljite, in jedli bomo in se gostili. Zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; in izgubljen je bil in se je našel.« In začno se veseliti. Starejši sin pa je bil na polju. Ko se gredoč približa hiši, zasliši petje in vrisk. Brž pokliče jednega izmed hlapcev ter ga 59 vpraša, kaj bi to bilo. Ta mu odgovori: »Tvoj brat je prišel, in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je vzprejel zopet zdravega.* Tedaj se je ujezil starejši brat in ni hotel v hišo iti. Oče pride ven in ga jame prositi. Sin pa reče očetu: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prelomil tvoje zapovedi, a še nikdar mi nisi dal kozliča, da bi se bil gostil s svojimi prijatelji. Ko je pa prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje zapravil, zaklal si mu pitano tele.* Oče mu odgovori: »Sin, ti si vsegdar z menoj, in vse moje je tvoje. Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, in izgubljen je bil, pa se je našel.* Tudi ta prilika Jezusova nam kaže neskončno usmiljenje božje do grešnika; uči nas tudi, kaj nam je storiti, da nam Bog grehe odpusti. § 64. Prilika o krivičnem hišniku. Neki bogat človek je imel hišnika, in tega so bili ovadili, da mu razsiplje imetje. Pokliče ga in mu reče: »Kaj slišim o tebi? Daj račun o svojem hiševanju, ker ne boš mogel dalje hiševati.* Hišnik pa je rekel sam pri sebi: »Kaj naj storim, ko mi moj gospodar odvzame hiševanje? Kopati ne morem, prositi me je sram. Vem, kaj bom storil, da me vzprejmejo v svoje hiše, kedar bom odstavljen od hi še vanj a.* Kar pokliče vsakega posameznega dolžnika svojega gospodarja ter reče prvemu: »Koliko dolguješ mojemu gospodarju?* On pa de: «Sto vrčev olja.* In mu reče: «Vzemi svoje pismo, sedi hitro in zapiši petdeset.* Potem pravi drugemu: »Ti pa, koliko si dolžan?* Odgovori: «Sto kor cev pšenice.* In mu veli: »Vzemi svoje pismo in zapiši osemdeset.* In gospod je pohvalil krivičnega hlapca, da je pametno ravnal; zakaj otroci tega sveta so modrejši v svojem rodu (t. j. v časnih, posvetnih rečeh) od otrok svetlobe. — Tudi jaz vam pravim — sklene Jezus — delajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas, kedar obnemorete, vzprejmd v večna stanovališča. »Bogat človek* pomenja v tej priliki Boga, »hišnik* človeka, «imetje> pa posvetno bogastvo. Kristus ne hvali delovanja hišni¬ kovega samega na sebi, kajti bilo je krivično; hvali pa njegovo pre¬ vidnost, češ, kakor si je hišnik zagotovil bodočnost z imetjem svojega gospodarja, tako naj si pridobi kristijan večno življenje z bogastvom, katero mu je Bog izročil. 60 § 65. Prilika o bogatinu in ubogem Lazarju. Bil je neki bogat mož, ki se je oblačil v škrlat in tenčico in se je vsak dan imenitno gostil. Bil je pa tudi neki ubožec, Lazar po imenu, kateri je ležal pred njegovimi vrati poln ran. Želel se je nasititi z drobtinami, ki so padale z bogatinove mize; ali nihče mu jih ni dal. Le psi, so hodili lizat njegove rane. Zgodi se pa, da ubožec umre, in odnesd ga angeli v naročje Abrahamovo. Umrl pa je tudi bogatin in je bil pokopan v pekel. Ko je v trpljenju povzdignil svoje oči, ugledal je od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Tedaj je vpil in rekel: «Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, naj omoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, ker silno trpim v tem plamenu.« Abraham pa odgovori: »Sin, pomisli, da si prejel dobro v svojem življenju, Lazar pa hudo; sedaj je ta oveseljen, ti pa trpiš. In vrh vsega tega je postavljen med nami in vami velik prepad, da, kateri hočejo priti odtod k vam, ne morejo, in tudi ne od ondod sem priti.» Bogatin nato reče: »Prosim te torej, oče, pošlji Lazarja vsaj v hišo mojega očeta; pet bratov namreč imam; naj jim pove, kako je v peklu, da ne pridejo tudi oni na ta kraj trpljenja.» Veli mu Abraham: «Mozesa imajo in preroke, naj jih poslušajo!« Bogatin reče: »Ne, oče Abraham, temveč če kdo od mrtvih pride k njim, bodo se izpokorili.« Abraham pa mu odvrne: «Ako ne poslušajo Mozesa in prorokov, ne bodo verovali, če tudi kdo od mrtvih vstane.« Ta prilika nas uči, da vzprejme človek popolno povračilo za svoje delovanje šele v bodočem življenju po smrti. § 66. Jezus obudi Lazarja. Marijin in Martin brat Lazar je v Betaniji hudo obolel. Sestri torej pošljeta do Jezusa in mu sporočita: »Gospod, glej, ta, ki ga ljubiš, je bolan.« Ko pa Jezus to sliši, reče: «Ta bo¬ lezen ni za smrt, marveč v slavo božjo, da se Sin božji po njej poveliča.« Po dveh dneh pa je rekel svojim učencem: »Pojdimo v Betanijo! Lazar, naš prijatelj, spi; grem pa, da ga vzbudim.« Tedaj mu reko učenci: »Gospod, ako spi, bo ozdravel.« Menili so namreč, da govori Jezus o navadnem spanju. Tedaj jim raz¬ ločno pove: »Lazar je umrl, in radujem se radi vas, da nisem bil tam, da boste verovali; pa pojdimo k njemu!« 61 Ko je Jezus tje prišel, ležal je Lazar že štiri dni v grobu. Judje so namreč pokopavali svoje mrliče, odkar so se povrnili iz ba¬ bilonske sužnosti, precej po smrti. Sestri sta bili silno žalostni; mnogo Judov ji je prišlo tolažit. Ko Marta sliši, da se bliža Jezus, teče mu naproti. Marija pa je doma sedela. Marta tedaj pravi Jezusu: «Gospod, ako bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl. A tudi sedaj vem, da ti bode Bog dal, karkoli boš prosil. • Jezus jej reče: -Tvoj brat bo vstal.» Marta mu odgovori: «Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.* Nato Jezus: »Jaz sem vsta¬ jenje in življenjp; kdor v me veruje, bode živel, če tudi umre. In vsak, kdor živi in v me veruje, ne bo umrl vekomaj. Veruješ li to?» Ona mu reče: «Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus,.. Sin božji, ki je prišel na svet.* Izgovorivši te besede, odide in pokliče skrivaj sestro Marijo, rekoč: «Učenik je tukaj in te kliče.* Marija hitro vstane in gre k Jezusu, Ko so pa videli Judje, ki so bili ž njo v hiši in so jo tolažili, da je Marija hitro vstala, šli so za njo, rekoč: «Na grob gre, da bo tam jokala.* Ko je tedaj Marija prišla k Jezusu, padla mu je k nogam in jokaje rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi bil umrl.* Tudi Judje, ki so bili ž njo . prišli, so jokali. Ko jih Jezus vidi, zgrozi se v duhu, užali se in reče: »Kam ste ga položili?* Reko mu: »Gospod, pojdi in po¬ glej!* Jezus se zajoka. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je ljubil !* Jezus stopi k grobu. Bila je votlina, in kamen je bil položen pred njo. Zato reče: »Odvalite kamen!* Marta pa mu pravi: »Gospod, že diši; zakaj štiri dni že leži.* A Jezus jej reče: »Ali ti nisem povedal, da boš videla slavo božjo, če boš verovala?* Tedaj odmaknejo kamen, kjer je ležal mrtvec. Jezus pa povzdigne oči kvišku in reče: »Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš; toda radi ljudstva, ki okoli stoji, sem rekel, da verujejo, da si me ti posla].* In ko je to izrekel, zaklical je z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!* — In mrtvec pride ven s povoji povezan na rokah in nogah; obraz njegov pa je bil zakrit s prtom. In Jezus jim veli: »Razvežite ga in pustite, naj odide!* Mnogo Judov, ki so videli Lazarjevo obujenje, verovalo je v Jezusa. A nekateri izmed njih odidejo k farizejem in jim povedo, kaj je Jezus storil. In veliki duhovnik i in f arize ji so poklicali zbor in so rekli: »Kaj nam je storiti, zakaj ta človek dela velike 62 čudeže, če ga tako pustimo, verovali bodo vsi vanj, in prišli bodo Rimljani in vzeli nam bodo zemljo in narod.» Jeden pa izmed njih, Kajfa po imenu, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim reče: «Vi nič ne veste in ne pomislite, da je bolje za vas, ako umrje jeden človek za ljudstvo, nego da bi poginil ves narod.» Tega pa ni rekel sam od sebe, temveč, ker je bil tisto leto veliki duhovnik, prerokoval je, da mora Jezus umreti za ves narod. Od tega dne so torej sklenili, da ga umore. Veliki duhovniki in farizeji pa so dali povelje, naj pove, če kdo izve, kje je Jezus, da ga zgrabijo. Zato pa ni več očitno hodil mej Judi, ampak je šel odtod v kraj blizu puščave (Judovske) v mesto, ki se imenuje Efrem. Tam je bival s svojimi učenci. V. Zadnji dnevi Jezusovega delovanja. § 67. Deset gobavcev. Bližal se je velikonočni praznik, in Jezus je krenil proti Jeru¬ zalemu. Toda ne naravnost, hodil je po dolgem ovinku. Sel je namreč preko Samarije v Galilejo, odtod pa ob Jordanu skozi Perejo. Pre- stopivši reko je prišel v Jeriho in od ondod šest dnij pred veliko nočjo v Betanijo, odkoder je preko Betfage naslednjega dne jezdil slovesno v Jeruzalem. Ko je Jezus hodil po sredi Samarije in Galileje, zgodilo se je, da ga, prišedšega v neko vas, sreča deset gobavih mož, ki so stali od daleč. In povzdignili so glas, rekoč: »Jezus, učenik, usmili se nas!» Ugledavši jih jim reče: »Pojdite, pokažite se duhovnikom!* In ko so šli, bili so očiščeni. Ko je pa jeden izmed njih videl, da je ozdravel, se je vrnil, hvaleč Boga z močnim glasom. Padel je na obraz pred Jezusove noge in ga je zahvalil. In ta je bil Samarijan. Jezus reče: «Ali jih ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Nobeden se ni našel, da bi se bil vrnil in Bogu čast dal, kakor ta tujec.* In mu reče: »Vstani, pojdi! tvoja vera ti je pom ogla. • § 68. Prilika o krivičnem sodniku, o farizeju in cestninarju. 1.) Povedal jim je pa tudi priliko, da je treba zmerom moliti in ne nehati, rekoč: Sodnik je bil v nekem mestu, ki se ni bal Boga, niti sramoval ljudij. Bila je pa v tistem mestu tudi neka vdova, ki je hodila k njemu, rekoč: »Stori mi pravico zoper mo- 63 j ega nasprotnika!» In dolgo časa ni hotel. Potem pa je rekel sam pri sebi: «če se tudi ne bojim Boga in ne sramujem ljudij, vendar bom storil vdovi pravico, ker mi dela nadlego, da naposled ne pride in mi v svoji nadležnosti ne stori celo sile.» Gospod pa je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Ali Bog pa ne bo pravice storil svojim izvoljencem, ki vpijejo k njemu noč in dan, dasiravno jim odlaša? Povem vam, da jim kmalu stori pravico.« 2.) Nekaterim pa, ki so vase zaupali, da so pravični, a druge zaničevali, povedal je to-le priliko: Dva človeka sta šla v tempelj molit, jeden farizej, drugi cestninar. Farizej se vstopi in govori sam s seboj tako-le: »Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje, razbojniki, krivičniki, prešeštniki, ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, kar imam.« Cestninar pa je od daleč stal in še očij ni upal vzdigniti proti nebu, ampak trkal je na svoje prsi, rekoč: ,Bog, bodi milostljiv meni grešniku! 1 Povem vam, ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan.« V priliki o krivičnem sodniku nam kaže Jezus, da bodi naša molitev stanovitna; prilika o farizeju in cestninarju pa nas uči, da molimo vselej s ponižnim in s skesanim srcem. § 69. Jezus, prijatelj otrok. Bogati mladenič. Nekoč so prinesle matere k Jezusu otročiče, naj bi roke nanje polagal in nad njimi molil. Ko so to videli učenci, so jim branili. A Jezus pokliče učence in jim reče: »Pustite otročiče, naj pridejo k meni, in ne branite jim, zakaj teh je kraljestvo božje. Resnično vam povem, kdorkoli ne vzprejme kraljestva božjega kakor otrok, ne pride vanje.« In objame jih, položi nanje roke in jih blagoslovi. Ko pa je stopil Jezus na cesto, približal se mu je mladenič in pokleknivši pred njim ga je vprašal: »Dobri učenik, kaj naj storim, da dobim večno življenje?« Jezus mu reče: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober, razun j edinega Boga, če pa hočeš v življenje iti, izpolnjuj zapovedi!« Vpraša: «Katere?» Jezus odgovori: »Zapovedi znaš: ne prešeštvaj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne goljufaj, spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!« Mladenič odgovori: »Učenik, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti; česa mi je še treba?« 64 Sedaj ga Jezus ljubeznivo pogleda in mu reče: «Jednega ti je še treba: ako hočeš popoln biti, pojdi, prodaj karkoli imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi, vzemi križ in hodi za menoj!* A mladenič se užalosti ter odide; bil je namreč silno bogat. Jezus pa je rekel svojim učencem: «Kako težko bodo prišli v kraljestvo božje, kateri imajo bogastvo! Lažje je namreč priti kameli skozi šivankino uho, nego bogatinu v kraljestvo božje. > Nato mu reko učenci: »Kdo se more potem izveličati?* On pa jim odgovori: Jezus obstane in ukaže, naj ga pri¬ vedejo k njemu. Tedaj vpraša slepca: »Kaj hočeš, da ti storim?« On pa reče: »Gospod, da izpregledam.« In Jezus mu pravi: «Iz- preglej! tvoja vera ti je pomogla.« In precej je izpregledal ter za njim šel in častil Boga. Vse ljudstvo pa, ki je to videlo, dajalo je hvalo Bogu. 2.) Jezus je šel skozi Jeriho. In glej! bil je mož, Zahej po imenu; ta je bil višji cestninarjev in bogat. Rad bi bil videl Jezusa, kakšen da je, a ni mogel zaradi ljudstva, ker je bil majhne postave. Tekel je torej naprej in zlezel na sikomoro, 1 ker je imel tod mimo iti. Prišedši na tisto mesto, ozre se Jezus gor, ugleda ga in mu reče: »Zahej, stopi hitro doli, kajti danes moram v tvoji hiši ostati!« In je hitro stopil doli in ga radostno vzprejel. Vsi pa, ki so to videli, so godrnjali, rekoč: »Pri grešnem človeku se je ustavil.« Zahej pa pristopi in reče Gospodu: »Glej, polovico svojega imetja dam ubogim, in če sem koga ogoljufal, povrnem čveterno.« Jezus pa mu pristavi: «Danes je tej hiši došlo iz- veličanje, ker je tudi on sin Abrahamov. Sin človekov je namreč prišel iskat in izveličat, kar je bilo izgubljenega.« 0-vetn.a, soloota. § 73. Marija mazili Jezusa. Judovska velika noč je bila blizu. Mnogo jih je prišlo z dežele v Jeruzalem pred veliko nočjo, da bi se očistili. Iskali so Jezusa in v templju stoječ so mej seboj govorili: «Kaj se vam zdi, da ne pride na praznik?« — Veliki duhovniki in farizeji pa so dali povelje, naj pove, če kdo izve, kje da je, da ga zgrabijo. Šest dnij pred veliko nočjo pa je prišel Jezus v Betanijo, kjer je bil Lazar umrl, katerega je od smrti obudil. In napra¬ vili so mu večerjo. Marta je stregla, Lazar pa je bil med onimi, ki so ž njim sedeli za mizo. Marija pa vzame funt dragocenega olja iz stolčene narde, mazili noge Jezusove in jih otira s svojimi lasmi in hiša se je napolnila z mazilnim vonjem. Tedaj reče jeden njegovih učencev, Judež Iškarjot, kateri ga je izdal: «Zakaj se ' Drevo, katero ima murvam podobno listje in smokvam sličen sad; visoko je kakor naše lipe; rabijo je za drevorede. 67 ni prodalo to mazilo za tristo denarjev in dalo ubogim?« Rekel je pa to, ne da bi ga bila skrb ubogih, temveč ker je bil tat in je mošnjo imel in je izmikal, kar se je vanjo metalo. Jezus pa reče: «Pustite jo, kaj jej delate skrbi? Dobro delo je storila nad menoj. Zakaj uboge imate zmerom mej seboj, mene pa nimate zmerom.« Velika množica Judov je izvedela, da je tam. In so prišli, ne le zaradi Jezusa, ampak da bi videli Lazarja, katerega je bil obudil od mrtvih. Veliki duhovniki pa so se posvetovali, kako bi umorili tud i Lazarja , ker je zaradi njega mnogo Judov vero¬ valo v Jezusa. C-vetzia Ki.ec3.elja. -'70, . 