POEZIJA
Tomaž Šalamun
Tromba
Riba pav
S sokom v mišicah.
Nisem slab, vajen sem in miren.
Oči raztapljam.
Slišim, kako jadro zaplapola.
Sonce poljubi belo platno
tridesetkrat in se
uleži kot žareči kij.
Kaj me brigajo refoli!
Z leve in desne - morje!
Štirinožec najprej uporablja vse
štiri noge, teče po zemlji.
Grm praska, kako potepta, zdaj to, zdaj
ono, ampak kaj stopi v svilo,
režo lima, še na zemlji?
Je še v triumfu in soku, ko vzleti?
V nebesih te nihče ne čehlja. Ne moreš spodviti kopita, ni granitne kocke za tvojo glavo. Udi, prepereli, imajo smisel. Zrak je sivo-broneno ijav, nekdo zažiga lanene prte, drobnica je pijana in omamljena.
Zajameš pljuča,
rolajo se in odkrivajo
svežo češnjevo pito, ki jo nekdo
odvija, preden je bila dana v
pekač. Rastline rasejo na
not in na ven,
koža je ulita kot luna.
Se spomniš modrih hlačk in rekorda na sto metrov prosto? Tega, kako si se zleknil nad špago. In svojih spočitih utripov, malo kot riba, ki trza, in malo, kot bi se pahljala.
Duh
**
Duh, rabim te za predalčke. Kdor ne leti, naj čepi in skače. S kipi sem hitel v osrčje pliša. Zaviti bodo, sveži. Več jih imam, ker se drobim. Buzdovan teše mesto. Na podplatih je sivo, rjavo, diši po koži in srcu.
Zvonovi potujejo iz svojih lin s padali. **
Uči se od forme bučk.
Voskanje svet obnovi.
**
V požirku oblastnega ni krmarjenja. Na screenu puh in koža. Tudi če je dan siv - bičkar -rudarji pripovedujejo pravljice. Zbolel je kralj.
Črne niti iz vseh oblek navijam na špuro. **
Razkrit pajčolan zadene okus. Zaziba svet v harmonijo. Glava solate, granata, kri mi lije.
Tromba
Otrok si, ki je preveč jokal in se preveč utrudil. Vse si poskušal. Driblal srca. Rasel tako, kot je rasla svetloba in glava.
Boril si se kot lev. Ne pusti se razžareti. Potem šklepetajo zobje. Tonus pade, luč ugasne, buija zavija in do jutra je še daleč.
Tu so odkrili deblo, staro dva tisoč let. Izvotljeno deblo. Takrat so ga izsekali. Potem ga je srečna okoliščina tako potopila,
da je zrak tako čudno krožil, da se ga ni dotaknil. Kam je skočil iz debla v mrzlo vodo pred dva tisoč leti goli mož? Ne
povejo, ali je veslal ali se odrival. Močvirje je plitvo. Je bilo z ločjem zaraščeno tudi takrat? Dogaja se, da se
vrtinec sesede in se razlije na krožnik. Tekočina boli bolj, kot če je v trombi. Težko si predstavljam mornarje, ki se
odrivajo, tu se ni od ničesar odriniti. Kamni so umetni. Pomoli so narejeni. S hrbtom vlačiš na kup svojo slavo, da boš
na koncu počil. Če ne počil, strohnel. Če ne strohnel, nehal dihati. Če ne nehal dihati, dihal naprej za devetimi gorami.
Mi te ne bomo slišali. Nihče te ne bo videl. Z nikomer ne boš okušal jogurta. Kako je, če se moraš boriti za življenje
s posebnimi copatkami iz ovčke v ogromni prazni hiši in od povsod zunaj vdira mraz? Če čopič ne prime? Če ni od nikoder sadja?
Vse sem porabil. Nezaposleni Afričani prosijo za par frankov, vsi si dajejo roke, tudi oni in občutek je, da bo nekdo nekaj
prebil. Da bo izskočil iz kože, ker ga preveč boli. Danes se je polegla dlan. Preveč sem se zapičil v Christiana in si ga
vzel kot nekoga, ki ga bom oplodil. To je bil grozoten napuh. Christian je švoh, je truden, je popolnoma prepojen z
žalostjo in kulturo in mu parniki, ki plujejo pod oknom, morda več ne pomagajo. Kaj ti veš? Kako lahko rečeš, da boš ti zdaj z njim nekaj počel. Kako si lahko domišljaš, da boš srečen, če ga boš odtiskoval in spreminjal? Če ga boš kot
kak silovit veter metal na glavo, ga potiskal v hrib in mu razlagal, kaj so Langhe. Langhe so samo zanj. Iz Langh je
prišla njegova mama. Graziellini starši so iz Kalabrije in Furlanije. Ne eden ne drugi ne znata zares italijansko. Zalival
si ju kot sodček mleka, plesal z njima, jima vrtel in prižigal žarnice. Kaj pa, če je to ritual? Če sem prihajajo sami nesrečniki?
Ki jih potem polomasti soseda, ki ima oči norih groopies? In še marširaš na konec sveta. Da bi videl kaj? Da bi srečal koga?
Da bi meditiral o ladjicah iz desetega nadstropja in gledal prsi originalnih bretonskih galebov, ki so veliki natančno tako kot tisti v
Kopru. Ni čuda, da se vžgeš kot bencin, tolčeš po požaru slik in potem obležiš. Misliš, da se boš zbudil v raju, pa se zbudiš na smrt izčrpan.