Sped. in abb. postale Gr. 111/70 - Periódico mensile / Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70, november - novembre 1983 pismaposmopismaposmapi Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva. MLADIKA IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXVII - ŠTEV. 9 KAZALO Zorko Harej: Dvajset let dela za zborovsko pesem 121 Magda Jevnikar: Sploh . 122 Milan: Bog, ki živi med nami ......................123 Anton Kufolo: In večno šumi Nadiža (23] .... 124 Mogoče ne veste, da... . 125 Intervju z A. Solženicinom 127 Pod črto.....................127 Dolores Terseglav: Šepet jeseni.....................129 lnter: Hrvaški pesnik Ante Jakšič.....................130 Antena ......................132 Pavle Merku: Lakotišče . 135 Dolores Terseglav: Hai-ku 135 Zora Tavčar: Kramljanje o našem gledališču . . . 136 Magda Jevnikar: Milko Bambič v Peterlinovi dvorani....................137 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Ljubka Šorli) .... 138 Staro in novo................140 Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku Priloga: RAST 12-83; pripravlja uredniški odbor mladih (str. 45-48) Zunanja oprema: Evald Crevatin Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189 Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 Član USPl (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 400 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti). tisk »graphart«, trst, rossetti 14 SLOVENSKE KNJIGE V LJUBLJANSKIH KNJIGARNAH Nedavni knjižni sejem v Ljubljani mi je dal priložnost, da si poleg novosti ogledam tudi nekatere ljubljanske knjigarne in da ponovno spoznam pojav, ki me je že v preteklosti neprijetno presenetil. Že dostikrat je bilo slišati kritike na račun trgovcev, ki brez sramu razobešajo reklamo v srbohrvaščini ali pa prodajajo izdelke, opremljene z neslovenskimi navodili za uporabo itd. V ljubljanskih knjigarnah — tako v izložbah, kot dostikrat tudi na policah — pa so slovenske knjige preprosto pomešane s srbohrvaškimi. Kriterij reda na knjižni polici se je nekoč uveljavljal z ločevanjem v jezikovne skupine in stroke. Tak nered pa po mojem ne prispeva k boljši izbiri tiskanega blaga, saj povečini pride človek k knjižni polici z nekimi več ali manj jasnimi nameni. Nikjer po svetu tudi nisem videl v knjigarnah španskih knjig pomešanih z italijanskimi ali francoskimi ali angleškimi ali nemškimi... knjigarne pač niso privatne knjižnice. Dostikrat izrazita podobnost med slovenskimi in hrvaškimi knjižnimi naslovi s same platnice ne omogoča razbrati za kakšen jezik pravzaprav gre. Izbira tudi ni lahka, ker je v nekaterih knjigarnah opaziti pravo poplavo hrvaških knjig, ki pri nekaterih strokah (marsikje po nepotrebnem) spravljajo slovensko knjigo v povsem podrejen položaj. To je, v bistvu dvojezičnost na škodo slovenščine. Kdor bo bral te vrstice bo morda dejal, da je tako gledanje šovinistično in nekulturno in da ni vredno govorjenja. Meni pa se vse zdi, da gre tudi v tem primeru za neopazen, morda tudi zares nehoten način gradnje enotnega jezikovnega prostora. Neumno se mi zdi, da ni na to nihče več pozoren, češ da je slovenščina že tako dosti bolj ogrožena; vsi so se tudi sprijaznili z dejstvom, da Slovenci pač vsi obvladajo srbohrvaščino že do take mere, da jim ni potrebno več izbirati knjig po jeziku. Po drugi strani pa niti nisem pre- pričan, da bi Slovenci res tako dobro poznali hrvaščino, saj končno v Sloveniji pač občujejo in delajo pretežno v slovenščini. Ali pa morda ni tako? L. D. UPADANJE TRŽAŠKEGA PREBIVALSTVA Sredi novembra je z objavo statističnih podatkov in večletnih napovedi spet butnilo v tržaški javnosti vprašanje grozljivega upadanja tržaškega prebivalstva: čez 40 let utegne biti v Trstu nič več kot 100.000 prebivalcev. To se bo nujno zgodilo, saj je upadanje rojstev neustavljivo, priseljencev pa sl nihče ne želi, če pa bodo prišli, bodo nujno spremenili identiteto mesta; toliko opevana »triestinita« pa bo šla vsekakor rakom žvižgat. Trst se joče, obupuje, se pritožuje (proti komu le?), iz zagate pa nihče ne vidi izhoda. To je pač posledica izgubljenega zaledja, bo dejal kdo, ki bi parafraziral goričkega nadškofa. Toda v enaki meri kot za Gorico velja tudi za Trst, da je morda zaledje tisto, ki je izgubilo svoje naravno središče. Trst ni skoro nikoli v svoji zgodovini bii sposoben samostojnega razvoja: vedno je bil vezan na Kras, Istro, Notranjsko, Vipavsko in Furlanijo. Ko za to zaledje ni bil več dosegljiv ali pa interesanten, je sledil nujni zaton. z. U. PISMO UREDNIŠTVA V uredniški predal Mladike se je v mesecu dni steklo toliko epigramov, da bi lahko izdali posebno številko. Vsem se za sodelovanje in zavzetost iskreno zahvaljujemo. Seveda ne- moremo vseh epigramov objaviti in prosimo za razumevanje. Od vseh smo izbrali le dva in ju »posodili« Čuku na Obelisku. Uredništvo SLIKA NA PLATNICI: Udeleženci Trin-kovega simpozija v Rimu so si zadnji dan ogledali nekaj pomembnih spomenikov v okolici Rima. Med obiskom znamenitega samostana v Montecassi-nu so se ustavili tudi na pokopališču poljskih vojakov, ki so padli med drugo svetovno vojno. REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno. o 117986 Dvajset let dela za slovensko zborovsko pesem (Ob 20-letnici ZCPZ) Marca letos je poteklo dvajset let, odkar je nastala in deluje Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem. Ustanovljena je hila na željo mnogih, da tudi cerkveno petje dohi organizacijo, ki hi usklajala delo posameznih zborov, jim bila v oporo in skrbela za umetniško rast cerkvenega in tudi posvetnega petja kot dveh tokov istega lepotnega vira. Tako je bilo tudi v preteklosti. Kolikor namreč sega naš pisan spomin nazaj, so zbori na Primorskem gojili eno in drugo petje. Tudi ni velikih razlik med njima, razen v besedilih. Kako se je šele to dvojno petje zlilo v enoten napor, kako ohraniti slovenstvo v Italiji, v nesrečni dobi fašizma! Samo v tem povojnem času je prišlo do ločitve med zbori s svetim in nabožnim programom in onimi, ki gojijo posvetno pesem. Ne bi mogel reči, da nam je to v korist. Seveda je Zveza v vseh teh letih zasledovala kot svoj primaren namen pevsko in zborovsko umetnost ter pevsko tehniko kot pogoj, da je izvajanje skladb lepo. Zato je Zveza v vseh teh letih prirejala skupne nastope z različnimi dirigenti in zato z različnimi interpretacijskimi pristopi ter zborovske revije, kjer vodje in pevci primerjajo med seboj večjo ali manjšo dovršenost izvedenih del. Za take nastope se morajo bolje pripraviti, ker bodo nastopili v drugem ambientu, pred drugačnim občinstvom in večkrat pred glasbenimi strokovnjaki. Zato Zveza tudi prireja spopolnjevalne tečaje za vodje mladinskih in odraslih zborov in tudi za pevce. Njim je hila namenjena cela vrsta poletnih seminarjev v različnih krajih in z različnimi predavatelji. Pa še dva vidika je treba osvetliti v Zvezini programski usmerjenosti: iskanje skladb tudi starejših datumov, ki imajo umetniško in kulturno vrednost in še niso bile izvedene pred širšim občinstvom, in študij glasbene preteklosti. Od tod skoraj vselejšnje predsednikovo priporočilo v okrožnicah za zborovske revije, naj zbori pripravijo za svoj nastop na revijah po tri, po slogu in časovnem nastanku različne pesmi, od katerih naj ho ena, če je mogoče, nova ali vsaj neznana skladba tudi starejšega datuma tukajšnjih slovenskih avtorjev. In še pogled v drugo prizadevanje. Aprila 1970 so se v Slomškovem domu v Bazovici zbrali zastopniki glasbenikov, pesnikov in duhovnikov iz Slovenije, Koroške, Goriške in Tržaške. Premišljevali in razpravljali so, skupno in po skupinah, kakšna naj bodo nova besedila in nove skladbe, da bodo odražale občutje in miselnost sedanjega človeka, sedanji svet in naše razmere, in bodo v skladu z zadevnimi smernicami drugega vatikanskega koncila. Sprejetih je bilo nekaj sklepov, o katerih je Zveza obvestila nekatere pesnike in jih zaprosila za primerne tekste. Izkazalo se je, da je veliko laže dobiti dobra besedila za posvetne skladbe kakor za cerkvene. Neposredni sad seminarja v Bazovici sta Vrabčeva maša na besedilo Zore Saksida in maša S. Maliča na tekst S. Janežiča. Posledica teh prizadevanj je publicistična dejavnost, ki se začenja na začetku 1969. leta, ko Zveza izda zbirko novih in ali na novo prirejenih božičnih pesmi »Sveta noč«, čemur so sledile zbirke in antologije. Zamisli je bilo dosti, pobud precej. Delali smo z veseljem in ljubeznijo; a kaj smo trajnega dosegli, bo povedala bodočnost. ZORKO HAREJ MAGDA JEVNIKAR SPLOH Z vajeno kretnjo je zaustavil brnenje budilke in se lepo pretegnil. Ozrl se je proti oknu, zavzdihnil, takoj nato pa se sam sebi nasmehnil. Vedno vzdihujem, pa je tako lep dan! In — sobota. Zakaj sem si nastavil uro? Ah, ja, včeraj sem si določil načrt... V trenutku se je domislil včerajšnjega pogovora z njo in nekaj prijetnega se mu je razlilo po celem telesu. Kot mačka se je zvil v klobčič in skoraj bi zapel od veselja. Končno se je z odločnim gibom usedel na posteljo. Pazljivo si je začel ogledovati sobo. Najprej bom pospravil knjige, pripravil mizo, nato pa ... Že je bil v kuhinji. Medtem ko je pil kavo, je preletel naslove v časopisu. Kako dobro se mi godi: kava, časopis, vse pripravljeno ... te matere, res so nenadomestljive ... Bogve, zakaj je v svetu vse tako zapleteno! Morda zato, ker ljudje ne začenjajo dneva dobre volje ... Pa je tako enostavno: naspiš se, za oknom je sonce, popiješ kavo ... Vrnil se je v sobo in se lotil pospravljanja. Stanovanje je bilo tiho. Z veliko vnemo je pripravljal sobo za študij. Potreboval je obrednost posebne vrste, da se je zbral. Miza je morala biti popolnoma prazna, na njej niti zrnca prahu; na desno je postavil pepelnik, zavojček cigaret in vžigalnik, na levo svinčnik in ravnilo. Na sredo je končno položil knjigo. Slovesno je primaknil stol k mizi, sedel, se dvakrat zagugal, kot bi iskal ravnotežje, v resnici pa premeril, ali je na mizi vse skladno razpostavljeno. Odprl je knjigo na zaznamovani strani in se zatopil v branje. Od časa do časa je kaj podčrtal, obkrožil ali na rob pripisal. »Čudovito!