3 O i § 74. Jezus jezdi slovesno v Jeruzalem. Drugi dan, ko so se bližali Jeruzalemu in dospeli do Betfage ob Oljiski gori, odposlal je Jezus dva učenca in jima rekel: ‘Poj¬ dita v vas, ki vama je nasproti (Betfage), in precej, ko prideta noter, bodeta našla oslico privezano in poleg nje žrebe, na ka¬ terem še ni sedel noben človek; odvežita in privedita ji k meni. In če vaju kdo vpraša: Zakaj ji odvezujeta? recita mu: Ker ji Gospod potrebuje, in takoj ji bode pustil.« Učenca odideta in storita, kakor jima je bil Jezus ukazal. Privedla sta žrebe k Jezusu, dejala čreznje svoja oblačila in po¬ sadila Jezusa nanje. Mnogo ljudstva je razprostiralo oblačila po poti, drugi pa so sekali vejice z dreves in jih stlali na pot. Ko se je že približal vznožju Olj iške gore, začne vsa množica učencev radostno Boga hvaliti z močnim glasom za vse čudeže, katere so videli. Trume pa so spredaj in zadej vpile: « Rosana Sinu Davidovemu! češčen, kateri prihaja v imenu Gospodovem! Rosana na višavah!« Nekateri farizeji izmed množice pa so mu rekli: «Učenik, posvari svoje učence!« On pa jim odgovori: «Povem vam, če ti molče, vpili bodo kameni.« Ko zagleda mesto, kateremu se bliža, razjoka se nad njim, rekoč: «Ko bi pač spoznalo tudi ti, vsaj ta svoj dan, kaj je za tvoj mir! A zdaj je skrito pred tvojimi očmi. Zakaj prišli bodo dnevi nad te, ko te bodo obdali sovražniki tvoji z nasipi in te bodo oblegali in stiskali od vseh stranij. In v tla bodo poteptali 5* 68 tebe in tvoje otroke v tebi, in ne kamena na kamenu ne bodo pustili v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.* In ko dospe v Jeruzalem, zgane se vse mesto, govoreč: »Kdo je ta?* Ljudstvo pa govori: «Ta je Jezus, prorok iz Nazareta v Galileji.* In v Jeruzalemu gre v tempelj in ogledavši vse, krene z dvanajsterimi v Betanijo, ker je bil že večer. Ondi je prenočil. "VeliHEi ported-eljels. § 75. Nerodovitna smokva. Jezus iznova očisti tempelj. 1. ) Ko so drugo jutro šli iz Betanije, da bi se vrnili v mesto, bil je Jezus lačen. In ugledavši od daleč kraj pota smokvino drevo z listjem, gre, če bi morebiti na njem našel smokev, ki tačas dozorevajo. A ko je bil prišel tje, nič ni našel nego listje. In ogovoril je drevo, rekoč: «Na veke nikoli naj nihče ne je od tebe sadu!» In njegovi učenci so ga slišali. Smokva pa se je kmalu posušila. 2. ) Prišli so v Jeruzalem. Stopivši v tempelj, jame Jezus izganjati tiste, ki so prodajali in kupovali v templju, menjavcem prevrne mize in prodajavcem golobov stole in ne' pusti, da bi kdo nosil posodo preko templja. Učil je: »Ali ni pisano: Moja hiša se imenuj hiša molitve vsem narodom? Vi pa ste jo storili jamo razbojniško!* Veliki duhovniki, pismarji in starejšine ljud¬ stva pa so iskali povoda, kako bi ga pogubili. In niso vedeli, kaj bi mu storili, kajti bali so se ga, ker vse ljudstvo se ga je držalo in občudovalo njegove nauke. Ko se je zvečerilo, šel je iz mesta v Betanijo ter je ondi ostal. "VelUri -rrtoreJs:. § 76. Trdna vera. Zvito vprašanje. 1.) Zjutraj so mimogrede videli smokvino drevo do korenine posušeno. Učenci so se čudili, rekoč: "Kako naglo se je posušilo!« Peter pa se je spomnil in rekel Jezusu: »Učenik, smokva, ki si jo proklel, se je posušila.« Jezus jim odgovori: «Imejte vero v Boga! Resnično vam povem, če boste imeli vero in ne boste dvo- jili, ne boste delali samo, kar se je zgodilo tej smokvi, ampak kdorkoli poreče temu hribu: Vzdigni se in vrzi se v morje! in ne bode dvojil v svojem srcu, ampak veruje, da se zgodi, kar- 69 koli reče — zgodilo se mu bode. Torej vam povem, vse, karkoli prosite v molitvi, verujte, da boste prejeli, in zgodilo se vam bode. In kedar stopite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga, da vam tudi vaš Oče nebeški odpusti vaše grehe, če pa vi ne odpustite, tudi vaš Oče nebeški ne odpusti vaših grehov.* 2.) Prišli so zopet v Jeruzalem. Ko je Jezus po templju hode poučeval ljudstvo in mu oznanjeval evangelij, pristopili so k njemu veliki duhovniki in pismarji in starejšine ljudstva in so mu rekli: »Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš?* (t. j. izganjaš iz templja menjavce in kupčevavce). Jezus pa jim odgovori: »Poprašal bom tudi jaz vas jedno besedo, in ko mi jo poveste, povem vam tudi jaz, s kakšno oblastjo to delam. Krst Janezov, odkod je, iz nebes ali od ljudij ? Odgovorite mi!» Oni pa so sami pri sebi mislili: «Če rečemo: Iz nebes, poreče: Zakaj mu tedaj niste verjeli? če pa rečemo: Od ljudij, kamenjalo nas bode vse ljudstvo, kajti pre¬ pričano je, da je bil Janez prorok. » In so odgovorili, da ne vedo, odkod. Jezus pa jim reče: »Tedaj vam tudi jaz ne povem, v kakšni oblasti to delam.* § 77. Prilika o vinogradnikih. Začel je pa pripovedovati njim in ljudstvu to-le priliko: Bil je hišni gospodar, ki je bil zasadil vinograd; ogradil ga je s plotom in izkopal v njem vinsko stiskalnico in sezidal stolp. Potem ga je dal v najem vinogradnikom, sam pa je odpotoval na dolgo časa. Ko pa se je približal čas sadu, poslal je svoje hlapce k vinogradnikom, da bi prejeli od njih pridelke vinograda. In vino¬ gradniki zgrabijo njegove hlapce in jednega pretepo, jednega ubijejo, jednega pa kamenjajo. Zopet odpošlje drugih hlapcev, več kakor poprej, in ž njimi store prav tako. Še tretjič pošlje jednega hlapca; tudi tega so umorili in več drugih, katerih so nekatere stepli, nekatere pa ubili. Imel je tedaj še jedinega, ljubeznivega sina in je rekel: »Kaj mi je storiti? Poslal bom svojega ljubljenega sina; morda bodo njega spoštovali, ko ga zagledajo.* Tudi tega je na¬ posled poslal k njim. Ko so pa delavci videli sina, mislili so si in mej seboj govorili: »Ta je dedič, pojdite, ubijmo ga in prilastimo si njegovo dedovino.* In zgrabijo ga in vržejo iz vinograda in ubijejo. Kaj bode pač storil gospod vinograda ? Poslušavci farizeji odgovore: »Prišel bo in pokončal vinogradnike; vinograd pa bode izročil drugim, ki mu bodo dajali pridelke o pravem času. > 70 Ko so spoznali, da pomen prilike njim velja, rekli so: «Bog ne daj !» On pa je pogledal nanje, rekoč: «Ali niste nikoli brali v pismu: Kamen, katerega so zavrgli zidarji, postal je vogelni kamen. Po Gospodu se je to zgodilo in je čudovito v naših očeh? (Ps. 117, 22—23.) Zato vam pravim, da se vam bo o dvzelo kra¬ ljestvo božje in dalo ljudstvu, ki bo prinašalo njegovega sadu. Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, spoznali so, da o njih govori. In skušali so ga prijeti, pa so se bali ljudstva, ker ga je imelo za proroka. «Hišni gospodar* v tej priliki je Bog, »vinograd* izvoljeno ljud¬ stvo judovsko. «Plot* (seč) je postava božja, »stiskalnica» žgalni oltar, s katerega je tekla kri, «stolp» pa pomenja tempelj. »Vino¬ gradniki* so od Boga poslani vodniki in učeniki ljudstva, »pridelki*, »sadovi* so čednostna dela. »Hlapci* pomenjajo preroke, posebno Janeza Krstnika; »gospodarjev jedini sin* pa je Jezus Kristus. § 78. Prilika o kraljevi ženitnim. Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil ženitnino svojemu sinu. In poslal je svojih hlapcev klicat povabljence na ženitnino; a niso hoteli priti. Zopet je poslal drugih hlapcev, rekoč: »Recite povabljencem: glejte, obed sem pripravil, moji voli in pitanci so poklani, in vse je pripravljeno; pridite na ženitnino!* Oni pa niso marali in so odšli, nekateri na svojo pristavo, nekateri pa po svoji kupčiji. Drugi pa so zgrabili njegove hlapce ter jih zasramovali in ubili. Ko pa je kralj to slišal, razsrdil se je in razposlal s voje voj ake ter pokončal tiste ubijavce, pa požgal njih mesto. Potem je rekeTsvojim hlapcem: »Ženitnina je sicer priprav¬ ljena, a povabljenci je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in kogarkoli najdete, pokličite ga na ženitnino. In hlapci so šli na ceste in so zbrali vse, katere so našli, hudobne in dobre; in ženit- ninska dvorana se je napolnila s svati. Ko pa kralj pride pogledat svatov, ugleda ondi človeka, ki ni bil oblečen v svatovsko obleko. Reče mu: »Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega obla¬ čila?* On pa obmolkne. Tedaj je rekel kralj strežnikom: »Zvežite mu roke in noge in vrzite ga v zunanjo temo, ondi bode jok in škri¬ panje z zobmi.* 1 Mnogo je namreč poklicanih, a malo izvoljenih. 1 Svatovščine so na Jutrovem obhajali v večernem času v razsvetljenih dvoranah. Svatje so dobivali svatovsko oblačilo od tistega, ki jih je povabil. Zato se je kralj razsrdil po pravici nad svatom, ki ni imel svatovskega oblačila. 71 Prilika o kraljevi ženitnini je po pomenu podobna priliki o veliki večerji (§ 61.). »Kralj« pomenja Boga, «sin« Jezusa Kristusa, »ženitnina« pa Kristusovo Cerkev. »Povabljenci« so Judje. Ane da bi se odzvali povabilu, zasramujejo in morč celo »hlapce« t. j. apostole, zato pa prejmejo ob razdejanju Jeruzalemskega mesta za¬ služeno kazen. Od »razpotij« poklicani svatje so neverniki. »Kra¬ ljevi prihod na ženitnino« pomenja sodbo, »svatovsko oblačilo« pa posvečujočo milost božjo. »Zunanja tema« je pekel, kamor bodo zavrženi oni, ki dojdejo pred sodbo brez posvečujoče milosti božje. § 79. Davčni denar. Vdovin dar. 1. ) Potem so farizeji odšli in so se posvetovali, kako bi Jezusa v besedi ujeli. Pošljejo mu torej svojih učencev s Herodovci (t. j. s pristaši Herodovimi), ki so ga vprašali: »Učenik, vemo, da si resničen in prav govoriš, in se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo ljudij, ampak v resnici učiš pot božjo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali se sme dajati cesarju davek, ali ne ? Kajti naša postava nam pravi, da plačujmo davek samo templju.« On pa, spoznavši njih hudobijo in zvijačo, jim reče: «Kaj me izkušate, hinavci? Prinesite mi denar, da ga vidim.« In prinese mu denar. On pa jim reče: «Čegava je ta podoba in napis?« Od¬ govore: »Cesarjeva.« Jezus pa pristavi: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« In čudeč se njegovemu odgovoru, umolknejo, puste ga na miru in odidejo. 2. ) V templju se je Jezus usedel tisti dan zakladu nasproti in je gledal, kako meče ljudstvo denar v zakladnico; mnogo bogatinov je obilo darovalo. Videl je pa tudi, kako je prišla ubožna vdova ter je vrgla dva denarca, to je j eden vinar. In po¬ klical je svoje učence, rekoč: »Resnično vam povem, ta uboga vdova je dala več, kakor vsi, ki so darovali v zakladnico. Kajti vsi so vrgli od svoje obilnosti, ta pa je od .svojega uboštva dala vse, kar je imela.« "VeliJsi -vtorels: xia, večer. § 80. Jezus prerokuje razdejanje jeruzalemskega mesta in konec sveta. Ko je prišel Jezus iz templja, šel je preko Oljiske gore zopet v Betanijo. In pristopili so njegovi učenci, da bi mu po¬ kazali templjeve zidine, in jeden izmed njih mu reče: »Učenik, poglej, kakšno kamenje in kakšne zidine!« Jezus pa jim od- 72 govori: «Ali vidite vse to ? Resnično vam povem, prišli bodo dnevi, da ne ostane kamen na kamenu, kateri ne bi bil razvaljen.* In ko je sedel na Oljiski gori templju nasproti, vprašali so ga še posebe Peter in Jakob in Janez in Andrej: «Povej nam, kdaj se bo to zgodilo? In kakšno bo znamenje tvojega prihoda in pokončanja sveta?« 1. ) Jezus pa jim je začel praviti: »Varujte se, da vas kdo ne premoti. Zakaj mnogo lažnjivih prerokov bo prišlo v mojem imenu, govoreč: ,Jaz sem Krist us 1 , — in mnogo jih bodo pre¬ motili. ! Kedar pa slišite o bojih in uporih, ne ustrašite se; to se mora prej zgoditi, a to še ni konec. Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; in veliki potresi bodo po raznih krajih, in kuga in lakota in strahovi z neba in velika znamenja. Vse to pa je le začetek nadlog. Vi pa glejte sami na sebe! — Pred vsem tem pa bodo stegnili po vas svoje roke in vas preganjali in v stiski izdajali sodiščem in metali v ječe in bičali v shodnicah in vas gonili pred kralje in namestnike zaradi mene. In sovraženi boste od vseh zaradi mojega imena. — In takrat se jih bo mnogo pohujšalo in med seboj izdajalo in črtilo. Brat bode brata smrti izdal, in oče sina, in otroci bodo vstajali zoper roditelje in morili jih bodo. In ker bo hudobija bohotno rastla, omrzne ljubezen pri mnogih. Kdor pa bo stanoviten do konca, bo izveličan. A prej se mora ta evangelij oznanjevati po vsem svetu v pričevanje vsem narodom; in tedaj pride konec.» «Kedar pa ugledate na svetem mestu gnusobo razdejanja, ki je prorokovana po Danijelu proroku, takrat beži na hribe, kdor je v Judeji, in kdor je na strehi, ne stopi doli jemat kaj iz svoje hiše, in kdor je na polju, ne vračaj se jemat svojega plašča. Zakaj dnevi maščevanja so to, da se vse dopolni, kar je pisano. Prosite pa, da se vaš beg ne zgodi po zimi ali v soboto; kajti takrat bo velika stiska, kakršne še ni bilo od začetka sveta do zdaj in je ne bo. In ko ne bi Gospod prikrajšal tistih dnij, ne bi bil otet noben človek, toda zaradi izvoljenih bo prikrajšal tiste dni. In padali bodo pod ostrino meča, in v sužnost jih bodo gonili pri vseh narodih; in Jeruzalem bodo poteptali neverniki, dokler se ne izpolnijo časi poganov (nevernikov).* 2. ) Kot predznak vesoljne sodbe naznanja Kristus «krive proroke«, ki bodo vstali in delali velika znamenja in čudeže, tako da bi bili zapeljani tudi izvoljeni, ko bi bilo mogoče. »Kmalu 73 po stiski tistih dnij pa bode sobice otemnelo, in luna ne bo dajala svoje svetlobe, in zvezde bodo padale z neba, in moči ne¬ beške se bodo gibale, in na zemlji bo strah mej narodi zaradi strašnega šumenja morja in valov. In prikazalo se bo na nebu znamenje Sinu človekovega, in takrat bodo plakali vsi narodi na zemlji. In videli bodo Sinu človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličanstvom. In poslal bo svoje angele s trombo in velikim glasom, in bodo zbirali njegove izvoljence od vseh štirih vetrov. Od smokvinega drevesa pa se učite prilike. Kedar se njegove veje omlade in poženo brstje, veste, da je blizu po¬ letje. Tako tudi vi, ko vse to ugledate, vedite, da je blizu kra¬ ljestvo božje./ Resnično vam povem, da ta rod ne prejde, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. — Tistega dneva in ure pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak sam Oče. čujte torej in molite, ker ne veste, obkorej pride vaš Gospod!« § 81. Prilika o deseterih devicah. Tedaj bo podobno nebeško kraljestvo deseterim devicam, katere so vzele svoje svetilnice in šle (po judovskem običaju) ženinu in nevesti naproti. Pet jih je bilo nespametnih in pet pametnih. Pet nespametnih je vzelo svetilnice, olja pa niso vzele seboj. Pametne so pa vzele svetilnice in še olja v posebnih po¬ sodah. Ker pa se je ženin mudil, podre male so vse in zaspale. O polnoči pa je hrup nastal: «Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti!« Tedaj so vstale vse te device in so jele prižigati svoje svetilnice. Nespametne pa so rekle pametnim: «Dajte nam svojega olja, ker naše svetilnice ugasujejo!« Pametne so odgovorile, rekoč: «Da ga ne zmanjka nam in vam, idite rajše k prodajavcem in si ga kupite!