« je zaslišal svoj glas in še sam ni vedel, zakaj se mu je utrgala ta beseda. Morda zaradi tišine, ki je vdirala vanj, morda zaradi umirjenosti, ki jo je čutil v sebi. Res, že dolgo mu ni bilo tako prijetno ob knjigi: bral je, podčrtaval, kot bi se igral. Se pet minut, potem si privoščim premor. Predelal sem devet strani! Zazvonil je telefon. Najprej se je potuhnil in trdovratno strmel v knjigo. Telefon ni odnehal. Zvonil je vsiljivo. Nehote je vstal in odšel na hodnik s knjigo v roki. Potrudil se je, da je odgovoril prijazno, še vedno pa je bral. Glas na drugi strani mu ni imel povedati nič posebnega (to je vedel, še preden je dvignil slušalko). Hu- [\| ve no la diča, da nima nič boljšega ob tej uri! Dan se je začel tako dobro ... Zdaj bi bil že na enajsti strani. Pa je vedno tako, vedno me kdo razdraži... Potem pa so neuspehi moja krivda! »Dovolj!« se mu je nehote utrgalo. V trenutku se je zmedel. Pomislil je, kot že tolikokrat, da pretirava. Čas je vendar relativen, za prijatelja gre, ne, za prijateljstvo. Toda vseeno, imam program: do kosila petdeset strani, premor, ob treh pa spet h knjigam — do sedmih. Kaj je že rekla? Da me pusti študirati do sedmih, potem pa naj se ne pritožujem, da sem v zaostanku s programom. Kje neki! Danes sem poln energije, ko bi ne bilo tega tipa... Pogovor s prijateljem mu je bil res zoprn. Prav nič ga ni potreboval. »Ne, nocoj ne, ne morem, ih, kaj, dobim se z nekom ... v kino? Ne, nobenega filma ni, sploh pa, res mi je nemogoče ...« Končno se ga je odkrižal. Za trenutek je obsedel pri telefonu, ker ga je prešinila drzna misel. Pri vratih je pozvonilo. Poštar ga je rešil iz zadrege. Končno se je vrnil v sobo in skušal študirati. Toda zdaj ni šlo več gladko: v misli se mu je vsiljevala ona. Tako si je zaželel večera, da je nehote pogledal na uro: deset! To ga je streznilo. Ura je že deset, on pa čepi na deveti strani! Obšla ga je nejevolja. Začel se je samogovor prepričevanja in spodbujanja. Ob misli na večer, ki ga je čakal, končno, po tolikih odložitvah, je zbral dovolj volje in spet je bil ves pri knjigi. Tako zatopljenega v branje ga je našla tudi mati, da se je začudeno vstopila sredi sobe. Kosilo — on pa je na strani devetinštirideset, — kakšna sinhronija! Sijal je od navdušenja in jed mu je teknila. Zdaj pa deset minut na sonce! Najlepši čas dneva... ne, najlepši bo zvečer. Pa je vseeno lepo tudi zdaj. Skoraj, ko bi moral izbirati, bi se odločil za sonce ... Vedno koga iščemo, ko pa ga končno srečamo, bi hoteli nazaj. Sami! In oni tip gremosem - gremotja ... Enostavno: on ne more biti sam. Ne pozna tega blaženega občutja, ko človek tako sedi, zatisne oči in se zazre vase ... Seveda bom šel zvečer ven. To je vendar nekaj drugega, po celem dnevu študija ... Sedel je in premišljeval, ničesar si ne želim! Drugi? Kaj drugi! Vedno kaj iščejo, vedno so razdraženi in nepotešeni. V resnici je življenje ŽIVA BESEDA Bog, ki živi med nami — Kaj naj jim odgovorim, ko me vprašajo: Kako mu je ime? — Emanuel, kar pomeni: Bog z nami. Gospod, ti si s svojim prihodom spremenil bolečino ljudstva v veselje. Vsakemu od nas si ponudil svoje ime. Prišel si, da postaneš naša luč. Njega praznujemo in slavimo, Jezusa iz Nazareta. Pred skoraj dva tisoč leti je izvoljeno ljudstvo hrepeneče zrlo v splet svetovnega dogajanja. Vse kaže, da je prihod Mesije blizu: — Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo... Eden med njimi, Janez Krstnik, je dobro vedel, da pripravlja pot njemu, ki prinaša besedo odrešenja: — Ta, ki pride za menoj, je močnejši od mene... on vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Resno in odločno je klical ljudi k spreobrnenju. Samo tako bodo spoznali in sprejeli prihajajočega Odrešenika. Cerkev živi te dni v pričakovanju božjega rojstva. Advent je čas, ko božja bližina vznemirja vse, ki iščejo. Vabi nas, da odkrivamo božjo ljubezen v svojem vsakdanjem življenju; da ji pripravimo prostor v svojih srcih. Bog je, ki mora delovati v nas, da bo postalo vse naše življenje pričevanje. Apostol Pavel nas neizprosno postavlja pred to dejstvo: — Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Praznovati advent pomeni: biti deležen hrepene- nja po božjem prihodu; po spreobrnitvi, ki nas zopet vrača njemu. Vemo, da ni lahko biti kristjan. Človek, ki razume in sprejema Gospodov prihod. Potrebno je veliko truda, da sledimo zgledu in besedi, ki ju prinaša. Kljub vsemu se splača odpreti svoje življenje novi luči. Ta nas iztrže temi notranje neurejenosti, ki je vzrok ne-mira v človeku in svetu: — Kajti od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet. Neodločnost ni na mestu: Bog namreč pričakuje od nas jasne besede. Da ali ne. Odločitev, ki pa mora vedno računati na našo nebogljenost; na našo grešnost. Danes, ko živimo v krutem nimam-časa in koristi, se nam zdi Jezusova zahteva pretirana. S težavo jo razumemo in sprejemamo. Največkrat stojimo ob strani. Na varnem, da morda ne izgubimo kaj svojega, če se preveč približamo. In vendar je edina pot, da postanemo deležni božjega prijateljstva, on sam. Bog nam mora postati vse: jaz-v-njem in on-v-meni. Beseda, ki je človek postala, mora voditi naša dejanja, postati naše življenje. Samo tako je mogoče, da odkrijemo njega, sebe in bližnje. Brate in sestre, ki žive v nas. Način življenja, ki pričakuje od nas, da se odpovemo samemu sebi: — Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove... Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zavoljo mene izgubi, ga bo našel. Tako ne bo šlo pričakovanje mimo nas. Rodilo bo dober sad, ker bo našlo pripravljena srca... MILAN SPLOH preprosto: lepo se naspiš, študiraš, imaš svoje načrte, zvečer pa, za spremembo, greš kam in ... V mislih je bil že pri knjigi, študiral je in strani kar požiral, na koncu vsega izpit kot svetla točka ... Iz sanjarjenja ga je prebudil telefon. Mati je zaklicala, da je zanj. V trenutku jo je prepoznal. Razigrano ji je odzdravil. Ni dobro slišal ali je ni prav razumel? Kaj, da z večerom ne bo nič? Da se je premislila in — sploh! Sploh? Kaj naj to pomeni? Ne samo za nocoj? Tudi za jutri? Za vedno? Nemogoče! Že štiriindvajset ur mislim nanjo, že ves dan živim od nje, ne more, ne, ona ne more reči — sploh. Naj jo prepričuje, naj jo prosi? Kako naj kljubiLje temu SPLOH? Vrnil se je v sobo, sovražno pogledal proti mizi in tragično zamahnil. Brezvoljno je sedel in se zastrmel v knjigo. Z očmi je begal od vrstice do vrstice, besed ni mogel razločevati. Nič mu ni bilo več jasno —: ne to, kar je prebral, ne — čemu, še manj, kar mu je ona rekla. Sploh. Sploh. Sploh. Anton Kufolo In večno šumi Nadiža Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika 23 22. januarja 1946 STRAH PRED »NOSTRO TRICOLORE« Strah pred Nostro tricolore se je prijel triko-loristov. Zaporedoma se izgovarjajo, vsi oni, ki so osumničeni, da nimajo stikov s »Tricolore«. »Nostro tricolore« je odprl oči marsikateremu, in kulturni ljudje odkrito pripisujejo »Tricoloru« odgovornost za strašne razmere Slovenske Benečije. »Nostro tricolore« je tudi vzbudil pozornost pri »Comitato nazionale di liberazione manda-mentale di Cividale«, ki je sklical izredno sejo v Čedadu. Na tej seji je Comitato di liberazione obsodil »Tricolore« z le-to resolucijo: »Ugotavljamo, da »II Tricolore« že dolgo nespodobno in žaljivo napada institucije sosednega naroda, ki je naš mejaš, in pa državnega poglavarja omenjenega naroda, s katerim Italija namerava in želi vzpostaviti prijateljske odnose; ugotavljamo, da bi »Tricolore« lahko povzročil represalije v Nadiških dolinah, zato opozarjamo politične kroge v pokrajini na to stanje z namenom, da bi podvzeli primerne ukrepe, da se takoj preneha politično nevarno zadržanje omenjenega podtalnega lista«. (1) Podpisale so to resolucijo vse petere stranke. Seveda bodo »autorité politiche« ostale gluhe tudi na ta poziv. Tricolore sedaj ni več v rotokalku, ampak se tiska v Vidnu. Altro che autorité provinciali! 26. marca 1946 SLOVENSKE ZASTAVE Pričakujemo v Benečiji mednarodno komisijo za mejo med Jugoslavijo in Italijo. Trikoloristi delajo veliko propagando proti Jugoslaviji in tukajšnjim zavednim Slovencem, ki pa tudi ne spijo. Ko smo danes vstali, smo zagledali po vsej dolini razobešene velikanske slovenske trobojnice. Napisi trikoloristov v Podbonescu in Špe-tru so bili vsi prečrtani in namalani z velikanskimi »fascio littorio«. Danes so vsi fašisti razkačeni, trgajo zastave in lovijo Slovence, ki se morajo skrivati. Z zidov perejo »fascio littorio«. (1) V rokopisu je tekst v italijanščini. Trikoloristi se vedno zbirajo: kdove, kaj pripravljajo za prihod komisije. Zavedne Slovence streljajo in jim žugajo, da bodo obračunali z njimi, ako se bodo pokazali, ko bo prišla komisija. Vsi živijo v trahu! 