« Ko so pa odšle kupovat, prišel je ženin; in katere so bile pripravljene, šle so ž njim na svatovščino, in vrata so se zaprla. Naposled pa pridejo tudi druge device, govoreč: «Gospod, go¬ spod, odpri nam!« On pa jim je odgovoril in rekel: « Resnično vam povem, ne poznam vas.« čujte torej, ker ne veste ne ure, ne dneva! V tej priliki je »ženin« Kristus, »nevesta« njegova Cerkev. »Device« pomenjajo vse kristijane: »nespametne« so one, ki menijo, da za izveličanje zadostuje vera (»svetilnica«) brez dobrih del («olje»); »pametne« pa one, ki združujejo z vero tudi dobra dela. »Polnoč« in »prihod ženinov« pomenjata smrt in sodbo, ki prideta neprevidoma. 74 § 82. Prilika o talentih. Nebeško kraljestvo bo kakor človek, ki je odhajajoč na tuje poklical svoje hlapce ter jim izročil svoje blago. In jednemu je dal jet talentov, drugemu dva, tretjemu pa jednega, vsakemu po njegovi zmožnosti. Šel je pa tisti, ki je prejel pet talentov, in je kupčeval ž njimi in pridobil pet drugih. Prav tako je tudi tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Tisti pa, ki je prejel jednega, šel je in ga je zakopal v zemljo in skril srebro svojega gospo¬ darja. Po dolgem času pa je prišel gospodar tistih hlapcev in jel ž njimi obračunjati. Pristopil je najprej tisti, ki je bil prejel pet talentov, in je prinesel pet drugih talentov, govoreč: »Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.* Njegov gospod pa mu reče: »Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, postavim te nad veliko: pojdi v veselje svojega gospoda!* Pristopi pa tudi oni, ki je bil prejel dva talenta, in pravi: »Gospod, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.* Njegov gospod pa mu reče: «Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, postavim te nad veliko: pojdi v veselje svojega gospoda!* Pristopil pa je tudi tisti, ki je prejel jeden talent, in rekel: »Gospod, vem, da si trd človek; žanješ, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi razsipal. Zato sem se te bal ter sem šel in skril tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš svoje!* Njegov gospod mu pa odgovori: »Hudobni in leni hlapec! vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in pobiram, kjer nisem razsipal; moral bi bil torej svoje denarje dati menjavcem, in kedar bi bil jaz prišel, prejel bi bil, kar je mojega, z obrestmi vred. Vzemite mu torej talent in dajte ga onemu, ki ima deset talentov! Zakaj vsakemu, kdor ima, se bo dalo, in bo obilno imel, onemu pa, ki nima, bode se vzelo še to, kar na videz ima. Malopridnega hlapca pa vrzite v zunanjo temo; ondi bo jok in škripanje z zobmi.* »človek, ki je šel na tuje* pomenja v tej priliki Kristusa, ki je šel v nebesa; »hlapci* so verniki, »talentje* božji darovi in milosti. Ob svojem prihodu k sodbi bo zahteval Kristus oster račun od nas, kako smo sodelovali s prejetimi darovi in milostmi. § 83. Poslednja sodba in ločitev na vekomaj. Kedar pa pride Sin človekov v svojem veličanstvu in vsi angeli ž njim, takrat se bode vsedel na prestol svojega veličan¬ stva. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi; in odločil jih bode 75 jednega od drugega, kakor loči pastir ovce od kozlov. Ovce (dobre) bo postavil na desnico, kozle (hudobne) pa na levico. Takrat po¬ reče kralj tistim na desnici: «Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, pripravljeno vam od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil, in dali ste mi jesti; žejen, in napojili ste me, tujec sem bil, in ste me vzeli pod streho; nag, in oblekli ste me; bolan, in obiskali ste me; v ječi sem bil, in prišli ste k meni.« Tedaj mu odgovore pravični: « Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili? Ali žejnega in smo te napojili? Kdaj smo te videli tujca in smo te vzeli pod streho? Ali nagega in smo te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« In kralj jim poreče: »Resnično vam povem, karkoli ste storili kateremu teh najmanjših mojih bratov, storili ste meni . Takrat poreče tudi tistim na levici: «Pojdite od mene prekleti v večni ogenj, ki je pripravljen hudobnemu duhu in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil, in niste mi dali jesti; žejen, in niste me napojili; tujec sem bil, in niste me vzeli pod streho; nag, in niste me oblekli; bolan in v ječi, in niste me obiskali. Tedaj mu bodo odgovorili tudi oni, govoreč: «Gospod, kdaj smo te videli lačnega in žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi, in ti nismo postregli?« On pa jim odvrne: »Resnično vam povem, česar niste storili kateremu teh najmanjših, tudi meni niste storili. In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje. "Velika sreda. § 84. Judež pred velikim zborom. Dva dni pred praznikom opresnikov so se zbrali veliki duhovniki, pismarji in starejšine ljudstva na dvoru velikega duhov¬ nika, ki se je imenoval Kajfa, ter so se posvetovali, kako bi Jezusa z zvijačo ujeli in umorili. Rekli so pa: «Ne na praznik, da ne nastane hrup mej ljudstvom«; kajti bali so se ljudstva. Tedaj pa je šel satan v Judeža, ki se je imenoval Iškarijot, jednega dvanajsterih. In ta je šel in govoril z velikimi duhovniki in poglavarji, kako bi jim Jezusa izdal. Rekel jim je: »Kaj mi daste, in izdam ga vam?« In so se razveselili ter mu obljubili dati denarja. In privolili so mu trideset srebrnikov. In dal je besedo; odtlej pa je iskal priložnosti, da bi ga izdal. 76 Tretji oddelek. Jezusovo trpljenje in smrt. (Duhovniška služba.) Veliki četrtels. § 85. Zadnja večerja. Umivanje nog. Tri leta je poučeval Izveličar, vršeč s tem svojo preroško službo. A to še ni bilo dosti za odrešenje človeškega rodu. Kristus je hotel tudi za nas trpeti in umreti. S svojim trpljenjem in s svojo smrtjo se je daroval za človeški rod v namestovalno da¬ ritev nebeškemu Očetu. Tako je namesto nas zadostil božji pravici za izvirni greh in vse druge grehe in s tem odrešil človeški rod večnega pogubljenja. Po pravici torej imenujemo Jezusa Kristusa velikega duhovnika vsega človeštva, ker je s svojim trpljenjem in smrtjo izvršil duhovniško službo in postal srednik med razžaljenim Bogom in grešnim človeškim rodom. A predno je hotel krvavo trpeti, postavil je zakrament svetega rešnjega Telesa in nekrvavo daritev nove zaveze. Prvi dan opresnih kruhov (t. j. 14. nizana, v četrtek), ko je bilo treba po postavi klati velikonočno jagnje, pristopili so k Je¬ zusu učenci, rekoč: «Kje hočeš, da pripravimo velikonočno jagnje?« On pa naroči Petru in Janezu: «Idita v mesto, in ko prideta noter, srečal bo vaju mož, nesoč vrč vode; pojdita za njim v hišo, kamor pojde, in recita hišnemu gospodarju: Učenik pravi: Kje je obednica, kjer naj jem velikonočno jagnje s svojimi učenci? In pokaže vama veliko obednico pogrnjeno. Tam pripravita!« In odšla sta in našla, kakor jima je bil rekel, in sta pripravila veliko¬ nočno jagnje. Ko pa se je zvečerilo, prišel je Jezus z dvanajsterimi k večerji. In jim je rekel: «Iz srca sem želel jesti to velikonočno jagnje z vami, predno trpim; zakaj povem vam, da ga odslej ne bom več jedel, dokler se ne dopolni v božjem kraljestvu.« Med večerjo, predno so jedli velikonočno jagnje, vstane Jezus, sleče zgornje oblačilo, vzame prt ter se ž njim opaše, vlije vode v umivalnico, da bi apostolom umival noge in jih s prtom brisal. Ko je hotel začeti pri Petru, ostrmi Peter in reče: «Gospod, ti boš meni noge umival?« Jezus mu odvrne: «Kar jaz delam, ti sedaj ne veš, vedel pa bodeš pozneje.« Peter mu reče: "Ne boš mi umival nog vekomaj ne!« Jezus mu odgovori: «Ako te ne umijem, ne bodeš imel deleža z menoj.« Tedaj mu Peter reče: 77 Gospod, ne le nog, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu reče: •Kdor je umit, ne potrebuje nič, razun da si noge umije, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: 'Niste vsi čisti.« In ko jim je bil umil noge in vzel svoje oblačilo, sedel je zopet za mizo in jim rekel: • Veste, kaj sem vam storil? Vi me kličete: ,Učenik 1 in ,Gospod 1 in prav pravite; sem tudi. Če sem vam torej jaz Učenik in Gospod noge umival, morate tudi vi drug drugemu noge umivati; zakaj vzgled sem vam dal, da tako tudi vi storite, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično vam povem, hlapec ni večji od svojega gospodarja, tudi poslanec ni večji od onega, ki ga je poslal. Ako to veste, blagor vam, če boste to storili.« § 86. Jezus prorokuje, da ga bo Judež izdal. Ko so zopet sedli za mizo, užalosti se Jezus v duhu in za¬ trdi, rekoč: -Resnično, resnično vam povem, j eden izmed vas me bo izdal.« Učenci pa so začeli drug za drugim govoriti: 'Sem li jaz, Gospod?« In so se pogledovali mej seboj, pomišljuje, o ka¬ terem da pravi. Jezus pa odgovori: «Jeden dvanajsterih, kateri pomaka z menoj v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer gre, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu človeku, po katerem bo izdan Sin človekov; bolje bi mu bilo, da se ne bi bil rodil tisti človek! > Slonel je pa za mizo na prsih Jezusovih učenec, katerega je Jezus ljubil. Temu namigne Simon Peter, naj vpraša, kdo je, o katerem govori? Naslonivši se torej na Jezusove prsi, reče mu: »Gospod, kdo je?« Jezus odgovori: »Taje, komur podam omočen kruh.« In omočivši kruh, dal ga je Judežu Iškarijotu. Judež pa je vprašal: «Sem li jaz, Učenik?« In Jezus mu reče: « Ti si dejal. Kar misliš storiti, stori kmalu!« In za grižljajem je šel satan vanj. In je odšel. Bila je pa noč. Potem je rekel Jezus: «Sedaj bo poveličan Sin človekov (v trpljenju in smrti), in Bog bo po¬ veličan v njem.« § 87. Jezus postavi presveto režnje Telo. Po večerji je vzel Jezus kruh, zahvalil in ga blagoslovil in zlomil in ga je dal svojim učencem, rekoč: »Vzemite in jejte, to je moje telo, ki bo za vas dano. Prav tako je vzel kelih, za¬ hvalil in jim dal, rekoč: »Pijte iz njega vsi, zakaj to je moja 78 kri, kri nove zaveze, ki bo prelita za vas in za mnoge v od¬ puščanje grehov. To storite v moj spomin!« In vsi so pili iz keliha. S temi besedami je izpolnil Jezus obljubo, katero je dal učencem in vernikom dan potem, ko je čudovito nasitil pet tisoč ljudij (prim. § 42.). Postavil je presveto rešnje Telo: a) kot pravo in popolno daritev nove zaveze, v kateri se Jezus sam daruje svojemu nebeškemu Očetu na nekrvav način za vse človeštvo; b) kot naj svetejši zakrament, v katerem je On sam resnično in bistveno pričujoč, vernikom v dušno hrano za večno življenje. Z besedami: «To storite v moj spomin« je posvetil Kristus svoje apostole za duhovnike nove zaveze, ter je dal njim in njih nasled¬ nikom oblast za vse bodoče čase opravljati nekrvavo daritev, katerej pravimo sveta maša. § 88. Jezus se poslavlja od apostolov. Predno je Jezus zapustil obednico, kjer je bil postavil za¬ krament presvetega rešnjega Telesa, imel je do svojih učencev še daljši poslovilen govor, katerega nam je ohranil sveti evan¬ gelist Janez. ■ Glavna vsebina tega govora je: [1. Nova zapoved.] »Otročiči, le malo časa bom še pri vas. Iskali me boste, a kakor sem rekel Judom: Kamor jaz grem (v trpljenje in smrt in po smrti v nebesa), vi ne morete iti, — to sedaj tudi vam rečem. Novo zapoved vam dam, da se ljubite mej seboj, kakor sem jaz vas ljubil. Na tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste ljubezen imeli mej seboj.« [2. Jezus prorokuje Petru, da ga bode zatajil.] Nato je vprašal Simon Peter: »Gospod, kam greš?« Jezus mu odgovori: «Kamor jaz grem (v smrt na križu), zdaj ne morejLza menoj iti, poj deš pa pozneje.« Peter odvrne: »Zakaj ne morem zdaj za teboj iti? Svoje življenje dam zate.« Jezus mu odgovori: »Svoje življenje daš zame? Simon, Simon! glej, satan vas je po¬ želel, da bi vas presejal kakor pšenico; jaz pa sem prosil zate, da ne neha tvoja vera; in ti, kadar se izpreobrneš, potrjuj svoje brate!« On pa mu reče: »Gospod, pripravljen sem s teboj iti v ječo in smrt.« Jezus odvrne: »Povem ti, Peter, petelin ne bo danes dvakrat pel (t. j. po noči med prvim in zadnjim petelinjim petjem), dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.« 79 [3. Nebeška prebivališča.] «Ne bodi vam srce plabo! Verujte v Boga in v me verujte! V biši mojega očeta je mnogo stanovališč. če ne, bi vam bil povedal, ker grem vam pripravljat prostor. In ko odidem in vam prostor pripravim, pridem zopet ter vas k sebi vzamem, da boste tudi vi, kjer sem jaz.» [4. Pot k Očetu.] «In kam jaz grem, veste; tudi pot veste.* Tomaž mu reče: »Gospod, ne vemo, kam greš, in kako naj vemo pot?* Jezus mu odgovori: «Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu, razun po meni. Ako bi mene poznali, poznali bi gotovo tudi mojega Očeta; in odslej ga boste spoznali, in videli ste ga.* Filip mu reče: »Gospod! pokaži nam Očeta, in dosti nam je.* Jezus odgovori: »Filip, kdor vidi mene, vidi tudi Očeta. . . Ali ne verujete, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Sicer pa zaradi del verujte! Resnično, resnično vam povem, kdor veruje v mene, opravljal bo tudi sam dela, katera jaz opravljam . . . In karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, to bom storil, da se poveliča Oče v Sinu . . . Ako me ljubite, izpolnjujte moje za¬ povedi !» [5. Jezus obeta «Tolažnika».] »In jaz bom prosil Očeta, in dal vam bo drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice . . . Ako me kdo ljubi, izpolnjeval bo moje besede, in moj Oče ga bo ljubil, in k njemu bova prišla in pri njem prebivala. Kdor me ne ljubi, ne izpolnjuje mojih besedij, in besede, katere ste slišali, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam govoril, dokler sem pri vas; Tolažnik pa, sveti Duh, katerega bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vse, in vas spomnil vsega, karkoli sem vam povedal.* [6. Kristusov mir.] «Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor svet daje. Ne bodi vam srce plaho in boječe! ... Ne bom več mnogo z vami govoril; pride namreč vojvoda tega sveta (z Judežem in njegovimi spremlje- vavci); do mene sicer nima nobene pravice, toda (v smrt grem,) da svet spozna, da ljubim Očeta in tako delam, kakor mi je Oče zapovedal.* [7. Vinska trta in mladike.] «Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko, ki ne rodi sadu, odreže, in vsako, ki rodi sad, očisti, da rodi več sadu. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, 80 tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni, in jaz v njem, ta obrodi mnogo sadu, kajti brez mene ničesar ne morete storiti. Kdor ne ostane v meni, vržen bo proč kakor mladika, in posuši se, in poberd jo in vržejo v ogenj ter zgori.« [8. Zapoved ljubezni.] «Kakor je Oče mene ljubil, ljubim vas tudi jaz. Ostanite v moji ljubezni ! Ako izpolnjujete moje za¬ povedi, ostali boste v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnjeval zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da moje veselje ostane v vas, in da se vaša radost do¬ polni. Moja zapoved je ta, da se ljubite mej seboj, kakor sem jaz vas ljubil. Večje ljubezni nima nihče, kakor da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ako delate, kar vam jaz zapovedujem ... To vam zapovedujem, da se ljubite mej seboj!« [9. Zaničevanje sveta.] «Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene poprej sovražil, nego vas. Ako bi bili od sveta, ljubil bi svet svoje; ker pa niste od sveta, temveč sem vas jaz odbral od sveta, zato vas svet sovraži . . . To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Izganjali vas bodo iz shodnic; pride celo čas, da bode vsak menil, da Bogu služi, kdor vas umori. In to vam bodo delali, ker ne poznajo ne Očeta, ne mene.« [10. Žalost in veselje.] «Še malo, in ne boste me več videli, in zopet malo, in me boste videli, ker grem k Očetu.» Tedaj so govorili mej seboj nekateri izmed njegovih učencev: •Kaj je to, kar nam pravi: Še malo, in ne boste me videli, in zopet malo, in me boste videli, in: Ker grem k Očetu? Neverno, kaj govori.« Jezus pa je spoznal, da so ga hoteli vprašati in jim je rekel: «Resnično, resnično vam povem, vi boste jokali in ža¬ lovali, svet pa se bode veselil; vi boste žalovali, a vaša žalost se izpremeni v veselje ... To sem vam povedal, da imate mir v meni. Na svetu boste imeli bridkost, ali ne bojte se, jaz sem svet premagal.» § 89. Jezusova slovesna molitev. Po teh besedah je povzdignil Jezus oči proti nebu in molil: 1.) zase, 2.) za svoje učence in 3.) za vse vernike. 1.) «Oče! prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin poveliča Tebe, da nakloni večno življenje vsem, katere si mu dal. 81 To pa je večno življenje, da spoznajo Tebe, jedino pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Poveličal sem Te na zemlji: dokončal sem delo, katero si mi naložil. In zdaj Ti, Oče, pove¬ ličaj mene z veličanstvom, katero sem imel pri Tebi, predno je bil svet.» 2. ) Razodel sem Tvoje ime ljudem (učencem), katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, in meni si jih dal, in tvojo besedo so ohranili. Spoznali so, da sem od Tebe izšel, in da si me Ti poslal. Jaz prosim zanje. Sveti Oče! ohrani jih v svojem imenu, da bodo jedno, kakor midva. Dokler sem bil pri njih, varoval sem jih jaz v Tvojem imenu. Nihče izmed njih se ni pogubil, razun sin pogubljenja. Sedaj pa pridem k Tebi; svet jih sovraži, ker niso od sveta. Ne prosim, da bi jih vzel s sveta, ampak da bi jih varoval zla. Posveti jih v resnici! Tvoja beseda je resnica. Zanje se jaz sam darujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici.* 3. ) «Ne prosim te pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi verovali v me, da bodo vsi jedno, kakor smo mi jedno. Oče! želim, da kjer sem jaz, so tudi pri meni oni, katere si mi dal, da vidijo moje veličanstvo, katero si mi dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.* § 90. Jezus poti krvav pot. Ko je bil Jezus odmolil, šel je z__apostoli preko potoka Cedrona na Oljisko goro v_vrt neke pristave, kateri se je reklo Getzemane. Vedel pa je tudi Judež za ta kraj, ker se je Jezus tu pogosto shajal s svojimi učenci. | Pri vhodu na vrt reče Jezus JZ- apostolom: »Sedite tukaj, da grem tje in molim.* In vzel je seboj Petra, Jakopa in Janeza in je začel žalovati in trepetati, rekoč: »Moja duša je žalostna do smrti; ostanite tukaj in čujte z menoj !> In šel je od njih; ko se je oddaljil za lučaj kamena, pokleknil je na zemljo, padel na svoj obraz in molil: «Oče! ako je mogoče, naj gre ta kelih od mene, a ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.» In prišedši k učencem, najde jih spe če ter reče Petru: »Simon, spiš? Torej niti jedne ure niste mogli čuti z menoj? čujte in molite, da ne padete v izkušnjavo; duh je sicer voljan, a meso je slabo.* Zopet drugič je šel in molil, rekoč: «Moj Oče! ako ne more ta kelih iti od mene, nego da ga pijem, zgodi se volja tvoja!* In zopet je prišel in jih našel speče, kajti oči so jim 6 82 bile dremotne; in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili. In zapustivši jih, odide tretjič in moli prav tiste besede. In_s smrtnimi težavami obdan je še gorkeje molil: n jegov pot pa je bil,' kakor krvave kap lje, tekoče na zemljo. Prikaže pa se mu angel iz nebes ter ga pokrepča. Potem je šel Jezus k svojim učencem, rekoč: .Prišla je ura. Glejte, Sin človekov bode izdan v roke grešnikom. Vsta¬ jate, pojdimo! Moj izdajavec je blizu.« § 91. Jezusa ujamejo. Ko je Jezus še govoril, pride Judež in ž njim velika množica (duhovniki, pismarji in starejšine ljudstva z biriči) s svetili in plamenicami, z meči in koli. Izdajavec pa jim je dal znamenje, rekoč: »Kogar poljub im, ta je; primite in vedite ga varno!« Ko je torej ugledal Jezusa, rekel mu je: »Zdrav, Učenik!«, in ga je poljubil. Jezus pa mu pravi: »Prijatelj, čemu si prišel? Judež, s poljubom izdaješ Sinu človekovega?« Zdaj stopi Jezus pred oboroženo četo in vpraša: »Koga iščete?« Odgovore mu: »Jezusa Nazareškega.« On pa jim reče: «Jaz sem.« Ko jim je dejal: »Jaz sem«, odstopili so in padli na tla. In zopet jih vpraša: »Koga iščete?« Oni pa so rekli: »Jezusa Nazareškega.« Jezus odgovori: »Povedal sem vam, da sem jaz; če torej mene iščete, pustite te, da odidejo.« In so pristopili in stegnili roke po Jezusu ter ga prijeli . Ko so pa apostoli to videli, so rekli: »Gospod, ali naj mahnemo z mečem?« In Peter je potegnil meč in mahnil po hlapcu velikega duhovnika ter mu odsekal desno uho. Hlapcu pa je bilo ime Malh. Jezus Petra pokara, rekoč: »Vtakni svoj meč v nožnice, kajti vsi, ki prijemajo za meč, poginili bodo z mečem. Ali meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, in poslal bi mi takoj več nego dvanajst legij angelov? Kako se bodo torej dopolnila pisma, ker se tako mora zgoditi? Ali naj ne pijem keliha, katerega mi je podal Oče?« In ko se je dotaknil hlapčevega ušesa, ga je ozdravil. Druhali pa je rekel Jezus: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me ujeli. Vsak dan sem sedel pri vas in učil v templju, pa niste iztegnili rok po meni; toda to «. je vaša ura in oblast teme.« Tedaj so druhal in tempeljski glavar in biriči prijeli Jezusa in ga zvezali . Učenci pa so ga zapustili in zbežali. 83 "Velilsi peteJs. §92. Jezus pred Ano in Kaj to. Najprej so peljali Jezusa k_Ani, ki je bil pred tremi leti veliki duhovnik in tast ..tedanjega velikega duhovnika Kajfe. Ana pa ga je poslal zvezanega h Kajfi, kjer so se bili zbrali duhov¬ niki in pismarji in starejšine, torej veliki zbor. Kajfa je še p o noči zaslišal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: «Jaz sem očitno govoril pred svetom; vselej sem učil v shodnici in v templju , kamor zahajajo v§i...Judje, in na skrivnem nisem govoril ničesar. Kaj mene vprašuješ? Vprašaj tiste , ki so slišali, kaj sem jim govoril.« Zaradi teh besedij ga udar i j eden izmed biričev s pestjo za uho, rekoč: «Ali tako odgovarjaš velikemu duhovniku?« Jezus mu odgovori: <če sem napačno govoril, izpričaj; ako pa prav, kaj me biješ?« Veliki duhovniki in ves zbor pa so se zbrali zopet zjutraj, ker je bila ponočna obsodba po judovskih običajih neveljavna. Iskali so krivega pričevanja zoper Jezusa, da bi ga smrti izdali, pa ga niso našli, čeprav je bilo pristopilo mnoga krivih prič, niso se ujemala pričevanja. Slednjič pa prideta dve krivi priči in pravita: «Ta je rekel: Jaz bom podrl ta tempelj božji in ga v treh dneh zopet postavil.« A tudi njijino pričevanje se ni ujemalo. In veliki duhovnik je stopil v sredo ter vprašal Jezusa: «Ali ne odgovoriš na to, kar ti zoper tebe pričajo?« On pa je molčal. Naposled reče veliki duhovnik Jezusu: «Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin božji?«'Jezus mu od¬ govori: «Ti si rekel; jaz sem. A povem vam, ‘odslej boste videli Sinu človekovega sedečega na desnici moči božje in prihaj ajočega v oblakih neba.« Tedaj je veliki duhovnik v znak velike žalosti raztrgal svoja oblačila, rekoč: »Boga je preklinjal, kaj še po¬ trebujemo prič? Glejte, zdaj ste slišali bogok letstvo. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odgovorili in rekli: « Smrti je vreden.« In tedaj so začeli biriči, ki so ga varovali, zasramovati ga; jedni so pljuvali vanj, drugi pa so mu obraz zakrivali in ga za uho bili, govoreč: »Prerokuj nam, Kriste, kdo te je udaril?« In še na razne druge načine so ga zasramovali. 84 2. Ko je Judež izvedel, da je veliki zbor obsodil Jezusa, s kesal se je svojega prezlobnega dejanja ter nazaj prinesel tri- "deset srebrnikov duhovnikom in starejšinam, rekoč: «Grešil sem, ker šem izdal nedolžno kri!» Oni pa so mu rekli: «Kaj nam mari? Ti glej!» In vrgel je srebrnike v tempelj, potem pa je šel in se obesil. In razpočil se je po sredi in razsul se je ves njegov drob. Duhovniki pa so vzeli srebrnike, rekoč: «Po postavi jih ne smemo dejati v templjevo zakladnico, ker je to cena krvi.« In so sklenili kupiti zanje lončarjevo njivo za pokopališče tujcev. Zato se imenuje tista njiva do današnjega dneva «hakeldama», to je «njiva krvi.« § 93. Peter Jezusa trikrat zataji. Judež obupa. 1. Peter in Janez sta šla od daleč za Jezusom na dvorišče velikega duhovnika. Sredi na dvorišču so vojaki in biriči zakurili in so se greli okrog ognja, ker je bila mrzla noč. Peter je k njim sedel, da bi videl, kako se bo z Jezusom izšlo. Tedaj pride vratarica, ugleda Petra in reče: «Tudi ti si bil z Jezusom Na- zareškim.« On pa ga je zatajil pred vsemi, rekoč: «Žena, jaz ga ne poznam, tudi ne vem in ne razumem, kaj praviš.« In šel je ven pred dvorišče; in petelin je zapel. Kmalu nato, ko je šel skozi vrata, videla ga je druga dekla in je rekla okrog stoječim: «Tudi ta je bil z Jezusom Nazareškim.« In nekoliko potem ga je drugi videl in rekel: «Tudi ti si izmed njih!« Peter pa je zopet tajil in prisega l: -Jaz ne poznam tega človeka.» Kako uro časa pozneje je nekdo drugi trdil, rekoč: «Res- nično, tudi ta je bil ž njim, ker je tudi Galilejec. » In črez malo časa so poleg stoječi rekli Petru: «Resnično tudi ti si izmed teh, kajti tvoj jezik te razodeva.« Jeden izmed hlapcev velikega duhov¬ nika, sorodnik tistemu, kateremu je Peter uho odsekal, mu pravi: «Ali te nisem jaz videl na vrtu ž njim?« In tedaj je začel rotiti se in prisegati: «Ne vem, kaj pravite, in ne poznam tega človeka, o katerem govorite.« In ko je še govoril, zapel je petelin. — Tedaj so peljali Jezusa od Kajfe. In Jezus se je obrnil in po¬ gledal Petra. Peter pa se je spomnil besedij Gospodovih: Predno petelin dvakrat zapoje, me boš trikrat zatajil.« In je šel ven in 85 § 94. Jezus pred Pilatom in Herodom. Veliki zbor judovski je sicer smel na smrt obsojati, vender ‘V pa obsodbe ni smel izvrševati. Torej so duhovniki in starejšine peljali Jezusa zvezanega pred sodno hišo deželnega poglavarja Poncija Pilata. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali. «■' Zatorej je Pilat prišel iz sodne hiše ven k Judom in rekel: « Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Odgovore mu: «Ako ta ne bi bil hudodelnik, ne bi ga bili tebi izročili.« A Pilat jim odvrne: »Vzemite ga vi in ga po svoji postavi sodite!« Judje pa so rekli: »Mi ne smemo nikogar umoriti.« Judje so namreč menili, da bode Pilat na njih zahtevo brez ugovora izvršil smrtno kazen nad Jezusom vsled navideznega bogokletstva. Ali zmotili so se. Pilat se hoče prepričati, zakaj naj usmrti Jezusa. Zato ga tudi sam zasliši. A spoznal ga je nedolžnega. Tedaj pa začno Judje dolžiti Jezusa veleizdaje, rekoč: »Tega smo našli, da za¬ peljuje naš narod, in brani cesarju davek dajati, in pravi, da je Kristus kralj.« Pilat je šel zopet v sodno hišo in je poklical Jezusa ter mu rekel: »Ali si res kralj Judov?« Jezus odgovori: «Moje kra¬ ljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bojevali bi se pač moji služabniki, da ne bi bil izdan Judom; sedaj pa moje kraljestvo ni odtod.« Pilat mu tedaj reče: »Torej si kralj?« Jezus odgovori: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem v to rojen in sem v to prišel na svet, da pričam o res- nici. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu reče: «Kaj je resnica?« In ko je bil to izrekel, šel je zopet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem nobene krivice nad tem človekom.« Ko so Judje razvideli, da ima Pilat Jezusa za nedolžnega, pritisnejo še bolj nanj, rekoč: »Ljudstvo š čuje, učeč po vsej Judeji, začenši od Galileje do sem.« Ko pa je Pilat slišal imenovati Galilejo, vprašal je, če je Jezus Galilejec. In izvedevši, da je izpod Herodove oblasti, poslal ga je k Herodu Antipi, ki je bil tudi tiste dni v Jeruzalemu zaradi velikonočnega praznika. Ko je Herod Jezusa videl, se je_silno razveselil, zakaj že K«« zdavnaj ga je želel videti, ker je slišal mnogo o njem, in se je nadejal, da bo vpričo njega storil kak čudež. Izpraševal ga je z mnogimi besedami, a Jezus mu ni nič odgovoril. Tedaj ga je Herod s svojimi vojaki zaničeval in za- 86 sramoval; dal ga je iz zaničevanja obleči v belo oblačilo ter ga nazaj poslal Pilatu. In Herod in Pilat sta se sprijaznila tisti dan, zakaj poprej sta bila v sovraštvu mej seboj. § 95. Jezusa bičajo, s trnjem venčajo in na smrt obsodijo. S tem, da je poslal Pilat Jezusa k Herodu, hotel se je iznebiti težavne naloge. Ker pa mu je poslal Herod Jezusa nazaj, bil je zopet v velikih skrbeh, kaj mu je storiti. Odslej je izkušal na razne načine oproštitTJezusa. Najprej ga da bičati, meneč, da bodo Judje zadovoljni s to kaznijo. Potem porabi pravico pomiloščenja (ius aggratiandi). Naposled potrka na njih sočutje. Pilat je zopet poklical duhovnike, poglavarje in ljudstvo tej jim rekel: « Izpraševal sem vpričo vas tega človeka, a nobene krivicg nisem našel na njem v tem, česar ga tožite. Bičal ga bom torej in izpustil.« In res je Pilat dal Jezusa privezati na nizek steber in bičati. Ob prazniku pa je imel poglavar navado, da je izpustil ljudstvu jednega jetnika, katerega so hoteli. Imel pa je takrat razv pitega jetnika, ki se je imenoval Baraba: v ječi je bil zaradi nekega upora in uboja, storjenega v mestu. In ko se je ljudsiyo sešlo, jelo je prositi za to, kar jim je vselej storil. Pilat pa jim reče: «Katerega hočete, da vam izpustim, Ba¬ rabo ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga bili izdali iz zavisti.||Ali duhovniki in starejšine so ljudstvo pregovorih, naj bi prosilo za Barabo, Jezusa pa pogubilo. Ko je torej Pilat iznova vprašal, zavpila je hkrati vsa množica: »Proč s tem in izpusti nam Barabo!« Pilat jih zopet pogovarja, hoteč Jezusa izpustiti, rekoč: «Kaj naj torej storim s kraljem Judov?« Oni pa so zopet vpili: »Križaj ga, kri žaj ga! » In on jim je tretj ič rekel: «Kaj pa je hudega "storiT^iNič - smrti vrednega ne najdem nad njim; pretepel ga bom torej in izpustil.« A oni so vanj tiščali in še glasneje vpili: »Križan naj bo!« Vojaki pa so peljali Jezusa na dv orišče sodne hiše in skli¬ cali vso tolpo ter so na najsramotnejši način zaničevali Jezusa zoper voljo poglavarjevo. Slekli so ga in mu ogrnili škrlatast plašč. In spletli so krono iz trnja in mu jo dejali na glavo in trst v desnico. In poklekovali so pred njim ter ga zasramovali, govoreč: »Pozdravljen bodi, kralj Judov!« Za uho so mu jih da¬ jali in pljuvali vanj in trst jemali in ga tolkli po glavi, in po¬ klekovali so pred njim ter ga molili. 