31. marca 1946 MEDNARODNA KOMISIJA ZA MEJE Mednarodna komisija za meje je včeraj prišla v Čedad. V Špetru je bilo takoj vse alarmirano. Trikoloristi na straži. Ko je trikolorist na motorju iz Čedada prinesel novico, da gre komisija v Špeter, so takoj dali znamenje z velikim zvonom, in vse je teklo na ulico, da sprejme komisijo. Vsi trikoloristi, profesorji in dijaki, so bili stalno praznično oblečeni, navadni ljudje pa niso nič vedeli, da pride komisija v Špeter. Ko so avtomobili dospeli, so trikoloristi kričali »ev-viva« in mahali z italijanskimi zastavami. Lepo je bilo videti, s kakšnim nosom so ostali in kako so potihnili ti fašisti, ko so avtomobili šli kar naprej in v začetku vasi obrnili in oddrveli proti Ažli. Ljudje so se spogledovali in izginili domov. Trikoloristi pa so hitro tekli po kolesa in motorje in se pognali za komisijo. Takega zoperstavljanja si špetrski fašisti in laški privandrovci niso čakali, prav v Špetru. V SOVODNJAH Komisija je zavila v sovodenjsko dolino. Po poti je srečala mlado ženo iz Sovodenj. Avtomobil se je ustavil, izstopili so nekateri člani komisije in vprašali ženo: Prosimo, kakšen jezik govorite v tej dolini? Žena je odgovorila: »Tukaj vsi govorimo slovensko.« — »Hvala,« in so šli naprej. Komisija je dospela v Sovodnje, prav ko so trikoloristi in ozopovci pretepali Slovence in jih potiskali proč od poti. Posegla je vmes policija, ki je spremljala komisijo, in jih rešila. Najbolj sta se zavzela za pretepene ruski in francoski delegat. Tema delegatoma so ljudje vse povedali: da jim je bilo prepovedano priti do komisije; da nihče ne sme govoriti slovensko ta dan; da otroci in starčki ne smejo iz hiše, ko bo prišla komisija. Člani komisije so govorili z ljudstvom in še posebno z otroki, ki so glasno pred komisijo govorili slovensko, kakor da bi razumeli varnost svojega nastopa. Na občini je bil zaslišan ... kot najvažnejša oseba, ki je govoril pač, kakor mu je bilo naročeno. Z njim je komisija zelo polemizirala in se z njim zabavala. Ko je moral priznati, da v tej dolini vsi ljudje govorijo slovensko, je trdil, da slovenščina, ki jo govorijo v Sovodnjah, ni slovensko narečje, ampak italijansko, in da ljudje od slovenskega jezika ne razumejo niti besedice. Tudi člani komisije so se mu smejali. Revež se je osmešil pred vso javnostjo in budalosti tega »izobraženega« tajnika so imele svoj odmev celo v nekaterih italijanskih časnikih. Pozabil sem omeniti, da je mednarodna policija, ki je spremljala komisijo, tudi streljala v zrak, ko je nastopila v obrambo Slovencev v Sovodnjah in z namenom, da razžene trikoloriste, ki so bili pridrveli iz sosednjih dolin in iz Čedada. Komisija je iz Sovodenj obrnila tudi v Šent-lenarško dolino, kjer je bilo vse organizirano od fašistov, kakor v Sovodnjah. V PODBONESCU Danes, v nedeljo, so ozopovci razglasili, da komisija ne bo prišla v Podbonesec, oni pa so se tam zbirali in pripravljali. Ko so opoldne prisili avtomobili komisije v Podbonesec, je kar mrgolelo lepo oblečenih trikoloristov, večinoma tujcev iz Špetra, Čedada, Šentlenarta itd. Ko so člani komisije vstopili na občino, se je za njimi vsulo vse polno trikoloristov, da o-branijo eventualni nastop Slovencev. Trikolori-sti so prosili za sprejem; komisija pa ne le, da ni sprejela zastopstva teh plačancev, ampak jih je še ukazala izgnati iz občinske hiše. Poklicala je le župana in pa predsednika občinskega »Comitato di liberazione«. To je močno razjezilo fašiste, da so kar škripali z zobmi od jeze, saj sta bila bodisi župan bodisi predsednik Comitato di liberazione na glasu kot zavedna Slovenca. Onadva sta bila zelo na kratko zaslišana in le o gospodarskih vprašanjih, čisto nič o jezikovnih razmerah in o narodnosti. SLOVENCE PRETEPAJO Dogodki, ki so sledili odhodu komisije iz Pod-bonesca, so pokazali, da je bilo že prej vse organizirano za napad na Slovence. Komaj je komisija odšla, je vsa ta pijana drhal vdrla v občinski dom, se vrgla na župana Avguština in ga vlekla kakor razbojnika z občine, ga postavila ob zid med dva razbojnika trikolo-rista, ki sta ga stražila, da se ni mogel ganiti. Nato se je še z večjo srditostjo vrgla na predsednika Comitato di liberazione Ivana Krušila, ga zvlekla na cesto sredi vasi in ga tam pretepala, pljuvala in suvala, da se je večkrat zgrudil na tla. Prinesli so mu tudi italijansko za- V slovenska obzorja in čez Mogoče ne veste, da... — da je bilo odstavljeno uredništvo ljubljanskega ilustriranega tednika TELEKS, ker je bilo z vzporedno objavo nekega odlomka iz govora sekretarja ZK Slovenije Andreja Marinca in iz članka profesorja Borisa Majerja dokazano, da je bil Marinc prepisal tisti odlomek od Majerja... — da je južnotirolski senator Peter Brugge na mednarodnem kongresu o regionalizmu v Barceloni izjavil, da Južni Tirolci čakajo samo mednarodno ugodnega trenutka, da bi se lahko odcepili od Italije... — da je stekel beatifikacijski postopek za miinsterskega škofa in poznejšega kardinala Clemensa Augusta von Galena, ki se je proslavil s svojimi znamenitimi nastopi proti Hitlerjevemu režimu... — da je Bogdan Radiča, jugoslovanski diplomat med obema vojnama, in pozneje politični emigrant, pri založbi Hrvatska revija (Barcelona - München) izdal 1. knjigo svojih Spominov — Evropsko izkustvo — Živeti - ne preživeti... — da je bila v Sloveniji bolnikom, namenjenim v Lurd, zavrnjena prošnja, da bi poromali tja brez plačila pologa, medtem ko so planinci pologa oproščeni... — da je moskovska PRAVDA ob dnevu ustave ZSSR objavila pesem jugoslovanskega političnega emigranta, bivšega Makedonca in sedanjega Bolgara Venka Markovskega, ki je v knjigi »Bolgarijada - zaobljubno izročilo« med drugim napadel jugoslovanski režim in še posebej Tita... — da se prevaja v slovenščino knjiga italijanskega katoliškega pisatelja Vittorija Messorija SCOMMESSA SULLA MORTE — STAVA NA SMRT, ki je v Italiji postala uspešnica z izredno visoko naklado... — da je revija TEORIJA IN PRAKSA, teoretično glasilo Zveze komunistov Slovenije, najavila pogovor z naslovnim škofom Vekoslavom Grmičem o odnosu med vero in marksizmom... — da je bila v Beogradu razgrabljena knjiga »STRANKARSKI PLURALIZEM ALI MONIZEM« Vojislava Koštunice in Koste Čavoškega, ki sta za dobo med 1944 in 1949 ugotovila porast političnega totalitarizma ob istočasnem likvidiranju demokratičnih skupin v Jugoslaviji... — da zamejski kulturnik prevaja v slovenščino znano knjigo francoskega pisca Andreja Frossarda POGOVORI Z JANEZOM PAVLOM II.... — da so slovenski slavisti na zborovanju v Ptuju ugotovili, da je danes s slovenščino v Jugoslovanski armadi slabše kot je bilo med vojno v partizanih... — da je v mesečniku DELAVEC, ki je namenjen slovenskim ljudem v tujini, urednik Matjaž Vizjak v pismu bralcem obljubil, da bo revija objavila pisma »na temo komunizem, antikomunizem, nekomunizem, demokracija in podobno«... — da je vodstvo rimske SLOVENSKE TEOLOŠKE AKADEMIJE programiralo teme svojih jesenskih simpozijev za naslednjih pet let... stavo, in ker je ni hotel poljubiti, so ga še huje tepli. Priteklo mu je na pomoč več Slovencev, a so pretepli še te in so morali zbežati, ker so jim fašisti pokazali orožje. Odločno mu je pritekel na pomoč tudi prof. dr. Mario Manzini iz Podbonesca, diplomiran na Orientalskem institutu v Neaplju za profesorja slovanskih jezikov. Tudi njega so nasilno spravili proč. Končno se je učitelju Kručilu, predsedniku Comitato di liberazione, posrečilo izviti razbojnikom iz rok in zbežati. Zvečer je prišel v njegovo hišo pijan ozopovec s samokresom. Poslan je bil, da ga ustreli. Na srečo ga ni našel. LOV NA SLOVENCE Zbrali so kakih 15 kriminalcev iz vse doline, jih upijanili in poslali po vaseh, iskat domačine, ki so jim trn v peti. Ta pijana drhal fašistov je šla z razvito italijansko trobojnico v Laze in iskala nekega Rakurja. Ker ga ni našla doma, ga je iskala po vasi in ga našla v gostilni. Zvlekli so ga na cesto in tam delali z njim kakor s Kručilom v Podbonescu. Pustili so ga šele, ko so mu priskočili na pomoč vaščani. TUDI NA ŽUPNIKA Tudi na župnika so se spomnili in kričali: dol z njim! Hočemo, da moli in pridiga laško! Vsa ta drhal se je kričaje napotila proti župnišču. Na čelu je bil bivši slovenski partizan in zatem ozopovec. Ta je imel pištolo v rokah. Ko so bili na poti v župnišče, jim je nekdo, ki je iz ozadja vodil ekspedicijo in opazil, da se na vasi zbirajo ljudje, ukazal, naj ne hodijo v župnišče. Povrnili so se v Podbonesec. Tam jih je že čakal kamion, s katerim so šli na Stupico in se vrgli na Spela-novo družino in slabo ravnali z gospodarjem Cencičem. Od tam so se s kamionom peljali v So-vodnje in se ne ve, kaj se je tam zgodilo. Iz vseh krajev Benečije prihajajo novice o napadih na zavedne Slovence. Govorijo celo, da so tudi prečastitega starčka mons. Trinka na Trčmunu kamenjali. Ta vest pa še ni potrjena. Iz šentlenarške doline je več oseb in tudi celih družin zbežalo čez Sočo. Župan iz Podbonesca Kručil in drugi so nastopili pri deželnih oblasteh in so bili zaslišani od prefekta, ki pa niti z mezincem ni ganil v njih obrambo. Zaslišani so bili tudi pri Comitato di liberazione, vse zastopane stranke so obžalovale dogodke, pa praktično nič niso ukrenile, tako da se razbojniki ... smejejo žrtvam. Gre pač za slovenske žrtve! 