87 Ker je bil Jezus tako strašno raztepen, menil je Pilat, da bo sam pogled. Jude nagnil k usmiljenju. Pilat je tedaj zopet ven šel ter jim rekel: «Glejte, privedem vam ga ven, da spoznate, da ne najdem nad njim nobene krivice.« Jezus je tedaj ven prišel, noseč trnjevo krono in škrlatno oblačilo. In Pilat jim reče: «Glejte, človek! (Ecce homo!)« A ko so ga videli duhovniki in služabniki, so vpili: »Križaj, križaj ga!»[/Pilat nadaljuje: »Vzemite ga vi in ga križajte, zakaj jaz ne najdem nad njim nobene krivice.« Judje pa so mu odgovorili: «Ce ne najdeš ti nad njim krivice, pa imamo mi postavo, in po postavi mora umreti, ker se je delal Sinu božjega.« Ko pa je Pilat slišal to govorjenje, zbal se je še bolj in je šel zopet v sodno hišo ter rekel Jezusu: »Kakšnega rodu si?« Jezus pa ni dal odgovora, ker bi ga Pilat ne bil razumel, če bi bil dejal, da je Sin božji. Pilat mu tedaj reče: «Meni ne odgovoriš? Ne veš li, da imam oblast križati te, in da imam oblast izpustiti te?« Jezus odvrne: «Ne bi imel nobene X oblasti nad menoj, če bi ti ne bila dana__ od „zgoraj. Zato ima ta, ki me je izdal tebi, večji, greh«, zakaj Judje so me izdali iz hu¬ dobije in zavisti, ti pa me obsodiš iz strahu pred Judi. Odslej je izkušal Pilat Jezusa izpustiti. Judje pa so vpili: «če tega izpustiš, nisi cesar jev prijatelj, zakaj vsak, kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju.« Ko je Pilat slišal to govorjenje, pri¬ peljal je Jezusa ven, sedel na sodni stol ter rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« Oni pa so vpili: «Proč ž njim, proč! Križaj ga!« Pilat jim reče: »Vašega kralja naj bi križal?« Duhovniki odvrnejo: »Nimamo kralja, razun cesarja.« Ko pa je Pilat videl, da nič ne opravi, ampak da nastaja večji hrup, vzel je vode in si umil roke vpričo ljudstva, rekoč: «Jaz sem nedolžen nad krvjo tega pravičnega; vi glejte!« In vse ljudstvo je odgovorilo: » Njeg ova kri__pridi nad nas in nad na še otroke!« Tedaj jim Pilat izpusti 'Barabo, Jezusa pa izroči njih volji, da bi bil križan, rekoč: «Ibis ad crucem.« § 96. Križev pot (Via dolorosa). Ko je bil Pilat izrekel obsodbo, vzeli so vojaki Jezusa, slekli mu škrlatast plašč in ga oblekli v njegovo oblačilo. Vzel je križ na ramo, in s tem težkim bremenom obloženega peljejo po jeru¬ zalemskih ulicah na morišče, na grič, ki se je imenoval latinski »Calvaria« (mesto lobanje), hebrejski pa »Golgota.« Ž njim 88 so peljali tudi dva razbojnika (Dizmo in Gezmo), da bi bila križana. Jezus večkrat (po ustnem izročilu trikrat) pade pod težkim križem. Grede srečajo nekega Simona, ki je bil doma v afriški Cireni, a v Jeruzalem priseljen, vračajočega se s polja. Tega so prisilili vojaki, da je pomagal Jezusu križ nesti. Šla pa je za njim velika množica ljudij in žen, ki so ga objokovale in milovale. Jezus se k njim obrne in jim reče: «Hčere jeruzalemske! nikar ne jokajte nad menoj, ampak jokajte nad seboj in svojimi otroki! Zakaj, glejte, pridejo dnevi, ob katerih poreko: Gore, padite na nas! liribje, pokrijte nas! če namreč nad surovim lesom to delajo, kaj se bo godilo nad suhim?« § 97. Jezusa križajo. Ko so prišli na goro Kalvarijo (proti poldnevu), ponudili so vojaki Jezusu vina z miro z mešanega, da bi ga omamili; a ni maral piti, ker je hotel umreti pri polni zavesti. Potem mu potegnejo oblačilo z života in ga pribijejo na k r iž. Ž njim so križali tudi dva razbojnika, jednega na desnici, jednega na levici. Nad njegovo glavo pa je bilo napisano: «zwog, t. j. služabnik, pomočnik). Oskrbovali so reveže, pripravljali so skupne obede (agapae), oznanjevali so besedo božjo in delili zakrament svetega krsta in svetega rešnjega Telesa. Ločiti pa moramo dijakone od duhovnikov (ngiudrregoc, t. j. sta- rejšina), ki so postali nasledniki 72erih učencev Jezusovih. Pokorni pa so bili dijakoni in duhovniki apostolom in njih naslednikom škofom (fbrmzo/roc). Vse pa je vladal apostolski prvak Peter in vsakateri njegov naslednik rimski papež. § 115. Stefan, prvi mučenec. Dijakon Štefan, poln milosti in moči, je delal čudeže in velika znamenja med ljudmi. Vzdignilo se je pa nekaj judovs kih modrijanov zoper njega, in so se ž njim prepirali. Ali nišo se mogli ustavljati modrosti in Duhu, po katerem je govoril. Zato najmejo krivih prič, ki so Štefana zatožile bogokletstva. Nadra- ženo ljudstvo ga zgrabi in pelje v zbor, kjer so krive priče go¬ vorile: «Ta človek ne neha govoriti bogokletno zoper sveto mesto in postavo.« Vsi, ki so sedeli v zboru, nevoljno nanj pogledajo: videli pa so njegovo obličje, kakor obličje angelovo, Tedaj ga vpraša veliki duhovnik, če je res bogokletno govoril. Štefan pa v daljšem, oduševljenem govoru pokaže, kako prečudno in ljubez¬ nivo je Bog vodil izraelsko ljudstvo, in kako so se Izraelci vedno ustavljali Bogu in mu bili nepokorni. Naposled sklene svoj govor s temi besedami: «Vi trdovratni in neobrezanih src in ušes! vedno se upirate svetemu Duhu, kakor vaši očetje, tako tudi vi. Ka¬ terega izmed prerokov niso-preganjali vaši očetje? Pomorili so te, ki so napovedoval^ prihod Pravičnega, čegar izdajalci in ubijalci ste postali sčdaj vi.» Ko so pa to slišali, so se togotili v svojih srcih in škripali z zobmi zoper njega. On pa, poln sve¬ tega Duha, se zamakne v nebo, rekoč: «Glej, vidim nebesa od- 105 prta in Sinu človekovega, stoječega na desnici božji.« Tedaj za¬ vpijejo na ves glas, zatisnejo si ušesa in vsi kmalu nanj planejo. In so ga vlekli iz mesta, da bi ga kamenjali. Priče pa so položile svoja oblačila pred noge mladeniču, z imenom Savel, ki se je s tem udeležil umora Štefanovega, da je varoval morivcem obleko. Nato obstopijo Štefana in ga s kamenjem pobijajo. Mučenik pa je molil: «Gospod Jezus, vzprejmi mojo dušo!« Potem, poklekne in zavpije na ves glas: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« In ko je bil to izrekel, zaspal je v Gospodu. Pokopali so ga po¬ božni možje, in verniki so zelo žalovali za njim. B. V Palestini. § 116. Sveta vera se razširja po Samariji. Po Štefanovi smrti so začeli v Jeruzalemu vernike grozovito preganjati (1. 33.). Zlasti je Savel hudo divjal zoper Cerkev božjo. Hodil je po hišah in je vlačil može in žene ter jih izdajal v ječo. Toda sovražniki Kristusovi niso dosegli tega, kar so namerjali, ampak ravno nasprotno. Mnogo učencev je namreč bežalo iz Je¬ ruzalema. Razkropili so se po Judeji in Samariji, oznanjali vero Kristusovo in ustanavljali nove krščanske občine. Med ubežniki iz Jeruzalema je bil tudi dijakon Filip. Prišel je v mesto Samarijo (tedaj Sebaste imenovano) in je ondi oznanjeval Kristusa. Množice so ga zvesto poslušale, posebno zato, ker so videle in slišale znamenja, katera je delal. Mnogo mrtvo- udnih in hromih in obsedenih je ozdravelo. Velika radost je bila zaradi tega po mestu mej prebivavci. Bil je pa ondi neki mož, po imenu Simon, ki je poprej mamil ljudstvo z vražarstvom. Imel je mnogo privržencev. A tudi on je veroval, in ko je bil krščen, držal se je Filipa. In ko je tudi videl, da se gode zna¬ menja in veliki čudeži, je strmel in se čudil. Ko so pa slišali apostoli v Jeruzalemu, da je Samarija vzprejela božjo besedo, poslali so jim Petra in Janeza. In sta prišla in zanje molila, da bi prejeli svetega Duha, zakaj v njih nobenega še ni bil prišel, ampak samo krščeni so bili v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta roke nanje pokladala, in so prejeli svetega Duha. Ko je pa Simon videl, da se po pokladanju rok apostolov daje sveti Duh, prinesel jima je denarja, rekoč: »Dajta tudi meni 106 to oblast, da prejme svetega Duha, na kogarkoli položim roke.» Peter pa mu reče: «Tvoj denar bodi s teboj vred v pogubo, ker si menil dar božji dobiti za denar. Izpokori se torej od svoje hu¬ dobije in prosi Boga, da ti odpusti ta greh!« Simon prestrašen odgovori: »Prosita vidva zame Gospoda, da ne pride nič tega name, kar sta rekla.« Apostola pa, ko sta oznanjevala po mnogih samarijskih krajih evangelij, vrnila sta se v Jeruzalem. Po Simonovem dejanju se imenuje simonija greh, katerega stori, kdor z duhovnimi darovi ali službami (n. pr. s svetimi zakra¬ menti ali odpustki ali cerkvenimi beneficiji) kakorkoli si bodi kupčuje ali jih izkuša prodajati. § 117. Dijakon Filip krsti zakladnika etijopske kraljice. Angel Gospodov se je prikazal Filipu ter mu rekel: »Vstani in pojdi proti jugu na cesto, ki drži iz Jeruzalema v Gazo.» Filip vstane in gre. In glej! mož iz Etijopije, zakladnik etijopske kraljice Kandace, 1 ki je bil prišel molit v Jeruzalem, vračal se je domov in je na vozu sede prebiral proroka Izaijo. Duh božji reče Filipu: »Pristopi in pridruži se temu vozu!« Filip priteče in sliši moža beročega besede: »Kakor ovca je bil peljan v za- klanje; in kakor je jagnje brez glasu pred tem, ki ga striže, tako tudi on ni odprl svojih ust.« (Iz. 53, 7.) Filip ga vpraša: »Meniš li, da razumeš, kar bereš?« Zakladnik odgovori: »Kako bi mogel, ako me kdo ne pouči!« Prosi torej Filipa, naj stopi na voz in sede k njemu. Zdaj vpraša zakladnik: »Prosim te, o kom govori to prorok, o sebi ali o kom drugem?« Filip prične z razlago proroških besedij in mu nadalje oznanjuje evangelij Jezusov. Potoma prideta k neki vodi in zakladnik reče vesel: «Glej, voda! kaj zadržuje krstiti me?« Filip odvrne: »Ako veruješ iz vsega srca, sme se zgoditi.» Zakladnik mu odgovori: « Verujem, da je Jezus Kristus Sin božji.« In mahoma veli voz ustaviti. Oba Tedaj' sTopita v vodo in Filip krsti zakladnika. Ko pa stopita iz vode, vzame duh Gospodov Filipa, in zakladnik ga ni več videl. Sel je pa vesel svojo pot, izpoznavši v tej čudoviti dogodbi roko Gospodovo. Filip pa je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo, kjer je stanoval. 1 Kandace je bilo splošno ime vseh etijopskih kraljic, kakor Faraon egiptovskih kraljev. 107 § 118. Apostolsko potovanje svetega Petra. Cerkev v Judeji, Galileji in Samariji je imela mir za nekaj časa (1. 37.— 38.). Judje so imeli namreč tačas sami s seboj toliko opraviti, da se za kristijane niso mnogo zmenili. To priliko pa je porabil Peter, da je obiskaval krščanske občine in jih po¬ trjeval v veri. Prišel je tudi v Lido (ob cesti med Jeruzalemom in Jopo). Ondi je našel nekega človeka, Enej o po imenu, ki je že osem let v postelji ležal in bil mrtvouden. In Peter mu reče: »Eneja! Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in postelji si sam!« In zdajci je vstal. In vsi, ki so ga videli, so se izpreobrnili. V Jopi (ob Srednjem morju) je stanovala neka učenka, z imenom Tab it a. Bila je polna dobrih del in miloščine, ka¬ tero je delila revežem. Prigodi se pa, da tiste dni zboli in umrje. Ko so jo bili umili, položili so jo v gorenjo izbo. Ker je pa Lida blizu Jope, in so učenci slišali, da je Peter tam, pošljejo dva moža k njemu, proseč, naj ne odlaša priti do njih. Peter pride in gre naravnost v gorenjo izbo, kjer je bil mrlič. Ondi ga obstopijo vse vdove ter mu jokaje kažejo suknje in oblačila, katera jim je naredila Tabita. Peter, močno ginjen, poklekne in moli. Potem se obrne proti mrliču in pravi: « Tabita, vstani!« In odprla je svoje oči. Ko pa Petra ugleda, sede. Apostol jej poda roko in jo vzdigne. In ko je poklical vernike in vdove, po¬ kaže jim jo živo. — Ta čudež se je razglasil po vsej Jopi, in mnogo jih je verovalo v Gospoda. Peter se je mudil mnogo dnij v Jopi, stanujoč pri nekem strojarju, Simonu po imenu. § 119. Stotnik Kornelij se izpreobrne. V Cezareji, kjer so stolovali rimski poglavarji judovske de¬ žele, živel je stotnik, Kornelij po imenu. Bil je pobožen in boga¬ boječ z vso svojo hišo; mnogo je dajal vbogajme in neprestano je molil k Bogu. Nekega dne okrog treh popoldne ugleda v pri¬ kazni a ngela, božje ga, ki mu je rekel: »Kornelij! Bog se je spomnil tvoje molitve in tvoje miloščine. In sedaj pošlji v Jopo mož in pokliči Simona, s priimkom Petra; stanuje pri nekem strojarju Simonu, čegar hiša je poleg morja. Simon Peter ti pove, kaj ti je storiti.« Ko angel izgine, Kornelij brž odpošlje tri pobožne može v Jopo. Drugi dan okrog poldne, ko so bili ti na potu in so se bližali mestu, šel je Peter vrh hišne strehe molit. V molitvi se 108 zamakne. Videl je nebo odprto, in kako se iz njega dol spušča velik prt, v katerem so bile vse štirinogate in lazeče živali zemlje in ptice neba. Hkrati zasliši glas: »Vstani, Peter, zakolji in jej!» Peter odgovori: »Nikakor ne, Gospod! kajti nikoli nisem jedel kaj nagnusnega ali nečistega.« Glas pa drugič pravi: «Kar je Bog očistil, ne imenuj ti nagnusno!« To se je zgodilo trikrat, in zdajci je bil vzet prt nazaj v nebo. Ko je Peter sam pri sebi premišljeval, kaj bi pomenila ta prikazen, rekel mu je Duh božji: «Glej, trije možje te iščejo. Vstani tedaj, stopi dol in pojdi ž njimi brez premišljevanja, zakaj jaz sem jih poslal.» Ko Peter dol stopi, najde može, katere je bil poslal Kornelij. Vzprejme jih gostoljubno pod streho. Drugi dan pa se napoti ž njimi in nekaterimi učenci v Cezarejo h Kor¬ neliju. Ta mu razodene, kaj je videl in slišal v prikazni. Zdaj šele umeje Peter pomen prikazni, katero je imel v Jopi, namreč: da je prišel čas, da se vzprejemajo tudi neverniki v Jezusovo Cerkev, dasiravno so jih imeli doslej še za nečiste.^Zato vzklikne: • V resnici spoznam, da Bog ne gleda na osebo, nego v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravico.« Ves vesel nato oznanjuje Peter nauk Jezusov Korneliju in vsem ne¬ vernikom, ki so bili pri njem zbrani. Ko je pa še govoril, prišel je sveti Duh na vse, ki so poslušali besedo božjo. In zavzemo se verniki iz obreze (t. j. izpreobrnjenci iz judovske h krščanski veri), kateri so bili prišli s Petrom, da se je tudi na pogane izlil sveti Duh, zakaj slišali so jih govoriti v tujih jezikih in poveličevati Boga. Tedaj Peter reče: «Sme li kdo braniti krstne vode tem, kateri so prejeli svetega Duha kakor mi?« In ukaže jih krstiti v imenu Gospoda Jezusa Kristusa. In prosili so ga, naj ostane pri njih nekaj dnij. Ko se je bil Peter vrnil v Jeruzalem, očitali so mu tamošnji kristijanje, da se je družil z neverniki. Mislili so namreč, da se smejo le Judje vzprejemati v Cerkev Kristusovo. A Peter jim je razložil prikazen, katero je sam imel v Jopi, prikazen Korne¬ lijevo in vse, kar se je bilo zgodilo v stotnikovi hiši. Naposled dostavi: » Tedaj sem se spomnil besede Gospodove: ,Janez je sicer krščeval z vodo, vi pa bodete krščeni s svetim Duhom 4 (prim. § 10.). Ko je torej poganom dal prav ta dar, kakor tudi nam, ki smo verovali v Gospoda Jezusa Kristusa, kdo pa sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu zabraniti?« In so umolknili in slavili Boga, ki je tudi poganom da] »pokoro za življenje« (t. j. izpreobrnjenje). 109 § 120. Mučeniška smrt Jakopa Starejšega. Peter čudovito rešen iz ječe. Tisti čas (1. 