1. aprila 1946 ZOPET NAPAD! Že snoči je eden izmed razbojnikov v pijanosti povedal, da so vsem, ki so se udeležili vče- rajšnjih pohodov, obljubili jesti in piti do skrajne volje, če bodo šli na ekspedicijo. Povedal je tudi, da se danes organizira bolj številna in bolj odločna ekspedicija proti zaznamovanim osebam, zlasti proti župniku v Lazah. Danes pa je v Podbonescu vse polno orožnikov in policije, zato je tudi vse mirno. KOMISIJA V FOJDI V tej mešani občini so Slovenci prevarali ozopovce. Prišli so s hribov v Fojdo s skritimi slovenskimi zastavami, izvlekli so jih šele, ko se je pripeljala komisija. Komisija se je imela povsod, kjer se je pojavila, priliko prepričati, da so v Benečiji Slovenci. Če bo nepristranska, bo morala izvajati posledice in jim zajamčiti vsaj najosnovnejše človečanske in narodne pravice! TRICOLORE Tricolore meče vso »krivdo« zavednih beneških Slovencev na duhovnike, katere srdito napada. Blati zlasti monsinjorja Trinka in tri druge vplivnejše župnike. Položaj je tako napet, da je moral preč. mon-sinjor obhajati zlato mašo privatno, brez navzočnosti enega samega slovenskega duhovnika. Trudijo se, da onemogočijo delovanje in obstoj slovenskih duhovnikov v Benečiji, in da bi se izselili še oni, kar jih je ostalo po fašizmu. V tem so složne vse stranke in oblasti! KONEC II. DELA Tone Tinčel OPOMBA: Vse, kar je v dnevniku, je tako, kakor sem jaz videl in nepristransko sodil. Mislil sem, da bom z dnevnikom prišel v »boljša vremena«, prišel sem le »z dežja pod kap«. Tu se konča drugi del dnevnika, ki ga je pisal Anton Kufolo (»Tone Tinčel«) od januarja 1938 do aprila 1946. Tekst, ki ga je objavljala naša revija od januarja 1981, hrani v izvirniku Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani pod arhivsko oznako Fascikel 215 - mapa L Na tem mestu se uredništvo Mladike zahvaljuje IZDG za prijazno pomoč, ki jo je Inštitut nudil pri našem redakcijskem delu. Pripominjamo še, da je naslov »In večno šumi Nadiža«, s katerim smo opremili pričujoči natis, naš. V prihodnji številki bomo objavili še uvod, s katerim se začenja Kufolov dnevniški rokopis in ki predstavlja zaokroženo podobo Benečije z narodnostnimi podatki. Ta uvodni del smo prihranili za na konec, ker ima značaj kratke študije in torej še ni dnevnik. Uredništvo Mladike Roig©w@r Intervju Malcolma Muggeridga z Aleksandrom Solženicinom MUGGERIDGE: Zelo me zanima, če mislite, da je možno ali da si je sploh mogoče zamisliti, da hi v Sovjetski zvezi lahko prišlo do odprave celotnega aparata Gulaga brez nasilne spremembe? SOLŽENICIN: Tisto, kar izraža naravo nasilja, ki je inherentno komunističnemu sistemu, ni samo Gulag. Ta je le njegova ekstremna oblika, zgolj ekstremna manifestacija nasilja. Nasilje ima celo lestvico stopenj; zato bi bilo treba vaše vprašanje obrniti takole: Ali je komunistični totalitarizem možen brez nasilja? Odgovor je: ne, niti en dan ne. MUGGERIDGE: Odgovor popolnoma zadošča. Značilno za sedanjo situacijo je, da imamo na obeh straneh, v Ameriki kakor tudi v Rusiji, ogromen jedrski potencial. Ali si je potemtakem mogoče misliti, da se nam bo posrečilo izogniti se jedrski vojni? SOLŽENICIN: Veste, iz določenega razloga bi rad povedal, da sem prepričan, da ne bo jedrske vojne. Možnih je več razlag, zakaj do tega konflikta ne bo prišlo. Ko se Zapad 1945. ne bi bil razorožil, ko ne bi bil razpustil vseh svojih oboroženih sil in bi bil obdržal konvencionalno orožje, potem danes ne bi bilo nobene nevarnosti jedrskega spopada. Pustil bom ob strani vse različne možnosti in se ustavil samo ob eni, ki pa je zelo pesimistična. To je možnost, ki je pravzaprav vsota desetletnih koncesij in kapitulantstev. Eden od razlogov, zakaj ne bo jedrskega spopada, je ta, da se je Zapad odpovedal jedrskemu ravnotežju, da je zgubil vsako iniciativo v ravnotežju konvencionalnih sil in da je popolnoma nepripravljen na subverzijo od znotraj. Tako imajo komunistični voditelji vse mogoče možnosti, ne da bi se zatekali h kaki nuklearni konfrontaciji. M.: Sedaj sem že star časnikar in prav cesto me ljudje sprašujejo, katero od stvari, ki so se zgodile v zadnjih petdesetih letih, imam za najpomembnejšo. Ob tem vedno govorim o eni, ki je deloma posledica branja vaših spisov, in ta reč je renesansa krščanske vere ravno na tistem kraju, za katerega bi si človek mislil, da nima nobene možnosti za to. Z drugimi besedami, ali bi zadeli resnico, ko bi rekli, da so se napori sovjetskih oblasti, da odpravijo sleherno vero v krščanstvo ali kakršnokoli njegovo prakso, izkazali za jalove? S.: To, kar ste pravkar povedali, ima globok pomen. V zadnjih petih ali šestih desetletjih smo bili priča premnogih (premnogih!) zmag komunizma po svetu. Seveda je res, da so to zmage, pod črto - pod črto Dve obletnici 25-letnica Gecilijanke ¡n 20-letnica Zveze cerkvenih pevskih zborov sta spričevali, ki pomenita za našo skupnost na Goriškem in Tržaškem zavidljivo in vse pozornosti vredno dejstvo. Ob tem pojavu, ki je zdaj tako trdno vsidran v našem javnem delovanju in si ga nismo mogli zamisliti niti v prvi povojni dobi, ko smo z navdušenjem in zagonom obnavljali našo kulturno stvarnost, se pač kar ponuja priložnost za razmislek. V dveh zaporednih novem- brskih nedeljah smo lahko poslušali z odra Katoliškega doma v Gorici 21 zborov fod teh 8 gostujočih), v Kulturnem domu v Trstu pa 15. Vsi so priče delavnosti in žrtev peščice navdušencev, katerih zavzetost pomeni nadaljevanje preteklosti, ki jo je obogatila izvirnost novih prijemov naših organizatorjev in ustvarjalnost naših umetnikov. Združevalni moment petja ima brez dvoma globok družbeni pomen, toda uglašenost pevcev, discipliniranost nastopov, navezanost na tradicijo ob istočasni odprtosti novim preizkušnjam, morajo predstavljati močan zgled tudi za druga področja našega javnega delovanja. Petje že samo po sebi ponazarja optimizem in tega smo vsi potrebni na poti nacionalne in demokratične krepitve. Zadnji četrt stoletja pomeni preporod našega zborovskega petja, čeprav je vsakomur jasno, da se ob množičnosti kar sama ponuja tudi priložnost kvalitetnega napredka. Zaradi tega naj ob čestitkah, ki jih izražamo pevcem in dirigentom, velja tudi poziv, da doseženi uspehi ne smejo pomeniti sidra v varnem pristanu, temveč živahni veter v jadra za nove umetniške in organizacijske polete. ki -rujočimi. Te predloge mora še odobriti vsedržavni svet prosvetnega ministrstva. Zadnja beseda pa pripada prosvetnemu ministru samemu, ki bo objavil s svojim dekretom dokončno besedilo načrta. Posebnost novega načrta je tudi v tem, da se bo dvignilo število teden- skih učnih ur od sedanjih 24 na 30 in da se razrednemu učitelju doda še pomoč. f VITTGRiO ViDAU Dne 9. novembra jo v Trstu umrl v starosti 83 let Vittorio Vidali. Bil je vidna osebnost v mednarodnem komunističnem gibanju. Slovenci se ga žal opominjamo kot velikega nasprotnika vsega slovenskega po znani resoluciji informbiroja leta 1948. Tudi po njegovi zaslugi so takrat propadla slovenska društva in so otrcci zapuščali slovenske šole. t IVANKA FURLAN 22. novembra je v Trstu umrla znana in priljubljena javna delavka Ivanka Furlan. Rodila se je v Rojanu leta 1914 in bila vse življenje aktivna delavka na cerkvenem in prosvetnem polju. Nekaj let je zelo vestno in skrbno pomagala pri upravi naše revije. Pogrešali jo bomo pri vseh naših prireditvah ne samo kot pasivno gledalko, ampak predvsem kot aktivno sodelavko. t ALOJZ NADRAG V Škofičah na Koroškem je 13. oktobra umrl najstarejši duhovnik krške škofije župnik Alojz Nadrag. Rajni se je rodil leta 1897 v Št. Lenartu pri sedmih studencih. France Dolinar nas je zapustil France Dolinar v DSI V Rimu je 23. oktobra letos umrl slovenski duhovnik in zgodovinar France Dolinar. Po rodu je bil iz Ljubljane, kjer se je rodil 28. aprila 1915. Bil je za prefekta v zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, od koder so ga pregnali Nemci leta 1941. Odšel je v Rim in študiral zgodovino na gregorijanski univerzi. Napisal je več razprav iz slovenske cerkvene zgodovine. V Rimu je bil dolgo let zaposlen kot uradnik v vatikanskem tajnem arhivu. V zadnjih letih je Dolinar nekajkrat predaval v Trstu in Gorici. Bil je pravi zaklad znanja in je poslušalce očaral prav s svojo temeljitostjo in bogastvom znanja. 25 LET CECILIJANKE Goriška revija pevskih zborov, znana pod imenom Cecilijanka, je letos slavila srebrni jubilej. Ob tej priložnosti je Zveza slovenske katoliške prosvete izdala posebno brošuro, ki so jo delili na letošnji Cecilijanki. Revija pevskih zborov je bila v soboto, 19. in v nedeljo, 20. novembra. Na njej je nastopilo 20 zborov iz Italije, Slovenije in s Koroške. ZLAT JUBILEJ SLOVENSKEGA MESEČNIKA Že od leta 1933 izhaja v Buenos Airesu slovenski verski mesečnik Duhovno življenje. Njegov ustanovitelj in prvi urednik je bil izseljenski duhovnik Jože Kastelic; dolgoletna urednika sta bila za njim msgr. Janez Hladnik in rev. Lado Lenček. Sedaj revijo urejuje rev. Jože Škrbec. List je namenjen slovenskim vernikom v Argentini, a ga radi berejo tudi drugod po svetu. Udeleženci Trinkovega simpozija v Rimu. V prvi vrsti: dr. M. Jezernik, župnik P. Gujon, msgr. V. Birtig in A. Cracina ter župnik E. Cencič Imena naših krajev PAVLE MERKÜ Lakotišče Pripona -išče ni pogostna v slovenski toponomastiki, prej jo srečamo z neko vidno frekvenco v mikrotoponoma-stiki: z drugimi besedami povedano ni Lškotišče ime zaselka, temveč je sprva ime kake parcele ali kakega neobljudenega kraja. Zaselek Lakotišče se pojavlja v zemljevidih in poročilih dejansko v 18. stoletju, točneje proti koncu 18. stoletja: 1791 Lakotischie, 1795 Lacotis, 1797 Lacotisgie, Lacotis, 1855 Lokatischie, 1872 Lacodiscie, v vojaških topografskih zemljevidih Istituto Geográfico Militare, Lacodise, Lakodise; le v najstarejšem viru, to je v Floriancichevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744, najdemo drugačen zapis: Cotisciad). Toda tudi ta zapis, kljub navidezni različnosti, se sklada z vsemi prejšnjimi, saj je kartograf deglutiniral prvi zlog La-, ker ga je razumel kot italijanski spolnik. Iz vseh teh zapisov, ki krijejo časovni razpon dveh stoletij in malo čez, izhaja povsem prozorno ime Lškotišče. Takih krajevnih, vodnih in ledinskih imen je po vsem slovenskem prostoru več: Lačna vas, Lačna voda, Lačni potok, Lakovnice ... iz krajevnega imena izvira po vsi priliki tudi slovenski priimek Lakotnik. In vsa ta imena razlagamo na dva načina: ali iz slovenskega osebnega imena Lak-(2) in Alčinovu (3), ali iz apelativa lákot (4j. V našem primeru se bomo že zaradi pripone -išče rajši odločili za drugo možnost in bomo iskali pomensko razlago v ape-lativu lákot, ki pomeni lakoto, ampak označuje tudi slabo, nerodovitno zemljo. Naše Lškotišče, če smo prav poučeni, stoji na nerodovitni lapornati zemlji in se mu ime prav prilega. Ko nastane na tem zemljišču skromen zaselek, nosi še ta prvotno ime zemljišča, kraja. Mimo prič, ki mi jih je posredoval prof. Doria, najdem še starejši zapis tega krajevnega imena: v Jennerjevi ro- kopisni zgodovini tržaških plemiških družin, ki jo hrani tržaška mestna knjižnica, je naveden dokument iz I. 1557, ki omenja 1’osteria Lakotischie. S tem smo izvedeli, da ni bilo v Trubarjevih časih tu še zaselka, temveč samo gostilna. In s tem ugotovimo hkrati, da je to ledinsko ime staro čez 400 let. Mario Doria pa razlaga v številnih svojih delih to krajevno ime drugače in sicer iz grške besede lakkos, ki pomeni mlako, in podpira svojo razlago z nekaj argumenti: opira se na imensko obliko Lakešče v Tržaškem ozemlju 1978 in navaja muglizansko ime Bagnadour za isti kraj: in to muglizansko ime je pomensko sorodno grški besedi lakkos (mlaka). Takoj je treba izpodbiti njegovo prvo oporišče: Lškešče je moderna narečna imenska oblika, ki je nastala po moderni vokalni redukciji iz Lškotišče in ne more zato biti starejša od te in izhajati naravnost iz grščine. Ostane le muglizansko ime Bagnadour, ki je pomensko sorodno z grško mlako, nikakor pa ne z Lškotiščem, saj izraža slednje ime prav nasproten pojem. Vendar se mi zdi ta podatek prerahel in premalo zanesljiv ob prozornosti in razširjenosti slovenskega ledinskega imena. (1) Dolgujem vse te podatke prof. Mariu Dorii, ki se mu na tem mestu zahvaljujem zanje in za ljubeznivo sodelovanje. (2) Prim. Fran Miklosich, Die Bildung der slavischen Personennamen, Wien 1860, št. 193. (3) Prim. France Bezlaj, Slovenska vodna imena I, Ljubljana 1956, str. 323. (4) Prmi. Franz Miklosich, Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen, Wien 1874, št. 292. * * * DOLORES TERSEGLAV HAI-KU Megle nacl barjem, Črn breg in zlata luna. Šelest med ločjem. f DRAGO OBERŽAN Dne 23. septembra je na Štajerskem umrl duhovnik Drago Oberžan. Zaradi zaslug na pastoralnem področju si je zaslužil častni doktorat. Doma je bil iz Loke pri Zidanem mostu, kjer se je rodil 21. oktobra 1900. f INŽ. VLADIMIR BAK 18. novembra je pri Sv. Ivanu v Trstu umrl inž. Vladimir Bak. Bil je znan in cenjen javni delavec, tajnik sekcije Slovenske skupnosti pri Sv. Ivanu in svetovalec rajonskega sveta za Sv. Ivan, Lonjer in Katinaro. Bil je požrtvovalen in zvest sodelavec, ki se ni umikal pred nobeno odgovornostjo in pred nobenim delom. t VOJKO FERLUGA V začetku novembra so na Žalah v Ljubljani pokopali Vojka Ferluga, podjetnega Tržačana, ki se je rodil v Trstu leta 1900. Med obema vojnama se je pred fašizmom umaknil v Jugoslavijo. Po vojni pa je v Trstu delal kot predstavnik raznih jugosl. družb. BORŠTNIKOVO SREČANJE Na letošnjem »Borštnikovem srečanju« slovenskih gledališč v Mariboru so najvišje priznanje — Borštnikov pr- stan podelili igralki Štefki Drolčevi. Nagrajeni sta bili tudi članici tržaškega gledališča Marija Vidau in Mira Sardoč. Marija Vidau je prejela nagrado z diplomo za kostumografijo, Mira Sardoč pa nagrado za najbolj dognan odrski jezik posameznikov. SLOVENSKI OKTET Slovenski oktet ostaja še vedno najbolj priljubljena slovenska vokalna skupina. To sta dokazala tudi koncerta v Števerjanu in Rojanu 8. in 9. oktobra letos. Koncerta nista samo navdušila poslušalce, ampak sta tudi napolnila z občinstvom obe župni cerkvi. ene©©epeocene®©e[raeocene@©0[neocene® GLEDALIŠČE KRAMLJANJE O NAŠEM GLEDALIŠČU (in njegovem repertoarju 1982-83) O katerem, če ne našem tukajšnjem. O SSG, pa tudi o gledaliških rečeh nasploh, zakaj o vsem tem se zadnje mesece vendarle več govori, kot se je govorilo že nekaj let sem. In to je navsezadnje tudi dobro, (četudi je kaj negodovanja vmes) — da le ni mrtvila. Publika dorašča, sprejema ali odklanja, se razgreva ali ostaja hladna, a vse to se dogaja danes tudi že zunaj gledališča: naš človek odnaša svojo tea-trsko izkušnjo domov, v urad, v delavnico, na cesto, v trgovino, na ulico. Tam preverja svoje vtise, saj imajo njegovi znanci kdaj povsem drugačno mnenje. Teater torej le postaja del naše vsakdanjosti; želimo ga ohraniti neokrnjenega, želimo mu boljšega finančnega stanja. Za svojo zvestobo SSG pa zahtevamo pester in kvaliteten repertoar — in prav tu smo kdaj najbolj razočarani. Kot gledališče zunaj meja matične domovine in kot temperamentno tržaško gledališče še posebej bi morali ti dve svoji posebnosti in prednosti bolje izkoristiti. Tako bi bili zanimivejši za Slovenijo in pristnejši, sprejemljivejši za svojo lastno publiko. Zlahka prenesemo igrivo, a dokaj prazno italijansko komedijo (takšne in boljše zmorejo tudi onkraj Sežane) iz lanske sezone (Pie-ro Chiara - DELITEV). Pač rečemo, Chia-ra ali kdo drug, danes nam najbrž vsa njihova produkcija ne bi mogla postreči s čim dosti boljšim. In veselimo se odlične igre našega ansambla, vrste imenitnih kreacij. Vse tri igralke so avtorjevo predlogo prerasle in z njihovo interpretacijo je spet enkrat z odra spregovorila ženska — in ne le vreščava goska ali seksualna igračka, kakršne nam namreč vse prepogosto ponujajo z naših desk. Začudimo se, kako domiselno je scenograf Sveta Jovanovič razrešil problem več prizorišč na tesnem prostoru in kako prav to prehajanje iz enega v drugo prek nevidnih pregrad (niti nakazane niso ■— in vendar jih občutimo). Nekakšna starinska patina nad vsem, do zadnjega predmeta, dodajajo predstavi nekaj tistega čara, zaradi katerega bo ta uprizoritev vendarle ostala v spominu, čeprav kot besedilo ne pušča za sabo nikakršnega sledu. Prav tako ne zamerimo izbire Plau-tovega VOJAKA BAHAČA, čeprav gre za nezahtevno komedijo z danes že izpraznjenim humorjem; navsezadnje gre vendarle za oživitev dela iz antične dramatike, za okus nekega časa, ki utegne imeti tudi kakšno vzporednico z našim. In ni mogoče reči, da igra kljub vsem pridržkom ni uspela: spet je seveda to predvsem zasluga igralskega ansambla: sicer pa se mu taka južnjaško živahna komedija nadvse prilega. Nikakor pa naša publika ne odpušča »uvoženim« dramam, tistim, ki prihajajo »iz Ljubljane«. Tu je naš človek dvojno kritičen. Od »tam« namreč pričakuje nekaj, česar tukaj ni, nekaj, kar bi prineslo nov veter, novo svežino, nekaj res slovenskega in res najboljšega, kar onkraj premorejo. To so bili brez dvoma (— kljub pomislekom ob šokantnem antijunaku, v katerem se Primorci nikakor niso mogli spoznati —) Kmeclovi MUTAST! BRATJE, katerim je do izjemnega uspeha nedvomno pomagala drobno izcizelirana in hkrati vehementna Babičeva režija pa tudi ena najbolj uspelih, nadvse ustreznih scenografij Klavdija Palčiča, s tisto posrečeno dvoumnostjo med melanholičnim in grotesknim, sredi katere je igra preraščala v neko novo dimenzijo, prej tragično kot komično. Kadar pa »uvozimo« idejno nedognano, sporočilno nejasno igro, v bistvu slabo besedilo z vrsto dolgoveznih tirad — in vsi vemo, da mislim tu Jovanovičevo VOJAŠKO SKRIVNOST —, tedaj se zares vprašamo: Čemu?! Kaj naj bi nam povedala? Res, Jovanovič je napisal že nekaj odličnih iger (pri tem ne mislim komedije, ki so jo igrali pred leti v SSG, čeprav je bila tista mnogo duhovitejša od Vojaške skrivnosti). Sama ideja, da, celo sam podnaslov in duhovito izbrani niz nastopajočih oseb »živalskega in človeškega porekla« bi mogel predstavljati vabljivo in kar izzivalno vabo za še tako zahtevnega dramatika. In ali ne bi vsako gledališče želelo presenetiti s komedijo, ki bi jo na tako duhovito temo napisal izkušen teatrski maček, kakršen je Jovanovič? Toda tudi najboljša imena niso vedno garancija — in najsijajnejše ideje lahko rodijo — ništrc! Enkrat se veščemu dramatiku pač ni posrečilo. Svoji ideji ni bil kos. Kje naj bi bile vse tiste ostre in drzne puščice, ob katerih naj bi šli kakšnemu politiku lasje v zrak ali bi se jim državljani pod brki nasmihali? Tudi če bi vsem tistim doktorjem nadeli znana imena, pa naj bi jih vzeli na Vzhodu, Zahodu ali med neuvrščenimi, bi igra ne imela za zrnce več soli! Seveda pa predstava k sreči lahko obstaja tudi ob besedilu — ali ga prerašča! Tako — recimo s krvavečim srcem — gledamo bleščeče uprizorjeni NIČ. Odlična, funkcionalna in všečna scenografija Mete Hočevar! Posrečena zamisel živalskih mask in kostumov (škoda, da živali mask niso tu in tam malce obdržale, da bi jih bolje ločevali). (Posebno uspele so bile oprave Bogdane Bratuževe). Vse to si je zamislila letošnja nagrajenka Marija Vidau. Skrbna in nadvse domiselna režija, ki je izrabila vse, kar je nudil tekst, in z neštetimi detajli in duhovitostmi zapolnila praznine in retoričnost v besedilu, da smo ga kdaj kar presliašli. (Režiser Slobodan Unkovski in asistent Boris Kobal). Tudi lektorjevo delo je od predstave do predstave bolj opazno. Med igralci bi ob tolikšni množici (čez dvajset oseb) težko posvetili vsakemu, kar mu gre. Vendar je najbrž mnogo več igralske sprostitve dovoljeval svet živali, saj so nekateri prav izstopali s svojimi skrbno naštudiranimi »značaji«, posebno starejši člani ansambla (Rodoškova, Starešinčič, Sardočeva, Rustja), med mlajšimi Colja in Gogala ter novi član SSG Jurc. Razočaral je znani Rifle (Hočevar), pretirano »seksi« je bila Biagovi-čeva, saj smo vajeni, da naše igralke tudi takšnim vlogam dodajo nekaj »duše«. Osebje klinike je v samem besedilu dobilo dokaj šibko podporo. Le močnim igralskim osebnostim se ima Vojaška skrivnost zahvaliti, da je bilo moč prenesti tiste kilometrske govorance. Ob obžalovanju, da žrtvujemo takšen igralski potencial za tako bledično besedilo. In si sposodimo Dareta Ulago in Štefko Drolčevo za nekaj, kar jima ne daje nikakršne možnosti, da »zablestita«, saj so te figure brez vsake psihologije in brez duhovne »nadstavbe«, me- glene ideje v podobi ljudi. In da navsezadnje ne pozabimo še na rak — rano »uvoženih« iger, zakaj skoraj brez izjeme jih »diči« ležeren, kdaj malce nemaren, pogosto pa kar pocestni (straniščni) jezik. Tu najbrž nosi zastavo prav Vojaška skrivnost, saj najbrž ni nobene besede iz imenovanega slovarja, da je ne bi bil avtor tu obilno uporabil. Če doslej z našega odra še nismo slišali vseh, je bilo tokrat za to poskrbljeno. Malo za šalo, malo kar tako jih bo ta ali oni o prvi priliki uporabil, v jezi ali malo natreskan, v domačem krogu, zlasti mladi. Poslanstvo gledališča, skrb za sodoben jezik, menda... Ko smo tako malo obrali naš Talijin hram, nekaj za lansko, nekaj že za letošnjo sezono, lahko zaključimo: k sreči smo zdaj šele na začetku, zato po tem prvem spodrsljaju (a ne na celi črti, le kot izbira teksta) pričakujemo in upamo, da se nam obeta sezona, ki ne bo slabša od lanske! Da, lahko da bo tudi boljša! P.S. Naj tik pred izidom številke dodamo še nekaj besed o predstavi gostujočega Ljudskega gledališča iz Celja, saj je našo publiko navdušila, namreč o Petra Shafferja Amadeusu. Ob tem navdušenju lahko umetniško vodstvo SSG malce razmisli o tem, da zahtev in okusa tukajšnjega gledalca ne gre podcenjevati: dolgoletna gledališka tradicija ga je vzgojila že skoraj v sladokusca in ne pretentaš ga več s hrupnimi Spektakli. Želi si ob dobri igri, dobri režiji, dobri scenografiji itd. tudi -— in še posebej ■— vrednih dramskih besedil, ki bi v našem tako zaresnem času hranili ne le oči in ušesa, marveč tudi srce in duha. Amadeus v režiji Dušana Mlakarja na sceni Mete Hočevarjeve v prevodu Branka Gradišnika, s kostumi Anje Dolenčeve in odlično igro nosilcev obeh vodilnih vlog, Janeza Bermeža kot Sa-lierija in Zvoneta Agreža kot Mozarta, (izbran odrski jezik J. Bermeža!) z glasbenimi vložki iz Mozartovih skladb je srečno združil »teatrski« in »literarni« pol v skladno celoto, kar dokazuje, da le ne gre — v tej eri teatrskega boga Videza, boga Eksperimenta in nasilja režije nad avtorji — zanemariti resnice, da je dramski tekst vendarle osnova, na kateri in iz katere naj vse drugo izhaja in na njej gradi odrsko uprizoritev. Zato Celjanom vse naše priznanje! Zora Tavčar RAZSTAVE MILKO BAMBIČ V PETERLINOVI DVORANI V TRSTU Ime in priimek Milko Bambič smo vajeni srečevati na koncu člankov kot ■— podpis. Bambič je namreč v svojih likovnih kritikah odkrival, predstavljal, spremljal in ocenjeval ■— in to še dela — nepregledno dolgo vrsto umetnikov. Danes pa bo na drugi strani, zakaj v Peterlinovi dvorani v Trstu je na ogled izredno zanimiva razstava risb in ilustracij iz prvega obdobja njegovega ustvarjanja. Gradivo je pripravil umetnik sam in ga dopolnil z dokumenti (pismi, takratnimi časopisnimi članki in slikami) ter z besedilom, ki jasno in temeljito poustvarjajo takratno dobo in razmere. Beseda o času, od katerega nas ločuje že preko 50 let, mora računati z navlako ustaljenih ocen, ki pa utegnejo biti bolj ali manj utemeljene. Toda, preidimo k stvari! Bambič je najprej postavil na ogled svoje prve akvarele iz leta 1917, s katerimi je — dvanajstleten •— stopil v javnost na razstavi o vojni v Verdijevem gledališču. Dalje so tu leta njegovega umetniškega zorenja, ko je ob učiteljih (Rendič, Špacapan, Ščuka) in neogibnem, čeprav delnem vplivu že prihajal od lastne podobe. In tu smo pred umetnikom - inovatorjem, ki je dovzeten za tisto posebno vrenje v dvajsetih letih, ki ga označujejo najrazličnejši izmi. Dvajseta leta pomenijo na likovnem področju bohotno pomlad, a tako pomlad, ki je mnogi niso hoteli ali znali pravilno ceniti. Ne gre za to, da bi dokazali, kdo je bil prva lastovka, ki je vse to oznanjala, moramo pa vsekakor pripomniti, da je bil Bambičev delež zelo velik in pomemben, a danes premalo ovrednoten. Bil je nadarjen, zavesten inovator, ki se je moral boriti na več frontah: na umetniški zato, ker je prelomil s tradicijo, na politični, ker je bil videti sumljiv, na narodnostni pa, ker je bil pač — Slovenec. Razstavo lahko beremo v več plasteh: pritegne nas že iz radovednosti, da odkrivamo razvoj mladega talenta; obogati naše poznavanje takratne umetniške sredine; obudi nam spomine na politično vzdušje; končno nam nudi nekaj izredno lepih trenutkov estetskega užitka. Njegova aktivnost je bila tolikšna, da bi jo v tem zapisu s težavo strnili, ne da bi ji kaj nujno odvzeli. Postati bi morala predmet zajetnega monografskega dela. Zato bi se zaustavili le ob dveh vprašanjih, ki jih razstava postavlja. Kako se je Bambič usmerjal v tisti dobi in zakaj ga že vsa leta postavljamo med sicer spretne ilustratorje, a ga v celoti ne vrednotimo za to, kar je pravzaprav bil — za umetnika velikega formata. Na prvo vprašanje odgovarja razstava sama: Bambič je nosil v sebi mnogo novega, a je le s težavo uveljavljal svoja načela, zakaj spopasti se je moral s takratnimi razmerami, ki tega novega niso dopuščale. In tako je prikazano (Dalje na naslednji strani) Slikar in kritik Milko Bambič ob otvoritvi razstave v Peterlinovi dvorani v Trstu MARTIN JEVNIKAR Zamejska in zdomska literatura Ljubka Šorli: Veseli ringaraja Pred kratkim je izšla pri mladinski reviji Pastirček v Gorici pesniška zbirka Ljubke Šorlijeve z naslovom Vese-li ringaraja in s podnaslovom Pesmi za otroke. Ljubka Šorlijeva iz Gorice je začela pisati pesmi leta 1927 v Tolminu in jih priobčevati v rokopisnem listu Soča. Potem jih je pošiljala v zamejske in zdomske revije, časopise in koledarje, več so jih sprejeli v šolske čitanke, toda ustvarjati je morala 45 let, da ji je Goriška Mohorjeva družba izdala prvo pesniško zbirko, ki je istočasno že njeno izbrano delo, saj ima naslov Izbrane pesmi (Gorica 1972). Izbral in uredil jih je in jim napisal spremno besedo Marijan Brecelj (glej Mladika 1973, 17-18). Že zgodaj pa je Šorlijeva pisala tudi mladinske pesmi, posebno po rojstvu obeh otrok, ko je začela po zadnji vojni poučevati na osnovni šoli in ko so v Gorici kateheti ustanovili leta 1946 mladinsko revijo Pastirček, v katerem sodeluje od začetka do danes, ko ga tudi ureja. Tako je napisala ogromno mladinskih pesmi, ki pa so obležale v revijah, saj se ni našel založnik, ki bi jih izda) v knjigi. Šele letos jih je izdal Pastirček, a spet kot izbrane pesmi. Uredil in izbral jih je Marijan Brecelj in jim napisal tudi Spremni zapis. Lepo jo je opremil slikar in grafik Edi Žerjal. V zbirki je 128 pesmi in so razdeljene v štiri razdelke brez naslovov, spremljajo pa otroka od jeseni, ko se začne šola, do poletja, ko se zapro šolska vrata. V jeseni gre mladeži »senca čez obraz«, ker se začenja šola in odletijo lastovke, a jesen je tudi lepa, ker nam podari »vse, kar zemlja obrodi«. »Hladna, siva je jesen, / še na dušo lega.« Za vrabčka »najlepši je domači kraj« tudi pozimi, v bedi, lakoti in sili, v jeseni, ko je vsega dovolj, pa ne misli na zimo. Lastovka mora odleteti v tuje kraje, nazaj pa jo bo zvabil »doma glas«. Veverica prosi sonce, naj obseva tudi pozimi njen domek, toda sonce mora ogrevati ves svet. Jesenski čas je bogat in lep, le ob krizantemah »srce je žalostno, / ob njih so misli neme«. Siromašen deček je nabral košek ciklamov in jih odnesel v mesto. Gleda igrače in slaščice in misli, da je to za gosposki svet. Pesnica ga v zadnjih dveh kiticah sočutno pomiluje in zbuja našo vest: »Bo li umel kdo njegove oči, vanje veselja pričaral, da veroval bo v dobroto ljudi, da se o njih ne bo varal?« Pesnica vabi vrabčke, naj pridejo pozimi k njej, »da nam bo krajši / ta mrzli čas«. Deklica je šla po listje, a jo premotijo rdeče koralde na grmičih, da jih nabere. To-mažek opazuje ježka, ki si natakne na bodice hruške in jih odnese v svoj dom. Toda že kliče šola: »Uči se, uči! Delaj in moli!« Tudi knjige in zvezki svarijo: »Le delo krepi duha!