42.) je vzbruhnilo novo preganjanje vernikov. Kralj Herod Agripa I. (prim. Uvod IV. str. 5.) je dal Jakopa (Starejšega), Janezovega brata, z mečem umoriti. Ko je pa videl, da je to po godu Judom, ukazal je o veliki noči prijeti tudi Petra ter ga vrgel v ječo. Štiri četvorice vojakov so ga stražile, vsaka po tri dnevne in nočne ure. Po praznikih je nainerjal po¬ staviti ga pred ljudstvo ter ga umoriti. Cerkev pa je neprestano molila za svojega višjega pastirja. Tisto noč, predno je imel umorjen biti, spal je Peter v ječi mej dvema vojakoma, vkovan v dve verigi; druga dva vojaka pa sta stala pred vrati na straži. In glej! angel Gospodov pristopi, in svetloba zablišči v ječi. Angel Petra vzbudi in mu reče: « Vstan i hitro!« In verige so padle od njegovih rok. Angel dalje pravi: «Opaši se in obuj črevlje! Ogrnijalašč in pojdi za menoj!» Peter tako stori. Ni pa prav vedel, ali je res, kar se godi, ali je le prikazen. Ko sta bila pa odšla mimo prve in druge straže, dospela sta do železnih vrat, ki so držala v mesto. In odpro se jima same od sebe. In šla sta skozi nje in prišla v neke ulice; —• in precej je odstopil angel od njega. Tedaj šele se zave Peter in reče: «Zdaj vem res, da je poslal Gospod svojega angela in me je otel iz roke Herodove.« Premišljuje, koliko dobroto mu je izkazal Gospod, pride Peter do hiše Marije, matere Janeza Marka, kjer je bilo zbranih mnogo vernikov, ki so molili. Ko potrka na vežna vrata, pride poslušat deklica, Roda po imenu. In spoznavši glas Petrov od veselja pozabi odpreti vrata, ampak zbeži noter in sporoči, da stoji Peter pred vrati. Oni jej pa reko: «Meša se ti.» Deklica pa je le trdila, da je tako. Zbrani pa so govorili: « Ang el njegov je.» Ko pa Peter le še trka, mu odpro. Kar res njega ugledajo in ostrine. On pa jim namigne z roko, naj molče, ter jim razloži, kako ga je Gospod rešil iz ječe. Naposled dostavi: «Povejte to Jakopu (Mlaj¬ šemu, jeruzalemskemu škofu) in bratom!« In odšel je v drug kraj. 1 1 Ta «drug kraj« je Rim. Tje je namreč potoval Peter 1. 42. preko Antijohije ter si je ondi izvolil stanoviten sedež. Okoli 1. 50. pa je moral be¬ žati iz Rima, ker je neki odlok cesarja Klavdija veleval vsem Judom, naj zapuste mesto. To je veljalo tudi kristijanom, ker so jih takrat imeli še za posebno judovsko ločino. Takrat je prišel zopet v Jeruzalem, kjer je kmalu potem vodil apostolski zbor (prim. § 124.). 110 Ko se je dan storil, ni bil majhen strah mej stražniki, kaj se je s Petrom zgodilo. Herod jih je strogo izpraševal in potem ukazal usmrtiti. Kmalu na to je Herod zapustil Judejo in je prebival v JJezareji. Ker je bil v prepiru s Sidonci in Tirci zaradi žitne trgovine, prišli so poslanci teh mest k njemu ter prosili miru; njih dežela je namreč dobivala živež iz Herodove kraljevine. Od¬ ločeni dan je Herod, oblečen v kraljevo oblačilo, sedel na sodnjem stolu ter jim govoril. Ljudstvo pa je vpilo: »Božji glas je to in ne človeški.« Pri tej priči pa ga je udaril angel Gospodov, zato ker ni dal slave Bogu: črvi so ga jedli in je umrl. Drugi oddelek:. Apostoli oznanjajo nevernikom evangelij. A. Pavel, apostol sveta in učitelj narodov. § 121. Savel se izpreobrne. Savel, iz rodu Benjaminovega, je bil doma v Tarzu v Ciliciji. Oče Simon, farizej in rimski državljan, je odločil svojega nadarje¬ nega sina za rabija ali pismouka. Zgodaj ga je poslal v Jeruzalem, da je slušal tamkaj glasovite učitelje, posebno pa Gamalijela, slovečega učitelja svetega pisma. Poleg marljivega šolanja se je mladenič izučil tudi šotore delati in preproge tkati. Judovski pismouki so si namreč navadno kruh služili s kakim rokodelstvom. Z mladeniško oduševljenostjo je gorel mladi farizej za Mozesovo postavo. Zato pa je spoznavavce novega uka Kristusovega iz vsega srca črtil, zalezoval in preganjal. Udeležil se je tudi umora svetega Štefana; pričam, kamenjajočim pobožnega dijakona, va¬ roval je oblačila. A kmalu mu ni več zadoščalo, da divja v svetem mestu. Zato si izprosi od velikega duhovnika pismo do shodnic v Da¬ masku, da bi prignal v Jeruzalem zvezane može in žene Jezusove vere, ako bi jih ondi kaj našel. Na potu, ko se je že bližal Damasku, obsije ga nagloma svetloba z neba. Na tla podrt in ležeč na zemlji zasliši glas, ki mu pravi: «Savel, Savel! zakaj me preganjaš?« On pa reče: »Kdo si, Gospod?« A Gospod od¬ govori: «Jaz sem Jezus, katerega ti preganjaš; težko ti je proti 111 ostnu brcati.® 1 Nato trepetaje in strme Savel: »Gospod, kaj hočeš, da naj storim?® Gospod pa mu reče: « Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti bode povedalo, kaj ti je treba storiti.® Možje pa, ki so šli ž njim, so se ustavili in so strmeli: slišali so sicer glas, a videli niso nikogar. Savel vstane in z odprtimi očmi nič ne vidi. Torej ga primejo njegovi spremljevavci in vedejo za roke v Damask. Tam je bil tri dni in ni ne videl, ne jedel, ne pil, ampak je vedno molil. Živel je pa v Damasku neki učenec Gospodov, Ananija po imenu. Njemu je rekel Gospod v prikazni: < Ananija! vstani in pojdi v ulice, ki se imenujejo ,Ravne 1 , in vprašaj v hiši Judovej po imenu Savla Taržana; zakaj, glej, moli. > > Ananija odgovori: »Gospod! slišal sem od mnogih, koliko hudega je storil ta mož tvojim spoznavavcem v Jeruzalemu. In tu ima oblast od velikih duhovnikov zvezati vse, ki kličejo tvoje ime.® Gospod pa mu reče: »Pojdi, zakaj izvoljena posoda mi je on, da ponese moje ime pred pogane in kralje in otroke Izraelove. Jaz namreč mu pokažem, koliko mu je treba za moje ime trpeti.® Ananija gre tedaj v hišo k Savlu, položi roke nanj in reče: »Savel, brat! Gospod Jezus, kateri se ti je prikazal na poti, me je poslal, da izpre- gledaš in bodeš napolnjen s svetim Duhom.® In precej so odpadle od njegovih očij kakor luskine; izpregledal je in vstal in se dal krstiti. In vzel je zopet jedi in se je pokrepčal. § 122. Savel se pripravlja za apostolsko službo. Po svojem izpreobrnjenju je Savel precej začel oznanjevati v shodnicah, da je Jezus Sin božji. Vsi, ki so ga poslušali, so strmeli, rekoč: «Ni li ta tisti, ki je preganjal v Jeruzalemu one, ki so klicali to ime, in je zato sem prišel, da jih povezane izroči velikim duhovnikom?® Potem se je napotil v Arabijo (Gal. 1, 17.), odkoder se je vrnil v Damask, oznanjujoč Kristusov nauk. Toda Judje se naposled uprd zoper Savla. Namestnik kralja Arete da stražiti mesto, hoteč ga ujeti. Verniki pa ga po noči izpuste črez zid po vrvi v košu. Tako je ubežal sovražnim rokam (II. Kor. 11, 32.). Tri leta po svojem izpreobrnjenju je prišel zopet v Je- 1 O s ten je palica z železnim šilom na koncu. Z ostnom so na Ju- trovem tovorno in vpreženo živino priganjali k hi troji hoji; čim bolj je brcala, tem huje se je ob osten zbadala. Pomen besedij je: tvoja upornost je tebi v škodo. 112 ruzalem, da bi se predstavil Petru. Pri njem je ostal 15 dnij. Tačas se je sešel tudi z Jakopom Mlajšim. Verniki so se ga bali, ker niso verjeli, da je učenec Kristusov. Barnaba pa ga privede k apostolom ter jim razloži, kaj se je ž njim zgodilo. Nato je Savel srčno oznanjeval ime Gospoda Jezusa in se prerekal z Judi. A ko nekoč v templju moli, vidi v prikazni Jezusa, ki mu je rekel: «Pohiti in odidi naglo iz Jeruzalema, ker ne bodo vzprejeli pričevanja tvojega'zame.Taz te bom poslal daleč mej pogane.« Ker so ga torej Judje hoteli umoriti, odvedli so ga bratje v Ce- zarejo in odtod v Tarz. Iz Tarza ga je spremljal Barnaba v Antijohijo, kjer sta oba celo leto oznanjala Jezusov nauk. Mnogo se jih je dalo krstiti; verniki so se tam najprej imenovali kristijanje. 1 Ko je v Antijohiji prorokoval neki Agab, da bode velika lakota po vsem svetu, kar se je zgodilo pod cesarjem Klavdijem (1. 45.), sklenili so učenci, da pošljejo vsak po svojem imetju pomoč bratom, bivajočim po Judeji. Savel in Barnaba sta nesla darove v Jeruzalem in jih oddala duhovnikom. Potem sta se vrnila v Antijohijo, in ž njima je šel tudi Marka. § 123. Pavlovo prvo apostolsko potovanje (45 — 46). Ko so kristijanje v Antijohiji nekoč opravljali službo božjo, razodel se je predstojnikom sveti Duh, rekoč: «Odločite mi Savla in Barnabo za (misijonsko) delo, na katero sem ju poklical.« Tedaj so se postili in molili, položili roke na njiju, ju tako posvetili v škofa ter odposlali na apostolsko delo. Iz Antijohije je krenil Savel trikrat na daljnjo pot mej po¬ gane, oznanjujoč jim evangelij Kristusov. Zato se tudi imenuje: apostol sveta in učitelj narodov. Savel, Barnaba in Janez Marka kot spremljevavec so se na¬ potili najprej v Selevcijo, pristanišče antijohijsko, odkoder so se odpeljali po morju na otok Ciper. V Salamini, na vzhodnem robu otoka, so oznanjevali najprej besedo božjo v judovskih shod¬ nicah. Ko so bili obhodili ves otok do Pafa na zapadni strani, poklical jih je ondi k sebi deželni poglavar Sergij Pavel, ker je želel slišati besedo božjo. Pri njem pa je bil neki vražar in 1 To ime so jim dali Rimljani. Ker so učence vsake vere imenovali po njenem začetniku, dali so tudi učencem Kristusovim priimek: kristijanje. Verniki sami se pa dolgo časa niso tako imenovali. 113 kriv prorok, Bar jezu (Elima) po imenu. Ta se jim je ustavljal in je deželnega poglavarja od vere odvračal. Savel pa. ki se tudi Pavel 1 imenuje, poln svetega Duha nanj pogleda in reče: «0j ti polni vsake zvijače in vsake hudobije, sin hudobnega duha, sovražnik vsake pravice! ali ne boš nehal prevračati pravih potov Gospodovih? Glej! sedaj je roka Gospodova zoper tebe. Slep boš in ne boš videl solnca do časa.» In pri tej priči pade nanj mrak in tema; okoli je taval in iskal, da bi mu kdo roko podal. Ko je poglavar to videl, veroval je nauku Gospodovemu. Iz Pafa so se prepeljali po morju v P er ge (v Pamfiliji). Tod se je ločil od njiju Janez Marka in se vrnil v Jeruzalem. Pavel in Barnaba pa sta odšla dalje in prišla v Antijohijo (v Pizidiji). Sobotni dan gresta v shodnico. Pavel je govoril o Jezusu križanem, ki je od mrtvih vstal, in da je le od njega upati od¬ puščanje grehov in večno življenje. Naslednjo soboto se je zbralo skoro vse mesto, Judje in pogani, poslušat besedo božjo. Ko so pa Judje videli toliko ljudstva, prevzela jih je nevoščljivost, da so na laž obračali to, kar je Pavel govoril, in preklinjali. Tedaj jim Pavel in Barnaba srčno rečeta: «Vam se je morala najprej govoriti beseda božja; ker jo pa zametujete in se nevredne šte¬ jete večnega življenja, glejte, obrneva se do poganov.» Neverniki so se teh besedij razveselili, in razširjala se je beseda Gospodova po vsej deželi. Judje pa vzbude preganjanje zoper Pavla in Bar¬ nabo ter ju izženo iz svojih krajev. A ona sta otresla prah s svojih nog in sta prišla v Ikoni j. Tod sta pridigovala dalje časa. Ker so se pa tudi tam vzdignili pogani in Judje, da bi ju zasramovali in kamenjali, pobegneta v likaonsko mesto Listro. V Listri je bil neki hromeč, ki nikoli ni hodil. Poslušal je Pavla. On pogleda nanj, in ko vidi, da ima vero, da bo ozdravel, reče z močnim glasom: »Stopi na svoje noge!« In je skočil in hodil. Ko ljudstvo to vidi, ostrmi in pravi: «Bogova v človeški podobi sta došla k nam.» Barnabo so imenovali zaradi njegove lepe postave Zena, a Pavla zaradi njegove zgovornosti Merkurija. In Ženov svečenik je pripeljal volov in prinesel vencev pred vrata 1 Odslej sveto pismo apostola imenuje le Pavla. Judje so imeli navado, da so si pridevali, zlasti kedar so prihajali med Grke in Rimljane, grška in latinska imena. Dokler je torej živel med Judi, imenoval se je Savel (Šaiil = Desideratus = Zaželeni). Ko pa je jel oznanjevati evangelij po poganskih de¬ želah, pridel si je latinsko ime Pavel (Paulus = Parvulus = Majhni). s 114 in jima je hotel z ljudstvom darovati. Ko sta pa apostola to sli¬ šala, raztrgata svoja oblačila in skočita mej ljudstvo, kličoč: »Možje! kaj to delate? Tudi mi dva sva umrljiva, vam jednaka človeka, ki vam oznanjujeva, da se od teh praznih rečij obrnite k živemu Bogu, kateri je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. Akoravno je v prošlih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih potih, vender pa ni pustil samega sebe brez pričevanja, ker je dobrote delil, dajal dež in rodovitne čase in napolnjeval z jedjo in veseljem naša srca.» In ko sta to iz¬ govorila, ubranila sta komaj ljudstvu, da jima ni darovalo. V tem pa pride nekaj Judov iz Antijohije in Ikonija. Ti so ljudstvo tako nadražili, da so Pavla kamenjali in iz mesta vlekli, meneč, da je mrtev. Ko ga pa učenci obstopijo, vstane in gre v mesto. Drugi dan sta se napotila v D er b o. In ko sta oznanjevala evan¬ gelij temu mestu in mnoge podučila, vrnila sta se v Listro in Ikoni j in Antijohijo, potrjujoč duše učencev, opominjajoč, naj ostanejo v veri, in da nam je treba po mnogih stiskah iti v kraljestvo božje. Postavila sta jim starejšin, t. j. mašnikov po vseh cerkvah, in sta molila in se postila, priporočujoč jih Gospodu, v katerega so verovali. Potem sta prešla Pizidijo in dospela v Pamfilijo. Tod sta oznanjevala v P er g ah, odkoder sta krenila v pristanišče At ali j o. Od tam sta se odpeljala po morju v Antijohijo (v Siriji), kjer sta pripovedovala zbrani občini, kolike reči je Bog storil po njiju, in da je odprl poganom vrata do svete vere. § 124. Apostolski zbor v Jeruzalemu (1. 5 L). Nekateri verniki, ki so bili poprej Judje, prišli so v Anti- : johijo, učeč tamošnje kristijane: «Ako se ne obrežete po šegi Mozesovi, ne morete se izveličati.» Pavel in Barnaba sta se temu nauku odločno uprla. Zato pošlje antijohijska krščanska občina Pavla in Barnabo in še nekaj drugih duhovnikov v Jeruzalem, naj bi apostoli razsodili v tem vprašanju. Ko so se zbrali apostoli s starejšinami, t. j. škofje in du¬ hovniki, vstane Peter in pravi: »Možje bratje! vi veste, da je Bog mene izvolil, da se nevernikom oznanjuje evangelij. In Bog, kateri “pozna srca, ni storil nič razločka med nami in med njimi, ker je njim dal svetega Duha, kakor nam. Zakaj torej sedaj Boga izkušate, da učencem na vrat nakladate jarem, ki ga niso 115 mogli nositi ne naši očetje, ne mi. Mi verujemo, da se bodo tudi oni brez tega jarma izveličali, kakor mi.* Tedaj je umolknila vsa množica, in poslušali so Barnabo in Pavla, ki sta pripovedo--■ vala, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njiju mej po¬ gani. Naposled izpregovori še Jakop (Mlajši), ki je bil jeruzalemski škof in v veliki veljavi med izpreobrnjenci judovskimi: »Možje bratje, čujte me! Simon je povedal, kako je Bog obiskal tudi pogane. In s tem se ujemajo tudi besede prorokov. 1 Zato jaz sodim: tisti, ki se obrnejo od poganov k Bogu, naj se ne nad¬ legujejo, da bi morali izpolnjevati postavo Mozesovo.» Tedaj so apostoli in starejšine z vso Cerkvijo poslali v An- tijohijo Pavla in Barnabo, Judo s priimkom Barsaba in Silo, da so izročili ondotni cerkveni občini jjisanje, v katerem je bilo mej drugim pisano to-le: «Dopadlo je svetemu Duhu in nam, no¬ benega bremena več vam ne nakladati, razun teh potrebnih rečij: da se zdržujte malikom darovanega in krvi in zadušenega (udav- Ijenega) in nečistosti.* Ko so pa prebrali, razveselili so se tolažbe. Po nekolikem času se je vrnil Juda zopet v Jeruzalem. Sila pa je ostal s Pavlom in Barnabo v Antijohiji. Tačas je prišel tudi Peter zopet v Antijohijo ter je vladal več let on- dotno cerkveno občino, kakor trdi ustno izročilo. Po smrti ce¬ sarja Klavdija (1. 