« In tako gredo v šolo Marjanka, Matjažek in Peter, saj se zavedajo, da »znanje je bogastvo, ki ga nosiš v glavi«. Griček veselo prepeva, najrajši je doma in bi ne šel z luno po svetu. November s krizantemami nas spomni dragih rajnih. Pesnica se pokloni Gregorčiču, ki je zbudil v posoških domačijah še druge velikane, ki so narodu ravnali poti. Bazoviški junaki so padli, »da bi ta zemlja slovenska ostala, / da bi svoboda nam kdaj zasijala«, zato naj v mladem rodu »njih plamen gori«. Deček jim je prinesel za vse svete štiri svečke. Mladina je obiskala Erjavčev grob, mož nam je odkrival naravo, ki »z lepoto svojo Bogu nas približa«. Otroci se zabavajo na vrtiljaku, čakajo Miklavža in se boje parklja. Siromašen deček prosi Miklavža, naj mu prinese kruha. Pesnica moli k Mariji v letu otroka, naj pogleda na lačne otroke, bratski čut pa naj izgladi prepade. V drugem ciklu smo v zimi, ob Soči zmrzuje taščica, pesnica jo tolaži, da »zima tu ni večna«. Pozimi se otroci MILKO BAMBIČ V PETERLINOVI DVORANI V TRSTU njegovo delovanje na dveh ravneh: eno je tisto, kar so od njega pričakovali, drugo je pa tisto, kar je on ponujal. Včasih sta se oba pola srečala, mnogokrat pa so njegovi predlogi romali ■— v umetnikov predal. Dialektika, ki jo razbiramo iz predstavljenih del, je očitna. Odklanjali so njegove konstrukcije, zavračali politično ost, bali se njegove modernosti, z nerazumevanjem gledali na prefinjenost tehnične dovršenosti, ki jim je mogoče ¡zvenela tuja. Kaj pa drugo vprašanje? Umetnik je za nas še vedno le tisti, ki je v dvogovoru s platnom. Ilustracije in plakate postavljamo med drugotne umetniške pojave. Bambič pa se je posvetil predvsem slednjim. Tvegamo tudi razlago, zakaj je bilo tako. Prej kot dialog s samim sabo je Bambiča pritegoval dialog z občinstvom. Neposrednejši odziv na življenje postavlja umetnika v areno, kjer išče stik s sočlovekom. Ilustracija in plakat sta nedvomno živejše in plo-dovitejše izrazno sredstvo. In Bambič je hotel predvsem veliko povedati. Tehnika je seveda tesno spojena s sporočilom. Angažiranost narekuje dinamičnost, samoizpoved liričnost, kritika dar opazovanja, estetski čut dovršenost. Vse to je močno prisotno v Bambiče-vih risbah, ki zna doumeti tragedijo fašizma; ki ironizira ob cankarjanskih politikih (usta polna za-narodov-blagor); ki si želi novega Martina Krpana; ki bedi nad domačim ognjiščem; ki riše prijaznega Kristusa ob preprosti (seveda za takratne pojme naravnost pregrešni) ljubezni na klopci. Bambič je bil mlad v najlepšem pomenu besede: poln ognja in občutljivosti, bojevit in bogat z idejami. Tehnika mu ne povzroča težav (riše celo z levo roko), in ko se talent poveže z voljo po ustvarjanju, uspeh ne izostane. Ni bilo sprejeto? Je romalo v predal? Še vedno čaka na odrešujočo besedo pohvale? Se mora še vedno boriti za svoje pravo mesto pod soncem? Nič hudega, zgodovina uči, to je davek, ki ga mora plačati umetnik svojemu gluhemu času. Magda Jevnikar kepajo in kričijo, živali pa prezebajo in stradajo. V gozdu stoje tri smrečice: ena bi rada šla za božično drevo, druga v cerkev, tretji je najlepše v gozdu. in že je tu božični čas. Jaslice pričarajo nebesa »pred tisoč otroških oči«. V vrsti pesmic obuja Šorlijeva božično skrivnost, ko je prišel Bog k nam, »zdaj nihče ne bo več sam«. Boštjanček išče zvezdo repatico, da bi mu pokazala pot v Betlehem, kjer bi prosil za lačne otroke in za mir. Prešernov dan »v eno nas združuje, / k zvestobi vabi, v nas pogum budi«. Na pusta se vsi zabavajo, saj je vse leto preveč mrkih obrazov. Ko bo velik, bo kupil grad, »da bo mamici in očku / dobro vsaj enkrat«. V tretjem ciklu se iz zime prebuja pomlad, otroci se veselo igrajo, pesnici pa se vračajo misli v otroška leta. Veter nima doma, ljudje ga nimajo radi, vendar nosi vsem stvarem »zdravja in svežine«. Pomlad prihaja »kakor pesem prek livad«, zvončki, trobentice, vijolice in mačice so prepredli bregove, da je pomladni čas en sam vrisk, »mladost se naša v njem zrcali«. Mladina naj ljubi Župančičevo govorico. V ječo je dobila pisemce svojih dveh otrok, da molita k Mariji za njeno vrnitev. Ko zacveto češnje v Brdih, je lepo kot v raju. Oblaček plava po nebu in občuduje svet: »Človek pa kot stroj hiti, se trudi, / in krasot ne vidi mu oko.« Mati odpelje deklici zadnjič v naravo, preden bodo odšle k očetu v tujino: »tu v svetu domačije / pustila svojo bo mladost«. Spomladi je več praznikov: Velika noč, maj, posvečen Mariji, Vnebohod in prvo obhajilo. Pesnica je o vseh zapela po več občutenih pesmi, polnih otroške dobrote in lepote narave. Trume romarjev hitijo na Sv. Goro, da dobijo pri Mariji »pogum za življenje, / pogum za trpljenje. / In milost v srce.« Marija jim bo uslišala prošnje. In še pesem Srečku Gregorcu, ki je z ljubeznijo in upom vzgajal mladino. V četrtem ciklu se bliža šola koncu, zato je več pesmi iz drugega otroškega sveta. Sestrica pade s stola, bratec zato nabije stol. Medvedek je bolan, bratec mu da injekcijo. Jasna je dobila sestrico in bi je ne prodala za nobeno stvar. Otrok bi se rad skril v bajko, tam so vsi enaki; rad bi dal kruha lačnim zamorčkom. Primorska mladina poje zemlji, vzorom dedov in domači besedi in ji bo ohranila svobodo. Tudi beneški otroci bodo ljubili materino besedo in domači kraj, ki ga je prizadejal potres, a so ga očetje popravili. Trinko je ohranil materin jezik, njegov duh se vrača k bratom. Ministrant se ni utegnil umiti, zato se umije kar v kropilniku v cerkvi. Če bi imeli otroci krila bi poleteli preko celega sveta in z drugimi otroki zaplesali veseli ringaraja, saj je na svetu lepo, »če si v sreči in nesreči / bratsko stisnemo roko«. Oče razlaga sinu, da so v Gorici na Travniku hiše, cerkev in steber, kjer so umrli tolminski puntarji. Gradnik je občutil bedo in domotožje, njegove pesmi so mana, z njo bo živel dalje v ljudeh. Žalostna je pravljica o fašističnem nasilju in o uporu, ki je prinesel svobodo, zato bo spomin na mrtve junake večen. Deček napravi z vrta na babičin balkon vzpenjačo in prvi potnik je medvedek. Ptiček kot človek čuti in poje v zahvalo, »kadar dobroto sluti«. Šole je konec in pesnica otrokom želi, da bi »vero očetov in dom in rod« ljubili. Kot vidimo iz tega razbora vsebine posameznih pesmi, lahko rečemo, da je bogata in mnogovrstna, otroka spremlja od njegovih prvih igrač do šolskih let in potem skozi vse šolsko leto. Skratka, zajeto je otrokovo življenje v veselih in žalostnih trenutkih, doma, v šoli in naravi, vedno pa podano v novih verzih, novih podobah in primerah, nikoli se verzi ali misli ne ponavljajo. Marijan Brecelj je v Spremnem zapisu ugotovil, da so pri Šorlijevi štiri stalne konstante: narava, človek, domovina in versko čustvo. Narava nastopa v vseh letnih časih, zdaj je vsa v cvetju, barvah ali sadežih, zdaj v snegu, vedno pa lepa in draga, saj je to slovenska zemlja, domovina. Pesnica govori zelo čustveno in prizadeto o njej in enako ljubezen do nje bi rada vcepila tudi mladim bralcem. V tej naravi živi človek — otrok, ki ga pesnica kot skrbna mati spremlja od prvih korakov in igrač do šole, vedno z ljubeznijo, z rahlo vzgojno besedo in z globokim socialnim čutom. Njeni otroci bi bili radi bratje vsem, lačnim bi radi dali kruha, zanje prosijo Boga in Marijo. Tako močna socialna nota, redka v mladinski poeziji, ni vsiljiva, otroci naravno čutijo, da morajo pomagati svojemu bližnjemu v potrebi. Njeni otroci so naravni, živi, znajo se igrati, a tudi učiti in delati. Domovina je za Šorlijevo dobrota, ki je zlasti v zamejstvu zelo dragocena, zanjo je trpela vse življenje, zaradi nje je izgubila moža in trpela v zaporu. Zato kaže otrokom bazoviške junake, govori o težkih časih fašističnega terorja in o uporu, ki je prinesel svobodo, vodi jih v Benečijo, kliče jim v spomin velike može. Vera je za pesnico najvišja vrednota, del nje same, njeni otroci zatrjujejo, da ji bodo ostali zvesti, saj vidijo v vsem stvarstvu, kako slavi svojega Stvarnika. Teh pesmi je nastalo največ ob praznikih, kot so: božič, Velika noč in Marijin maj. Ljubke in sveže so zlasti božične pesmi ob jaslicah, ki jih pomagajo tudi otroci postavljati, nežne in prisrčne pa so Marijine pesmi. Posebej bi bilo treba govoriti o živalih in cvetlicah. Pri srcu so ji lastovke, ki morajo zapustiti naše kraje, a jih ljubezen do doma vedno prikliče nazaj. O njih poje v osmih pesmih. Šestkrat nastopa vrabec, brezskrben, kadar je vsega dovolj, revež pozimi, ko strada in ga zebe, smili se ji, zato ga vabi k sebi. Nastopajo še veverica, taščica, srnica, domača muca idr. Izmed cvetlic so zvončki in trobentice znanilci pomladi, vijolice simbol skromnosti, češnja v cvetju spremeni Brda v raj. Jezik je primeren otrokovemu dojemanju, naraven, vendar izbran in peven. Kar 28 teh pesmi so uglasbili priznani skladatelji: Ivan Bolčina 5, sin Andrej Bratuž 8, Ubald Vrabec 2, Zorko Harej 12, Humbert Mamolo in Ivan Bolčina skupaj eno. Pesmi so navadno napisane v kiticah po štiri vrstice, ki se neprisiljeno izlivajo v rime, pozna pa tudi druge oblike, petkrat uporablja sonetno obliko. Za poživitev in nazornost se večkrat poslužuje dialoga pri ljudeh in živalih. Z zbirko Veseli ringaraja, ki se je po desetih letih pridružila Izbranim pesmim, smo končno dobili najboljše, kar je ustvarila Ljubka Šorlijeva za nas in našo mladino. Nobena nesreča in ovira je ni ustavila, zato je njena žetev tako bogata. staro in novo O NARAVI IN ČLOVEKU staro in Luna vendarle vpliva na vreme! Opazovanja in statistike zadnjih let govorijo za to. Toda pojdimo lepo po vrsti! Zemlja se vrti okoli Sonca v ravnmi, imenovani ekliptika. Tudi Luna se vrti okoli Zemlje v ravnini, ki pa ni ista kot ekliptika, ampak nanjo ‘nekoliko nagnjena. Obe ravnimi se sečeta v premici, ki ji pravimo vozel. Vozel ni vedno na istem mestu: v približno 19 (točneje 18,6) letih napravi polni obrat. Posledica tega je, da je Luna dobrih 9 let bolj »severna«, dobrih 9 let bolj »južna«. V ZDA se dviguje Skalno gorovje, ki ima z razliko od naših Alp, približno smer sever - jug. Prevladujoči, to je zahodni, vetrovi obidejo pod Luninim vplivom Skalnato gorovje zdaj severneje zdaj južneje, kar ima velike posledice na vreme v ameriškem Midwestu. In res: vsakih 19 let je tam velika suša (prihodnja je najavljena za leto 1990). Seveda bi bilo lahko le slučajno, da ti dve periodi sovpadata. Da slučaj lahko izključimo, potrebujemo novih primerov. Te pa imamo: prihajajo nam s Kitajske in Indije. Tudi tam obstajajo gor- stva v smeri sever - jug (ne Himalaja!). Kot dokazujejo statistike zadnjih 500 (!) let, je ena od period tamkajšnjih deževij pravtako 19 let. * * * Med stvarmi, ki si jih tehnika obeta od vesoljskih poletov, je tudi pripravljanje zlitin, ki so na Zemlji nemogoče. Vzemimo na primer svinec in aluminij. Če naj iz njiju pripravimo zlitino, ju je treba najprej staliti, nato pomešati in počakati, da se vse skupaj strdi. Če bi postopek dejansko poskusili, bi med strjevanjem težji svinec šel na dno, lažji aluminij pa bi priplaval na vrh. Zlitine bi ne hotelo in ne hotelo biti. V breztežnem prostoru bi teža ne nagajala in bi zlitino svinec-aluminij lahko pridobili kot katerokoli drugo. Pred štirim milijardami let naj bi — tako trdi geofizik Runcorn — naša Luna tudi sama imela svoje lune! Ob njihovem končnem padcu na Luno, naj bi nastala tkim. Lunina morja, npr. Mare tranquillitatis. Seveda ne trdi znanstvenik tega tjavdan, ne, opira se na anali- ze vzorcev, pobranih na Luninem površju, ter na meritve Luninega magnetnega polja. To naj bi bilo pred štirimi milijardami let dvakrat močnejše kot zemeljsko. Kot zemeljsko naj bi nastalo tudi to zaradi vrtenja tekočega jedra. Ker pa v Luninem jedru ni železa, mora to vsebovati radioaktivne prvine z visokim atomskim številom. Edino take, na Zemlji nepoznane prvine, bi s svojo radioaktivno toploto lahko vzdrževale Lunino jedro v tekočem stanju. Drzna domneva, a kaj, ko so se še drznejše nemalokrat izkazale za resnične! Morski psi ne bolehajo za rakom, to pa zato, ker njihov hrustanec vsebuje posebno snov, ki preprečuje rast krvnih žilic, ki prenašajo nekatere vrste raka. Hrustanec morskega psa je zato na tem, da postane zdravilo, mnogo učinkovitejše zdravilo, kot je že uporabljeni telečji hrustanec. Če je vse to res, ne bo povpraševanje po morskih pseh prihajalo več samo iz kitajskih kuhinj, ampak — in še mnogo nujnejše — iz bolnišnic in raziskovalnih institutov. Dvanajsti literarni natečaj »MLADIKE« 1. Revija Mladika razpisuje nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi poljubne vsebine. 2. Rokopis je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih s priporočeno pošiljko na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. decembra 1983. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v spremnem pismu, opremljenim z istim geslom ali šifro. 3. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec, pesnica Ljubka Šorli-Bratuževa in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno. 4. Na razpolago so sledeče nagrade: za črtico ali novelo: prva nagrada 150.000 lir druga nagrada 100.000 lir tretja nagrada 50.000 lir za ciklus pesmi: prva nagrada 100.00 lir druga nagrada 50.000 lir tretja nagrada 30.000 lir 5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu — na javni prireditvi in po časopisju ter bo sporočen z osebnim pismom nagrajencem. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1984. Objavljena bodo lahko tudi druga dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo. Agencija za pomirjanje živcev SIMPOZIJ ob prvi obletnici POLOGA - DEPOZITA Prva obletnica POLOGA - DEPOZITA je intimno pretresla ljudi na obeh straneh državne meje. Zato je ČUK, Ustanova za pomirjenje živcev, sklenil organizirati poseben simpozij. To bi bilo študijsko srečanje, ki naj bi vsestransko razčlenilo politične, sociološke, kulturne, marksistične in krščanske vidike POLOGA - DEPOZITA, predvsem pa naj bi zavrnilo vse zlonamerne ugovore prot: njemu. Zato si bo simpozij vzel kot geslo besede: POLOG DEPOZIT — PRIDOBITEV NAŠEGA ČASA. V ta namen daje v razpravo naslednje teze: 1) POLOG - DEPOZIT je preprečil nešteto avtomobilskih incidentov na cestah zahodne Jugoslavije in s tem rešil nešteto samoupravnih življenj 2) POLOG - DEPOZIT je odpravil ogromno družbenega zla, ki se je kopičilo na naših mejah, od tihotapljenja do špionaže 3) POLOG - DEPOZIT je podaljšal življenje policistom in carinikom na meji, ki se jim ni treba več spopadati z množicami prehodnikov, kakor je podaljšal tudi življenje tržaškim smetarjem, ki se jim ni treba izgaravati z metlo po terezijanski četrti 4) POLOG - DEPOZIT je koristen srčnim bolnikom, ker jim omejuje uživanje zanje strupene kave 5) POLOG - DEPOZIT je koristen ljudem z visokim pritiskom, ker jim ni več treba skozi nervozepolne obmejne preglede 6) POLOG - DEPOZIT pospešuje toplino družinskega življenja, saj preprečuje ljudem, da bi neprestano trkali gor in dol čez mejo 7) POLOG - DEPOZIT je nov prispevek k ustvarjalnemu marksizmu, saj potrjuje marksistično tezo o odmiranju države, s tem da pomaga k odmiranju njene odprte meje 8) POLOG - DEPOZIT pomaga Cerkvi na Slovenskem, saj prav misijonarsko navaja ljudi na misel, kako minljive so stvari tega sveta z odprto mejo vred 9) POLOG - DEPOZIT pomaga ekološkemu gibanju, saj preprečuje odlaganje vsakovrstne nesnage ob cestah od Karavank do morja 10) POLOG - DEPOZIT ne preprečuje kavkam in drugim ptičem sosednjih držav, da se še naprej dobrososedsko spreletavajo tostran in onstran meje 11) POLOG - DEPOZIT pospešuje pri matičnih Slovencih narodno zavest, ko jim budi domotožje po zamejskih bratih 12) POLOG - DEPOZIT dviga ceno slovenskim smučiščem in slovenskemu snegu, ko preprečuje poniževalno letanje ljubljanskih srajc v avstrijske centre zimskega športa 13) POLOG - DEPOZIT torej ne ustvarja nikakršne nove ŽELEZNE ali BAMBUSOVE, ampak kvečjemu, če le hočemo neki pridevnik, FIGOVO ZAVESO. * if * R & M Kdor z enim le očesom gleda, na drugo pa hote miži, pač strup mu vsaka je beseda, ki trga pajčolan z laži. Pudl mali jeznoriti laja v sredo, v desno le; v levico, tja ne more, ga na vrvici drže. pismaposmo ASIMILACIJA: DA ALI NE? Nemški tednik »Spiegel« je pred tedni zapisal, da so avstrijski Hrvati »najsrečnejša manjšina v Evropi«. Eden izmed njih (teh Hrvatov namreč) F. Si-novvatz je namreč postal avstrijski kancler ali predsednik zvezne vlade. Ko ga je neki časnikar vprašal, ali se čuti pripadnik manjšine, ali pa je že asimiliran, je Sinovvatz odgovoril, da ni asi- miliran, ker sta to bila že njegov ded in babica. Sam pa je seveda proti asimilaciji. L. Z. PACIFISTI LE NA POL? Razne stranke in gibanja organizirajo po zapadnem svetu gonjo proti kapitalizmu, Ameriki in namestitvi jedrskih izstrelkov. Pri tem pa popolnoma pozabljajo na stotine že razmeščenih sovjetskih jedrskih konic po Sovjetski zvezi in po državah varšavskega pakta in so vse usmerjene proti zapadu. Ko so Sovjeti že pred tremi leti na- mestili te vrste orožje proti Evropi, se ni nihče zganil, protestiral in prirejal množičnih manifestacij. Ali smo bili takrat bolj pogumni in se nismo bali tega orožja? Ne vem, zakaj sedaj toliko ljudi izgublja čas, izostaja od dela, ki ga že itak primanjkuje. Enostranski mirovni pohodi in protesti ne morejo ničesar doseči in doprinesti k splošni svetovni razorožitvi. Tragični dogodki na Bližnjem vzhodu in še drugod po svetu dokazujejo, da svet ni poseljen samo z miroljubnimi bratovščinami. Š.T. Listnica uprave Seznam letošnjih prijateljev revije se je do konca novembra podaljšal še za nekaj imen. Tokrat zabeležimo najprej tri PODPORNE NAROČNIKE: Angela Purger vd. Bandi iz Prebene-ga je za letno naročnino nakazala 12 tisoč Lir; Jože Kanduč iz Barija 45.000; Janez Grum iz ZDA 20 dolarjev. Z darom za tiskovni sklad so podprli MLADIKO: Anica Železnikar iz Gorice 5.000 Lir, Teofil Simčič iz Trsta 15.000, Filip Vidmar iz Anglije 6.000 Lir. Dar v spomin: Družina Čotar daruje 100.000 Lir za tiskovni sklad MLADIKE v spomin na drago ženo in mamo Zofijo. Vsem prijateljem naše revije se toplo zahvaljujemo. Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete razpisujeta [X. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov MLADI ODER Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi. Tekmovanje traja do konca leta 1983. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta. Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev. Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije. Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno. Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viole XX Setiembre 85. ZQi m voljoiosme Dijak pride k izpitu. Profesor: »Kako se pišete?« »Janez Češnovar«, odgovori dijak in se ves zadovoljen smeje. Profesor: »Zakaj pa se smejete?« Dijak: »Ker sem gladko odgovoril na prvo vprašanje«. »Kaj naj napravim? Moj mož samo po gostilnah poseda«. »Ko bo prišel ponoči domov, mu sladko reci: Si ti Janez?« »Ampak moj mož je vendar Miha!« »Saj ravno zato!« * * * Gospod je kupil opico. Žena: »Kaj pa boš dal jest tej živali?« »Mož: »Banane in vse drugo, kar jeva midva«. Žena: »In kje bo pa spala?« Mož: »V najini sobi...« Zena: »In nisi pomislil na smradi?« Mož: »Ne skrbi. Če sem se privadil jaz, se bo tudi ona!« Mož: »Žena, danes sem prinesel domov plinske maske«. Žena: »Dobro, torej nocoj lahko pustim plin odprt!« Knjižnica Dušana Černeta želi izpopolniti svojo zbirko zdomskega in zamejskega tiska. Kdor lahko prispeva k njeni obogatitvi, naj sporoči upravi Mladike. Sodnik: »Če bo kdo zinil med razpravo samo še besedo, ga bom zapodil iz dvorane!« Obtoženec: »Bravo, bravo!« »Sram te bodi! Dvajset v razredu in t! najslabši!« »Ampak, mama, če bi nas bilo štirideset, bi bilo še slabše!« novo! novo! novo! novo! novo! novo! novo! novo! Marij Maver: »VINKA BELIČIČA POGLED NAZAJ« Knjiga je izšla v založbi Mladike v počastitev 70-letnice pesnika Vinka Beličiča. Priporočamo ! Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost Anton Koršič ■ Serijsko pohištvo ■ Pohištvo po meri ■ Preureditve Prodajalna: TRST, Ulica S. Cilino 38 - Telefon 54390 Dom in delavnica: Ulica Damiano Chiesa, 91 - Telefon 571326 POSEBNI POPUSTI! OBIŠČITE NAS! CENA 1000.- LIR