54.) pa se je napotil zopet v Rim. § 125. Pavlovo drugo apostolsko potovanje (51—54). Na drugem potovanju je spremljal Pavla tovariš Sila. Ob¬ hodila sta najprej Sirijo in Cilicijo, utrjujoč cerkvene občine. Barnaba in Marka pa sta se odpeljala na otok Ciper. Prišedši v Listro na Likaonskem vzprejme Pavel pobožnega učenca Timoteja, ki mu je bil spremljevavec na daljnjem potu. Prehodili so Frigijo, Galacij.o in Mižijo. Ko pa hočejo kreniti v Biti ni j o, zabrani jim sveti Duh še dalje oznanjevati evangelij v Mali Aziji. Dospevši v T roado je imel Pavel po noči prikazen. Pred njim je stal neki mož, po obleki Macedonec, proseč ga: «Pridi v Macedonijo in pomagaj nam!» Brž se od¬ pelje Pavel s svojimi tovariši po morju ter pride v F Hip e. Sobotni dan je oznanjeval zunaj mesta ob vodi, kjer je bil Judom 1 Preroki Izaija (9, 7), Jeremija (33, 15 nsl), Danijel (7, 14) in Mihej (4, 7) so oznanjevali, da bode obsegalo Mesijevo kraljestvo vse narode. 8* 116 navadni kraj molitve. In res je Bog odprl srce neke bogaboječe žene Lidije, škrlatarice, da je verovala, kar je Pavel govoril. Dala se je krstiti in je vzela Pavla in njegove tovariše gosto¬ ljubno pod svojo streho. A kmalu vstanejo tudi tu sovražniki ter nadražijo ljudstvo zoper Pavla in Silo. Ko sta šla nekoč v molitvenico, sreča ju obsedena deklica, ki je imela vražarskega duha ter je mnogo dobička privedeževala svojim gospodarjem. Ta je hodila za njima ter vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga najvišjega ter vam oznanjujejo pot izveličanja.» Pavla je to bolelo; obrne se in reče duhu: «Ukazujem ti v imenu Jezusa Kristusa, da izidi iz nje!> In izšel je še tisto uro. Ko pa vidijo njeni gospodarji, da je iz¬ ginilo upanje do dobička, primejo Pavla in Silo ter ju peljejo na trg k mestnim poglavarjem. Ondi ju tožijo, rekoč: «Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje, in oznanjujejo šege, katerih mi ne smemo vzprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rim¬ ljani. » Vse ljudstvo se vzdigne zoper Pavla in Silo; mestni sodniki jima raztrgajo oblačila (od vratu do pasu) in ju vele šibati. In ko so ju zelo pretepli, vrgli so ju v najhujšo ječo ter jima deli noge v klado. O polnoči pa, ko sta Pavel in Sila molila in hvalila Boga, vstane hipoma velik potres, tako da se je temelj ječe zganil. Pri tej priči se odpro vrata, in vsem je odpadlo železje. Ko pa se je varih ječe prebudil in je videl vrata ječe odprta, izdere meč in se hoče umoriti, misleč, da so jetniki pobegnili. Pavel pa zakliče z močnim glasom: «Ne stori si nič žalega, saj smo vsi _tu!» Ječar strmi, da si prinesti luč, gre k Pavlu in Sili v ječo ter jima pade pred noge, rekoč: »Gospoda, kaj mi je treba storiti, da se izveličam?» Odgovorita mu: »Veruj v Gospoda Jezusa Kri¬ stusa, in izveličal se boš ti in tvoja hiša'.» In še tisto uro ju je vzel v svojo hišo, jima je izpral rane in se dal krstiti z vso svojo družino. Ko se je pa zdanilo, pošljejo poglavarji biričev k ječarju s poveljem, naj izpusti oba jetnika. Ali Pavel odgovori: »Šibali so naju Očitno, neobsojena Rimljana, 1 in vrgli v ječo: in sedaj naju skrivaj odpuščajo? Ne tako, temveč sami naj pridejo in naju izvedejo. » Ko sodniki slišijo, da sta jetnika Rimljana, se prestrašijo, gredo sami k njima, prosijo ju oproščenja ter izpuste iz ječe. Rimljane s šibami tepsti je bilo po postavi prepovedano. 117 Iz Filipov sta šla Pavel in Sila preko Amfipole in Apolonije v Solun, kjer je učil Pavel tri sobote v shodnici. Mnogo jih je verovalo. A Judje zopet nadražijo ljudstvo. Torej kristijanje naglo po noči odpravijo Pavla in Silo v Berejo. Tudi tod se jih je mnogo izpreobrnilo po Pavlovih govorih. A zopet naščujejo solunski Judje ljudstvo zoper Pavla. Zato je skrivaj odpotoval v Atene, Sila in Timotej pa sta ostala v Macedoniji. V Atenah je govoril Pavel najprej Judom v shodnici. A tudi na trgu («yop«, lat. forum) je imel priliko prerekati se mnogo z epikurejskimi in stojskimi modrijani. Ti ga naposled vedejo na Areopag 1 , da bi izvedeli, kaj uči in oznanjuje. Pavel stopi sredi Areopaga in govori tako-le: «Možje Atenci! po vsem vas vidim, da ste nekako preverili. Ko sem okrog hodil in ogledoval podobe vaših bogov, našel sem tudi oltar, na katerem je bilo napisano: Nepoznanemu Bogu (hZ/vcJurip Gdw). Kogar torej častite, dasi- ravno ga ne poznate, teg a vam jaz oznanjujem. Bog, kateri je 3 ustvaril svet in vse, kar je v njem, ta, ki je gospodar neba in zemlje, ne prebiva v templjih, ki so z rokami narejeni, in ne streže se mu s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse.Jj On je ustvaril iz jednega ves človeški rod, da prebiva po vsej zemlji, in je postavil odmenjene čase in meje njih prebivanja, da bi njega iskali, dasi- ravno ni daleč od nobenega izmed nas, kajti v njem živimo in se gibljemo in smo, kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: ,Rodu njegovega smo 1 . 2 Ker smo torej božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo jednako zlatu ali srebru ali kamenu, izbezanemu po umetnosti in ižmišljenju človekovem. 1 Bog je sicer čase te nevednosti pregledal, sedaj pa oznanjuje vsem ljudem povsodi, naj delajo pokoro. Zato je odločil dan , ko bo sodil svet po možu, katerega je v to postavil, ter ga obudil od mrtvih, da bi mu vsi verjeli.» — Ko so pa slišali vstajenje mrtvih, posme¬ hovali so se nekateri, drugi pa so rekli; «0 tem te bomo drugoč poslušali.« In tako je odšel Pavel izmed njih. Nekateri so se mu pri¬ družili in so verovali, mej katerimi je bil Dionizij Areopaški, ki je bil kesneje prvi atenski škof. 1 Areopag, "Apeio? 7cayo?, collis Martius, Arejev (Martov) holmec je bila neka višina v Atenah, zapadno od Akropole. Tam je bilo najvišje sodišče, obravnavali so se ondi državni posli in dajala javna naznanila. 2 Tako je pel pesnik Arat iz Cilicjje krog 1. 270. pr. Kr. Slično govori tudi stojski modrijan Kleant, krog 1. 260. pr. Kr. 118 Ker pa v Atenah ni videl pričakovanih sadov, potoval je Pavel v Korint. Tu je stanoval pri krščanskih zakonskih Akvili in Pri s čili, ki sta bila iz Rima sem prišla ter se bavila z istim rokodelstvom, kakor Pavel. Vsako soboto je govoril Judom v shod¬ nici. Ker so mu pa nasprotovali in ga preklinjali, rekel jim je naposled: «Vaša kri vam pridi na glavo, jaz sem nedolžen. Zdaj pa pojdem k poganom.* Potem je učil nevernike v Korintu in okolici poldrugo leto, in mnogo jih je verovalo ter se dalo krstiti. Slednjič se je vrnil Pavel preko Efeza, Cezareje in Je¬ ruzalema v Antijohijo. Ko je bival Pavel v Korintu, prinesel mu je Timotej iz Tesa- lonike (Soluna) žalostno vest, da so se pojavile mej solunskimi verniki zle zmote o drugem prihodu Kristusovem k vesoljni sodbi. Apostol napiše v Korintu zaporedoma dva lista Tesaloničanom (Solun- čanom), v katerih opisuje konec sveta, splošno vstajenje, Kristusov veličastni prihod k poslednji sodbi in znamenja, ki bodo napovedovala Izveličarjev drugi prihod. Zato se imenujeta ti pismi tudi eshato- loški pismi (ra so^ma, poslednje reči). § 126. Pavlovo tretje apostolsko potovanje (55—59). Prezimil je Pavel v Antijohiji. Spomladi 1. 55. pa je krenil na tretje apostolsko potovanje. Prepotovavši Galacijo in Fri- gijo je došel v Efe z, kjer je ostal dve leti in tri mesece. Ondi je našel dvanajst učencev, katere je vprašal: «Ali ste prejeli sve¬ tega Duha, ko ste postali verniki?« Odgovore mu: «Saj še slišali nismo, da je sveti Duh.» Pavel jih nadalje vpraša: Tedaj so vstali kralj in poglavar in Bernika in kateri so ž njimi sedeli, govoreč: «Ta človek ni nič smrti ali vezij vrednega storil.» Agripa II. pa dostavi Festu: »Izpustil bi se lahko, da se ni sklical na cesarja.« § 129. Pavel potuje v Rim. Pavla in njegovega spremljevavca Luko in druge jetnike so izročili na ladiji stotniku Juliju, ki je ravnal z apostolom kaj priljudno. Potoma je opozarjal Pavel na nevarnosti pretečih viharjev, svetujoč, naj bi prezimil v kakem pripravnem pristanišču ob otoku Kreti. Toda stotnik je bolj verjel krmarju in gospodarju ladije, zato so pluli dalje. A kmalu se vzdigne strašen vihar, ki jih je primoral, da so izmetali vse blago in ladijino orodje. Izginilo je že vsako upanje, da bi se oteli, le Pavel je ostal srčan. Opominjal je sopotnike tako-le: »Nobeno življenje od vas se ne bo izgubilo, razun ladije. Prikazal se mi je namreč to noč angel božji, čegar sem in mu služim, govoreč: ,Ne boj se, Pavel! pred cesarjem imaš stati; in glej, podaril ti je Bog vse, kateri se peljejo s teboj 1 . Zato bodite srčni, možje! Zakaj verujem Bogu, da se bode tako zgodilo, kakor mi je bilo rečeno . . . Vzemite jedi, kajti to je za 124 vaše zdravje: nikomur od vas ne odpade las z glave.» In ko je to rekel, vzel je kruh, ga prelomil, zahvalil Boga pred vsemi in začel jesti. Tedaj so vsi postali srčnejši in so tudi jedli. Bilo jih je na ladiji vseh skupaj 276. Drugo jutro zagledajo suho zemljo. Vozeč se proti bregu nalete na kraj, ki je imel po obeh straneh morje; tu udarijo z ladijo ob pečine, da se je razbila. Vojaki so hoteli jetnike pomoriti, da ne bi kdo odplaval in pobegnil. Stotnik pa, ki je hotel Pavla ohraniti, jim to prepove. Vsi so splavali na kopno. Oteti potniki so spoznali, da so na otoku Meliti (Malta). Domačini so jih prijazno vzprejeli. Naložili so grmado in jo za¬ žgali, da bi se premraženi pogreli. Ko je zgrabil Pavel kup boste in jo del na ogenj, švigne gad iz nje in se mu obesi za roko. Ko so domačini videli, da mu visi žival na roki, govorili so med seboj: »Gotovo je ta človek ubijavec, otet iz morja, katerega pra¬ vica maščevalka ne pusti živeti.» On pa otrese žival na ogenj, in nič hudega se mu ni zgodilo. Domačini so čakali, da oteče ali pade in umre. A ker se mu ni zgodilo nič hudega, rekli so, da je bog. Tod okrog so bile pristave otoškega poglavarja Publija, ki je pribežnike gostoljubno vzprejel. Njegovega mrzličnega očeta je Pavel ozdravil z molitvijo in s tem, da je roke nanj položil. Ozdravil je kesneje še mnogo drugih bolnikov. Na otoku je Pavel po zimi bival tri mesece, in vsi so ga imeli v časti. Na pomlad 1. 61. se je odpeljal Pavel s tovariši po morju in je prišel preko Sirakuz in Regija v Puteole. Tod je ostal sedem dnij, ker so ga kristijanje prosili. Ko so pa bratje v Rimu izvedeli, da se Pavel bliža, šli so mu naproti do Apijevega Trga in Treh Tab er n; od tam so ga spremili v Rim. § 130. Pavel prvič v ječi v Rimu (62—64). V Rimu je Pavel smel prebivati v najetem stanovanju, kjer je sam hotel, le da je imel pri sebi vojaka, ki ga je stražil in na katerega je bil z verigo priklenjen. Po treh dneh je sklical prvake judovske na pogovor, v katerem je izrekel, da je vkovan v verige le zaradi upanj a Izraelovega, t. j. zaradi Kristusa in nje¬ gove vere. Judje mu priznavajo, da niso slišali o njem nič slabega, ter ga prosijo, naj jim pove, kaj misli o novej ločini (kristijanov), kateri se povsod ugovarja. Določeni dan se je sešlo mnogo Judov 125 v Pavlovo stanovanje. Razlagal jim je od zore do mraka iz po¬ stave Mozesove in prorokov, da je Kristus obljubljeni Mesija. A Judje niso bili jedne misli mej seboj: nekateri so Pavlu verovali, drugi ne. Zato jim naposled reče: «Bodi vam znano, da se je poganom poslalo izveličanje božje: oni je bodo poslušali.» In ko je bil to povedal, odšli so Judje, prepiraje se zelo mej seboj. Celi dve leti je ostal Pavel v svojem najetem stanovanju in je vzprejemal vse, ki so k njemu dohajali, oznanjujoč kraljestvo božje in uče.č jako srčno to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, in nihče mu ni branil. Do sem pripovedujejo «dejanj a apostolov* življenje in delovanje svetega Pavla. Kar nam je sicer o njem še znanega, posnemamo iz njegovih listov. V dveletni ječi v Rimu je pisal Pavel petero listov: Filip- Ijanom, Kološanom, Efežanom, Filemonu in Hebrejcem (kristijanom v Palestini). * * * Na svojem drugem apostolskem potovanju je ustanovil Pavel krščansko občino v Filipih (v Macedoniji). Ko je bil apostol jetnik v Rimu, poslala mu je filipska občina po svojem predstojniku Epa- froditu denarno podporo. Za to plemenito radodarnost se Pavel lju¬ beznivo zahvaljuje v listu Filipljanom, hkrati pa opominja vernike k jedinosti in ljubezni in jih svari pred krivimi učeniki. * * * V Kološah (pokrajini Frigiji v Mali Aziji) Pavel ni oznanjal sam svetega evangelija, ampak njegov učenec E patra, tamošnji rojak. A tudi v to cerkveno občino so se vtihotapili krivoverci (gnostiški modroslovci), moteč vernike. Razvidevši pretečo nevarnost za kološko cerkveno občino, prosi Epafra pomoči in sveta pri ujetem Pavlu v Rimu. Apostol je na to napisal list Kološanom, v katerem nas¬ proti krivim učenikom dokazuje, da je v Kristusu bogastvo modrosti, in da je ta modrost največjega pomena za čednostno življenje. * * * Efežanomjeza svoj ega drugega apostolskega potovanj a oznanj al Pavel nad dve leti Jezusov evangelij. Da bi jih potrdil v veri, piše jim iz Rima list, v katerem obravnava najimenitnejše verske resnice ter spominja dobrot, ki smo jih prejeli po odrešenju Kristusovem in katere še sedaj prejemamo po sveti Cerkvi. * * * 126 Filemon, imeniten pa pobožen meščan v Kološah, je imel sužnika Onezima, ki mu je bil zaradi neke nezvestobe pobegnil. Prišel je v Rim, kjer ga sveti Pavel pokristijani in poboljša. Potem ga pošlje k Filemonu z listom, v katerem ga prosi, naj prijazno vzprejme skesanega sužnika. — List je kratek in preprost; uči nas, da moramo usmiljeno in dobrotljivo ravnati z grešniki, ako so se skesali in izpreobrnili. * * * List do Hebrejcev, t. j. do judovskih izpreobrnjencev je pisal Pavel kmalu potem, ko je bil v Rimu oproščen iz ječe. Judje so namreč kristijane pogosto hudo preganjali in zaničevali. Zato in pa zaradi zunanje službe božje, ki se je pri Judih še vedno slovesno praznovala, bilo se je bati, da ne bi odpadlo zopet mnogo judovskih kristijanov. Sveti Pavel kaže torej v tem listu, kako visoko stoji krščanstvo nad judovstvom. Daritve, prazniki, oltarji, veliki duhovnik in duhovniki stare zaveze so nehali, ker so bili le predpodobe velikega duhovnika Jezusa Kristusa, njegove daritve in njegove Cerkve. § 131. Zadnja leta Pavlovega delovanja. Njegova smrt (64—67). Ko je bil Pavel spomladi 1. 64. izpuščen iz ječe, potoval je najprej v Španijo ter ondi oznanjeval sveto vero. A še tisto leto se je vrnil. Mudil se je potem dalje časa na otoku Kreti (Kan- diji). Prepotovavši ves ot ok in zapustivši ondotnim vernikom svo¬ jega učenca Tita za škofa, krene proti Efezu. Tam postavi učenca Timoteja za škofa. Naposled prehodi še jedenkrat Ma- cedonij.o in Aha jo. V Korintu pa se je sešel s svetim Petrom, odkoder sta potovala skupno v Rim. Grozno preganjanje, ki je vzbruhnilo pod cesarjem Neronom (1. 66.), pospešilo je njijino poto¬ vanje, da bi tolažila rimske vernike v teh žalostnih časih. A kmalu so zvesta oznanjevalca božjih resnic zgrabili sovražniki. Vrgli so ju v mamertinsko ječo, odkoder sta bila odpeljana dne 29. junija 1. 67. v mučeniško smrt. Petra so križali, Pavlu pa, ker je bil rimski državljan, so odsekali glavo pri «Salvijskih vodah » (Aquae Salviae) ob cesti proti Ostiji. V zadnji dobi svojega življenja je pisal Pavel še troje listov, jednega Titu in dva Timoteju. * * * Tita je postavil Pavel za škofa na otoku Kreti. Da bi ga osrčil za imenitno službo ter mu utrdil veljavo mej Krečani, ki niso bili 127 na dobrem glasu, napiše mu list, obsegajoč nauke za Tita samega, pa tudi navodila za vernike. * * * Timotej je bil zvest spremljevavec Pavlov po apostolskih po¬ tovanjih. Ko je bil Pavel prvič v ječi v Rimu, stregel je apostolu in ga tolažil tudi Timotej. Kesneje je postal škof v Efezu. Da bi svojemu dragemu sotrudniku podal za težavno službo modrih naukov, napiše Pavel prvi list Timoteju. V njem je bogat vir prekoristnih navodil, opominov in tolažbe vsem, katerim je izročena služba škofovska. Drugi list Timoteju je pisal Pavel malo pred svojo smrtjo v Rimu. V njem napoveduje svojo mučeniško smrt, hkrati pa opo¬ minja Timoteja, naj čuječe in goreče vrši svojo škofovsko službo. * * * Trije zadnji listi Pavlovi se imenujejo pastirski listi (litterae pastorales), ker so namenjeni v prvi vrsti dušnim pastirjem krščanskih občin. B. Delovanje ostalih apostolov mej neverniki. § 132. Peter. Peter, apostolski prvak in poglavar svete Cerkve, je izven Palestine oznanjeval najprej sveti evangelij v Antijohiji v Siriji, kjer je sedem let vodil tamošnjo krščansko občino. Mej tem pa je obiskaval vernike tudi po drugodi. Za cesarja Klav¬ dija (1. 42.) je prišel v Rim, odkoder pa se je zopet vrnil v Jeruzalem k apostolskemu zboru (§ 124.). Potem je postavil v Antijohiji E vodij a za škofa, sam pa je pridigoval po Mali Aziji in po Grškem. V Korintu sta se sešla s Pavlom (prim. § 131.), odkoder sta oba pohitela v Rim, kjer je pod cesarjem Neronom razsajalo kruto preganjanje kristijanov. Neron,. grozoviti trinog, ki je svojo mater, soprogo in učitelja dal po nedolžnem umoriti, velel je, naj tudi mesto Rim na raznih krajih zažgo. Hotel si je s tem požarom živo predstavljati pogorišče nekdanje Troje, katero opisuje Homerjeva Ilijada. Namerjal je pa tudi ovekovečiti si ime s pozidanjem novega Rima. Toda izvedevši, da ljudstvo njega dolži kot povzročitelja strašnega požara, zvrne krivdo na kristi- 128 jane, jame jih vsled tega neusmiljeno preganjati in na razne načine strašno mučiti. Nekatere so zavili v živalske kože ter na¬ ščuvali nanje divje zverine, druge so križali, tretje povili s slamo, namazali s smolo in je zažgali, da so razsvitljevali temo po Neronovih vrtovih. Peter je v teh žalostnih časih tolažil vernike, utrjeval jih v veri, osrčeval k stanovitnosti v trpljenju za Kristusa. A bližal se je čas, ko je imel tudi on zapečatiti trdno vero v Jezusa z mučeniško smrtjo. S Pavlom vržen v mamertinsko ječo je bil po devetmesečnem zaporu obsojen v smrt na križu. Le jedno prošnjo je še imel blagi starček pred smrtjo, naj ga kri¬ žajo z glavo navzdol, kajti imel se je za nevrednega, da bi bil križan tako, kakor njegov Gospod. Na janikulskem griču je za- menil časno trpljenje z večnim veseljem dne 29. junija 1. 67. Po¬ kopali so ga na vatikanskem griču, tam kjer stoji danes največja cerkev, sezidana kot spomenik apostolskemu prvaku. Kakor Pavel, tako je tudi Peter podpiral ustno oznanjevanje svetega evangelija s pisano besedo. Zapustil nam je dva lista. Prvi list je namenil krščanskim občinam Male Azije. Boječ se, da bi utegnilo preganjanje Neronovo zaseči vse pokrajine rimskega cesarstva, opominja apostol v listu vernike, naj bodo stanovitni in krščansko potrpežljivi. V drugem listu, katerega je pisal malo pred svojo smrtjo, svari apostol vernike pred krivoverci, ki so jih zalezovali. § 133. Janez. Janez, ljubljenec Izveličarjev, je po naročilu Jezusovem najprej skrbel za Marijo, mater božjo. Po njenem vnebovzetju pa je šel v Efez, odkoder je ustanovil še šest drugih krščanskih občin. Pozneje, za cesarja Domicijana, so ga tirali v Rim in vrgli v kotel vrelega olja. Ker pa se mu ni nič žalega zgodilo, pre¬ gnali so ga na otok Patem. Iz pregnanstva izpuščen se vrne v Efez, kjer je deloval do svoje smrti. Jako ginljivo je, kar nam pripoveduje ustno izročilo o njegovih poslednjih dneh. Zaradi njegove visoke starosti so ga morali k službi božji le nositi. Vselej pa je vernike pozdravil z besedami: »Otročiči, ljubite se mej seboj !» Nekateri so se bili teh besedij že naveličali in so ga torej vprašali: »Učenik! zakaj nam vedno le to praviš?« On jim pa odgovori: »To je Gospodova zapoved, in da ste le to spolnili, je dosti.« Okrog 1. 100. po Kristusovem rojstvu je blaženo v Gospodu zaspal. 129 Na prošnjo prvih kristijanov je spisal sveti Janez evangelij, v katerem je nasproti tedanjim krivovercem dokazal, da je Jezus zares Sin božji. * * * Zapustil pa nam je tudi tri liste. Prvi list je bil nekaka spremnica njegovega evangelija. V njem govori apostol o včlovečenju Sina božjega, o njegovi božji naravi in o dolžnosti krščanske ljubezni. V drugem listu, ki ga je naslovil na neko krščansko gospo, svari pred krivoverci. Tretji list je naslovljen na nekega pobožnega kristijana, Gaja, katerega hvali zastran njegove radodarnosti, graja pa nekega Dijotrefa, da nekrščansko postopa z oznanjevavci svetega evangelija. * * * Na otoku Patmu se je bil apostol zamaknil, in kar je tačas videl, zapisal je v »skrivnem razodetju«. Skrivno razodetje je jedina preroška knjiga nove zaveze; v njej nam opisuje apostol v živahnih podobah veselje in trpljenje Cerkve Kristusove in naposled njeno zmago nad vsemi sovražniki. § 134. Ostali apostoli. Po Jezusovem naročilu so se ostali apostoli razkropili po vsem tedaj znanem svetu, oznanjujoč evangelij Kristusov. Gospod jih je podpiral in je potrjeval njih besedo s čudeži, tako da je že sveti Pavel mogel vprašati (Rim. 10, 18.): »Niso li slišali (na¬ rodi besede božje)? Seveda: Po vsej zemlji je izšel njih glas in na kraj sveta njih besede.* Vender pa se nam je o delovanju ostalih apostolov ohranilo le malo zanesljivih virov. 1. ) Andrej je pridigoval po Scitiji in Traciji, naposled v Ahaji, kjer je v Patrah umrl mučeniške smrti na poševnem križu. 2. ) Jakop Starejši je širil sveto vero tudi po Španskem (S. Jago di Compostella). Obglavljen je bil na povelje kralja He¬ roda Agripe I. v Jeruzalemu (prim. § 120.). 3. ) Filip je oznanjal sveti evangelij po Scitiji in Frigiji. V Hijerapoli so ga križali. 4. ) Jernej (Bartolomej) je prižigal luč svete vere Indom in Armencem; zato so ga živega iz kože deli in obglavili. 5. ) Tomaž je netil vero pri Pa rtih in Indih. Sovražniki so ga s sulico prebodli, ko je nekoč pred križem pobožno molil. 9 130 6. ) Matevž je vabil v Kristusovo Cerkev pogane po Etijopiji, a zato so ga umorili med sveto mašo. Pisal je prvi izmed štirih evangelijev, v katerem je dokazal svojim rojakom, da je Kristus zares obljubljeni Mesija stare zaveze. 7. ) Jakop Mlajši, bratranec Kristusov, je bil prvi škof jeruzalemski. Zaradi njegovega ostrega in pobožnega življenja so ga nazivali Pravičnega. Ker se je sveta vera po njem v Jeruzalemu bolj in bolj širila, sovražili so ga Judje in so ga že¬ leli s poti spraviti. Sovražni veliki duhovnik Anan ga je obsodil, da mora z vrha templja Kristusa preklinjati. Jakop tega ni storil, ampak je priznaval Kristusa kot Mesijo. Zato ga vržejo raz tempelj in naposled, ker je bil še nekoliko živ, pobijejo z betom. Jakop nam je zapustil jeden list. Bal se je namreč, da bode mnogo kristijanov zaradi preganjanja od vere odpadlo. Razun tega jih je mnogo napačno umevalo Pavlov nauk o «opravičenju». Mislili so, da samo vera brez dobrih del zadošča v izveličanje. Apostol pa kaže v svojem listu, da je treba živo vero v delih kazati, in uči, kako koristne so izkušnje in izkušnjave. 8. ) Juda Tadej, brat Jakopu Mlajšemu in bratranec Kri¬ stusov, je razširjal sveto vero najprej po Palestini, kesneje pa po Mezopotamiji in Perziji, kjer je umrl mučeniške smrti. Spisal je list ter ga poslal krščanskim občinam Male Azije; v njem svari pred krivimi učeniki. 9. ) Simon Kananejec (Gorečnik) je vršil apostolsko službo po Egiptu, kesneje po Perziji, kjer se je sešel s svetim Ta¬ dejem. Simona so prežagali, Tadeja pa s sekiro obglavili. 10. ) Matija je sejal seme besede božje po Judeji in Ga¬ lileji. A Judje so ga s kamenjem pobili in naposled še obglavili. § 135. Evangelisti. Štiri svete može, ki so po navdahnjenju svetega Duha spi¬ sali svete evangelije, imenujemo evangeliste. Dveh, Matevža in Janeza, smo že omenjali (prim. § 134. in § 133.); opisati nam je še Marka in Luko. Marka je oni Janez Marka, v čegar hiši so se zbirali k službi božji prvi kristijanje v Jeruzalemu (prim. § 120.). Bil je učenec Jezusov. Svetega Pavla je spremljal na njegovem prvem apostolskem potovanju do Pamfilije (§ 123.), kesneje Barnabo na Ciper (§ 125.); v Rimu je bival za prvega jetništva Pavlovega. 131 Peter ga je postavil za škofa v Aleksandriji, kjer so ga nekoč zgrabili pogani mej službo božjo in vlačili po mestu, dokler ni umrl. — Evangelij je spisal po navodilu svetega Petra. Luka, poprej zdravnik v Antijohiji, se je po svojem izpre- obrnjenju pridružil svetemu Pavlu kot učenec. Pri apostolu Janezu je občeval z materjo Izveličarjevo, zato omenja v evangeliju največ podatkov iz Jezusove mladosti. Spremljeval je Pavla od drugega apostolskega potovanja nadalje z malimi izjemami do njegove smrti. «Evangelij» in «dejanja apostolov* je posvetil nekemu pri¬ jatelju Teofilu v Italiji. Po smrti svetega Pavla je oznanjal besedo božjo še po raznih krajih, dokler ne doleti 84letnega starčka mučeniška smrt. V Patrah v Ahaji so ga na oljiko obesili. Dostavek. § 136. Razdejanje templja in mesta jeruzalemskega. Že Danijel je prorokoval o razdejanju Jeruzalema. Jezus je to prerokovanje obnovil in dostavil znamenja, ki se bodo vršila pred tem dogodkom (prim. § 80.). In vse se je do pičice izpolnilo. Rimsko ljudstvo je bilo ono orodje v roki neskončno pravičnega Boga, po katerem je hotel izvršiti svojo napoved. O razdejanju jeruzalemskega mesta nam pričuje judovski zgodopisec Jožef Flavij (roj. 1. 37. po Kr.), kateri je s svojimi očmi videl gnusobo razdejanja na svetem kraju in natanko popisal v posebni knjigi: tov ^lovdatKov no/Mirn* (De bello Judaico). Z veliko nejevoljo so prenašali Judje rimsko oblast; vrh tega pa so jim cesarski oblastniki nakladali težak jarem in jih krivično stiskali. Zato se uprd 1. 66. Gesiju Floru. Iz početka jim je šlo po sreči; rimskega vojvodo Cesti ja Gala, ki jih je prijel z močno vojsko, so celo potolkli in odgnali od Jeruzalema. Toda Rimljani niso odjenjali. Cesar Neron pošlje 1. 68. v Palestino vojskovodjo Vespazijana še z večjo vojno silo. A Vespazijan je le polagoma prodiral, ko je čul, da so Judje sami razdeljeni v dve stranki (zmernih in gorečih), ki sta druga drugo smrtno sovražili. Menil je, da se bodo tako Judje sami ujedli in njemu prihranili krvavo vojno. V tem pa umrje cesar Neron; Vespazijan je postal njegov naslednik. Poveljništvo judovske vojne prepusti svojemu sinu Titu. Ta pa je jel hitreje prodirati; mesto Jeruzalem, kjer 132 se je bilo zaradi velikonočnega praznika nagnetlo vse polno Judov, obda z nasipom tako, da ni mogel nihče ne v mesto, ne iz mesta. Zategadelj nastane mej prebivavci strašna lakota in kuga, ki jih je mnogo pomorila. Mnogo jih hoče pobegniti, toda Tit jih križa, ostalim v svarilo, ali pa jih nazaj pošlje z odsekanimi rokami. A niti to Judov ni izmodrilo. Stranke, katerih je bilo v mestu vedno več, so napadale in morile druga drugo. Naposled si Tit po hudem naporu (4. avg. 1. 70.) vender le osvoji grad Antonijo. Tempelj je bil zaukazal varovati; ali srdit vojščak ga zapali in vkljubu Titovemu povelju ga nihče noče gasiti: izpremenil se je v pepel in razvaline. Slednjič so premagali še Sijonski grad. V treh mesecih, odkar se je oblegalo mesto, pomrlo je nad milijon Judov; 97.000 so jih prodali v sužnost in deloma kazali pri zmago¬ slavju Titovem v Rimu, potem pa pometali zverinam v amfiteatru. Kar jih je pa še ostalo, razkropili so se večinoma po svetu in so še dandanes žive priče božje pravice in resnice božjega razodetja. Tak je bil konec judovskega kraljestva. Za cesarja Hadrijana so se Judje (1.132.— 135.) zopet uprli. Naglo so si pozidali mestno zidovje, da bi se za njim lažje branili. Toda rimske legije so jih kmalu ukrotile in jim porušile zidovje. Z drvesom so orali zemljo, kjer je stalo mestno zidovje, in v razore sejali sol v znak večnega opustošenja. Blizu nekdanjega mesta se je dvignil utrjen tabor, kateremu so rekali: Aelia Capitolina. Na svetih mestih pa so postavili poganske malike. Cesar Julijan Odpadnik je hotel uničiti prerokovanje Kri¬ stusovo in Danijelovo. Zaukazal je torej, naj se judovski tempelj ob velikanskih troskih zopet sezida. Ali njegov prijatelj in zgodo- pisec Amijan Marcelin pripoveduje, da je silovit potres razgnal temeljno zidovje, strašen vihar pa je raznesel apno, pesek in drugo zidarsko pripravo. Goreče krogle so iz tal švigale in požgale delavce in njih orodje. Tako se je izpolnila do besede prorokba Jezusova, «da kamen ne ostane na kamenu». § 137. Sklep. S smrtjo apostolov neha razodetje božje in njegova zgodo¬ vina. Uči nas, kako se je Bog razodeval človeškemu rodu od začetka sveta po očakih in prorokih, po Kristusu in apostolih. Kar so apostoli pričeli, oznanjujoč in razširjajoč po vsem svetu veselo oznanilo odrešenja Kristusovega, to nadaljuje in bode 133 nadaljevala po volji svojega ustanovitelja sveta Cerkev do konca sveta. Kristus je vršil, ko se je včlovečil, trojno službo: pre¬ roško, duhovsko in pastirsko. Prav to službo je izročil tudi svojim apostolom in njih naslednikom. Apostoli so si torej pred smrtjo izvolili vrednih naslednikov, katerim so s pokladanjem rok in z molitvijo podelili prav tisto oblast, katero so prejeli sami od Jezusa. Naslednike apostolov imenujemo škofe. In škofje apo¬ stolsko službo vedno nadaljujejo in jo širijo s pomočjo sebi pod¬ ložnih mašnikov in vernikov po vsem svetu. Vse skupaj pa varuje krivoverstva in razkola naslednik svetega Petra, sveti oče ali papež v Rimu, ohranjajoč vso Cerkev v stanovitni j edinosti. Tako torej Kristus v jedni, sveti, katoliški in apostolski Cerkvi vedno živi in vrši trojno svojo službo: proroško, ker se resnice božjega razodetja, ki so v Cerkvi nezmotljivo ohranjene, po vsem svetu oznanjujejo; duhovsko, ker v svoji Cerkvi vernike po nekrvavi daritvi in po svetih zakramentih neprestano posvečuje; in pastirsko, ker po svoji Cerkvi vodi in vlada vse krščanske občine, dajoč jim zapovedi in postave in vodeč jih tako do poslednjega namena — izveličanja. Blagor njemu, ki veruje, kar uči Kristus po svoji Cerkvi, ki se ude¬ ležuje milostij njegovega odrešenja in se da voditi zapovedim njegove Cerkve! Imel bo življenje milosti božje in prejel bo iz- veličanje od Gospoda. Christus vincit, Christus regnat, Christus imperat. APOSTOLSKA POTOVANJA SV. PAVLA. PALESTINA OB ČASU KRISTUSOVEM. risal J-D os tal